DELAVSKA ENOTNOST PROLETARCI S - E ! Sobota, 18. novembra 1961 Štev. 46, leto XIX V OKVIRU Ko zasledujemo članke o delu ekonomskih enot v Vašem listu, ne moremo mimo tega, da ne hi spregovorili tudi nekaj o izkušnjah in rezultati, ki so odsev dela ekonomskih enot v naši zadrugi. Naprošamo Vas, da objavite v Vašem listu vsebino tega dopisa tako, da bo s tem tudi širši javnosti poznan uspeh našega dela. Te dni so ekonomske enote Kmetijske zadruge Postojna razdelile obračun dela po uveljavljenih pravilnikih o delu ekonomskih enot KZ Postojna. Kot je znano, je Kmetijska zadruga Postojna ena od prvih kmetijskih zadrug, ki so pristopile k organiziranju ekonomskih enot v Slove- dosežene uspehe s podatki iz prejšnjih razdobij, bomo videli, da je produktivnost dela porasla za celih 121 Primerjava vrednosti realizacije nasproti stroškom poslovanja za osebne dohodke nam kaže odnos čistega dohodka nasproti vsem stroškom. Ta odnos se poveča za 6,6 °/i>. Stroški poslovanja pa so se znižali za S °lo. Akumulativnost KZ izražena v odstotkih na poslovna sredstva se je dvignila od 2,3 odstotka na 16,21 Olo. Pri vsem tem pa je značilno, da so se osebni dohodki povečali samo za 7 Vo. To je bilo seveda možno le z znižanjem števila zaposlenih in večjo produktivnostjo. Seveda pa bo zadruga stremela za tem, da bo dosegla SVETLE PERSPEKTIVE niji. Pravilnik o delu in organizaciji ekonomskih enot kakor tudi pravilnik o delitvi čistega dohodka in pravilnik o delitvi sredstev za osebne dohodke so bili sprejeti in potrjeni na Zadružnem svetu že meseca julija. Od tega razdobja se delo zadruge razvija po ekonomskih enotah. Ko je administrativno • računovodski servis na podlagi določil pravilnikov pred kratkim izdal analizo o uspehu poslovanja v III. tromesečju, je prišel do zaključka, da uveljavljanje novega sistema dela bistveno vpliva na doseženi uspeh. Posamezne ekonomske enote so v celoti dojele bistvo novega načina dela in to se kaže tudi pri razdelitvi čistega dohodka. Najboljši rezultat je dosegla ekonomska enota ^Kmetijstvo«. Zbori proizvajalcev, ki so obravnavali na sestankih analizo svojega dela, ' so prišli do zaključka, da uvedba novega sistema dela kakor tudi delitve sredstev za osebne dohodke zelo pozitivno vpliva na posameznega delavca KZ. Ako primerjamo še boljše uspehe. Pripomniti namreč moramo, da so še rezerve, ki jih imajo nekatere ekonomske enote. Tako n. pr. ekonomska enota »Pitališče« Prestranek, katera ni v celoti razumela bistva novega šiste-ma, ne ustvarja tistih rezultatov, katere bi morala. Delavci v tej ekonomski enoti gledajo in se borijo predvsem za se in za svoje osebne dohodke, medtem ko se za uspeh in finančni rezultat pitališča še premalo zanimajo. Seveda bi o delu ekonomskih enOt marsikaj še pisali. Vsak dan se srečujemo 'z mnogimi vprašanji in nalogami. Naše ekonomske enote so se v preteklem razdobju že marsikaj naučile, doseženi rezultat pa jih je spodbudil k še večjemu elanu. V pretežni meri se vsi delavci zavedajo, da kar ustvarijo, ustvarijo za sebe. Za tiste, ki pa računajo, da bo šlo še po starem, pa med našim kolektivom ne bo prostora. Predsednik sindikalne podružnice FRANC STEFANČIČ RAZMIŠLJANJA OB RAZPRAVI O NOVIH TARIFAH ZAVAROVALNIH ZAVODOV IN BODOČI ORGANIZACIJI TER FINANSIRANJU SOCIALNEGA ZAVAROVANJA CENTRALIZACIJA SREDSTEV POD NOVIM PLAŠČEM? ■IMIillllllllBIIIIIIIIIIIIIIIIB Povod za pričujoče razmišljanje sem dobil ob | | prebiranju načrta zakona o organizaciji in finan- | | siranju socialnega zavarovanja in načrtu bodočih | | tarif v našem zavarovalstvu. Čeprav opravljata ti j | dve zavarovalni službi različno dejavnost (bodoča | j organizacija in finansiranje socialnega zavarova- | | n ja je šele sedaj v razpravi, medtem ko zavaro- | | valni zavodi že poslujejo po sprejetem zakonu), | | sta za obe nekatere značilnosti enake. Kljub de- | | centralizaciji v obeh službah je namreč predvidena | | določena centralizacija sredstev, pod novim pla- | | ščem seveda. Obe zavarovalni panogi naj bi se v | | bodoče pojavljali v gospodarstvu kot dva nova | | kreditorja za enostavno in razširjeno reprodukcijo, | | razumljivo vsaka s svojega vidika. SlIlIIIIlilMIIII« Ti dve značilnosti v obeh zavarovalnih dejavnostih prihajata do izraza s tem, kako se. oblikujejo sredstva tako v zavarovalnih zavodih kot tudi kako naj bi se oblikovala v bodoče na področju socialnega zavarovanja. V socialnem zavarovanju naj bi uveljavili tako imenovano kapitalno kritje, to je oblikovanje matematičnih rezerv, in sicer ne za' pokrivanje trenutnih, tekočih, temveč tudi pričakovanih, bodočih obveznosti V obeh zavarovalnih dejavnostih je oziroma naj bi bilo uveljavljeno pozavarovanje, in sicer ne samo na področju zavodov v komunalni skupnosti, temveč tudi pozavarovanje na ravni republike in zveze. Zaustavimo se najprej pri snovanju matematičnih rezerv na področju socialnega zavarovanja. • Za to, da bi bilo moč uresničiti načelo kapitalnega kritja v socialnem zavarovanju, to je osnovati matematične rezerve za pokrivanje pričakovanih, to je bodočih obveznosti za vrsto let naprej, bi morali vzeti iz gospodarstva ogromne milijarde. Razen tega, da je to načelo nesmiselno (vse napredne dežele ga namreč opuščajo), je sploh vprašanje, če smo to zmožni storiti, to je odtegniti gospodarstvu hkrati velika sredstva, ne da bi s tem povzročili določene motnje. Rešitev je seveda, kot trde zagovorniki tega načela, da bi tako zbrana sredstva vrnili nazaj v gospodarstvo, to je, jih spremenili v prosta investicijska sredstva. Kaj drugega res tudi ne preostane, kajti tega denarja socialno zavarovanje ne bi potrebovalo za poravnavanje svojih obveznosti takoj, temveč šele v daljšem razdobju. Gospodarstvo navidezno ne bi bilo s tem prav nič prikrajšano, saj bi se ta denar takoj vrnil v obliki razpoložljivih kreditnih sredstev za enostavno in razširjeno reprodukcijo. Toda to velja le glede količine investicijskih sredstev (pa naj si bi bila le-ta na razpolago s področja zavarovalnih zavodov ali socialnega zavarovanja). RAZMIŠLJANJA O NAGRAJEVANJU V JAVNIH SLUŽBAH REŠITVE NI V IZENAČEVANJU Vsebolj živahne razprave v kolektivih javnih služb so poleg tehtnih ugotovitev in predlogov razkrile tudi nekatere slabosti. V nekaterih kolektivih prosvetnih in zdravstvenih delavcev smo zasledili pojave mezdnih gibanj, ki so zavzeli večji obseg, kot je v trenutnem položaju primerno in smotrno. j.. Vspehi delavskega upravlja-in nagel razvoj samouprav-Jan3a sta v vsebolj ostri luči r^kazala na velike vsebinske in dValitativne razlike, ki ločijo klavce v proizvodnji in javnih jhžbah. Ker ves naš nadaljnji ,ažVoj teži k zmanjšanju in do-ObČni odpravi razlik med um-/btn in fizičnim delom, ker na-Praksa in družbena misel vse-h ‘J negira staro postavko med <3e?1ZVodnim in neProizvodnim ^avcem, ker je v svojem tipičnem delu proizvoden vsak j6,layec, ki ga družba potrebu-tJ’ie postalo tudi očitno, da je Pmi tem družbenim težnjam Usi »oditi tudi status javnega i.. ožbenca. Čedalje t bolj ne-a je postajala razlika, da jv,al° delavci in izobraženci v s^letjih večje pravice in pogo-tudi veliko večje-prejemke rriQ delavcev, ki zaradi nujnosti bv^ai° opravljati podobno delo s0 en Podjetij. Vse te ugotovitve Slu|Prožne v sindikatih javnih enri;.^ežni0 po izenačevanju, po stih " Pravicah in pristojno-st0)’ sprožile so želje po samo-Vp,išem gospodarjenju in krs?, ianju, po odpravi biro- po odpravi alev i- Predpisov, ki so utes-ali delo v teh službah. Tež- nje teh kolektivov so zato naletele na polno razumevanje naše javnosti, a hkrati tudi na odpor pri določenem sloju ljudi, ki se ne morejo sprijazniti z večjo demokratizacijo in svobodnejšim odločanjem v javnih službah. Toda kljub vsemu je bilo predvideno, da bo novi zakon (ki je imel v svojem osnutku precejšnje pomanjkljivosti glede svobodnega gospodarjenja in odločanja) začel veljati že z novim letom, po zadnjih informacijah pa so njegovo sprejetje iz nam neznanih vzrokov preložili. Ob teh nedvomno pozitivnih diskusijah in predlogih pa so začeli nekateri kolektivi v javnih službah zelo odločno akcijo za zviševanje plač. Se preden so dobili pristojnosti, preden so jim jasni materialni izvori njihovih služb, preden so dodobra razmislili, kako bodo tudi sami lahjco pripomogli k formiranju večjega, dohodka, so začeli zbirati podatke o plačah vodilnih uslužbencev v gospodarstvu. Najhujši ekstremisti so zahtevali popolno izenačenje in nastopali pri tem s spričevali, šolskimi kvalifikacijami kot edinim In najbolj tehtnim argu- mentom za izenačitev. Takšne enostranske diskusije, ki so v bistvu posledica mezdne miselnosti, kateri skuša novi gospodarski sistem spodrezati korenine, takšne diskusije samo odvračajo delavce v javni službi od bistvenih problemov, to je od izdelave pravilnikov, od razprav, kako se bo oblikoval njihov dohodek, kako bodo kolektivi lahko vplivali na njegovo razdeljevanje. Ob tem pa se zavedamo, da ima vsako gospodarjenje tudi korenine v dohodkih, da naj bo dobro gospodarjenje tudi spodbujeno z večjimi materialnimi dobrinami. Prav tako smo prepričani, da smo v zadnjem delu preveč zapostavili nekatera področja — intelektualnega dela, da so nekateri izobraženci glede na svoje delo, na njegovo pomembnost in uspeh v materialnem pogledu prikrajšani. Zato v tem smislu podpiramo njihove težnje, da pridemo do pravičnejših razmerij. Toda ne preko noči, ne s primerjanjem različnih spričeval in službenih let, ampak s kvaliteto njihovega dela, smotrnim gospodarjenjem, z iskanjem notranjih rezerv in iskanjem kriterijev za razmerja, ki jih je zmerom najteže ugotoviti in zato zahtevajo prizadevnost prav vseh zainteresiranih. To se pravi, da kaže v bodoče največjo pozornost posvetiti izdelavi pravilnikov o izvoru dohodkov, gospodarjenju in nagrajevanju, da se bomo zavze- mali za čimbolj svoboden status javnega uslužbenca in kot posledica tega tudi za njegovo pravično nagrajevanje. VINKO TRINKAUS ne pa tudi glede sestave investicij. Varnost 'naložb, ki naj bo z njimi zagotovljeno izravnavanje rizika tako v eni kot v drugi zavarovalni panogi, je za obe prevladujočega pomena. Obe panogi bi se pojavljali kot kreditorja samo za naložbe v določene vrste investicij, in sicer ne toliko z vidika rentabilnosti (kar je načelo za bančno kreditiranje), kot z vidika varnosti in njunih posebnih interesov, to je, da bi bil denar varno naložen, da bi bil potrošen n. pr. predvsem za preventivo (zmanjšanje požarov, bolezni itd.) in da bi ga lahko ob določenih trenutkih dobili takoj nazaj za svoje potrebe. Ce ostanemo samo pri snovanju matematičnih rezerv, bi bila že ob sedanjem razvitem socialnem zavarovanju (to pa se bo razvijalo seveda še vnaprej) ta sredstva ogromna. Ce k temu prištejemo še sredstva, izključno namenjena za investiranje s področja zavarovalnih zavodov (o čemer bo govora pozneje), bi lahko to občutno spremenilo sestavo investicij v narodnem gospodarstvu oziroma bi imeli obe zavarovalni službi pri določenih investicijah prevladujoč vpliv. To bi seveda bistveno vplivalo na način finansiranja enostavne in razširjene reprodukcije, na način finansiranja in kreditiranje investicij pri nas sploh. Kaj pomeni velik pritisk investicijskih sredstev na trg, nam je dovolj znano iz dosedanjih izkušenj. Že letos je bilo treba na primer zaradi ustalitve položaja na trgu, to je zaradi prevelikega pritiska investicij, te omejevati z administrativnimi, restrikcijskimi ukrepi. Ti so vnesli določene težave v poslovanje. In če bi bil poslej pritisk investicijskih sredstev še večji, bi najbrž bili tudi V bodoče potrebni takšni administrativni posegi v gospodarjenje. Ali so takšni ukrepi ob splošni decentralizaciji cilj in smoter? Naša zavarovalna služba še ni povsem dograjena, niso še uveljavljene nekatere za sedaj šele predvidene vrste obveznih zavarovanj. Tako je predvideno, da bi bilo treba zavarovati osebni dohodek in poslovne izgube v gospodarski organizaciji, zavarovati nerazvita podjetja, predvsem v ekonomsko zaostalih področjih in podobno. Prav ob razpravi o zavarovanju osebnega dohodka in poslovne izgube pa je vznikla zamisel o povsem novi kategoriji v našem zavarovalstvu, to je skladu za rekonstrukcijo. Kot je moč razbrati iz obrazložitve, čemu bi bil namenjen ta sklad in kako bi se oblikoval, lahko pridemo do zaključka, da bi se na ta način prav na področju našega splošnega zavarovalstva zbirala nova sredstva za investicije. Rečeno je namreč: »Premija oziroma prispevek v sklad — tarifa premije — bi se (sklad za rekonstrukcije) določala v stalnem odstotku. Za razliko od premije, ki se vplačuje za zavarovanje poslovnih izgub, bi se premija za sklad, namenjen za rekonstrukcijo, vplačevala iz presežka čistega dohodka, to je iz sredstev, ki ostanejo po izplačilu osebnih dohodkov. Potemtakem bi to premijo plačevala samo tista podjetja, ki imajo presežke kot rezultat večje produktivnosti dela. To pomeni, da bi razvita podjetja plačala za pomoč (rekonstrukcijo) slabo razvitim podjetjem. Pri tej kategoriji (skl-du za rekonstukcije) bi se sredstva prelivala.« (Iz razprave Jovana Božovi-ča, generalnega direktorja Jugoslovanske skupnosti zavarovanja, »Funkciji in nalogah zavarovanja v FLRJ«, »Privredni pregled«, 11. XI. 1961.) Brez dvoma tako zbrana sredstva, namenjena za investicije, ne bi ostala samo na področju zavoda, kjer bi jih zbirali, temveč bi se le-ta zbirala tudi na ravni republike in zveze, kajti tudi tu naj bi predvidoma uveljavili načelo pozavarovanja. To pa pomeni dvoje: da bi s tem zbirali nova sredstva, namenjena za investiranje, to je enostavno in najbrž tudi razširjeno reprodukcijo in da bi se na ta način povečevala centralizirana sredstva. Vprašanje je seveda, kako bi se s tem denarjem gospodarilo in ali ne bi bila to nova oblika »davka na večjo produktivnost«, Mar ne bi kazalo nadaljnji razvoj slabo razvitih podjetij prepustiti delovanju ekonomike same, oziroma to prepustiti razdelitvi narodnega dohodka z družbenim planom, sistemu rednih kreditov itd. Z zakonom o zavarovalnih zavodih in skupnostih zavarovalnic je uveljavljeno načelo pozavarovanja. S tem so bile uveljavljene spremembe v izravnavanju rizikov. Za razliko od sedanjega enotnega izravnavanja rizika na vsem področju naše države, bodo odslej zavarovalni zavodi izravnavali riziko v mejah svojega poslovnega področja. Z drugimi besedami, zavod (Nadaljevanje na 3. strani) »■■■■■■■■■BIH a g H Ci K | Seme je že dobro, samo kdaj si bo dal dopovedati, da bi ml to delo bolje opravili... Karikatura: MILAN MAVER PO KATERIH (mi 1' Kako izračunamo pokojnino? J. V., JESENICE: Kako izračunam višino pokojnine, kaj vse se vračuna, oziroma. kakšni dohodki se vštejejo za pokojnino in koliko procentov? ODGOVOR: Višina pokojnine je odvisna predvsem od kategorije delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal praviloma v razdobju zadnjih treh let in od povprečnega mesečnega zneska plač v zadnjih 12 mesecih pred upokojitvijo. Za izračun povprečnega mesečnega zneska plač pridejo v poštev vsi redni prejemki, ki jih je prejemal zavarovanec kot plačo s stalnimi dodatki za delo na določenem delovnem mestu v rednem delovnem času. Tako se zavarovancu, zaposlenemu v gospodarski organizaciji, upošteva osebni dohodek, določen po času in učinku, dodatek za stalnost, dodatek za službena leta, za nočno delo, premija, dobiček in podobno. Ne upošteva pa se plačilo za nadurno delo. Ko smo izračunali povprečni mesečni znesek pleč, izročunamo višino pokojnine na tri načine: ‘ 1. z razvrstitvijo zavarovanca v ustrezni zavarovanski razred po tabeli (čl. 62 ZPZ) vendar tako, da se razvrsti zavarovanec, ki je delal na delovnem mestu V. kategorije (NK delavci) največ do XIV. zavar. razreda. IV. kategorije (PK delavci ali pri-učitev) največ do IX. zavar. razreda, III. kategorije (K delavci ali srednja strokovna, izobrazba) največ, do V. Savarovalnega razreda, II. kategorije (VK delavci ali višja strokovna izobrazba) največ do III. zavarovalnega razreda, 1. kategorije (visoka strok, izobrazba) do la zavarovalnega razreda. Pokojninsko osnovo izračunamo v določenem odstotku od povprečnega mesečnega zneska plač. Ta odstotek se giblje od v XIX. zavarovalnem razredu do 60 */• pri povprečnem mesečnem znesku* plač nad 53.900 din in ga najdemo v tabeli. 2. Zavarovanec se uvrsti, če je zanj ugodnejše, v ustrezni zavarovalni razred glede na kategorijo delovnega mesta in glede na pokojninsko dobo (čl. 238 ZPZ). Pokojninska osnova je v tem primeru enaka povprečni pokojninski osnovi, ki jo določa 63. čj. ZPZ. Ce bi pa tako ugotovljena pokojninska osnova presegala povprečni me-mečni znesek plač, se razvrsti zavarovanec v tisti zavarovalni razred, katerega povprečna pokojninska osnova je neposredno nižja od povprečnega mesečnega zneska plač. 5. Zavarovancu, ki ima preko 30 let pokojninske dobe, se določi pokojninska osnova, če je to zanj ugodnejše, tako, da se ugotovi najprej zavarovalni razred, katerega povprečna pokojninska osnova je neposredno nižja od povprečnega mesečnega zneska plač, nato pa se zavarovanca razvrsti^ v drugi naslednji, od tega razreda nižji zavarovalni razred. Pokojninska osnova^ ie povprečna pokojninska osnova tako določenega zavarovalnega razreda. Vendar so pri takšni razvrstitvi po 239. čl. ZPZ določene omejitve: zavarovanec na delovnem mestu V. kategorije se lahko razvrsti največ do XV. zavarovalnega razreda, IV. kategorije največ do XII. zavarovalnega razreda, III. kategorije največ do VIII. zavarovalnega razreda, II. kategorije največ do V.-zavarovalnega razreda, » « s, I. kategorije največ do II. zavarovalnega razreda. -Pokojnina se določi v določenem odstotku od pokojninske osnove. Odstotek je odvisen od priznane pokojninske dobe. Polna pokojnina znaša 100 pokojninske osnove, nepolna po-koinina pa znaša 409/fl pokojninske osnove za dopolnjenih 15 let pokojninske dobe in se ža vsako nadaljnje dopolnjeno pokojninsko leto poveča zavarovancu za 39/# in zavarovanki za 4% pokojninske osnove. Pogoj za polno starostno pokojnino izpolni zavarovanec, ko dopolni 35 let pokojninske dobe in 55 let starosti, zavarovanka pa 30 let pokojninske dobe in 50 let starosti. Kategorija delovnega mesta O. J., ŠKOFJA LOKA: Po koleri kategoriji delovnega mesta se mi bo določila invalidska pokojnina? Pred boleznijo sem bil zaposlen kot strojnik na delovnem mestu visnKokvalitict-ranega delavca, zaradi bolezni pa sem bil primoran menjali službo. Od 16. A. 1959 dalje delani na delovnem mestu, za katero se zahteva strokovna izobrazba kvalificiranega delavca. ODGOVOR: 66. člen ZPZ določa, da se kategorija delovnega mesta določi praviloma po tem, na katerih delovnih mestih je zavarovanec delal v zadnjih treh letih dela. Ce je zavarovanec v tem obdobju spreminjat kategorijo delovnih mest, se vzame tista kategorija delovnih mest, po kateri je delal v zadnjih treh letih dela najmanj dve leti oziroma v zadnjih petih letih dela najmanj tri leta, ce je delal ti dve leti oziroma ta tri leta na delovnih mestih iste kategorije. Na zahtevo zavarovanca se vzame za določitev najvišjega zavarovalnega razreda, v katerega je lahko razvrščen po povprečni mesečni plači zadnjega leta pred upokojitvijo tista kategorija delovnih mest, na katerih je delal v katerem koli nenretrganem triletnem razdobju v zadnjih desetih letih ali v katerem koli nenretrganem ■petletnem obdobju v Zadnjih petnajstih letih. Pokojninska doba od 155. leta starosti P. A., MARIBOR: Ali se všteje v pokojninsko delovno dobo čas zaposlitev od 14. leta starosti dalje? ODGOVOR: Po izrecni določbi 49. Člena ZPZ se v pokojninsko delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju, preden je dopolnil petnajsto leto starosti. Kakšen osebni dohodek mi pripada? M. M. "V.: Naše podjetje pred mojim nastopom letnega dopusta ni ustvarilo toliko čistega dohodka, da bi izplačalo celoten osebni dohodek. Kakšno nadomestilo ml pripada za čas letnega dopusta? Odgovor: Po 223. členu prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih (Ur. list FLRJ štev. 17/61) pripada delavcu za čas letnega dopusta, razen za dneve tedenskega počitka, dnevno nadomestilo v višini povprečnega osebnega dohodka, ki ga je prejel v zadnjih treh mesecih' neposredno pred mesecem, v katerem je na letnem dopustu. Nadomestilo ne more biti večje od povprečnega osebnega dohodka, ki ste ga prejeli (ki Vam je bil Izplačan) v zadnjih treh mesecih. V KRANJSKI TISKANINI JE PRECEJ NOVEGA Vedno več pobud v EE toda še premalo skrbi za človeka iilli[Mlllllllllllllllllllllllllllll!llllllllllllll[IM | Leto gre h kraju... V gospodarskih organiza- | | cijah so sedaj v zaključni fazi priprave predlogov | | novih pravilnikov o razdeljevanju čistega dobička | g in o razdeljevanju osebnih dohodkov. Tam, kjer so | | se lotili te pomembne naloge pravočasno in s polno | | mero odgovornosti, sedaj že zbirajo znotraj kolek- ■ | tiva po posameznih ekonomskih enotah predloge j | in pripombe proizvajalcev; tam, kjer so vzeli to I | stvar manj resno in le bolj kot nekakšno obvezo | | do občinskih organov, sedaj na vse pretege hitijo | | in iščejo najrazličnejše primere že izdelanih pred- | | logov pri sosednjih in sorodnih gospodarskih orga- | | nizacijah, ne da bi se poglobili v bistvo, katerega | 1 morajo novi pravilniki izpolniti. I Med kranjska podjetja, kjer so se lotili priprav in samega izdelovanja predlogov obeh pravilnikov pravočasno in zares temeljito, sodita prav gotovo združena Tiskanina in Inteks, dve največji tekstilni tovarni na Gorenjskem. Minuli ponedeljek je razpravljal o novem predlogu obeh pravilnikov upravni odbor obeh podjetij, sedaj pa se je razširilo to razpravljanje in dajanje pripomb ter predlogov na celotni kolektiv obeh podjetij. Kakšne so značilnosti predlaganih pravilnikov in kaj vnašata novega v sistem delitve in nagrajevanja, o tem je še preuranjemo govoriti, saj bosta doživela do končne potrditve na centralnem delavskem svetu že marsikatero spremembo. Zato poglejmo raje tokrat, do kakšne mere so uspeli na primer v Tiska-nini vključiti v upravljanje celoten kolektiv, o čem vse že odločajo proizvajalci znotraj ekonomskih enot in čemu bodo morali v bodoče posvetiti še več pozornosti! Za razliko od mnogih podjetij v 'Kranju so se lotili vključevanja ; vse večjega števila proizvajalcev v neposredno upravljanje v Tiskanini brez.. posebnega trušča že lani. Julija meseca so imenovali v posameznih pbrhtih, sedanjih ekonomskih enotah posebne aktive obratnih delavskih svetov. Njihova naloga je bila sprva vsakega 4. ali 5. v mesecu odločati o razdelitvi gibljivega ali variabilnega dela osebnega dohodka za pretekli mesec med proizvajalce posameznih obratov. To je bil začetek in hkrati osnova, iz katere so izšli letos na pomlad z volitvami obratni delavski sveti, upravni organi posameznih ekonomskih enot. Ne da bi čakali na kakršen koli ukaz »od zgoraj« so že aktivi obratnih delavskih svetov kmalu sprevideli, da je razdeljevanje gibljivega dela osebnega dohodka za vsak pretekli mesec bolj njihova postranska naloga in da se morajo vse bolj lotevati in reševati za gospodarjenje obratov bistvenih nalog. Zato tudi ni čudno, če so pro- izvajalci bolj in bolj zahtevali od svojih predstavnikov v aktivih, naj obravnavajo probleme, kot so kvaliteta izdelkov, premeščanje delovne sile, vsklaje-vanje osnovnih osebnih dohodkov znotraj posameznih ekonomskih ‘enot, slabo izkoriščenih strojev itd. Pokazalo seje, da so potrebe po pogostejših sejah bolj in bolj očite. Aktivi so se ‘sestajali tudi sredi meseca in na dnevnih redih posameznih sej je bilo vedno več točk. Letošnjo pomlad so izvolili v Tiskanini obratne delavske svete; štiri v Tiskanini in štiri v Inteksu, pred nedavnim pa še skupaj enega za skupno upravo združenih podjetij. S posebnim pravilnikom so natančno razmejili pravice in pristojnosti teh svetov. Lahko odločajo dokončno o celotnem gospodarjenju znotraj svoje ekonomske enote, če je to v skladnosti z gospodarjenjem celotnega podjetja. Ce človek prisostvuje enemu od sestankov takega obratnega delavskega sveta, na primer v ekonomski enoti ople-menitilnice v Tiskanini, nehote pozabi, da je večina članov sveta iz neposredne proizvodnje in postane pozoren, ko sliši razpravljati posameznike o najrazličnejših problemih obrata. Tako so na primer v oplemeni-tilnici na kratko rešili vpraša* nje visokega števila nadur, ki so jih morali opraviti v preteklih mesecih, če so hoteli izvršiti proizvodne načrte. Sklenili so zaposliti potrebno število novih delavcev, ker so izračunali, da se jim to bolj splača, kakor pa izplačevati za nadurno delo visoke prispevke. Ko so imeli nevšečnosti zaradi reklamacij potrošnikov na račun kvalitete blaga, so se lotili analize vzrokov in na eni zadnjih sej odločili pregledovalke blaga primerno nagrajevati za njihovo delo ter jim urediti delov-. na mesta tako, kakor zahtevajo to strokovnjaki. Se bolj odločno pa so spregovorili na primer o povračanju prevoznih stroškov za prevoz delavcev na delo in z dela z vlakom ali z avtobusi. »Regres povsod tam, kjer presegajo za osebo na mesec 600 dinarjev?« so se vpraševali. Po- tem so odločno rekli: »Ne!« in sklenili predlagati centralnemu delavskemu svetu, naj podjetje v bodoče povrača prevozne stroške posameznikom le za tisti del zneska, ki presega poleti 2000, pozimi pa 1500 dinarjev na mesec. Kjer pa se je možno voziti na delo z vlakom ali avtobusom, so sklenili, naj podjetje povrača del prevoznih stroškov samo za prevoz z vlakom, saj je avtobus tudi do štirikrat dražji... No, podobnih primerov in sklepov bi' bilo moč našteti še precej; v vsakem obratu pač take, o katerih so hoteli proizvajalci spregovoriti pajprej in jih kar najbolje rešiti. Ob vsem tem pa le kaže spregovoriti še o nečem! 2e iz zapisnikov posameznih sej obratnih delavskih svetov in iz razgovorov s člani posameznih svetov je moč zaključiti, da znotraj ekonomskih enot še vse premalo razpravljajo o problemih in težavah samih proizvajalcev, o njihovih željah in zahtevah. Na to je opozoril tudi v zadnji številki glasila tega kolektiva »Kranjski tekstilec« člankar, ko je dejal med drugim: »...Napačno je mišljenje tistih, ki pravijo, da visoki osebni dohodki odstranjujejo vse ostale življenjske probleme, ko vendar še tako visoki osebni dohodki ne morejo odstraniti nepravilnih delo\mih odnosov, krivice, ki jo povzroča obrat temu ali onemu delavcu, slabih delovnih pogojev, in še in še.. .« Da, resnična skrb za neposrednega proizvajalca, za človeka mora biti v ospredju. Je važna v slehernem obratu in oddelku, kakor so važni proizvodni načrti, osebni dohodki, rekonstrukcije in drugo! O tem bodo morali v bodoče sveti posameznih ekonomskih enot razpravljati vzporedno z reševanjem ostalih problemov. Le tako bo njihovo delo zares uspešno in le tako bodo zunanji s znaki izredne skrbi za delovnega človeka v Tiskanini — več kot 200 novih stanovanj za delavce, počitniški dom v Fiesi, lastna obratna Zdravstvena ambulanta, obrat družbene prehrane, itd. — resnični odsev prizadevanj celotnega kolektiva za kar najboljše reševanje vprašanj, ki zadevajo človeka — neposrednega proizvajalca in upravljavca. DUŠAN REBOLJ # Na Jesenicah bodo te dni krajevne skupnosti Že odprle tekoče račune svojih skladov. Viri finansiranja teh skladov bodo rentabilne komunalne usluge, na pr. turistična taksa, taksa za camping prostore, odkupnina na zemljišča itd. Obdržale bodo tudi 3 °lo od stanovanjske najemnine in 5 'Vo od lokalov, določena sredstva pa bodo prenesli nanje tudi z občinskega proračuna. 0 V prihodnjih dneh bodo konstituirali tudi nove odbore krajevnih skupnosti. % Stanovanjske skupnosti sklicujejo 4. letošnje zbore volivcev, na katerih predlagajo svoj dnevni red. Ko je leta 1955 prišlo do bora. Odborniki so imeli težko ustanovitve jeseniške komune nalogo, ‘ko so morali prebival-so v bivših občinah, ne glede cem dokazovati, da za rešitev na značaj teritorija ustanovili vseh problemov v komuni ni krajevne odbore. To pa se je sredstev. Ker je bila komuna kmalu izkazalo kot zelo togo. zainteresirana na močnih kra-Že leta 1959, ko so na področju jevnih skupnostih so se odločili Jesenic ustanavljali stanovanj- za tri krajevne skupnosti:. Za ske skupnosti, so namreč ugoto- območje Kranjske gore, Dovja vili, da je Plavški rovt brez in Mojstrane ter Žirovnice. V krajevnega odbora, čeprav bi kratkem bodo te skupnosti od-ga kot strnjeno naselje moral prle tekoče račune za krajevne imeti. - Občinska politika se v sklade. Kot že rečeno bodo viri bistvu ni spremenila, saj kra- finansiranja teh skladov tisti, jevnl odbori niso imeli o čem katerih uveljavitev je odvisna odločati. Prav zaradi tega, ker od dejavnosti krajevnega odbo-niso imeli nobenih kompetenc, ra. (Turistična taksa, taksa za sprva niso niti izčrpali sredstev, camping prostor, odkupnina za ki jim jih’je občina začela dode- zemljišče, itd.) obdržale bodo Ijevati. Jeseniška občina je 3% stanovanjske najemnine in ZBORI VOLIVCEV NA JESENICAH V NOVI OBLIKI ZAČETKI KRAJEVNIH SKUPNOSTI namreč že leta 1959 razdelila 5 °/o najemnine oa lokalov. Do-krajevnim odborom 5 milijonov ločena sredstva pa bodo pre-dinarjev, leta 60 z»pet 5 mili- nesli nanje tudi z občinskega jonov, leta 1961 pa 7 milijonov, proračuna. Na podlagi teh sredstev bodo krajevne skupnosti Ob uveljavitvi zakona o stanovanjskih skupnostih so leta 1960 na področju Jesenic usta- lahko najemale tudi posojila. Dosedanja sestava krajevnih odborov ni bila preveč posre- novili 6 stanovanjskih skup- čena. Strokovnjakov iz raznih nosti. Zakon o stanovanjskih, področij družbenega udejstvo-skupnostih pa je pravzaprav že vanja in gospodarsko razgleda-dal osnovo za razvoj krajevnih nih ljudi navadno ni bilo V skupnosti, saj je v nekem čle- njih. Zato pa bodo v kratkem nu tega zakona zapisano, da konstituirali nove odbore kra-stanovanjske skupnosti lahko jevnih skupnosti. prevzamejo vlogo krajevnega odbora, če tega na nekem teritoriju ni. Po svoji vlogi sta to- Ker so bili tudi zbori volivcev doslej docela formalni, saj so predpisali dnevni red na ob- rej ti dve celici komunalnega čini, so že prešli na nove obli' sistema postali istovetni, zato ke. Prav te dni sklicujejo zbore se zanju lahko uporablja skup- volivcev stanovanjske skupno-no ime — krajevna skupnost, stj, .ki so same. predložile dnev-Da bi mogle krajevne skupno- ni red. Tako tudi družbeni plat!': sti sodelovati pri urejanju vseh odslej ne bo več le delo'oddel-tistih problemov, ki so za pre- ka za gospodarstvo in posledi-bivalce krajevnih skupnosti pe- ca. zbiranj raznih podatkov.. Nič, reči, pa je bilo potrebno raz- več ne bodo prihajali na zbor mišljati o tem, kako na krajev- volivcev z že izdelanim osnut-ne skupnosti prenesti tudi več kom družbenega plana, ki ga ni sredstev. Doslej so državljani bilo moč bistveno spreminjati-vedno smatrali, da je vsak nji- Novi plan bo skupek gospodar-hov problem odvisen od dobre skih planov krajevnih skup- volje občinskega ljudskega od- nosti. T. M. KAMNIŠKI ZBOR PROIZVAJALCEV O SVOJEM DELU LASTNA AKTIVNOST NA REŠETU Pred dnevi se je zbor proizvajalcev ObLO Kamnik ponovno sestal. Na dnevnem redu je bila razprava o 9-mesečni realizaciji družbenega plana ter problematika v zvezi s pripravo pravilnikov o delitvi čistega OB TEDNU VARNOSTI Krivce največkrat poznamo, pa jih še kar iščemo »Vse se je zgodilo bliskovito. Takrat, ko se je iz peči vlilo tekoče jeklo, in so milijoni isker prasketaje šinili na vse strani, je izgubil ravnotežje. Curek vroče kovinske lave ga je v trenutku zajel. Sam si ni mogel veliko pomagati in, če bi ne bilo nas, bi. kljub azbestni zaščitni obleki zgorel pri živem telesu ...« Tako nekako je pripovedoval varnostni tehnik o nesreči, ki se je zgodila v neki železarni. Komisija, ki je kasneje sestavljala zapisnik o tej delovni nezgodi, si dolgo ni bila edina, kako je do te nesreče pravzaprav prišlo. Očividci so ugotavljali, da tu ne gre za kakršnokoli nerodnost, temveč je glavni vzrok na zaščitni obleki iz azbestnih vlaken. Zakaj? Prvič — težka je in okorna, gibanje v njej je naporno; drugič — nekateri gibi so popolnoma nemogoči, delavec v njej se počuti izredno neugodno; tretjič — ne zagotavlja dovolj varnega dela. Pomanjkljivosti, ki so jih našteli ponesrečenčevi sodelavci, so botrovale tudi pri tej obratni nezgodi. Zapisnik s temi ugotovitvami so tudi podpisali. In pri tem je ostalo. Danes, v tednu varnosti, ko so vsa prizadevanja komisij za HTZ še bolj kot sicer usmerjena ria preprečevanje nesreč pri delu jn v prostem času, pa se lahko vprašamo, kako je mogoče, da je še vedno toliko pomanjkljivosti in to celo pri zaščitnih sredstvih. Medtem ko ugotavljamo, da število nesreč pri delu povprečno pada, nekatere panoge, kot gozdarstvo in gradbeništvo, zgornjo mejo nesreč krepko presegajo. Kje so vzroki? Nekaj jih je že znanih. Nekatera naša domača podjetja za proizvodnjo zaščitnih sredstev pošiljajo že na trg izdelke s takimi pomanjkljivostmi, marsikatero podjetje, ki jih kupi za svoje delavce, pa potem pleča ob raznih inšpekcijah precejšnje vsote kot kazen zaradi napak in nepravilnosti HTZ ukrepov. Kdo je totej krivec, tisti, ki pomanjkljiva zaščitna sredstva proizvaja, ali tisti, ki jih kupuje, ali oba. Pri vsem tem pa iz leta v leto dajemo večje in večje vsote za taka zaščitna sredstva in naprave In v sorazmerju s porastom števila zaposlenih prekomerno zabeležimo vsako leto kak odstotek več nesreč. Poglejmo to črno bilanco: leta 1955 smo zaradi nesreč Pri delu izgubili nad 330.000 delovnih dni, lani pa že več kot 660.000. Lansko leto je bilo 52.405 nesreč pri delu, izven dela 40.182, svojci zaposlenih ljudi pa so jih Imeli 53.394; skupno torej 145.981 nesreč. Tako izgubimo letno okrog 1 milijon 600.000 delovnih dni. Ob takih številkah, če jih sploh lahko gledamo kot samo številke, se človek zamisli, kajti to so številke, ki tako veliko povedo, ki govorijo o marsikateri življenjski tragediji. In dalj ko misli, bolj se mu vsiljuje misel, kaj če bi se nad tem le še bolj kot doslej zamislile tudi zbor-nl-x-Jn združenja, proizvajalci zaščitnih sredstev in drugi, ki s. tem Opravka. Zato seveda, da ne bi ostalo vedno le Pn ugotavljanju vzrokov, kot se je to zgodilo v že opisani nesreči: Kajti tu so prizadeti ljudje, ne številke ... V. Češko dohodka in pravilnikov o delitvi osebnih dohodkov v delovnih kolektivih. Na sejo je prišlo le 12 od skupno 21 članov, kolikor 'jih šteje ta organ. 5 članov se je opravičilb, ostalim pa se niti to ni zdelo potrebno. Zato res ni čudno, da se je razprava na tej seji kljub izredno važni problematiki na dnevnem redu v začetku najprej usmerila na vprašanja: zakaj tako slaba udeležba na sejah, kje so vzroki, da razpravljajo na sejah vedno eni in isti člani, ostali pa molčijo itd. Načeli so torej za nadaljnje delo zbora proizvajalcev izredno pomembno vprašanje: problem lastne aktivnosti in odgovornosti pred proizvajalci, ki so jih izvolili. Ugotovili so, da so zelo redki primeri, da bi člani zbora proizvajalcev poročali na sejah delavskih svetov o stališčih tega organa, še redkeje pa se zgodi, da bi poročali o svojem delu zboru volivcev v svojem kolektivu. Mar se je potem treba čuditi, če na marsikateri seji delavskih svetov pride do nerazumevanja najosnovnejših smernic gospodarske politike v komuni in podobno? Res, precej je bilo že povedanega o vlogi članov zbora proizvajalcev, zato bi bilo odveč spet načelno razpravljati o tem. Kamniški zbor proizvajalcev je zato sklenil, da bo obvestil delovne kolektive, delavske svete in sindikalne podružnice o aktivnosti posameznih članov zbora proizvajalcev ter jim priporočil, naj neaktivne člane pokličejo na odgovornost. Hkrati pa so bili mnenja, da bo treba proučiti tudi dosedanji način dela tega organa. Sodijo, da bo treba utrditi statistično in analitično službo v občini. Doslej so namreč ravno zastareli in dostikrat netočni podatki precej vplivali na K>i da posamezni člani zbora nis° posegali v razpravo. Zlasti hitro se spreminjajoča situacije v gospodarskih organizacija*1 pa zahteva bolj ažurno spremljanje. Ko so potem govorili o pri' pravah pravilnikov in posebej o nekaterih primerih skrajnosti pri- delitvi osebnih dohodke^ zlasti v nekaterih manjših podjetjih (priznati je treba, da le to vprašanje posebno razgibala navzoče člane zbora), so bij1 mnenja, da je treba take pri' mere bolj konkretno obravnavati ter jih javno obsoditi, 1,6 pa o njih samo načelno govoriti. Nikdar ni dobro, če se. stvari posplošujejo, še posebe! pa ne na seji zbora proizvajalcev. Tu je treba odkrito in jaS' no povedati svoje stališče d° posameznega vprašanja. Sam0 na ta način bodo priporočila 1° sklepi zbora proizvajalcev dosegli svoj namen, sicer pa bod° ostali le na papirju. Verjetno bo treba za uspe^' nejše delo tega organa razmisl1' ti tudi o dnevnih redih zasedanj. Zadnja seja res ni bi*'1 prenatrpana z" najrazličnejšo problematiko (morda je bil° prav zaradi tega tudi več ra2' prave kot na prejšnjih sejah'; vendar se to ne bi moglo trdi11 za zadnjo skupno (in še neka' tere prejšnje) sejo obeh zbor0'’ ko je bilo na dnevnem redu -zadev. Naj omenimo, da so b1*. med njimi razprava o poli6*21 realizaciji' družbenega plau3’ razprava o polletnem delu š®* svetov pri občinskem ljudske*7 odboru itd. O teh in še nekaterih vPr3_ šanjih bo moral zbor proizva jalcev občine Kamnik refL razmisliti, če bo hotel biti k° vsem nalogam v tej gospoda* sko razviti komuni. E- 9 OB RESOLUCIJI O STROKOVNEM IZOBRAŽEVANJU Minuli četrtek je skupščinski odbor za kulturo in prosveto obravnaval besedilo priporočila o strokovnem izobraževanju^ tako da lahko z vso gotovostjo Pričakujemo, da ga bo sprejela Ljudska skupščina LR Slovenijo že na svojem prvem prihodnjem zasedanju. Vendar, čemu Pravzaprav ta mala ali slovenska resolucija o strokovnem izobraževanju? Pospešeni ritem gospodarskega in družbenega razvoja terja vedno bolj razvit vzgojno-bobraževalni sistem, sistem, ki bi vzgajal celovito osebnost pro-izvajalca — upravljavca, tak sistem, ki bo nenehno zadovoljeval potrebe gospodarskega in družbenega razvoja po novih kadrih. Toda kljub resoluciji Zvezne ljudske skupščine o strokovnem izobraževanju, kljub zakonu o finansiranju šolstva, ki jasno odrejata nadaljnji razvoj vz^ojno-izobraževalnega sistema, je bilo doslej prav na Področju strokovnega izobraževanja precej ovir,' ki so hromile vitem njegovega razvoja. V čem so torej osnovna načela te resolucije? CELOVITOST VZGOJE. Ena izmed največjih pomanjkljivosti dosedanjega vzgojno-izobra-čevalnega sistema je v tem, da je bila vzgoja vse preveč enostranska, usmerjena v ozko strokovno znanje in ne tudi v druž-beno-ekonomsko znanje. Zato tudi resolucija izhaja iz načela, da na današnji stopnji družbenega razvoja ni več moč razlikovati med proizvajalcem na eni in upravljavcem na drugi strani, da mora zaradi tega tudi vzgoj-no-izobraževalni sistem zago-tavljati vzgojo celovite osebnosti proizvajalca — upravljavca. SMOTRNOST IZOBRAŽEVANJA. Resolucija poudarja, da bo smotrnost izobraževanja Sagotovljena le tedaj, kadar bo strokovno izobraževanje funk-stonalno povezano s potrebami Gospodarskih organizacij in družbenih služb. Zato bo posebno tudi ves izobraževalni Proces tako vsebinsko kot organizacijsko prilagoditi potrebam Gospodarskega in družbenega t^zvoja. Če pa bomo hoteli do-kči to, poudarja resolucija, bodo morale gospodarske organizacije in družbene službe trdne-j® kot doslej izoblikovati svojo kadrovsko politiko, dodobra bodo morale poznati svoje sedanje ln prihodnje potrebe po kadru. ENOVITOST SISTEMA. Strokovno izobraževanje mora te-nteljm na znanju, ki ga daje Osemletna osnovna šola. In tako kot je načelo oblikovanja in zuzdeljevanja sredstev za osebne dohodke po delu razveljavilo d^ministrativni kvalifikacijski ststem, tako tudi v izobraževanih ne moremo več razvrščati n°sameznih ustanov na nižje, ^Popolne srednje, popolne sred-jje. Sistem strokovnega izobra-ževanja naj bo tak, da posamez-ne stopnje ne bodo samo pri-^T Na vsa ta in še na mnoga druga vprašanja so si poskušali odgovoriti predstavniki slovenskih rudnikov na velenjskem posvetu o higiensko-tehnični zaščiti in varnosti pri delu. In bržčas lahko z vso upravičenostjo pričakujemo, da ne bo ostalo samo pri odgovorih in neuresničenih pobudah. Zaradi tega morda misel: mar ne bi kazalo podobna posvetovanja pripraviti še kdaj v prihodnje? S. B. CENTRALIZACIJA sredstev pod novim plaščem? (Nadaljevanje s 1. strani) bo iz premije, ki jo dobi za zavarovanje lastnine in oseb na svojem področju, sam nosil stroške za nastalo škodo na svojem področju. Iz prejete premije od zavarovanca pa bo zavod izločal določen odstotek za premijo pozavarovanja republiški skupnosti in ta zopet določen odstotek tako zbranih sredstev Jugoslovanski skupnosti zavarovalnic. V primeru, da za škodo na svojem področju zavod ne bi imel dovolj sredstev, jih bo črpal iz pozavarovalnega sklada. To zbiranje, hkrati pa tudi določena oblika centralizacije sredstev je glede na obseg, predvsem pa vrednost zavarovanja lastnine v splošnem zavarovalstvu razumljiva tudi do ravni zveze, to je Jugoslovanske skupnosti zavarovalnic. Strokovnjaki s področja socialnega zavarovanja pravijo, da je to načelo, to je pozavarovanja do ravni republike in zveze nepotrebno, kajti s tem bi bila uveljavljena zopet redna centralizacija sredstev. Tako bi se namreč prelivala sredstva med republikami, in sicer prek samoupravnega organizma socialnega zavarovanja, namesto da bi se, če je to potreb- no, prelivala prek proračuna. Načelo pozavarovanja namreč predvideva tudi načrt zakona o organizaciji in finansiranju socialnega zavarovanja. Strokovnjaki s področja socialnega zavarovanja menijo, da bi pozavarovanje veljalo uresničevati samo do ravni komunalnih skupnosti, kvečjemu še do republiške skupnosti zavodov za socialno zavarovanje, kajti s tem bi bilo dano zagotovilo, da bi lahko zavodi krili svoje obveznosti. Pomisleki, ki jih izražajo strokovnjaki s področja socialnega zavarovanja glede predvidenega pozavarovanja temelje na dosedanjih izkušnjah in ocenah in govore proti takšni obliki centralizacije in prelivanja sredstev. To je seveda ]e nekaj misli, ki so se porodile ob prebiranju na črta zakona o socialnem zavarovanju in razpravah o tarifah in bodočih oblikah zavarovanj v zavarovalni dejavnosti. Morda so nekatere trditve in pomisleki za koga premalo premišljeni. Zato bo prav, da bo tisti, ki jim bo želel ugovarjati, prispeval k njihovemu razčiščenju in iskanju še bolj ustreznih rešitev na straneh našega lista. PETER DORNIK »POSTOJNSKE JAME* STORJEN JE ODLOČILEN KORAK Med kolektivi, ki iščejo pravo mesto v novem gospodarskem sistemu in temu ustrezno obliko samoupravljanja, je tudi kolektiv finančno samostojnega zavoda »Postojnske jame«. Dosedanji sistem nagrajevanja delavcev in uslužbencev, ki je temeljil izključno na administrativnih določilih zakona o javnih uslužbencih, je postal že resna ovira v procesu utrjevanja samoupravljanja in izpopolnjevanja gospodarskega sistema. Temu je kolektiv napravil konec s tem, da so znotraj zavoda ustanovili dve ekonomski enoti. Prva, tehnična ekonomska enota obsega vodniško in pomožne službe v Postojnski jami in Pivki ter Predjamskem gradu, medtem ko obsega druga, upravno gospodarska ekonomska enota upravo, gospodarsko računski in propagadni sektor, nadalje parkirni prostor, menjalnico tujih valut, izposojevalnico jamskih plaščev in kioske. Kljub temu, da upravlja z zavodom še nadalje upravni odbor, so z ustanovitvijo ekonomskih enot prenesli vrsto pristojnosti na kolektive ekonomskih enot. Obe ekonomski enoti sta hkrati sprejeli ločen plan dohodkov in izdatkov, ki temelji na enotnem letnem predračunu zavoda. V zavodu »Postojnske jame« so med prvimi v postojnski občini sprejeli tudi pravilnik o delitvi čistega in pravilnik o delitvi osebnih dohodkov po delu. Na osnovi analze poslovanja so postavli naslednje razmerje med skladi in osebnimi dohodki: tehnična EE 53°/o za sklade in 47°/o za OD, upravno gospodarska EE 50 %> za sklade in 50 °/o za OD. Na temelju tako postavljenih razmerij bi odpadlo od 31 milijonov dinarjev planiranega čistega dohodka — ki pa bo zaradi rekordne turistične sezona verjetno še višji — 17 milijonov za osebne dohodke in 14 milijonov za sklade. Tako si bodo zagotovili najnujnejša sredstva za rekonstrukcijo in nadaljnjo modernizacijo prometa v centralnih podzemnih postojankah. Dosledno so tudi uzakonili načelo delitve po delu, namreč da si za enako produktivnost dela, kot je bila dosežena v preteklem obračunskem razdobju, ne morejo odmeriti višjih skupnih osebnih dohodkov, kot so bili razdeljeni v preteklem razdobju. S tem je storjen odločilen korak, ki kaže, ds stopa delovni kolektiv »Postojnskih jam« na pol; decentraliziranega samoupravljanja in gospodarjenja, ki ga bo na osnovi vsakodnevne prakse prav gotovo potrebno še izpopolnjevati in krepiti. ANDREJ MIKLAVČIČ ZAPISEK S PLENUMA ObSS MARIBOR-CENTER PRI PRENOSU PRAVIC - DO POL POTI V nekem mariborskem podjetju je direktor zahteval disciplinski odpust za delavca, ki je povzročil za 400 (štiri sto) dinarjev škode! V tem smislu so sestavili tudi odločbo, ki pa je bila kasneje iz formalno pravnih razlogov razveljavljena. Nasploh se v podjetjih te občine (drugje menda ni nič bolje) kaže težnja, da disciplinsko kaznujejo samo delavce, medtem _ ko pred disciplinske; komisije v gospodarskih in drugih organizacijah še ni prišel noben uslužbenec. V nekem drugem podjetju pa si je direktor poiskal novo tajnico, ji takoj odobril letni dopust. Tri tedne po tistem, ko je prišla z dopusta, je komisija za sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij zvedela, da imajo novo tajnico, ki jo je treba sprejeti! To sta le dva drobna utrinka iz bogate razprave o problematiki v zvezi z delovnimi razmerji, ki so jo zadnji torek obravnavali na seJi plenuma ObSS Ma-ribor-Center. Sicer je zanimivo in značilno, da se pri problematiki v zvezi z delovnimi odnosi v zadnjem času kažejo velike vsebinske spremembe. Sprva je prihajalo do sporov predvsem zavoljo, različnih tolmačenj zakona o delovnih razmerjih, zdaj pa se je to preneslo na spore, ki zadevajo izvajanje in uveljavljanje tozadevnih predpisov, ki so jih potrdili samoupravni organi. Vendar tega ne kaže razumeti napak, zato tale primer: Veliko govorimo o pomembnosti in družbeni vsebini pre- našanja pooblastil samoupravljanja na decentralizirane samoupravne organe. Da je moč zadeve, ki so v zvezi s sklepanjem in odpovedovanjem delovnih razmerij takoj prenesti na ekonomske enote, oziroma njihove organe, so se strinjali tudi tisti, ki niso zelo ogreti za decentralizacijo samoupravljanja. Prav pri tem formalnem prenašanju pooblastil navzdol pa je večinoma ostalo. Ce pa pride do kakršnih koli sporov, se te zadeve še naprej rešujejo po suhi paragrafski poti, namesto da bi k reševanju teh zadev predhodno pritegnili samoupravne organe, sindikalne podružnice in kar bi bilo še- najbolj prav — kolektive posameznih enot v celoti. Prevzemanje pravic namreč pomeni tudi dolžnosti; zatorej tudi res demokratično obravnavanje teh, pogosto zelo občutljivih in nedvomno pomembnih zadev. Plenum je nadalje potrdil mnenje, izrečeno v razpravi, da mora novi zakon o delovnih odnosih, čigar teze že pripravljajo, vključiti predvsem osnovna določila o odnosih, ki se pojavljajo med člani kolektivov, medtem ko je treba konkretno uveljavljanje in oblikovanje teh določil prepustiti samoupravnim organom v gospodarskih in drugih organizacijah, ki v skladu s specifičnimi pogoji poslovanja predpišejo svoje pravilnike. Skratka, gre za veliko vsebinsko spremembo v primerjavi s sedanjim zakonom, ki še govori o delovnih razmerjih in delovni sili. No, navzlic sedanjim težavam z zakonodajo, ki bodo trajale še nekaj časa, pa kolektivom vendarle ni onemogočeno dejansko demokratično obravnavanje teh zadev. Toda ne tako, da se posle, ki so v zvezi s sklepanjem in odpovedovanjem delovnih razmerij, pa z disciplinskimi prestopki, naprti samo neki komisiji. Te zadeve je treba v celoti decentralizirati in približati proizvajalcem. Prav tako bi moralo priti do sprememb tudi v sistemu delovanja inšpekcije za delo, ki bi se lahko posvetila temeljitejšemu nadzoru in pomoči pri urejanju delovnih pogojev. Ob teh spremembah bi se nedvomno lahko razvile tudi službe zaposlovanja v tisto pomembno organizacijo, ki gospodarskim organizacijam ne bi posredovala zgolj številk o prostih in potrebnih delovnih močeh, ampak soustvarjala program potrebne delovne sile po kvalifikacijah, glede na način in možnosti usposabljanja itd. Pospešeno ustanavljanje pravnih posvetovalnic (kakršno nameravajo ustanoviti tudi pri ObSS Mari-bor-Center) pa bo nedvomno pripomoglo tudi k dejansko kvalitetnemu in strokovnemu urejanju problematike sporov v zvezi z delovnimi odnosi. Takšna praksa bo naposled opredelila vlogo in dejavnost kadrovsko socialnih služb po podjetjih, ki si bodo na osnovi sklepov in programov samoupravnih organov in enot v podjetju lahko pripravile res uresničljive programe dela. -mG MLEIDOSKOP t % a »Utemeljena« kazen Nekaj pred prvim je prinesel kurir iz uprave Almire na obrat v Lescah med drugim tudi pošto za preddelavko Lizo Banovšek. Z uprave ni ničesar pričakovala, zato jo je njen namenjena kuverta precej presenetila. Še bolj pa je bila presenečena, ko jo je odprla in prebrala: »Tovarišica Liia Banovšek, preddelavka, se kaznuje z odtegljajem v višini 5 'Vo od skupnih osebnih prejemkov za mesec oktober. Imenovana je v dneh 16., 17., 18., 19., 20. in 21. oktobra 1961 zamudila službo za 5, 5, 10, 10, 10 in 12 minut, s čimer je kršila temeljno disciplino in neprimerno vplivala na druge sodelavce. S tem je izrečena kazen primemo utemeljena.-« Tisto pa,- kar jo je v tem dopisu najbolj prizadelo, ni bilo to, da se bodo njeni osebni dohodki v tem mesecu zmanjšali za 59l<>, to je sploh ni bolelo, bila pa je globoko v svoji notranjosti žalostna in užaljena, da je ni nihče vprašal, zakaj je sploh zamudila. Še prav posebno pa jo je bolelo tisto — »s čimer je kršila temeljno disciplino in neprimerno vplivala na druge sodelavce.-« Sama pri sebi je čutila, da se ji je zgodila krivica. Začudile pa so se temu dopisu z uprave tudi njene sodelavke, obraiovodja, skratka vsi v njenem kolektivu. »Pa ko bi na upravi vsaj kaj vprašali, zakaj je tovarišica Liza zamudila,« so govorile njene sodelavke. In povedale so, da se tovarišica Liza vozi v službo z vlakom z Jesenic, a če že kdaj zamudi, potem zaradi tega, ker ima pač vlak zamudo. »Naš obrat pa je nasproti postaje in tovarišica Liza takoj priteče v službo,« je pripomnila ena izmed njih. Obratovodja pa je dodal: »V obratu poznamo tovarišico Lizo kot dobro delavko. Ze petindvajset let dela v našem podjetju, a ji v vseh teh letih ne bi mogel nihče ničesar očitati, še več. Tovarišica Liza je bila prejšnje čase verižkarica, ko pa so ji oči opešale, je postala zaradi svojih izkušenj in dobrega dela preddelavka. Tistih nekaj minut, ki jih kdaj pa kdaj zamudi zaradi vlaka, pa tako ali tako nadomesti med odmorom ali pa po službi, ko odhaja zadnja iz delavnice. Sploh ne moremo razumeti, kako so jo mogli na upravi kaznovati.« Vse torej kaže, da so na upravi svoj sklep o kaznovanju tovarišice Lize nekoliko slabo utemeljili, da je kolektiv v tem obrafu precej drugačnega mnenja o kazni. Pa — ali ne bi bilo moč v vseh takih In podobnih primerih prepustiti kolektivu obrata, da sam ureja svoja disciplinska vprašanja? Demokratičnost zajamčena Včasih se primeri, da za zgodbo ni prav nič važno, kaj je bilo prej, kaj se skriva v ozadju, kdo so bile pravzaprav osebe in kaj so zahtevale. Nekaj podobnega je tokrat tudi z našo zgodbo. Zgodba se začne tedaj, ko je Svet za urbanizem in gradbeništvo sklepal o dveh prošnjah, od katerih pa se je vsaka potegovala za drugačno rešitev istega vprašanja. Člani sveta so sklepali in sklepali in slednjič sklenili, do bodo ugodili prvi prošnji. Pod njo so napisali sprejeto, na rob pa pritisnili datum 24. t. m. Zadeva bi sicer lahko bila končapa. Vendar ne. Najbrž zaradi tega, ker se je moralo nekomu na svetu zazdeti, da je bil postopek morda premalo demokratičen. Tako so poslali obvestilo zastopniku drugega prosilca v tej zadevi, naj se oglasi na svetu 31. t. m., da bi se pogovorili o prošnji. Možakar je res prišel. Skušali so mu prikazati, da je rešitev zadeve, ki jo zagovarja v prošnji, nepravilna, navedli v dokaz takšne in drugačne argumente. Možakar pa, trmast kot je, je vztrajal pri svojem. In ker ga tako niso mogli prepričati, so mu povedali, da tako ali tako ni moč ničesar spremeniti, ker je o tem svet že izglasoval odločitev 24. t. m. Njega pa da so poklicali samo zaradi tega, ker bi mu radi omogočili, da pove svoje mnenje in da bi formulirali takšno rešitev, ki bi bila sprejemljiva za oba prosilca v tej zadevi. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je odšel. In ko je pozneje pripoveijoval to svojo storijo, je eksplodiral. — Pa kaj se gredo demokratičnost, ko pa so že tako ali tako prej sklenili. Prej bi me poklicali, ko so samo še sklepali — ali pa sploh ne. Demokratičnost post festum je bore malo vredna. H KRONIKI TEDNA SO PRISPEVALI: 1. Almira, Radovljica — BOJAN SAMARIN 2. Svet za urbanizem in gradbeništvo, Ljubljana-Center — B. SAMARIN. V i I 1 i I 8 llllllllllllllllllBlIllIlllIllIlIlIllllllllllllllIBIllllllllIffllllllll llIlililimimmimmiiHiimmiiii SKLEPANJE IN ODPOVEDOVANJE DELOVNIH RAZMERIJ SE ENKRAT V Delavski enotnosti od 4. novembra 1961 je izšel članek pod gornjim naslovom, v katerem je pisec grajal vsebino publikacije »Sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij«. Ne zdi se mi pravilno, da je pisec pretežni del graje namenil podjetju, ki je izdalo omenjeno publikacijo, namesto meni kot piscu (če sem grajo zaslužil!). Pisec članka očita pomanjkljivost, površnost in netočnost. Vsi ti očitki so pretirani in v marsičem tudi neosnovani. Pisec sam navaja v članku, da je pomanjkanje komentiranih pravnih tekstov s tega področja. Torej nisem »grešil«, če sem se lotil te problematike, pa čeprav z morebitnimi »spodrsljaji« in prav tako ni »grešilo« podjetje, ki je publikacijo izdalo. Pisec članka je najprej grajal pomanjkljivo pojasnilo k 36. členu ZDR in ga je dopolnil dobesedno z besedilom 3. odstavka 36. člena ZDR. Ne vem, zakaj je bilo to potrebno, ker gre za samo ponavljanje zakonskega teksta. - Nadalje piscu ni všeč trditev, da je odpoved brez sklepa ali proti sklepu pristojnega organa nična in brez pravnih posledic za delavca. Pisec smatra, da laiki tega ne morejo razumeti. Mislim, da na delovnih mestih v kadrovsko socialnih službah gospodarskih or--ganizacij niso taki laiki, da bi morali imeti eno in isto razlago večkrat napisano in je dovolj, če jo preberejo na 27. strani publikacije. Vsekakor pa sem hvaležen piscu za dopolnjeno razlago (kakor tudi bralci, ki uporabljajo publikacijo). Nesprejemljivo je tudi oporekanje razlage 311. člena ZDR. V zakonu je rečeno, da se po preteku odpovednega roka delavec razreši dela. Ce je govora o razrešitvi, preneha torej delovno razmeje z razrešitvijo. če bi delovno razmerje avtomatično prenehalo po preteku odpovednega roka, ne bi bilo potrebno zakonsko besedilo, ki pravi da po preteku enega meseca po pretečenem odpovednem roku lahko zapusti delavec delo TUDI BREZ RAZREŠITVE. Prav tako se ne more nihče strinjati s piščevo trditvijo^ da delovno razmerje preneha kljub temu, če je po pretečenem odpovednem roku ostal delavec še dalje na delu. Kdo bo izposloval prenehanje delovnega razmerja, če tega ni storila gospodarska organizacija ali pa delavec sam? če odpoved delovnega razmeja ni realizirana, je jasno, da je še vedno veljaven prvotni sporazum o sklenitvi delovnega razmerja. Glede prenehanja delovnega razmerja zaradi samovoljne zapustitve dela sem na 22. strani publikacije točno napisal, da direktor LAHKO Z ODLOČBO UGOTOVI, da je delovno razmerje prenehalo z dnem, ko delavec ni prišel več na delovno mesto. ZDR tega ne precizira, zato smatram (in to ne samo jaz), da je tolmačenje v publikaciji pravilno, vsekakor pa je lahko predmet .diskusije. Piscu članka tudi ni po volji razlaga pritožbenega sistema, v delu, kjer je govora o organih inšpekcije dela. Očita mi dezinformacijo, čeprav je v 2. odstavku 122. člena ZDR točno rečeno, da organ inšpekcije dela lahko izda začasno odredbo za odpravo nepravilnosti in vzpostavitve kršene pravice. Organ inšpekcije dela lahko tudi zadrži izvršitev odločb orga- nizacije do dokončne rešitve spora. Ko sem v publikaciji napisal, da sodna praksa priznava. inšpektoratu dela intervencijo le do konca odpovednega roka, prav gotovo nisem mislil nič drugega kot to, da delavec po zakonitem roku nima možnosti uveljaviti svojih pra, vic, ne glede, na intervencijo inšpektorata dela." Naročniki publikacije so tolmačenje tudi tako razumeli. Po vsem kar je napisano v publikaciji in v gornjih odgovorih — smatram, da nisem vnesel nikakršne dezorientacije v gospodarske organizacije, ampak nasprotnOi publikacija je koristna. To izpO' čujejo pohvale pravnikov in ne-pravnikov, ki uporabljajo to pub-likacijo. Po mojem mnenju pisec ni pr®' vilno ravnal, ko je kategorično odsvetoval publikacijo, namesto, ds bi se pred izdajo takega člank* posvetoval s piscem publikacije in bi skupaj rešila morebitne zadevne pravne probleme, ki gotovo ob-stajajo. Za izdajo take publikacije pa imam popolno legitimacij0 glede na prakso in izobrazbo. JOŽE PREVODNIK K odgovoru Jožefa Prevodnika na članek »Sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij« Nisem pa mnenja, da bi bila kakršna koli polemika okoli publikacije »Sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij«, ki jo je izdal Ekonomski servis »Organizator« v Ljubljani in o kateri sem poročal v 44. številki Delavske enotnosti posebno umestna. Lahko bi namreč nastal vtis, da so po sredi različna strokovna mnenja o vprašanjih delavno pravne teorije in ppakse nanašajoče se na sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij v gospodarskih organizacijah. V tej smeri nekako odgovarja tudi pisec te publikacije Jože Prevodnik. Toda za to ne gre in bistvo je povsem drugje. Gre namreč za vprašanje družbene odgovornosti podjetja, katerega družbena (in pridobitna) dejavnost je izdajanje takih in podobnih publikacij in osebne odgovornosti pisca publikacije »Sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij«, ki se je svoje naloge lotil z vse premalo znanja, da bi bilo mogoče o njegovih stališčih razpravljati. In samo to Želim še s tem zapisom poudariti sledeč posameznim odstavkom odgovora, • katerega objavo želi pisec omenjene publikacije. 1. Za publikacijo odgovarja na prvem mestu ekonomski servis »Organizator«, ker je izdajanje takih publikacij njegova osnovna dejavnost, in šele na drugem mestu pisec publikacije. Zato zadene pretežni del javne kritike gospodarsko organizacijo, ki je publikacijo izdala, jo priporočila gospodarskim organizacijam in jo celo ponatisnila, kot je objavljeno v prospektu, ki ga je razposlal »Organizator«. 2. Prav zaradi pomanjkanja ko- mentiranih pravnih tekstov je neodgovorno . izdajati in razširjati publikacijo, ki vrsto vprašanj tolmači po svoje, v nasprotju z ju-dikaturo vrhovnih sodišč, s tolmačenji Sekretariata za delo pri Zveznem izvršnem svetu in s teorijo (za katera vprašanja gre, sem v prejšnjem članku povedal, nisem jih pa izčrpal, ker bi članek prera-stel obseg, ki ga takšna kritika v tedniku ne dopušča). 3. Pojasnila, ki jih je dal pisec v zvezi s 36. čl. ZDR . so ali odveč ali pa tako pomanjkljiva, da ustvarjajo zmedo. Ce nekdo že neko vprašanje načne, potem ga je v takšni publikaciji treba izčrpati, kajti pomanjkljiv komentar bralca samo zavaja. 4. Iz mnogih posvetovanj je znano, da so pravne službe v podjetjih zelo šibke, uporabljanje zakona in izdajanje odločb na podlagi zakona pa je več kot laično in je zato sklicevanje na kadrovsko' socialne službe v gospodarskih organizacijah s tem v zvezi povsem neumestno.. 5. Pisec vztraja pri razlagi el. 311 ZDR, ki govori o razrešitvi, pa' je kljub temu njegova razlaga in njegovo dopolnilo napačno, ker je v nasprotju z vsemi tolmačenji, med drugim tudi s tolmačenjem Sekretariata za delo zveznega Izvršnega sveta iz leta 1960 št. 05-2334 (tolmačenje je objavljeno v knjigi »Propisi o radnim odnosima«, ki jo je izdal zagrebški »Informator« na strani 232). 6. Isto velja glede trditve, da se delovno razmerje po odpovedi lahko molče nadaljuje. Po pregledu komentarjev, zbirk sodnih odločb in učbenikov delovnega prava bo lahko pisec ugotovil, da je njegovo stališče napačno. 7. Isto velja glede trditev 0 prenehanju delovnega razmerja v primeru samovoljne zapustitve dela. z dodatkom, da pisec še v svo-jem odgovoru napačno citira z* kon. Po pregledu zgoraj omenja nih virov bo pisec lahko prišel do spoznanja, da o njegovem tolffl*-čenju ne more biti diskusije, ke* je napačno. 8. Dezinformacijo pomenijo P0, datki o roku za tožbo v publiki ciji (čl. 342 ZDR), popoln nesmisel pa sklicevanje na pravosodj* (pod tem pisec očividno razum* sodno prakso čeprav to ni isto). ' objavljenih judikatih ni primer*-ki ga pisec omenja, da namreC inšpektor dela lahko intervenir* do konca odpovednega roka. K* glede na to pa je taka trditev n* smiselna, ker po zamujenem P1*' tožbenem roku ni mesta učink0-viti intervenciji. 9. V nekoristnost publikacij* sem prepričan in je dokaz moi1 trditvi sama publikacija, glede P0, hval, ki jih pa pisec omenja, 58 pa ne želim izjavljati. 10. Posvetovanje o napakah * publikaciji je po njeni Izdaji pl* pozno. Brž ko je neka publikacij* že v javnosti, potem je izpostavi]*' na tudi javni kritiki. Pač pa gret*' mera piscu, da se pred izdajo P0' blikacije ni o vprašanjih, ki m° niso bila jasna, posvetoval, kaj11, kot je publikacija pokazala, z*18-jevana praksa in izobrazba še P1 sta pogoja strokovnosti. S tem je z moje strani kritH1* publikacije »Sklepanje in odpo''*' dovanje delovnih razmerij«, ki J bila — še enkrat naglašam prvi vrsti namenjena ekonomskf mu servisu »Organizator«, ki 1 publikacijo izdal, končana. \/t ann vnnnPTVEC IT čiteljski in profesorski zbor |j ovija gost oblak cigaretnega ^ dima, ko upravitelj napove šestnajsto točko dnevnega reda: finatični plan šole. Bakrov, novo pečeni profesor, za spoznanje bolj obupano pogleda okrog sebe kakor drugi. Čez Četrt ure odpelje zadnji avtobus, če ga ne ujame, lahko petindvajset kilometrov pešači ali pa prespi v tejle zadimljeni konferenčni sobi. Boječe dvigne svojo kratko desnico in zraven obzirno za-kašlja, da bi obrnil pozornost nase: »Dovolite, tovariš upravitelj in cenjeni kolegi, predlagam, da se o finančnem planu pogovorimo na prihodnji seji. Štiri ure že sejemo... utrujeni smo. ■ • sploh pa finančni plan po mojem zahteva posebno sejo.« Tako je rekel in se zgrbil. Med njegovim kratkim skromnim monologom je namreč upravitelj nestrpno bobnal s prsti po mizi in nič čudnega ne bi bilo, če bi se spozabil in s črnilnikom preizkusil zakona vztrajnosti in prostega pada ■ • • »Tovariš Bakrov, lahko je reči: pomenimo se drugič. Kaj pa rok, a? Do desetega mora biti finančni plan na pristojnih forumih, danes smo pa petega. Finančni plan je tako P°~ membna zadeva, da se moramo^ skupno pomeniti o njem. Nal sam mislim na vse? Kaj P* vem, koliko ekskurzij ste predvideli in koliko bodo stale? Ce bo zmanjkalo denarja, boste planili po meni, da se ne brigam za šolo ...« Učiteljski in profesorski zbor, ki je prej hvaležno prikimaval Bakrovu, je začel kolektivno prikimavati upravitelju: »Tako je. Finančni plan moramo sestaviti. To je naša skupna stvar.« Bakrov je še niže sklonil glavo in m,rmral nekaj kakor: oprostite. Sicer pd je bilo to čisto brez potrebe, zakaj omizje se je že duhovno pripravljalo na razgovor o -finančnem planu. »Po mojem,« je zmagoslavno začel upravitelj, »bi bilo najpa- Toda Trlep je zakrilil z rokami: »Tovariši, petnajst funkcij imam. Vest mi ne dopušča, da bi prevzel to odgovorno nalogo... Gre za denar, tu moraš biti temeljit, jaz pa ... Predlagam tovarišico Kadunčevo.« Tovarišica Kadunčeva je skočila, kakor bi jo pičil modras: »Mene? Lepo vas prosim! Pri treh otrocih še šoli ne morem več žrtvovati kot žrtvujem.« Profesor Lino se je izgovoril, da je suplent in da kot diplo- IZNAJDLJIVOST metneje, če Izvolimo komisijo za sestavo finančnega plana. Med seboj se dobro poznate in veste, kdo ima gospodarsko žilico. Kaj menite, če bi pet najboljših gospodarstvenikov izvolili v komisijo?« »Tako je, izvolimo petčlansko komisijo,« so v zboru odgovorili sejalci. Tovarišica Kadunčeva, iz katere kar vro imenitne ideje, je po kratkem premisleku prisodila učitelju Trlepu dovolj razvito gospodarsko žilo: »Trlep je star šolnik;« je rekla, »na raznih seminarjih je že bil o reformirani šoli, razen tega je družbeni delavec in ve, koliko smemo zahtevati od občine za vzdrževanje šole in sodoben pouk.« miran germanist še gospodarske abecede ne pozna, učiteljica telovadbe je z urnikom v roki dokazala, da je v 'šoli in Partizanu tako okupirana, de še jesti ne utegne v miru, skratka vsi razen Bakrovh so se otepali finančnega plana. Bakrova pa si očitno zaradi pravkaršnje zamere nihče ni upal predlagati. Toda ravno ta Bakrov jih je rešil. Ne' zato, da bi skrajšal sejo. Bilo je že tako vseeno, do kdaj traja, zakaj njegov zadnji avtobus je bil že zdavnaj odpeljal. Hotel se je samo rehabilitirati. »Tovariši, mislim da lahko volitve poenostavimo. Izvolite samo predsednika komisije.« ????? »Da, predsednika. In ta naj potem z individualnim prepri' čevanjem pridobi štiri člane.« Sejalci so se globoko zamiS' lili nad predlogom in potem navdušeno zaploskali: »Bravo, Bakrov. Bistra gl*1' va. Izvolimo predsednika.« Samo Trlep je odkimaval: »Tako se ne more iti. Inte~ lektualci smo, kje ste še videl* voliti samo predsednika. Nal kdo zve, kaj bodo rekli o nas?" »Ne obešajmo tega velik* zvon.« »Tako je. Izvolimo predsednika. Če ne pridobi drugih članov, naj z direktorjem sama sestavita finančni plan. Podpišem ga pa tako samo upravitelj predsednik komisije.« Finančni plan je bil prav°' časno dostavljen vsem, ki 10 jW. ga po uradni dolžnosti moral* dostaviti. Če je v njem vse, ka bi moralo biti, bo učiteljski profesorski zbor ugotovil prihodnji seji. Za gotovo P učitelja Trlepa takrat ne b zraven. Začasno je namreč Pr.°* svoji volji prevzel šestnajst^ funkcijo kot predsednik komis1" je za sestavo finančnega plan\. in kot edini njen član. Ce bo ^ načrtu kaj narobe, bi som prestregel vso besed11 ploho, kajti tovariš upravitelj “ . storil vse, kar je bilo v njego moči, da so plan do roka **, stavili. Seveda bi lahko že P”* sklical konferenco, pa kaj 'ri ima revež tako polno 0}an1t skrbi, da se finančnemu paJT* ni utegnil prej posvetiti. Mo- ko DELAVSKA ENOTNOST — Štev. 46 — 18. novembra 1961 !i 5) ie ia l k, k k 4 fc tl ki tr ti s S< » i k a s ji i 0 1 i i i i J B Ulj l»i&. TiAJIjE Ko je sirena odprla vrata tovarne cementa in salonita v Mirovem, se je ozka cesta med starimi hišami š skromno, a obvezno trto pred pročelji in njihovimi novejšimi sosedami, stvaritvami moderne arhitekture, spremenila v valujoč hudournik pešcev, kolesarjev, motorjev in mopedov. Eti je novembrski dem, podoben včerajšnjemu in jutrišnjemu. Delavci in uslužbenci so končali en del svojega dtteva in hiteli v drugega, v svoj prosti čas. Napotili smo se za njimi. Šli smo v domove, v prostore društvenih organizacij, povsod tja, kjer bi lahko zvedeli, kako preživljajo ta svoj prosti čas. Videli smo to in ono, ljudje so govorili, razlagali, hvalili, grajali. Vse o prostem času v Inkovem in Desklah. če prideš v Anhovo, moraš imeti zem-^ePis v malem prstu, da se ne zameriš do-^činom. Na eni strani stoji namreč An-?°vo, na drugi strani pa Deskle, vmes pa * Soča in viseči most. Sta pa to dva kra-!a> oba skupaj z manj kot 1000 prebivalci. , r pa razen imen med njima ni nobenih j^Protij in se vsi dobro razumejo med se- ter družno hodijo na delo na eno stran J' tovarna je v Anhovem — svoj obrok ^bave in razvedrila pa si v glavnem sku-■fio zagotoviti na drugi strani — kulturni je v Desklah — jim tega malega lo-'alPatriotizma ne gre zameriti, ker so vsi ■ aPaj ponosni tako na tovarno kot na j^turni oziroma delavski dom. Ker se v j^arni borijo za proizvodne uspehe, so pred končano rekonstrukcijo in delajo * Polno paro v treh izmenah, in še nadure, zdi, kot da jim je prosti čas začasno “'zlo ušel izpod prstov. DOM: KULTURNI IN DRUŽBENI CENTER j Center vsega kulturnega, družbenega in ifPžabnega življenja v Anhovem in Des-' ah je Delavski dom. Tu je kino dvorana, jOa dvorana, ki je obenem čitalnica, pev-‘Oj različnih oblik preživljanja proste-‘4 časa seveda če so vsi prostori pravilno ;l v polni meri izkoriščeni. Glede samega ?$ka in zasedenosti Doma se zdi, da vsaj Ne na število ljudi, ki se v njem zadr-Njo, ni problema. V njem imajo sestan-',;iti seje vse družbene organizacije v ,tfa)u, v njem so prireditve, dramske predle domače Svobode in gledališč iz Go-?*. Ljubljane in Trsta (v lanski sezoni l Pilo vseh okoli 20, kar za tako majhen .‘Zj nikakor ni malo), če pa bi med pre-r.vzlci naredili anketo, kam najraje in v“)v6Čkrat gredo, bi bili odgovori skoraj enaki: v kino in bife. Ce je na spo-■jjZU količkaj privlačen film, privlačen po jetiju in okusu prebivalcev, se ena tret-(j z kraja preseli za nekaj ur v delavski ki takrat številčno zaživi res v svoji yjtl1 moči. V bifeju se ustavijo pred in ^ Predstavi in je to postalo že kar kra-običaj. Nasploh bi lahko rekli, da se rt, Večerih prebivalci, zlasti mladina, raz-i r°tna radi zadržujejo izven sten svojih ir, ovanj. Ce pa izvzamemo kino, bife d a®stanke, pa je vsa ostala dejavnost v omejena na nekaj malo večjih ali ?jših skupin domače Svobode. IjN0 naj bi bilo torej vse, kar izpolnjuje icijZrn njihov prosti čas. Toda, ali so vse f;C ^ res zapopadene samo v interesu za i]j in v koliki meri se kdo ukvarja s temi ■■ .drugačnimi željami in potrebami, jih jSkuj® jn usmerja? Podatki n. pr. ka-’ da je zanimanje letos za film kljub irj u v celoti manjše kot prejšnja leta, 1« Jrramskih predstavah pa je dvorana Vir“eclkokda.l polno zasedena. Kakšne so Pravzaprav resnične želje prebival-'j^r^nko doseči večje zanimanje za to ali Odgovor na to lahko dajo seveda ■Q tisti, ki so odgovorni za usmerjanje in določanje programske politike in to so tako vodstvo Svobode kot tudi vse druge družbene organizacije, ki so danes tako kot za vsa druga področja v vsakdanjem življenju prebivalcev v enaki meri odgovorne tudi za kulturno, družabno in športno življenje. Vendar pa se zdi, da so se v Anhovem nekako preveč zadovoljili s tem da imajo moderne prostore, na razmišljanje in medsebojne razgovore, kako zagotoviti čim pestrejše izživljanje v prostem času pa preveč pozabili. S tem se ne ukvarjata v zadovoljivi meri niti Svoboda niti SZDL, še manj sindikati in KZ. Ce ostanemo pri filmu, ki je na lestvici zanimanja še vedno na prvem mestu, — ali se prav zaradi tega ne ponuja kar sama po sebi potreba po neki filmski vzgoji, filmskem krožku ali klubu, po programskem svetu, ki bi skrbel za izbor filmov in skušal s tem vplivati na okus gledalcev. In ali je dovolj, če ima Svoboda samo dramsko, pevsko in glasbeno skupino? Res, na tem področju je Svoboda prav letos dosegla lepe uspehe in je zlasti dramska skupina prerasla tradicionalni okvir, ko so poleg*predstav začeli tudi s sistematično splošno gledališko vzgojo pionirjev in mladincev. Na drugi strani pa je popolnoma neraziskano vprašanje in tudi pojmi kaj pravzaprav naj bi bil klub, so zelo različni in nerazčiščeni. Mladina si pod njimi predstavlja kraj za shajanje, družabne večere, ples pa še mizo za namizni tenis_ pri Svobodi pa misIijo_ da naj bodo to le razni večeri (Cankarjev, Prešernov literarni večer). Morda bi se le dalo oboje združiti v zadovoljstvo vseh in bi tak manjši intimnejši klub pritegnil lahko več ljudi kot gledališka predstava v dvorani. Ker se postavlja vprašanje pomanjkanja prostorov v domu — čeprav bi se morda z boljšo organizacijo in razporeditvijo časa tudi tu našla rešitev — ali ne bi mogli v bodočih novih blokih — dosedanji so brez njih — zagotoviti tudi enega prostora za ta namen, ki pa bi istočasno lahko služil v dopoldanskem času kot neke vrste varstvena ustanova za otroke, katerih tako primanjkuje? STARE MISLI, NOV^ ŽELJE So pa še druga področja, ki niso raziskana. Knjižnica na primer. Ima 1300 knjig, glavni potrošniki pa so šolski otroci. Kdo skrbi za to, da bi postala z večjo propagando dobra knjiga bolj iskana tudi pri starejših? Ob tem mimogrede: nasploh ima najmlajša generacija razmeroma dovolj možnosti in njej se posveča tudi večja skrb za njihovo vzgojo in udejstvovanje, medtem ko je starejša mladina Veliko bolj prepuščena sama sebi in smo tako slišali očitke, da se zanima samo za nezahtevno zabavo, kino in motorizacijo (od 1300 zaposlenih v tovarni je okoli 300 lastnikov motornih vozil, pretežno mladina) pa čeprav tudi med njimi — vsaj pri nekaterih — so druge želje, nekatere morda še nezavedne, druge pa odkrite — n. pr. za razne tehniške krožke (foto, radio), za klubsko življenje, šport pa še kaj. Tudi o tem se vodi premalo računa in potem se pač mladina odloči za tisto, kar ima in kar je dosegljivo. Ne moremo pa pričakovati, da bi se vsi zanimali na primer samo za tradicionalne oblike: dramo, godbo in petje. Mnenja posameznikov o možnostih in ukrepih za širšo organizacijo preživljanja prostega časa sicer niso enotna, in posamezniki ne čutijo potrebe po novih oblikah, vendar pa se v celoti ne morem znebiti občutka, da so misli tistih, ki lahko pripomorejo k nadaljnjemu razvoju te strani življenja, še vedno zasidrane v preteklosti in tradiciji, ki se je zadovoljevala — in to ne samo v Anhovem — s preživljanjem prostega časa v lokalu in ob odru, želje, ki jih poraja novi čas, pa se pri njih le počasi prebijajo skozi ta oklep, omahujejo po vijugavi poti nepoznavanj in nezaupanja in ne znajo vkleniti v. strnjen obroč nove razgibanosti vse tisto, kar lahko plemeniti, izobražuje in razvedruje današnjega človeka v njegovem prostem času. Morda so včasih res objektivni razlogi za tak počasen razvoj, vendar pa je v ozadju le prepovršen odnos in premalo skupnega razmišljanja. Eden vzrokov je gotovo pomanjkanje kadra. Čeprav sta režiserka in dirigent plačana izključno za to svoje delo pri Svobodi, je zmotno in tudi škodljivo pričakovati, da se lahko samo njima prepusti vsa programska politika in vodenje kulturnega življenja. Tu gre za širši koncept, za sodelovanje širšega kroga in pa za vzgojo novih kadrov. Toda kaj se je zgodilo? Na seminarjih Svobode v Kopru je poleg režiserke sodeloval samo en človek in to tisti, ki so ga v tovarni najlaže pogrešali in od njega seveda ni bilo pozneje nobenih koristi. Na drugi strani pa inteligenca, med njimi celo prosvetni delavci — ti so delno opravičeni zaradi pomanjkanja tega kadra v šoli — kakor da se izogiba vsakega stika z življenjem v kraju izven delovnega časa. Ce pa ni kadra, ni interesa, so nedvomno tudi uspehi manjši, vendar je lahko to samo začasno opravičilo, zlasti, če tudi tu ni nikogar, ki bi se resneje zavzel za to. Nabrala se je lepa kopica vprašanj brez odgovorov, ki pa so prikaz dejanskega stanja, temeljijo na razgovorih z različnimi ljudmi, čeprav podoba kljub temu morda ni v celoti popolnoma dognana. Tudi bi te ugotovitve bile morda drugačne, če ne bi v ozadju' stal faktor, ki kaže, da objektivne možnosti za razvoj kulturnega, družabnega in športnega življenja so. Ta faktor, pa je — denar. INTERMEZZO Z DENARJEM Anhovo se namreč lahko pohvali z neko, v današnjih razmerah skoraj nenavad- no značilnostjo, za katero mu lahko marsikdo zavida. Denarnih problemov pri dodeljevanju sredstev za različne dejavnosti izven tovarniških zidov skorajda ni. Tovarna ima tu polno razumevanje. Tudi odnosi in sodelovanje nasploh med tovarno in družbenimi organizacijami in društvi ter odnosi med društvi in v posameznih društvih so, vsaj po pripovedovanju, docela zgledni in tako rekoč vsi skrbijo za vse. Zato pri denarnih zadevah ni treba reševati kdo ve kako zapletenih prošenj, postopkov in poti niti občini niti krajevnim organizacijam. Toda vsi ti dobri odnosi in skrb pa so se vse preveč ustavili pri dodeljevanju denarja, premalo pa je zanimanja, kako bi se lahko ta denar najkoristneje in smotrno uporabil. Svoboda je na primer dobila za svojo dejavnost od tovarne pol milijona dinarjev (razen tega ima še dohodke od najemnine kinodvorane in bifeja), toliko, kolikršna so sredstva dveh ali treh občinskih svetov Svobod v okraju. Kdo sedaj skrbi za pravilno raz-podelitev tega denarja? Upravni odbor Svobode je obenem tudi upravni odbor doma, ki je last Svobode, in tako pač dodeljuje sredstva tja, kjer so trenutno po njegovem mnenju najbolj potrebna, bodisi za vzdrževanje doma ali za razvoj posameznih svojih skupin. Zdaj je vprašanje, če so bila glede na vsoto ta sredstva res najbolje uporabljena in če ne bi lahko s tem denarjem storili več, kot so. In ali so druge družbene organizacije, kolektiv in samoupravni organi v tovarni zadovoljni s tem, kar jim je ta denar omogočil? Res, imajo reprezentančen dom, reprezentančna — glede na klasične oblike — je tudi Svoboda. Toda človek dobi vtis, da gre preveč samo za reprezentančnost, premalo pa se skrbi za razvoj širših oblik kulturnega in družabnega življenja. Tovarna pač daje sredstva, kar je vsekakor hvale vredno, potem pa je prepuščeno, da jih posamezni manjši organi morda razdeljujejo samo tja, kjer je že nekaj narejenega in kar se jim zdi sigurno. Da pa celo pri dodeljevanju denarja ni vedno premišljenega in skupnega ugotavljanja potreb, naj navedemo primer osemletke v Desklah. Ta živi kot edini pastorek brez dovoljne pomoči v senci srečnejših sosedov. Pouk je v treh stavbah, od katerih nobena ne ustreza sodobnim zahtevam šole niti higienskim pogojem, razdalja med njimi pa je več kot pol ure. Izdelani so sicer že podrobni načrti in lokacija za nioderno šolo. Izvedbo tega načrta pa med drugim ovira še nerešen spor, ali naj v Desklah sploh še obstaja osemletka glede na novo šolo v Kanalu, ki ne bo v celoti zasedena in ki bi lahko sprejela tudi učence iz Anhovega in Deskel. Ne vemo. zakaj sta bili projektirani šoli v obeh krajih, čeprav je tudi med njima razlika štiri kilometre. Vendar pa je vprašanje, če kljub temu Anhovo kot razvijajoč se industrijski center, ki bo v perspektivi prav gotovo pritegnil z graditvijo novih stanovanj še nove prebivalce, ne potrebuje svoje šole. Razen tega bi z novo šolo dobili vrsto novih prostorov in pa telovadnico, ki bi lahko služila za širšo uporabo. Resnici na ljubo naj še povemo, da načelno tovarna sredstva za gradnjo nove šole obljublja. DVA GOLA IN TISOČ GLEDALCEV Ce se povrnemo na prosti čas, lahko podobne, oziroma še slabše razmere kot pri kulturnem življenju najdemo na športnem področju. Ce je v Anhovem kljub vsemu na kulturnem in družabnem področju le nekaj storjenega, pa se je šport skoraj docela ustavil med dvema goloma na dokaj zapuščenem igrišču in prostorih za balinanje, da o splošni rekreacijski dejavnosti sploh ne govorimo. V okviru športnega društva Anhovo živi in dela nekaj skupin, na igrišču pa se ob pomembnejši tekmi zbere tudi do tisoč gledalcev. Ali bi vsi ti res ostali samo gledalci, če bi se našel kdo in kaj, kar bi jih predramilo in potegnilo na prosto med steze in žoge? Mladina pravi, da ne, in čeprav veli- ko delajo v tovarni, čeprav so med njimi še polproletarci, ki delajo še na svoji zemlji si želijo širšo športno dejavnost. Resnici na ljubo, tovarna že precej časa obljublja novo športno igrišče, pravi športni center z vsemi pripravami. Pa vendar, če tudi predvidevamo, da bo ta center v dogledni prihodnosti le zrasel, bi bilo morda še prehitro, da prenehamo razpravljati o športni aktivnosti v Anhovem. Sredstva verjetno tudi tu ne bodo problem, če doslej niso bila. Športno društvo z okoli sto aktivnimi člani, katerih število pa bi se ob prvem znaku jasnejših perspektiv nedvomno precej povečalo, pa nikakor ne more živeti brez strokovnega vodje. Za sedaj skrbita za športna vprašanja le referent in upravni odbor društva. In če so se našla sredstva za profesionalne kulturnike, najbrž ne bi bilo tako težko iz- Dramska skupina Svobode Anhovo je letos z mladinsko igro »Kekec« uspešno nastopila tudi na I. republiški mladinski dramski reviji šolati športnega strokovnjaka. Spet resnici na ljubo: tudi o tem, da bi štipendirali dva lastna človeka na Višji fizkulturni šoli, so že razmišljali, vendar pa odlašanje kaže, da pravega pritiska in podrobnejših razgovorov ni. Rešitev vseh teh vprašanj je tako vezana istočasno na sam dotok sredstev, na razmišljanje o njihovi najboljši porazdelitvi ter enotno, smotrno in sistematično programsko politiko. Denarna sredstv?i so seveda odvisna od tovarne in bodo dotekala pač v skladu z njenimi proizvodnimi obveznostmi, ki so - glede na rekonstrukcijo zahtevne. In čeprav je razumljivo, da sta vodstvo in kolektiv prvenstveno okupirana znotraj tovarniških zidov, pa vprašanja, ki se tičejo preživljanja prostega časa, ne bi smela jjiti prepuščena samo posameznikom in je tu vpliv pri iskanju in organizaciji, razdelitvi sredstev in iskanju vsebine na tem področju tako družbenih organov in kolektiva v tovarni kakor tudi družbenih organizacij izven nje lahko mnogo večji in uspešnejši. Prav tako je bil doslej vpliv družbenih organov v občini — sveta za kulturo in občinskega sveta Svobod — na anhovsko Svobodo dokaj šibak in so vse v glavnem urejevali Anhov-čani sami. S tem, da imajo v Anhovem dovolj denarja, pa ni rečeno, da bi bila pomoč s strani občine pri drugih nedenarnih vprašanjih nepotrebna in odveč. Nasprotno, skupno razpravljanje v širšem krogu bi prav tako lahko pomagalo pri razvoju starih in novih oblik preživljanja prostega časa, pri temu o čemer so doslej v samem Anhovem morda premalo in prepovršna razmišljali. i V. SAMIDS ji STOmjAH ltfcLiVSKt E\OT\«STI ................... ... ..... ... . ..... ..... :. || Pred dobrimi tremi tedni, v 43. številki »Delavske drugje. Število učencev v razredih pa je preveliko skorajda že na vseh šolah. Razen tega nima niti ena šola v vsej združeni radovljiški komuni svoje telovadnice, primernega telovadišča, zasilne šolske delavnice pa so si lahko uredile med desetimi osnovnimi šolami in osmimi popolnimi osemletkami samo tri. Tudi dobršen del oprenje bi lahko na mnogih šolah zavrgli že pred desetletji, a vendar se pri nas pogosto primeri, da z ene šole zmečejo klopi ven, z druge pa pridejo ponje, čeprav niso več za drugo kot za drva.« Sodeč po takih in podobnih pripovedih so razmere v šolstvu v radovljiški občini naravnost nevzdržne. Težko si je namreč zamišljati reformirano šolo tam, kjer na primer sede otroci v Šolskih klopeh iz zadnjih desetletij minulega stoletja, kjer telovadijo kar v razredih, kjer otroci žagajo in počenjajo pač vse tisto, kar bi naj pri tehničnem pouku — kar v šolskih klopeh, kjer se pri gospodinjskem pouku gnetejo ob postaranem štedilniku, kjer nimajo ne kabinetov ne prostorov za šolsko knjižnico. Ali ne izzveni v takih razmerah pojem šolska reforma kar nekam preveč groteskno? In kje so globlji vzroki za takšne razmere? Dosedanje teža-ve so v dobršni meri posledica starega načina finansiranja šolstva. Res, takšno pojasnilo ne velja v celoti za nekdanjo radovljiško občino, toliko bolj pa zato velja za nekdanjo blejsko in bohinjsko komuno. O tem dovolj zgovorno pričajo vzgojno-izobra-Ževalne ustanove same, »šolska dediščina«, ki jih je dobila od blejske in bohinjske občine sedanja združena , radovljiška komuna. so bile v veliki večini primerov tolikšna, kot so jih le-te predvidevale ob začetku leta v svojih predračunih. V nekaterih primerih so bile vsote celo višje. Vsa sredstva za materialne izdatke je namreč sklad za šolstvo razdeljeval na osnovi kategorizacije šol, ko smo vse šole v občini uvrstili v pet kategorij in za vsako od teh kategorij izračunali povprečne stroške izobraževanja na enega učenca. Ti stroški izobraževanja za enega učenca, kot jih je pač določala posamezna kategorija, pomnoženi z dejanskim številom otrok, so bili v letošnjem letu sredstva za materialne in funkcionalne izdatke posameznih vzgojno-izobraževalnih ustanov.« Nedvomno pa že pomeni kategorizacija šol in razdeljevanje sredstev na osnovi njenih načel korak naprej, čeprav je bila pripravljena s pomočjo starih predračunov šol, ki v letošnjem letu še niso bili zasnovani na ekonomskih stroških izobraževanja za slehernega učenca, in čeprav so bila izločena sredstva za osebne dohodke. Res, bržčas bo potrebno v prihodnjem letu sedanjo kate-gorizacijsko lestvico nekoliko spremeniti, k materialnim izdatkom prišteti tudi osebne izdatke, predvsem pa se pri kategorizaciji in samem razdeljevanju sredstev nasloniti na ekonomske stroške izobraževanja. Le tako si je namreč moč zamišljati, da bo lahko upravni odbor sklada za šolstvo razdeljeval posameznim ustanovam sredstva za njihovo osnovno dejavnost po novih načelih in da bodo ta sredstva tudi dejanski dohodek šol, s katerim bodo lahko samostojno gospodarile in ga razdeljevale na sklade. Seveda pa bo ob vsem tem potrebno vedno znova opozarjati vzgojno-izobraže-valne ustanove, da si bodo z do- enotnosti, je izšel prispevek »Reporter pri gorjanskih šolarjih«. V njem je avtor s sliko in besedo dokumentiral težke razmere na osnovni šoli v Gorjah. Pri tem pa se je zamislil: »Težko si je ob vsem tem zamisliti, kako naj bi šola ob takih pogojih zagotovila otrokom obvezno osemletno Šolanje. Prav gotovo je vse to preveč prepuščeno le prizadevnosti posameznih prosvetnih delavcev. Toda — zagotoviti otrokom obvezno osemletno šolanje, je vendar naša skupna — družbena dolžnost. Vsekakor ni na nas, da bi razpravljali, koliko je za to odgovorna le radovljiška komuna. Ob takem nevzdržnem položaju pa bi vsekakor morali o tem razpravljati in najti vsaj delno rešitev tudi skupaj s prejšnjimi ustanovitelji šole ...« Tako se skoraj nehote začno vsiljevati vprašanja... ali res samo v Gorjah, ali pa so se morda na drugih šolah znašli v takih iti podobnih težavah?... kje so vzroki za takšne razmere? ... kakšna je materialna baza, na kateri sloni nadaljnji razvoj šolstva v tej komuni? Dediščina starega načina finansiranja šolstva »Resda se nam ni potrebno boriti s težavami in nadlogami tretje irt četrte izmene,« pripoveduje referent za šolstvo na radovljiški občini tovariš Aleks Če- bulj, »kot se morda morajo v nekaterih večjih industrijskih'' središčih, a s tem še ni rečeno, da smo lahko zadovoljni s sedanjimi šolskimi kapacitetami. Nasprotno. Da morajo učenci osnovne šole v Gorjah gostovati na podstrešju Doma Partizan, da so se morali zadovoljiti z dvema prostoroma v stavbi krajevnega urada, da jih goba še naprej preganja iz šolske stavbe — vse to menda že veste. Nekaj podobnega je tudi na Bledu, kjer so morali zaradi pretesnih prostorov v šoli poiskati učilnice še v treh drugih stavbah, pa v Begunjah in morda še kje Sredstva se stekajo v sklad za šolstvo Pričakovati, da bi novi zakon o finansiranju že v nekaj mesecih razvozlal »šolski vozel«, bi bilo več kot utopično. Nekaj zaradi dediščine minulih let, nekaj pa tudi zaradi različnega pojmovanja in vrednotenja zakonskih določil. Tako je na primer samo nekdanja radovljiška občina poiskala različne vire sredstev, ki jih predvideva zakon o finansiranju šolstva, in prispevala v sklad za šolstvo poleg 30.5 "/o občinskega proračuna še sredstva iz .^Vo občinske doklade in sredstva’ iz 4 % dopolnilnega proračunskega prispevka. Tako blejska kot bohinjska komuna pa sta vložili v sklad samo sredstva iz občinskega proračuna, prva v višini 30 %, druga 30,8 °/o od celotnega proračuna. Prav to pa je tudi vzrok nekaterim težavam v letošnjem letu, to povzroča, da nekatere vzgojno-izobraževalne ustanove ne bodo mogle vložiti v opremo, učila toliko sredstev, kot bi morda terjale resnične potrebe. A kljub temu pomeni letošnje leto — čeprav ga spremljajo vse težave prehodnega obdobja — precejšen korak naprej v primeri z minulim obdobjem. »O sredstvih pa,« pripoveduje šef odseka za družbene službe Jože Koželj, »ki so jih dobile šole v letošnjem letu, moram reči, da polnilno dejavnostjo ustvarjale tudi lastne dohodke, ki bržčas res ne bodo kdo ve kako veliki, vendar bodo v dobršni meri vplivali na čisti dohodek posameznih ustanov. Korak dalje tudi v osebnih dohodkih in nagrajevanju Vse kaže, da so se v radovljiški občini začeli resno pripravljati na prihodnje leto, ko naj bi se v celoti uresničila načela zakona o finansiranju šolstva. Upravna vodstva vzgojno-izobraževalnih ustanov so že začela pripravljati programe potreb po sredstvih v prihodnjem letu, ki pa bodo tokrat že Sloneli na ekonomskih izračunih stroškov izobraževanja za slehernega učenca. Začeli so resno razmišljati tudi o osebnih dohodkih in nagrajevanju prosvetnih delavcev v prihodnjem letu. »Izhodišče za nagrajevanje prosvetnih delavcev naj bi bila analitična ocena delovnega mesta,« pripoveduje član komisije sindikata prosvetnih delavcev Peter Nuk. »Prav zdaj pripravljajo na vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah podrobnejšo sistemizacijo delovnih mest. Posamezna delovna mesta pa naj bi nato šola ocenile po naslednjih kriterijih: izobrazba, praksa, umska koncentracija, ki jo zahteva delovno mesto, število otrok v razredu, odnosi do drugih, odgovornost za uspeh, od- govornost za materialna sredstva, delovni pogoji na delovnem mestu, odgovornost za nadzor, ki jo terja delovno mesto. Tako bi naj bilo vsako delovno mesto ocenjeno s pomočjo teh kriterijev, njegova ocena pa izražena v točkah. Vsota teh točk, preračunana v dinarje, pa bi bila stalni del osebnih dohodkov prosvetnih delavcev oziroma vseh članov kolektitov no vzgojno-izobraževalnih ustanovah« Razmerje med stalnim in gibljivim delom osebnih dohodkov prosvetnih delavcev naj bi bilo po sedanjih analizah izraženo z razmerjem 70 proti 30 odstotkom. Kakšna pa bodo merila za ta gibljivi del, za sedaj še ni moč reči ničesar določnejšega, sicer pa bodo tako o tem odločali kolektivi posameznih vzgojno-izo-braževalnih ustanov. Vendar je že sedaj obveljalo načelo, da naj bi z gibljivim delom zasledovali predvsem vzgojni in izobraževalni efekt dela prosvetnih delavcev. Hkrati z novim načinom nagrajevanja pa naj bi se v prihodnjem obdobju približali osebni dohodki prosvetnih delavcev dohodkom strokovno enako usposobljenih kadrov, zaposlenih v gospodarstvu občine. S tem predlogom soglaša tudi občinski ljudski odbor v celoti, kajti prepričani so, da bi tako preprečili nenehno fluktacijo prosvetnih delavcev v industrijo in s tem izpopolnili nezasedena delovna mesta v prosvetni službi. Nerešeno vprašanje: Investicije »Dotok sredstev v sklad za šolstvo je takšen, kot smo pričakovali,« pripoveduje načelnik oddelka za občo upravo in družbene službe Ljubo Meglič. »V poletnih mesecih je bilo sicer nekaj težav zaradi nerednega dotoka sredstev, vendar sem prepričan, da v prihodnjem letu tega ne bo, ker bo lahko upravni odbor skladov v takem primeru Uporabil sredstva rezervnega fonda, ki jih v letošnjem letu še ni bilo. Rešiti pa bo potrebno tudi finansiranje nižje kmetijske šole v Poljčah in Vzgojnega zavoda v Kamni Gorici. V letošnjem letu bo sicer občinski ljudski odbor poravnal primanjkljaj, v prihodnje pa bo bržčas treba poiskati rešitev v so-finansiranju. Mislimo namreč, da občina ni dolžna v celoti zagotoviti sredstev za obe ustanovi, saj je med 60 učenci vzgojnega zavoda samo kakih 10 iz naše komune In med 30 učenci kmetijske šole samo 1 iz radovljiške občine« In sodeč po vseh razgovorih na radovljiški občini, upravnemu odboru sklada za šolstvo v prihodnjem letu ne bo posebno tež-kb zagotoviti potrebnih sredstev, čeprav bodo znatno višja zaradi ekonomskih stroškov izobraževanja. Bržčas bo sicer potrebno povišati sredstva iz občinskega proračuna, morda bo potrebno povečati tudi odstotek dopolnilnega proračunskega prispevka — vendar kakih posebnih pomislekov ne bo moglo biti, ker je pač od tega odvisen ves nadaljnji razvoj šolstva v komuni. »Veliko teže pa je z investicijskimi sredstvi. Sredstva, ki pri- tekajo od 1 % bruto osebnih do* hodkov iz gospodarskih organizacij, so res malenkostna v primeri z dejanskimi potrebami. Takoj bj namreč morali začeti graditi šole v Gorjah, v Begunjah in na Bledu. V letošnjem letu je občina sicer prispevala 15 milijo* nov dinarjev za gradnjo šole v Gorjah, v Gorjah in Begunjah se bo nabralo tudi nekaj sredstev iz krajevnega samoprispevka —’ toda ta sredstva bodo še vedno veliko veliko premajhna. In kako rešiti to, je za sedaj še nerešeno vprašanje.« Vendar razmere v Gorjah, Begunjah in na Bltedu terjajo sko-rajšen odgovor tudi na to vpra' šanje. Nedvomno bo morala iskati občina rešitev v tem, da bo v prihodnjem letu v svojem piano upoštevala tudi investicijska sredstva za novogradnje v šolstvu, morda bo morala začasno uporabiti sredstva iz drugih skladov, morda bo moral odbor sklada zagotoviti potrebne investicijske kredite. Morda bi bilo moč najtj rešitev tudi v drugačni delitvi sredstev iz 1 °/o na bruto osebne dohodke med občino, okrajen1 in republiko. V resnici, težko j® kakor koli si že bodi odgovoriti na to vprašanje. Ob koncu še vprašanje Kljub težavam, ki jih je prineslo prehodno obdobje, pravzaprav dediščini dosedanjega sistema finansiranja, lahko torej tudi v »radovljiškem primeru« odkrijemo veliko optimizma. Edino, kar ga zasenčuje. so investicijske sredstva. Tako je zdaj osnovno vprašanje, kako zagotoviti investicije. Ali pa bo razen občin® tudi kranjski okraj poskušal odgovoriti na to vprašanje? BOJAN SAMARIN IZOBRAŽEVANJE V MEHANOTEHMKl Ko so ob zaključku minulež^ leta v Mehanotehniki v Izok ugotovili, da bi lahko bilo poslovno leto znatno Uspešnejše, ?e ne bi bilo vrzeli v strokovnen1 Usposabljanju delavcev, so kmalu zatem osnovali lasten cent®1 za izobraževanje in vzgajanje t®( ga vskladiii s planom potreb P3 kadrih in s proizvodnim nač®" tom tovarne. Program, ki zaj®-ma izobraževanje na delovne|1, mestu po načelih aktivne meh/ in tehnike, seminarja in pred1' vanja, je tudi metodično tak0 prikrojen, da ne moti redne pi/ izvodnje. Najbolje se je obnes®' učni program v oddelku elektr®" motorčkov, kjer je kontrola zultatov zaradi specifičnega značaja dela najlažja. V tem odtoku so že usposobili 10 delavce'’' ki so Si pridobili kvalifikacij specialistov za določena delovP mesta. Mimo tega skrbi tovari1^ igrač Mehnnotehnika tudi za uvajanje novih delavcev v delo varne. Vsi novinci morajo 0 , vezno poslušati ciklus predavaj ki zajemajo teme: razmerje jetje — delavec, higiensko-t®^ nična varnost, delavsko sam®, upravljanje, medsebojni odn0^ ter društva in organizacije podjetju. -sky o- n a Vri .u j g Šil « » I V I c .. DRAGOCENO SPOZNANJE V Celju je bilo tovariško srečanje občinskjh svetov Svobod Domžale, Žalec, Slovenske Konjice in Celje. To je bila repriza lanskega srečanja na Trojanah: Izmenjava izkušenj. Če je pogovor začel tako kot običajno, o izkušnjah v društvenem delu, pa se je ta okvir sprva neopazno, a kasneje povsem jasno razširil. Nova izhodišča za razgovor med ljudmi, ki se ukvarjajo s kulturnim življenjem sicer znotraj svojih društev, si lahko zaslutil tudi že pred samim posvetom. V nevezanem klepetu si takoj spoznal kaj žuli na primer nekoga iz celjskega občinskega sveta: V poslopju poleg Gledališča je še 2daj skladišče pohištva, prostori pa so kot nalašč za kakšno kulturno ustanovo, recimo knjižnico. Pa je več zagovornikov misli, naj bi v tem prostoru bila likovna galerija, ki jo Celje še nima. Ali je pametneje prvo ali drugo, to zdaj ne kaže razsojati. Važna pa je ugotovitev, da taki problemi naše društvene vodilne ljudi vedno bolj miselno angažirajo. Ali drug primer, iztrgan iz nevezanega razgovora: V Celju so menda formirali aktiv kulturnih in prosvetnih delavcev, a nihče ni ob tem pomislil, da so tudi ljudje iz Svobod aktivni na kulturnem področju in bi torej tudi oni sodili v tak aktiv, saj bi lahko k razpravljanju o kulturni problematiki svojega kraja gotovo tudi kaj prispevali. Mimogrede izgovorjene pripombe so torej dale slutiti, da bo organizirani del razgovora izhajal tokrat iz novih, širših izhodišč. Dobro zastavljeno delo v domžalski Glasbeni šoli je gotovo povod, da so se spontano lotili najprej glasbenega življenja v svojih krajih. Če je domžalska Glasbena šola danes središče vse glasbene dejavnosti v domžalski občini, če šola kader za svoji dve pihalni godbi, za veliki salonski orkester, pa godalni, če so v Moravčah, pa Radomljah, Mengšu In še kje začeli sprva poučevati diatonično harmoniko, ker je ta ljudski instrument pač tam domač, a zdaj v istih krajih že poučujejo tudi klavirsko harmoniko kot zahtevnejši instrument — kaže, da uresničujejo misel, ki^ pred tremi leti še ni imela tolikanj zagovornikov: Vložena družbena sredstva v glasbeno šolo se vračajo, če šola deluje navzven, če zadovoljuje glasbene potrebe javnosti, skratka, če je zasidrana v potrebah kraja. Danes pa so v Domžalah tudi občinski forumi in prosvetni delavci prepričani, da je taka šola njihovemu kraju potrebna. Tudi Celjani iščejo oceno dejavnosti svojega glasbenega šolstva danes ob istočasnem ugotavljanju potreb svojega mesta, občine oziroma kadrovskih potreb celotnega okraja. Kdo jim bo dal glasbeno pedagoški kader, se sprašujejo? Po vojni so dali na ljubljansko Srednjo glasbeno šolo mnogo svojih mladih ljudi, nazaj pa so prišli samo trije. Ta kader si bodo morali torej sami zagotoviti, od tod predlog, da bi Državno glasbeno šolo reorganizirali v srednjo šolo, saj ima za to tudi vse potrebne pogoje. A doslej dejavnosti Državne glasbene šole v Celju ni bilo čutiti v javnosti. Celju manjka simfonični orkester, pravijo. Prešernova godba si sama vzgaja kader, kajti tja ne »zaidejo« oni iz šole. Zborovodje vzgaja zdaj učiteljišče samo. Le-to ima tudi svoj instrumentalni orkester. Dalje, danes drago plačujejo pevce zabavne glasbe — goste, saj se na domači glasbeni' šoli »ne more« izšolati tak pevec itd. Program glasbene šole torej ni bil v redu. reorganizirana srednja šola pa bi morala poleg vseh omenjenih vrzeli v glasbenem življenju mesta izpolniti tudi veliko vrzel glede glasbeno-pedagoškega kadra. S problemom glasbenega življenja v svojent kraju so torej tudi Celjani načeli vprašanje širše kulturne politike svoje občine. To je dobro, to je mnogo bolje kot doslej, kajti s take točke je pogled nazaj v svoje društvene sekcije mnogo jasnejši. Toda tudi tc še ni dovolj. Ce stvari dobro ocenjujemo, so kritično priznali nekateri, pa ne znamo vedno dovolj jasno in glasno zastaviti svoje besede tam, kjer bi se ti problemi morali reševati skupno kot problemi komunalnega življenja. A nekateri vendarle tudi v tem pogledu že beležijo neke uspehe. V Žalcu je Občinski svet Svobod skupno s SZDL pripravil širšo problemsko analizo s kulturnega področja za naslednjo občinsko konferenco SZDL. Lotili se bodo perečih vprašanj: Kako to, da v Savinjski dolini ni konzumenta kulturnih dobrin, čeprav ie osebni standard občanov na dokaj visoki ravni? Zakaj odmirajo nevski zbori, zakaj ni publike na koncertih, zakaj amaterizem ni več privlačen, ali so temu V K T I A J. \ (t R V Z 111 S L J A A J E vzrok zastarele oblike dela, ali ljudje morda nimajo časa, ali? Naj bodo odgovori na ta vprašanja kakršnikoli, dokazati ^ treba ljudem, pravijo, da standard ni le lepa cesta, avto in P dobno. S sredstvi za kulturo njihova komuna resda ni bila skoP^ ugotavljajo, čeprav s tem še hi rečeno, da so temu področju ve°^c odmerili sorazmerno dovolj. Pri vsem tem pa se tudi Svobode 11 .j, polno afirmirale, morda so se fizkulturniki v teh novih pog01 j mnogo bolje znašli. Vsekakor, v Žalcu je dozorelo prepričanj® skupni nalogi na tem področju. In to je zopet bolje. Celjani so pripovedovali, kako na primer v nekaterih manj .j krajih kot Trnovljah ali Ljubečni tamkajšnja prosvetna d1-0,,-!)' skupno z vsemi domačimi organizacijami rešujejo problem ^ štvenih prostorov, njihovih programov, ki naj bi koristno in Ljti jetno izpopolnjevali ljudem njihov prosti čas itd. V manjših so se ti združeni napori že mnogo bolj uveljavili kot na P11 gfii v samem Celju. Seveda pa so tudi v manjših krajih še prih1^ ko krajevna vodstva odrivajo kulturni problem, ki bi zaslužil j3^; razpravo. Primer knjižnice v Laškem, ki je zabita v zabojih, j zanjo ni prostora, je vsekakor eden takih perečih problemOv’ katerem bi se morala izreči širša javnost. B Tudi v Celju samem ljudje okoli Svobod mnogo razprav^ ^ o kulturni politiki v svojem kraju, toda te njihove misli žal ^ prodro pogosto v javnost. Značilno za Celje je na primer to, d3 p« prostorov za kulturno življenje. Občinski ljudski odbor bo e'ZJef zgradil kulturni center. Toda, če ne bo dovolj združenega uS^oll janja — v čem je garancija, da bo ta center zgrajen kar na3pfr smotrno? Ali, vprašanje oblik kulturnega dela med mestnim ^ fe bivalstvom. Ni mar tu potrebno domisliti se nekaj novega odreči starokopitnim oblikam, ki za ljudi očitno niso več va Ali, zakaj v Celju organizira razne kulturne prireditve, pa P* (0 vaje, olepševalno društvo samo? Kdo je temu kriv? Tudi PHigrij rekli, ki še vedno premalokrat iščemo svoje naloge v tem ^ okviru, premalo se čuje glas naših vodstev in članstva Svobo°' bi opozarjal na skupne probleme In naloge. ^ Teh nekaj sicer dokaj iztrganih misli iz razgororov v. L,®!*’ kaže, da si lastno krivdo znamo sami odmeriti, a da smo o® i® že začutili, kje je bila naša soudeležba doslej najbolj korist3 ji plodna. To spoznanje pa je bilo najdragoceneiše, za kar 3 obogatilo celjsko srečanje. r-oSlč SONJA GAŠPER^ D Redno pišemo o razstavah in o umetninah, tudi o umetnikih je beseda. Toda še nikoli nismo omenili ljudi, ki razstave gledajo: publiko. Postavim: kakšno je slovenjegraško občinstvo in njegov okus? ... kakšno je v Ljubljani, Jesenicah in Mariboru? Ali se sploh razlikuje med seboj? Kakšna je njegova struktura, kakšni ljudje obiskujejo razstave: delavci? dijaki? obrtniki? Za koga danes pravzaprav ustvarjajo umetniki svoja dela? Kdo kupuje? Ali sploh poznamo to občinstvo, njegove pojme o lepem, njegove misli, njegovo reakcijo na določeno vrsto likovne umetnosti, kakršno vidi na razstavah? Kolikor vprašanj, toliko neznank. Sicer obstajajo vpisne knjige, kamor goreči pristaši — ali nasprotniki — neke umetnosti vpisujejo svoje dragocene vtise — toda to so izjemni slučaji, tako kot so ljudje, ki pišejo v te knjige, nekaj posebnega. Poznamo številke o tem, koliko so imele posamezne razstave obiskovalcev: tudi te sb zanimive. Samo za orientacijo nekaj primerov iz Jugoslavije in Slovenije: velika razstava srbskih srednjeveških fresk v Beogradu leta 1958 — 80.000 obiskovalcev, razstava »Barok na Slovenskem« leta 1961 v Ljubljani — 45.000 obiskovalcev, povprečno Bienale mednarodne grafike v Ljubljani — 20.000 do 25.000 obiskovalcev. Povprečna razstava v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani — 2000 obiskovalcev in tako dalje, pri čemer moramo upoštevati, da pri .velikih številkah odpade večji del na šolsko mladino, ki obišče razstavo s svojimi profesorji. Ali bi lahko kar na podlagi prejšnjih številk rekli, da razstave starejše umetnosti vzbujajo večje zanimanje gledalcev? Da tu sodelujejo motivi bega iz vsakdanje stvarnosti v, preteklost, opiranje na ustaljene vrednote, ki so človeške in laže razumljive? Težko bi kar na podlagi samovoljno izbranih številk odgovarjali na vsa ta vprašanja, ki pa so aktualna in še kako aktualna. Sam obisk neke razstave še ni obenem opredelitev. Kaj pa misli občinstvo o posameznih razstavah in kako jih sprejema, ne vemo — saj ga tudi nismo nikoli vprašali. Politika, industrija, trgovina so že spoznale vrednost ankete med potrošniki. Ali bi bilo preveč nekaj podobnega nekoč napraviti tudi med obiskovalci razstav? FZ v celjskem gledališču Celjtki gledališčniki »o nam n okviru svojega eksperimentalnega programa spet pripravili prijetno presenečenje. To pot z odlomki Shakespearovih del, ki jim je napisal komentarje in jih dramaturško povezal Jože Javoršek. Najprej o Javorškovem deležu: Takšni poskusi o nobenem primeru ne morejo škodovati, lahko samo koristijo. Najzanimivejši del Javorškovega poskusa pa je nedvomno o tem, da je z odlomki iz Shakespearovih del in s svojimi dopolnili ter komentarji ustvaril zaključeno gledališko delo, pravcato igro v treh dejanjih. Skratka, .........................dn ............ Javoršek je nastopil kot dramatik, ki je inspiriran od silovitih misli in besedne lepote angleškega renesančnika ponudil publiki novo gledališko delo. Mislim, da je to storil uspešno, s spoštljivo prizadetost jo'do Shakespeara in s prav takšno prizadetostjo do lastnega pojmovanja gledališča in sveta. Nekateri problemi, ki ostajajo ob Javorškovem poskusu odprti, ne morejo jemati cene njegovemu delu. Javorškova igra z naslovom *Iz take smo snovi kot sanje«, je razdeljena na tri dejanja. Narava, Ljubezen in Smrt so te-nieljni kamni, na katerih gradi Javoršek svojo interpretacijo Shakespeara. Narava: Ta del je po moji sodbi najšibkejši. Morda zato, ker je poetična oblika, ki jo je Javoršek izbral, najmanj primerna Za interpretacijo Shakespearovega miselnega sveta in nazora. Da je razlaga Shakespearove filozofije o dobršni meri odvisna od pojmovanja in razčlembe narave (ne samo v prirodoslovnem smislu), je prav tako jasno. Prav v odnosu do narave se zrcali jedro Shakespearovega pojmovanja sveta in njegove zapletene filozofije. Zares je težko izbrati tiste odlomke iz Shakespearea, ki bi ta problem najverneje prikazali, in še leže je zapisati ustrezni komentar o obliki, ki si jo je zamislil Javoršek. Shakespearovi Pogledi se prav tu večkrat menjavajo: v Macbethu pojmujejo naravo kot splošni moralni kriterij, poslužuje se je za obsodbo zločina in o njem zasledimo misel, da je moralni zakon življenja v skladu s prirodo. Potvorba ali poneverba prirodnega življenja vodi v zločin. V Timonu Atenskem zasledimo misel, da je človekova narava živalska in da je bistvo narave krutost, slučajnost in nerazsodnost. V Hamletu in Kralju Learu upo-Meva relativnost in spremenljivost kot edini zakon narave in človeka, ki ji je pod-tejen. . Se in še bi lahko naštevali takšne probleme. Tukaj smo o labirintu, po katerem krožijo shakespearologi o svojih predebelih knjigah in jih ni mogoče izčrpati v pol-drnem dogajanju na odru. Vendar se mi *di, da Javoršek ne bi smel prezreti v izboru Shakespearovih odlomkov Timona genskega in da bi moral ta problem pokazati s posebno nazornostjo, kot ga je prikazal v drugem delu. Ljubezen: je formalno najmočnejši del Javohrškove igre. Njena odlika je v smO-lrni dramaturški zgradbi in jasnosti, s ka-tero obdeluje in interpretira gradivo. Od Prvih ljubezenskih sapic do tragičnih m n*to uničevalnih strasti se pne njegov lok. "ečesa pa sem vseeno pogrešal. Javoršek je thočno poantiral samo en del Shakespea-r°Oega odnosa do žensk. Tisti del, v kate-^m nastopa ženska kot naivno in verno lubeče bitje, ali pa. to še bolj, kot uničevalka, prevarantka. Zaradi te poante so od-vsaj Ofelija in Desdemona in Kor-ae“ja, ki so žrtve določenih nasprotij, zelo pomembnih za Shakespearovo pojmovanje tega problema. Demonične ženske so pri njem v bistvu drugospolni moški. Ni nezanimiva usoda Desdemone. Propade kot žrtev dveh nasprotij, katerega eden je Ja-gov cinični razum in drugi Othellova nepremišljenost in nerazumna strast. Žrtve takih in podobnih nasprotij so vsi subtilnejši ženski liki pri •Shakespearu. Njihova krhka ženskost in lirična nežnost se zdrobi ob slednjem ostrejšem spopadu z življenjem. Vse so žrtve nasprotij, ki so izven njih in jim samo s svojo ljubečo prirodo niso kos Mislim, da je tukaj iskati tipično shake-spearejansko žensko in da se jo da po tej poti vključiti v njegov untverzum. Smrt: je pri Shakespearu sinteza. Smrt pravzaprav sploh ni važna. Važen je človek, ki živi, in važni so motivi, ki so ga pripeljali o konec. Smrt je razsodba njegovih dejanj, smrt je tisto, kar nas sili, da se odločimo za ali zoper tistega, ki je umrl. Po koncu ne razmišljamo več, da je ta ali oni človek mrtev, v nas živi sinteza njegovega življenja in vrednost njegovih odločitev. Ta misel je bila v Javorškom interpretaciji vseskozi razvidna. Imenoval jo je. če se prav spominjam, ^počlovečenje smrti«. Zares lepi so bili zaključni akordi. Neopazno in nevsiljivo pa z močnim vtisom so se prelili v konec. Uprizoritev: režiser Branko Gombač in trije igralci so opravili veliko delo. Če kaj, potem je o celjskem gledališču simpatična vnema, s katero ti ljudje delajo. Ta vnema seveda ne more ostati brez vidnih rezultatov. Režija je bila premišljena do zadnjega detajla. Če smo imeli občutek, da je bilo v prvem delu nekoliko preveč beganja po odru, se je ta občutek hitro umaknil vrednejšim spoznanjem. Od menjave luči pa do tega, kdaj, kako in v kakšnih linijah so igralci odlagali plašče, povsod je bilo čutiti zanesljivo režiserjevo taktirko. Skratka: režiser Gombač se ni zanesel samo na svoj instinkt, v delo se je spustil oborožen z znanjem in s temeljito pripravljenostjo. Presenečenje večera je bil nastop Sandija Krošla. Mislim, da je bila njegova igra dokaz, kaj pomeni za gledališče vztrajno, predano delo brez zvezdniških popadkov. Čista dikcija, kultura gibanja, miselno zanesljiva in logična interpretacija so za mladega igralca lahko celo pohujšljiva priznanja. Vera Perova je izredno močna igralka. Njena interpretacija Ane je bila umetniško dejanje, ki je v nas budilo željo, da bi jo gledali v tej vlogi ves večer. Majhno opozorilo pa morda ne bo odveč: Perova je govorila zelo čisto, a smo vendar prepogosto bolj slutili lepoto njenega govorjenja, kot pa smo ga slišali. V ta duet se je vključeval Janez Škof s svojim elementarnim igralskim naturelom. Ob tem, da so ga oblekli v dokaj neprimeren kostum, je kdaj pa kdaj (morda h e povsem brez režiserjevega privoljenja) o svojih veznih tekstih zapadal v nekakšno pavlihovsko vragolijo, ki ni bila igri v prid. Scenograf Sveta Jovanovič je premalo premislil in domislil Shakespeara. Sama na sebi je bila scena prijetna, a bolj primerna za opereto kot za ta večer. MIRAN IVANC I »Mož, ki ie strigel z ušesi« Dr. Vladimira Kralja poznamo pri nas predvsem kot gledališkega teoretika in kritika. S svojo knjigo »Mož, ki je strigel z ušesi« (Mladinska knjiga, Ljubljana) pa se nam je obširneje predstavil tudi kot pisec-prozaist. Njegova knjiga vsebuje novele in zapise iz življenja jetnikov v nemških taboriščih za časa druge svetovne vojne. Delo je zanimivo kot poskus umetniškega oblikovanja nedavnih dogodkov (takšni sta zlasti noveli »Mož, ki je strigel z ušesi« in. »Poslednja vnebohodna komanda«) in kot dokument, ki plastično in živo slika trnovo pot jetnikov ter nacistična grozodejstva. Človeku je žal, da te knjige ne morejo čitati Nemci. Ker tako radi pozabijo na vse, kar so počeli in spet znova začenjajo, kot da so vojne zanje samo domača zabava. M-L »Naši obrazi« Hacetova zbirka partizanskih povesti »Naši obrazi« (Cankarjeva založba, Ljubljana) je zanimivo delo in zasluži pozornost bralcev. Marsikje je Hace novatorsko posegel v motiviko NOB. Partizanske borce glčda in popisuje v prvi vrsti kot ljudi, ki so ob svojem junaštvu obdržali tudi svoj človeški obraz. Svoje dobre in slabe lastnosti, svoje človeške navade in nagnjenja. Hacetova moč ni v oblikovnem artizmu, tudi ne v psihološki prodornosti, pač pa nas takoj pritegne s svojo odkritostjo in neposrednostjo. M-i Dubravka Tomšič Po nekaj letih študija v Ameriki, ki ji je dal tehnično popolnost in sprostil njen ustvarjalni zamah, se je Dubravka Tomšič spet redno »vključila« v naše koncertno življenje in njeni nastopi so postali kar nepogrešljivi dogodek sleherne sezone, čeprav ni več čudežni otrok in so minili Časi navduševanja nad njenim izrednim napredkom, so ti klavirski večeri še vedno odlično obiskani. Dubravka Tomšič ima »svoje« občinstvo — slehernega pa, ki je Še ne pozna, navduši z živim temperamentom in mladostno, sočno muzikal-nostjo. Tako je krog njenih poslušalcev vedno večji in prav to je eno najlepših doživetij: polna dvorana občinstva ob nastopu slovenskega umetnika (in še mladega povrhu!). Tri stvari so bile ob zadnjem koncertu Tomšičeve (Slovenska' filharmonija, 13. novembra) posebno očitne: pristnost in poglobljenost njenega igranja zelo hitro zori v formalno'jasne in izrazno dobro pretehtane interpretacije. Mimo njih je pianistkin smisel za zvočne barve ustvaril nekaj zares žlahtnih sadov; tolikšne barvne fantazije, kakor jo je razodeval n. pr. Bachov Orgelski preludij, na našem koncertnem odru ne srečamo kdo ve kako pogosto. In končno:' spored Dubravke Tomšičeve se je pričel »širiti« proti današnjim dnem. Topot nam je predstavila Prokofjeva: upajmo, da bo prihodnjič segla še dlje. Po obsežnem standardnem repertoarju, ki nam ga je že predstavlja-, bo to ne samo prijetna, ampak tudi nujna dopolnitev. Letos je naša pianistka dosegla na Busonijevem tekmovanju v Italiji tretje mesto. To odlično mednarodno priznanje je ostalo pri nas ne le brez odmeva, temveč zanj dovolj dolgo sploh nismo vedeli. Kaj se ni nikomur zdelo vredno, obvestiti kulturno javnost o tem uspehu mladega slovenskega človeka — pa čeprav slučajno ni ravno športnik in tudi pevec popevk ne? »Ešnapurski tiger« Le malo je filmskih del, ki se upirajo času in njegovi minljivosti. Trenutno aktualno delo, prilagojeno občutku določene sredine ljudi, je redko tako močno, ima redko tisto idealno sintezo in izpovedno moč, da bi z njo lahko kljubovalo času ter zadovoljevalo gledalce daljšo dobo. Trajno vrednost pa imajo dela ali zaradi svoje vredne literarne izpovedi ali zaradi ljudi — umetnikov, ki so s svojo kreativno močjo ustvarili nekaj nepozabnega in umetniško vrednega. Zato so le redki poizkusi njihovega obnavljanja in njihovega ponovnega uveljavljanja in priznanja. Med obnovljena filmska dela često zaidejo tudi filmi, ki so že ob svojem nastanku imeli predvsem komercialni poudarek. Od teh del si producenti tudi danes veliko obetajo. V komercialnem pogledu, seveda! In običajno se niti ne zmotijo. Konkreten primer takega dela je na primer nemški film »Ešnapurski tiger«. Delo iz »zlate romantične dobe«, ko so nam bile dežele Bližnjega in Daljnega vzhoda in juga še v čudežno kopreno zavita skrivnost. Občutja današnjega gledalca pa so malce drugačne kot občutja gledalca pred 20 leti. Zato je tudi dojemanje filma o romantični Indiji, deželi mogočnih in bogatih maharadž, lepih plesalk in skrivnostnih božanstev, drugačno. Indijo gleda in pozna naš človek danes drugače, zato vidim v filmu Fritza Langa le slikovito, bogato dekorirano podobo nečesa, kar je nekoč razvnemalo sentimentalna gledalčeva občutja, zadovoljevalo njegov romantični svet ter za tedanje čase odkrivalo zlasti evropskemu gledalcu deželo polno kontrastov, osladne idilike in sentimentalne poezije. Nekateri se ob njem spominjajo nepozabne plesalke La Jane. V celoti pa lahko rečemo, da je tako filmsko delo sodobnemu gledalcu le razkošna paša za oči, saj nima niti v vsebinskem, pa tudi v kreativnem pogledu nobene vrednosti. I. B. Hill = I | I ■ m i « i i Minulo soboto se je v Ljubljano vrnila z avtomobilske ceste Bratstva in enotnosti XIII. ljubljanska delovna brigada »Karla Destovnika-Kajuha-«. Brigadirji so delali na odseku ceste Mazurač, v bližini Vranja. K uspehu je brigadirjem čestital sekretar okrajnega komiteja LMS Ivo Šteblaj. Brigada je bila dvakrat udarna, dobili so dva trakova revolucije in bili večkrat pohvaljeni _ Pred dnevi je krenila na pot po Sloveniji prva potujoča knjigarna. V njej je več kot tisoč izvodov knjig žepnega formata, obiskala pa bo predvsem manjše kraje V obratu Termoelektrarne Ljubljana-mesto te dni zaključujejo izolacijska dela na napajalnih črpalkah, ki poganjajo vodo po ogrevalnih ceveh. Doslej obratujeta dve črpalki, tako da Termoelektrarna že ogreva novo šolo v Čufarjevi ulici ter poslopje KTV Ljubljana. Z novim letom, ko bosta ^ačeli obratovati še drugi dve črpalki, bodo ogrevali tudi spolpnice na Miklošičevi cesti ter novi hotel »Lev« na Gosposvetski cesti. Ogrevalne napreve bodo služile le dotlej, dokler ne bo dograjena nova toplarna na Domžalski cesti, ki bo s svojo energijo 100.000 kilovatov lahko zadovoljila vso potrebe Ljubljane Uprava trgov je namestila v pokriti tržnici v Ljubljani tehtnico za kontrolno tehtanje. Poslužujejo se je tako tržna inšpekcija kakor tudi očije-malci, ki lahko že na trgu ugotove, če so dobili zadostno količino blaga V Strojnih tovarnah v Trbovljah se tudi ženske uveljavljajo na delovnih mestih, kjer so svojčas delali le moški. Vida Balentin, kvalificirana rez-kalka, se je v podjetju priučila svojemu poklicu in ga že pet let uspešno opravlja IZ NAŠIH KOMEN • IZ VAŠIH K0MCV O IZ MŠIH KOMlI • IZ VAŠIH KOMUN • VINICA: • METLIKA: Nov plettski obrat V počastitev 20-letnice vstaje in krajevnega praznika Vinice so na Vinici izročili svojemu namenu nov pletilski obrat, kjer je dobilo zaposlitev za sedaj 25 žena in deklet iz tega kraja in okolice. To je hkrati prvi večji obrat v tem predelu Bele krajine. D. V. • DOLENJSKE TOPLICE: Tudi počitniški domovi delovnih kolektivov Načrti za razvoj Dolenjskih Toplic kažejo, da se ta kraj ne bo razvijal le v zdraviliško središče, temveč se v zadnjem času zanj zanima tudi vse več delovnih kolektivov, ki nameravajo tu graditi svoje počitniške domove. Tako na primer namerava postaviti svoj dom v tem kraju. Splošna plovba Koper in še nekatera druga podjetja predvsem iz koprskega , in goriškega okraja, pa tudi nekatera podjetja iz Ljubljane. Ta odločitev je nedvomno pomembna predvsem za primorska okraja, kjer je sedaj imel le redko kateri kolektiv počitniški dom za oddih svojih članov. D. V. • DOLENJSKA: Nova obrata Rašice Tovarna pletenin »Rašica« v Gameljnah pri Ljubljani je pred nedavnim ustanovila svoja obrata tudi v Ambrusu v Suhi krajini in v Šentvidu pri Stični. Čeprav so začeli s skromnimi sredstvi so dosegli že lepe uspehe in predvidevajo, da bodo letos ustvarili za okoli 230 milijonov dinarjev prometa. D. V. • VELENJE: Zakaj majhna potrošnja zidakov iz elektrofiltrskega pepela Ekonomska enota Rudnika lignita Velenje v Šoštanju že nekaj časa proizvaja zidake iz elektrofiltrskega pepela. Letna zmogljivost tega obrata je 20 milijonov opečnih enot, doslej pa so jih naredili le nekaj več kot 2 milijona. Delajo namreč v eni izmeni, čeprav bi glede na dovoljno količino surovin delali lahko v treh izmenah. Naj omenim še to, da velja tak zidak, ki po velikosti odvrne za štiri navadne zidake, 84 dinarjev. In vendar kot kaže ni pravega zanimanja na trgu za te zidake. Je vzrok slaba kvaliteta? To sicer ne bi mogli trditi, saj Zavod za raziskavo materiala celo priporoča gradnje s temi zidaki, ker imajo precej dobrih lastnosti, kot na primer: veliko trdnost, majhno specifično težo in, kar je še predvsem važno, gradnje s temi zidaki so lahko za okoli 20 odstotkov cenejše. Zakaj torej, če ustrezajo tudi vse druge lastnosti, ne bi gradili ceneje? Sedaj pa še naprej Ko so na zadnjem plenumu Občinskega sindikalnega sveta Metlika razpravljali o sprejemanju pravilnikov o delitvi čistega in osebnih dohodkov, so ugotovili, da se je dela zavleklo predvsem zato, ker nekatera podjetja niso takoj imenovala komisij za sestavo pravilnikov. Najprej so sestavili pravilnik v Novoteksovem obratu v Metliki, ki ga od avgusta naprej tudi že poskusno uporabljajo, delavski svet pa ga je pred kratkim tudi že sprejel. Tudi v Belokrajski trikotažni industriji so čakali le še na izračune tretjega tromesečja in bo sedaj delavski svet pravilnik, po razpravah v kolektivu, sprejel. V Lesno predelovalnem obratu pa so začeli v teh dveh zadnjih mesecih po novem pravilniku poskusno obračunavati. Prav tako so tudi v Kmetijski zadrugi pravilnika že pripravili. Precej slabša pa je v manjših obrtnih podjetjih, kjer se izgovarjajo predvsem na pomanjkanje strokovnega kadra. Precej dela pa čaka občinski sindikalni svet predvsem pri utrjevanju dela in vloge sindikalnih podružnic. Ponekod sindikalne organizacije namreč sploh ni čutiti. J. D. • KOPRSKO: Kmetijstvo zahteva svoje mesto v blagovnem prometu Sedanji sistem dobičkonosnega posredništva kmetijskih proizvodov postaja V novih pogojih gospodarjenja čedalje bolj nevzdržen za slednje kmetijsko gospodarstvo. Posredniki, ki nimajo interesa, da bi vplivali na pocenitev kmetijskih pridelkov niti ob najbolj obilnih letinah, pa so tudi upravičeno kamen spotike potrošnikov. Posebno letos je nešteto primerov brezdušnega trgovanja oziroma posredovanja pridelkov, katerih prodajne cene so tudi do petkrat višje od odkupnih. Tržni barometer bi vsekakor kazal ugodnejše stanje za obe prizadeti strani, torej za proizvajalce in potrošnike, če bi kmetijstvo dobilo svoje pravo mesto v blagovni proizvodnji. To težnjo zastopa tudi društvo kmetijskih inženirjev in tehnikov koprskega okraja, kjer so pred kratkim sprejeli obsežen program z osrednjo nalogo, da se bodo kmetijski strokovnjaki na družbenih posestvih odločno zavzeli za večjo vlogo posestev pri posredovanju kmetijskih pridelkov. Le tako bodo lahko kmetijska posestva hkrati povečala tudi svoje sklade za reprodukcijo, ki so sedaj domala povsod hudo pičli. Upravni odbor DKIT za koprski okraj je med drugim sprejel tudi obsežen program predavanj za kmetijske proizvajalce. Predavanja vsebujejo največ tem o kmetijski mehanizaciji in o ekonomskih enotah, ki tudi v kmetijstvu na Koprskem utirajo pot novim odnosom. B. C. • CELJE: »Teden varnosti« preko vsega leta Sindikalne podružnice po celjskih podjetjih že dalj časa živahno razpravljajo o pripravah na »Teden varnosti« in zato so se prvi rezultati tudi že pokazali. Tako so pretekli ponedeljek odprli razstave »Tedna • BLED: Težave pri obnovi vodovoda Vodovodno omrežje na Bledu že zdavnaj ne ustreza več potrebam prebivalcev. Bled se je s svojo okolico v zadnjem času namreč precej razširil, vodovodne napeljave pa so ostale iste. Leta 1959 so izdelali za obnovo idejni projekt. Po tem predračunu bi takrat veljala ta investicija 184 milijonov dinarjev in toliko so tudi dobili posojila od Investicijske banke v Ljubljani. Po tem planu so predvidevali obnovo v treh etapah, vendar so vsa ta sredstva uporabili že do konca druge etape, za tretjo — izgradnjo vodovodne mreže na samem Bledu in še enega novega rezervoarja — pa je zmanjkalo denarja. Predračunska vrednost za to tretjo etapo pa znaša po letošnjih cenah še okoli 72 milijonov dinarjev. Po vseh dosedanjih izračunih so ugotovili, da je ta razlika nastala v glavnem zaradi povišanja'cen gradbenemu materialu v teh letih od 1959. leta dalje, ko je bil sestavljen prvotni predračun. Ker je ta problem treba nujno urediti, so na zadnji seji Občinskega ljudskega odbora Radovljica o tem razpravljali in sklenili, da je treba z gradnjo nadaljevati in jo zaključiti najkasneje do 1965. leta. Sredstva za to pa bodo razen občinskega ljudskega odbora prispevali še: Vodna skupnost za Gorenjsko, gospodarske organizacije na Bledu in, okolici pa tudi prebivalci sami. N. B, Tovarna čevljev Planika je te dni odprla na starem trgu v Ljubljani servisno delavnico za popravila cev-lJev- Kot zatrjujejo, bodo njene usluge dokaj cenejše od obrtniških. Povemo naj še to, da je delavski svet kranjske Planike sklenil odpreti podobne servisne delavnice tu-di v vseh večjih krajih Slovenije. Na naši sliki: mehansko popravilo čevljev varnosti« v petih celjskih podjetjih (Metka, Cinkarna,, Železarna. Store, Ingrad in Tovarna emajlirane posode). Na razstavah so razni grafikoni, ki prikazujejo izgubljene delovne dneve in kaj bi lahko s tem denarjem napravili, če ne bi bilo bolovanj. Razstavljeni so tudi razni tehnično higienski pripomočki, zaščitna sredstva, ki so obvarovala marsikatero nesre- \ čo itd. Ko ogleduješ slike raznih nezgod, se nehote spomniš, da smo še zelo malo napravili 'za zaščito človeškega življenja, ki je in nam mora biti. najdražje. Toda ne le razstave. Pred-sedniki sindikalnih podružnic v teh podjetjih so povedali, da so letos pripravili tudi zelo živahne razprave v kolektivih o tem, kako ohraniti zdravega človeka in se obvarovati nesreč, kako v bodoče smotrno uporabiti vsa ta sredstva, ki jih je danes družba izgubila zaradi nezavarovanega stroja ali neznanja posameznika. Vse to bomo lahko storili, če se bomo vsi zavedali te odgovorne naloge, ne da bomo prepuščali var- Komisija za hlgiensko-tehnično zaščito Ljubljana-Moste je. ob tednu »Varnost pri delu« odprla vzorno urejeno razstavo, na kateri so nazorno prikazani glavni vzroki nesreč. Razstava je vsekakor koristna, saj so z grafikoni prikazali porast nesreč v občini nost človeka samo varnostnim tehnikom. Skoraj v vseh podjetjih pripravljajo tudi zasedanja delavskega sveta, ki bo razpravljal o dopolnilni zaščiti človeka. Če ocenjujemo sedanje razstave, je po vsebini najboljša pri gradbenem podjetju Ingrad, N kjer lahko opaziš, kje je še premalo zaščiteno delovno mesto in kje preži nesreča. Razstava je privlačna in zelo zanimiva ne samo •za člane kolektiva, temveč tudi za ostale. Nič dosti slabša ni razstava v Železarni Štore, medtem ko je najslabša v Cinkarni. Če bi ocenil po razstavah, kaj je katero podjetje napravilo za varnost človeka, bi bil vrstni red verjetno isti. Po zaključku tedna varnosti bo občinski sindikalni svet Celje organiziral centralno razstavo, na kateri bodo z raznimi, prikazi sodelovala skoraj vsa večja celjska podjetja. Seveda tista, ki imajo kaj pokazati, tista, ki so nekaj naredila za zaščito človeka pred nezgodami. Komisija že skoraj mesec dni pripravlja razni material, ki naj bi obiskovalcu prikazal, kaj vse bo v bodoče treba storiti, da preprečimo oziroma zmanjšamo število obolenj ljudi. Prav zaradi tega bodo Celjani podaljšali teden varnosti na vse tedne v letu, tako da bodo sle -herni dan več vlagali v to življenjsko važno investicijo skrbi za delovnega človeka, ker bodo tudi iz teh investicij prav gotovo lahko črpali precešnje milijone in, kar je glavno, človek bo na svojem delu zdrav in siguren. ŽE • METLIKA: 26. novembra klub družbenih organizacij Železniška transportna podjetja so ob praznovanju 20-letnice revolucije podarila mladini televizijski sprejemnik in 300 knjig. Vse to so namestili v dveh neurejenih sobah. Zato so sindikalne podružnice na priporočilo občinskega sindikalnega sveta sklenile, da bodo pomagale urediti ta klub družbenih organizacij, nakupile potrebno opremo in ostalo, tako da bodo klub odprli do občinskega praznika — 26. novembra! J. D. • TRŽIČ: Pomoč kolektivom prosvetnih delavcev Da bi pomagali kolektivom prosvetnih delavcev pri izdelavi pravilnikov o nagrajevanju in pri uveljavljanju zakona o finansiranju šolstva, je občinski sindikalni svet v Tržiču pripravil s člani izvršnih odborov sindikalnih podružnic pro-stevnih delavcev, člani sveta za šolstvo in upravnega odbora sklada ter drugimi organi, ki se ukvarjajo s šolstvom, posebno posvetovanje. Solniki pravijo, da bo delo lažje v Večjih šolah, kjer je dosti kadra, kot pa v manjših šolah, kjer na primer proučujeta samo dva ali celo samo en učitelj. Sedaj bodo po vseh šolah imenovali komisije, ki bodo izdelale predračune za sklade, s katerimi naj bi šole v prihodnjem letu razpolagale. Razen predračunov pa bodo komisije izdelale tudi osnutke novih pravilnikov o nagrajevanju prosvetnih delavcev. • SGP TRŽIČ: Več skrbi za varno delo V Splošnem gradbenem podjetju Tržič je bilo v zadnjem času precej nesreč, od teh celo ena smrtna. Da bi izboljšali varnostno službo so v kolektivu pripravili razgovor z delovodji in predstavniki komisije za varnost pri delu Zavoda za socialno zavarovanje. Ugotovili so, da največ nesreč povzročijo mladi ljudje, ki še ne poznajo dovolj pravil podjetja. Precej nesreč je tudi zaradi tega, ker delavci ne nosijo pri delu predpisanih usnjenih čevljev in delovnih oblek, ki jim jih je kupilo podjetje. Sedaj v zimskih mesecih, ko gradbena dejavnost nekoliko pojenja, bodo organizirali v podjetjih več krajših seminarjev o higiensko tehnični službi in varnosti pri delu. Delavski svet podjetja je tudi sklenil, da bo razpisal delovno mesto varnostnega tehnika z nepopolno zaposlitvijo, ki bo skrbel za dobro varnostno službo. VE / • ZAGORJE: Decentralizacija mimo kolektivov Na zadnjem plenumu Občinskega sindikalnega sveta Zagorje so razpravljali predvsem o politični dejavnosti sindikalnih podružnic in o delu organov samoupravljanja. Iz porbčila je moč ugotoviti, da se nekatere gospodarske organizacije še niso popolnoma znašle v novem gospodarskem sistemu, da pa so bili kljub temu glavni nameni tega sistema doseženi. Treba pa bo hkrati z razvijanjem gospodarskega sistema skrbeti tudi za razvoj delavskega samoupravljanja. Decentralizacija samoupravljanja, ki je bila izvedena v glavnem na pobudo sindikalne organizacije, je šla namreč v večini primerov mimo kolektivov ali pa so o njej razpravljali na hitro, zelo površno. Razen tega je delo samoupravnih organov oziroma kolektivnega odločanja v večini primerov^ predvsem v manjših podjetjih, pod vplivom ljudi iz upravnega vodstva. Tudi priprave na sprejem novih pravilnikov o delitvi čistega in osebnega dohodka v zagorski občini ne potekajo ravno najbolje, saj so doslej sprejeli svoje pravilnike le v Gradbenem podjetju, Trgovskem podjetju »Potrošnja«, Komunalnem podjetju in Čevljarstvu. Zato so priporočili vsem gospodarskim organizacijam naj sprejmejo pravilnike najkasneje do konca novembra. (k) • CELJE: V štirih dneh so se marsikaj pogovorili Občinski sindikalni svet Celje je pred dnevi organiziral štiridnevni seminar v Dobrni. Namen seminarja je bil razčistiti nekatera vprašanja pri sestavljanju pravilnikov, demokratizaciji delavskega samoupravljanja in delu sindikalnih podružnic. Udeleženci seminarja so zelo živahno razpravljali o vseh teh zadevah. Seminar je pokazal, da so krajše . razprave s člani predsedstva še vedno nujne, posebno še sedaj, ko se bližajo občni zbori sindikalnih podružnic, katere bodo obiskovali. Predvsem se bodo morali bolj seznaniti s komunalnimi dejavnostmi in perspektivami posameznih služb v komuni. Komisija za izobraževanje pri občinskem sindikalnem svetu Celje je dobila ogromno materiala, kaj vse še mora urediti, da bodo člani predsedstva naloge laže urejali. ŽE • AJDOVŠČINA: Prva samopostrežna trgovina na Goriškem Pred kratkim je trgovsko podjetje Hubelj odprlo na trgu v Ajdovščini prvo samopostrežno trgovino na Goriškem. Trgovina ima 153 kvadratnih metrov prodajnega prostora, odpr' ta je neprekinjeno pa tudi izbira blaga je precej bogata. L. K. • OBALNE OBČINE: Končno učinkovito sodelovanje Pred nedavnim so na obalnem območju ustanovili na predlog občinskega komijeta ZKS Izola obalni svet s širokim zastopstvom predstavnikov oblastnih,, gospodarskih in političnih forumov vseh treh občil1-Tako se je končno uveljavil3 težnja po skupnem uveljavljanju vrste sorodnih problemov, kot vprašanje enotnih družbeni*1 služb, vprašanje bodoče organizacije trgovske mreže in P3' dobno. Obalni svet, ki mu bon° izmenoma predsedovali predstavniki treh občin, je že skup*10 proučil problematiko koprskeg3 kmetijskega kombinata in naš«1 vrsto stičnih točk, kar bo posp®^ šilo sanacijo tega velikega obal' nega kmetijskega posestva. I I S P o »TIME OlIT« Ze tretjič v zadnjih dneh so slovenski odbojkarji odpovedali nastop na pomembnih tekmovanjih zveznega merila. Na nedavnih izločilnih tekmah za vstop v zvezno ligo v Sarajevu in na Cetinju sta igrali le dve slovenski vrsti, dasiravno so imele štiri pravico nastopa. V tretjem primeru ne bo odšel na finale našega najbolj množičnega tekmovanja za naslov jugoslovanskega pokalnega prvaka najboljši slovenski predstavnik, mariborski Branik. Zamenjali ga bodo premožnejši odbojkarji slabšega ZORISA iz Ruš. Ob teh odpovedih, pri katerih se naši klubi odpovedujejo tekmovanj v zveznem merilu, bi morali odbojkarji odgovoriti na več vprašanj: • Ali so zvezna tekmovanja nepotrebna? • Cernu izločilne tekme za vstop v zvezni razred, če ni namena in možnosti tekmovati v njem? • Ali so klubi slabo gospodarili, da jim je zmanjkalo denarja za zaključek sezone? ® Ali pa je pri odgovornih proračunskih forumih tako malo razumevanja za odboj- ko, da odbojkarji zaradi popolnoma nezadostnih sredstev ne morejo iz slepe ulice in doseči višje kakovostne ravni? Ne vem! Če bi bil odbojkar, bi zahteval »-time out*> — dokler se ne najde odgovor na ta vprašanja. V minulem desetletju so nekatere športne panoge ogromno napredovale. Metalci kladiva so na primer Pomaknili svetovni rekord za več kot deset metrov navzgor. Skoraj podobno velja za skakalce v višino, ki dvigujejo sedaj letvico v povprečju za deset centimetrov više kot pred nekaj leti. Atletom pa tudi drugim Športnikom je pomagal k napredku modernejši način treninga. Med modernimi pripomočki se je v zadnjem času zelo uveljavilo dviganje uteži. V prvih vrsticah omenjeni napredek pripisujejo nekateri delu z utežmi, poveča-ni moči tekmovalcev in podobnem. O vsem tem so nam pred Uedavnim pripovedovali najboljši slovenski in jugoslovanski težkoatleti. Kljub velikemu »športnemu-« prizna-nju in čeprav so že vrsto let Prvi v naši državi, nimajo dvigalci uteži permanentnega državnega prvaka »Ljubljane-« primernih prostorov Za trening niti ustreznega tekmovalnega orodja. Trenirajo v nekdanji vin-ski kleti, v kateri je tako rnalo prostora, da se jim izjalovi vsak poskus obsežnej- šfQa dela z mladino in kjer Hjn vsak čas grozijo s pri-suno izselitvijo. ■Ali se je moč čuditi tem Požrtvovalnim težkoatletskim delavcem in tekmovalcem, če razumejo, da se ne da odpraviti neskladnosti med sPehi ter koristnostjo njiho-športne panoge in popol-,lrn siromaštvom razmer, v katerih delajo? .Čudili bi se lahko le, da vLjub temu doslej še niso rgli puške v koruzo. <■' Silo l!!llll!|lll!llllllllllllllll!llllllllll!ll!llll!l!ll!IIIIIIIIIH Poklicni gasilci so si pred svojim novim domom na Ptujski cesti za Bežigradom zgradili novo dvostezno balinišče. Čeprav so dnevi kratki, pa tudi jesensko vreme športnikom ni preveč naklonjeno, vlada na balinišču od jutra do večera veselo razpoloženje, kar dokazuje, da med gasilci ne manjka zanimanja za to športno panogo. V gasilski četi je tudi večkratni državni reprezentant in državni prvak Avgust Petrovčič, ki je hkrati tudi trener svojih poklicnih tovarišev — balinarjev. Illllllllllll!!llllll!llllll!l!llllll!lll!llllllllll!!lll!lllllll!l lllllllll ODSTRANJUJMO VZROKE, KI POVZROČAJO OBOLENJA! VEC pozornosti preventivi nagradami, ampak po nekem določenem ključu! Denimo: ZSZ si naj vzame 50 °/o prihranjenih sredstev in naj kar ima s tem dobiček, ostalih 50 0/o pa naj bi dobilo podjetje za nadaljnjo stimulacijo preventivnih ukre- Vsako leto izda Republiški zavod za socialno zavarovanje ogromna sredstva za zdravstveno zavarovanje. Splošna stopnja-prispevka za socialno zavarovanje je v letu 1961 za vse poklice blizu 22 "/o osebnih dohodkov, od te vsote pa je namenjeno 8,70 °/o za zdravstveno zavarovanje. Po predpisih odvedemo od vsote, ki je namenjena za zdravstveno zavarovanje, le 3 °/o za preventivo. Sklad preventivnega zdravstvenega varstva izkazuje v letu 1960 366,409.000 dohodkov, od katerih 'je bilo izločenih 223,661.000 kot namenska sredstva za gradnjo zdravilišč. Na ’ ta način je za pokritje preventivnih akcij in investicij za preventivne namene ostalo republiškemu zavodu le 142,747.000 dinarjev. Od teh sredstev je bilo skladno s sklepom skupščine o razdelitvi sredstev porabljenih 125,532.000 dinarjev, do-čim so bila ostala sredstva v višini 17,216.000 dinarjev prenesena kot dohodek v leto 1961. Sredstva, ki so bila izkoriščena za preventivo, so bila razdeljena takole: komisija za raziskovanje delovnih pogojev in delovnega okolja je dobila 21 milijonov, za skupno okrevanje zavarovancev in mladine je bilo izdanih 841.000, za opremo in usposabljanje preventivnih zdravstvenih zavodov 88,550.000, za izpopolnjevanje in šolanje kadrov 1,840.000, za dotacije za preventivne akcije družbenih organizacij 2,000.000, za zmanjšanje nesreč pri delu 1,300.000, za vse ostale preventivne akcije pa še 10,000.480. Torej nikakor ne moremo trditi, da se pri nas še ne ukvarjamo s preventivnimi ukrepi, vendar pa po drugi strani kažejo dejstva, da porabimo najmanj sredstev prav za tisto dejavnost, ki navaja ljudi na zdrav način življenja,^ na koristno uporabo prostega časa, na zdrav način razvedrila — kar vse bi lahko v znatni meri zmanjšalo število obolenj in nesreč pri delu. V letu 1960 je bilo izdano v LRS za kurativo preko 18 milijard. Ob tej številki se vsiljuje vprašanje, ali ni mogoče temeljiteje in načrtneje poskrbeti za preventivo in s tem zmanjšati število obolenj, število izostankov od dela, število nesreč pri delu in doma, ter s tem tudi zmanjšati prispevek za kurativo? Vzroke obolenj in onemoglosti bi bilo koristno temeljito preprečevati in odstranjevati, še preden se pojavljajo prvi znaki, kajti prav v tem je smisel in koristnost preventivnih . ukrepov. Čeprav je pojem preventive In preventivnih ukrepov resda ■ precej širok, bi moral obsegati v svojem najožjem pomenu besede v prvi vrsti tiste posredne in neposredne akcije, ki najbolj učinkovito utrjujejo človekovo zdravje in ga varujejo pred boleznijo. Danes še marsikje prevladuje mnenje, da moramo skrbeti samo za bolnika in da smemo ob njegovi postelji pozabiti na tis-t«, ki so trenutno še zdravi. Ob takem vrednotenju kurativnih in preventivnih ukrepov pa bo število ljudi, ki potrebujejo bolni-ško nego, iz dneva v dan večje, stroški za zdravljenje pa se bodo v kratkem podvojili. O V »Litostroju« so ugotovili, da je med ponesrečenci pri delu samo 3,9 °/o športnikov ® Za kurativo smo v letu 1960 izdali 18 milijard, za preventivne akcije pa smo porabili 125 milijonov @ Dejstva kažejo, da porabimo najmanj sredstev prav za tisto dejavnost, ki navaja ljudi na zdrav način življenja in koristno uporabo prostega časa —kar vse bi lahko v znatni meri zmanjšalo število obolenj in nesreč pri delu Ozrimo se okoli sebe in poglejmo, koliko Športnikov leži v bolniških posteljah, koliko jih je na bolniških dopustih in koliko se jih ponesreči pri delu in doma. V »Litostroju« so anketirali delavce, ki so se ponesrečili med delom. Ugotovili so, da so med ponesrečenci v pretežni večini ljudje, ki se ne ukvarjajo z nobenim športom, ali točneje povedano, da je med ponesrečenci le 3,9 °/o športnikov! Žal, kaj več podatkov o tem nimamo. Ce' bi delali podobne analize tudi glede na bolniške izostanke ali na oskrbne dneve v bolnišnicah, bi zelo verjetno prišli do zelo zanimivih zaključkov! Kot že rečeno, žal danes pri nas še ne razpolagamo z obsežnejšim gradivom, na osnovi kateregh bi lahko s številkami predočili rezultate in uspehe športne rekreacije. Tovrstno dokazovanje bi bilo koristno predvsem za vse tiste ljudi, ki niso še seznanjeni s pozitivnimi vplivi aktivnega oddiha in športne rekreacije. Če bi se športni referenti v gospodarskih organizacijah lotili tudi zbiranja rezultatov športne rekreacije, oziroma podatkov o tem, kako športna rekreacija vpliva na reakcijski čas, na spretnost, na število nesreč, obolenj itd., bi s tem delom koristili svojim ljudem in skup- nosti precej več, kot pa s Samo organizacijo tekmovanj in vodenjem aktivnega oddiha. Danes je že znanstveno dokazano, predvsem pa to dokazuje praksa, da je možno zelo učinkovito vplivati - na telesno sposobnost, koordinacijo gibov, moč, vdržljivost in spretnost z odgovarjajočimi sredstvi telesne kulture. Za bi bilo koristno, če bi gospodarske organizacije posvetile temu vprašanju več pozornosti, saj je. znano, da po veljavnih predpisih lahko zavod za socialno zavarovanje zviša prispevno stopnjo po posebnem ključu v primeru, da so v podjetju bolezenski izostanki nad okrajnim povprečjem. Prav tako mora gospodarska organizacija plačati večji prispevek, če inšpekcija dela ugotovi, da je zaradi nesreč in slabih delovnih pogojev visok izostanek pri delu. Če pa podjetju uspe zmanjšati število bolezenskih izostankov, število nesreč pri delu in bolniških dopustov in če kljub temu plača za socialno zavarovanje obvezno prispevno stopnjo, potem ima socialno zavarovanje od tega nedvomno dobiček. Če bi torej gospodarska organizacija dosegla s preventivnimi akcijami manjše število bolezenskih izostankov, nesreč pri delu, bolniških dopustov, in bi bilo potem to število pod okrajnim povprečjem, zakaj ne bi ZSZ te koristne dejavnosti stimuliral? Ne le z občasnimi pov. Glede na veliko korist, ki bi jo dosegle družbene organizacije na področju zdravja svojih ljudi s sistematično, načrtno in strokovno vodeno športno rekreacijo, je povsem jasno, da ta sredstva ne bi smeli porabiti za priložnostna tekmovanja in slične atraktivne akcije, temveč za resnično športno rekreacijo, ki pomeni ne pretirano, vendar sistematično utrjevanje in urjenje delovnega človeka. ANDREJ ULAGA »MAMA, kako se starta?« |§ Na šoli so imeli tekmova-M nje v teku čez dm in strn — H v »crošsu«, kakor pravimo. |§ Lepo in prav, saj je znano, H da sodi lahkoten tek v nara-g vi med najkoristnejše telesne g vaje. g Vprašala sem hčerko, kako s so se pripravljali, koliko tre-= ningov so imeli za jesenski g »cross«. Povedala je, da so g trenirali enkrat (enkrat sam-g kratlj, nato pa me je prese-g netila z vprašanjem: »Mama, g kako se starta?« g Beseda je dala besedo. Štiri g leta že imajo predmetni po-g uk telesne vzgoje, vendar = starta doslej še »niso vzeli«, g kakor je rekla hčerka. Sploh f§ imajo atletike zelo malo in g tudi iger z žogo malo, pač pa g veliko ritmike. g Nič nimam proti ritmiki, g vendar mislim, da se morajo g otroci v osnovni šoli najprej g naučiti pravilnega tekanja, g skakanja, plezanja, iger z žo-g go in lažjih vaj na orodju. ritmike pa toliko, kolikor je predpisuje učni načrt. Kajpak sem rada pokazala hčerki, kako se starta, bila pa bi bolj zadovoljna, če bi se tako temeljnih stvari otroci naučili v šoli. Tudi to na) dodam, da mi je všeč, da otroci v šoli tekmujejo. Strokovnjaki trdijo, da je tekmovanje za mladino psihološka in biološka potreba, vsakomur pa je tudi znano, da tekmovanje stopnjuje zanimanje za zdravo športno udejstvovanje. Seveda pa mora biti tekmovanje vsestransko pripravljeno, otroke je treba o vsem poučiti, posebno jih je treba s postopnim delom, s postopnim vedenjem organizma pripraviti na večje zahteve. Če ni zadostnih priprav, tedaj tekmovanje nima smisla in tudi ne doseže svojega namena. Tisti, ki tekmujejo nepripravljeni, si zdravstveno samo škodijo! PRVI GLASOVI 0 PRIPRAVAH NA ZIMSKO SEZONO O naših smučar j ih-tekmo-valcih lahko poročamo, da so storili korak naprej: spoznali so, na se je treba že v mesecih pred zimo pripravljati na napore smučanja in da ne more biti uspehov, če gredo na snčg nepripravljeni, brez treniranih mišic, brez utrjenih organov, brez kondicije. O koraku naprej govorimo zaradi tega, ker leta in leta prepričevanje ni zaleglo, zaupali so samo treniranju ni snegu. Temu primerni so bili tudi uspehi. Letos je bilo drugače. Nekateri so že kar marljivo trenirali v tovarišiji domačega društva, drugi kot posamezniki, zvezni trenerji pa so jih večkrat sklicali tudi k skupnim pripravam in k preverjanju telesne zmogljivosti (testiranju). Prav posebno je razveseljivo, da so se tudi skakalci pripravili na zimsko sezono. Vadili so se najprej v atletiki in športnih igrah, nato so se na ledenikih izpopolnjevali v tehniki smučanja in pred treningom na snegu so opravili tudi nekaj skokov na skakalnici z umetno maso v Italiji. 2e lani so pokazali skakalci več vidnih uspehov, letos pa bodo imeli še več realnih možnosti za dobra mesta v srečanju z najboljšimi inozemci. Seveda pa moramo dodati, da tudi v drugih državah niso držali rok križem. Od vseh strani prihajajo poročila o intenzivnih pripravah na svetovno prvenstvo v Chamonixu in Zakopanih. Švedi si pomagajo s skakalnico, pokrito s slamo, in s kratko krožno progo za tek. Nemci so že imeli prve preizkušnje na »suhi skakalnici«, na kateri je zmagal Georg Thoma (najdaljši skok 52.5 m), Francozi trenirajo na skakalnici v Bussangu. Švedski in norveški tekači so se že spoprijeli v štafeti na smučeh — šlo je za neko dobrodelno prireditev v korist Rdečega križa, na kateri so imeli 40.000 gledalcev. v Prav posebno vneti pa so alpski tekmovalci. Francozi so si postavili nalogo, da bodo opravili za trening pred svetovnim prvenstvom kakih 1000 km, kar. ni malo, če pomislimo, da se je Toni Sailer v letih svoje slave moral zadovoljiti s 500 km. Avstrijci so na koncu lanske zimske sezone ugotovili, da'morajo svoje priprave potrojiti, če hočejo biti kos Francozom. Avstrijski alpski tekmovalci so do 14. 'novembra trenirali slalom, nato pa so odpotovali na Cervi-nio, kjer se urijo v smuku. Italijanski smučarji so začeii s suhim treniranjem že v avgustu. Zbrali so se na morski obali, kjer so se izpopolnjevali z atletiko, gimnastiko, akrobatiko in športnimi igrami. Tako bi lahko poročali tudi o drugih, zlasti o tekmovalcih ZSSR, ki imajo znanstveno dognane metode kondicijskih priprav. O vsem tem ne pišemo zaradi tega, da bi pojasnili že vnaprej, kako trde preizkušnje čakajo naše tekmovalce na sve- tovnem prvenstvu v Franciji m na Poljskem — temveč z namenom, da bi jim bili ves čas priprav ob strani z razumevanjem za njihove dopuste, za smuči, maže in sploh za tehnično opre- mo, ki je dandanes tako zelo zahtevna. O pripravah na zimsko sezono pa poročamo tudi zaradi tega, da bi spomnili naše delovne kolektive, med katerimi je na tisoče vnetih smučarjev, da ni dovolj, če planirajo različna priložnostna tekmovanja na snegu. To ni dovolj, treba je misliti tudi na priprave, na jesenski tek čez drn in strn, na gimnastiko v telovadnicah in seveda tudi na treniranje na snegu. Prav je, da na vseh športnih področjih zmaga spoznanje, da so le tista tekmovanja kaj vredna, ki so nekak zaključek organiziranih priprav, organiziranega bavljenja s športom. In končno velja naš poziv tudi tisočerim posameznikom, ki se veselijo nedeljske rekreacije na belih poljanah. Pametno je že zdaj misliti na napore smučanja (in tudi na nevarnosti!), pametno se je pred zimsko sezono utrjevati s priložnostno hojo v gore, z domačo telovadbo in prav posebej še s prijetnim sodelovanjem v telovadnicah Partizana in športnih društev. Izkušnja uči. da ima na snegu več užitka tisti, ki je kolikor toliko treniran — in izkušnja tudi uči, da so utrjeni tudi varnejši pred padci, kakršni lahko vodijo do nesreč. D. U. O 8 V ROVU V petnajstih dneh so prebivalci v tem prostoru zvedeli za nove priprave na beg. Da ne bi nihče ničesar pripovedoval ostalim v drugem poslopju, kjer je bila zaprta večina kriminalcev, so angažirali več ljudi za izkopavanje, za stražo ob oknih in vratih in na politčnih predavanjih. Na ta način ni imel nihče niti trenutka nekontroliranega prostega časa, v katerem bi lahko prišlo do izdaje. Dan in noč so kopali rov. Težave. Nadčloveški napori. Posamezniki so ostajali v rovu, utrujeni, brez zraka. Izmene v rovu. Onesveščeni. Na vprašanje, zakaj se ni umaknil, ko je čutil, da se duši, je tisti, ki se je onesvestil, odgovoril: >. ..Nisem mogel... ni bil še čas. Izmene še ni bilo. Pomisli, če bi vsi postali takšni slabiči. Kdaj bomo končali rov? Tako dolgo smo že v zaporu...« — Vem, ni potrebno zaradi tega izgubiti glave... Moral sem te zamenjati. Ali... morali smo poklicati okrepitev od zgoraj... — Sram me je ... Nikomur o tem ničesar ne povej. Ce jim boš povedal, me zagotovo ne bodo jutri pustili. Jaz pa ne morem biti zgoraj ... Kako mi bo mineval čas, ko smo tik pred koncem? Skrajna požrtvovalnost vseh udeležencev, pa tudi nestrpnost. Še niso prišli do zunanjih zidov. Življenje je minevalo na zunaj povsem normalno, brez kakršne koli nervoze. Obiski so rihajali dvakrat na teden, režskrbno so peli in se trudili, da ne bi prišlo do najmanjšega incidenta z organi glede varnosti. Stražarji so požrešno sprejemali denar in hrano od zapornikov, darila za storjene usluge: nakupovanje malenkosti, pisma za matere, žene, za sinove in sorodnike. Pisma družini niso povzročala nikakršnega suma. Politična predavanja za stražarje so bila redna. Tokrat zemlje niso odnašali iz sobe. Nalagali so jo v kot, ki ga ni bilo moč videti skozi odprtino na vratih. Kup pa je toliko narasel, da ga nihče ne bi mogel skriti. Neprekinjeno podkupovanje in dober odnos s stražarji so le-te uspavali. Sploh niso pričakovali kakšnih neprijetnosti od svojih »prijateljev«. Deseti dam potem ko so se znova lotili rova, je zrasla pred kopači velika ovira, poslednja ovira: zunanji zid zapora je kar čez noč zrasel pred kopači. Potrebno je bilo kopati še globlje. kajti nihče ni smel poskusiti izbijati kamne iz zida ... Najprej zategadelj, ker je bil zid zelo širok v temeljih, drugič pa bi bilo zbijanje betona lahko slišati v stražarskih stolpih. Ko se je prvi kopač, ki je prišel do te meje rova, pojavil predčasno iz njega, ga je drugi šepetaje vprašal: Si dosegel? in oči so mu sijale od radosti. Ta ni ničesar odgovoril. Gledal ga je z utrujenim pogledom, žalostno in izgubljeno: »Obvesti tovariše... — je na-osled spregovoril — kako bo? id je nemogoče prebiti. Bomo kopali globlje?« Nekaj zapornikov se je spustilo doli. Posvetovali so se. Nekateri so šli v rov, da so se prepričali o tistem, kar so že nekajkrat slišali in da preverijo besede o nemožnostih prebijanja zidu. »Za nas ni ničesar nemogoče« — so govorili voditelji. »Precej jih je bilo, ki so mislili, da beton ni moč premagati, mi pa smo ga ... Poglejte nas... medtem ko stražarji mirno spijo in niti ne sanjajo o tem, kako se je pod udarci upornosti in volje komunistov beton zmehčal.« Naj gredo skozi zid? Večina je sklenila: »Hitreje bomo skozi mehko zemljo, pa čeprav še tako globoko, kot skozi trdi in debeli zid. Ne smemo hazardi-rati z večmesečnim delom, s poslednjo priložnostjo za beg ... To noč so delali v krajših izmenah. Vseh deset kopačev je bilo v spodnjem prostoru. Počasi so napredovali. Kopači so se morali vračati po nekaj metrov, da bi razširili odprtino in z večje daljave začeli kopati proti spodnjemu koncu temeljev. Na koncu so ugotovili, da so dvakrat več /opravili to noč kot prejšnjo. Naslednji dah so spet kopali. Manj ljudi. Po dva sta bila spodaj pod zemljo. Za vsak primer, da ne bi opazili odsotnosti večje skupine, če bi slučajno preštevali jetnike. Šestnajsti dan, potem, ko so vstopili v rov, so prišli pod zid zapora. Poslednjo oviro so premagali. Veselja ni bilo konec. Tisto noč so bili vsi obrazi veseli, vendar je nevarnost, da bi jih odkrili, rasla vsako uro. Ljudje niso mogli skriti veselja. Navdušenje v aprilski noči, ko se je dvajsetletni mladenič vrnil iz rova: »Končano je, tovariši... Končano ... Veste... zid. zid... zid... je ostal... ostal...« Ni končal. Onesvestil se je, padel je. kot bi ga pokosil rafal. Ljudje se za trenutek niso znašli. Kaj se je vendar zgodilo na njihovi poti do svobode. Na obrazu mladeniča in po pričakovanju so pravilno slutili: »Zid je ostal, pot je vodila pod njim ...« Potem je prišel ukaz: »Najprej proti površini, pazljivo, ko pridemo približno _v višino prejšnjega izkopa, prekinemo delo.« Naslednji dan je na dvorišču odmevala Internacionala. Navdušeni so bili tisti, ki so vedeli za priprave na beg, in tisti, ki o tem niso ničesar vedeli. Partijsko vodstvo gapora je rani je bila obveščena še isti dan o uspehu. Znova so zaprosili za njeno pomoč pri akciji. Partijsko vodstvo zapora je predlagalo: »... Mogoče bi bilo nemogoče izvršiti napad na zapor ... Predlagamo kot najbolj učinkovit ukrep — sabotažo v električni centrali. Ce ne bi bilo v zaporu luči, bi lahko vsi prišli skozi rov do izhoda pred zidom zapora. Ce pa bo luč, bi bilo to nemogoče, kopati daljši rov pa je nemogoče, ker so ljudje izčrpani in se onesveščajo, brž ko vstopajo v rov. Predlog so sprejeli. Naslednjo noč je bilo treba prekiniti električni tok. Kopači so čakali na svojih mestih. Po njihovi oceni je bilo treba skopati samo še 30 cm do površine. Vendar dogovorjen čas je že zdavnaj minil, luč pa je še vedno gorela. Zato so nehali kopati. Vso noč so bili budni. Veliko pričakovanje. Na ustnicah vsakogar so bila neizgovorjena vprašanja: »Zakaj niso? Kaj se je zgodilo? Da nas ni kdo izdal? V splošni nestrpnosti je nekdo vendar zašepetal voditeljem: »In če luč ne ugasne? In če jutri odkrijejo rov? Imamo mogoče še kakšne možnosti za beg?« Čeprav neprepričljiv, se je odgovor glasil: »Ugasnila bo... Mora ugasniti. Ce ne nocoj, potem jutri, za gotovo!« Prišel je drugi in ponovil vprašanje: »In če nas odkrijejo do jutri zvečer? Precej visoko smo kopali-. .. Mogoče bo spet kdo od njih kot zadnjič stopil v rov?« Na to ni mogel nihče ničesar odgovoriti... S prvimi sončnimi žarki, ki so božali utrujene zapornike, je dvom v uspeh zajel vse zapornike. Zato je partijsko vodstvo zapora sklicalo sestanek: »...Vsi ljudje morajo biti pripravljeni v skupini.« Koča Džodže je moral tisti dan zbrati vse stražarje. Imel je dovolj denarja, da je uspešno opravil to nalogo. Tovariš Krste Cr-venkovski je šel v sosednje poslopje in preprečeval izhod političnim zapornikom, da bi tako onemogočil stik naših ljudi z njimi. Na vse je bilo treba paziti. Počasi so minevale ure. Cez dan so dobili sporočilo iz.Tirane: »Ne skrbite... Vse je urejeno... Slo je za majhno napako... Vse bo tako, kot je domenjeno. Bodite mirni!« Vsem so to sporočili. Precej iih ni verjelo. Vendar... Čakali so ... na naslednjo noč s podvojenimi upi in z mnogo večjimi željami po svobodi kot prej., Tisti dan ... aprilski dan je bil daljši od vseh prejšnjih, celo od tistih najdaljših poleti. — Kdaj bo že ta prekleta noč? je nervozno siknil nekdo in nestrpno gledal v jasno nebo, v sonce, ki je bilo še daleč od zahoda. Stražarjev ves dan ni bilo. Tudi zapornikov iz sosednjega poslopja. To je pomenilo, da sta bili najtežji nalogi izpolnjeni. Koča Džodže in Krste Crvenkovski sta prišla v svojo sobo tik pred spanjem. Vse priprave so' še enkrat prekontrolirali. Potem so ukazali: »Ob enajstih nocoj! Kopači morajo biti na svojih mestih. Potem bomo šli po temle vrstnem redu...« Natanko opolnoči je ugasnila luč. Rov so prebili. Šli so drug za drugim. Zborno mesto je bilo oddaljeno od zapora samo nekaj sto metrov; sredi livade kot oaza je bil nekakšen gozdiček. Pripravljeni na akcijo so jih pričakovali oboroženi ljudje tiranske organizacije, da jim pomagajo na poti v svobodo, na svobodno ozemlje. Pobegnilo je 22 zapornikov. Zadnjega ni bilo. Kaj se je zgodilo? Pojasnila ni bilo. Po neki verziji je izhod iz rova zasul dežurni karabinjer, ki je bil na obhodu. Padel je v jamo in razglasil alarm. Po drugi verziji se je izhod iz rova sam zasul, zaradi nepazljivosti ali neprisebnosti zapornikov. Štiriindvajseti se je moral vrniti ... Dvaindvajset zapornikov na čelu s Kočo Džodžejem in Krstom Crvenkovskim je krenilo v noč. Ob zori so bili že daleč. Tedaj je Crvenkovski prvikrat povedal, kdo je. Vse dotlej je bil za vse v zaporu Jovan Spiri iz Gostivara, po po-plicu trgovec. Koči je na samem povedal o svoji partijski funkciji, vendar ne tudi pravega imena. Naslednji dan se je začela hajka za zaporniki. Preštevanja so bila vsako uro. Izpraznili so zgornjo celico. Ko so poklicali »Jovan Spiri«, se je javil nekdo, ki je bil na smrt obsojen. Cez nekaj tednov se je zagovarjal pred sodiščem v Tirani. Za Spirija ni bilo nikakršnega dokaznega gradiva. Tako je tudi ta drugi Jovan Spiri, nekdanji obsojenec na smrt, nepričakovano doživel svobodo. PREŽIVEL LASTNO SMRT Zagreb. Zasužnjeno mesto. Spremenilo se je v fronto proti okupatorju. Atentati, sabotaže, letaki... Bobnijo bombe ilegalcev. V zrak so vrgli skladišče municije v Sopnici pri Zagrebu. Ustaši pripravljajo maščevalno akcijo. Dne 20. januarja 1943 so začeli v zagrebški Dubravi javno obešati. Edini, ki je pobegnil, je bil Milovan Kovačevič. Prišel je dan, ko ni bilo več negotovosti, ki kot ostro rezilo prekinja vse življenjske niti, dan, ko je treba stopiti pred cevi ali ko se skozi zanko po-slednjikrat pogleda pobočje gora. Težki ustaški koraki. Ključ v ključavnici. Naperjene cevi. — Bogdan Ogrizovič, Radovan Rajhercer, Petar Mikoče-vič, Ljubomir Sokolovič .. Milovan Kovačevič. Kovačevič. Mrk pogled. Osivela brada na neobritem obrazu. Bledica. — Pripravite se! je zavpil ustaš. Tisti, ki so ostali v celici, jim pomagajo. — Na svidenje! Na svidenje! — Na svidenje?! je vprašal začudeno eden od izbranih. AFERA W A L K E R g GENERAL JE REKEL | PENTAGONU: »NE!« Hi V ZDA je ena izmed največjih žalitev, če nekomu rečejo, Ull da je komunist. No, in do pred kratkim je bil v ameriški HH vojski general, ki je obtožil bivšega predsednika Harryja IH Trumana in Eleonoro Roosevelt ter še nekatere druge oseb-§H§ nosji, da so »rdeči«. H§ Ta general je pred dnevi rekel: »Zdaj se šele pravzaprav ssl življenje začne!« Edwin Walker je bil komandant XXIV. divizije v Zahodni UH Nemčiji. General Walker pa je dal ostavko in se odločil, da §=! se bo kot bivši oficir v civilu lahko brez omejitve, na katero |!g ga je doslej opozarjala uniforma, posvetil svojemu »življenj' jHH skemu cilju«: boju proti komunizmu. HH ' General Edwin Walker je sprožil afero, vznemiril ZDA HH in povzročil diskusije v Beli hiši, Pentagonu in Kongresu, gg General, ki se je odrekel činu, vojaški slavi in pokojnini, je HH bil glavna tema razgovorov na vseh ulicah in vseh ustano-5=5 vah ZDA. Vse pa kaže, da govorice o njem ne bodo pre-e= nehale, kajti za Walkerjem stojijo močne reakcionarne poli' 55= tične sile, za njim stoji fašistično združenje »John Birch«-Bivši general je član tega združenja, člani pa so tudi neka-§§§ teri senatorji iz Texasa, med njimi republikanec John To* 5=g wer, pobudnik nedavne kampanje proti pomoči ZDA Ju' gg§ goslaviji. jHH Kaj je povzročilo afero in zakaj se je general Walker g požvižgal na vse, kar je na vojaški lestvici dosegel? HH Plaz, ki je pokopal vojaško kariero bivšega generala Wal' Us kerja, je sprožil v javnosti časnik »The Overseas Weekly«, ss ki ga tiskajo v Frankfurtu v glavnem za pripadnike ameri-ških oboroženih sil v Evropi. List ima naklado 50.000 izvo-dov. Aprila letos je časnik obtožil komandanta divizije Wal' H§ kerja, da je uporabljal v političnih govorih pred vojaki v ==5 svoji diviziji gradivo in smernice združenja »John Birch«. H!! Obtožil ga je tudi, da je označil nekatere ugledne Američane, 555 da so komunisti. Začetek afere: general Walker je tožil najprej avtorja !!§ članka Siegfrieda Naujocksa in prepovedal podrejenim čast-= nikom in vojakom, da mu dovolijo obisk v vojašnici, kjer H| je nastanjena XXIV. divizija. Mogoče bi bil general Walker 55= še danes general in komandant divizije, če ne bi tega ukazal. §Hf Tako pa se je klobčič afere odmotaval in ves primer so na-== tančno preiskali. Ugotovitev: »Overseas Weekly« je imel HH prav. Generala Walkerja so odpoklicali s položaja. = Poročajo, da ga niso odpoklicali toliko zaradi njegovih HH čudnih izjav kot predvsem zato, ker je ameriškim častnikom HH načelno prepovedal, da se ukvarjajo »s politiko«. Preiskava HH je prav tako pokazala, da je general poskušal zelo neposred-HH no vplivati na svoje vojake in jih nagovarjal, naj na volitvah H! na Kongresu leta 1960 glasujejo za konzervativne kandidate- Ko so generala suspendirali, je prejemal plačo polkovnika IH in delal v administraciji generala Clarka v štabu ZDA za HH Evropo v Helderbergu in koval načrte... Revija »Newsweek« pa je pred dobrim mesecem sporočila, 1=5 ds konzervativni republikanci v Teitasu razpravljajo o mož' HH nosti, da bi generala Walkerja kandidirali v Senat. Samo de-HH set dni kasneje so odstavljenega poveljnika nepričakovano =55 imenovali za pomočnika šefa štaba vojaških sil ZDA na Ha-§|§§ vajih na Pacifiku. iis Vendar general Walker ni nikoli odpotoval na Havaje-=5= Tokrat je presenetil Pentagon. Sporočil mu je, da daje ostav-5=5 ko in da se umika iz armade. »New York Herald Tribune« j® g=j to njegovo potezo označil: bržkone želi postati pomembna fpš osebnost v desničarskem gibanju v ZDA. Dva dni kasneje 5=5 je Pentagon presenetljivo hitro sprejel njegovo ostavko- Klobčič »afere Walker« kajpak s tem ni še popolnoma Ul odmotan. Pravzaprav kaže, kot da bi se znova začel. Te dni m je bil glavna tema razgovorov v Kongresu. »New York Ti' === mes« je ob tem napisal, da gre pravzaprav za »prve stvarne HH težave po letu dni relativnega miru«. Kako so nekatere sile v ZDA nevarne, bo pokazala pri' 555 hodnost, v kateri bo odstavljeni general nedvomno odigra} §H| pomembno vlogo. Primer Walker je vsekakor eden v serij' =55 pojavov, ki kažejo, da je protikomunizem uradna politik3 =š ZDA, ki vodi včasih očitno in logično tudi do fašističnih ==i izgredov. 2 S PONAREJENIMI DOKUMENTI V NEMČIJO Poglejte in obvestite me. Mogoče boste dobili vtis o kakšnih okrepitvah na vzhodu ... Mimogrede: osebo, ki jo boste srečali v Haagu, mogoče poznate. Ko je to rekel, se je zasmejal, jaz pa sem pomislil, kako gospod Senior vse ve. SREČANJE V HAAGU Moje potovanje do Haaga je minilo brez razburjenj. Kar zadeva Nizozemce, so še živeli v miru. Povsod pa sem opažal, da je njihov optimizem na majavih nogah! Vse je kazalo, da ljudje upajo o upih in da si prizadevajo prepričevati drug drugega. Ko sem odhajal iz poslopja carinarnice v Haagu,. sem zagledal pred seboi zelo lepo oblečenega človeka manjše postave, ki se je nameril naravnost proti meni, in rekel: — Ali ste pred kratkim igrali nogomet. Po nekaj trenutkih pa: — Vi ste neprecenljivi. Tedaj sem se ga spomnil. Preis. Znani nogometni igralec. Pravzaprav zadnji, za katerega bi lahko pomislil, da se ukvarja s tem delom. Očitno je tudi on enako mislil o meni, ker je skozi smeh rekel: — Kako nas izbirajo! Kajne? Preis mi je povedal, da je že vse pripravil. — Lahko prejmete kakršen koli komplet dokumentov, obleke itd. Po želji. Seveda pa je potrebno, da prstne odtise zabeležite v tiste dokumente, ki jih boste izbrali. Lahko vas prepeljem čez mejo brez težav. Pozneje boste morali kajpak sami zase 4 skrbeti. Kar mene zadeva, ne bi bil rad na vašem mestu. Zadržala sva se v nekem drugorazrednem hotelu, potlej pa odšla v mirno restavracijo. Pogovarjala sva se. Preis je bil za to, da prestopim mejo kot nemški trgovec. Strinjal sem se z njim. V vsakem primeru sem tudi sam mislil, da je najbolje v tej vlogi potovati vsaj do Claveja. Sodil sem pa, da bi bilo potem še najbolje potovati kot vojaška oseba, kajti civil, ki bi v tem času potoval po teh conah, bi bil vsekakor sumljiv in bi ga vsekakor kontrolirali in spraševali. Naposled sem vzel od, Preisa dva kompleta dokumentov. V enih je pisalo, da sem trgovec Adolf Schulz, ki potuje med nizozemsko in rheinsko oblastjo po ukazu vlade. Dokumenti so bili podpisani tudi od vojaških oblasti, pa sem tako postal »persona grata«. GROŽNJE GESTAPA Drugi komplet dokumentov pa je dokazoval, da sem major, dodeljen zahodnemu štabu Generalštaba. V dokumentih je bilo tudi sporočilo, naj mi pomagajo glede prometnih sredstev in nočitev. Dokumente je podpisal šef obveščevalne službe zahodne fronte. To je bil podpis, ki ga ne bi ignoriral noben šef policije, čeprav bi bil še tako krut. To je bila velika pomoč za mene, kajti prav Gestapo je bil glavna nevarnost in ne Wehrmacht. Niti pojma nisem imel o tem, kako so prišli do teh dokumentov. Vendar pa sem vedel, da kadarkoli so Nemci spremenili kakšen podpis ali kaj drugega za kakšen poseben dokument, so v 24 urah tudi na naši strani spremenili ^vse potrebno. Zvečer je »gospod Schulz« v avtomobilu odpotoval iz Haaga, kajpak ne brez občutka neprijetnosti, kljub Prei-sovemu optimizmu in njegovemu prepričanju, da me bo avtomobil natanko po 14 dneh spet čakal na meji. Na določenem kraju me je čakal mercedes. V njem so bili trije Nemci. Odpeljali smo se... Preis mi je svetoval, naj z avtomobila stopim v neki vasaci, nedaleč od Clebea. To pa ni bilo všeč mojim sopotnikom. Oklevali so, da bi ustavili. Tedaj mi je šinilo v glavo, da bi poskusil z dokumenti in da bi videl, kakšen učinek bi ti napravili na nje. Tako sem tudi ukrenil. Učinek ni izostal. »Seveda, gospod, če bi to vedeli, ne bi ugovarjali in vas ne bi ovirali, gospod.« Izkoristil sem to prednost, zapisal njihova imena in naslove ter še nekatere podrobnosti iz njihovih osebnih izkaznic. Rekel sem, da se lahko zgo- di, da se še kdaj srečamo, če bi zahte' vali dokaze o lojalnosti Stranki. Sp°' ročil sem jim, da je tod precej spi' jonov, in da morajo biti vsak čas pri' pravi j eni pomagati Stranki, ponoči 3'' podnevi. Tedaj sem dobil inspiracijo. NOVI TOMOSOV COLIBRI T-12 močnejši motor — 2,3 KM, tri stopnje prenosa, možnost večjega vzpenjanja, hitrost 60 km na uro, večji tank za gorivo, dva sedeža, sodobnejša oblika in še mnogo manjših izboljšav — to so prednosti novega Tomosovega Colibrija T-12! Tovora Dofcr nh vozil TOMOS Koper ) KAMNIŠKE PERSPEKTIVE Kot bf ga gore vzele v naročje, leži mestece Kamnik. Ob juinem sklopu Savinjskih alp je razpotegnjeno v ozki dolini med strmim Starim gradom in predgorjem Krvavca. Skozenj teče žuboreča Bistrica, nekakšno os in središče pa mu daje ponekod skoraj navpično pečevje Malega gradu. Narava je ta kraj obdarila z vsemi pestrostmi naše, slovenske zemlje... lovefc se }e prav zgodaj naselil na I, kraju današnjega Kamnika, zato je zgodovina o njem zelo pestra in bogata. Ledena doba mu je recimo pustila jezero in znamenitega mamuta. Mamut je zdaj v ljubljanskem muzeju, jezero pa je pustilo le nekaj sledov, ko ga je narava, po pripovedki na kaj čuden način, pustila izteči. Zemljepisni položaj Kamnika je bil že za naše davne prednike zelo ugoden. Oblika terena je dajala zaščito selišču, ki je bilo nekakšna vez med Kranjsko in Štajersko, hkrati pa odpiral pot na Dolenjsko in Primorsko. Prav zato je bil menda pred okoli pet sto leti najpomembnejše mesto na Slovenskem. Okoli njega so zrasli številni gradovi. Za mnogimi je ostalo le nekaj kamenja in razne legende (o Veroniki recimo), eden izmed njih bo pa prav zdaj začel hraniti zbrano zgodovinsko zapuščino. Stari Kamnik je bil dobro utrjen. Ko ga je pred okoli dve sto leti domala uničil požar, je staro mesto začelo dobivati današnjo podobo. NEPOGASLJIV PLAMEN REVOLUCIJE 17 amnik je pred drugo svetovno jKvojno živel nekakšno umirjeno in zaprto meščansko življenje. Toda le navidezno. V razvijajočih se podjetjih Remec (današnji Stol), Knaflič (današnji UTOK), Barutana (današnji Kamnik), Titan in v drugih niso samo brneli stroji. Vse pogosteje so se slišale preteče kletve proletarcev te spodbujajoče besede njihovih vo- diteljev. Delavsko gibanje je bilo v polnem razmahu. Stavka je sledila stavki kljub terorju in spletkam kapitalistov. Zadnja velika svetovna morija zato kamniških delavcev in meščanov ni našla nepripravljenih. Med prvimi so se dvignili k oboroženemu uporu. Njihov legendarni Kamniški bataljon je prižgal nepo-gasljiv plamen revolucije. Mnogo žrtev je izkrvavelo, mnogi se niso več vrnili v sajaste in zaprašene obrate kamniških podjetij. Tisti pa, ki so se vrnili, so s podvojeno močjo pričeli oblikovati novi Kamnik in novega socialističnega človeka. SEDANJOST DAJE SVETLE PERSPEKTIVE Vsa kamniška podjetja so se v dobi obnove naprezala, da bi zadostila potrebam nastajajoče nove industrializirane Jugoslavije. Leto 1950 ni prineslo z uvajanjem delavskega samoupravljanja samo novih družbenih odnosov, novega načina gospodarjenja in novega uveljavljanja delovnega človeka. Skoraj za vsa podjetja je to tudi čas začetka velikih rekonstrukcij, stalnega večanja in izpopolnjevanja proizvodnje. Vloženih je bilo mnogo milijonov in nastale so skoraj povsem nove tovarne. Število zaposlenih, ki jih je bilo pred vojno le nekaj sto, se je tako povečalo, da znaša zdaj že okoli šest tisoč. Nenehno je rasel tudi družbeni bruto proizvod, narodni dohodek, osebni dohodek, osebna po-trošnja, predvsem pa storilnost. Kamnik je dobival novo podobo. Po- leg novih gospodarskih objektov so gradili stanovanja in šole, urejali elektrifikacijo in ceste, turistične objekte in druge komunalne naprave. Petletni perspektivni plan za obdobje 1957—1961, so izpolnili že v štirih letih. f jj oloženi so bili temelji za še večji r razvoj na vseh gospodarskih in negospodarskih področjih dejavnosti, ki ga že jasno prikazuje perspektivni plan za obdobje 1961—1965. Naj nam povedo več o tem številke. Družbeni bruto proizvod bo leta 1965 že 28 milijard 750 milijonov dinarjev. Leta 1958 je bil le 9 milijard 800 milijonov dinarjev (oboje računano po zdajšnjih cenah)! Narodni dohodek, ki je bil 1958. leta 4566 milijonov dinarjev, bo leta 1965 že 13 miiijard 610 milijonov dinarjev. V obdobju petletnega^ plana se bo osebna potrošnja povečala za več kakor 70%, povprečni osebni zaslužki pa za okoli 40 %. Družbeni standard se bo nenehno izboljševal. Zgradili bodo okoli 350 novih stanovanj, asfaltirali ceste, napeljevali vodovod, urejali šole ... Za uresničitev vsega tega pa ne bo dovolj, da bodo vložili velika investicijska sredstva, ne bo dovolj, da dobijo podjetja nova osnovna sredstva. Nenehno se bo morala večati predvsem storilnost zaposlenih (boljši proizvodni postopek, vzpodbudnej-še nagrajevanje itd.). Po planu se bo storilnost skupaj povečala za 60 %, na enega zaposlenega pa 74,7%, saj se bo kljub povečanju narodnega dohodka za 141 % povečalo število zaposlenih le za 3.3,7 %. Kamnik je komuna z zelo pestro dejavnostjo, zato se bodo v prihodnje trudili, da še bolj pospešijo in vskladijo razvoj vseh tistih panog, ki dajejo skupnosti in občanom samim največ koristi. Predvsem bodo pospeševali tradicionalno in že utrjeno industrijo. Kmetijstvo, ki je v tej občini tudi močno, se sicer po številu zaposlenih ne bo večalo, pač pa se bo krepilo glede na produktiv- nost, zlasti s širjenjem socialističnih oblik gospodarjenja. V obrti bodo pospeševali predvsem uslužnostno dejavnost, v trgovini pa večali zmogljivosti tako, da bodo lahko sledili nagli rasti osebne potrošnje. Posebno mesto zavzema v življenju kamniške komune turizem. Narava je zanj bogato poskrbela, manj pa v preteklosti kamničani sami. Da bo v prihodnje drugače, nam obeta tudi plan. V petletnem obdobju se bo turistična in gostinska dejavnost povečala za celih 280 %. Omenjeni podatki so, kot rečeno, iz osnutka petletnega perspektivnega plana, zato bodo lahko doživeli v prihodnje še manjše spremembe. Družbena in gospodarska dejavnost občine pa bo seveda ostala v okviru predvidevanj osnutka, saj ta temelji na instrumentih nove gospodarske politike. Upravičeno lahko zato pričakujemo uresničitev vseh pričakovanj. Takšne so na kratko obetajoče perspektive kamniške komune. Z osnovanjem majhne obrtne delavnice leta 1896 je btl položen temeljni kamen današnje tovarne »TITAN« v Kamniku. V letih pred prvo svetovno vojno je ta obrat, ki je predvsem proizvajal gradbeno okovje, večkrat menjal lastnike, ki so, izkoriščajoč prehodne konjunkture, širili njegov obseg. Podjetje je leta 1911 — ko je prenehalo obratovati — zaposlovalo okrog 20 delavcev. Med njimi je bil tudi mladi ključavničar Josip Broz — današnji predsednik TITO. bratovanje podjetja se je obno-18 vilo šele s pričetkom prve sve-v tovne vojne. Večji razmah v razvoju pa je bil dosežen z izgradnjo majhne livarne leta 1920. Pričetek obratovanja majhne livarne v tovarni ključavnic in okovja »Kranjska tvomica željezne i bravarske robe Kamnik« daje obratu značaj industrijskega podjetja. Kasneje — leta 1925 — pa je bil z usvojitvijo proizvodnje temprane litine dokončno začrtan nadaljnji razvoj tovarne »TITAN«. Proizvodnja kvalitetne sive in temprane litine je omogočila naglo proizvodnjo vse večjega števila izdelkov. V tovarni so poleg številnih tipov novih ključavnic in okovja usvojili tudi proizvodnjo kuhinjskih strojčkov, tehtnic in fitin-gdv ■— spojnih delov za cevovode. Vendar pa so načrten razvoj podjetja dušili interesi tedanjih lastnikov in vpliv tujega kapitala. V letih okupacije je bilo uničenih mnogo orodij in naprav, ker je bila proizvodnja usmerjena v izdelavo predmetov, važnih za vojne potrebe. NOVA POT TJ rehod proizvajalnih sil v last | družbe, kot rezultat zmagovito A zaključenega oboroženega boja naprednih sil proti okupatorju, v katerem je darovalo življenje 27 delavcev tedanjega 300-članskega kolektiva »TITAN« — je začrtal novo pot v razvoju podjetja. Postalo je jasno, da obstoječe kapacitete ne bodo zadostile potrebam, ki jih je narekovala industrializacija države. Na osnovi določenega proizvodnega programa je bil izdelan načrt razširitve tovarne, ki je predvideval predvsem gradnjo nove livarne za temprano litino z letno kapaciteto 1500 ton. S tem bi bile zagotovljene zadostne količine ulitkov za potrebe razvijajoče se industrije v naslednjih desetih letih. Realizacija te prve faze izgradnje podjetja je tovarni popolnoma spremenila tudi zunanji videz. Na mestu, kjer so bili brez vsake organske povezave razmetani obrati, delavnice in lesene lope, so zrasli novi, po sodobnih zahtevah tehnološkga procesa in higiene dela zgrajeni objekti. S postopno gradnjo posameznih objektov pa se je širil tudi obseg proizvodnje. Vrednost proizvodnje se je v primerjavi z letom 1950 povečala za petkrat pri štirikratnem povečanju števila zaposlenih. S svojimi kvalitetnimi proizvodi se je podjetje uveljavilo tudi na sve- tovnem tržišču. Svoje proizvode izvaža v 18 držav raznih kontinentov. Vrednost izvoza pa znaša okoli 20 % celotne realizacije. SE VEČJA PROIZVOPNJA ■17 endar pa s sedanjimi zmoglji-W vostmi ne zadostujejo zahtevam w trga po temprani litini. Zato se je kolektiv odločil, da poveča proizvodnjo temprane litine z zgraditvijo nove livarne s pripadajočo obde-lovalnico ulitkov. Z obratovanjem' nove livarne se bo proizvodnja temprane litine povečala za približno šest in polkrat. Novi gospodarski ukrepi, ki smo jih začeli uvajati letos, so občutno vplivali tudi na življenje in delo v kolektivu tovarne Titan. Zavzeto so se lotili reorganizacije internega poslovanja, uvedbe strojnega obračunavanja, izdelave pravilnika o delitvi čistega dohodka podjetja ter decentralizacije delavskega samoupravljanja. Vsi navedeni ukrepi so med seboj povezani in drug drugega tudi dopolnjujejo tako, da ni bilo mogoče realizirati enega, če se hkrati niso realizirali tudi ostali. To je poglavitni razlog, da bo pravilnik o delitvi čistega dohodka sprejel delavski svet šele te dni. S pravilnikom o delitvi čistega dohodka bodo dani tudi pravi temelji za organizacijo štirinajstih ekonomskih enot. Uvedba ekonomskih enot ne bo učinkovala samo na proizvodnjo in gospodarjenje, temveč tudi na delavsko upravljanja, saj ga bo občutno decentralizirala. Vsaka ekonomska enota bo imela namreč svoj delavski svet, imenovan svet ekonomske enote. Za skladno delovanje in medsebojno povezovanje posameznih ekonomskih enot in zaradi zahtev po celovitosti upravljanja podjetja bo še vedno ostal centralni delavski svet. Poslovanje in pravice ekonomskih enot ter centralnega delavskega sveta pa bo določal posebni poslovnik ekonomskih enot, ki ga bodo v kratkem sprejeli. SKRB ZA ČLOVEKA TJ ovečanje proizvodnje bo zahte-Sj valo tudi povečanje delovne sile, ' kar bo še bolj zaostrilo že tako pereč stanovanjski problem. Da bi se rešili najnujnejši primeri, je bilo v preteklem obdobju graditve tovarne zgrajenih 69 družinskih in 30 samskih stanovanj. Prav zdaj pa gradijo še 48 novih stanovanj. K urejanju stanovanjskega problema sodijo tudi prevozi delavcev na delo in z dela. Z avtobusi Ljubljana-transport prevažajo iz oddaljenejših krajev kamniške občine dnevno okoli 170 delavcev. Tudi na ostalih področjih zelo skrbijo za delovne in življenjske pogoje zaposlenih., Kolektiv ima nov počitniški dom v Izoli, gradi pa tudi planinska zavetišča na Veliki planini. Med ostalimi sredstvi, ki jih dajejo za izboljšanje delovnih razmer, zavzemata največji postavki izobraževanje kadrov in higiensko-tehnič-na služba. To je v kratkem zgodovina in perspektiva tovarne Titan, gledana z vidika povečanja proizvodnje in z vidika razvoja boljših družbenih odnosov. Perspektiva razvoja je določena samo okvirno, kolektiv pa bo moral še krepko poprijeti, da bo vnesel v ta okvir tudi podrobnosti, l$i bodo zadovoljile interese družbe in kolektiva. STOL MILIJON KOLARJEV IZVOZA Med naša najpomembnejša in priznana podjetja v lesni industriji uvrščamo tudi industrijo pohištva »Stol« v Kamniku. Tovarna je bila ustanovljena 1905. leta in je večkrat menjala lastnike. Zadnji lastnik pred drugo svetovno vojno je bil ing. Remec, znan po izkoriščanju delavcev, ki pa je kljub takratnemu kapitalističnemu režimu moral večkrat kloniti pred stavkajočimi delavci. Najbolj^ znan je bil. štrajk delavcev v tovarni leta 1934, ki je trajal ves mesec. Tiffed narodnoosvobodilno vojno Je lil bila tovarna 'dvakrat požgana in ■‘■'■"■je v njej dočakalo konec vojne le 45 °/o delavcev. Zato je kolektiv takoj po osvoboditvi pričel obnavljati in večati tovarno, vendar je podjetje doseglo najvidnejše uspehe šele po letu 1950. Uspehe tovarne »Stol« v zadnjih letih nam zelo nazorno prikazuje primerjava proizvodnje (količinsko). Kolektiv je izdelal 1950. leta 221.606 kosov, lani pa 323.427 kosov upognjenega pohištva. V letu 1959 je bilo izdelanih 2753 kosov, lani pa 7800 kosov pisarniškega pohištva. Proizvodnja kinofoteljev je iz leta v leto večja. Leta 1950 so izdelali 4608 kosov, leta 1960 pa že 16.798 kosov tega pohištva. Proizvodnja je rasla v vseh obratih, kajti tovarna izdeluje še vrsto priznanih in na trgu zelo iskanih izdelkov, kot Rex izdelke, mizarske stole, vse vrste foteljev itd. Lahko trdimo, da se je proizvodnja v zadnjih desetih letih povečala za trikrat, medtem ko se je delovna sila v tem času povečala samo za 25 °/#. Tovarna »Stol« prodaja svoje izdelke po vsej Jugoslaviji. V letu 1959 so prodali na domačem tržišču za 386 milijonov dinarjev blaga, lani pa za 581 milijonov dinarjev. Največ izdelkcjv prodajo v Sloveniji, Hrvat-ski in Srbiji. Tovarna »Stol« je registrirana kot samostojni izvoznik ter izvaža v 14 držav. Med najmočnejše kupce sodi" jo: Anglija s 48,4 «/o, ZDA S 26,6% in Zahodna Nemčija s 16,5% vsega izvoza tovarne »Stol«, Od leta 1952 pa do leta 1960 Se je izvoz povečal za 289 °/o. Letos pričakujejo prav rekorden izvoz (izvozili bodo za več kot milijon dolarjev izključno končnih pohištvenih izdelkov). Qkrb organov delavskega samo-upravljanja je zadnja leta veljala predvsem izboljšanju proizvodnje in tudi večanju skupnega dohodka. S formiranjem poslovnih enot v podjetju v letošnjem letu, se je ta skrb še povečala, saj je 20% delavstva izvoljenih v organe delavskega samoupravljanja, ki neposredno Sodelujejo pri upravljanju podjetja. Dvig življenjske ravni delovnega človeka je razviden iz primerjave: višina povprečnih čistih mesečnih osebnih prejemkov je bila 1959. leta 18.186 dinarjev, 1960. leta 19.652 dinarjev, v prvem polletju 1961 leta pa 21.000 dinarjev. Uspehi so ustvarjeni s stroji in opremo, ki je že precej zastarela, zato kupuje podjetje vsako leto nove moderne stroje, predvsem z lastnimi sredstvi oziroma kratkoročnimi krediti. Modernizacija skladišča, gradnja objekta za grobi razrez in mnoge druge novosti so dokaz, da hoče podjetje še bolj razširiti in povečati svojo dejavnost. Kolektiv tovarne »Stol« šteje danes 1050 članov. Z načrtno gospodarsko politiko vzgaja svoj kader pretežno sama, deloma pa tudi s štipendiranjem in strokovnim izpopolnjevanjem drugje. Omenili smo že, da je podjetje vložilo precejšnja investicijska sredstva za stroje, modernizacijo skladišča, izgradnjo objekta za grobi razrez, vendar je to le začetek. Izdelan je že program za obširno rekonstrukcijo in za razširitev. Po opravljeni rekonstrukciji bo zmogljivost tovarne za 100 % večja, delovna sila pa se bo povečala le za 20 %. 17sekakor pa ob pogovoru o podjet-W ju »Stol« ne smemo mimo prizadevanj za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev zaposlenih, mimo življenja delovnega človeka, ki ustvarja iz dneva v dan večje delovne zmage. V vsakem delovnem procesu je osnovna delovna varnost in izboljšanje delo'.'nih pogojev nasploh. Za osebna zaščitna sredstva, varnostne naprave, za higieno in deratizacijo, za varnostno vzgojo in propagando potroši podjetje precej milijonov. Podjetje je v letu 1959 kupilo za letpvanje svojih članov' dom v Piranu. Letos je letovalo v tem domu 354 članov kolektiva. Za člane kolektiva, ki žele letni oddih preživeti v planinah pa gradi podjetje tri planinske koče na Veliki planini. Stanovanjsko vprašanje je splošen problem, vendar ga tudi tovarna »Stol« rešuje dokaj uspešno. Kljub skromnim sredstvom je bilo zadnja leta zgrajenih 70 stanovanj, med njimi stolpnica z 28 stanovanji ter 20 stanovanjski blok, ki je bil dograjen v letošnjem letu. Delavski svet podjetja je 40 članom kolektiva s posojili omogočil gradnjo zasebnih hišic. Tovarna »Stol*< ima tudi obrat družbene prehrane. Obrat izda dnevno 115 kosil, 60 večerij ter več kakor 350 toplih malic. š, ivljenje kolektiva pa ni vezano samo na tovarno, temveč sodelujejo člani kolektiva aktivno tudi v kultumo-prosvetnem in športnem življenju kraja. Dovolj bo samo, da omenimo gradnjo kulturnega doma s klubskimi prostori in knjižnico, ki sicer še ni v celoti, dograjen, vendar od leta 1957 dalje služi svojemu namenu. Za dom so člani kolektiva žrtvovali svoj čas in prispevke ter lahko s ponosom trdijo, da predstavlja danes žarišče kulture, prosvete In razvedrila na Duplici. Prizadevni športniki so si s podporo podjetja zgradili nogometno igrišče, ki je prva stopnja v'graditvi športnega parka z bazenom. Še in še bi lahko pisali o pod- jetju, ki sredi poleta, nenehnega vzpona in razvoja ponosno praznuje 20-letnico vstaje, z željo za uspešno uresničitev postavljenih novih načrtov. Med najstarejše slovenske tovarne sodi brez dvoma hek-danja kamniška smodnišnica, saj je kolektiv tega podjetja že pred nekaj leti praznoval stoletnico obstoja. Podjetje je prevzelo po osvoboditvi ime po mestu Kamnik in posluje sedaj pod firmo podjetje »-KAMNIK«. Ob stoletnici je izdal delovni kolektiv krajši zgodovinski pregled razvoja tovarne. Zgodovina tega podjetja v obdobju celega stoletja je res zanimiva, saj nas povede najprej v 1849. leto, ko je avstroogrslca armada v mestu Mantovi — Lombardija, zaplenila tamkajšnjo tovarno smodnika ter pripeljala zaplenjene stroje v Kamnik, da je z njimi osnovala smodnišnica, ki so jo v začetku, imenovali »prahama« (franc, poudre, nem. Pulver'i J stolči ni zgodovini je posebno za-inr.iivo poglavje o položaju dela vca-črnega mlinarja v dobi av-stroogrske in starojugoslovanske vojaške diktature ter nemške okupacije. Deseturni delovni dan, brezuspešna borba, za priznanje pokojnine po 40 do 50-letnem delu v podjetju, popolna oblast vojaške uprave nad delavcem in teror. nemškega okupatorja ter druge krivice so kalile smodniškega delavca v odločnega borca za svoje pravice. Okupacija zato teh delavcev ni presenetila nepripravljenih. Že sredi 1941. leta so organizirali delavci prve sestanke v tovarni in kmalu nato je padel prvi talec — delavec smodnišnice. Narodnoosvobodilno gibanje je dobivalo v tovarni vse vgžji obseg, delavci so odhajali v borbo, drugi so delali ilegalno v kolektivu. Z osvoboditvijo pa se odpira nova, svetla stran zgodovine kolektiva kamniške smodnišnice. rf>bnova domovine in industrializa-IBcija sta terjali od kolektiva iz-^ redne napore. Za rudnike, kamnolome, gradnje cest in železnic so bile potrebne velike količine proizvodov te tovarnd, to je razstreliva in vžigalnih vrvic. Kolektiv je razumel potrebe skupnosti in zastavil vse sile za zadovoljitev potreb. Proizvodnja je rasla iz leta v leto, hkrati z njo pa se je večala tudi delovna storilnost. Viden napredek je dosegel kolektiv v prvem desetletju delavskega samoupravljanja. V desetih letih (od 1950. do 1960. leta) se je delovna storilnost povečala za 30 %>. Vrednost proizvodnje na zaposlenega se je dvignila od 3 milijonov dinarjev na 3,6 milijone dinarjev, nasproti predvojni proizvodnji pa je porasla vrednost na zaposlenega za 130 Vo. V tem obdobju je prispeval kolektiv več kakor 4,5 milijarde dinarjev družbenih prispevkov oziroma 1 milijon dinarjev na zaposlenega letno. 17 ot najpomembnejši dogodek v ■»zgodovini podjetja je tudi za ta kolektiv prevzem upravljanja po članih kolektiva. Delavsko samoupravljanje se je razvilo iz skromnih začetkov obravnavanja najrazličnejših vprašanj iz življenja in dela kolektiva v smotrno gospodarjenje in razpolaganje z ustvarjenimi sredstvi. V zadnjem času je stopil kolektiv na pot nadaljnjega poglabljanja sistema delavskega samoupravljanja z decentralizacijo upravljanja. Sedaj sestavlja kolektiv 10 ekonomskih enot z izvoljenimi organi upravljanja, sveti oziroma zbori delavcev. Ti organi so že pričeli delovati. IJes je, da je njih delo še začetni-l'iško, ker še ne obvladajo vse pro-*'blematike, niti sedanji obračuni niso povsem prilagojeni posameznim enotam. Z uvedbo obračuna po ekonomskih enotah, delitve čistega dohodka in osebnih dohodkov po ekonomskih enotah, kar so začeli v kolektivu izvajati že v zadnjem tromesečju letos, bo brez dvoma v vsakem članu ekonomskih enot povečan čut za dobro gospodarjenje. l»ri izpolnjevanju proizvodnih in f* ostalih nalog pa delovni kolektiv ni pustil ob strani skrbi za čim-boljše delovne in življenjske pogoje zaposlenih. Vedeti je treba, da je proizvodnja povezana s posebnimi pogoji dela — življenju nevarnim in zdravju škodljivim delom. Zaradi tega vlaga kolektiv precejšnja sredstva v higiensko-tehnično zaščito, to je v zaščito strojev, delovne obleke, topli obrok, prevoz na delo, preventivno zdravstveno zaščito in drugo. Za proizvodnjo si mora podjetje vzgojiti kvalificirane delavce, ker je proizvodnja specifična. Zato velja precejšnja skrb tudi strokovni izobrazbi članov kolektiva in tako ne preseneča dejstvo, da si je v zadnjih desetih letih pridobilo potrebno izobrazbo v podjetju več kakor 250 delavcev. Kolektiv tega podjetja pa se upravičeno ponaša tudi z gradnjo objektov družbenega standarda v Kamniku. Ravno ob proslavi stoletnice obstoja, 1952. leta, je bil dograjen in izročen namenu kulturni dom, ki je odstranil precejšnjo težavo na področju kulturnega izživljanja prebivalcev Kamnika in okolice. Na severnem delu Kamnika pa se vedno bolj širi stanovanjsko naselje podjetja »Kamnik«. Pred kratkim so se vselili člani kolektiva v 18-stanovanjski blok, ki je peti v tem naselju. Dograditev tega bloka pa pomeni pridobitev tudi za ostale občane, ker bodo v spodnjih prostorih do konca leta urejeni sodobni trgovski lokali. Na drugem delu naselja pa že raste iz tal 20-stanovanj-ski stolpič, ki bo dograjen do konca 1962. leta. S tem bo v povojnih letih dograjenih več kakor 100 stanovanj za člane kolektiva podjetja »Kamnik«. V času letnih dopustov preživljajo člani kolektiva prijetne dni v počitniškem domu v Portorožu in v planinskih kočah na Veliki planini. Napak bi bilo reči, da živi ta kolektiv za nepreglednim zidom sam zase, saj je krepko povezan z okolico in v precejšnji meri vpliva na življenje kamniške komune. Tkelovni kolektiv pa ne živi samo BBza danes in ne misli samo na danes, saj bi bilo to v novih pogojih gospodarjenja zelo kratkovidno. Kolektiv je mlad z bogato tradicijo in žal zastarelimi napravami, ki ga silijo, da misli tudi na izboljšanje tovarne v prihodnosti. Vprašanje o perspektivi sp člani kolektiva že večkrat obravnavali, saj so že v delu programi za rekonstrukcijo in programi nove proizvodnje. Strokovni kader dela na tem intenzivno, kolektiv pa je navezal stike z vsemi organi in ustanovami, ki mu lahko pri tem pomagajo. V prihodnjih letih čakajo kolektiv na tem področju velike naloge, zagotoviti si bo moral precej lastnih finančnih sredstev, z gotovostjo pa računa, da mu bo ob tem pomagala tudi družba. Za »Kitajskim zidom«, tako že dolgo pravijo domačini in tujci visokemu in več kilometrov dolgemu betonskemu zidu, ki obdaja podjetje »Kamnik«, živi in dela ter snuje načrte za bodočnost kolektiv, ki prenaša delovne tradicije iz roda na rod, zavedajoč se v polni meri nalog, ki jih ima v socialistični družbeni skupnosti. SVILANIT O E m Izdelke kamniškega podjetja Svilanit pozna skoraj vsak potrošnik. Zakaj tudi ne? Enega izmed številnih izdelkov tega podjetja najdemo prav gotovo v slehernem našem gospodinjstvu, v sleherni garderobi. Na kratko povedano: mjihova osnovna dejavnost je tkal-stvo, barvarstvo in konfekcija. Izdelujejo pa frotir brisače, dekorativne tkanine (brokat in blago za zavese), šale, kravate, rute, kopalne plašče, namizne prte, vafel blago itd. astanek Svilanita se v bistvu ne razlikuje od nastanka mnogih naših podjetij, ki so zaživela po vojni. Nacionalizirana zasebna delavnica je bila zametek — kasnejša združitev ved takih obratov pa temelj za nastanek pravega industrijskega podjetja. Zametek tekstilne tovarne Svilanit je bila v letu 1947 nacionalizirana tkalnica svile v Mekinjah pri' Kamniku. V tem obratu se dejavnost bistveno ni menjala, razširila in izpopolnila se je samo proizvodnja. Leta 1952 sta bili priključeni k temu podjetju še tkalnici bombažnih tkanin v Smarci in Zapricah. V obrat Zaprice se 'je preselila konfekcija, ki je bila do tedaj v obratu Mekinje. V Šmarci se je proizvodnja bombažnih tkanin preusmerila v proizvodnjo frotirja leta 1857. Kasneje so. bile iz proizvodnje vzete tudi zastarele ročne statve za tkanje frotira. Do leta 1954 je imelo podjetje, čeprav se je imenovalo industrijsko podjetje, še vedno značaj obrtnega obrata. Leta 1954 so začeli graditi novo tkalnico s tiskarno, barvarno in kotlarno na Perovem, ki je postala jedro za postopno koncentracijo vseh obratov na enem prostoru. Centralizacija obratov Smarca, Mekinje in Zaprice je že nekaj let v teku in na Perovem je v novih obratih podjetja že zaposlena večina vsega delavstva podjetja. VSAKO LETO VEC /čeprav' so bile možnosti za uspeš-■ .nejši razvoj zaradi razdrobljenosti podjetja, zaradi pomanjkljivega in zastarelega strojnega parka zelo omejene, je tovarna Svilanit vendarle iz dneva v dan rasla in se večala. Z veliko prizadevnostjo so zbirali in kupovali po vseh koncih stroje, ki so bili večinoma stari, in jih montirali v svojih obratih. Strojni park se je tako v zadnjih letih povečal za šestkrat. Vendar je žal, zaradi zastarelosti in obrabljenosti že skoraj nerentabilen. Prav zato je modernizacija strojnega parka ena poglavitnih nalog kolektiva, ki jo nameravajo uresničiti že v prihodnjih letih. Da pa je kljub težavam Svilanit gospodarsko stalno napredoval, nam zgovorno pripovedujejo številke. Leta 1952 je imel Svilanit 99 delavcev, 46 statev, 62 milijonov dinarjev bruto dohodka, izdelal pa je 104.000 kvadratnih metrov tkanin. Leta 1955 je 242 delavcev na 70 statvah izdelalo 456 tisoč m2 tkanin, vrednih 436 milijonov dinarjev. Kriza, ki je leta 1956 doletela podjetje predvsem zaradi subjektivnih vzrokov, je napredek občutno zavrla. Toda kmalu so se razmere zboljšale in lani je 340 zaposlenih izdelalo na 90 statvah 900 tisoč m2 tkanin, vrednih več kakor 870 milijonov dinarjev. VEC KOT TRI MILIJARDE |1 entralizacija obratov na Perovem Ijbo seveda prinesla povsem novo ^obdobje v zgodovini podjetja. Po perspektivnem planu, ki bo uresničen že v letu 1964, se bo podjetje toliko povečalo, da bodo izdelali okoli 2,900.000 tekočih metrov, ali okoli 3,700.000 m2 tkanin. Vse to bo na 220 statvah izdelalo le 370 delavcev (20 več kakor danes). Da bo' proizvodnja kar za štirinajstkrat večja kot v letu 1950, bodo omogočili novi stroji, ki bodo povsem mehanizirani. Poleg sedanjih novih objektov bodo zgradili še eno veliko halo za tkalnico, tiskamo, konfekcijo in pripravo dela. Zgradili bodo tudi novo upravno poslopje s prostori za obrat drifžbene prehrane, nove garaže, skladišča, kolesarnico itd. V kolektivu mislijo tudi že na zgraditev svoje predilnice. Seveda bo prva faza rekonstrukcije podjetja Svilanit zahtevala precejšnja investicijska sredstva. Po planu bodo potrebovali skupaj kar okoli 900 milijonov dinarjev. Vsega, seveda ne bodo mogli prispevati sami, zato pričakujejo, da jim bo posodila družba, saj bo podjetje po rekonstrukciji ustvarjalo tri milijarde 400 milijonov dinarjev bruto produkta letno. NENEHNA SKRB ZA DELAVCA eprav je vsa zadnja leta rekonstrukcija zahtevala vedno 'večja vlaganja lastnih sredstev, kolektiv ni pozabil na druge naloge. S skopo odmerjenimi sredstvi je skrbel za izboljšanje delovnih pogojev in za večjo zaščito pri delu. Organiziral je številne tečaje za izpopolnjevanje strokovnosti in za pridobivanje kvalifikacij. Lani so porabili za izobraževanje kar 1 milijon 117 tisoč dinarjev. Da ta denar ni bil slabo naložen, že kaže, stalno večanje produktivnosti. Stanovanjska stiska -teži tudi kolektiv Svilanita. Letos so kupili tri stanovanja, prihodnje leto pa bodo kupili še pet dvosobnih stanovanj. Po končani rekonstrukciji bo seveda tudi ta problem v celoti urejen, kakor tudi prevoz delavcev. Popolnejšo organizacijo družbene prehrane nameravajo uresničiti tedaj, ko bo organiziran v Kamniku osrednji obrat družbene prehrane, ki je že nekaj let v načrtu. Z veliko požrtvovalnostjo jim je uspelo, da so uredili letovanje ob morju, za katerega je v, kolektivu precejšnje zanimanje. Zdaj so rešili ta problem na ta način, da so organizirali letovanja v sodelovanju z drugimi večjimi slovenskimi tekstilnimi podjetji. Za oddih svojih delavcev v planinskem svetu pa pripravljajo planinsko kočo na Veliki planini. VELIK VPLIV EKONOMSKIH ENOT XT zadnjem obdobju so v podjetju W izvedli tudi precej organizacijskih sprememb. Organizirali so ekonomske enote. Imajo sedem proizvodnih ekonomskih enot ter ekonomsko enoto uprave in ekonomsko enoto remontnih delavnic. Zdaj nimajo več obratnih delavskih svetov, ampak imajo- po obratih skupščine svetov ekonomskih enot, centralni delavski svet pa je svet ekonomskih enot. Mehanizem ekonomskih enot zdaj še izpopolnjujejo, kakor tudi nagrajevanje po enoti proizvoda. Že zdaj pa se čuti močan vpliv delovanja ekonomskih enot na večjo proizvodnjo, boljšo disciplino in boljše gospodarjenje. Delavci posameznih ekonomskih enot so sami spoznali, da so mnogi med njimi nepotrebni in odveč, kajti s smotrnim in marljivim delom lahko opravi isto delo manj delavcev. Seveda pa ugotavljajo, da je ves kolektiv kot celota dosegel z večjo prizadevnostjo znatne uspehe. Produktivnost na enega zaposlenega se je kljub vsem objektivnim težavam (zastarelost strojev, rekonstrukcija) tudi v letošnjem letu občutno povečala. Posledica tega je kajpak tudi večji osebni dohodek vsakega posameznika, kar konec koncev uresničuje naš skupni cilj, izboljšati življenjsko raven delovnega človeka. SVIT V SVETLEJŠO PRIHODNOST Keramično-kemično podjetje Svit v Kamniku je nastalo na povojni zapuščini tradicionalne keramične obrti v Kamniku. Podjetje, ki se tedaj še ni tako imenovalo, so v vsem povojnem obdobju pretresale številne organizacijske spremembe. Zadnja je bila lani, ko so iz Keramično-kemične industrije Kamnik nastala samostojna podjetja »Kalcit"-', »Termit-« (z obratom Tobi v Ihanu in peskokopi v Moravčah) ter »Svit"< v Kamniku. Podjetje Svit obsega tri različne dejavnosti, ki so pa med seboj tako ali drugače povezane. Prav zato se tudi deli v tri bolj ali manj samostojne obrate s precej specifičnim razvojem. Oglejmo si zato vsakega posebej. 17 eramični obrat podjetja Svit v n Kamniku je eden najstarejših v Jugoslaviji. Njegovi začetki segajo v leto 1854. Obrat se je razvil iz skromne obrtne delavnice za gospodinjsko in dekorativno keramiko, ki je bila znana posebno zaradi izdelovanja majolik. Ta keramika je bila znana vse do začetka druge svetovne vojne pod imenom »Kamniška keramika«. Tudi po drugi svetovni vojni_so v tem obratu izdelovali pretežno’ gospodinjsko keramiko. Sele leta 1957 so prešli na proizvodnjo elektroporcelana. V glavnem so opustili izdelavo gospodinjske keramike, medtem pa so še vedno pospeševali proizvodnjo dekorativne keramike na temelju folklornih oblik in ornamentike. Proizvodnja elektroporcelana je prinesla novo dobo v razvoju tega obrata. Še nekaj let po preusmeritvi proizvodnje so bili edini proizvajalci težkih varovalnih elementov v Jugoslaviji. Kmalu zatem so osvojili tudi proizvodnjo porcelanskih tekstilnih utenzilij in so danes edini, ki v celoti proizvajajo ves asortfman teh izdelkov. lani so razen tehničnega porcelana začeli proizvajati tudi steatit za visokofrekvenčno tehniko. Število raznih vrst teh izdelkov in obseg proizvodnje stalno naraščata. Razen tega proizvajajo tudi termoelektrično keramiko, specializirano za delo z uporovnimi žicami Kanthal. V perspektivnem načrtu je zagotovljen temu obratu še lep razvoj. V prihodnjem letu bodo izdelali že za 150,000.000 dinarjev porcelanskih izdelkov in prav tako za 150 milijonov dinarjev steatitnih izdelkov. IMPREGNIRANI MATERIALI rugi obrat Svita — razmeroma mlad — je obrat za proizvodnjo impregniranih materialov.' Izdelujejo bougier cevi, oljeno svilo, oljeno platno, oljene trakove, brez-šivne paralelne in diagonalne trakove ter oljen papir. Ti izdelki se uporabljajo pretežno pri izolaciji v elektroindustriji. Tudi ta obrat se bo v prihodnje znatno okrepil. Letos bodo izdelali v njem za okoli 100 milijonov dinarjev izdelkov, prihodnje leto pa že za 140 milijonov dinarjev. Razen povečanja proizvodnje bodo znatno razširili tudi izbor izdelkov. V razvojnem laboratoriju že pripravljajo vse potrebno za inc*ustrij-sko proizvodnjo steklenih bougier cevi iz steklenih vlaken in steklene tkanine, impregnirane s silikonskimi vlakni. Ta material je uporaben pri statični obremenitvi temperature 180 stopinj Celzija. ajbolj pestra je proizvodnja v tretjem obratu Svita — v kemičnem obratu. Letos bodo v tem obratu izdelali za okoli 140 milijonov dinarjev izdelkov, prihodnje leto pa že za okoli 160 milijonov dinarjev. Bruto produkt se bo povečal zlasti zaradi uvedbe proizvodnje novih izdelkov. V tem obratu izdelujejo zdaj okoli 70 najrazličnejših izdelkov. Na kratko povedano: izdelujejo razne polirne in brusne paste, čistilna sredstva, vosek za gonilna jermena, sintetična lepila ter preparate za nego avtomobilov. Med izdelki, ki bodo prišli iz tega obrata na trg prihodnje leto, pa naj omenimo lepila za lepljenje najrazličnejših materialov na kovine, ki jih bo uporabljala predvsem naša avtomobilska industrija (in ki jih sedaj uvažamo). Razen tega bodo novost tudi varilni praški za varjenje raznih kovin ter spajkalne paste brez kislin. OBETAJOČA PRIHODNOST ■g7 ljub temu, da je podjetje Svit v današnji obliki še zelo mlado in se je moralo boriti še z organizacijskimi težavami, je kolektiv, ki šteje zdaj 190 zaposlenih; dosegel v kratkem času velike uspehe. Doletela pa ga je tudi huda preizkušnja. Konec letošnjega maja je pogorel keramični obrat. Katastrofa je bila huda, toda kolektiv je z enotno voljo zagrabil za delo in že teden dni po požaru je proizvodnja spet normalno tekla. Hkrati z obnovo požganega obrata se je začela tudi rekonstrukcija celotnega podjetja. Keramični obrat je zdaj v grobem že obnovljen, celotna rekonstrukcija proizvodnje pa bo končana v bližnji prihodnosti. Tedaj bo v tem obratu povsem moderniziran tehnološki proces z visoko razvito mehanizacijo. Keramičnemu obratu bosta sledila tudi obrat impregniranih materialov in kemični obrat. V moderniziranih obratih bo seveda mnogo bolje poskrbljeno tudi za delovne pogoje zaposlenih. Prav delovni pogoji so bili doslej v zastarelih obratih skoraj nevzdržni. Toda kolektiv je prizadevno prenašal tudi te težave, saj je vedel, da si bodo le tako ustvarili sredstva za izboljšanje delovnih pogojev, hkrati pa tudi za izboljšanje življenjskih pogojev. Da to niso samo meglene perspektive, nam kaže nagel napredek prav v zadnjem obdobju, ko so v kolektivu organizirali ekonomske enote in so začeli deliti osebni dohodek po novem ter nagrajevati po enoti proizvoda. Ves ta mehanizem imajo že dobro vpeljan, vendar ga nameravajo v prihodnje še bolj. izpolniti. 2e zdaj se čuti v kolektivu močno zanimanje za večjo in boljšo proizvodnjo. Izboljšanje mehanizma nagrajevanja pa bo še bolj spodbudilo vsakega posameznika, kakor tudi vsako ekonomsko enoto in hkrati ves kolektiv, da bo kar najuspešneje proizvajal in gospodaril. \nm MS PONOS Tostran koroških gora, za goro Oljko, na robu Koželja in Rdečega hriba, leži rudarsko mesto — Velenje. Na vzhodni strani zapira velenjski bazen Paški Kozjak, na zahodu se nad njegovim obzorjem razprostira veličastno sredogorje Golt in Smrekovec, pred Prežihovo goro pa se vleče dolgi gozdnati greben Staknečega in Velikega vrha. Tu se je nekoč v ter-ciaru prelivalo Panonsko morje in ko je začelo usihati in odtekati, so ostale jezerine, v katerih se je razvilo bujno rastlinstvo, iz tega pa skozi tisočletja premogovni zaklad — temelj današnjega življenja. fTI o naravno bogastvo so pričeli iz I koriščati že v avstrijski dobi raz-ni privatniki. Leta 1873 je namreč to jamsko posest kupil Frane Mayer, ki pa jo je v letu 1884 prodal kapitalistu Danijelu Lappu iz Graza. Nato je bil rudnik v letih 1912 do 1918 v rokah avstrijskega državnega erarja, po prvi svetovni vojni pa ga je izkoriščala nekdanja Jugoslavija. V dobi stare Jugoslavije je rudnik bolj životaril, saj so ga nenehno pretresale razne gospodarske in finančne krize. Proizvodnja je padala, delo v jami je bilo primitivno, trdo in naporno. Druga svetovna vojna je prinesla rudniku največjega izkoriščevalca, okupatorja, ki ni le izkoriščal naše naravno bogatstvo, ampak tudi našega delovnega človeka. Za svoj nenasitni vojni stroj, katerega namen in cilj je bil podjarmiti vse evropske narode »nemškemu nadčloveku«, so potrebovali ogromne količine surovin. Njihova dejavnost je bila predvsem usmerjena na povečanje proizvodnje in na razširitev rudnika, da bi tako mogli v čim večji meri izkoriščati oziroma ropati naše rudno bogastvo. Kljub neprestanim akcijam revolucionarnih ljudi, mu je to v precejšnji meri uspelo. Po zmagi nad tujimi osvajalci jo rudnik prešel v last delovnega ljudstva. Prvo leto po osvoboditvi je proizvodnja močno padala, kar je popolnoma razumljivo, saj so partizani rudnik leta 1944 precej podušili in je bila po vojni potrebna temeljita obnova. Vsa naslednja leta pa se proizvodnja nenehno veča in se povzpne od 182.500 ton premoga v letu 1945 na 540.000 ton v letu 1953. Najpomembnejše leto v zgodovini velenjskega rudinka pa je leto 1950, ko je 23. septembra delovni kolektiv prevzel rudnik v upravljanje. Z izvolitvijo prvega delavskega sveta in upravnega odbora je postal naš delavec neposredni upravljavec podjetja. Uspeh je sledil uspehu. Delavski svet je začel urejati pereče probleme, ki so predvsem vplivali na proizvodnjo. Z izboljšanjem tarifne politike in pravilno razporeditvijo skladov za kapitalno izgradnjo in družbeni standard so bili velenjskemu rudarju dani delovni pogoji, kakršne zahteva družbena ureditev. Samoupravni organi pa so skrbeli tudi za boljše delovne pogoje na samem delovnem mestu. Rudnik se iz leta v leto bolj mehanizira in danes je to moderen rudnik, ki po mehanizaciji in učinkih prav nič ne zaostaja za najmodernejšimi evropskimi rudniki. elenjska premogovna kadunja se razteza od Šmartnega pri Velenju preko Šoštanja do Topolščice in je okoli 10 km dolga ter 1,8 km široka. Njena površina meri milijon kvadratnih metrov ter obsega Šaleško dolino in gričevnati del severno od nje. Lignitni sloj ima nesimetrično ponvasto obliko, s strmim in kratkim severnim krilom ter položnim južnim krilom. Največja do sedaj ugotovljena debelina sloja je 128 m. Velenjski lignit uvrščamo v mehki rjavi premog, ki vsebuje tudi vključke fosilnega lesa, takoime-novanega ksilita. Zaloge velenjske kadunje znašajo okoli 700 milijonov ton premoga. Razni strokovnjaki so proučevali različne načine odkopnih metod, tako ročno prečno metodo in metodo širokih čel, ki se je najbolje obnesla in jo še danes uporabljajo. Pri tem načinu pridobivanja premoga je dosežena koncentracija zaposlenih rudarjev, uporabljajo se jeklene jamske stojke, ki zmanjšujejo uporabo dragocenega jamskega lesa, premog se odvaža mehanično, uporabljajo se eno in dvoverižni jamski transporterji, gumasti trakovi in jekleni členkasti trak. Jamsko delo je s tem za rudarje olajšano, varnost pri delu je večja, storilnost hitro raste, saj nakoplje sedaj rudar že več kot 10 ton lignita na dnino. Na širokem čelu se dnevno pridobi 700 do 800 ton premoga. Ta metoda širokih čel omogoča, da rudarji vržejo dnevno 7800 ton premoga iz jame. spehi, ki so bili doseženi v rudnikih lignita Velenje doslej, jamčijo, da bodo uresničeni tudi ostali načrti. Izgradnja se bo stopnjevala da take stopnje, da bo že v naslednjih letih nakopanih 3 milijone ton lignita letno. Tedaj bo velenjska premogovna kadunja v resnici glavna surovinska in energetska baza v Sloveniji, pomembna za vso skupnost jugoslovanskih narodov. V načrtih rudnika (in -to že v letu 1963) je predvsem dnevni kop in obenem zasipavanje velikega jezera, ki je nastalo pri odkopavanju debelega sloja lignita, in kot posledica tega pri dani površinski konfiguraciji nastajanja velikih površinskih ugrez-nin. Prav tako je predvideno izboljšanje kvalitete premoga in to s sušenjem in vplinjevanjem. V ta namen je že osnovano »Poslovno združenje« za izgradnjo velikega Energo-kemičnega kombinata v Velenju, Po tem načrtu je predvideno, da se bo v I. fazi gazifikacije koristilo 1,05 milijonov ton lignita. Kot glavni proizvod se bo od tega pridobilo 500 milijonov Nm* daljinskega plina s 4049 Kcal/Nm1 zgornje in 3616 Kcal/ Nm1 spodnje kalorične vrednosti. Daljinski plin veleplinarne se bo odvajal po skupno 234,2 km dolgih cevovodih, ki bodo segali od Velenja preko Kamnika in Kranja do Jesenic, z odcepom iz Kamnika do Ljubljane, na drugi strani pa preko Celja do Maribora z odcepom do Kidričevega in na tretji strani preko Slo-venjega Gradca do Raven na Koroškem. Plin bo služil v industriji kot nadomestilo za manj kvalitetni generatorski plin in kurilno olje, v široki potrošnji pa predvsem kot nadomestilo za trdna goriva. V II. fazi gradnje energokemič-nega kombinata se predvideva povečanje veleplinarne ter delne predelave dobljenega plina v važne kemične produkte, predvsem v plastične mase, umetna tekstilna vlakna in umetna gnojila. Velenjski lignitni bazen predstavlja torej za Slovenijo poleg energetske baze edino bazo za veliko kemično industrijo. I n kako je nastalo novo, moderno, I socialistično mesto Velenje, ki se M je rodilo v boju za zmago nad našo gospodarsko jn tehnično zaostalostjo in ki nam kaže jasnejše perspektive v bodočnost našega delovnega ljudstva? Prav gotovo ne z razsipavanjem družbenih sredstev, temveč z umnim gospodarjenjem, z dobrim pregledom, z učinkovitim družbenim nadzorstvom pri smotrni uporabi sredstev ter z vso ustvarjalnostjo svobodnega delovnega človeka. Danes je v Velenju 1100 družinskih in 520 samskih stanovanj, ki nikakor niso razkošna, ampak lepa, udobna, z vsemi sodobnimi pritiklinami. Rudarju ni treba več života- riti po zatohlih kleteh in temnih nizkih barakah. Naš delavec se tega zaveda in si skuša svoj novi dom po svojih močeh čim lepše in prijetneje opremiti, ker si le tako po truda-polnem delu v jami najde resničen oddih v prijetnem okolju. am, kjer se je nekdaj raztezalo I zamočvirjeno smetišče in odlagališče vse mogočega, so Velenjčani z več kot sto tisoč prostovoljnimi delovnimi urami napravili tri velike objekte — stadion, park in jezero. Vse zelenice in vsi nasadi, ki krasijo to mlado mesto, so delo marljivih, žuljavih rok delavnih in zavednih ljudi. Vse to, kar danes v Velenju občudujemo in čemur dajejo priznanje domači in tuji obiskovalci, je ponos socialistične skupnosti, namenjeno enemu cilju: služiti delovnim ljudem — rudarjem. Prebivalci se tega zavedajo, zato se s še večjim poletom lotevajo novih delovnih in ustvarjalnih akcij. Vse, kar je zraslo po revoluciji v Velenju, je odraz revolucionarne ustvarjalnosti, življenje delovnega človeka pa izraz napredne, svobodne in humane socialistične miselnosti. Nenehno izbpljšavanje življenjskih in delovnih pogojev, boljše stanovanjske, zdravstvene in kulturne razmere, zvišanje strokovne, politične in splošne kulturne ravni delavcev neposredno vplivajo na zviše-nje delovnega učinka. V takih okoliščinah se oblikuje nov lik delovnega človeka, saj neposredno čuti skladnost svojih in skupnih interesov družbe. O vsem tem najbolj zgovorno pričajo besede naših izseljencev, ki so obiskali Velenje. V »Prosveti«, glasilu slovenske manjšine v Ameriki, ki izhaja v Chicagu, je med drugim napisal novinar Louis Beniger: »O Novem Velenju sem že precej slišal in bral ter videl slike v časopisih, kakor tudi film lanskega izleta SNPJ. Vedel sem, da je poleg starega rudarskega Velenja v povojnih letih zraslo moderno rudarsko mesto z lepimi večnadstropnimi stanovanjskimi hišami, ki jim pravijo stolpnice. To sem vedel. Nisem pa vedel, da predstavlja Novo Velenje krono napredka v takem obsegu, v taki obliki moderne storilnosti, da je danes Velenje ne le vzor visokega standarda delovnega ljudstva, temveč da njegov lik nima primere nikjer na svetu v rudarskih revirjih.« Vse taborišče je hodilo nago. Raz-hševanje smo imeli sicer že za sabo in tudi obleke smo že dobili nazaj iz bazenov, polnih v vodi raztopljenega ciklona, ki je odlično zastrupljal uši v °blekah in ljudi v plinskih celicah, sa-bio da bloki, ki so bili od nas ločeni s ^Panskimi jezdeci, še niso »zlikali« °blek, in zato so ti tu in oni tam hodili hagi: vročina je bila namreč neznosna. Taborišče so temeljito zaprli. Noben jet-bik in nobena uš se ne sme pretihotapiti skozi vrata. Komande so popustile. dan se je na tisoče nagih ljudi kar Prelivalo po poteh in po trgih za apele. Poležavali so ob stenah in po strehah. Ljudje so spali na deskah, ker so bili koci in slamnjače v dezinfekciji. Pri tadnjih blokih je bilo videti FKL — tudi tam so razuševali. Osemindvajset tisoč žensk so slekli in nagnali iz blokov, pa so se ravno gnetle in valovile Jem in tja po »vizah«, poteh in ploščadih. 2e od jutra so ljudje čakali na ko-silo, jedli iz paketov, obiskovali prijatelje. Ure so minevale le počasi, kakor Pač v vročini. Niti običajnega sredstva Joper dolgčas ni bilo: široke poti proti krematorijem so bile prazne. Že nekaj ttbi ni bilo transportov. Del Kanade so Pkinili in pridelili h komandi. Zadeli na eno najtežjih, na Harmenze, ker b so se bili napasli in spočili. V tabori-‘šu je namreč vladala zavistna pravičnost: kadar je padel imenitnik, so si Prijatelji prizadevali, da bi padel kar najgloblje. Kanada, naša KanafLa sicer ni dišala po smoli kakor Fiedlerjeva,* jbrpak po francoskih parfumih, vendar Jam menda ne raste toliko visokih jelk, Kolikor ima ta tu skritih briljantov in Kovancev, zbranih iz vse Evrope. Ravno nas je nekaj sedelo na pogodu in brezskrbno smo potrkavali z nogami. Žvečili smo beli, z vso ljubeznijo pečeni kruh; bil je krhek, drobljiv, ntolce dražečega okusa, zato pa ni več •odnov plesnil; poslali so nam ga iz varšave. Še pred enim tednom ga je * Kniiga poljskega pisatelja Ark. Fiedler-Kanada diši po smoli. imela v rokah moja mati. Ljubi bog, ljubi bog ... Izvlekli smo kos gnjati, čebulo, odprli škatlo kondenziranega mleka. Henri, velik fant, ves v znoju, glasno sanjari o francoskem vinu, ki pravi, da ga vozijo iz Strasburga, iz okolice Pariza, iz Marseilla. »Poslušaj, mon ami, kadar bomo šli spet na rampo, ti prinesem originalnega šampanjca. Saj ga še nikoli nisi pil, kaj?« »Nisem. Ampak skozi vrata ne boš prinesel, in zato ne čvekaj takih reči. Rajši organiziraj čevlje, veš, take z luknjicami pa z dvojnimi podplati. O srajci pa niti ne rečem, kdaj si mi jo že obljubil.« »Le potrpi, samo potrpi, ko pridejo transporti, ti prinesem vse. Spet bomo šli na rampo.« »Mogoče pa ne bo več transportov za dimnik?« sem se obregnil z jezo. »Saj vidiš, kako se je v taborišču vse zrahljalo, neomejeno število paketov, tepsti ne smejo. Pa domov ste lahko pisali... Kaj vse govorijo o novih ukrepih, saj sam praviš. Sicer pa, do hudiča, saj bo ljudi zmanjkalo.« »Ti bi ne čvekal neumnosti — usta rejenega Marsejčana z obrazom, poduhovljenim kakor pri kakšni Coswa-yevi miniaturi (prijatelj mi je bil, a njegovega imena nisem vedel), so bila polna sendviča s sardinami — ne bi čvekal neumnosti,« je ponovil in s težavo požiral (»šlo je, hudič!«) — ne bi čvekal neumnosti, saj ljudi ne more, ne sme zmanjkati, ker bi mi v taborišču vsi pocrkali. Vsi živimo od tistega, kar oni pripeljejo.« »Vsi pa tudi ne. Saj imamo pakete.« »To imaš ti, tvoj kolega, pa še deset tvojih tovarišev, to imate vi Poljaki, pa še vi ne vsi. Kaj pa mi, Zidki, pa Rusi? In kaj, če bi mi ne imeli kaj jesti, če bi ne imeli organisation s transportov, misliš, da bi vi iz svojih paketov kar tako mirno jedli? Mi vas ne bi pustili.« »Pustili bi nas ali pa bi crkavali od lakote kakor Grki. V taborišču — kdor ima kaj žreti, ta ima moč.« »No, vi imate in mi imamo, za kaj se potem prepiramo?« »Gotovo, ni se za kaj prepirati. Vi imate in jaz imam, jemo skupaj, spimo na istem pogradu. Henri reže kruh, pripravlja paradižnikovo solato. Z gorčico iz kantine imenitno tekne.« Po bloku pod nami gomazijo ljudje kakor v kotlu, nagi, pot teče po njih. Lazijo po prehodu med pogradi, pa vzdolž ogromne, inteligentno sezidane peči, med izboljšavami, ki so konjsko stajo (na vratih še zdaj visi tablica, naj versuchte Pferde, okužene konje oddajajo tam in tam) -spremenili v prijazen (gemutlich) dom za več kot pet sto ljudi. Na spodnjih pričnah jih gnezdi po osem, po devet, nagi ležijo, skrčeni, zaudarjajo po znoju in izločinah, lica imajo globoko vdrta. Pod menoj, čisto spodaj, prebiva rabin; glavo si je pokril s koščkom, odtrganim od koca in bere iz hebrejskega molitvenika (te literature tukaj ne manjka ,..); pri tem zavija, glasno in monotono. »Mogoče bi pa kazalo, umiriti tegale? Dere se, kot da bi boga zgrabil za noge.« »Se mi ne ljubi lesti dol. Naj se dere, bo vsaj prej šel v peč.« »Religija je opij za ljudstvo. Zelo rad kadim opij,« z leve sentenčno pripominja Marsejčan, ki je komunist in rentnik. »Ko bi ti ne verovali v boga in v življenje onkraj groba, bi že zdavnaj razdrli krematorije.« »Zakaj pa vi rie naredite tega?« Vprašanje je imelo metaforičen pomen, vendar Marsejčan odgovarja: »Idiot!« Stlačil si je v usta paradižnik in napravil kretnjo, kakor da hoče kaj reči, a samo poje in molči. Ravno smo končali požrtijo, ko se pri vhodu v blok vse bolj razgiblje, muslimani odskočijo in se v begu zaženejo med pograde, v blokačevo kabino pridrvi kurir. Čez hip iz nje maj estetično stopi blokač: »Kanada! Antreten! Samo hitro! Transport prihaja!« »O veliki bog!« je zaklical Henri in skočil s pograda. Marsejčan se je skoraj zadavil s paradižnikom, zgrabil je suknjič, na tiste, ki so sedeli spodaj, je zavpil »raus« in že sta bila pri vratih. Tudi na drugih pogradih se je zgostilo. Kanada je odhajala na rampo. »Henri, čevlje!« sem zaklical za slovo. »Keine Angst!« mi je zavpil v odgovor že od zunaj. Zavil sem jedi, z vrvico povezal kovček, kjer so ležali paradižniki in čebula z očetovega vrtička v Varšavi zraven portugalskih sardin, gnjat iz lublinske-ga »Bacutila« (to je bilo od brata) pa se je dotikala najbolj avtentičnih mešanih slaščic iz Soluna. Zavezal sem, potegnil nase hlače in zlezel s pograda. »Platz!« sem zavpil in se prerival med Grki. Odmikali so se. Med vrati sem trčil od Henrija. »Allez, allez, vite, vite!« »Was ist los?« »Greš z nami na rampo?« »Lahko grem.« »No, kar, vzemi suknjič! Nekaj ljudi manjka, govoril sem s kapom,« in me je porinil iz bloka. ' Postavili smo se v vrsto, nekdo je zapisal naše številke, nekdo od čela je vzkliknil »marš, marš« in stekli smo proti vratom. Spremljali so nas vzkliki mnogojezične množice, ki so jo že z bi-kovkami zganjali nazaj v bloke. Ne more vsak na rampo... Že so ljudje proslavljali, že smo bili pred vrati. »Links, zwei, drei, vier! Miitzen ab!« Zravnani, z rokami trdo ob bedrih smo šli skoz vhod strumno, prožno, skorajda z gra-cijo. Zaspan esesovec z veliko tablo v roki je lenobno štel tako, da je s prstom po zraku oddelil vSak peterored. »Hundert!« je odrezal, ko je. šel zadnji mimo njega. »Stimrnt!« mu je nekdo hripavo odgovoril od čela. Korakali smo hitro, skoraj v teku. Veliko je bilo stražarjev, mladi so imeli brzostrelke. Sli smo mimo vseh sektorjev taborišča II B: potem je bil tu še neobljudeni lager C pa češki pa karantena, hodili smo med hruškami in jablanami truppenlazaretta; med neznanskim, mesečini podobnim zelenjem, ki je v teh nekaj sončnih dneh postalo vse bujno, smo se v loku ognili nekakš- nim barakam, prešli črto velike posten-kette, v teku dosegli cesto in že smo bili na cilju. Še nekaj deset metrov, pa je bila sredi med drevjem rampa. To je bila prav odlična rampa, kakršne so navadno na takihle zgubljenih podeželskih postajah. Majhna ploščad, obrobljena z zelenjem visokih dreves, je bila posuta s« kremenčevim peskom. Ob strani, pri poti je čepela majčkena lesena baraka, grda in mizernejša od najgrše in najmizernejše postajne lope. Še malo naprej so ležale velike skladovnice tračnic, železniških pragov, potem so bile spet kar nametane deske, kosi barak, opeka, kamenje, obroči za vodnjak. Tu nakladajo blago za Birke-nau: gradbeni material za povečanje taborišča in ljudi za plin. Navaden delovni dan: tu sem prihajajo avtomobili in nakladajo deske, cement, ljudi... Stražarji so se razpostavili po tirih, po pragovih pa v zeleni senci šlezijskih kostanjev, v pravilnem krogu so obkolili razkladališče. S čel so si brisali pot in pili iz čutaric. Bila je silna vročina, sonce je nepremično stalo v zenitu. »Razhod.« Posedli smo v košček sence za rampo. Sestradani Grki (nekaj se jih je bilo ukradlo vmes, vrag vedi, kako se jim je to posrečilo) so stikali in brkljali med tračnicami; ta je našel konservno škatlo, oni plesnive žemlje, na pol pojedene sardine. Jedli so. »Schioeinedreck,« je pljuval proti njim mlad, visok stražar z bujnimi pla-vimi lasmi in modrim, sanjavim pogledom, »saj boste vendar v kratkem imeli toliko žreti, da požreti ne boste mogli. Vas bo minilo za dolgo.« Popravil si je brzostrelko in si z robcem obrisal obraz. »Živina,« smo pritrjevali: »Ti, debeluh,« stražarjev škorenj se je nalahko dotaknil Henrijevega vratu. »Pas mal auf, si žejen, bi pil?« »Bi, pa nimam mark,« je strokovnjaško odgovoril Francoz. »Schade, škoda.« »Ampak Herr Posten, kaj pa moja beseda — nič več ne velja? Ali nisva midva, Herr Posten, že kupčevala? Wie-viel?« »Sto. Gemacht?« »Gemacht.« Pili smo vodo, plehka je bila in brez okusa, pili smo jo na račun denarja in ljudi, ki jih še ni bilo. »Ti, pazi,« je rekel Francoz in vrgel prazno steklenico, da se je z žvenketom razletela nekje naprej na tračnicah, »pazi, fickov ne jemlji, lahko pride revizija. Sicer pa, čemu hudiča bi ti bil denar, saj boš tudi tako imel kaj jesti. Tudi obleke ne jemlji, to imajo za sumljivo, zaradi bega. Srajco lahko vzameš, a samo svileno in z ovratnikom. Za pod trenirko. Če pa najdeš kakšno pijačo, me ne kliči. Se bom že znašel; pa pazi, da ne razbiješ.« »Tepejo?« »Normalna stvar. Moraš imeti oči na hrbtu. Arschaugen.« Okrag naju so sedeli Grki. Lakotno so stiskali in odpirali čeljusti — kakor velike nečloveške žuželke; hlastno so požirali trde koščke kruha. V zadregi so bili, niso vedeli, kaj bodo delali. Tramovi in tračnice so jih vznemirjali. Vzdigovanje jih ni veselilo. »Was luir arbeiten?« so vprašali. »Niks. Transport kommen, alles Kre-matorium, compris?« »Alles verstehen,« so odgovarjali v krematorijskem esperantu. Zdaj so se pomirili: ne bodo nakladali tračnic na avtomobile, ne bodo nosili tramov. Medtem je bil vrvež na rampi čedalje glasnejši in gneča je bila čedalje večja. Vorarbeiterji so si med seboj delili skupine in določali ene za odpiranje in razkladanje vagonov, ki bodo prišli, druge k lesenim stopničkam in tem so razlagali, kako naj jih pravilno uporabljajo. To so bile prenosne, lagodne, široke stopničke, kakor kak vhod na tribuno. Z ropotom so prihajali motocikli, ki so vozili s srebrom oficirskih oznak obšite podoficirje SS, krepke, dobro nakrmljene možake s pološčenimi, svetlo okrtačenimi oficirskimi škornji in sijočimi kmetavzarskimi obrazi. Nekateri so se pripeljali z aktovkami, drugi so imeli gibke bambusove palice. To jih je delalo uradne in prožne. Stopali so v kantino: tista bedna baraka je bila njihova kantina, v njej so poleti pili mineralno vodo — Studentenguelle, pozimi pa so se tu ogrevali z vročim vinom. Med seboj so se pozdravljali z državnim rimskim pozdravom, nakar so si šele prisrčno stresali desnice, se drug drugemu prisrčno nasmihali, se pogovarjali o pismih, o novicah od doma, o otrocih, si kazali fotografije. Nekateri so se dostojanstveno sprehajali po postajnem prostoru, da je hreščal kremen-časti pesek pod škornji. Na ovratnikih so se bleščali srebrni kvadrati in bom-busove paličice so nestrpno švigale po zraku. Raznobarvno zebrasta množica je ležala za tračnicami v ozkih pasovih sence. Sopla je težko in neenakomerno, ljudje pa so se lenobno pogovarjali, vsaka skupina po svoje, in ravnodušno gledali veličastne ljudi v zelenih uniformah pa zelenje dreves, ki je bilo tako blizu in tako nedosegljivo, pa zvonike oddaljene cerkvice, v kateri je ravno zvonilo zakasnelo avemarijo. »Transport prihaja,« je rekel eden in vsi so se vzdignili v pričakovanju. Izza ovinka so prihajali tovorni vagoni: vlak je imel stroj zadaj, železničar, ki je stal na zaviračevem sedežu, se je nagnil ven, zamahnil z roko in zapiskal. Lokomotiva mu je presunljivo odgovorila, zapuhala in vlak se je počasi popeljal v postajo. V okvirih majhnih okenc z rešetkami je bilo videti blede, zmečkane, nekam neprespane človeške obraze, razmršene, preplašene ženske pa moške, ki so, eksotična stvar, imeli lase. Počasi so se peljali mimo, molče so opazovali postajo. Takrat se je znotraj, v vagonih začelo neko prerivanje, zaslišalo se je bobnanje po lesenih stenah. »Vode! Zraka!« so se utrgali gluhi, obupni klici. Skoz okna so silili človeški obrazi, usta so obupno lovila zrak. Ko so po nekajkrat pogoltnili zrak, so ljudje spet izginjali in So se na njihova mesta prerivali drugi, ki so prav tako spet izginjali. Kričanje in hropenje je postajalo čedalje glasnejše. Človek v zeleni uniformi, ki je Imel na sebi več srebra kot drugi, je skrivil usta kot od slabega okusa. Potegnil je dim, z naglim gibom odvrgel cigareto, prestavil aktovko iz desne v levo roko in pomignil'stražarju. Ta je počasi potegnil z rame brzostrelko, se zravnal in poslal rafal po vagonih. Potihnilo je. Tačas so se približali tovornjaki, h katerim so postavili mizice, stražarji so se strokovnjaško postavili k vagonom. Velikan z aktovko je dal znak z roko. »Kdor vzame zlato ali karkoli drugega razen hrane, bo ustreljen, ker krade lastnino rajha. Ste razumeli? Ver-standen?« »Jawohl!« so zavpili ljudje z neenakim glasom, vsak zase, čeprav z dobro voljo. V\\xxv----------------- Spored RTV Ljubljana za teden od 20. do 26. novembra 1961 PONEDELJEK 20. novembra Sa^oa~8-00 Dobro Jutro; fpl-glasbeni spored) — 8.05 ŠjSUbeja v narodnem tonu — 9.5 Za mlade radovedneže — iL, Zvoki za vas — 10.15 Polj kvintet Kranjčani — 10.35 liifjetna in lahka glasba — Orl!!.0. Petnajst minut v Make-li — 11.15 Na3 podlistek — tu?5 Slavni pevci v man) zna-r,.,, operah — 12 05 Deset mi-karti? BeneSklmi fanti — 12.15 IjjtJska kmečka univerza — 13.5 Zvočni kaleldoskop — bs 5 0bvestila In zabavna glas-t " 13.30 Zabavni orkester tedna — 14.0° Izbor Iz Sj'Oovnove glasbe — 14.35 Na-Poslušalci čestitajo In po-rai^vijajo — 15.20 Glasbene 'glednice — 15.40 Literarni 'eitilhoa — 18.00 Ura za IJubl-vJr. operne glasbe — 17.05 Sila aan za vas — 18.00 Poro-~ aktualnosti doma In v UStt’i •— 18.10 Češki vlolonče-rantlšek Smetana — 18.45 Wojska univerza — 19.00 Ob- 'lUdi ~ 19'05 Našl delovnl 'h s - oglašajo s pozdravi bilke Stltlcaml 11 dnevu rePu" llitvl 29, novembru — 19.30 Ra-Om,?1' Onevnlk — 20.00 Pone-Panorama — 20.40 *tivIVrna tribuna — 20.55 S fe-PopT® v Salzburgu - 23.10 3iOo ln Plesnl zvoki — lQl«ekao3daje?0r0fiUa ^ TOREK 21. novembra 00—8.00 Dobro jutrol (pl-glasbeni spored) — 8.05 ame Haendl poje izraelske jdne pesmi — 8.20 Ali vam |a? — 8.55 Radijska šola za Lnjo stopnjo — 9.25 Zlata janovič v priljubljenih iah — 10.15 Izberite melo-tedna — 11.00 Karol Pa-: Istrijanka — petnajst nlh miniatur — 11.15 Utr-e svojo angleščino — 11.30 ,r pearce zgpoje štiri an-ke ljudske pesmi Benja-a Brittna - 11.41 Iz glasbe-lirike Lucijana Marije Sker-'a — 12.05 Trio Mahkovič Zagorja — 12.15 Kmetijski veti - 12.25 Četrt ure z or-trom Max Greger — 12.40 nači napevi izpod zelenega orla — 13.15 Obvestila In avna glasba - 13.30 Lepe odlje — 14.05 Radijska .šola višjo stopnjo — 14.35 Zvoč-vrtiljak — 15.20 Vokalni an-ibel Walter Schumann — 0 V torek na svidenje — 0 Iz Starega In Novega sve-— 17.05 Vsak dan za vas — 0 Poročila — aktualnosti ra in v svetu — 18 10 U°ti-za mlade ljubitelje glasbe ;8.45 S knjižnega trga — 19.00 lestlla - 19.05 Delovni ko-tivi za 29. november — 19-J Iljski dnevnik — 20.00 Zbo-ske skladbe Bedricha Sme-e — 20.30 Radijska igra — 0 Samuel Barber: Prvi esej orkester SREDA 22. novembra 5.00—8.00 Dobro Jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Z orkestrom HTV Ljubljana v deželi Tisoč in ene noči — n.55 Pisani svet pravljic in zgodb — 9.25 Melodije v modrem — 10.15 Dva ženska glasbena interpreta —10.40 V ritmu z orkestrom Max Greger in kvintetom Jožeta Kampiča — 11.00 Poje sekstet bratov Pirnat iz Jarš — 11.15 Človek in zdravje — 11.30 Radi jih poslušate — 12.05 Poslušajmo Kmečko godbo — 12.15 Radijska kmečka univerza — 12.25 Igramo za vas — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Narodne pesmi iz Makedonije — 13.45 Godala in vibrafon — 14.05 Radijska šola za srednjo-stopnjo — 14.35 Domači samospevi in plesi iz prejšnjih dob 15.20 Koncert po željah poslušalcev — 16.00 Šoferjem na poti — 16.45 Četrt ure z ansamblom Jožeta Priv-ška — 17.05 Vsak dan za vas — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Fragmenti iz oper Christopa Wili-balda Glucka -- 18.45 Ljudski parlament — 19.00 Obvestila — 19.05 Pozdravi in čestitke pred praznikom republike — 19 30 Radijski dnevnik — 20.00 Spoznavajmo svet in domovino — 21.00 Zabavne melodije za vse — 22.15 Po svetu jazza — 22 45 Intermezzo z godali — 22.50 Literarni nokturno — 23.05 Kvartet, kvintet in sekstet ČETRTEK 23. novembra 5.00—8.00 Dobro jutrol (pisan glasbeni spored) — e.05 »Kaj veseli bi rie peli. . .« — 8.55 Radijska š°Ia višjo stopnjo — 9.25 PO vašem okusu — 10.15 Orkestra Helmuth zacharias in Ray Conniff — 10 40 Pet minut za novo pesmico — 11.00 Joseph Haydn: Trio v fis-molu — 11.15 Ruski tečaj za začetnike — 11.30 Jugoslovanski pevci zabavne glasbe — 12.05 Rado Simoniti: 4 pesmi .z našega morja — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Zvočna mavrica — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 stare francoske pesmi — 13.50 vedri zvoki 4- 14.20 Robert Schumann: Introdukcija in koncertni allegro za klavir in orkester — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.20 Klavir v ritmu — 15.30 Turistična oddaja — 18 00 Oboa In violina 16.30 Glasbene če-stitke delovnih kolektivov — 17.05 Vsak dan za vas — is.oo Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Iz življenja In sanj — 18.45 Kulturna kronika — 19.00 Obvestila — 19.05 Delovni kolektivi za 29. no-vember — 19.30 Radijski dnev-nik — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 20.45 Zabavni orkester David Rose — 21.00 Literarni večer — 20.40 Nekaj klavirskih preludijev Sergeja Rahmaninova PETEK 24. novembra 5.00—8 00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored — 8.05 Drobne skladbice v domačem tonu — 8.20 Vedro in priljubljeno — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Kotiček za mlade ljubitelje glasbe — 10.15'Boris Papandopulo: Sonata v a-molu — 10.30 Tri Mendelssohnove pesmi — 10.40 Melodije južnih morij — 11.00 Pevec Nino Robič — 11.15 Naš podlistek — 11.35 Stanko Premrl: Simfonietta — 12.05 Tri mehiške revolucionarne pesmi — 1215 Radijska kmečka univerza — 12.25 Za opoldansko razvedrilo — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Od polke do sambe — 14.09 Radijska šola za višjo stopnjo — 14.35 Kratki prizori iz jugoslovanskih — 15.20 Delovni kolektivi za 20. november — 16.00 Parada pihal (6) — 16.40 Glasbena medigra — 16.45 Jezikovni pogovori — 17.05 Vsak dan za vas 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Posnetki z republiške revije pihalnih orkestrov — 18.45 Iz naših kolektivov — 19.00 Obvestila — 19.03 Prijetne melodije — 19.30 Radijski dnevnik — 20.30 Operetne uverture — 20.15 Tedenski zunanjepolitlč pregled — 20.30 Violinista Slavko Zimšek in Rok Klopčič z Brahmsom in Bachom — 20.45 Štiri sto let klavirske glasbe — 21.15 Oddaja o morju In pomorščakih SOBOTA / 25. novembra 5.00—8.00 Dobro jutrot (pisan glasbeni spored) — 8.05 Poštarček v mladinski glasbeni redakciji — 8.25 Popevke in južni ritmi — 8.55 Radijska šola za nižjo stopnjo — 9.25 Pri starih mojstrih — 10.15 Dvospevi in ansambelski prizori — 11.00 Ansambel Milana Stanle-ta — 11.15 Angleščina za mladino — 11.30 -z našimi glasbenimi novostmi — 1143 Aram, Kačaturjan: Trlo za klarinet, violino in klavir — 12.05 Grupa Dalmatincev — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Od lod in ondod — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 18.30 Prijetne melodije s pozdravi za dan republike — 14.00 Med suitami — 14.35 Naši poslušalci čestitalo ln pozdravljajo — 15.20 Moški zbor France Prešeren Iz Kranja — 15.40 Praznične čestitke ob lepi glasbi — 16.00 Gremo v kino ... — 16 45 Zabavni orkester Raphaele — 17.05 Vsak dan za vas — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Uverture ln medigre — 18.45 Okno v svet — 19.00 Obvestila — 19.05 Pozdravi za Dan republike — 19.30 Radijski dnevnik — 20 00 Vedri zvoki — 20.20 Zabavna radijska igra — 21.00 Za prijeten konec tedna — 22 15 Majhni ansambli, orkestri in vokalni solisti — 23.05 Zaplešite z nami! — 24.00 Zadnja poročila ln zaključek oddaje. NEDELJA 26. novembra 6.00—7.00 Z vedrimi zvoki v nedeljsko jutro — 7.15 Reklame — 7.30 Radijski koledar in prireditve dneva — 7.35 Janko Gregorc: Vaška suita — 7.50 Orkester George Melachrino — 8.00 Mladinska radijska igra — 8.55 Kitara in mandolina — 9.05 Zabavna glasba za novi teden — 9.44 Tri medjlmurske Marka Tajčevlča in tri skladbe Tatije Bravničarja — 10.00 še pordnite, tovariši. . — 10.30 Pisan glasbeni dopoldan — 11.30 Boža Novak: Očesna klinika — desno II. nadstropje — 11.50 Zabavni orkester RTV Ljubljana — 12.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — I. — 13.15 Obvestila ln zabavna glasba — 13.30 Za našo vas — 14.00 Slovenske narodne — 14.15 Čestitke in pozdravi naših kolektivov — 15.15 Reklame — 15.30 Lepe melodije in ritmi — 16 00 Humoreska tega tedna — 16.20 Tako so pisali Skladatelji pred Mozartom — 17.05 Zabavni orkester Radia Celovec — 17.15 Radijska Igra — 17.45 F. Paclorkiewicz: Sonatina za fagot in klavir — 17.57 Hitri prsti — 18.30 športno popoldne — 19.00 Obvestila — 19.05 NašUmladi izvajalci — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Izberite melodijo tedna — 20.45 Trlo Honvedel — 21.00 Popularni kaoncert operne glasba — 2215 Oddaja za naše Izseljence — 23.05 Plesna glasba. DELAVSKA ENOTNOST — štev. 46 — 18. novembra 1961 ^il!lllllllllllll!!lll!lllll!llllllllll!lll||!l||||||||||||||||||||||||||||||||!!ip | Obrtniške usluge ali | | za »dihtungo« gre | — Mojster ne more ■priti, pač pa vam pošilja tale priročnik: »Kako se naučiš plavati.« — Ne, ne, denar kar obdržite — ampak pipo boste šli takoj popravit. ! I um — Boste videli — ko si boste namesto vodovoda nabavili »štirno«, bodo živčne motnje izginile. iiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii | I HUMORESK A M fr* ŠTEV AN BULAJIC! ŽIVI LEKSIKON — Prvič In prvič!... Tako na3 kolega Milivoj, živi leksikon, enciklopedija in poučni slovar, začenja vsak razgovor... — prvič in prvič, prijatelji, na osnovi že - registriranih meteoroloških razmer, povejte mi — kako vam gre? — Dobro, hvala, Milivoj — za-krakamo v zboru. — Ne tako! — se takoj razburi Milivoj. — Ne tako, za boga! Prvič in prvič... učite se svoje misli izražati tako, da bodo ustrezale znanstvenemu pravopisu. — Ce je dobro, je dobro — prostodušno vpade Milivoju v besedo tovariš Kosta, toda Živi Vseved ga enostavno prekolje s pogledom. — Prvič in prvič! — kriči — vsako dobro še ne pomeni — objektivno dobro. V vašem primeru beseda »dobro« označuje neko bolj subjektivno stanje, ki mu manjka potrebna objektivna analiza, zasnovana na metodi vzajemnosti, nujnosti in medsebojne zveze in ki bo brez idealističnega avtomatizma in fatalističnih strahov! Pojem »dobro« izključuje sam po sebi... — Nehaj, — mu vskoči Mile — ker, bogami, če boš tako nadaljeval, se bo to naše dobro zares spremenilo v slabo! — To je lahko mogoče — resno poprime Milivoj — ker, prvič in prvič ... vse naše misli, vsak naš gib, vsaka naša akcija je podrejena in se podreja ustaljenim tokovom in zakonom, ki vsak dan dobivajo potrdilo v življenjskem razvoju znanostk Ves problem je v subjektivni sposobnosti prilagajanja. Vzemimo — oko. Glejte, mi z očmi pravzaprav ne vidimo, temveč samo gledamo, a vidimo z možgani, kjer se tvorijo občutki vida, v centru vida, ki se nahaja v zadnjem delu skorje velikih možgan... Mi se, torej, ko gledamo predmete na različnih razdaljah, prilagajamo in zato nastajajo subjektivna spoznanja objektivnega pojava, ki je predmet našega očesa... — Sedaj bo začel pri Darwlnu in opici! — tiho vzdihne Kosta, Milivoj pa, kot da ga je slišal, hitro nadaljuje: — ... Ker, dragi moji, prvič in prvič... pptrebno je vedeti, da sta osvoboditev rok in višji razvoj velikih možgan privedla človeka do ideje izdelave orodja, za kar ni sposobna nobena druga žival, niti antropomorfne opice. Vzemimo samo vriskača! To je ena izmed naj-inteligentnejših opic! Prostornina njene glave znaša približno 450 kubičnih centimetrov, kar pomeni, da so njegovi možgani sorazmerno veliki, vendar so trikrat manjši od človekovih. Kakšen zaključek lahko napravimo iz tega? Napravimo ... — Da imajo tvoji možgani pol kubičnega metra prostornine! — hitro vskoči Mišo, vendar mu ne uspe zbegati razčenčanc Enciklopedije. Milivoj se smehlja in počaka samo toliko, da zajame sape in že razpreda dalje: — ... Samo delno, toda samo delno ima tovariš Mišo prav. Analizirajmo stvar. Prvič in prvič,... že najpovršnejši pogled na mojo lobanjo lahko prepriča vsakega, da se ne razlikuje, vsaj v glavnih potezah od Miševe, Kostove ali, recimo Milove glave, vsaj kar se prostornine tiče. Ce upoštevamo zakon o neuničljivosti materije in upoštevamo dejstvo, da so možgani drugačni kot tekočina, pridemo do zaključka, ki ovrže Miševo teorijo. Vse to zopet neizpodbitno dokazuje, da moji možgani zavzemajo prav toliko prostora, kot jim to dopušča oblika lobanje. Lobanja v tem primeru predstavlja posodo, že prej pa smo ugotovili, da se ta posoda v bistvu ne razlikuje od vaših posod, pardon ... lobanj!... Meni se, ni me sram priznati, zavrti v lobanji od teh velikih Milivojevih razložitev in hočem preusmeriti razgovor. — Poslušaj me, Milivoj, — mu pravim — pogovorimo se o navadnih \ stvareh. O življenju. Rahlo spremeni stališče gledanja... iz drugega zornega kota. — Prekrasno! — me prekine Mi-livOj. — Točna pripomba. Matematika! Ah, to je nauk življenja! Hm,... praviš — iz drugega kota. Dobro ... prvič in prvič,... o ko- tih! Poglejmo, kaj pravijo o tem Briggsove logaritmične tablice: »Ce vrednost funkcije ni popolna v tablicah, se vzame za isto funkcijo najbllžja manjša vrednost in se pripiše potrebno število stopinj in minut za iskani kot. Ce se odbije manja vrednost od iskane vrednosti...« — Tangens! Kotangens!... — zarjove Kosta in išče vrata. Milivoj se za trenutek zmede. »Kaj se je zgodilo?« govori njegov pogled, ves osvetljen z matematičnim navdihom. — Nič! — pretkano zagode Mišo. — Nič,... nadaljuj, bratec,... ubij nas, dokončaj, kar si začel! — Zakaj bi vas ubijal? — vpraša polglasno Milivoj. Užaljen je. Toda takoj se porodi v njegovi možganski posodi nova ideja: — Prvič in prvič... tovariši, človek je družbeno bitje. No, dobro, če govorimo o uboju kot družbenem zlu... — Ubij!... še močneje kot Prej zakriči Kosta in omahne pod mizo. Milivoj ga ni slišal. V tem času, ko smo mi prinesli vodo in drgnili Kostu čelo in prsi, je za našimi hrbti odmevalo enolično, samozavestno in precizno: — ... Indeks akcij v kapitalistični industriji avtomobilov se jo povečal za 112 %, akcije so koncentrirane v relativno zelo ozkem krogu, kar naravnost zožuje obseg ponudbe... počasi odnesemo polnezavestne-ga Kosto na zrak. Z njim tudi mi uidemo. Na stopnicah se še vedno čuje: — ... prvič" in prvič ... tovariši, uboj je rezultat delovanja objektivnih socialnih pogojev ... Bežimo. Ne bi radi umrli niti subjektivno, niti objektivno. J 1 2 3 It 5 6 7 KI 8 9 10 Ip 12 1 p ■ 14 15 ■ 16 WP 18 m jg. w~ * ■ 2! 23 m 24 . ~ m 25 ! ZS ■ W~ 28 m t 30 m yT 32 S33 34 F - ^ 36] i' šT ■ 38 ■ 59 40 E n F U3 i* U5~ S* Križanka VODORAVNO: 1. ptica, znanilka pomladi, 8. lene rečne ribe, 13. nasvet, 14. posojilo, 15. ploskovna mera, 16. domača žival, 17. zavetnik ognjišča pri starih Rimljanih, 19. steze, 20. zrel, pripraven, 22. odprta peč, 24. starinsko mestece v Dalmaciji, 25. borišče, 27. afriška žival, sorodnik žirafe, 29. kuhinjska začimba, 31. vrsta divjadi, 33. izdelovalec klobas, gorat predel v Arabiji, 37. vprežna žival, 38. lahek voz na peresih, 39. kazalni zaimek, 40. mornariška kabina, 42. ameriški krokodil, 45. Odisejev otok, 46. nadutost. NAVPIČNO: 1. igralna barva, 2 nada, 3. slovensko obmorsko pristanišče, 4. starorimska visoka šola, 5. otok našega Jadrana, znan iz NOB, 6. vrsta zemlje, 7. stara dolžinska mera, 8. kemični simbol žlahtnega plina, 9. del živalskega telesa, 10. lepi mladenič iz grške mitologije, 1L uživati tekočino, 12. opis potovanja, 13. eno od japonskih mest, ki je doživelo strahote atomske bombe, 14 presunljiv glas, 18. egipčanski bog 21. vrtna rastlina z velikimi cvetovi, 22. unesek pri tehtanju, 23. drobni nasveti, 26. sibirska reka, 28. baje siovni krilati konj, simbol pes ništva, 30. bodeča rastlina, 32. de lovni polet, 34. najmanjši delec sno vi, 36. jelenov glas, 38. kretnja, 41 kazalni zaimek, 43. romanski spolnih, 44. kemični simbol za kovino iz žveplove skupine. REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE VODORAVNO: 1. lepenka, 7. ko-lorit, 13. ahat, 14. Oskar, 16. Samo, 17. Zoran, 19. karat, 21. gen, e, 22. amonal, 24. tekuti, z, 27. Ibar, 28. dama, i, 29. ovinek, 31. merino, t, 34. zid, 35. laten, 37. sabor, 39. etos, 41. nadav, 43. dina, 44. kilovat, 45. rovarim. OBVESTILA BRALCEM V mesecu maju in juniju letos so prejele vse sindikalne podružnice v podjetjih, zadrugah in ustanovah posebno pismo Delavske enotnosti s prošnjo, da določijo v svojih sindikalnih organizacijah poverjenika za razširjevanje našega tiska — DELAVSKE ENOTNOSTI. Doslej se je odzvalo že precej sindikalnih podružnic, ki so izbrale poverjenika za naš tisk in nas o tem obvestile. Nekateri so pokazali že lepe uspehe,, saj so nam poslali kar lepo število naročilnic za nove naročnike. Vendar pa akcija še ni tako zaživela, kot bi želeli, in odločilneje vplivala na porast števila naših naročnikov. V tem kratkem času smo obiskali že več sindikalnih podružnic, posebno tistih, ki so nam sporočile, da so že postavili poverjenika za naš tisk. Ob teh primerih pa moramo ugotoviti, da pogrešamo naročila od naših novih poverjenikov. Nekateri so s svojim delom že pričeli in nam poslali naročila. Mnogi pa so ostali le pri tem, da so bili izvoljeni za poverjenike, a z delom še sploh niso pričeli. Kaj je temu vzrok, ne vemo. Ponovno prosimo vse sindikalne podružnice in vse že izvoljene poverjenike, da poživijo akcijo in delo za pridobivanje novih naročnikov, saj bodo s tem mnogo pripomogli pri razširjanju našega tiska — glasila sindikatov Delavske enotnosti. Sindikalna podružnica Gozdne uprave Pokljuka nas je obvestila, da je izvolila tovariša Franja Čufarja za poverjenika za sindikalni tisk. Hkrati pa nam je že poslal tovariš Čufar naročilnice za osem novih naročnikov'. Iz naslova vidimo, da so novi naročniki iz celotnega področja Pokljuke, kar je zelo razveseljivo, ker bo na ta način prišla Delavska enotnost tudi med člane sindikata, ki do sedaj niso imeli prilike spoznati našega glasila. Sindikalna podružnica je ubrala pravo pot. Posnemale naj bi jo tudi organizacije v drugih gozdnih upravah, kmetijskih posestvih, gradbenih podjetjih, predvsem tiste, kjer so delovišča oddaljena od sedežev podjetij. Tovariš Čufar nam je res poslal samo osem naročilnic. Mogoče se bo to komu zdelo malo, vendar mu moramo izreči priznanje. Svojo zadolžitev je sprejel zares in kar prepričani smo, da bo še večkrat omenjen med prizadevnimi razširjevalci našega lista. fcj I IS St TOVIIIA (OVIISItH IB I>l I IV fUITUBilEHAmiH IZDELKBV ŽELEZNIKI-SLOVENIJA IZDELUJE: mikserje — gospodinjske mešalce, sesalec za prah, loščilce za parket, namizne ventilatorje, električne kavne mlinčke itd. SERVISI: »NIKO Železniki. Ljubljana. Elektromehanski servis. Rimska 11. Maribor. Vetrinjska 11 43. Ko je bil redenik prazen, ni znal vložiti novega Žalosten je pogledal Šarca, ki se mu je nenadoma zazdel nevreden časti, ki jo je užival. V taborišču se niso mogli načuditi njihovi narejeni brezbrižnosti, ko so se pojavili otovorjeni z orožjem. Nekaj borcev jih je. spremljalo predjtab. Vodnik Grega, suhi partizan, ki je tako grdo sprejel Binča, je rekel komandantu: »Mitraljez bo moj.« 44. »Ne bo!« je rekel Binč. »Doli ob cesti jih je še precej. Kar pojdi ponj, če ga rabiš. Tega pa ne dam iz rok.« Grega je pogledal komandanta. j-_Saj še streljati ne znaš. Samo municijo boš trošil.« »Pojdi, pa se postavi tri sto, ne, pet sto metrov od mene in en sam naboj mi dajte, pa boš vidci. No, upaš?« »Pet sto upam,« je rekel Grega. Komandant pa je rekel: »Zvečer bomo poskusili.« 45. V bataljonu se je kmalu razvedelo in borc so začeli govoriti, da se v tej daljavi tudi 011 postavijo pred Binčevo puško. Govorili so, ker ‘ ^ vedeli, da do tega sploh ne bo prišlo. Komanda1’ je odredil dolinico in na tej strani je bil Binč, J?.j drugi strani ob podrti hiši so ob zid postav* majhna lesena vrata. Binč se je udobno names* in sprožil. Z one strani so pomahali. Zadel je. 46. »Lahko izpraznim puško?« je vprašal komandanta, ki je stal poleg njega. »Pa daj.« Binč je še štirikrat ustrelil. Prinesli so vrata. Štirje naboji so šli skozi, le petega ni bilo. »Nisem dovolj pazil,« je rekel Binč. »Kaj pa misliš? Saj to je...« Komandant je objel Binča. »Ti boš nosil Šarca dokler boš hotel.« Ko so v desetini ogledovali mitraljez, je Tomo rekel: »Dobrega partizana sem vzgojil.« 47. Po nekaj borbah so v bataljonu spoznali, da Tomova desetina zaleže več kot cel vod. Na njihovem odseku niso nikoli dolgo napadali. To je začelo Binča dražiti. »Zakaj ne rinete proti meni,« je bentil. »Zdaj bi vam posvetil.« Nemci so jih poskusili obkoliti in brigada se je trgala iz obroča. Komandant je prišel k njim. »Si upate k onilc podrti hiši na griču? Tam bo hudo Ib dolgo ne bo treba.« 48. »Se dva zaboja minicije, pa gremo,« je rekel Binč. Tomo ga je žalostno pogledal, ugovarjati pa vpričo komandanta ni upal. Ko so dobili municijo, so se splazili k podrtiji. »To je nekaj,« je jekel Binč. Klobuk mu je odneslo z glave in rahlo je prebledel. »No, zdaj imaš menda dovolj,« je rekel Tomo. »Tile pa mislijo zares.« Binč je namestil šarca in čakal. Ko je skupina Nemcev navalila, je sprožil. 49, Spustil je ves redenik. »Tomo, vsi so,, tleh. Vse sem pobil.« »Osel!« Potem je šele rta so se Nemci nenadoma spet' dvignili in Z novim rafalom jih je pribil na tla. »P®* šest jih je pa le obležalo. Za prvič kar dovoj^, Potem je prestavil zaklopko in začel posani*e streljati na vsakega Nemca. To jim je vzelo pogum. Vstali so in tokrat tekli nazaj za »Hura, Nemci bežijo.« DELAVSKA ENOTNOST — Štev. 46 18. novembra 1961