0 izboljšanji današnje vzgoje. (Franjo Gabršek.) (Kouec.) Pogledimo še, kaj v tej zadevi piše g. prof. dr. A. Lobmayer v spisu Bdvorba bolestnika predmet nastave" v letošnjem nViencu". Da je vzgoja premalo idealna, kaže se v tem, ker se od prirode pričakuje onega kar samo nravstvenost dati more, ter se premalo prizadeva, da se ta nravstveaost s pomočjo idealov dovrši. Kjer se nahaja ljubezen v srci, ondu ni treba strogega pouka, tu se vrši vse na lehak način, tu ustvarjajo dolžnosti in žrtve pravo srečo. Ljubezen v živenji večkrat inine, dolžnosti pa ostanejo. Ljubezen izgubf svoj priljubljeni predinet, pa vender se mora na dalje živeti. V marsikaterem zakonu je uže nadvladala pretirano strastno )jubezen mržnja in ravnodušje. Mnogo preiskrena mati je se svojo opično ljubeznijo škodovala vlastnej deci. Zato ne smemo nravske ljubezni precenjevati in preveč od nje zahtevati. Treba torej, da učimo naše ženske, da se morejo v resnici srečne ceniti, ako jim je srce blago, polno ljubezni in milosrčnosti do piijateljev in neprijateljev, do bljižnih in ptujih, nu da je vender le vseobčno človekoljubje in samovoljao izpolDjevaDJe svojih dolžnosti ranogo vzvišenejše, ker je manje sebično, a jedino v nesebičnosti leži moralna vzvišenost človeka, v obvladanji samega sebe leži zmaga duha nad nravmi. Te zmage duha, te moralne vzvišenosti moreš se pa samo s pomočjo idej in idealov naučiti ter jih doseči. Zato bi morala vzgoja pred vsem na to gledati, da bi človek nikdar ne skrbel samo za svojo osobo, nego da bi živel nekej ideji, nekej zadači, necemu izven sebe; za 17 * ta ,,nekaj" treba, da dela in žrtvuje, drugače ne bi bil plemenite duše, ampak bi živel sarao zato, da živi. Bodi si pa to, čemer se posvetujeino, celo človeštvo, bodi si domovina ali znanosti in umetnosti, bodi si sreča naših milih, to je vse jedno, samo naj ne bode vedno in vedno le vlastni Jaz"! Kdor bode mladino tako poučeval, kdor bode deklice tako vzgojal, oni je marsikateri kal sebičnosti uže zadušil ali je ono vsaj na boljši pot napeljal. Vzgoja mora vedno s pomočjo idealov, s pomočjo znatnih zahtev in lepih primerov delovati; osobito deklice treba neprestano opominati, da je samo dobrohotnost in blagost ter premagovanje samega sebe in požrtvovalnost prava ljubeznjivost žene; a ta svojstva se ne dado z ničemer zameriti. Naj navedein nekoliko priraerov! Ako smo s težko muko zvršili pot, pa se po istem potu zopet vrnemo, da pokažerao ubogej prosjakinji pravi pot, po katerem nas je vprašala; — ako ne gremo v gledališče ali h koncertu, a mestu tega s čitanjem zabavljamo bolncga, nadležnega in zlovoljnega sorodnika; — ako po leti, kadar je največa vročina, kuhaš v kuhinji, da ti kuharica more obiskati rojaka, kateri se na svojem potovanji ondu mudi; — ako ne grea na zabavo k svojim najboljšim prijatcljicam, a mestu tega strežeš bolnej tujki, katera bi se brez tvoje pomoči in postrežbe osamljena dolgočasila; — ako si ne kupiš dragega oblačila, samo da moreš ubogo sosedovo deco o božiči s kakim darom obdariti; — to vse uiso Bog zna kakšni čini, kateri bi svet do solz ganili, a kažejo nam plemenito srce, blago in pošteno dušo. Pa tudi preveč idealna je vzgoja naše mladine, kajti ogiba se nepopolnega vspeha in strogosti, da nc rcčem sile. Sami smo uže izkusili, da malo ljudi ustreza velikim zahtevam, zato pa se od njih tudi malo zahteva. A oni le toliko časa delajo, kolikor mislirao, da morejo. če pa hočemo vsaj nekaj od njih doseči, zahtevati moramo zelo mnogo. Ako se dobra svojstva pokazujejo tudi le afektirana, in če jih tudi le se silo označujemo, ako tudi se pokazuje požrtvovalnost samo z izgovorom, zavoljo slavoljubja ali sramote, vender je bolje nekaj nego ničesar! Vsak človek ni poln idealov in velikih mislij, da bi mogel povsem po plemcnitih načelih živeti, a uže to je mnogo vredno, če včasih vsaj po njih teži. Iu če bi se svojira naukom, se svojimi strogimi zahtevami ničesar druzega ne dosegli, nego to, da hudoben človek neha hudobno govoriti, a sebičnež, da se ne šopiri in ne diči se svojo sebičnostjo, uže smo jako mnogo dosegli. Vzgoji se torej ni treba ogibati strogosti in sile. Nu strogost ne treba, da se prevrže v nemilost in nestrpljivost z neznatnirai pogreški mladine, ne treba, da se izpreiueni v surovost in zlobnost, marveč treba, da strogost vlada v načelih in v nazorih. Podstava vzgoji bodi prava in nravstvena resnoba, a ne sme biti pesimistična. Ne bojmo se ozbiljnosti v vzgoji; — poglejmo mlade deklice, katerim so slabi roditelji odvračali vsak pogled v tnuko in revščino, v brigo in težavo, kako so blazirane in melanholične; — nasprotno pa vidimo, kako so krepke in zadovoljne one, katere so strogo vzgojene in katere so uže za rano izpoznale, kako je vse živenje ozbiljno, resnobno. V človeškem srci pač morajo biti nasprotja, ker jih ono tudi prenaša, a samo na temnem nebu se blišče svetle zvezde; največja ozbiljnost vodi često do največje sreče. Ako se torej deklici čutljivost doma bolj neguje, vender se ne sme domačej vzgoji vsa naloga prepustiti; šola more pomagati, pa je tudi treba, da pomaga, ker je raanj pristranska, a njeno osobje je bolj privajeno naobrazovanju in poučevanju. K sklepu pa še jedenkrat zakličem v duhu Rousseaua, Fichteja in Pestalozzija: Ustvarite drugačne socijalne razmere, in videli bodete boljše vspehe pri vzgoji; bodite sami boljši, in boljša bode tudi raladina; šola ne vzmore ničesar, ako živenje vse pokvari!