3 2 KRONIKA 1995: časopis za slovensko krajevno zgodovino Primož Kuret Academia philharmonicorum v Ljubljani Ljubljanska Academia philharmonicorum je bila v muzikološki literahiri doslej deležna velike po- zornosti. O njej so že v 19. stoletju pisali nemški pisd, kot denimo Friedrich KEESBACHER leta 1862, pozneje zgodovinar Peter RADIOS, od slo- venskih Viktor STESKA, v novejšem času pa Dra- gotin CVETKO in Janez HOFLER} Glavni vir za vse navedene pisce so kronike Janeza Gregorja DOLMČARJA {Thalnitscher 1655-1719) Annales urbis Labacensis in Epitome chronologica ter poro- čilo deželni komisiji za dobrodelne ustanove Karla Seyfrieda PERIZHOFERJA iz leta 1767. S fenomenologijo akademij se podrobneje uk- varja Eberhard PREUßNER v Musik in Geschichte und Gegenwart,^ ki navaja tudi ustrezno lite- raturo. Pač pa Preußner ne omenja posebej ljub- ljanske akademije, čeprav je bila po letnici nas- tanka - 1701 - najstarejša v Srednji Evropi, navaja pa številna podobna združenja v drugih evropskih deželah. O akademijah pišejo tudi že starejši leksikoni, med katerimi naj omenenim vsaj znani Zedlerjev Univerzalni leksikon iz leta 1732. Le-ta opredeljuje akademije takole: "Gleich wie verschiedene Gesellschaften in dem 17 secolo, und sonderlich in Europa lediglich zu dem Ende aufgerichtet worden, damit die Wissen- schaften und Künste empor gebracht wurden, und man als dann diese Gesellschaften mit dem Nah- men Academien belegt. Also ist die Königliche Societät in England darinnen, daß sie die natür- liche Dinge erforscht, eine derer ersten und be- Prim. Friedrich Keesbacher, Die philharmonische Gesell- schaft in Laibach seit derm Jahre ihrer Gründung 1702 bis zu ihrer letzten Umgestaltung 1862, Laibach 1862; Peter von Radics Die Geschichte der Philharmonischen Gesellschaft in Laibach seit zwei Jahrhunderten 1701- 1907 / nach der in Handschrift hinterlassenen Ge- schichte der Gesellschaft von Dr. F. Keesbacher im Auftrage der Direction neubearbeitet und ergänzt, mss., NUK; Viktor Steska, Academia Philo-Harmonicorum v Ljubljani, Dom in svet XV, 1902; Dragotin Cvetko, Aca- demia philharmonicorum Labacensis, Ljubljana 1962; Janez Höfler Glasbena umetnost pozne renesanse in ba- roka na Slovenskem, Ljubljana 1978. ^ Prim. Eberliard Preußner geslo "Akademie ", v; Musik und Geschichte und Gegenwart I, str. 188-2(K), 1989. rühmtesten; da hingegen zu Arles in Provence eine in befinden, auf welche verschiedene Sprach- en und Wissenschaften tractiert werden. So hat man auch in Deutschland an. 1672 nicht allein das Collegium naturae curiosorum, oder sodetatem Leopoldinam auf den Englischen Fuß angelegt, und auf selbiger die Physic und Median sonderlich tractiert.... In Italien hat man viel der- gleichen Academien, und hatten die Mitglieder dererselben offtermals sehr wunderliche Bey Namen, also heissen die zu Rom Humoristi, Lincei, Fantastici, zu Padua Ricorati und Orditi, zu Bononien Otrosi, zu Mailand Nascosti, zu Pavia Asdsidti, zu Fermo Raffrontati, zu Viterlx) Ostinati, zu Parma Innominati, zu Cesena Offascati, zu Foligno Rinvigoriti! Weiter sind zu Alessandria die Immobili, zu Trevigo die Perseveranti etc. Man hat auch femer noch eine andere Art von Academien, auf welchen lediglih diejenigen Studia und Exercitia getrieben werden, welchen Standes- Personen zu erlernen nöthig haben, daher sie auch mit dem Namen Ritter-Academien lyelegt sind: desgleichen zu Lüneburg und Berlin, Niederösterreichische Academie zu Wien, wie auch zu Liegnitz in Schlesien die Ritter Ac. zu ziehen, welche der Kaiser Josephus an 1708 gestiftet."^ Zedier pozna torej angleške, francoske in zlasti italijanske akademije ter seveda nemške, ki naj "povzdignejo predvsem znanosti in umetnosti" ne ukvarja pa se posebej z glasbenimi akademijami ter morda tudi zato ne omenja posebej ljubljanske, ki je v času izdaje njegovega Leksikona morala še delovati. Prav tako ne omenja najstarejših, se pravi grških akademij, ki so bile tudi v 16. in 17. stoletju pobudnice podobnih ustanov v Evropi. Njihov zgled je bil pri ustanavljanju vsaj v Italiji odločilen. Akademije so bile v stari Grčiji idealno mesto za duhovna gibanja, ki so pozneje vplivala na vso Evropo. Slo je predvsem za druženje in izmenjavo mnenj enako mislečih in enako uglašenih pri- jateljev, od katerih je bil eden vodja. Od Platonove 19 Großes vollständiges Universal Lexikon aller Wissen- schaften und Künste. Halle und Leipzig verlegts Johann Heinrich Zedier, 1732-1754, str. 242. 12 KRONIKA 43 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 akademije, filozofske šole življenja in njegovega smisla, so nastajale, rasle in propadale vedno nove akademije, ki so v bistvu zasledovale iste dlje. Krog, ki je oblikoval akademijo, je bil vedno "manjšina" in prav pravilo majhnega števila je dalo akademijam njihovo mesto in ugled. V svojem bistvu so bile družabna združenja, kjer so se družUi ljudje, ki jim je bil ideal "du- hovno kraljestvo nasproti politično-materialnemu in realnemu".'^ Njihova uspešnost je bila odvisna od aktivnosti posameznikov. V antiki so akademije vodili filozofi, v renesansi "condottieri" in aristo- krati pozneje znanstveniki in umetniki. Sprva so bile izrazito moška združenja, šele v renesansi so imele dostop vanje tudi izobražene žene. Tudi bolj ali manj javno nastopanje se je pojavilo šele v re- nesansi, ko naj bi akademije vsak dan spremenile v praznik. Renesanso so akademije doživele v 15. stoletju v Italiji. Odločali so različiu vidiki, ki so dali ita- lijansldm akademijam njihov pisani, včasih celo bi- zarni učinek. Resna humanistična učena prizade- vanja, zgodovinski poudarki in znanstvena vpra- šanja so se izmenjavali z aktualnimi, socialnimi in političnimi programi. Kontrapunkt vsega tega uk- varjanja pa je bilo veselje nad življenjem, nad raz- vijanjem lastnih sposobnosti in doseganjem visoko postavljenih ciljev. Obenem je bilo vse dejanje prežeto z bliščem in poveličevanjem življenja, ka- kor si ga je bilo le možno zamisliti. Takšna gle- danja so prodrla celo v religiozno sfero, saj je bila celo misel na smrt prežeta s čutnim veseljem. Zato ni čudno, da so prav lepe umetnosti - ki so bile najbolj bleščeča in virtuozna stvar v življenju - postale merilo vsega. Virt - krepost - je zdaj veljala manj v moralnem kakor v estetskem pogledu. Umetnost je šele naredila življenje vredno življenja in doba je naravnost hlepela po izobraževanju. K "pravi" izobrazbi so sodili sposobnost in obvladanje viteških veščin, znanje jezikov, zlasti seveda ita- lijariščine in latinščine ter seveda umetnost. Kdor je vse to obvladal, se je dvignil nad povprečje in je postal ideal družabnega človeka. Zato so v tem času začeli pojavljati občudovanja vredni umetniki in nastajati občudovanja vredni dosežki. Nanje da- nes spominjajo poslikane akademije in angelski koncerti na slikarijah quattrocenta in dnquecenta, kjer je glasba njihov pomembni sestavni del. V 16. stoletju je akademij v Italiji vedno več. Vse, kar se dogaja novega, se dogaja v akade- mijah. Tu so gojili vse vrste nove glasbe, izvedli prve opere in oratorije, tu so se odvijali razgovori o starem in novem v glasbi, tu so praktično pre- izkušali to, o čemer so razpravljali. Stile rappre- sentativo je slog akademij. Tu so izvajali različna dela, saj še ni bilo gledališč. Konec koncev lahko štejemo sem sijajno izvedbo Monteverdijevega, Orfeja leta 1607 v Mantovi aH Cestijeve opere L' Argia leta 1670 v prostorih Accademie degli In- tonati v Sieni. Zgledov bi lahko naštevali še in še. Med najstarejše akademije sodijo rimska Acca- demia degli Arcadi in firenški Accademia della Crusca in Accademia degli Elevati. Rimska akade- mija je imela stike tudi s slovenskimi izobraženci, kar je arhivsko izpričano. Vplivala je na nastanek ljubljanske Academiae operosorum (1693), leta 1709 pa so v Ljubljani celo ustanovili njeno podružnico z imenom Academia Emonia.^ Rimska akademija je imela svoje podružnice po vsej Italiji, pri čemer se je manj ukvarjala z glasbo in bolj z libreti. Člani te akademije so nastopali predvsem proti "slabemu okusu" v literaturi preteklega sto- letja. Manj jim je šlo za obnovo opere kot za ob- novo govornega gledališča, za oživitev italijanske tragedije, ki jo je opera v 17. stoletju potisnila z odra. O glasbi v spisih akademije skoraj ni govora. Ustrezno različnim političnim in kulturiiim po- gojem so bile akademije v 17. stoletju različno strukturirane. V absolutistični Frandji sta bili Aca- demie frangaise in Academie Royale skoncentrirani v Parizu. Organizirani sta bili tako, da je nanju lahko imel svoj vpliv monarh. V politično raz- drobljeni Italiji je imelo skoraj vsako večje mesto svojo akademijo in vsaka akademija posebno oz- nako. Posebne pozornosti so bili deležni Intronati v Sieni in Academia della Crusca v Firencah. V Accademii deli' Invaghiti so - kot sem že omenil - leta 1607 prvič izvedli Monteverdijevo opero Orfej. Akademije so pomembno vplivale na razvoj in- strumentalne in koncertantne glasbe. Tu so na- stopali in blesteli virtuozi in skladatelji. Eno izmed takšnih pomembnih središč je bila tudi Bologna, kjer je Adriano Banchieri leta 1615 ustanovil Acca- demio dei Filomusi in kjer je nastala leta 1666 nič manj znana Accademia dei Filharmonid. Aka- demije so nastajale tudi v Frandji, saj je Academie de poesie et de musique ena najstarejših, nastala je že med leti 1567-87. Prav tako stari sta tudi leta 1635, ustanovljena Academie franqaise (Richelieu) ter Academie des Sdences iz leta 1666, ki jo je ustanovil pater Marin Merserme in je bila, čeprav predvsem znanstvena ustanova - pomembna tudi za glasbo. V Nemaji je leta 1694 nastala Akademie der Künste v Berlinu, v istem mestu pa je Leibniz leta 1700 ustanovil akademijo znanosti. Waltherjev Glasbeni leksikon Lz leta 1732 od italijanskih aka- demij omenja le akademiji v Bologni in Veroni in podobno kot Zedlerjev ne pozna ljubljanske.^ * PreuJßner stT. 190. ^ Höfferm. " Prim. Johann Gottfried Walthers Musicalisches Lexikon oder musikalische Bibliothek, 1732. 20 43 12 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino Od novejših hijih enciklopedij omenja itali- janska enciklopedija iz leta 1928^ ljubljansko Aca- demio philharmonicomm, pri čemer se sklicuje na M. Maylendra,^ med literaturo pa navaja tudi Keesbacherjevo knjigo iz leta 1862. Vsekakor je ideja akademij prišla do Ljubljane vsaj v drugi polovici 17. stoletja. Tako ima v tem kontekstu ljubljanska Academia philharmonicorum svoje ugledno mesto, podobno kot njena še sta- rejša vrstnica Academia operosorum. Obe sta na- stali v ugodnem trenutku, ko so se razmere v tem delu Evrope po turških vpadih in 30-letni vojni umirile. Nastopil je čas vsestranske gospodarske, politične in družbene konsolidacije. Nastala je no- va plast domačega plemstva, katerega sinovi so študirali v Italiji, na italijanskih univerzah. Tu so se pač lahko seznanili z elementi veljavne "ple- miške vzgoje", ki jo je že sredi 16. stoletja uzakonil Baldassare CastigUoni v svojem znamenitem Dvor- janu (n Castiglione). Podobne misli so bile domače tudi v Ljubljani, kar kaže v začetku 18. stoletja na- stali Collegium Carolinum Nobilium - kolegij za domače plemiške sinove. Za gojence so predvideli znanje različnih plemiških veščin, pa tudi plesa in igranje na čembalo, violino in flavto.^ O letnici ustanovitve ljubljanske akademije je büo nekaj nejasnosti že v primarnih virih, to je v Dolničarjevih kronikah. Letnica 1702 se je vlekla skozi vso starejšo literaturo. Zato je tudi Filhar- monična družba, ustanovljena leta 1794, ki se je imela za naslednico Academiae philharmonicorum, proslavljala obletnice, nanašajoče se na leto 1702. Prava letnica je seveda 1701, kar potrjuje vrsta drugih zanesljivih virov, med njimi tudi znani LEGES ACADEMIAE PHILHARMONICORUM LABACI METROPOLI CARNIOLL\E ADUNA- TORUM, ki že v 1. členu jasno povedo, da je 'büa akademija že pred nekaj leti zasnovana, proti kon- cu prvega leta po letu tisoč sedemsto tako kot sledi, pa po skupnem dogovoru tudi usta- novljena. " Letnico 1701 nosi tudi pečat združenja. Za njeno ustanovitev je bil najbolj zaslužen ljubljanski patricij Johann Berthold HÖFFER (1669- 1718), sicer razgledan in izobražen mož, ki je štu- diral v Salzburgu in nekaj časa na Dunaju. Podatki govorijo, da je precej potoval, oatno zlasti po ItaUji. Bil je v službi kranjskih deželnih stanov, ob- enem pa se je aktivno vključil v glasbeno življenje rojstnega mesta - kar je bilo v skladu z duhom in težnjami časa, zlasti pa zgledi iz bližnje Italije. O njem in njegovem delu, obenem pa tudi o akademiji filharmonikov poročajo že omenjene kronike Janeza Gregorja Dolničarja (Annales urbis Labacensis in Epitome chronologica), pa tudi po- ročilo Karla Seyfrieda Perizhoferja iz leta 1767, kjer so zlasti zanimivi podatki o njenih značilnostih. Med drugim Perizhofer izrecno pove, da je bila ljubljanska Academia philharmonicorum ustanov- ljena po tujih zgledih, da je bila namenjena plem- stvu in da je vzdrževala zbor in orkester ter da je nastopala v zadovoljstvo vsega mesta in ne le za svoje člane. Nastopala je na direktorjevem domu, na Ljubljanici in v cerkvah. K akademiji so pri- stopili tudi ljubitelji glasbe s svojeročnim pod- pisom v akademijski album, ki je danes žal izgub- ljen. Pisec omenja Höfferjeve zasluge za akademijo in za glasbeno življenje sploh. Iz omenjenih virov razberemo razmeroma šte- vilne nastope v prvih dveh desetletjih delovanja. Prvi javni nastop naj bi bil ob njeni predstavitvi 13. decembra 1701 v škofijskem dvorcu. Dolničar poroča, da je "imela akademija svoj začetek 8. ja- nuarja 1702. Začetnik je bil Johann Berthold Höffer, pri katerem se je zbralo 14 enako mislečih in jo sklenilo ustanoviti. Za prvega direktorja so izbrali Johanna Bertholda Höfferja. "^^ Iz tega zapisa tudi izvirajo vse sledeče pomote glede letnice ustanovitve. Od tega datuma dalje pa je Academia philharmonicorum poveličala vsa- ko slovesnost, vsako slavje, vsak pomembnejši po- litični dogodek s svojim glasbenim deležem, tako kot si je pač zadala nalogo, da dvigne splošno družabnost s prireditvami vsake vrste. Slovesni za- četek je akademija pravzaprav slavila 30. julija 1702, ko je prvič nastopila. Ali z besedami kronista: "Am 30. Juli hat die Akademie der H. H. Phil- harmonicorum ihre erste acta publica am Wasser Stromb Laybach mit Feyerwerch solemniter ge- halten, welch acta zu sehen, die ganze Stadt zu- gelassen und alle Schüff bis auf ein EHenst gehabt, auch nicht genug vorhanden waren, die leuth zu bedienen. "^^ Gre seveda za regato na Ljubljanici, stoletja pri- ljubljeno obliko družabnega življenja v Ljubljani. Tudi to je bilo v skladu z "Leges", ki pravijo že v 1. členu, da je bUa akademija ustanovljena, "da se od časa do časa z ubranim igranjem dostojno raz- vedrijo. " Seveda pa že v isti sapi tudi zafrdijo, da se "z občasnim igranjem pobožno prikliče v spo- min tisto nebeško glasbo, ki bo večno trajala. " Za simbol so si izbrali orgle sv. Cecilije, "katerih piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo, ob tem pa vsakogar tudi k nebesom, povzdigovale z ges- lom: OŽIVLJA, A DUHU NEMNLJIVOST KAŽE". Sv. Cedlijo so si izbrali tudi za zavetnico in njen praznik 22. novembra slovesno proslavljali. ^ Prim. Enciclopedia italiana di scienze, lettere ed arti. Istituto Giovanni Treccani 1929, str. 195. ^ M. Maylender Storia delle accademie d' Italia, Bologna 1926. Höfler, 107 f in op. 2. 1" ?nm.Keesbaclìer,9. " Ibidem. 21 ! KRONIKA 3 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 Tako so bile opredeljene glavne naloge Acade- miae philharmonicorum: povzdiga družabnosti so- delovanje pri posvetnih in cerkvenih slavjih. Po- datkov o sodelovanju pri regatah ni ravno v iz- obilju, čeprav so bile zelo verjetno vsako leto. Dol- ničar posebej omenja regate iz leta 1704 in 1716. Tudi podatki o drugih nastopih niso posebno šte- vilni. Vemo, da je Academia philharmonicorum nastopila 3. januarja 1703, ko je Ljubljano obiskal princ Evgen Savojski, kateremu na čast so izvedli "extra schöne Musik"P Na Ljubljanici so se zbrali tudi junija 1704, ko so izvajali "eine auserlesenste Musik"ß V stolnici so 8. julija 1705 počastili tudi spomin na umrlega cesarja Leopolda I. Nato so se pre- minulega monarha, ki je bil tudi sam zavzet in dober glasbenik, spomnili še 20. julija v cerkvi Ma- rijinega Oznanjenja pri avguštincih. O tej sve- čanosti lahko preberemo naslednje: "Der 20. Juli wurde durch die Akademie der H. H. Musikanten mit großer Solemnität und apparat angestellt und vollzogen. Die Hm. Academia haben sonderlich Ehr au/gehebt mit dem Tuba oder Femrohr welches als das Dies irae, dies Illa und zu der Tuba mimm spargens sonum kamben, ersch- röklich anzuhören war".^^ Zanimiv je podatek iz leta 1707 (22. avgusta), v katerem poroča Dolničar o slovesnosti v stolnici, ko je Te Deum spremljalo več kot 60 glasbenikov. Podobno slovesno je bilo prihodnje leto ob po- svetitvi nove stolnice. Tokrat naj bi - po Dolničarju - nastopilo okoli 50 glasbenikov, ki jih je vodil Johann Berthold Höffer. V obeh poročilih gre za veliko glasbeno telo, ki so ga vodili akademiki ter s svojo prisotnostjo dali prireditvam poseben po- men. Kar se glasbenikov tiče, so se pač zbrali vsi, ki so lahko pripomogb k uspehu in ki so bili vešči svojega poklica ali dobri diletanti. To so bili glas- beniki škofovske in plemiških kapel, mestni in de- želni muziki in seveda člani akademije. Ob instru- mentalistih so nastopali tudi pevd, o katerih be- remo v raznih poročuih. Akademiki so torej pogosto nastopali pri cerkvenih slavjih. Podatek iz leta 1708 (15. april) govori, da so sodelovali tudi pri polaganju te- meljnega kamna za cerkev sv. Rozalije v grajskem hribu: 'Eten 15. April ist der Gmndstein der kürch der hl. Rosalia Jung. Patronin wider die leidige Sucht der pestjlenz, durch ihre hochfürst gd. Ferdinand, Bischof von Laybach, Coad. von Prag bei einer vortrefßich Musik der Herren Academia Philo Harmonicorum undter dem Trompeten und Pau- ken-Schall, im Beyseyn einer Volkhreichen hohen und niederen Standesgemeinde gelegt". Leta 1712 so denimo proslavili kronanje Karla VI. za cesarja v Frankfurtu. Če je podatkov o na- stopih Academiae philharmonicorum relativno do- volj, pa praktično ne vemo ničesar o glasbi, ki so jo izvajali. Kaj so na svojih nastopih igrali, ostaja nerešena uganka, zato je vsako ugibanje jalovo po- četje. Tudi o sestavi ansamblov so viri zelo skrom- ni. Kadar je bilo glasbenikov veliko, je to kronist posebej povedal. Gre za slovesnosti leta 1707 in 1708, ko se je zbralo po 60 oz. 50 glasbenikov. Viri omenjajo, da so zvenele "trobente in pavke", Jurij Žiga Pogačnik omenja v svoji odi o regati na Ljubljanid "violine, lutnje, flavte, rogove, trobente in bobne". Per analogiam bi lahko sklepali, da so pač poznali podobne sestave, kakor so bili v tem času povsod po Evropi običajni in so jih pač pri- lagajali svojim možnostim in potrebam. Več bi nam lahko povedale partiture del, ki jih omenjajo viri. To so originalne skladbe domačih avtorjev Johanna Bertholda Höfferja, Johanna Gas- parja Gošla, Janeza Jurija Hočevarja ali Mihaela Omerze. Toda žal se njihova dela niso ohranila. Tako smo navezani pač na navedbe nastopov in omembe posameznih instrumentov. Pomemben vir za spoznavanje dela družbe pa so seveda tudi že omenjeni in dtirani LEGES - Zakoni. Če 1. člen opredeljuje namene in cilje družbe, pa 2. člen govori o članstvu. Tu beremo, da "so akademijo sestavljali samo glasbeni stro- kovnjaki, da pa je bilo vendar sklenjeno, da je pri- hodnje mogoče pridružiti tudi dmge, in sicer lju- bitelje glasbe, ker je tudi te mogoče zajeti pod splošno oznako ßlharmoniki. Vendar naj dejanskih akademikov ne bo nikdar več kot 31, razen če so ravnatelj in člani načelstva soglasno za to, da se njihovo število poveča. " Ta člen je zanimiv, saj sproža vrsto vprašanj. Najprej pravi, da so akademijo sestavljali samo glasbeni strokovnjaki. Ali je bil torej Höffer glas- beni strokovnjak? Vemo, da je bil dober in- strumentalist in odtno tudi dober skladatelj. Ven- dar glasba ni bila njegov osnovni poklic. Toda če- prav se z glasbo ni poklicno ukvarjal, je moral biti glasbeni strokovnjak. Nadalje lahko iz formuladje tega člena ugotavljamo razlikovanje med akade- miki in filharmoniki. Akademikov naj bi bilo samo 31, razen v izjemnih primerih. Ljubiteljev glasbe pa je bilo lahko odtno več, saj jih je mogoče zajeti pod splošno oznako "filharmoniki". Pri takšnem razlikovanju se znajdemo kar v rahli zadregi, ki jo še poveča 3. člen, ki izrecno zahteva, da je mogoče sprejeti člane samo s soglasnim sklepom ravnatelja in članov načelstva. "Med glast>enimi strokovnjaki 12 Ibidem. " Ibidem., str. 10. I'* Ibidem. 15 Ibidem. 22 43 12 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino in nestrokovnjaki pa naj bo ta razloček, da morajo le-ti, namreč nestrokovnjaki, pred sprejemom, spolniti pogoje, ki jih bo vodstvo akademije skle- nilo predpisati. " Kakšni so bili ti pogoji, ne vemo. Vsekakor pa je šlo za razločevanje med posa- meznimi člani akademije oz. za določeno dife- rendacijo med njimi. Šlo je torej za razločke med strokovnjaki in nestrokovnjaki, med poklicnimi glasbeniki in diletanti in - med akademiki in fil- harmoniki, bi morda lahko zaključili. V struk- turirani družbi, kakršna je bila družba v začetku 18. stoletja, takšno razločevanje ni nenavadno, če- ravno gre predvsem za tiste, ki so glasbe vešd in one, ki so le diletanti. Druži jih skupni cilj: lju- bezen do glasbe in praktično muzidranje. Toda "ustanovni člani" so omejili število akademikov na 31. To je bila odtno tista duhovna in aristokratska elita, ki je po zgledu italijanskih akademij tudi v Ljubljano zanesla njihovega duha in ga uresničila v akademiji filharmonikov. Vsi ostali so jih pri njihovih namenih in dljih lahko le podpirali. Vo- dilno in usmerjevalno vlogo so imeli lahko torej le akademiki. Vsi nadaljnji členi govorijo namreč le še o aka- demikih. V 4. členu določajo proslavo praznika sv. Cecilije, 5. in 6. člen govorita o žalnih slovesnostih za umrlimi akademiki, 7. člen o vzdrževanju aka- demije in zadnji, 8. den, o akademijskem vodstvu in njegovi zamenjavi. Nič pa ni govora o delu, denimo, vodje or- kestra. Tu si morda lahko pomagamo z oprede- litvijo njegove vloge v Zedlerjevem Leksikonu iz leta 1732, kjer pravi: "Musick-Director, Director Musices, wird ge- doppelten Verstände genommen; erstlich für den- jenigen, welcher den Aufführung einer Musick, selbige sey nun in Kirchen, Opern, an Fürstlichen Höfen etc. solche anordnet, regieret, und über- haupt das Haupt zu alles, sowol Vocalisten als Instrumentalisten, welche nach jenes Befehl und Tact sich in allem richten müßen, dergleichen da sind der Capell-Meister, Cantores u.d.g. von denen besondere Artickel Andems ist Musick-Director gemeinigBch auch ein Prädikat, welches derjenige ausdrücklich führet, der über alle und jede Mu- sicken in einer gewißen Kirche etc Aussicht hat "^^ Hofferjeva smrt 15. juüja 1718 je močno pri- zadela dejavnost združenja. Ker je tudi Dolničar - ta vestni kronist ljubljanskega mesta - umrl že leta 1719, so podatki o dejavnosti akademije vedno redkejši. Sporadično zvemo o njenih prireditvah, ki so bile še vedno podobne kot v začetku njenega delovanja. Razni komentarji, ki so nastali na pod- lagi nekaterih zapisov v zadnjih letih, pa gradijo vse preveč na domnevah in predpostavkah ter r\a sklepih, izpeljanih iz nedokazanih trditev in zato ne morejo dati točne podobe o delu združenja. Vsekakor je delo ljubljanske Academiae phil- harmonicorum v svojem času pomembno oboga- tilo glasbeno življenje Ljubljane. Predvsem ga je postavilo na nove temelje. Glasba je postala del ukvarjanja aristokracije. To je tudi v Ljubljani dvignilo njen ugled in mesto. Obenem je pobudilo ustvarjalno delo, kot nam kažejo nekateri viri. Med njimi je bilo posebej pomembno Höfferjevo skladateljsko delo. Viri govorijo o štirih njegovih oratorijih iz let 1715-1716. Höffer je bil "virtuozen diletant", kot ga opisuje Carl Seyfried Perizhofer.^-^ Njegovi štirje oratoriji, ki jih poznamo samo po imenu (verjetno pa niso bili edino njegovo skla- dateljsko delo) in se niso ohranili so: Magdalenae conversio - Oratorium musids adaptatum concen- tibus - "ein schönes Oratorium von trefflichen Mu- sik"; dalje Mors et vita melodramaticale Oratorium, tretji je Patientia victrìx in Amico Job ter zadnji Lilicon. Dolničarjeva poročila jih pohvalno ome- njajo. Ohranil se je le sinopsis za enega od njih. Poleg Höfferja se v ta skladateljski krog uvr- ščajo vsaj še Gošl, Hočevar in Omerza, avtor petih - prav tako izgubljenih - oratorijev. Številnost ora- torijskih del v tem času je gotovo imela svoj vzrok in pomen. Oratorij kot glasbena zvrst je doživljal zlasti v 17. stoletju razcvet v Italiji pa tudi drugod po Evropi, bil je sicer manj razkošen kot opera, pa zato morda še bolj slavnosten. V njem so se dru- žile vse tiste pomembne lastnosti, ki so jih gojile akademije, tako da so oratoriji deloma lahko bili njihov najvišji ideal. S svojo duhovno vsebino, vzvišenimi idejami, pa obenem glasbeno bogati, so izpolnjevali pomembno funkdjo v družabnem živ- ljenju. Ljubljanski akademiki so morali poznati si- jajni razvoj oratorija v Italiji v 17. stoletju. Kako sijajen je bil razvoj te glasbene zvrsti še v 18. sto- letju, pa kažejo med drugimi znameniti oratoriji Georga Friedricha Händla, ki so sicer nastali kas- neje kot oratorijska dela naših skladateljev iz kroga akademije filharmonikov. Academia phüharmonicorun je nastopala na družabnem, reprezentativnem in na cerkvenem področju. Svoje delovno področje in namen svojega dela je opredelila z "LEGES" - Zakoni. Teh so se v glavnem ves čas tudi držali. V posameznih obdobjih je prevladalo eno, drugič spet drugo po- dročje. Na vseh pa je bilo čutiti vpHv Academiae. Glasbeno življenje v Ljubljani so pred usta- novitvijo akademije gojile razne plemiške in stolna kapela, nekaj časa tudi mestni in deželni muziki. Glasbene kapele so imele v manjšem obsegu tudi druge ljubljanske cerkve. Jezuitski kolegij pa je bil s svojo glasbeno dejavnostjo v mestu prav 16 Zedier ^\.x. 1487. 1^ Navaja tudi Cvetko, str. 152 f. 23 12 KRONIKA .3 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 tako eden izmed pomembnih dejavnikov glasbe- nega življenja. Vsaka izmed omenjenih kapel pa je bila v svoji dejavnosti vendarle omejena, čeprav so se morda v praksi ob posameznih priložnostih združevale, kar se je dogajalo v času obstoja aka- demije, ki je nastopala ne samo kot vodilni, ampak tudi kot združevalni dejavnik glasbenega življenja v Ljubljani. Drugače bi si težko predstavljali na- stop petdeset ali šestdeset glasbenikov ob posa- meznih posebno svečanih slavnostih, kot beremo v virih. Ljubljanska Academia philharmonicorum je na- stala kot odmev italijanskih akademij. Nastala je v času, ko so akademije začele nastajati tudi drugod, zlasti na severu Evrope, v Nemaji. V svojem času pa je bila na tem geografskem prostoru in daleč naokrog vendar prva. Njeni nosilci so bili tudi v Ljubljani "izbrana manjšina", ki je hotela stanu in času primemo postati nosilec določene kulture, zlasti na področju znanosti in umetnosti. Verjela je, da nadaljuje tradicijo iz svoje klasične vzgoje in tradicijo stare rimske Emone kot veznega člena do rimskih spomenikov in umetnosti sploh. Tu je bila bolj kot ostalo pomembna nova miselnost, ki so jo akademiki lahko medsebojno gojili. Bili so - tako kot povsod - združenje enako mislečih, ambi- cioznih in sposobnih pabricijev, ki so s svojim zgledom vplivali na ostale, jih pritegnili, kolikor je bUo potrebno za uresničenje zastavljenih ciljev. Njihova naloga je bila zlasti "exerdtìum inter- parietes", muziciranje za izbrani krog (zato tudi tako malo podatkov!) in šele v drugi vrsti "actus publid". Ko so ustanovitelji akademije in njeni nosild pomrli, je bilo konec tudi njenega duha in dela. Z njimi se je iztekel tudi njen čas. Academia philharmonicorum v Ljubljani je ta- ko značilen predstavnik svojega časa. Napajala se je ob idejah iz sosednje Italije, jih prenesla in umestila v deloma soroden prostor, ki je imel v določenem zgodovinskem trenutku to ugodnost, da so bile okoliščine naklonjene ideji, njeni nosild pa dovolj vztrajni in sposobni. Ustanovili so glas- beno združenje, prvo svoje vrste v Srednji Evropi (in tudi edino) ter s tem zapolnili vrzel v organi- ziranem glasbenem življenju Ljubljane. Čas sam je drugod že ponujal drugačne rešitve in nove oblike glasbenega dela, ki so preraščale pomen starih akademij in na novo oblikovale glasbeno ponudbo. Vse to seveda ne zmanjšuje njenega pomena in njene vloge, ki jo je odigrala v ljubljanskem glas- benem življenju in v Ljubljani, prek katere pa ni segla. Z njo se je Ljubljana uvrstila med tista mesta, kjer je imela glasba pomembno mesto v javnem življenju. Tudi ko nosilcev akademije ni bilo več, je spomin nanjo moral živeti. Brez nje- nega zgleda namreč leta 1794 ne bi mogla nastati Filharmonična družba, prav tako eno prvih po- dobnih združenj v tem delu Evrope. Obe sta - vsaka skladno s svojim časom - Ljubljani vtisnili pečat glasbenega mesta in ustvarili tisto tradidjo, na katero smo še danes upravičeno ponosni. ZUSAMMENFASSUNG Die Philharmonische Gesellschaft in Ljub- ljana Die Academia philharmonicorum aus dem Jahr 1701 war die älteste Musikvereinigung in Alt- Österreich und in Mitteleuropa überhaupt. Über ihre Musikarbeit und ihr Wirken in der Stadt Ljubljana wissen wir vor aUem aus den Chroniken von J. G. Dolničar (Thalnitscher). Sie ist unter italienischen Einflüssen entstanden und war be- sonders in den ersten Dezennien des 18. Jahr- hunderts sehr aktiv und erfolgreich. Aus ihren LEGES entnehmen wir, was ihre Hauptaufgabe war: die Pflege und die Verbreitung der Musik. Es ging ums Musizieren im engeren und auch breiteren Kreise, weltliche und kirchliche Feiern waren mit Musik zu begleiten. Ihr Spiritus agens war Johann Berthold Höffer, Krainer Patrizier und erster Direktor der Vereinigung. Er war Jurist und Musiker, Komponist von mindestens vier Oratorien, die aber nicht erhalten sind. Bis zu seinem Tode im Jahr 1718 war er die Seele des gesamten musikalischen Geschehens. Obwohl die Tätigkeit nach seinem Tode nachließ, berichten einige Quellen doch noch über ihr Wirken im damaligen Ljubljana. Mit dem Tod der Begründer der Akademie hatten sich auch die Zeiten ver- ändert und forderten andere Formen der Musik- veranstaltungen. So ist dann - im Jahre 1794 - die Philharmonische Gesellschaft enstanden, die als Nachfolgerin der Academia philharmonicorum zu betrachten ist. 24