226
Iz naših revij
„Porazna" kritika. — Založba Hram je izdala »Zgodovino Evrope v devetnajstem stoletju", ki jo je napisal B. Croce. S katoliškega stališča je to delo poskušal oceniti in obsoditi dr. Jos. Turk v 8/9. štev. letošnjega „Časa". Obsoditi ga ni bilo treba, ker dr. Turk takoj uvodoma opozarja slovenske katoličane, ki se nočejo pregrešiti proti svoji vesti, da je delo že rimska kongregacija sv. oficija dne 15. jul. 1932. postavila na indeks prepovedanih knjig. Hkratu s tem opozorilom ošvrkne kritik mimogrede še „Slovenca'\ češ, da je „z velikim priznanjem in brez vsakega pridržka" pohvalil to delo, „pa svoje napake ali. zmote ni popravil kljub opominu na pristojnem mestu". Kritik se v opombi pod črto tudi ne čudi, „če> je delo po svoji dialektični in
zgodovinski metodi ugajalo kateremu izmed naših »mladinskih" katoličanov, ki nima več zdravega čuta za pristno katoliško mišljenje in čuvstvovanje". Do tod vse prav in v redu: Cerkev je knjigo obsodila, knjiga je na indeksu, pristni katoličan se pregreši, če jo bere brez dovoljenja. Nekaj povsem drugega pa je knjigo obsoditi in odkloniti, ali pa z močjo razuma podati ima-nentno kritiko dela samega. Dr. Turk se je poskusil tudi s kritiko, a tu se začenja klavrna komedija, kakršne že nisem zlepa bral. Če katoliški tabor v Sloveniji danes res ne premore močnejšega misleca in prodornejšega kritika za Crocejevo delo, kakor dr. Turka, potem bo le res po Crecejevem, da je telo Cerkve v umskih zadevah »udarjeno z jalovostjo". Če namreč preberete to kritiko, se vam zdi natanko tako, kakor da bi se mušica zaganjala v slona; zelo nedolžna je mušica, le zoprna vam je, ker se ves čas dela tako vseznalo, kakor da bi bila ona slon, slon pa mušica. Skoraj smešno, vsekakor pa skrajno drzno se vam zdi, ko dr. Turk obravnava Croceja malo manj kot nebogljenega liberalnega (v slovenskem smislu) zaslepljenčka. In vendar: kdo je dr. Turk in kdo Benedetto Croce? Vse to omenjam le zavoljo tona kritike, kajti po tonu kritike spoznaš vrednost kritika najmanj tako dobro kakor po njegovih argumentih. Če bi dr. Turk vedel, kaj pomeni Croce v sodobnem duhovnem svetu, če bi poznal ogromnost in poštenost njegovega življenjskega dela, bi bil brez dvoma ubral drugačen ton; če pa vse to ve in o Croce ju kljub temu piše v tonu, v kakršnem je pisal, potem njegovo pisanje priča o tako puhli in fanatični napihnjenosti, kakršne bi ne pričakovali od katoliškega znanstvenika, ki kot znastvenik menda ve, kaj se pravi napisati v življenju čez trideset velikih del, ki so zvečine vsa doživela po več izdaj in izmed katerih je marsikatero šlo po vsem svetu (kateri izobraženec ne pozna Crocejeve »Estetike"?). Takega delavca lahko zavrnem, lahko polemiziram z njim in ga kritiziram, nikoli pa ne bom govoril o njem v tako drznem in z ničimer upravičenim omalovažujočem tonu, kakor dela to dr. Turk. Dr. Turk namreč ne polemizira, še manj seveda kritizira, on deli lekcije z nezmotljivega prestola. Konec njegove kritike izzveni takole: „Zmoto in greh je mogoče le tolerirati, kadar ju ni mogoče zavreti brez višjega zla. V imenu neke lažne svobode pa ju Cerkev nikdar ne more odobravati, ker je njen nespremenljivi nauk vprav resnica, da greh oropa človeka njegove prave svobode. Tudi Cro-ceju in vsem njegovim pristašem želimo, da bi čimprej spoznali to resnico." To je primer dr. Turkovega »znanstvenega" tona in dr. Turkovega argumenta. Kakršen namreč njegov ton, taki tudi njegovi kritični argumenti. Kritika je dobra, če je kakor vlita iz enega, če potegne za seboj in prepriča z jasnostjo in prodornostjo misli, ki mora biti v kritiki miselskega dela jasnejša in prodornejša od kritizirane misli. Glavni znak dr. Turkove kritike pa je taka razblinjena zmedenost, prepletena z neštetimi Crocejevimi citati (nad sto vrst), da bralec mora dobiti vtis, da dr. Turk niti pregleda nima v Crocejevi zgodovini, da se je izgubil v njej kakor v pragozdu, kaj še da bi jo bil pošteno prebavil. Njegova metoda je taka: z neštetimi citati iz Croceja hoče menda podati glavno vsebino Crocejeve zgodovine ali kaj. In vsakemu citatu sledi »kritična" opomba. Samo po sebi je umljivo, da ti citati v ničemer ne podajejo celotne zamisli in osobitosti Crocejevega dela, ker so tako nanizani, da Crocejevo delo zmanjšujejo, utesnjujejo in ga ne kažejo v tisti širokosti in umevanju življenja, ki sta značilna za Crocejevo zgodovino. Slika, ki bi si jo kdo ustvaril o tej zgodovini le po teh citatih, bi bila popolnoma izkrivljena in napačna. Zgodovinskega dela velikega sloga ni do-
15*
227
voljeno tako diletantsko kritizirati. Mimo tega so pripombe, ki slede ali spremljajo citate, neverjetno medle, nebistre, pričajo o nerazumevanju ali le o fanatični zagrizenosti. Le nekaj malega primerov. O Croceju trdi, da se v svoji knjigi z vso silo bori za liberalizem, „ki ga skuša opravičiti z zgodovino devetnajstega stoletja". Opravičiti? Kakor da bi liberalizem ne bil zgodovinski pojav, značilen za devetnajsto stoletje, in bi bilo treba zgodovino tega veka kdo ve kako potvarjati, da bi pokazal liberalizem kot najsilnejše gibalo tega stoletja. Ali Croce res »strastno pobija vse, ki četudi v imenu svobode mislijo drugače, kot mislijo pristaši liberalizma"? Ali pa takale cvetka: »Croce je podlegel liberalizmu, ker se mu je zdel nekaj imenitnega". Siromak! Ali pa trditev, da Croce »oznanja liberalizem, kot religijo". Nič ga ne oznanja, marveč suho ugotavlja, da je liberalizem v početku devetnajstega stoletja neštetim ljudem bil religija, kakor jim je danes religija komunizem. O tesnih zgodovinsko neutajljivih zvezah med Cerkvijo in monarhičnim absolutizmom pravi dr. Turk: „Monarhični absolutizem, ki me spoštuje pravic državljanov, je Cerkev vedno obsojala. Ni pa ona nikakšna politična institucija, ki naj bi ščuvala narode proti monarhičnemu absolutizmu z revolucionarnim gibanjem, kakor je to delal liberalizem". Ali dr. Turk pozablja, da je bila Cerkev pred letom 1870. tudi politična institucija s svojo posvetno državo, posvetnimi podaniki, posvetno oblastjo in čisto posvetnimi davki? Ali ni dobro prebral v Croceju, kako se je tem podanikom v papeški državi še mnogo huje godilo kakor podanikom drugih absolutnih monarhij? In če je Cerkev vedno obsojala monarhični absolutizem, zakaj je bil papež v lastni državi med zadnjimi, ki je po dolgih oklevanjih koncediral majhno ustavico? In če je monarhični absolutizem zatiral pravice državljanov, Cerkev pa ni marala ščuvati narodov proti monarhičnemu absolutizmu, je menda vendar moral priti nekdo, ki je izvedel revolucijo, ker brez nje ni šlo. In izvedel jo je liberalizem. Če bi bili čakali na Cerkev, bi še danes živeli v monarhičnem absolutizmu. In tako dalje in tako dalje.
Najhuje pa je menda to, da Croce toliko govori o svobodi, pa po Tur-kovem nikjer ne pove, kaj si misli pod to svobodo, je nikjer ne opredeli. Zaito pa ga pouči toliko bolje, namreč dr. Turk Croceja, ko zapiše: »Cerkev je vedno zahtevala pravo svobodo..." In ali hočete vedeti, kaj je prava svoboda? To je »svoboda otrok božjih, ne pa sužnjev greha in hudobnega duha". In malo nižje še zanosno pristavlja: „Da, svoboda bo rešila socialno vprašanje, toda ne »svoboda, otrok tega sveta, temveč svoboda otrok božjih". Kaj če bi tudi v dvajsetem stoletju zaman čakali, kdaj bo »svoboda otrok božjih" rešila socialno vprašanje, kakor bi bili v devetnajstem veku zatirani podaniki zaman čakali, kdaj jih bo tiranstva monarhičnega absolutizma rešila »svoboda otrok božjih" in je moral to delo opraviti ta tako osovraženi liberalizem. Prenaivno. S takimi in podobnimi protiargumenti je poražena Crocejeva zgodovina in odlok sv. oficija umsko podprt in utemeljen v Sloveniji.                                                                                              S. L e b e n.
Ponatis. »Nemška vlada je priredila sinoči v luksuznih prostorih »Štirih letnih dob" jugoslovenskim novinarjem na čast banket, ki so se ga udeležili tudi minister in načelnik narodno-socialističnih napadalnih oddelkov Roehm, predsednik monakovske občine Filler, visoki funkcijonarji stranke in mnogo uglednih Monakovčanov.
Minister Roehm se je v svojem govoru spominjal svojega poseta v Dalmaciji ter izrazil svoje zadovoljstvo, ker je mogel ugotoviti, da imajo v Ju-
228
goslaviji razumevanje za Nemčijo. Jugoslovenski novinarji bodo imeli pri svojem obisku v Nemčiji priliko videti, da predstavlja nova Nemčija zedinjen delaven narod, ki zahteva samo svoje pravice, svojo čast in svojo svobodo. Nemški narod in njegovi voditelji so eno. Jugoslovenski narod in njegovi voditelji so eno. Jugoslovenski narod ima razumevanje za stremljenja nove Nemčije, ker sme tudi sam biti po pravici ponosen na svojo junaško zgodovino in borbo za svobodo.
Na koncu svojega govora je minister Roehm nazdravil Nj. Vel. kralju Aleksandru, godba pa je zaigrala jugoslovensko himno.
V imenu jugoslovenskih novinarjev se mu je zahvalil za pozdravne besede g. Milojevič, ki je med drugim dejal, da more biti duh Aleksandra I. in nemškega nacionalizma, pred katerim so kapitulirali vsi partikularisti, pravilno pojmovan, veliko bodrilo za mlade narode, ki duhovno še preživljajo svoje nacionalno stapljanje."                                                                        S. L.
229