MARA TAVČARJEVA
Brez mamice
o je bil Svetozar star tri leta, mu je umrla mamica. VeseJ, zadovcljen deček je bil, igral se je vse dni, zastpal zvečer truden v naročju ali v objemu svoje mamice. Mamica ga je ljubila in ljubkovala, a srce jo je bolelo, ker je bila bolehna.
Nekega dne je obležala. Poklicali so zdravnika. Vsaka pomoč je bila izključena. Odpeljali sol jo z rešilnim vozom v bolnico. Svojemu malemu sinku je izrcčala pozdrave is trudno roko. Objela ga je, blagoslovila in mu želela tisoč sreč.
Svetozar je plakal za mamico. Obiskoval jo je v bolnici, toda ma== mica je bila v nezavesti in le za trenutek je spoznala svojega sinka.
Mali Svetozar je svojega očeta vedtno izpraševal, kdaj se vme mamica. Očka je zaplakal in tolažil otroka in sebe.
In nekega  dne je  prišel  očka domov in  povedal  sinku,   da. je    . mamica umrla.
»Kdaj zapet pride?« je vprašal Svetozar.
»O Božiču pride. Pripravila bo drevesce vse lepo in blesteče,« je ¦odgovoril.
Na dan pogreba je čul Svetozar zabijanje krste, kjer je ležala zlata mamica. Izprevod je krenil iz bolnice na pokopališče. Svetozar je plakal, klical svojo mamico, a ko je padala gruda na krsto, se je oklenil svojega očeta in prosil in prosil, naj dvigne mamico, da jo pospremi domov.
Uboga mamica, ubogi sinček!
Po pogrebu je sedel v najtišji kotiček in premišljal. Vse prazno, mamice nikjer...
Dva dni nato je prišla njegova stara mamica po Svetozara. Bival
je v Gradcu in vzela ga je s seboj. Na mah je pozabil svojo bolečino,
1   .   ker ga je zatiimala vožnja v daljne, tuje kraje. Prišel je v Jugoslavijo,
ker je hotela njegorva stara mamica, da ostane Slovenec in Jugosloven.
Pozabil pa svoje mamice ni in je ne bo.
Jutranja molitev je bila prošnja, da se mamica vrne, večerna mo= litev je bilai za mamico: pridi, vrni se, zlata tnoja mamica!
Pri stari mamici je imel vrt, kjer se je igral, a nesreča je prišla, umrla mu je stara mati. — In zopet je čul deček zabijanje krste, zopet je čul padanje težke grude na krsto in zopet je klical in klical stojo staro mamico. Tolažiti ga ni bilo mogoče. Plakali so z njim vsi, ki so bili ob grobu preblage stare mame malega Svetozara.
Deček je ostal pri svoji teti in sestri. Prej vesel, srečen in zado* voljen, je postal otožen.
168         •                                    ¦¦¦¦     /
Teta ga je odvedla k slikarju. Vprašal je: »Kaj me bo moja mat= mica še spoznala, ko ji pošljem svojo sliko?« »Katn jo boš poslal?« je vprašala teta. »V nebesa! Tam je moja mamica, tam je moja stara mamica!«
Teti je bilo oko solzno.
Kaj ne opazite, otroci, žalosti na očeh tega ljubkega fantka?
Kdo ve, kaj je otrok mislil v tre* nutku, ko ga je sli^ kar zaprl v temno kamrico?
Kje je mamica? Kje je stara inamis ca? Kam naj po* šljem sliko?
Svetozar pošilja pozdrave in rože na grob svoje mamice.
Rosa je na pozdra« vih in svežih rožah, a ta rosa so solze ...
Pozdrave pošilja vsem svojim prija« teljem, ki čitajo »Zvonček« z misli« jo, da se njegova mamica vrne vsaj za eno uro, da bo videla njegovo sliko in čitala  te vrstioe.
Iz grobov se ne vrne nihče in nik« dar.
Pomilujte malega SvetozaTa in ljubite svoje mamioe!
Ko se zagrne grob, je končano vse, le Ijubezen ostane, ki sega preko groboiv...
Mamica je le ena na svetu! Ko odmre mamica, si želimo videti njeno senoo, a tudi te ni več, ostane le spomin, kakor se Svetozar le še spominja na svojo miamico, ki ga je ljdbila in Ijubila. —