OBRAVNAVA BERIVA V OBVEZNI SOLI
Obravnavanje obveznega ali priporočenega beriva ni le veja pri pouku slo- ' venščine, posebno, morda celo stransko področje, ki naj bi ga odpravili z nekaj urami med šolskim letom ali pa samo povedali, kaj morajo učenci prebrati, potem pa bi jih prepustili lastni iznajdljivosti. Obravnavanje beriva mora biti tesno povezano s poukom materinščine, saj je za vsestransko poznavanje jezika bistvenega pomena. Gre pa tudi za to. da usposobimo dijake za samostojnost in jim zbudimo ljubezen do lepe knjige; le tako se bodo lahko pozneje sami vživljali v njene lepote ter se izobraževali. Knjiga je še vedno najpomembnejše kulturno sredstvo, čeprav imamo tudi modernejša pomagala za izražanje duha in družbene rasti. Res čutimo pri otrocih mani zanimanja za branje, ker ga verjetno preenostransko obravnavamo, slabo izbiramo dela in se je morda tudi izrodil okus. Take in podobne slabosti bomo odpravili, če bomo porabili za obravnavanje več časa in brusili okus ne ob relativno dobrih, temveč ob najboljših delih, ki naj so v šoli tudi umetniško poustvarjena.
154
Branje umetniških del ima estetsko vzgojno in izobraževalno vrednost. Književno delo sloni na proučevanju duševnih in družbenih zakonitosti ter je rezultat fantazijsko pregnetene stvarnosti, zato čustveno spoznavno vpliva na bralca. Pri njem se seznanjamo z določenim naravnim okoljem in stopnjo družbenega razvoja ter z ljudmi najrazličnejših značajev in usod, skratka z življenjem v vsej njegovi zapletenosti in razgibanosti, ki ga umetnik prikazuje v urejeni kompoziciji in z žlahtno besedo. Takšno vsestransko delo pa lahko razume in podoživi le izurjen bralec, ki se je tega že privadil. Tudi mnogi veliki umetniki kaj radi povedo o sebi, da so ustvarjali umetnine ob trdem, vztrajnem lastnem izpopolnjevanju. Kot za ustvarjanje pa je tudi za podoživljanje umetnine potrebna poprejšnja vzgoja, zato ne bi bilo prav, da bi branje in obravnavo povsem prepuščali dijakom ali pa jim dali samo nekaj napotkov. V prejšnjih učnih načrtih je bilo kaj malo besed o tej problematiki, medtem ko se je sedaj izčrpneje lotevajo. Gre za nekatere temeljne ugotovitve in navodila.
Branje priporočenih del naj bo sistematično in naj se poglablja iz leta v leto; pri tem upoštevajmo prejšnje izkušnje, splošno kulturno rast dijakov, njihove težnje in sposobnost doživljanja. Književno delo jemljimo kot celoto in ga tako podajajmo. Obravnavanje in branje priporočenih del naj čustveno, estetsko in splošno vzgojno in izobraževalno bogati mladega človeka.
Ze otroci nižjih razredov bi se morali privajati na razumevanje leposlovnih besedil, pa so še v peti učenci, ki se na primer vse preveč mučijo z branjem, črkovanjem. Mnogi se iz knjig niti učiti ne znajo, nikar šele da bi bili vajeni čustvenega, estetskega, poustvarjalnega branja, kar je eden pogojev za resnično umevanje umetnine. Že v tretjem razredu je na primer po novem programu predpisano, naj učitelj v razredu med letom prebere vsaj eno otroško knjigo, da učence uvede v branje. Pri tem mora z otroki ne samo obnavljati, ampak jih tudi seznanjati s posameznimi osebami in jih karakterno označevati. Opažajo naj tudi lepe opise in izraze, ki naj jih potem uporabljajo v svojem govoru. Ta zahteva je primerna tudi zato, ker s pridom nadomešča prehudo ukvarjanje s slovnico. V višje razrede naj bi torej učenci prišli že delno pripravljeni: znali naj bi brati in se zavedali, da je obravnavanja priporočenega beriva resno šolsko delo, čeprav ga opravljajo predvsem doma. Med učenci je dosti takih, ki iz malomarnosti malo berejo, še bolj pa se je bat', nekaterih starejših, ki se čutijo nekako vzvišene nad tem »klasičnim« vzgojno-izobraževalnim sredstvom.
Med pogoje za uspešno delo spada tudi šolska knjižnica, ki je ponekod edina v Jiraju. Največkrat imamo premalo izvodov predpisanih del. Pomagamo si z razrednimi knjižnicami, povečamo seznam priporočenih del ali pa uvedemo branje i>o krožkih. Včasih se zadovoljimo z ogledom dramske predstave ali s poslušanjem radijske oddaje. Knjige imajo v učenčevih rokah kaj kratko življenje in mnogih na trgu ni več dobiti. V mnogočem se učenčev odnos do njih spremeni, če mu je prepuščena skrb za urejanje in izdajanje, zavijanje in vezanje pri tehničnem pouku. Ob nekaterih delih bi bilo lahko kaj več razlage, v Berilih pa več odlomkov, ki bi koristili za izhodišče. ¦
Precej pisani, bolj ali manj uspešni so načini, kako obravnavati priporočena dela. Manj težav ima učitelj, ki je že pri posameznih krajših tekstih v Berilih pazil na vsestransko obravnavo in znal zbuditi dijakom spoznanja, ki so jim potrebna za samostojno delo. Neučinkovito je golo naštevanje predpisanih ali priporočenih del ob začetku šolskega leta. Ce moramo v šoli navajati učence na smotrno učenje iz knjig, jih moramo tudi na branje umetniških del, in sicer postopoma, nevsiljivo, brez nepotrebnih podatkov. Pri tem je potrebna stalna previdnost, da nas ne bi ustaljeni načini zavedli na kriva pota. Vsekakor je prav, da v začetku leta obravnamo zgleden primer. Ce bodo učenci o obravnavanem delu še dolgo mislili in govorili, potem, smo uspeli, kajti delo jih je zunanje in notranje prevzelo. O njem so si pridobili tako plastično podobo, da jim tudi prostor med vrsticami nekaj pomeni.
Za obravnavo imamo več poti: lahko vzamemo za osnovo tekst iz Berila in preidemo na delo v celoti; beremo in obravnavamo celotno delo v šoli; prepustimo obravnavo (ne branje) boljšim učencem in jo v šoli skunno izpopolnimo; prepustimo branje učencem, jim prej damo napotke, v šoli pa dela analiziramo ali pa tudi to naložimo dijakom. Kot osnova za delo nam lahko rabi tudi radijska oddaja, filmsko delo ali gledališka (operna) predstava. Marsikdaj bomo prav s tem poživili zanimanje za literarno delo, zlasti tedaj, kadar bomo dijake prej primerno uvedli, pozneje pa izvedli primerjavo s knjižnim delom in poudarili značilnosti posameznih oblik. Ra-
155 !
dijsko oddajo lahko poslušamo v šoli (Pod svobodnim soncem) ali pa dijakom damo domačo nalogo (Veliko pričakovanje). Posebno veliko imamo bolj ali manj uspelih filmov (Bratovščina Sinjega galeba, Guliver med pritlikavci, Petnajstletni kapitan, Gavroche, Oliver Twist, Taras Bulba, Odiseja itd.). Manj je med priporočenim berivom gledaliških del (Zupanova Micka), če ne štejemo prirejenih iger (Domen, Sosedov sin itd.), ki pa jih moramo prav tako predočiti učencem. Organizacija ogledov je lahko raznovrstna, vendar smo odvisni od programov, ki šolskih potreb seveda ne upoštevajo.
Pouk materinega jezika je najprimernejši, če dijake uvajamo v modernejša izrazna sredstva in oblike. Nekateri se ob tem bolj razgibajo kot pri branju, kar seveda izkoristimo za nadaljnje delo in tako poživimo učne ure. Ob slabih primerih lahko povzdignemo vrednost izvirnega dela in odkrijemo neprimerne posnetke.
Vse to bomo koristno uporabili, če bomo upoštevali splošno raven in izkušnje učencev. Spočetka več našega vodstva, pozneje pa naj izstopa njihova individualnost. Vodstvo naj bo sugestivno, a naj ne pripelje do uniformiranosti mišljenja. V petem razredu lahko za začetek in ponazoritev dela preberemo nekaj črtic iz Solzic, v šestem Bratovščino Sinjega galeba, v sedmem Kmetske slike in v osmem Hlapca Jerneja. Čeprav že v nižjih razredih uvajamo poustvarjalno branje, učenci šele pozneje dojamejo ritmiko in melodiko stavka, ko že dokaj obvladajo tehniko branja. Dobro branje je že samo po sebi delna analiza umetniškega dela. Pred njim je treba narediti kratek uvod za razpoloženje in boljše razumevanje, po njem pa preiti na analizo, pri kateri moramo računati s celovitostjo učenčevih vtisov, pridobljenih med branjem. 2e medtem vplivajmo na učence, da bodo začutili, kaj je zlasti vredno natančneje opazovati, kje so posebno lepa mesta, kam naj obračajo pozornost. Vpetem razredu bomo tako spoznali fabulo in nosilce dejanj z najvažnejšimi lastnostmi, razbranimi iz dela. Domišljija se lahko v pogovoru do mile volje razgiblje. Na pamet se bomo učili posebno lepih opisov in bogatili besedni zaklad z novimi izrazi, vendar pa ne bomo maličili idejno esitetske podobe, ki so si jo učenci ustvarili. V šestem bomo razširili analizo na razumevanje družbenih odnosov, katerih rezultat so osebe z določenimi lastnostmi in pogledi na življenje. Poglobljeno bomo razčlenjevali sredstva, ki jih uporablja pisatelj, da živo in plastično prikaže vodilno misel, ki ga je navdihnila, da je delo ustvaril. Učenec v sedmem bo to že razumeval, saj postaja kritični realist. V tem razredu bomo prehajali tudi na kompozicijo večjih enot, na psihološko zahtevnejše odlomke in spremljali potek dialoga. Pogledati je treba v umetnikovo delavnico, kajti tako vcepljamo v učence ustvarjalne spodbude. Opazovanje stilnih sredstev naj zbudi v dijakih še večje upoštevanje vsebinske vrednosti.
Po končanem osmem razredu naj bi imeli učenci kompleksen pogled v književno delo, ker se šolanje potem za marsikoga neha. Smiselno branje naj jim postane življenjska potreba. Posamezna dela naj razumevajo brez šepetalcev, morali pa bomo med letom še mnogokaj dopolniti in se spuščati v motivacijo, idejnost, stil in sestavo obsežnejših del. Doseči bomo morali, da se bodo znali vživljati v psihološko in čustveno raznovrstne položaje. To je zelo pomembno, ker je tudi od tega odvisen njihov prihodnji odnos do lepe knjige.
Po nekakšni zgledni obdelavi se začenja individualno delo z učenci. Usmerjali ga bomo glede na splošne zahteve in težnje posameznikov, glede na dosežene uspehe in neuspehe. Zlasti je važno, kaj dijaki berejo mimo priporočenega. Včasih bo treba obsežno analizirati več del, in sicer skupno ali po krožkih. Brez učiteljevega usmerjanja seveda ne bo šlo. Z analizo tipične plaže bomo povzdignili vrednost umetniškega dela, izboljšali dijakom okus in zavrli težnje po branju slabih del. Za zbujanje kritičnosti je treba poznati obe plati. Taka pot bo pripomogla, da bodo skrbneje izbirali dela, da jih ne bodo »žrli« in prelistavali. K smotrnemu delu spada tudi zapisovanje nekaterih posebnosti (ne ravno podatkov). Tu se kaj radi zadovoljimo z nekaj točkami (kot na primer: naslov, lokalizacija, vsebina, osebe, jezik in morda še kaj) ter stvar vsaj šabloniziramo in jo priskutimo učencem, če ne štejemo še drugih nevšečnosti (učenci prepisujejo drug od drugega, se izmikajo branju, enostransko ocenjujejo dela in izenačujejo njihovo vrednost itd.). Za začetek je sicer dobro, da po skupni vsestranski analizi dela najbistvenejše skrbno zapišemo, ker bo to dijaku pozneje koristilo za usmerjanje pozornosti pri branju drugih del, vendar se ne bomo omejUi na standardne točke, saj tudi naša analiza ne bo taka. Pozneje to ni več potrebno, še manj pa so potrebni izključno izvlečki vsebin. Zapisovanje^in kontrola prebranega naj bosta individualna. Za boljši pregled je zelo umestno, če ima učitelj dva zvezka: v enem naj bo seznam učencev s podatki o prebranih delih (naslov in čas, ko je
156
kdo knjigo prebral), v drugem pa seznam priporočenih del z imeni učencev, ki so tisto knjigo prebrali. Tako naj bi po možnosti spremljal učence iz razreda v razred. Ce hočemo izvesti pri govornih vajah kratko kontrolo branja, se lahko naglo zvrste ˇsi, ki so prebrali na primer Jurija Kozjaka, kar je razvidno iz seznama. V tem primeru se zadovoljimo s pripovedovanjem vsebine, ker nam gre za kontrolo delovne discipline. Kadar ocenjujemo pridobljene vrednote ali globlje analiziramo posamezna dela, ne sprašujemo po vsebini, ampak se pogovarjamo o specifičnosti dela. Pogovor oživimo s tem, da delo, zlasti ilustracije, pokažemo vsemu razredu in najlepše odlomke preberemo. Seveda ne pozabimo razčiščevati stvari, ki so nekaterim meglene ali pa imajo o njih morda celo napačne pojme.
Naštejmo nekaj vprašanj, ki jih bomo zastavljali! Ste zasledili v Martinu Krpanu kak pregovor? Označite Iztoka po dejanjih in lastnostih! Kako je potekal pogovor med kmeti v Obrščakovi krčmi? Sestavite dispozicijo fabule v Velikem pričakovanju! Lokalizirajte dejanja Solzic! Opišite pisateljev odnos do živali! Ilustrirajte najpomembnejšo zgodbo! Označite prehojeno pot mladega Prežiha! Kaj je napisal Oton Župančič v predgovoru? Kakšen odnos je imela takratna oblast do Hlapca Jerneja?
Sprašujemo v smeri, ki smo jo nakazali pri zgledni analizi. Izogibati se moramo ozkosti in posploševanja. Ni na primer potrebno na vsaki stopnji zgodbo lokalizirati. Potek konkretnega pogovora naj spremlja tudi zapisovanje. Voditi nas mora to, da bodo dijaki sčasoma zapisali po svoji uvidevnosti vse, kar se jim je zdelo najlepše, kar jih je najbolj prevzelo in vznemirilo, vendar tako, da si bodo tudi ob zapiskih razvijali okus in občutek za lepo (splošno lice, razvrstitev, ilustracije). Vsak formalizem v obravnavanju tega vprašanja ima slabe posledice. Ce se bomo oprijemali raznovrstnih delovnih oblik, branje in obravnava del učencem ne bosta tako nadležna. Dosegli bomo, da bo knjiga postala vsakemu življenjska prijateljica.
Dušan Zgonec
157