Ocene, poročila, zapiski
SLODNJAKOVA  KNJIGA  O PREŠERNU
Prof. Anton Slodnjak je že pred vojno napisal obširen roman o pesniku Neiztroh-rijeno srce, po osvoboditvi pa pripravil več skrbno komentiranih izdaj Poezij (ki so zelo zaslužne za popularizacijo Prešerna), v Slavistični reviji objavil številne razprave iz prešemoslovja (z novimi dognanji in osvetlitvami), tudi za Slovenski biografski leksikon izčrpno obdelal pesnikovo življenje in delo ter se tako uvrstil med naše najvidnejše prešernoslovce. Letos v poletnih mesecih je izšla, žal le v srbskem prevodu in v cirilici, še njegova dokaj obsežna monografija o poetu, za Žigonovo in Kidričevo tretja po časovnem nastanku.*
" Anton Slodnjak, France Prešern. (Sa slovenačkog prevela Jelena Križaj — Stefancvić.) Nolit, Biblioteka Portreti (urednik Mihailo Lalic). Beograd MCMLXII (10 podob, 428 strani).
83
v devetih poglavjih, naslovljenih podobno kot v SBL, ki jim je dodal predgovor in zaključno sintezo, avtor v kronološkem zaporedju obravnava pesnikovo življenje in ustvarjanje ter ju sproti organsko izpolnjuje s postavami sodobnikov in družbeno političnim ozračjem tistega časa. Prvo poglavje Osebnost in značaj zajema mladostna in študijska leta ter začetke poezije. Drugo Boj za pravniški in pesniški poklic razpravlja o Čopovi pesniški . šoli in Prešernovi sočasni poeziji, zlasti satirični. Tretje Prešernova nesreča razčlenjuje poetov življenjski pesimizem in refleksivne Sonete nesreče. Poglavje Novo upanje — nova poezija govori o veliki ljubezni do Julije in njjej posvečenih umetninah Sonetnem vencu, povedčnih sonetih itd. Pod naslovom Smrt Matije Čopa in poroka Julije Primio avtor anaUzira predvsem Krst pri Savici. Poglavje Stik s poljsko revolucijo označuje pesnikovo sodelovanje s pregnancem Korytkom. V tem in naslednjem Poslednja leta prijateljstva z Andrejem Smoletom avtor govori tudi o pesnikovem razmerju do Vraza in ilirizma ter pojasnjuje njegov odnos do Jelovškove. Osmo poglavje Nova pesem razpravlja med drugim o ljubezni do Jerice Podbojeve, o Zdravljici in Neiztrohnjenem srcu ter pripravah za Poezije. Pod naslovom Zaton v Kranju se seznanimo s poslediijimi leti človeka in pravnika Prešerna.
V predgovoru avtor izreka željo po večjem širjenju Prešerna med srbsko in hrvatsko publiko ter po novih, ustreznejših in popolnejših prevodih našega genija. Ker je delo namenjeno tujemu občinstvu, citira Prešernove verze (zaradi večje razumljivosti kar v dobesednem proznem prevodu) in mestoma navaja tudi vsebino pesmi v večji meri, kot bi bilo oboje potrebno za slovenskega, vsaj literarno šolanega bralca. Sicer pa Blodnjakov tekst razodeva naravnost enciklopedično poznavanje domače in Svetovne literature ter docela suvereno obvladovanje Prešerna in njegove dobe, predvsem pa je na,pisan znanstveno pretehtano in trezno, brez večjih subjektivnosti in hipotez, kar štejem pri našem avtorju in obravnavanem predmetu za posebno odliko. Celo v biografskih partijah, ki so pogosto pisane izredno živo in razgibano in kjer je čutiti, da je Slodnjak tudi romanopisec, je avtor vedno ostal na trdnih tleh dejstev in sporočil. Slodnjakov Prešeren daleč presega okvir poljudne informativne študije za tujega bralca in je polnokrvna znanstvena monografija, dragocena tudi za Slovence in sloveniste, ker je stvarnejša od vznesene in formalistične žigonove ter sočnejša in celotnejša od Kidričeve, ki je žal ostala torzo. Zato bi bilo prav, če bi knjiga izšla tudi pri nas doma v slovenskem izvirniku, seveda z ustreznimi modifikacijami v besedilu in dostojnejši zunanji opremi (sedaj gre za zajetno brošuro na skoraj časopisnem papirju), čeprav je treba beograjski založbi priznati zanimanje za slovensko slovstvo (poleg Prešerna je doslej v isti zbirki izdala Ruplovega Trubarja in Aškerca M. Boršnikove).
Marsikaj v Slodnjakovi knjigi seveda ni čisto novo, pač pa strnjeno in nazorno podano. Tako načela Čopove estetike in Prešernove pesniške prakse, da bodi mlada domača poezija osebno izpovedna, evropsko kvalitetna, sinteza antike in moderne, namenjena meščanu in izobražencu in naj tako dokaže tudi sposobnost slovenščine. Prepričljivo je podan, predvsem na osnovi Emestininih Spominov, pesnikov odnos do Jelovškove: trajno zvezo med njima so onemogočali njena plitvost, koketnost, trma in pomanjkanje materinskega čuta, njegove neurejene gmotne razmere in odpor do cerkvenega zakona; Prešerna je na Ano vezala zgolj usodna telesna strast in kasneje ljubezen do otrok, njuno razmerje pesniško ni moglo biti plodno. Po Slodnjakovi zaslugi je v prešernoslovju postal jasnejši Vrazov odnos do slovenstva odnosno ilirizma: Vraz se je sprva skušal v Ljubljani uveljaviti kot slovenski pesnik v domačem vzhodnoštajerskem narečju, šele nato se je iz zmotnih idealnih nagibov odločil za ustvarjanje v ilirščini, hrvaščini.
Analizi Prešernovih umetnin avtor monografije posveča vso pozornost, v pretres jemlje tudi variante ozir. popravke in manj pomembne prigodnice: ugotoviti si prizadeva doživljajski izvor in konkretno ozadje umetnin, razčlenjuje njih oblikovni ekvivalent, predvsem , ritmične in kompozicijske prvine, oprezno določa obseg tujih literarnih pobud ali navaja zgolj slučajne paralele, ob umetninah primerjalno spremlja tok pesnikove miselnosti in razvoj njegovih čustev.
Pristnost in pretresljivost Sonetov nesreče občutiš že pri prvem nekoliko globljem branju; mislečega bralca pa zanimajo tudi stvarni vzroki za pesnikov temačni pesimizem. Slodnjak je, mislim, prvi do kraja prikazal konkretno ozadje teh refleksivnih pesmi. Kompleks vzrokov za takšno porazno življenjsko občutje so po Slodnjaku sestavljali: razdor med sorodniki doma na Ribičevim, družbeno politični pritisk Metternichove dobe, prva odklonjena prošnja za advokaturo, neuspeh pri izpitu v Celovcu, zavest krivde do Marije Kajetane Klunove. Na nezvestobo do Klunove in na Sonete nesreče Slodnjak izredno prepričljivo veže tudi sonet Pov'do let starih čudne izročila (od mertvih deldic, ki... spati jim ne da ljubezni sila ... Erin'jin stok in kletva pesem njena«).
84
v zvezi z izčrpno vsebinsko in oblikovno obravnavo Sonetnega venca je znana osrednja ideja, ki jo je Slodnjak sintetično izrazil v stavku, da je bila Prešernu »ljubljena žena začetek in konec, t. j. magistrale njegove človeške, umetniške in narodne zavesti« (str. 222). Precej novo pa je Slodnjakovo upravičeno povezovanje te pesnitve s Soneti nesreče (»jeza notranj'ga prepira... obup, življenja gnus, Erinje«), zlasti pa dognanje, da je poet za idejo o duhovno odrešilni vlogi plemenite mlade žene našel pobudo v Goethejev! (in ne morda Evripidovi) drami Ifigenija na Tavridi.
Nadalje Slodnjak uspelo razlaga nastanek Zdravljice. Po njegovi sodbi je bolj kot Vrtovčev poziv v Novicah, naj bi slovenski poet napisal odo vinski trti, izzval nastanek pesmi bučen sprejem slaboumnega cesarja Ferdinanda I. v Ljubljani iste jeseni 1844, deloma pa tudi razne tedanje poljske in francoske revolucionarne himne. — Bistra je Slodnjakova primerjalna oznaka pesmi V spomin Andreja Smoleta ter Dem Andenken des Matthias čop, zanimivo tudi ugotavljanje internih razlik v izpovednih baladah Prekop in Neiatrohnjeno srce.
V monografiji je, razumljivo, tudi nekaj sodb, s katerimi ne bo vsakdo soglašal. C41ede soneta Je od vesePga časa teklo leto koinaj morem verjeti, da je nastal kot »posledica ustvarjalne tekme« s Petrarko (motiv srečanja z izvoljenko v cerkvi na veliki teden, str. 330). Kakor prof. Kidrič nimam razloga, da tudi v tem sonetu, čeprav je nastal naknadno in iz kompozicijskih razlogov, ne bi videl resnične ljubezenske izpovedi in pravilnih stvarnih podatkov, vključno letnico 1833. Tako se tudi-Gaseče pomišljam pripisovati Juliji, čeprav so razen kronologije SlodnJakovi argumenti (emocionalni ton pesmi, aluzija na akrostihon) vabljivi. Za starejšo Prvo ljubezen se mi Kidričevi ugovori (trubadurski slog, pouk v zaključku) zde tudi sicer prepričljivi. Vsekakor bo Slodnjakova razlaga tu ostala subjektivno hipotetična.
Avtor monografije pravilno ugotavlja, da v pesmih iz Julijine dobe, nastalih po Sonetnem vencu, stalno srečujemo metaforiko z religioznega področja. To dejstvo si pri povenčnih sonetih razlaga tako, da se je pesnik s takšnim prispodabljanjem hotel izrazno približati svoji izvoljenM, za Krst pri Savici pa sodi, da si je z njim hotel pridobiti dotlej mu nenaklonjeno cenzuro. Nedvomno je v obeh domnevah precej resnice, vsa pa ne, vsaj po mojem občutku ne. Prešernovo ljubezensko čustvo do Julije je po Sonetnem vencu po sili razmer prešlo iz vroče prošnje in kolikor toliko stvarnega upanja v nežno opravičevanje in brezupno hrepenenje, postajalo je vse bolj poduhovljeno in neuresničljivo. Za takšno eterično in resignirano vrsto ljubezenskega čustvovanja pa so bile vsaj v dobi romantike (in tudi kasneje neoromantike ozir. simbolizma) legende, biblija in liturgija, torej svet krščanskega verovanja in predstav, kar najbolj ustrezno in iskano izrazno sredstvo. Prešernov filozofski nazor je bil brez dvoma nekak materialistični panteizem, metafizično krščanstvo ga nazorsko ni zadovoljevalo; kot romantiku in kmečkemu sinu (prim. Tavčarja) pa mu je bilo slej ko prej blizu v estetskem pogledu, kakor ob sonetu Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje (str. 260) sodi tudi Slodnjak. Z nakazanim problemom v zvezi je pri Prešernu zanimivo in značilno tudi to, da je v Julijini dobi lik plemenite žene pogosto družil s stanom, poklicem svećenice ali ga vsaj postavljal v okolje svetišča, antičnega ali krščanskega. Svoje prvo srečanje z Julijo — idealno ljubeznijo pesnik upodobi v trnovski cerkvi (Je od vesel'ga časa ...); duševnega miru in odrešitve išče kot Orest ob Ifigeniji »v veži Dijane mile« (Sonetni venec); tudi Bogomilo-Juli j o naredi, primerjajoč jo s Hero iz Abide, za svečenico »v veži« boginje Žive, in kasneje za kristjano, ki se je zaobljubila devištvu (Krst pri Savici). Tako je v skladu s svojo in sočasno estetiko z ustrezno umetniško prispodobo označeval svojo idealno in ubrano telesno-duhovno, kasneje pa vse bolj poduhovljeno ljubezen do Julije in nazadnje popolno odpoved osebni sreči, ne da bi nemožato zatajil svoje svobodomiselno prepričanje in ne da bi se mu bilo treba bogve koliko prikupovati ljudem pri cenzuri.
Drugo, kar je v Slodnjakovi knjigi pomanjkljivega, so samo manj opazne malenkosti. Docela stanovski Sohiaški bi kljub predzadnji kitici in kljub času nastanka težko pripisoval kake posebne demokratično svobodnjaške poteze (str. 129/130). Prav tako se mi zdi ob Sonetnem vencu nekoliko prisiljena in preveč daljnosežna analogija mladi Parnas — Mlada Evropa (str. 244). V sonetu Sanjalo se mi je, da v svetem raji... bi komaj mogel najti sled humorja ali celo ironije (254). Tudi se md ne zdi nujno vezati pesem Pevcu, ki razmišlja o usodi človeka-umetnika, na erotična doživetja, na Ribiča in Jelovškovo (323/325). Glede požiga pesnikove zapuščine v Kranju menim, da so njegovi pobudniki po vsej priliki herostratsko uničili znaten del korespondence in knjig, da pa niso mogli bistveno prizadeti same poezije, saj Prešeren v kranjskih letih razen kratkih priložnostnih erotično-satiričnih zapisov tudi po Slodnjakovih navedbah (413, 415) ni več ustvarjal. Kakor se avtor naše knjige pri analizi imietnin izčrpno ukvarja s tematičnimi, idejnimi, ritmič-
85
nimi in kompozicijskimi prvinami, tako bi tu ali tam še želel, da bi opozoril na sugestivno plastiko in finese Prešernovega sloga, ki ga sicer vključuje v svojo analizo.
Za zaključek k oceni Slodnjakove knjige naj zapišem le še to, da mi je nastala deloma tudi 'zaradi tega, ker ni o njej, kolikor mi je znano —- z izjemo Božidarja Borka v Delu — doslej pri nas nihče pisal, ker se mi zdi, da bi morali prav vsako pomembnejšo slovenistično knjigo sproti pretresti in oceniti. Prešernove notranje elementarne in oblikovno dognane umetnosti, njegovega idealnega pojmovanja ljubezni, izostrenega pravnega in socialnega čuta, boja za individualnost slovenskega knjižnega jezika, ljubezni do prezi-rane in zaostale domovine, njegove osebne nesreče in ponižujoče bede, družbeno političnega pritiska dobe in pesnikove vere v svobodno prihodnost še zlepa ni kdo s tolikšnim znanjem in ljubeznijo v celoti razgmU pred nami. Zato ponovno izražam željo, da bi Slodnjakova monografija v dostojni opremi izšla tudi v svojem izvirniku, da bi tako njene izredno bogate in deloma tudi nove vsebine postala deležna širša slovenska javnost, zlasti pa tisti, ki jim mora biti Prešeren zaradi njihovega poklica še posebno pri srcu.
JožaMahnič