Nekaj za Ptujsko pa tudi za okolico di'ugih mest. Povsod v lepi Sloveniji se dan današnji naSe ljudstvo že probuja in se zaveda več ali manj svojih pravic. Vendar še je krajev dovolj, kjer cvete narodna mlačnost mesto zavednosti, kjer ni najti onega oživljajočega narodnega duha, kateri prešinja ljudstvo v drugili naprednejših krajih. Vzlasti se napredek kaže tam, kjer je veliko bralnih društev ali podružnie sv. Cirila in Metoda ali v obče društev, katera skrbijo za omiko in blaginjo naroda in pospcšujejo njega vsestranski napredek. Tako pa mora biti kmalu po vseh krajih, kjer prebiva dobro slov. ljudstvo, posebej pa je še treba, da si osnujemo slov. druStva blizo mest, v katerih je nemškutarija v cvetu in iz njih se Siri nje zaduhli vonj tudi v okolico ter omamlja slov. prebivalce, da jih postaja sram biti slov. krvi in se dajo mirno zato tujcem pod pete. Ali je to pamelno ? Ne; človek je lahko prijazen tudi z mestjani ter jim prodaja svoje blago in kupuje od njih, česar mu je pri domu treba. Ali da se vpreže v njih jarem tudi v rečeh, ki se tičejo narodnosti, tega pa ni treba in kdor ima kaj ponosa v sebi, ne stori tega. Ali ravno to je: pri ljudeh naših manjka ponosa, njim inanjka zavednosti ter je pri njih že vsak, ki pride iz mesla ter nemški lomi, že gospod, velja več, kakor pošteni kmet, ki ima desetkrat več v žepu in dvajsetkral več v glavi, kakor tak »škrijec« iz mesta. Od tod prihaja, da je toliko nemškutarije blizo mest, n. pr. Ptujsko polje je veliko, razširja se od Maribora do Ormoža, vendar šteje le malo takih društev, ki bi nam pričala o zavednosti dotienih krajev, nasprolno pa nekod še cvete nemčurstvo. To velja o okoliei Mariborskej a tudi v okolici Ptujski ni vse tako, kakor bi moralo bili. Težko nam je pri srci, ko še moramo poročati o nemškutarskih zmešnjavah" v okolici Ptujski, kjer bi moralo že davho vse narodno biti. Kje so tu rodoljubi, kje je tu pravo, istlnito, požrtvovalno rodoljubje? Zal, da ga pogrešamo. Premehkega srca smo, premalo odločnosti in podjetnosti je v nas; navdušimo se sieer za naroda sveto stvar, toda brigamo se le malo ali celo nič za-njo. Tudi Ptuj, to germansko gnjezdo z večinoma slovenskim prebivalstvom, začel se je zadnja leta repenčiti ter se utrjevati, da si ga ne bi Slovenci osvojili pri prvem naskoku. Pa to'še ni bilo dovolje. Tudi v okolico je zatresel vražje seme nemčurstva, katero mu je že v večih občinah pognalo kali, prava mora za slovenskega kmeta-trpina, ki že tako težko zmaguje dosedanja silna bremena. Tem nemčurskim gospodom §e ni zadosti, da vladajo v Ptuji samem, nego celo na kmete si že upajo; vrinili so se že v občihski zastop ter se obnašajo tukaj kot pravi turSki paše. Nalagajo nam bremena, težka bremena, rie oziraje se na to, bomo jih li mogli zmagati ali ne. Nam je-H to potrebno, ni-li pri nas mož, kmetov poštenjakov, ki bi voddi občino ter skrbeli za blaginjo 'občanov in ne izdavali s krvavimi žulji prisluženega denarja za ničvredne, le gospodom nemčurjem na kmetih !življenje olajšajoče naprave? Imamo jih še in ako Bog da, ne boste več dolgo hodili »paševat« v okolico, kajti na kmetih, na slovenski zemlji, pripada gospodstvo edino kinetom, ne pa kakim nemčurskim »privandrancem«. Vzboljšati le razmere še je mogoče, ali narodnega dela bode treba in to na vse strani ter od vseh narodnih moeij. Skrajni čas je, da se Ptujska okolica poboljSa ter pokaže svetu svoje narodno slovensko lice. Sramota bi bila, da bi si še dalje dali zapovedovati od ljudij, ki so svoj inaterini jezik zatajili ter se vrgli našim nasprotnikoni v naročje. Dokaj let sino spali, a nemškutaigev brezozirno delovanje nas je vzdramilo in nam vsililo boj, kateri bo pokazal, kdo je na slovenski zeinlji gospodar. Naj postane že brž resnica, kar poje pes.em: Zatrli niste epp-čih, Ne bostc nas bedečih! Ciril.