Povest iz petnajstega stoletja.

Ljubljana.

Založil in prodaja Jane* CS-iontini v Ljubljani.

1886 .

33120

Tiskala Ig. pl. Kleinmayr <fe Fed. Bamberg v Ljubljani.

Uvod.

Na severni strani Jadranskega morja
vzdigajo se iz belega apnenika sestavljene
planine. Čeravno je svet daleč tja v Dalma¬
cijo pust in nerodoviten in se torej Kras na
iztočnej strani Jadranskega morja na široko
in dolgo razteza, vender se zove Kras prav
za prav le oni oddelek slovenske zemlje,
ki se razprostira med Gorico, Trstom, Po-
stojino in Reko. Pred mnogimi stoletji so
neki te gore zeleni bukovi in hrastovi gozdi
pokrivali, a brezvestnih Benečanov nemila
sekira je je — tako se govori — ugonobila
ter tako odprla pot grozovitej burji. Ta je
rodovitno zemljo po malem odnesla, da je
sedaj ondotni svet malodane gol in pust.

Znamenit je vender kraški svet radi pre¬
čudnih podzemeljskih votlin, ki so prava
naravina čuda. Te jame so tu pa tam jako
dolge in prostorne ter čestokrat okrašene
z lepimi kapniki. V teh votlinah naslonjen
je strop na ogromne stebre iz kapnika; tu
nam zakriva čarobne prostore krasno kame-
neno zagrinjalo, da bi ga tako ne pogodil

l*

4

najslavnejši slikar; tam meniš, daje  podrtina
starega gradu; tu zopet so razvrščeni kristali,
ko piščali v orgijah itd. Še bolj se pa za¬
čudiš, ko začuješ v teh podzemeljskih vo¬
tlinah globoko pod seboj šumenje vode, ki
moti grobno tišino teh prostorov, ko se
peneča drvi čez strme skale v strašen prepad,
da te o samem pogledu že groza sprehaja.
V teh podzemeljskih vodah živi neka čudna
živalica, ki nikedar na beli dan ne pride;
zove se močarilec ali človeška ribica (pro¬
teus).  Nikjer drugod je še niso našli, le v
jamah na Notranjskem je doma.

Daši je mnogo pustega in golega na
Krasu, razprostirajo se vender sem ter tja
rodovitne doline, kjer si je pridni kmetič
z velikim trudom zemljo ogradil, da si pri¬
dela potrebnega živeža.

Vode, ki teko po teh dolinah, imajo večji-
del le kratek tek; vale se nekaj časa po
dolih, dokler se v kako podzemeljsko votlino
ne izgube. Tako na pr. se izliva Reka pri
Škocijanu v brezdno, a se prikaže kmalu
zopet na dan ter se skrije potem znova v
zemljo. Istotako potok Pivka, ki izvira pri
Št. Petru, teče do Postojine, kjer se izteka
v svetoznano Postojinsko jamo; pri Planini
pride pod «Malim gradom »  zopet na dan,
a se kmalu zopet zgubi, da pride pri Vrhniki

5

pod imenom Ljubljanica zopet na svitlo. —
Tudi potok Lokva izgine v Predjami pod
zemljo ter priteče v Vipavski dolini kot Vi¬
pava na piano.

Burja razsaja na Krasu tako silno, da
prevrača časih težko naložene vozove. Za¬
tegadelj je i železnica, vodeča po teh krajih,
zavarovana na mnogih mestih z visokimi
zidi in plotovi.

Daši je svet tu večinoma gol in pust,
ima vender tudi svoje dobre lastnosti. Trava,
ki raste tu med skalovjem, služi živini v
tečno hrano. Kraški konji so trdne postave
ter se jako čislajo; ni jih boljših za delo
v gorah. Cesarski dvor ima v Lipici in Pre¬
stranku kobilariji, iz katerih dobiva mnogo
konj na Dunaj. Kraški koštruni in ovce so
okusnega mesa; jagnjeta večjidel prodajajo
v Benetke, Trst, Ljubljano in druga mesta,
kjer jih primeroma drago plačujejo.

Tužen je sicer popis kraških pokrajin,
kakeršne so dandanes; toda koliko žalost-
nejši mogli so bili ti kraji v preteklih sto¬
letjih, ko so gospodovali po njih ropaželjni,
samopašni in kruti plemiči, in zgodovina
navaja nam mnogo tacih, ki so ob cestah
oboroženi prežali na rop in mirnega trpina —
kmeta celo v njegovem domovji oropali, ne
poznavši ne usmiljenja ne pravice. Med temi

6

riše nam zgodovina tudi moža, ki je, dasi-
ravno so ga imenovali razbojnika, zaradi
žalostnega konca svojega vender vsega po¬
milovanja vreden, in ta mož je — Erazem
Luegar ali Erazem Predjamski.

S. Grad Predjamski.

Mali dve uri od Postojine v strani proti
Nanosu, na notranjem Kranjskem, stoji ka¬
kor orlovo gnjezdo v votlini orjaške skaline
Predjamski grad. Svet okolu njega je jako
divji, visoke skalnate stene in globoki pre¬
padi ga obkrožujejo. Kraj ta, kakor i oko¬
lica je jako pusta, bolj podobna pustinji, ko
človeškemu bivališču. Mati priroda jo je brez
vse krasote pustila, kakor bi bila tako rekoč
razlila ves svoj srd nanjo. Kamorkoli se ozreš,
ne vgledaš druzega, kakor skalo za skalo,
ki so mrtve in mrzle. In iz srede tega ska¬
lovja kipi siva pečina navpik v sinji zrak,
kakor velikan izmed pritlikavcev. Pod to ska-
lino pa zija globok prepad, v katerega se
vali potok Lokva z glasnim šumenjem in
ravno pred izlivom mlin in žago goni. Zgu-
bivši se v zemljo teče več ur pod njo, da
pride potem v Vipavi zopet na dan pod

7

imenom Pivka. Kadar se napravlja k dežev¬
nemu vremenu dviga se gosta megla iz tega
brezdna.

Na desnej, visoko nad tem prepadom
vodi pot do vhoda v grad, v katerem na¬
rava dela človeških rok tako rekoč s zasme¬
hovanjem oponaša. Pečina ima tri votline: v
prvo se izliva omenjeni potok Lokva, na to
je druga, v katero vodi brv čez prepad; ta
je blizu jedno uro dolga, nahaja se v njej
mnogo krasnih kapnikov. Na drugej strani
jame vodi iz nje drug pot, po katerem se
pride na desnej strani grada zopet iz nje.
Na sredi strmega skalovja je tretja, ne zelo
dolga in globoka votlina, od katere si člo¬
vek ne more druzega misliti, nego da jo je
priroda namenila v bivališče kakemu so¬
vražniku vsega človeštva; kajti tak je mogel
biti mož, ki si je izvolil v tej strašnej pu¬
ščavi stanovanje svoje, sezidavši si grad.

Grad, ki še dandanes stoji, je v istini
znamenje spomina vredno iz nekedanjih si¬
lovitih časov. Leži v votlino tako potisnen,
da bi strehe ne trebal, da ne bi bilo zaradi
mokrine, ki kaplja od skalovja nad gradom.
Pot do njega je ozek, čez grapo pred gra¬
dom pelje most. Pred časom bila sta dva
mostiča na vretenih; če sta se nazaj poteg¬
nila, ni mogla živa duša do gradu.

Grad, ki ga dandanes vidimo, ni pravi
stari grad, temveč še le pozneje prizidan;
sezidal ga je bil namreč Ivan grof Kobencel,
ki je posedoval še mnogo druzih grajščin,
v leti 1570, katera letnica se še vidi nad
grajskim vhodom. Ostanki prvega starega
gradu, bivališče Erazmovega, se vidijo zadaj
nad novim, kjer se še kaže stanovanje Eraz¬
movo. V skalo vsekan ozek pot in mali most
vodila sta kedaj do starega gradu; sedaj se
pa po tramih pride do njegove razvaline.

Pečina gradu ima več predalov; nekaj
ozidja z ozkimi in nizkimi vrati se še vidi;
ravno tako tudi sled nekedanjega potegljivega
mostd; nekaj više na desni je ostanek po¬
sebne sobe in še malo više je znati druga
stanica. Do tu, kakor i do vodnjaka, ki je
vrh gradu v duplini pride se po kamenenih
stopnicah. Ta vodnjak, ki daje še vedno, toda
le prilično malo vode, globok je štiri sežnje
in je vsekan v skalo. Iz skalovja pa je na¬
peljana voda vanj, ker je od drugod le malo
pride.

Malodane nedostopna višina in naravno
zavetje v jami je napotilo jamske viteze, da
so si postavili grad tako visoko, kakor si
dela ujeda orel svoja gnjezda. Votlina, v
katerej stoji grad, je kakor vse podzemeljske
votline notranjsko-kraške zemlje jako pro-

9

storna, ter se razteza daleč v gorovje, na¬
hajajoče se v ozadji. Iz te votline vodi na¬
raven podzemeljski pot, katerega izhodišče je
bilo visoko gori v hrušiškem gozdu; ker so se
pa po njej skrivali razni ničvredni ljudje in so
prišli jedenkrat celo razbojniki skozi njo v grad,
dali so jo zazidati. To je Predjamski Grad.

II. Prvi gospodarji tega gradu.

Rod Luegarjev.

Pred več nego tisoč leti je mogočni ce¬
sar Karol Veliki svojo oblast razširil tudi
čez naše kraje in premagal tudi naše pred¬
nike v vojski ter je spravil pod svojo oblast.
V tistem času si je izvolil nek Nemec svoje
bivališče ondi, kjer stoji današnji grad. Zval
ga je Lueg (po stari nemški besedi «lugen»,
kar se pravi po naše kukati), in nasledniki
njegovi imenovali so se Luegarji. Slovensko
ljudstvo nazivalo je grad «Predjamski grad»,
kakor se še dandanes imenuje.

Iz tega gradu se je rod Luegarjev (tudi
v druge dežele razširil: na Koroškem, Tirol¬
skem in Štajerskem imeli so svoje gradove
in posestva. Tako je imel jeden izmed njih
po izgledu svojega prednika grad, .ležeč v
strašnej pustinji pod goro Sokoljem.

10

Surovi, a srčni in pogumni bili so vsi,
kar jih je bilo iz tega rodu. Jednako soko¬
lom in orlom rodili so se vsi v tamnem ska-
lovji ter se tam vzredili. Od golega pečevja
obdani in od divjih ter ljutih viharjev utrjeni
prisvojili so si vsi nekako divjoto, katero so
ohranili vsi njihovi potomci. V orožji so
vzrastli in vtrjeni bili so za vse telesne težave.
Po samosvojnosti so hrepeneli, za to pa so
sovražili vse dolžnosti in mehkužnosti mir¬
nega življenja. Strahu niso poznali, nevar¬
nosti so kljubovali ter jo množili; iskali so
le sreče, ter skušali pridobiti si slavo in častne
službe. Namen njihov bila je samo vojska.
Brez Luegarjev končal ni noben prepir; za¬
radi tega sloveli so tudi več stoletij. Mnogo¬
teri izmed njih priboril si je slavo v boji
za domovino in cesarja; le malokteri umrl je
naravne smrti. Mnogo njih je doseglo veliko
slavo pri svojih vrstnikih. Tako se imenuje
v leti 1300 Rutold, leta 1327 zopet sin nje¬
gov z jednakim imenom, leta 1405 Konrad,
leta 1415 Pankracij in leta 1468 Nikolaj, ki
so bili celo glavarji Tržaškega mesta. A sreča
je okrogla: poslednjemu te rodovine vender
ni bila mila, ravnala je ž njim kakor ma¬
čeha s pasterki, kakor bi si ga bila izvolila
v zadoščenje za pregrehe prednikov njego¬
vih, — bil je to Erazem.

11

lil. Erazem Luegar Predjamski

Ogledujoč si Predjamski grad in okolico
njegovo, spomnil se hode vsakedo nehote
poslednjega prvotne lastniške rodovine nje¬
gove, napominanega Erazma Predjamskega.
Bil je to človek divje nravi, kakor okolica
gradu, v katerem je preživel otročja leta.
Podedoval je ogromno imetje po svojih so¬
rodnikih. Imel je namreč dva strijca, katera
sta bila brez potomcev; končala sta oba živ¬
ljenje v turških vojskah. Erazem, ki je bil
poslednji svojega rodu, je po smrti njihovej
dobil vse njuno imovino v svojo last.

Erazem bil je srčen in pogumen vojak;
radi tega so ga vsi plemiči Kranjske, Šta-
jarske in Koroške visoko čislali. Pa teman
je bil njegov duh in življenje njegovo osorno.
Nikoli ga ni ljubezen z mehkejšimi občutki
navdala in okusil ni nikoli očetovskega ve¬
selja. Plemenita gospa Katarina Ungnadova
mu je bila od sorodnikov njegovih po sili
dana v zakon; zato jo tudi ni ljubil, in za¬
kon njima ostal je brez otrok. Čez malo let
iztrgala mu jo je neizprosna smrt. Samo jed-
nega človeka imel je Erazem na sveti, ka¬
terega je srce njegovo v resnici ljubilo, ka¬
terega se je duša njegova z vso gorečnostjo
oklenila, — bil je to prijatelj njegov, učitelj

12

v vojaških vednostih, Andrej Baumkirher
iz Vipave, izgled pravega junaka, od kate¬
rega je svoje bitje, svojo srčnost in vse
mišljenje svoje prevzel. Dvakrat pomagal je
Erazem v zvezi s prijateljem Baumkirherjem
cesarju Frideriku III., ko je bil v nevarnosti,
sovražnikom v roke pasti. — Baumkirher
je moral pozneje v Gradci glavo dati, in si¬
gurno bila bi tudi Erazma ista usoda zadela,
da ni bil ravno takrat od cesarja nekamo
poslan.

Ko se povrne, zve Erazem turobno no¬
vico o usodepolnej in tužnej smrti jedinega
prijatelja svojega. Bolest, žalovanje po dra¬
gem prijatelju oparita mu srce, katero se
dosihmal še nobenej nesreči ni uklonilo,
— nobena solza mu ni še porosila obličja;
sedaj pak vdrle so se solze po licih njego¬
vih, — prvikrat v življenji, po licih moža,
ki sicer ni poznal žalosti in bolesti. Srce nje¬
govo bilo je preveč nejevoljno, da bi mu
moglo mirno ostati v prsih. Javno je očital
krivico, katera se je zgodila prijatelju in skle¬
nil je, izstopiti iz cesarske službe. Toda ce¬
sar Friderik III. je previsoko cenil službo
njegovo in ni hotel pustiti tacega junaka od
sebe. Po dolgotrajnem prigovarjanji se je
vender dal preprositi, da je ostal in cesarju
Frideriku naslednik junaški Maksimiljan sam

13

mogel je še le srce njegovo upokojiti. Se
svojo junaško roko je še nadalje domovini
in cesarju služil, toda nikedar več ga ni bilo
videti, da bi se smejal, kajti bil je brez
prijatelja, srce njegovo bilo je prazno in
svet zdel se mu je neizmerna puščava. Od
tedaj bil mu je žebec njegovo vse, žebec živ
kakor ogenj, katerega še nihče drugi jahal
ni, nego Erazem, in pa dva velika psa,
Sultana, dobro izučene medvede in volkove
loviti. Spremljala sta ga povsod, celo spala
sta pri njem.

Nikoli več ni govoril Erazem o svojem
pokojnem prijatelji, a spomin prijateljev ži¬
vel je še vedno v žalostnem njegovem srci,
podoba prijateljeva plavala mu je vedno pred
očmi, v divjem boji, kakor doma. Nek no¬
tranji glas mu je vedno dejal, da je i njemu
usoda blizu jednako smrt namenila.

IV. Erazem ubije grofa Papenhajma.

Ko je Erazem prišel na cesarski dvor,
ni izpremenil prav nič svojih navad in raz¬
vad; temveč je iskal prepirov in pretepov,
kjer in kadarkoli je bilo mogoče. Zbog tega
bali so se vsi, ki so ga poznali, v njegovej

14

navzočnosti govoriti o ranjcem prijatelji
njegovem Andreji Baumkirherji, ali celo ob¬
rekovati ga; kajti znano je bilo, da je Erazem
nagle jeze in da ne prizanese nikomur.

Nekoč spremljal je cesarja v Frankobrod
na Nemško, 1. 1483. Tu se je zbralo mnogo
nemških vitezov, grofov in knezov, da bi
počastili cesarja, ter se mu poklonili. Bil je
takrat Erazem stotnik cesarskej straži. Pri¬
jetne zabave in velike pojedine prirejali so
dan na dan, praznili so prav pridno bokale.

Govorilo se je pri tej priložnosti mnogo,
posebno o hrabrosti in vojski in imenovala
so se različna imena dotičnih junakov. Mej
drugimi govoril je tudi star vitez iz zavravske
rodovine o junaku Baumkirherji kot o naj-
izvrstnejšem junaku sedanjega časa. Skoro
vsi primajevali so nj ego vej trditvi in pomi¬
lovali nesrečnega Baumkirherja. Pazljivo jih
je poslušal Erazem, kajti podoba drazega
mu prijatelja stopila je zopet živo pred nje¬
gove oči. Kar se vzdigne oholi cesarski
maršal grof Papenhajm, stari sovražnik in
zavidovalec Baumkirherjev; prične ga na
vso moč grditi, imenujoč ga puntarjem, ki
je zaslužil smrt v rabljevih rokah. Dejal
je, da je bil Baumkirher velik predrznež in
da mu je le slepa sreča pomagala v nje¬
govih delih. Globoko zbodle so te besede

15

Erazma v srce; ko bi trenil plane kvišku,
sedaj rudeč ko kuhan rak, sedaj zopet bled
ko stena, ustne so se mu jeze kar tresle,
zaškripal je z zobmi ter srpo zrl v moža,
ki je drznil izustiti tako sodbo o njegovem
prijatelji. «Prekliči, kar si govoril», zagrmi
Erazem nad Papenhajmom, ter izdere meč
iz nožnice, «če ne te umorim!» — «Ne, ni¬
kakor tega ne storim!» odgovori zaničljivo
grof smeje se in potegne meč iz nožnice.

Ko leva stala sta si razkačena nasproti
korenjaka, jeden poln opravičene jeze, in
drugi, ki v svoji ošabnosti izustenih besed
preklicati ni hotel. Ljut boj se prične. Predno
so ju mogli umiriti, ležal je že grof Papen-
hajm s preklano glavo v svojej krvi na tleh
ter kmalo izdihnil.

«Beži, reši se!» opominjajo Erazma pre¬
strašeni in zbegani prijatelji. Toda junak,
ki ni poznal strahu, — ni bežal.

V. Erazem obsojen k smrti.

Ko je usodni ta kraj zapustil, podal se
je Erazem na svoj dom. Strašne misli jele
so mu rojiti po glavi, nek notranji glas pak
ga je opominjal v jedno mer, rekoč: «Reši se!»

16

Ko se je tako nekega dne jako vzne¬
mirjen in zamišljen bojeval z vestjo, odpro
se naglo duri stanice njegove in vanjo stopi
tolpa oboroženih vojakov. Erazem plane
kvišku ter seže po meči, toda ko bi trenil,
bil je na tleh. «Povežite ga ter peljite v
ječo!» zagrmi mož od glave do pet v jeklu,
«se svojo krvjo opere naj kri umorjenega
mojega brata!» Vojaki store, kar jim je
bilo ukazano ter ga odvedejo se seboj. S
težkim železjem okovanega vržejo ga v ječo.

Molče premišljeval je Erazem v zaporu
žalostno usodo svojo in zrl črne stene
svojega bivališča. Jeza in srd do ljudij ob¬
jedala sta mu srce, kakor dva strupena
gada.

Osem dni — njemu osem dolgih let, —
preteklo mu je Tv temnej ječi, v katero se
je bliščala samo skozi malo luknjico slaba
svitloba. Kruh in voda bila sta mu hrana,
katera je skozi malo okno v steni prejemal
od neznane mu roke.

Zarana devetega dne začuje ropot pri
železnih durih ječe svoje. Odpro se in ob¬
oroženi vojniki vstopijo, vzemo mu železje
od nog in rok ter mu velijo, da ima ž
njimi iti.

Vodijo ga po širokih stopnicah v veliko
dvorano, kjer je bilo že Tmnogo občinstva

17

zbranega. Erazem stal je pred sodiščem.
Za dolgo mizo, vso s črnim suknom pre-
grneno, sedelo je 12 mož. Prašajo ga po
imeni, stanu in rodu; toda on jim reče:
«Vsej slovenski in nemški deželi znano je
moje ime! Storite torej, kar vam drago!*
Sedaj vstopi v sodišče Papenhajmova
rodbina črno napravljena ter toži Erazma,
da je grofa umoril ter da je miru dežele
nevaren. Kakor se junaku spodobi odgovori
jim Erazem mimo: «Zaničeval in opravljal
je najboljšega prijatelja mojega in ker ni
hotel preklicati svojih besedij, velevala mi
je prijateljska dolžnost in poštenje, iskati si
z mečem zadoščenja, — kakor gre junaku
in vitezu!*

«Pa vendar priznate, da ste ga umorili?*
praša ga sodnik. «Obstanem! pa nisem ga
umoril po zvijači, temveč v poštenem boji.*
«So vam li bile znane deželne postave?*
«Poštenje je vojaku in vitezu najsvetejša
postava. Ne poznajem postave, ki bi vele¬
vala, svoje ali prijatelja svojega razžaljenje
trpeti brez osvete!*

«Nili sodnij, kjer ima vsak pravice iskati?*
«Kaj? Vojak pokrit z ranami, naj še le
pri vas zadoščenja išče, vi peresni junaki,
in naj trpi, da se bote z njegovim poštenjem
in z njegovo pravico igrali v svojej slepoti?!

Erazem Predjamski. 2

18

«Gorje domovini našej», nadaljuje čez
nekoliko, «gorje nam, če bi bili junaki naši
taki babjaki! Obsodite me v smrt, kajti ta¬
kega časa nečem doživeti!»

Sodnik veleva mu ostro ga pogledujoč,
v obraze onih pogledati, ki ga bodo obsodili.
Le malo jih pozna, pa ti so sovražniki
njegovi.

Peljejo ga sedaj v drugo dvorano, mej
tem ko so sodniki sklepali sodbo. Vsak iz-
mej teh vzel je jedno krogljico ter jo vrgel
v pokrit lonec. Ko ga odgrnejo, bilo je mej
dvanajstimi krogljicami pet belih, sedem pa
črnih. Potem pripeljejo Erazma nazaj ter
mu naznanijo obsodbo: Čez tri dni bo ob¬
glavljen.

«Pred cesarjem hočem biti obsojen!» reče
jim, «toda ne mislite, da si hočem s tem
milost izprositi, nikakor ne, umreti hočem,
toda ne v rokah rabljevih!»

«Cesar je že odišel», odgovori viši sod¬
nik, «zaneseno vam ne bo!» Koto  izgovori,
vrže mu prelomljeno šibico pred noge.

«Naj se mi zgodi tako!» pravi junaški
Erazem, «prevečkrat sem v bojih za domo¬
vino smrti v obličje zrl, da bi se je mogel
sedaj bati. Rabljev meč nobenega več ne
omadežuje, odkar ga je Baumkirherjeva kri
oprala!* To izgovorivši obrne se Erazem in

19

gre. Mirno se je ozrl po občinstvu, v dvo¬
rani zbranem; marsikomu stopile so solze
pomilovanja v oči. Njegovo možko vedenje
je poprijelo srce marsikoga — pomilovali
so ga vsi.

VI. Erazem rešen iz ječe.

V smrt obsojenega Erazma zaprli so
sedaj v drugo ječo, bolj prostorno in svitlo,
pa zato nič manj strašno. Vsi, ki so prišli
v to ječo, morali so umreti. Stanovitno in
možko, kakor gre možu, pričakoval je Erazem
strašne ure, ko bo zapustil to življenje.
Ljudje, ki so ga obiskovali, so ga zelo nad¬
legovali, a vse je voljno vsprejel ter se
prijazno pomenkoval ž njimi, celo šalil se
je ž njimi. Najbolj razveselil ga je nek star,
častitljiv duhovnik, kadar je prišel k njemu.
Rad je govoril ž njim od prihodnjega živ¬
ljenja in od neumrjočnosti človeške duše.

Tako pretekla sta dva dneva, — in na¬
počil —• je tretji, — ki bi imel biti zadnji
njegov. Nič se ga ni bal, pripravljen je bil
za smrt. Zaničeval je ves svet, njegovo
nehvaležnost in sleparije. Duh njegov bil je
že nad zemljo, lože je dihal. Marsikoga
izmed prijateljev videl je že v duhu, pri-

2 *

20

jateljev, ki so izgubili življenje v svetem boji
za domovino. Pomenkoval se je že v duhu
se svojim nepozabljivim prijateljem — Baum-
kirherjem.

Brez potomcev, brez žene, ločen od to¬
varišev svojih in zapuščen je bil, — kaj
bi ga še moglo,;veseliti na zemlji?

Tako sedi zamišljen v mraku tretjega
dne v svojej celici; zvunaj pred ječo pak
so se njegovi? čuvaji dobre volje gostili z
jedjo in pijačo, katero jim je kupoval jetnik.
Na zdravje njegovo pili so rajno vince!

Kar se odpro vrata, in v ječo stopi nek
menih. Erazem meneč, da ga pride duhovnik
obiskat, vstane, mu ide naproti rekoč z
milim glasom: «Zahvaljujem se vam, častit¬
ljivi duhovni oče, zahvaljujem, da skrbite
tako ljubeznivo za me! Moj račun z Bogom
je sklenen, rad bi svojega življenja zadnje
ure sam preživel.»

Menih odgrne molče svojo kuto in zdajci
izpozna jetnik cesarkega dvornika Viljema
Bereneka v meniškem oblačilu. Bil je to
plemenit, hraber Štajarec, iz stare rodovine
štajarskih grofov; kot pameten svetnik bil
je na dvoru cesarja Friderika III. Menil je,
da se ne more drugače izkazati cesarju
zvestega podanika, nego če brez vse samo-

21

pridnosti pomaga cesarju v to, kar je do¬
brega in ga varuje zapeljivih svetovalcev.

Zaman prizadeval si je Viljem Berenek
izprositi milosti za junaškega Baumkirherja
pri Frideriku; a posrečilo se mu je to za
zeta svojega Ivana Štubenberškega, ki je bil
pozneje deželni glavar na Štajarskem in
zvest podanik cesarjev.

Globoko je plemenitega Bereneka uža¬
lilo v srce, da bo zopet umreti velikemu
junaku v rokah rabljevih. Sklenil je po¬
magati mu, kajti vedel je, da bi se sorod¬
nikom Papenhajmovim silno zameril cesar,
ako bi prizanesel Erazmu. Se zvijačo na-
kanil je, rešiti ga.

Dejal je, da ima velevažen opravek, ki
ga mora izvršiti sam in prosil je cesarja za
dovoljenje. Da bi ga nihče ne izpoznal,
obleče redovniško haljo, se poda tako opravljen
v mesto Frankobrod ter obišče tamo zaprtega
prijatelja Erazma. Tu ugledavši cesarjevega
ljubljenca v meniškej opravi, se močno za¬
čudi; a Viljem, kateremu je bil vsak trenotek
drag, da bi po nepotrebnem tratil čas z
ničevim govorjenjem, veli mu kratko, po-
davši mu pilo in meč, katera je imel skrbno
skrita v svojej obleki: «Tu vzemite pilo in
meč, s tem se lahko rešite in oprostite že-
lezja in ječe. O polunoči vam je lahko

22

pobegniti. Takrat bodo spali čuvaji vaši
trdno, — za to sem skrbel — porabite sedaj
priliko in pobrišite jo. Unkraj reke Majna,»
nadaljuje rešitelj, «čakal vas bode sluga s
konji. Preplavati pa vam je prej reko, kajti
na mostu stoje močne straže. Skrivajte se
skrbno in oprezno, morebiti sevam posreči..»

Ves ginen in iznenaden hotel je Erazem
objeti velikodušnega rešitelja; pa Viljem, ko
izgovori zadnje besede, potegne haljo čez
glavo ter izgine.

VII. Erazem pobegne iz ječe.

Erazem je menil da sanja; toda pogled
na rešilno orožje prepričal ga je resnice in
mu napolnil srce z novim upom.

Preudarjal je, kako bi mu bilo bolj varno
pobegniti. Uže je gledal v duhu mile kraje
drage mu domovine; v tem pak je razpro¬
strla noč svoje črno krilo čez trudno zemljo.
Čim bolj se je bližala ura polnoči, tem
brzeje bilo mu je po rešitvi hrepeneče srce
ter se mu polnilo se sladkimi nadami. Ve¬
černica je prijazno in čarobno svetila skozi
omreženo lino in zdelo se mu je, da vliva bol¬
nemu njegovemu srcu uteho in tolažilni mir.
V duhu zrl je že nad seboj neizmerno ob-

23

nebje z neštevilnimi lučicami, in bilo mu
je pri srci tako lehko, — tako prijetno!
Daleč ni bila polnočna ura.

Oprezno stopa k vratom ter posluša
pazljivo, kaj da počne straža. Na veliko ve¬
selje čuje smrčanje pred durmi, — čuvaji
spe; — Viljem Berenek namešal jim je ma¬
kovega soka med vino.

Ta trenotek uporabi jetnik, da začne
brzo piliti težke okovi z rok in nog; glasno
mu je bilo srce, ko odloži oprezno železje
na tla. Komaj se začuti prostega, zagrabi
za meč, ga poljubi tako srčno in iskreno,
kakor poljubi prijatelj prijatelja po dolgej
ločitvi.

«Hodi z menoj, drago orodje rešitve
moje! Ti, ljubi meč me boš ali rešil, ali
pa mi dal umreti junaški!»

Te besede sam se seboj govoreč, ....
odpahne srčno vratni zapah. Ne da bi ga
bil kdo čutil, splazi se memo spečih straž¬
nikov in dospe skozi več praznih sob — na
dvor. Ko pride do dvoriščnih durij, najde
je odprte. Tu sliši korakati stražo pred durmi
Srce mu močno bije in on pričakuje nestrp-
Ijivo ugodnega trenutka, ko bo mogel ne¬
opažen smukniti na piano. Le tri korake in
— bil bi svoboden! Kar se nagloma zapraši
vanj velik pes, grozno lajajoč. Erazem ga

24

hoče razsekati, a glej! njegova zvesta sul¬
tana planeta nanj in ga raztrgata. Ves čas,
kar je bil njuni gospod zaprt, nesta se ganila
izpred ječe njegove.

Pri tej priložnosti hoče Erazem planiti
skozi glavna vrata, kar nekedo z osornim
glasom zavpije: «Kedo je?» Sedaj veljalo je
glava in srce. Zdajci izpozna čuvaj ubeglega
jetnika; a predno mu je bilo mogoče za¬
smoditi nerodno puško, že mu jo izdere
Erazem iz rok in zažene v globoko reko,
a strahopeten vojak pobegne. Brez obotav¬
ljanja zakadi se Erazem v peneče valove in
plava se svojima zvestima psoma na ono
stran reke, kjer ga je pričakoval njegov
zvest sluga s konji. Erazem bil je prost,
dihal je zopet zrak svobode!

Vlil. Erazem pride zopet v svoj grad.

Podala sta se brzo na pot proti domu.
Jahala sta le po noči; po dnevi pa sta se
skrivala po gozdih. Jako je veselilo ubeglega
Erazma, ko je videl, kako ga zasledujejo
vojaki, a on preoblekel se je na poti, da
bi ga ne izpoznali. Rešitelj njegov Viljem
skrbel je za živež in za denar.

25

Srečno odtegnila sta se preganjalcem ter
slišala v marsikterem mesti govoriti, kako
smelo je pobegnil Erazem iz zapora in da
ga vsakedo sme ujeti ali pa ubiti. A Erazem
se ni bal tega, kajti obleka in pa predrugačen
obraz sta ga delala neznanega. Dospela sta
po dolgem potovanji na mejo avstrijsko.

Ko je Erazem vgledal vrhe domačih gora
storilo se mu je milo pri srci, radostilo ga
je neizmerno, videti kraje, kjer je preživel
mladostna leta in katerih že tako dolgo ni
videl. Težko mu je delo jedino to, da se
vrne preganjan in kot begun v domovino
svojo in da se mora kot ubijalec potikati
in skrivati po goščah v deželi, v kateri je
prej ime njegovo slovelo tudi v kočah bor¬
nih kmetov.

Nameraval je, podati se v svojo graščino
pod Sokoljem na Štajarskem, toda bal se
je, da bi ga ondi ne izvohali zasledovalci.
Sklenil je tedaj iti na Kranjsko, v Predjamo,
v stari grad svojih pradedov.

Kraj, v katerem stoji grad, bil je Erazmu
v njegovem sedanjem položaji ves pripraven;
znal je, da se mu tu ni ničesa bati, ker je
ta kraj večinoma ljudem nepoznat. Sodil je
po svojej pameti in izvolil ta kraj v svoje
dalnje stanovanje, akoravno ga je svaril pred
tem nek notranji glas.

26

Da pa je Erazmov Predjamski grad ostal
svetu tako neznan, vzrok je ta, da je v de¬
želi še drug grad istega imena, katerega so
zidali tudi gospodje tega rodu, a v bolj pri¬
jetnem kraji, da so v njem prebivali. Prvi
se je zategadelj čedalje bolj pozabil.

Strašna noč je bila, grom je bučal, bliski
so švigali sem ter tja in viharji so tulili in
tako razgrajali, da so ruvali s koreninami
vred stoletna drevesa; dež in toča sta se
vsipala iz črnih oblakov, ko sta prišla Erazem
in njegov sluga pred grad po dolgem poto¬
vanji od dežja vsa premočena, v vednej nevar¬
nosti, da bi ju blisk ali kako padlo drevo
ne pobilo. Konja privežeta k drevesu ter po
ozkej, strmej poti plezata po vseh štirih proti
gradu. Vsa trudna, izdelana in mokra do-
speta na konec svoje poti. Duri grajske bile
so odprte. Korakata po stopnicah — nikjer
ni bilo čuti žive duše, vse je bilo tiho. Uže
skleneta vleči se k počitku, ko zaslišita go¬
vorjenje. Ideta na mesto, od koder sta slišala
šum in res — zasveti se jima skozi luknjico
v ključavnici luč. Erazem duri hitro odpre,
a kako se preseneti, ko zagleda okrog mize
12 oboroženih korenjakov. Ko ti ugledajo
neznanega jim Erazma, planejo se svojih
sedežev, sežejo po mečih in hote udariti na
Erazma. «Stojte!» zapove jim Erazem in na-

27

meri samokres med nje. Ti stopijo za nekaj
korakov nazaj in Erazem je praša: «Kedo
ste, kaj iščete todi!» — «Kje imaš pravico,
nas tako vprašati, ti predrznež ti!» — «Me-
nim, da gospodar ima vedno oblast čez grad
svoj in da mora vedeti, kedo da v njem
stanuje!»

Vsi se zavzamejo nad takim govorjenjem,
dobro ga pogledajo in vsi jednoglasno za¬
vpijejo: «Res je, Erazem, naš gospod in za-
povednik!»

Zdaj i Erazem spozna svoje hlapce, ka¬
terim je bil za njegove nepričujočnosti grad
v varstvo izročen.

Na njegovo vprašanje, kako da so se
imeli, kar njega ni bilo, reko mu, da so iz¬
vedeli, da je bil njihov gospod obglavljen;
da so potem sklenili, s tem živiti se, kar
si s silo pridobijo. Kakor bi mu nek notranji
glas prorokoval, de Erazem: «Saj me morda
res ne čaka druzega!»

Hlapci postregli so jima z večerjo, katera
se jima je kaj dobro prilegla.

Spravita se k pokoji kar na trda tla,
a vender se jima je bolj prileglo tu, ko na
mehkih pernicah.

Drug dan imel je Erazem mnogo opravka.
Vse svoje posestvo je skrbno pregledal in
videl je, da je s hišno opravo jako slabo

28

preskrbljen. Sreča je bila, da v onih časih,
po katerih še sedaj naš kmet zdihuje ter si
je zopet želi, mehkužnosti poznali niso,
mehkužnosti, kakeršna je dandanes, do ma¬
lega vseljena v vse stanove. Vojščaki, ki so
bili utrjeni v vsih nadlogah in niso poznali
mehkužnosti, bili so kmalu zadovoljeni.

Da bi sebi in svojim ljudem potrebnega
živeža priskrbel, sklenil je Erazem skrivaj
obiskati vsa svoja posestva; to temveč, ker
je imel oskrbnike zveste, da se je mogel
nanje popolnem zanesti.

Tretjega dne po prihodu na svoje do-
movje preobleče se Erazem v narodnega kmeta
in vzame se seboj jednega svojih hlapcev.
Obišče najprvo spodnji grad, kjer mu je bil
oskrbnik starec, ki je bil najlepši izgled zve¬
stega služabnika. Ugledala sta že od daleč
grajske stolpe, ko jima pride starec nasproti,
ki se je držal od starosti uže v dve gibe.
Lasje so mu bili ko sneg beli in počasi ko
senca je korakal. Ko prideta bliže njega zav¬
pije presenečen Erazem: «Konrad! zvesti
moj stari Konrad!» in prime ga za roko.
Starček ga pogleda milo, obriše si solze, ki
so se mu vdrle po zgubanih licih in vpre
oči v neznanega mu Erazma; ko ga spozna,
začne se tresti, koleni mu omagujeti in na
tla bi bil padel, da ga nesta oba prijela.

29

Zdajci objame starec Konrad gospoda svojega
in plače veselja, da ga zopet in tako nena¬
doma vidi. Potem mu reče Erazem, da naj
ga spremi v grad. Stari Konrad pak de z
milotožnim glasom : «Ne morem, ne smem
vaju tje voditi, kajti segnali, spodili so me,
— in mi nič druzega pustili, ko to le be¬
raško palico.» To izgovorivši vzame list iz
nedrija in ga poda nekedanjemu svojemu
gospodu. Erazem vzame list in čita:

«Nesrečni prijatelj!

Vse moje prizadevanje in trud, tebi po¬
magati ni nič zmoglo. Večjo nesrečo, kakor
umor Papenhajmov, prinesle so čez te laž-
njive tožbe tvojih sovražnikov, kakor bi bil
izdajnik in prijatelj strašnega kralja Matijaža.
Tvoje imetje je zapadlo in za glavo Tvojo
obljubljena je velika nagrada onemu, ki Te
dobi živega ali mrtvega v pest. Beži, reši
se v dalnje kraje!»

List ni bil podpisan, a Erazem je vender
takoj vganil, da je pismo pisala roka zve¬
stega mu prijatelja in rešitelja ter ga potem
izročila staremu zanesljivemu Konradu.

Kaj je čutil Erazem, ko je prečital pismo,
v svojem srci, ni možno povedati. Molče in
kakor od strele zadet, stal je tu nepremak¬
ljivo; v srci mu je strašno vrelo in kipelo.

30

Bridek srd do vseh ljudij vtrgal je poslednjo
vez, ki ga je dosedaj še vezala na svet, od
katerega je bil zavržen.

«V svojem in prednikov svojih rojstnem
kraji hočem umreti. Ti nehvaležen svet, za
katerega sem se tolikokrat bojeval ter kri
prelival! Jeli zasluženo to plačilo?! Iz naročja
svojega me pahneš, vse imetje mi vzameš
in vse upanje in sedaj koprniš celo po
mojej krvi! Naj ti bo! i jaz ne poznam ni-
kakeršnih dolžnosti do tebe, neusmiljen, brez¬
srčen svet!»

«Idi, idi! stari z menoj v moje skalnato
domovanje. Krokarji in sove naj nam jutranjo
in večerno pesem pojo; volkovi in medvedje
naj bodo nam tovariši! Do smrti te hočem
živiti in tudi, če bi imel za vsak grižljej,
ki ti ga dam, prelivati človeško kri.»

Erazem in spremljevalec njegov vzameta
starca v sredo in ga tako privedeta polagoma
v grad. Zdajci pokliče Erazem vse hlapce
svoje k sebi in jim pove svoje naključje ter
da je prisiljen, s silo za svoj obstoj skrbeti.
Surovi hlapci so bili takega življenja nava¬
jeni in prisegli so mu, ž njim vred živeti in
umreti.

Novo življenje pričel je živeti Erazem se
svojimi ljudmi, življenje, s katerim je bilo v

31

onih časih toliko nemških plemenitnikov
strah in šiba vsej deželi, — Erazem pričel
je ropati.

Prvi, nad katerega je Erazem razlil svoj
srd, bil je Ivan Štekperk. Ta bil je star
sovražnik Erazmov in rodovine njegove. Ko¬
likor je le mogel, želel mu je škoditi pri
cesarju. Se silo vzel je Erazem grad Štek-
perkov. Ko je vanj udrl, skril se je gospodar
na izbo; ali oder je bil trohljen in črviv, —
on se udere in obvisi za glavo med odrom,
kjer je storil žalostno smrt. Bil je poslednji
tega rodu.

V nedolgem času postal je Erazem se
svojimi vojniki strah vsej deželi. Rop sledil
je ropu, predrzno razgrajal je brez miru in
pokoja. Vso okolico vznemirjal je daleč na
okoli; razbijal in moril je z divjimi svojimi
četami vse, kar mu je prišlo pod roko: bo¬
gate samostane, samogoltne varuhe, neusmi¬
ljene grajščake, te slednje je najrajše stiskal.

Tem ljudem bilo je njegovo ime strašno; —
sladko pa je bilo ubogim, stiskanim in pre¬
ganjanim, katerim je bil, kakor dober prijatelj,
vedno branitelj in rešitelj.

Posebne misli so mu rojile po glavi:
postavil se je sodnikom človeškega rodu,
s tem, da je nepravičnike in stiskalce ubogih
iz celega srca sovražil. Postave so ga sicer

32

ostro sodile, a vender se ne more reči, da
je bil, kakor drugi roparji in tolovaji. Nikedar
ni bil neusmiljen ali nečlovešk. Krvi ni pre¬
lival brezpotrebno ali brez vzroka, razven
kedar mu je šlo za lastno življenje.

IX. Erazem v svojem gradu oblegan.

Tako je bil Erazem že skoro dve leti
strah vseh onih, katere je sovražil. Povsod
je bil nazoč, toda povsod drugače opravljen.
Vse mu je bilo znano in povsod je ušel
zanjkam, ki so mu je nastavljali. Še za nje¬
govo bivališče sovražniki niso mogli izvedeti,
ker nikoli ni razgrajal prav blizu svojega
doma. Ali vse ima svoj konec, tako tudi
njegov ni bil daleč.

To in pa ker je bil pomočnik in vodnik
ogerskim četam, ki so istega leta pridrle do
Trsta, napotilo je konečno cesarja Friderika,
da je dal nalog tržaškemu poglavarju Gašparju
Ravbarju, naj se vzdigne proti razbojniškemu
Erazmu ter ga dobi živega ali mrtvega. To
je Erazem po svojih ogleduhih kmalu izvedel.

Z lastnimi očmi je vse videl, kar so k
njegovemu končanju pripravljali in predrzno
je sklenil, Ravbarju, kolikor možno nagajati.

33

Ravbar je imel mnogo vojakov in pri¬
zadeval si je na vso moč, cesarjevo povelje
na tanko izpolniti. Povsod je Erazma za-
sedloval, toda kamorkoli se je ganil, bil je
prekanjen. Ali sreča je opoteča in večidel
mati nesreče. Ljudi, katerim je ugodna, stori
napihnjene in je od pravega pota zapelje v
brezdno pogube. Tako prigodilo se je že
mnogim, mej drugimi i — Erazmu.

Ravbar imel je nekega dne se svojimi
prijatelji gosti na svojem gradu pri Planini,
Mali grad zvanem.

Predrzni Erazem prijaha sam pred Mali
grad in se začne razgovarjati z baronovim
hlapcem. «Pojdi», reče mu, «k svojemu go¬
spodu, sporoči mu pozdrav ter reci mu, da
sem pripravljen, mu sam pot pokazati do
svojega gradu. Obljubim mu tudi», nadaljuje
jezdec, «da ga bom doma bolj pogostil,
kakor bi morebiti on mene tu.»

«Smem vas li prašati, kedo ste?» de
hlapec baronov.

«Sem srčen prijatelj tvojega gospoda
in se zovem Erazem Luegar», pravi Erazem
ter ustreli dvakrat proti nebu, spodbode
konja in zdirja. Ko Ravbar in gostje njegovi
to začujejo, vstanejo, osedlajo brzo svoje
konje in jo udarijo za njim. Videli so ga
daleč pred seboj jezdečega v divjem teku.

Erazem Predjamski. 3

34

A kmalu jim izgine izpred očij, kakor bi
ga bil sam peklenšček skril.

Srditega barona to še bolj ujezi, da pošlje
na vse strani ogleduhe. Sledili so tudi konj¬
skim kopitom, katerim je pustil Erazem, da
bi ga ne zasledili, podkove narobe pribiti.
Sledili so po gozdih in stranskih potih in
dospeli so do strme, navpik stoječe skaline,
na katerej stoji Erazmov grad.

Ko Ravbarju naznanijo, da so zasledili
Erazmov grad, vzdigne se se svojimi voj¬
ščaki proti Predjami. Toda kako se nevoljen
zavzame, ko mu pokaže prvi pogled, da je
grad nepremagljiv, in da ga ni možno dru¬
gače vzeti, nego z izstradanjem.

Ko je Ravbar izvedel za skrivališče Eraz¬
movo , ukaže nedostopni grad obkoliti s
precejšnjim številom vojakov, misleč, da
bode tako glad primoral razbojnega viteza
v udajo.

Erazem in hlapci njegovi so pa svoje
oblegalce zasmehovali. Dva meseca uže bili
so oblegani. Ravbar in vojniki njegovi morali
so pri pomanjkanji živeža vse težave ostre
zime trpeti. Mnogo jih je tudi zbolelo in
pomrlo.

Erazem pa je v dokaz temu, kako dobro
je preskrbljen z vsakeršno hrano, dal na
pustni večer leta 1484 spustiti z gradu

35

oblegajočim celega pečenega vola na vrvi
ter je ob jednem povabil k gorkej peči v
grad. Ravbar menil je, da je to le zvijača
obleganih, da bi s tem le pomanjkanje skrili.
Novo upanje mu je zasijalo. Toda zastonj!
Velika noč pride, Erazem se zopet spomni
oblegovalcev in jim pošlje več živih ovnov.

Vse to in ves ostali živež dobival je iz
Vipavske doline po skritem podzemeljskem
hodniku.

Zima je minula in spomlad je vso na¬
ravo obudila v novo življenje. Erazem pri¬
kazal se je čestokrat oblegalcem svojim in
se pogovarjal ž njimi. Barona Ravbarja po¬
vabil je večkrat k sebi in mu obljubil pri
svojej vitežki časti, da se mu ne zgodi nič
žalega, da se prepriča, da je vse prizade¬
vanje, izstradati ga, prazno in brezvspešno.

Ravbar ni zaupal Erazmovim besedam.
Večkrat poslal je Erazem Ravbarju kaj mast¬
nega za južino ter ga ob jednem prosil,
naj slugi nič žalega ne stori, «kajti», dejal
je Erazem, «prenerodno je, streči mu po
vrvi z grada.»

Erazma je predrzna prevzetnost zapeljala
tako daleč, da je prve češnje in jagode,
katere je skoro potem dobil iz Vipavske
doline, poslal po svojem slugi oblegajočemu

36

Ravbarju, rekši, da se vse to in karkoli si
poželi človeško srce, dobiva v jami pri
njegovem gradu.

Kako se je zavzel Ravbar videč, kako
obilno ga Erazem z češnjami, jagodami in
drugim sadjem v letnem času obdaruje,
mej tem ko je v deželi uprav cvetelo. Kmalu
potem dobi plemenitih rib, in tako ni noben
dan prešel, da ni prišel Erazmov sluga z
novimi darovi k baronu.

X. Erazem izdan. Smrt njegova.

Raron Ravbar je uvidel, da svojega na¬
mena ne doseže. Sklenil je torej prošnjam
svojih vojakov privoliti, da se vrnejo v Trst.
Namenil je že, cesarju poročiti o njegovem
vspehu in prositi Erazmu milosti. Ali jeden
vojakov, — nek Frijulec — mu svetuje,
končati Erazma z zvijačo, ker ga z orožjem
ne morejo. Stavi nasvet, Erazmovega slugo
pregovoriti v to, da izda svojega gospoda;
denar in obljube, meni Frijulec, bodo ga
pregovorile.

V svojej nejevolji, da ga je up tako pre-
varil, mislil je Ravbar bolj na osveto, nego
na to, kar mu je svetovalo srce. Sklenil je
storiti, kakor mu je bilo nasvetovano.

37

Sluga Fran pride zopet z novimi darovi
in Ravbar ga sprejme jako prijazno. Povabi
ga k jedi in obdaruje obilo. Ponižnost za¬
povedujočih one močno omeči, ki imajo
spolnovati povelja. To se je najbolj pokazalo
pri preslepljenem slugi Franu, katerega je
Ravbarjevo zlato in dobrotljivost popolnem
omamila.

Vsigdar, kadar je prišel, bil je Ravbar
prijaznejši ž njim in kmalu ga je tako pri-
kupil in zase pridobil, da mu je smel prosto
svoje nakane razodeti. Mnogotere obljube,
prostost in odpuščanje so bile veše, ki so
ubogega Frana ujele v svoje mreže in pre¬
mamile njegovo izbujeno vest. Srce se mu
je treslo, kadar je mislil na strašno nezve¬
stobo, a pregovorjen od zapeljivosti se mu
je hudobija manjša videla, menil je, da
ustreže s tem domovini in da bo srečno
živel v prihodnje. Glas njegovega srca, ki
ga je svaril pred nezvestobo, postajal je vsak
dan slabši in kmalu zaspala je popolnem
vest v njem.

Oj grde strasti, ki nas tako z lahka na
pot hudobije zapeljejo in nam nikedar več
ali pa le težko dado zopet vrniti se k čed¬
nosti. Zlato in ljubezen sta mogočna gospodarja
sveta; mogotce in berače imata v svojej oblasti
in le malokedaj se dasta premagati.

38

Zlato je prej zvesto srce Franovo osle¬
pilo, ljubezen ga je pripeljala v pogubo.

Sluga Fran imel je namreč izvoljeno
devo, katero je srčno ljubil; nič druzega ni
želel, nego dobiti jo v zakon. Hudobija mu
je odprla pot do nje in mu je kazala vso
nesrečo pri njej; čednost pa mu je kazala
v zvestobi do svojega gospoda žalostno
podobo večne ločitve od njegove ljubice, —-
in na vse zadnje izročila ga zaničljivej smrti.
Padel je! Preveliko zaupanje v zvestobo
svojega sluge pa je bilo Erazmu v pogubo.
Ta izdal je svojega gospoda s tem, da je
naznanil baronu Ravbarju, da zahaja Erazem
vsak večer na določeno mesto, da opravi
svojo naravno potrebo. Rekel mu je: «Skala
tam ni debela in če vanjo vstrelite in jo
dobro zadenete, mora se razkrušiti.»

Oblegovalci imeli so se seboj nekaj topov
iz Ljubljane, katerih se pa do sedaj niso
posluževali, ker so menili, da trdi skali nič
ne škodijo. Dogovorili so se tedaj, da iz¬
obesi sluga Fran belo cunjo na ono mesto,
kamor zahaja običajno Erazem in proti
onemu kraji naj ustrele. Pristavil je tudi ne¬
zvesti sluga, da jim bo luč na oknu na¬
znanila, kedaj se bo podal Erazem na ime¬
novano mesto.

39

Brezvestni izdajnik se vrne v grad in le
prenatanko spolni obljubo svojo.

Jelo se je mračiti. Kmalu ugledajo oble-
govalci obešeno znamenje in brez odloga
namerijo vse topove na ono mesto. Komaj
so pričakovali noči in s to danega znamenja.

Erazem bil je tistega dne nenavadno
otožen in žalosten. Neznana bojazen in strah
napolnevala sta mu tesne prsi. V preteklej
noči prikazal se mu je v sanji duh nepo¬
zabljivega Baumkirherja, ki mu je roko
podal in ga s prstom žugaje svaril pred
kačo, katera mu je zvita in žvižgajoča le¬
žala na prsih. Zbudil se je.

Ves zamišljen lazil je celi dan po svojem
gradu. Govoril je malo, ravno tako malo
je pil in jedel. V mraku gre, kamor sta ga
nagon in naključje peljala, — v svojo smrt.
Na oknu gorela mu je mrtvaška luč. Na
dogovorjeno znamenje ukazal je Ravbar
ustreliti proti dotičnemu mestu: štirje topovi,
vsi najedenkrat zažgani, zagrmeli so strašno
in — Erazem zgrudil se je mrtev na tla,
od dveh skal zadet, izdihnil je pod raz¬
valinami podirajočega in odkrušejočega ska¬
lovja. Hlapci in sluge hite prestrašeni in
zmešani nesrečnemu gospodu na pomoč.
To je dalo oblegalcem priložnost, polastiti
se se pomočjo izdajnika gradu. Z golimi

40

meči pridrli so v grad. Dvanajst Erazmovih
služabnikov, ' krepkih korenjakov postavi se
zdajci oblegalcem v bran. Bijejo se ž njimi
junaški, ko levi; toda podlegli so mnogo-
številnejšim Ravbarjevim Vojnikom; vsi so
počepali mrtvi okrog Erazma. Ko baronovi
vojaki vidijo, da so zmogli hlapce, zaženo
strašen krik; izdajalcu Franu pa se zahva-
ljujo ter delajo velikanske obljube. Vse grajske
stanice jim je moral razkazati, vzlasti pa
tisti podzemeljski hodnik, katerega je pri¬
roda sama v zemlji izdolbla in ki je štiri
milje daleč vodil v Vipavsko dolino, od koder
je dobival Erazem živež.

Ko Ravbar pride na ono usodepolno
mesto, kjer je ležal Erazem zasut, najde
starca vsega v solzah vtopljenega nad
njegovim truplom; bil je to stari, zvesti
Konrad. Dolgo so ga molče gledali, kajti
smilil se je starec i trdim srcem. Čez ne¬
koliko sklone Konrad glavo svojo in upre
najprvo oči v nezvestega Frana, ki je zrl
se sramoto v tla. Počasi vzdigne se starec
in kakor duh iz onega sveta stopa proti
Franu. S trdnim in ostrim glasom mu reče:
«Mladenič! izdal si svojega gospoda; tresi
se Juda Iškaidjot. Jaz ga hočem maščevati!»
Ko izreče te besede, potegne, ko bi trenil,
Konrad oster meč izza pasa in ga zasadi

41

z močno roko v izdajalčevo srce. Malo poz¬
neje je tudi starec zgrudil se mrtev na
truplo svojega gospoda in razmesarjen ter
preboden izdihnil dušo.

Takoj drugi dan zapustili so baron in
vojaki tisti kraj. V gradu pa ni ostalo žive
duše, razven dveh sultanov, ki svojega go¬
spoda i po smrti nesta zapustila. Pač zvesti
živali!

Sosedje pokopali so svojega dobrodelca
Erazma in sluge njegove na pokopališči
bližnje cerkve Marije Device.

Nobenega sorodnika, nobenega prijatelja
ni bilo pri Erazmovem pogrebu; le zvesta
psa njegova sledila sta žalostna in — na
grobu kmalu poginila.

To se je godilo v leti 1485. Z Erazmom
izumrl je rod Predjamskih gospodov.

V gradu ostalo je še več znamenj, med
drugimi vidi se še sedaj mesto, kjer je Era¬
zem sklenil nesrečno svoje življenje.

Stari grad je pozneje razpadel in poz¬
nejši graščinski posestnik Ivan grof Kobencel
sezidal je v leti 1570 sedanji novi grad.

Erazem Predjamski.

4

Pri

Jan. Griontini-ju v Ljubljani

se tudi dobivajo:

Cesar Maks in Mehika. V Ljubljani 1868. Spisal J.Alešovec.

30 kr.

Cas je zlato. Podučna povest za mladost. Spisal T. Hofmami.

V Ljubljani 1864 . 36 kr.

Lično vezana.50 kr.

Cerkvica na skali. Pravljica.12 kr.

Dve čudapoini pravljici. Drugi predelani in popravljeni
natis. 1881. I. Peter Krunou; II. Okamnjenci na Blanskem
gradu;  v slikanej. lepej vezbi.16 kr.

Erazem Predjamski. Povest iz petnajstega stoletja. S po¬
dobo. Četrti natis. V Ljubljani 1886. 20 kr.

Hitri Kačunar z ozirom na sedanji denar po avstrijski
veljavi in na novo mero in vago. 8. popolnoma pre¬
delani in popravljeni natis. 1885. V usnji ... 60 kr.

V polusnji ... 40 kr.

Jama nad Dobrušo. Pravljica.20 kr.

Kljukec lažnjivi .. 20 kr.

Kuharica slovenska ali navod, okusno kuhati navadna
in imenitna, jedila. Narekovala M. Blehveiss.  V Ljubljani
1878. Veljajo lično vezane.1 gold. 90 kr.

Kuharske bukve, nove, ali nauk. najboljša in imenitnejša
jedila brez posebnih stroškov pripraviti. Z 200 jedilnimi
listki. Tretji natis. V Ljubljani 1877. Vezane . . 90 kr.

Najdenček, ali pravični se tudi živine usmili. 1881. Drugi
predelani in popravljeni natis. Vslikanej, lepej vezbi 20 kr.

Mtolaj Zrinjski, hrvatski junak.20 kr.

Poduk, kako se dela. žganje vsake baze, mrzlo in gorko,
in brez posebnih naprav. V Ljubljani 1879. Velja 1 gold.

Repoštev, duh v Krkonoških gorah. Tretji predelani
in popravljeni natis. 1881. V slikanej, lepej vezbi 20 kr.

Sanjske bukve (s podobami).15 kr.

Sto malih pripovedek za mladost. Spisal Krištof Šmid,

poslovenil Iran Tomšič.  1872 . 40 kr.

Lično vezane.50 kr. — 1 gold.

Vošilna knjižica, ali vošilni listi za novo leto, godove in
rojstne dneve. Spisal Ivan Tomšič.  1870 ....  20 kr.

Zbirka ljubimskih in ženitovanjskih pisem .... 30 kr.