448 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila lahko sklepamo, da so marsikdaj presojali na podlagi svojih nacionalno-političnih prepričanj. »Časopisi na območju Deželnega sodišča v Ljub- ljani ves čas obstoja habsburške monarhije niso bili deležni poštene in korektne obravnave.« (175) Z gornjo ugotovitvijo avtor razpravni del (7–175) svoje študije zaključi. Sledijo ji obsežen povzetek vseh tiskovnih zadev (sodnih oziroma tožilskih spisov), nastalih v obravnavnih obdob- jih, povzetka v angleškem in nemškem jeziku ter seznam virov in literature (179–306, 307–320, 321–334, 335–336).) K avtorjevemu uvodnemu po- jasnilu, da je sedaj z izvlečki vsebine sodnih in to- žilskih spisov tudi širšemu krogu bralstva omogo- čenem vpogled v delovanje ljubljanskega repre- sivnega in pravosodnega aparata na tiskovnem področju v drugi polovici 19. in v začetku 20. sto- letja, (8) dodajmo, da omenjeni povzetek tudi od- lično opozarja na pomembne politične, narodne in družbene značilnosti časa, ki ga je avtor razi- skal. To je seveda izrazita prepoznavna vrednost celotnega avtorjevega dela. Tiskovna svoboda se lepo uvršča v zgodovinopisne obravnave avstrij- ske dobe. Njeno sporočilnost dopolnjuje tudi več podrobno predstavljenih tiskovnih postopkov pred Deželnim sodiščem v Ljubljani, opis policij- skega nadzora nad urednikom Slovenskega naroda Rastom Pustoslemškom zaradi njegovih povezav z beograjskimi politiki leta 1909 in povedno sli- kovno gradivo – posnetki iz zbadljivo-šaljivega lista Brencelj in Bodeče neže, raznovrstnega gradiva iz kazenskih spisov Deželnega sodišča in doku- mentov državnega tožilstva v Ljubljani ter doku- mentov Policijskega oddelka Deželnega predsed- stva za Kranjsko. Tiskovna svoboda prinaša tudi fotografske portrete posameznih časopisnih ure- dnikov (Josipa Jurčiča, Pustoslemška – Slovenski narod, Filipa Haderlapa – Slovenec, Milana Pluta – Jutro). Raziskanost novejše slovenske politične zgodovine je v času opaznega t. i. teoretičnega zgodovinopisja na podlagi kvalitet klasične, v ar- hivskih virih utemeljene zgodovinarske poglobi- tve, dobila širši vidik. Jurij Perovšek Veronica E. Aplenc: Imagining Slovene Socialist Modernity. The Urban Redesign of Ljubljana's Beloved Trnovo Neighborhood, 1951–1989. West Lafayette, Indiana: Purdue University Press, 2023, 237 strani. Veronica E. Aplenc, ki je doktorirala na Uni- verzi v Pensilvaniji, se v svojih raziskavah foku- sira na arhitekturno zgodovino, vernakularno arhitekturo, zlasti pa na arhitekturno dediščino socializma in njeno vlogo v modernizaciji socia- lističnega vsakdanjika. S to tematiko se ukvarja tudi njena monografija z naslovom Imagining Slovene Socialist Modernity, The Urban Redesign of Ljubljana's Beloved Trnovo Neighborhood, 1951–1989. Avtorica v njej preučuje, kako so urbanisti, arhi- tekti, spomeniški varstveniki, prebivalci soseske in druga zainteresirana javnost sodelovali pri preoblikovanju Trnovega v socialistično mestno četrt. Trnovo, ki je locirano na robu starega ljubljan- skega jedra, ob sotočju Ljubljanice in Gradaščice, je imelo med obema svetovnima vojnama, pa tu- di neposredno po njej polruralno podobo. Stano- vanjskih objektov je bilo malo, prav tako je bilo malo obrti, po drugi strani pa je imelo veliko ze- lenih površin, kjer so prebivalci gojili zelenjavo za oskrbo mesta. V obdobju socializma je bilo Trno- vo sčasoma deležno podobnih modernizacijskih procesov kot drugi predeli Ljubljane. Avtorica se v monografiji ne omejuje le na staro jedro Trno- vega z župnijsko cerkvijo in Krakovim, temveč svoj pogled usmeri na širše območje Trnovega. Slednje namreč vključuje tudi Murgle in Rakovo Jelšo kot pomembna območja urbanističnega ra- zvoja. Avtoričin pristop k preučevanju socialistične stanovanjske politike in urbanističnega načrtova- 449 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila nja je nekoliko drugačen. Pozornosti ne usmerja v kraj, ki bi izstopal po pomenu, arhitekturni ali politični prepoznavnosti, temveč socialistično stanovanjsko politiko predstavi s stališča predme- stnega Trnovega, ki po njenem ni ustrezalo podo- bi socialistične modernosti. A Trnovo v tem niti ni bilo tako posebno, saj Ljubljana v petdesetih letih 20. stoletja ni bila pretirano urbanizirana. Polruralna podoba je bila značilna za marsikate- ro sosesko zunaj mestnega jedra. Meje urbanega središča mesta so se intenzivno širile šele od sre- dine šestdesetih let z uveljavitvijo stanovanjskih sosesk kot prevladujočega modela stanovanjske gradnje v Ljubljani. Skrb za stanovanjske razmere delavcev je bi- la ena od prioritet socialistične socialne politike. Analiza urbanističnega razvoja Trnovega, ki jo avtorica predstavi v monografiji, se osredotoča na idejo socialistične modernosti in na njeno uve- ljavljanje v trnovskem vsakdanjiku. Pri tem avtori- co zanima srečanje modernega s predmodernim, to je nove arhitekture s staro. Po njenem mnenju je bila historična arhitektura Trnovega tista, ki je soseski dajala privlačno in lokalno specifično podobo, hkrati pa postavljala izziv socialistični prenovi. V monografiji, ki je razdeljena na štiri glavna poglavja, predstavi tri modele socialistične stanovanjske gradnje: stanovanjske bloke v sta- rem jedru Trnovega, sosesko enodružinskih hiš v Murglah in sosesko črnih oziroma nedovoljenih gradenj v Rakovi Jelši. V zadnjem poglavju se pos- veti še staremu jedru Trnovega in predstavi spre- membe v pogledu umetnostnih zgodovinarjev in arhitektov na ohranjanje trnovske dediščine, kot je na primer srednjeveška mreža ulic v Krakovu. Urbanistična preobrazba Trnovega ni bila enakomerna. Avtorica na primeru te mikroloka- cije prikaže, kako so urbanisti in prebivalci vsak po svoje interpretirali socialistično stanovanjsko gradnjo. Slovenski arhitekti, ki so sodelovali v urbanistični preobrazbi, niso zanikali tradicije, a so se fokusirali na novo modernost. Pri tem so se opirali tudi na evropske koncepte modernosti in jih prilagajali novi družbenopolitični stvarnosti, pri čemer so definicijo modernega uskladili s so- cialistično stanovanjsko politiko, meni avtorica. V starem delu Trnovega so urbanisti načrtovali sosesko stanovanjskih stolpnic, medtem ko sta na njegovem južnem robu nastali soseska enodru- žinskih hiš v Murglah, ki je kmalu dobila status elitne lokacije, in naselje črnih gradenj v Rako- vi Jelši, naselje delavcev, večinoma priseljenih iz drugih jugoslovanskih republik, ki je lokalnim oblastem zaradi nenačrtne gradnje in spremlja- joče komunalne problematike povzročalo pregla- vice vse do konca socializma. Koncept stanovanjske soseske, ki ga je sloven- ska arhitektura razvijala po vzoru skandinavskih modelov, se je dokončno uveljavil v šestdesetih letih. Leta 1966 je Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane sosesko postavil za enega od osnovnih elementov organizacije mesta. Avtori- ca v monografiji dokazuje, da je bila urbanistič- na preobrazba Ljubljane, natančneje Trnovega, osredinjena na jugoslovansko obliko socializma. Odražala naj bi socialistično idejo modernosti in socialistično idejo življenjskega okolja, ki je pri- merno za delovnega človeka. Izhajajoč iz predpo- stavke, da gre pri urbanističnem načrtovanju za odnose med posamezniki in družbo, stanovanj- ska soseska tako postane tudi polje političnega razvoja. Vsaka republika je imela pri tem mož- nost iskati svoj arhitekturni izraz, meni avtorica, ki izpostavlja, da je po zasnovi majhna slovenska stanovanjska soseska na eni strani vključevala arhitekturo, značilno za socializem (centri samo- upravnih organizacij), a pri tem upoštevala tudi lokalno okolje (obstoječe značilnosti in lokalna geografija, ne nazadnje tudi mnenje lokalnih pre- bivalcev). Stanovanjske soseske so prinesle veliko novih stanovanj, a predstavljale so le enega od načinov za reševanje stanovanjskega vprašanja. Avtorica kot alternativni model stanovanjskim blokom postavi individualno hišo, ki je imela na Slo- venskem daljšo tradicijo. Model enodružinske gradnje, ki je združevala socialistično podobo modernosti s skandinavskimi idejami, se je po avtoričinem mnenju udejanjil v Murglah, naselju vrstnih in atrijskih hiš na robu Trnovega. Polur- banizirana soseska, ki je temeljila na individual- nih stanovanjskih enotah z vrtom in minimalni urbanizaciji, je bil edini primer nizke stanovanj- ske gradnje v okviru ljubljanskih socialističnih sosesk. Nedaleč od Murgel je zrasla drugačna soseska enodružinskih hiš. Grajene so bile v lastni reži- ji, nenačrtno in v nasprotju z visoko arhitekturo. Avtorica je pri tem še zlasti pozorna na vlogo ver- nakularne arhitekture, kot poimenuje te gradnje, v socialističnem mestu ter išče razmerje med for- malnim in neformalnim urbanističnim razvojem. Ker je veljala za predmoderno in ni ustrezala so- dobnemu socialističnemu urbanemu okolju, naj bi arhitekti vernakularni arhitekturi nasprotova- li, meni avtorica. Sama jo razume kot izraz želje tamkajšnjih prebivalcev, da bi sooblikovali socia- listično modernost. Tako so tudi prebivalci Rako- ve Jelše iskali svoj prostor znotraj socialističnega mesta in svojo pravico do soustvarjanja socia- listične modernosti. Pri reševanju problematike, ki je spremljala večino naselij črnih gradenj, so 450 | kronika 73 � 2025 2 ocene in poročila po njenem mnenju zavzeli zelo socialistično dr- žo, se samoorganizirali in sodelovali z mestnimi uradniki. Monografija Imagining Slovene Socialist Moder­ nity je izjemno zanimivo branje. Avtorica z lepo strukturirano pripovedjo in slogom pisanja bral- ca pritegne in vodi po poti trnovske socialistične modernizacije. V raziskovanju jo vodi naklonje- nost do Trnovega, a pri tem ne zapade v ideali- ziranje. Žal pa se v želji po prikazu življenjskega okolja kot kraja ideoloških pogajanj nekoliko izgubi večplastna podoba socialistične stano- vanjske gradnje. Soseska, v kateri avtorica išče podobo socialistične modernosti, ni inherentno socialistična; ideja tovrstne stanovanjske gradnje, ki je vključevala zelene površine in javne servise za izboljšanje kakovosti življenja, se je razvijala dlje časa. Pomenljivo je, da je prišla preko skandi- navskih držav, saj je koncept sosesk ustrezal nji- hovemu pojmovanju socialne države. Ljubljan- ske socialistične soseske so zaradi pomanjkanja denarja ali političnih odločitev prevzele zlasti organizacijski in prostorski vidik, mnogokrat so jim priključili še vrtce, šole in trgovine, nikoli pa niso bile v celoti realizirane kot družbeni centri. Po drugi strani je individualna hiša z vrtom pos- topoma res postala najbolj zaželena oblika stano- vanja. Samograjene enodružinske hiše so rasle širom po Sloveniji, pri čemer je soseska v Rakovi Jelši posebna. V njenem bistvu je usoda stigmati- ziranih priseljencev, ki so se znašli na robu mesta in na robu družbe. Ne glede na to je primer živah- ne aktivnosti ljudi in širše sprejetih družbenih praks na področju stanovanjske gradnje, hkra- ti pa eden od simbolov, ki ponazarja dejstvo, da država pravzaprav ni bila sposobna rešiti stano- vanjskega vprašanja za vse delavce v enaki meri. Samogradnja je namreč pogosto izhajala iz nuje in je bila za mnoge pripadnike delavskega razre- da, ki niso imeli možnosti nakupa ali najema sta- novanj v okviru socialističnih sosesk, edina mož- nost za reševanje stanovanjskega vprašanja. Avtorica preko fokusa na Trnovo izpostavi ne- katere od značilnosti socialistične stanovanjske gradnje, opozori pa tudi na razlike, ki jih je ge- nerirala stanovanjska politika. V tem pogledu je pomembna ponazoritev različnih arhitekturnih modelov, ki se zvrstijo na relativno majhnem ob- močju, saj razlike v kakovosti življenjskega okolja opozarjajo tudi na socialno diferenciacijo delav- skega razreda. Vsekakor monografija bogati ra- zumevanje socialističnega načrtovanja sosesk in modernizacijskih procesov, kar avtorica nadgradi še z vpogledom v razprave o ohranjanju historič- ne arhitekture. Jelka Piškurić