KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
BESEDA o KRAJEVNEM IMENOSLOVJU
JOSIP MAL
Iz bežne omembe v dnevnem časopisju se
je moglo razbrati, da se pripravlja nov geo-
grafski leksikon naše ožje domovine. Ta bo
izpopolnil in nadomestil Krajevni leksikon
Dravske banovine (1937), ki ga kljub po-
vpraševanju že dalj časa ni dobiti na knjiž-
nem trgu. Ob tej priliki bi opozoril na nekaj
stvari, ki o njih sodim, da bi bilo dobro in
koristno, če bi uredništvo novega leksikona
nekatere upoštevalo, drugi podatki pa bi
morda spodbudili naše jezikoislovce k izpopol-
nitvi in nadaljnjemu raziskovanju.
Kar se tiče kraje\mih imen, izpeljanih iz
imena cerkvenega patrona sv. Martina, naj bi
jih dosledno in v skladu z ljudsko govoricx)
imenovali Smartin, ne pa da so jih — najbrž
pod vplivom šole — začeli postavlati v neu-
trum (Šmartno). Henrik Freyer, ki je 1. 1846
izdal za svoj atlant tudi še alfabetični seznam
vseh krajev in gradov, rabi za večino zadev-
nih krajev pravilno in prvotno slovensko ime
Shmarten (Shmartno navaja le za Smartin
pod Smamo goro in Smartin pri Litiji). Ime-
nik krajev Vojvodine Kranjske (1874) pa na-
vaja že zgolj le obliko Šmartno, ki jo je
potem prevzela tudi dunajska Statistična
centralna komisija za svoj Specialni krajevni
repertorij. Današnja Podsmreka s cerkvico,
posvečeno sv. Martinu, nosi v listini iz 1.1487
še ime St. Merten bey der Tann. Morda zaradi
številnih krajev Smartin se je pozneje tega
kraja pri Dobrovi oprijelo dopolnilno ime
Podsmreka. V zborniku »900 Jahre Villach«
(1960, str. 471) je dr. Žkmtar kraj pomotoma
enačil s Smartinom ob Savi.
Za vas Krasce pri Moravčah ima Krajevni
leksikon Dravske banovine obliko Krašce, ki
je pa domače prebivalstvo ne pozna, ker go-
vori vedno in povsod le o Krascah, kar
izključno uporabljajo tudi moravške farne
matrike.
Zadnji čas so manjše vasi po uradni liniji
enostavno priključili sosednjim večjim kra-
jem, tako npr. Hleve bližnjemu Plesu pri Mo-
ravčah, Vahtenberk pa Zalogu pri Moravčah
(to krajevno ime je tudi zgodovinsko značilno
in povedno), vasi Goričane in Tlačnico so pri-
klopih farni vasi Peče, Sv. Križ pri Litiji
(nekdaj Sv. Križ pri Turnu) je sedaj združen
z Gabrovko. Takih administrativnih posegov
v krajevno nomenklaturo bo še dosti več.
Novi leksikon jih gotovo ne sme prezreti,
marveč mora nanje vsaj z reklamanto opozo-
riti. Prav tako je treba opozoriti, da ima Sv.
Gora danes ime Zasavska gora. Sv. Planina
je novi Partizanski, Rožnik pa Cankarjev vrh,
častitljiva Limbarska gora je ušla prekrstitvi
(Slandrov vrh) zaradi odpora prebivalstva.
Pri Ilirski Bistrici so dali kraju z novim spo-
menikom brez potrebe še novo osladno ime
»■Hrib svobode^^. Ob rakovniškem gradu pri
St. Rupertu na Dol. je bila do nedavnega
Nemška vas, imenovana verjetno po nemških
doseljencih grajske uprave. Kraj so po zadnji
vojni prenagljeno preimenovali v Slovensiko
vas in s tem zabrisali zanimiv in važen kolo-
niziadjski podatek.
Zal se je manija po vedno novih krajevnih
imenih tako razpasla, da bo to že velika ovira
za natančno in zanesljivo ugotavljanje zgodo-
vinskih dogodkov, ker raziskovalcu ne bo
vedno jasno, da je kraj idobil drugo ime in
kdaj se je to zgodilo. Zmeda bo zlasti očita
pri prekrščavanju mestnih trgov in ulic, kjer
so odpravili udomačena in stara zgodovinska
imena, v Ljubljani npr. Spitalske uHce, Slo-
nove ulice (v spomin na zgodovinski dogo-
dek sredi XVI. stoletja). Kolodvorske ulice,
Pred škofijo (Domplatz), Kongresini trg, Za
zidom, prvotno in udomačeno ime Trimostje
spreminjajo zadnji čas v razvlečeno in okorno
Tromostovje, stare »nasipe<^ ob Ljubljanici so
spremenili v »nabrežje«, starodavna Večna
pot naj dobi po fašističnem vzorcu datumsko
ime, uvedli so kar tri trge revolucije (Trg
revolucije ob Zvezdi, Trg francoske revolucije
in še Trg revolucije ob novih »pagodah«).
V tem se kaže morda tudi vphv prišlekov, ki
niso s svojim bistvom povezani z razvojem
in zgodovino mesta. Cisto drugače se kaže
domoljubna povezanost in zakoreninjenost
z mestom pri ponosnih Dubrovčanih, ki niso
spremenili niti enega svojih starih uhčnih
imen. Mi pa kar tekmujemo z izmišljanjem
novotarij, pa bo veljalo za nas staro reklo:
kdor zaničuje se sam ...
184
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Ce bo dajal novi leksikon morda tudi kake
zgodovinske podatke, velja omeniti, da ima
današnja Mirna peč pri Valvasorju (II, 183) in
še dolgo v XVIII. stoletje prvotno, pravo in
jasno povedno ime Medna peč, na kar kaže
tudi njeno nemško ime Honigstein. Ker imajo
stari urbarji in uradne listine zgolj le nemška
poimenovanja, bi bilo morda umestno, da bi
navedli pri krajih tudi ponemčeno obliko, ker
mlajši zgodovinarji že redko obvladajo nem-
ščino.
Prav tako ne bi bilo odveč, če bi leksikon
dal navodila, kako se imena naglašajo. V na-
šem radiu vlada v tem oziru prava zmeda.
Radijski napovedovalci so zaverovani v svojo
vsevednost in brez posluha za ljudsko govo-
ricx) trdoglavo naglašajo, kakor se jim pač
zdi. Govorna melodika slovenščine in pra-
vilno naglaševanje jim je prava španska vas,
ko so stvari marsikaj in marsikdaj kljub ugo-
vorom >vradl« po svoje >>pres6dili«. Tako govo-
rijo o Mediji, Medijskih toplicah, o Podnartu,
o Podgradu, Zaborštu, Podgori, Brežicah,
Rašici, Podlanišču, Ponikvah, Blejski Dobravi.
Tudi naše Zagorje je postalo tu pa tam že
hrvaško Zagorje. Podobna anarhija vlada tudi
pri osebnih imenih, če moramo poslušati spa-
kedrave naglase kot so: Kozak, Kozjak,
Seljak, Kolar, Lesjak, Oblak, Lončar, Novak,
Komar, Kocjan, Kovač, Perdan itd.
Jezikoslovca bo gotovo zanimalo, da je po
zatrdilu kanclerja oglejskega partiarha San-
tonina (ki je 1. 1485 potoval po Koroškem)
imela vas Ratendorf v fari Dropolje (Tro-
polach) v Ziljski dolini ime od tod, ker so
tam domačini svoje dni izrekali razsodbe:
torej ponemčena Rotna vas, ker so na srenj-
ski veči pod roto (prisego) delili pravico. Na
drugi vizitacijski poti naslednjega leta (1486)
so komisarji na poti iz Loke v Kranj jezdili
skozi raztegnjeno vas Bitnje (Faitin), ki da
ima ime po cerkvi sv. Vida (Veit-in), sloven-
ske Vit-nje so se po običajni mutaciji črke
»v« v »h« prelevile v Bitnje. Stare cerkve sv.
Vida danes ni več.
Pri tretjem vizitacijskem obhodu (1. 1487)
potuje Santonino proti Rogatcu skozi kraj
S vino (pri cerkvi sv. Florijana pod Bočem).
Avstrijska generalštabna karta je kraj po-
nemčila v Schweinsdorf, nekateri domačini
pa menijo, da bi se ime namesto Svino glasilo
menda pravilno Zvino, ker se ob vasi potok
dvakrat pravokotno zvine ali zvije. V morav-
ški fari leži na prisojnem bregu vas Svine.
Njeno ime pa nima kaj opraviti s svinjami,
marveč z vinogradi, ki so še danes v navadi
pri hišah, torej S(o)vine). Za časa nemške
okupacije so kraj (najbrž na podlagi kakih
starejših zapiskov, ali tudi po ljudski razlagi
slovenskega imena) smiselno prekrstili v
Weinberg (gl. Oberkrainer Gemeindegeschafts
Kalender, 1944, str. 60); namesto dvoumne
stare oblike ima vas danes uradno ime Vinje.
Pa še enkrat se srečamo s ščetinarji. Tik nad
Bovcem nosi Matterhornu podoben vrh nena-
vadno ime Svinjak. Ugotoviti bi bilo treba,
kako izgovarjajo to ime starejši ljudje, če ni
to morda le Sovnjak po sovah, ko je bližnje-
mu hribu ime Golobar.
Današnji kraj GoZčaj nad Blagovico je v
davčnih zapiskih (Gultbuch, V, 1619—1661,
fol. 206; Gultbuch, II, 1536—1549, v ljubljan-
skem Drž. arhivu) naveden v obhki zu Goli-
tzach St. Peter und St. Agnesen Kirchen, —
najbrž ziaradi poseke imenovan »na Goličah«.
V istem viru (fol. 203") so omenjene Domžale:
Domischl vnser frauen bei Goritschiitz in
Mansburger Pf arrkirchen. Se starejši podatek
(Gultbuch, III, 1555) piše Dombschl vnser
frauen bey Goritschitz in Monsburger Pharr,
drugod zopet (Gultbuch, II) Damischl oder
Damschl unser frauen bey Goritschitz in Man-
spurger Pharr, pri Valvasorju (II, 117) pa je
to velika vas Dumschall. Omenjeni davčni vir
(Gultbuch, III, 1555) pozna v ižanski fari cer-
kev sv. Janeza v Tomišlju (zw Domischl), pri
Vrhniki pa sanndt Jbrgen Kiirchen zw Lad-
goina ter S. Leonhart zw Clain Ladgoina,
drugod (Gultbuch, IV, fol. 244, 246) tudi Lud-
goina. Dohrlevo pri Kandršah v fari Vače
piše vir iz 1. 1555 (Gultbuch, III) Dobralew
(Andre Walter), isti vir pa v prejšnjem zvez-
ku (II, ok. 1. 1547) navaja istega Andreja Wal-
terja zw Dobrawew. V isti seriji virov bi našli
še več zanimivih podatkov o posameznih
cerkvah, krajih, posestnikih in njihovih ime-
nih, o gopodarskih in socialnih razmerah ter
o splošnem položaju podeželja; seveda pa bi
prav tako ne smeli prezreti tudi drugih arhi-
valnih virov, kot so npr. srednjeveške listine,
urbarji, desetinski registri, matrike, stare
kronike, potopisi ip.
185