-----    352    -----
Narodno-politične stvari.
Pomagajmo si sami k ravnopravnosti.
Ne vem, če se je o kteri reči na Slovenskem že toliko govorilo in pisalo, kot o ravnopravnosti. Ze leta in leta se o njej piše po knjigah in časnikih, pomenkuje v domorodnih shodih in društvih, napija v veselih tovaršijah. Ce se pa ozremo v djansko življenje, vidimo pred seboj še debelo temo, v kteri se od ravnopravnosti le sem ter tje nekaj malo zori.
Kako je vendar to, da v tej reči, za ktero se že toliko let poganjajo in potezajo rodoljubi, ni napredka; da pri tolikem delu in trudu ni primernega sadu?
Da ne bom obširen, naravnost rečem, da prvi in glavni krivec temu je vlada.
Ne more se sicer reči, da bi bila ona ravnopravnosti načelo kedaj očitno tajila; temveč ga je, posebno v pravstvenem oziru, že za absolutne dobe večkrat prav razločno pripoznavala. Tako na pr. veleva občni sodni red 1781. leta v §. 13., da ima strankam in njihovim zastopnikom rabiti jezik, ki je v deželi navaden; in v §. 165., da se ima to, kar priča pove, kolikor mogoče zapisati z njenimi lastnimi besedami. Leta 1848. in 1849. bila je ravnopravnost vseh narodov večkrat se samega prestola slovesno oklicana. Tedanja oktrovana ustava z deželnimi redi imela je posebno, razločno na-redbo zastran ravnopravnosti. Red kazenske pravde leta 1853. zapoveduje v §. 123. in 184. jasno in naročito, da naj se vsaka izreka v zapisnik zapiše v tistem jeziku , kterega priča ali obdolženec govori. Ce ta ne razume sodnega jezika, naj se zapiše vsaka izreka v njegovem in v sodnem jeziku. To je jasna, po vladarju samem dana, doslej nepreklicana in nespremenjena postava. Od leta 1860. sem so se nam spet zastran ravnopravnosti prav lepe obljube delale. Schmerlingova okrožnica do državnih namestnikov, potem prestolni ogovor 1861. leta, in spet okrožnica sedanjega državnega ministra, vsa ta pisma imajo toliko lepih besed o narodni ravnopravnosti, da je kaj. Ce pa pogledamo v djansko življenje, od vsega tega vidimo cel6 celo malo resnice.
Strašne nevihte so zadevale v tem časi državo; do dna omajano se je treslo državno poslopje; sisteme so se preminjale inž njimi ministri; skoraj vse razmere v državnem in društvenem življenji so se predrugačile, le toliko zaželjeno solnce ravnopravnosti ni zasijalo v naše šole in urade; kajti nemškutarski voziček je škripal in škriplje še dandanašnji naprej po svojih starih kolesnicah. Temu se nimamo čuditi. Vladino mišljenje in delovanje do Sadovske bitve je tiščalo najbolj le v veliko Nemčijo. A to so uradniki dobro vedeli ter delali po starem kopitu, če tudi so se rodoljubi sklicavali na vladne obete: večina njih so bili očitni ali skrivni nasprotniki; tisti pa, ki so imeli srce za narod in pravico , ti si nekaj niso upali pred vlado in svojimi načelniki, nekaj se jim je pa tudi ali naravnost prepovedovalo, ali saj z dosti razumljivimi pomigljeji odsvetovalo. Tako višji in stareji niso hoteli, nižji in mlajši niso smeli, in ostajalo je zmerom vse pri starem.
Ali če po eni plati poglavitni del krivice, da se je obetana ravnopravnost doslej  tako  ubogo  malo uresni-
čila, vladi pripisujem, pa tudi po drugi plati ne smem zamolčati, da tudi mi sami pri tem nismo brez greha. Naša lastna mlačnost in nemarnost bila je vladi potuha in izgovor. Res je sicer, da bi mi pri vsem svojem napenjanji morebiti ne bili kaj dosti več dosegli; ali mogli smo vsaj vladi svojo resno voljo, svojo djansko željo po ravnopravnosti živeje pokazati, in podbiti tisti izgovor, da je ljudstvu vse eno; da zavolj žaljene ravnopravnosti ni nobene pritožbe, da krika po njej izhaja le od male peščice prenapetnežev.
Tako je ministerstvo 17. marca 1862. leta visi deželni sodnii v Gradcu in Trstu ukazalo: 1. Da morajo sodnije, kadar imajo razpravek z ljudmi, ki znajo samo slovanski jezik, izpraševanje obdolžencev in prič, kolikor koli mogoče zapisovati v slovenskem jezici, in vsaj odločljive dele (entscheidende Stellen) v slovanskem jezici postavljati v zapisnik; — 2. da se morajo zapisniki o prisegah slovanskih ljudi po mogočosti na-rejati v slovanskem jezici, in da se morajo vsaj prisežne besede v tem jezici postavljati v zapisnik; — 3. mora se gledati, da pri kazenskih in končnih razpravah s takimi obdolženci, ki znajo samo slovanski jezik, opravljajo službo take sodne osebe, taki državnopravdni uradniki in zagovorniki, kteri popolnoma znajo slovanski jezik, da se toraj razpravlja v slovanskem jezici, in da se razsodba in po mogočosti tudi njeni razlogi razglasijo v tem jezici; — 4. sodnije po slovanskih krajih imajo vloge, ki se podajajo v slovanskem jezici, prejemati in kolikor mogoče, v istem jezici reševati.
Res ni veliko, kar je ministerstvo s tem ravnopravnosti privolilo, in jaz še trdim, da ono s tem ni nič novega privolilo, temveč da nam je nekako stesnilo in skrajšalo to, kar nam postava, kakor sem pred omenil, razločno, brez vseh pristavkov in pridržkov, podeljuje. Jaz trdim, da ministerstvo cesarske postave preme-niti niti pravice ni imelo, ter da so omenjene stesnjave in skrajšave nepostavne.
Al recimo, da je ministerski ukaz od 17. marca 1862. leta res nova privolitev, nastaja prašanje: ali smo vsi tisti, ki imamo paziti na slovenskega naroda pravice , ter varovati jih in braniti, storili vselej svojo dolžnost? Ali smo se privoljenih novih pravic držali? Izreke „odločljivi deli" so gotovo vsi tisti, s kterimi ima na pr. priča objektivni in subjektivni učinek (Thatbestand) dotrditi, s kterimi se obdolženec brani in opravičuje, ali s kterimi svojo krivico obstaja, in jasno je, da se po ministerskem ukazu morajo vsi taki deli po slovenski v zapisnik postavljati.
Ravno tako jasno je, da se morajo zapisniki o prisegah in vsaj prisežne besede po slovenski zapisavati.
Jasno in brez vsake dvombe je, da morajo pri kazenskih in končnih razpravah s takimi obdolženci, ki znajo samo slovenski, znati vse sodne osebe, potem državni pravdnik in zagovornik popolnoma slovenski jezik, da se taka razprava mora v tem jeziku vršiti.
Prašanje je tedaj: ali je vsak od nas, bodisi predsednik, državni pravdnik, sodnik in zagovornik, gledal, da se je postava na tanko spolnovala? Ali je zapisnike, ki niso po postavi narejeni — kterih je na kupe — grajal? Ali je tiste, ki za slovensko razpravo niso bili zmožni, aH ki se niso po postavi obnašali, zavračal na postavo? Ali se je vsaki taki krivici krepko uprl in pritožbo podal?
Na dalje je zapoved, da morajo uradi slovenske vloge prejemati, in kolikor mogoče po slovenski reševati.
Ali smo se te pravice vselej posluževali? Odgovori na vse to bili bi za nas sramotni,   in za narod   slovenski   žalostni.     Tako   ne   sme   delj   ostati. Zadnji čas je, da se vzdignemo iz svojega mrtvila.   Saj
--------353
imamo menda dovelj skušnje, da se na druge ne moremo zanašati. „P o mag a j si sam" bodi tudi naše geslo.
Najprvi in glavni vzrok, da nam ravnopravnost bolj ne napreduje, je prepičlo znanje slovenskega jezika. Koliko jih je, ki so nam ie zato nasprotniki, ker jezika dovolj ne znajo. Pa tudi naša mlačnost ali ne izhaja največ iz tega, ker nam je začetek v domačem jeziku težaven? Ce hočemo tedaj, da se nam skoraj na boljše obrne, hitimo učiti se svojega jezika. Ne bodimo tožljivi! To malo premagovanje samih sebe, kar ga je treba, prinese nam in našemu narodu obilen sad. Naša narodna družtva naj bi se še krepkeje po-prijela vaje v n&rodnem govorjenji in pisanji. Posebno pa tisti, ki so poklicani, da bodo v djanje vpeljevali ravnopravnost, uradniki, odvetniki, biležniki, učitelji in ki se za te službe pripravljajo, naj se kar jim je koli mogoče, vadijo slovenskega spisovanja. Združujmo se tudi v ta namen, ter podbujajmo drug druzega na delo in strpljivost.
Druga potreba je, da se pravic, doslej nam podeljenih, v djanji živeje poslužujemo. Naj slovenske vloge ne bodo le bele vrane, kakor so dozdaj bile! Delajmo sami, in nagovarjajmo druge, da nobeden domorodec drugačne ne poda\ Glejmo, da se bodo zapisniki po postavi narejali, da se bodo sodne in druge javne osebe na tanko po postavi ravnale. Grajajmo vsako opuščenje. Kdor se ne drži postave, brez ozira na videlo ž njim!
Ker se nekteri izgovarjajo, da si se slovenščino zato ne upajo na dan, ker bi s tem le svoji pravdi ali stranki škodili, ančeš, da nekteri uradniki zavolj same slovenščine večkrat strastno ravnajo, to veljati ne more. Res je, da se Jtudi take pritožbe slišijo. Ali to nas ne sme plašiti. Ce so res kteri taki uradniki, zato se pravica krivici ne sme umikati; ampak naostriti je treba pero, pa tacih mož ravnanje brez vsake milosti razkriti visim oblastim in svetu. Saj so ravno zato postavljeni odvetniki in zagovorniki, da branijo pravico proti vsakemu napadu. Pa če bi se zavolj tega sem ter tje tudi res kaka škodica trpela, ali napredek celega naroda,   dobiček  cele domovine ni nobene žrtve vreden?
Tretje, kar moramo storiti, je, da odločno zahtevamo od vlade, naj ona ravnopravnost, kolikor pri njej stoji, vsaj že enkrat uresniči. Držimo se, kar je zastran tega dogovorjeno v našem mariborskem programu. Kako lahko je vladi ravnopravnost vpeljati, če le resno hoče, videli smo spet nedavno pri ukazu zastran telegrafovanja v vseh avstrijskih jezicih. Kar se je mnogo let kazalo nemogoče, mogoče je zdaj v enem hipu, Zastran zapisnikov zahtevajmo, naj se brez vsake izjeme narejajo tako, kakor veleva občni sodni in sedanji kazenski red. Ali naj se zastran slovenskih ljudi pišejo samo po slovenski, ali, če uradniki tega nočejo, saj tako ; kakor je zastran tujcev pisano, obeh jezicih. Saj tako je po postavi, in jaz mislim, da je dandanašnji vsaj že čas, da vlada vedno zvestemu slovenskemu narodu vsaj to pravico izkaže, da se bo ž njim po postavi ravnalo*
S.