Kako ljubim svoj rojstni kraj
Spisal Fr. Rojec.
'\\$ \o štirinajstega leta sem bil doma v svojem rojstnem kraju. V tem
iljVf  času nisem bil izven domače vasi nikjer dlje  kakor  v  nekaterih
JaSsJU/   po poldrugo uro in po dve uri hoda oddaljenih večjih župnijskih
/S^^hX vaseh v okolici. Tja sem hodil k maši ob nedeljah in praznikih,
fi^SŠp^ ko nekoč ni bilo dve leti duhovnika v domači vasi;   v mlin, na
^aP^ P°št° in nekolikokrat z očetom tudi v semenj. Sicer sem ob takih
vpj?^5     prilikah videl in slišal marsikaj   novega   in   zanimivega,   o čimer
bi se mi prej doma v gorski vasici še sanjati ne moglo, ali vendar
se mi je zdelo, da je doma še vedno vse lepše in prijetnejše.
Prišla je štirinajsta jesen v mojem življenju, jesen s tihimi, dobrodejno-toplitni in sladkotožnimi dnevi, kakršni so tni še dandanes tako jako ljubi. Takrat se je po vasi raznesla novica, da pošlje imoviti vaški kmet Ozimek, ki je bil prvi cerkveni ključar in moj krstni boter, svojega, od mene za kako leto mlajšega sina Franceta v šolo v Ljubljano. Boter Ozimek pa je začel potem nagovarjati tudi mojega očeta, da bi še ta dal mene v šolo v Ljubljano, da bi se tako dva iz ene vasi skupaj učila.
Moj oče se je vdal nasvetu mojega botra, in nekega lepega popoldneva, ko smo na njivi pod vasjo kopaii krompir, sem zvedel od matere in sta-rejše sestre, kaka sreča in slavna bodočnost me še čaka, ako bom hotel biti priden in pameten.
Ostavil sem svojo ljubljeno rojstno vas in od tistega časa sem jo ljubil še iskrenejše, čeprav sem učakal v nji več neprijetnih in bridkih kakor srečnih in veselih dni.   Globoko  v srce so se mi vtisnile vse slike in vsi
-9t    128    hs-
doživljaji iz domačega kraja, in nosil jih bom v srcu z največjim spošto-vanjem do konca svojega življenja. Že kot dijak sem večkrat poizkušal v pesemcah proslaviti svoj rojstni kraj in ob vsaki priliki sem se rad na-potil tudi iz daljnih krajev domov, da sem si ondi zopet pomladil svoje spomine na domači kraj, na dotnače življenje.
Ker me že izza otroških let sem jako veseli risanje in slikarstvo, sem si v teku let z marljivimi in vztrajnimi vajami pridobil dokaj izurjenosti in zmožnosti v tej stroki. Narisal sem si svojo rojstno vas večkrat in od več strani in eno tako sliko sem dal v okvir ter jo obesil na steno svo-jega stanovanja, kjer mi še sedaj visi in me vsak dan spominja mojega rojstnega kraja in v njem prežitih mladostnih let. Ko pa so prišle v promet razglednice, sem pohitel ob prvi priložnosti domov, da sem si načrtal nove sličice za razglednice domače vasi. Razglednice sem sam založil ter jih nekaj poslal tudi bratu Jožetu na očetovem domu v razpečavanje.
Tako ljubim in čislam svoj dragi rojstni kraj in čudim se, kako morejo nekateri Slovenci tako lahko in brez solz v očeh ostavljati svoje dotnove, se odpravljati v Ameriko ali v druge daljne tuje dežele, kamor ne vzemo s seboj nobenega spomina na rojstni kraj in se potem tam v tujini nič več ne zanimajo za svojo domovino in za svoje rojake. Tudi svoj mili materni jezik kmalu pozabijo, in njih vnuki že več ne vedo, da se pretaka v njih slovanska kri. Tujina jih za vselej pogoltne na škodo našemu narodu!
Milo se mi stori, kadar mislim na to in prizadevati si hočem na vso moč, da bodo vsaj moji mlajši dobri ter zvesti domoljubi!