361
ANTON PAVLOVIČ ČEHOV,  TRI SESTRE*
»Tri sestre« je Čehov sam imenoval komedijo, ne dramo, česar zapadna režija dolgo ni mogla razumeti. Seveda je to komedija posebne vrste, komedija s tragičnimi poudarki in svojevrstno dialektično dramaturgijo nenehnih kontrastov, ki rušijo slovesno površino svoje zgodbe o propadanju izobraženstva v nekdaj gluhi ruski provinci.
Dialektično dramaturgijo nenehnih kontrastov nahajamo že dolgo pred Čehovom, pri Victorju Hugoju, v njegovi teoriji mešanja suhlimnega in grotesknega v drami in Victor Hugo je dal tudi psihološko razlago svojega grotesknega elementa, ko je v predgovoru h »Cromwellu« govoril o »le bete« v človeku, o onem večnem pubertetnem porogljivcu v nas, ki se spakuje ob belem  dnevu,  ob  najbolj  resnih  prilikah  življenja.  Victorju  Hugoju  je bil
* Uprizoritev ljubljanske Drame. Režija: ing. arch. V. Molka, scena: Vladimir Rijavec.
groteskni element in le bete v človeku sredstvo za bolj realistično slikanje življenja na odru, Čehovu pa je sredstvo romantične, groteskne ironije. Ne glede na to, ali je Čehov poznal Hugojevo teorijo, ki je francoski dramatik nikoli ni spravil preko zgolj zunanjih slikovitih antitez, je psihološki naturalizem Čehova s prepletanjem sublimnega in grotesknega ustvaril svojevrstno dramaturgijo, dramaturgijo »Treh sester«, ki je skoraj neposnemljiva in edinstvena v zgodovini drame.
Avtorjeva označba »Treh sester« kot komedije pa se zdi podprta še z neko drugo okolnostjo, namreč z njeno očitno motivno sorodnostjo s francosko comedie de moeurs, s komedijo zakonskega trikota. V »Treh sestrah« so kar trije ljubezenski trikpti: Veršinin — Maša — Kuligin, Andrej — Natalija — Protopopov in Tuzenbah — Irina — Saljoni, seveda so vsi ti ljubezenski za-pletki pri Čehovu postavljeni v drugi plan, niso akcijski, marveč samo nravo-pisni motivi, žanrsko slikanje okolja.
»Tri sestre« so na odru klasična preizkušnja za umetniško učinkovitost režije Stanislavskega; v tej igri se morajo igralci dobesedno psihološko potiti in s tem ustvarjati scensko atmosfero, kakor jo zahteva Sistem. Poleg omenjenega prepletanja vzvišenega in grotesknega je eden glavnih odrskih problemov te igre, znati igrati Čehova razmišljeni dialog s psihološkim podtekstom, znati igrati napete premore, saj govore ljudje Čehova večidel drug mimo drugega, govore samim sebi, svojemu notranjemu svetu želja in hrepenenj iti govore najglasneje tedaj, kadar mučno molče.
Vsem tem zahtevnim nalogam je bila režija ing. arch. Molka še v precejšnji meri kos, in če odštejemo bizarni domislek, igrati »Tri sestre« z našim starejšim ansamblom (ena stran te nostalgične igre je nostalgija mladosti!), je bilo delo skrbno in spodobno pripravljeno in igrano.
Med najboljše odrske ustvaritve, ki so se zelo približale Čehovu in Stani-slavskemu, je bil Lojzeta Pototarja Čebutikin, kabinetna figura ljubeznivega, toda demoraliziranega starca, ki je večni »enfant terrible« sebi in svoji okolici, in Vide Juvanove Natalija, karakterni portret hinavske in afektirane malo-meščanke. Sicer dekorativnemu Veršininu Vladimirja Skrbinška je manjkala poteza ruske fantastičnosti, ki dela to oficirsko figuro tako prikupno. Pri Pro-zorovu Staneta Potokarja smo pogrešali groteskne barve, saj je Prozorov s svojo klavrno zavoženo kariero ena najbolj tragikomičnih oseb tega dela. Isto velja za Jermanovega Kuligina, ki je bil samo omejen srednješolski profesor, ne pa večni groteskni pubertetnik, zaradi česar ga Maša vara z Veršininom. Saljoni M. Furijana je bil po svoji igri dovolj grotesken, motila pa je njegova maska izžetega »roueja«, Saljoni mora imeti v besedilu samem omenjeno masko Lermontova. Tuzenbah J- Zupana je bil po igri in maski premalo nemški, saj je poanta te osebe prav v tem, da se ima že za popolnega Rusa, je pa pri tem v vsem svojem mišljenju, ravnanju in vedenju še očiten Nemec. Olgo in Irino sta upodobili Mira Danilova in Ančka Levarjeva z dobro karakterno, čeprav nekoliko prezrelo igro. Kot nekdanja naivka se je Ančka Levarjeva laže približala iluziji mladosti kot po temperamentu težja M. Danilova. Maše Savke Severjeve žal nisem imel priložnosti videti. V reprizah je igrala Mašo Helena Erjavčeva, sveže, s čarom mladosti, vendar brez onih grotesknih poudarkov, ki jo ima tudi ta ženska vloga. V dobrem ruskem stilu je igrala Kraljeva dojiljo- Fedotika je igral Dušan Škedel, Rodeja Stane Česnik in Feraponta Aleksander Valič.                                                                          Vladimir Kralj
362