Izhaja vsak četrtek
CJREDNIŠTVO IN UPRAVA 34100 Trst, ulica Ghega 8/1, telefon 60824, Pošt. pred (casel-!a postale) Trst 431 PoStni če kovni račun Trst, l l ' 8 4 n i
Poštnina plačana v gotovini
N
I
NOVI
Posamezna številka
150 It
A.
NAROČNIN
četrtletna lir 1.250 - polletna lii 2.500 - letna 5.000 : : Za inozemstvo: letna naročnina lir 6000 - Oglasi po dogovoru -Speci in abb. post. I. gr. 70%.
SETTIMANALE
ŠT. 1086
TRST, ČETRTEK 3. JUIMIJA 1976
LET. XXVI.
Za večjo povezavo etničnih manjšin
V zadnjem času razvija deželno vodstvo Slovenske skupnosti intenzivno dejavnost v smeri vedno večje povezave med vsemi narodnimi in etničnimi manjšinami v Italiji. Kot smo v našem časopisu že pisali, je bila. Slovenska skupnost na razgovoru z nemško manjšino v Bocnu, se udeležila študijskih srečanju v Trentu, v Vidmu itd. Brez dvoma je to iskanje povezave z drugimi manjšinami spodbudno in hvalevredno samo na sebi, saj je danes čas, ko se vse zatirane skupnosti vsebolj združujejo in zahtevajo svoje pravice. To velja tudi za narodne skupnosti, ki so danes v Italiji ne samo izkoriščane( o tem dovolj zgovorno piše italijanski strokovnjak Sergio Salvi), ampak tudi zatirane (dovolj je omeniti dogodek v Ukvah, ko so pouk slovenščine na srednjeveški način izgnali iz šolskega poslopja). Vsi zatirani ljudje in vse zatirane skupnosti pa imajo seveda pravico in dolžnost združevanja, da bi tako bile njih zahteve učinkovitejše.
Vprašanje pa zadeva tudi volitve v bodoči evropski parlament. Vse se zdi, da si bodo evropske države porazdelile mesta v evropskem parlamentu po strankarskem ključu in da bodo narodne manjšine popolnoma prezrte. Številčna moč narodnih manjšin v Evropi pa presega 50 milijonov pripadnikov in res bi bilo krivično, da bi vse te manjšine ne bile nikjer zastopane v bodočih organih evropskega parlamenta. Vodstvo Slovenske skupnosti je prav v tej bojazni imelo posvete z raznimi manjšinami v Italiji in povsod naletelo na enako zaskrbljenost.
V tem oziru je bil posebno važen posvet
(dalje na 3. strani)
TRI DESETLETJA DEMOKRACIJE
Državnozborske volitve, ki bodo ta mesec, nudijo lepo priložnost za pregled razvoja političnega življenja v državi. Letos poleg tega potega natančno trideset let, odkar so italijanski volivci ter volivke prvič svobodno in demokratično volili v vsej italijanski zgodovini. Volitve so bile seveda tudi pod fašizmom, a prav gotovo niso bile tako demokratične kot tiste po drugi svetovni vojni, saj med drugim tedaj na primer ni bila priznana volilna pravica ženskam. Na volitve z dne 2. junija 1946 se je italijanski narod z ljudskim glasovanjem ali referendumom z rahlo večino odločil za republiko in tedanji kraj je moral zapustiti Italijo. Istega dne pa so bile tudi volitve v ustavodajno zbornico, ki je imela nalogo, kot samo ime pove, da sestavi in odobri novo ustavo.
Pri obravnavanju teh dogodkov ne smemo seveda pozabiti na tedanje zgodovinske okoliščine. Na ozemlju Italije so še bile an-gloameriške zavezniške sile,, ki imajo glavno zaslugo za padec fašizma, na kar danes italijanski politiki in tudi zgodovinarji na splošno preradi pozabljajo, tako da ima mladina o tem razdobju, ki je bilo odločilno za nadaljnjo usodo italijanskega naroda precej nejasne pojme. Res je sicer, da ne gre pri tem zanemariti odporniškega gibanja, zlasti v severni Italiji, a to se je po-javilo šele konec leta 1943, ko je bilo že jasno, da sta Hitler in Mussolini izgubila vojno. Z vojaškega stališča je bilo to gibanje vsekakor malo pomembno. Važno vlogo pa je italijansko odporništvo (resistenza) odigralo le v političnem pogledu, se pravi, da je bilo odločilno za nadaljnji politični razvoj v državi, kar je prišlo najbolj do izraza
v	novi ustavi, vendar je treba pri tem poudariti, da je odprava fašizma (po tuji za-
slugi) ustvarila pogoje za rojstvo demokratičnega sistema. Eden glavnih vzrokov za šibkost italijanske demokracije, kakršna se kaže skozi vsa tri desetletja, je po našem prav v tem, da je bila Italiji demokracija skoraj »darovana« se pravi, da široke jud-ske množice pri zrušen ju fašizma niso imele glavne zasluge, saj drugače ne bi nekateri italijanski, tudi odgovorni politiki še danes toliko poudarjali Mussolinijevih napak ter zlasti njegove odločitve o vstopu v vojno na Hitlerjevi strani. Če takšno modrovanje nekoliko podrobneje razvijemo, prihajamo do zaključka, da ti politiki niso bili in še danes niso proti fašizmu zaradi njegove totalitarne, rasistične in reakcionarne vsebine, temveč temu režimu predvsem zamerijo, da je izgubil vojno.
S tem seveda nikakor nočemo omalovaževati dela, trpljenja in žrtev italijanskih protifašistov, povečini komunistov, toda njihovo število je bilo prepičlo, da bi bilo lahko kos mogočnemu fašizmu, ki je bil razpredel mrežo svojih ljudi do najmanjšega zaselka v državi. Pri tem velja naglasiti, da so primorski Slovenci sorazmerno veliko več prispevali v boju proti črnemu režimu kot Italijani, kar najbolj zgovorno izhaja iz števila naših na smrt obsojenih junakov in iz števila naših političnih zapornikov.
Iz priloženega pregleda je razvidno, kako so italijanski volivci glasovali na volitvah za poslansko zbornico v zadnjih treh desetletjih. Navajamo seveda le glavne politične stranke, in sicer Krščansko demokracijo, komunistično partijo, socialistično in socialdemokratsko stranko. Poleg teh omenjamo še misovsko fašistično gibanje, katerega obstoj je za zunanjega opazovalca pra-
vi	pravcati politični absurd.
(dalje na 3. strani)
IZIDI VOLITEV V POSLANSKO ZBORNICO 1946-1972
STRANKE	1946 % sedeži		1948 % sedeži		1953 % sedeži		1958 % sedeži		1963 o/0 sedeži		1968 % sedeži		1972 % sedeži	
Democrazia cristiana (DC)	35,2	207	48,5	305	40,1	263	42,4	273	38,3	260	39,1	266	38,8	267
Partito Comunista Italiano (PCI)	19,0	104	—	—	22,6	143	22,7	140	25,3	166	26,9	177	27,2	179
Partito Socialista Italiano (PSI)	—	—	—	—	12,8	75	14,2	84	13,8	87	14,5	91	9,6	61
Partito Soialista Democr. Italiano (PSDI)	—	—	7,1	33	4,5	19	4,5	22	6,1	33	—	—	5.1	29
Movimento Sociale Italiano (MSI)	—	—	2,0	6	5,8	29	4,8	24	5,1	27	4,4	24	8,7	56
Fronte Democratico popolare (PCI-PSI)	—	—	31,0	183										
Partito Socialista Italiano Unita Proletaria														
(PSIUP)	20,7	115	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
NB. - Leta 1968 so socialisti (PSI) in socialdemokrati (PSDI) nastopili enotno.
RAZDELITEV LIBANONA?
RADIO TRST A
: :	NEDELJA, 6. junija, ob: 8.00 Koledar. 8.05
Slovenski motivi. 8 30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša. 9.45 Boccherini: Godalni kvartet v es duru. 10.15 Poslušali boste. 11 15 Mladinski oder: »Moj oče in jaz«. Napisal G.F. Luži, preve. del Franc Jeza. II. del: »Oče in živali«. RO. Režija:	Lojzka Lombar. 12.00 Nabožna glasba.
12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasbena skrinja. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 13.30-15.45 Glasba po željah. 13«30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Pravljica«. Radijska drama, napisal Ireneusz Iredynski, prevedla Marjana Prepeluh. RO. 16.30 Nedeljski koncert. 17.20 Zbirka plošč. 18.30 Šport in glasba. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.00 Šport. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 22.00 Nedelja v športu. 22.10 Sodobna glasba. Simfonični orkester Radiotelevizije Ljubljana vodi Samo Hubad.
22.30 Glasba za lahko noč.
:	PONEDELJEK, 7. junija, ob: 7 00 Koledar.
7.05 Jutranja glasba. 13.30 Glasba po željah.
14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce.. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Scenska in baletna glasba. 18.55 Pianist Pino Calvi. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 19 20 Jazz glasba. 20.00 Športna tribuna. 20.35 Slovenski razgledi: Ivan Cankar v Trstu - Pianistka Silvana Pretner. Vladimir Lovec: Trije preludiji; Tri groteske - Slovenska ljudska materialna kultura - Slovenski ansambli in zbori. 22.15 Glasba za lahko noč.
: : TOREK, 8. junija, ob: 7 00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Pratika. 12.50 Revija glasbil.
13.30 Glasba po željah. 17 00 Za mlade poslu-šavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Violončelist Ame-deo Baldovino. 1845 Beatles kot solisti. 1910 L945-1975: Trideset let gledališkega amaterstva v naši deželi (11. oddaja). 19.25 Za najmlajše: pravljice, pesmi in glasba. 20.00 Šport. 20 35 Mihail Glinka: Ivan Susanin, opera. 21.45 Glasba za lahko noč.
: :	SREDA, 9. junija, ob: 7.00 Koledar 7.05 Ju-
tranja glasba. 11.35 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce 18.15 Umetnost. 18.30 Violinist Gorjan Košuta, pianist Erminij Ambrozet. Debussy: Sonata v g molu; Ravel: Tzigane. 19.00 Orkestri in zbori. 1910 Družinski obzornik. 19.30 Western-pop-folk. 20.00 Šport. 20 35 Simfonični koncert. Vodi Aldo Ceccato. Sodelujejo sopranistka Luisa Bosaba-lian, mezzosopranistkaCvetka Ahlin, tenorist Horst Laubenthal, baritonist Gunther von Kan-nen ter organistka Claudia Termini. Orkester in zbor gledališča Verdi. 21.30 Glasba za lahko noč.
: :	ČETRTEK, 10. junija, ob: 7 00 Koledar. 7.05
Jutranja glasba. 11.35 Slovenski razgledi. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 1815 Umetnost. 18.30 Skladatelj Aleksander Mirt. 19 10 Človek pred rojstvom (9); »Dokončni razvoj zarodka«, (Vito Sinopoli). 19.25 Za najmlajše: »Pisani balončki« (Krasulja Simoniti). 20.00 Šport. 20.35 »Igorju ugaja Bach« Igra v dveh delih, napisal Josip Tavčar. SSG v Trstu. Režija: Jože Babič. 21.50 Glasba za lahko noč.
: :	PETEK, 11. junija, ob: 7.00 Koledar. 7.05-
9.05 Jutranja glasba. 11 35 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce 18.15 Umetnost. 18.30 Tenorist Dušan Pertot in pianist Gabrijel Pisani izvajata samospeve Nikolaja Rimskega-Korsakova in Vitezslava Novaka 18.50 Znani motivi. 19.10 Slovenska povojna lirika: »A. Vodnik, pesnik žlahtne poduhovljenosti« (Lev Detela). 19.20 Jazz glasba. 20.00 Šport. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20 50 Vokalno instrumentalni koncert. Vodi Samo Hubad. Sodeluje mezzosopranistka Biserka Cvejič. Orkester Radiotelevizije Ljubljana. 21.35 Glasba za lahko noč.
: :	SOBOTA, 12. junija, ob: 7.00 Koledar. 7.05
Jutranja glasba. 11.35 Poslušajmo spet. 13.30-15 45 Glasba po željah. 15.45 Avtoradio. 17 000 Za mlade poslukavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Romantična simfonična glasba. 19.15 Liki iz naše preteklosti: »Franc Tomc« (Martin Jevnikar). 19.25 Orkester Maria Bertolazzija 19.40 Pevska revija. 20.00 Šport. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Neizpeta podoknica«. Napisala Zora Saksida R.O. Režija: Stana Kopitar. 21.30 Vaše popevke.
22.30 Glasba za lahko noč.
Sirske motorizirane kolone so 1. t.m. vdrle v Libanon in začele zasedati njegova vzhodna ozemlja ter razoroževati krščanske in mohamedanske gverilce, ki so se zadnji čas tolkli zlasti za krščansko mesto Zahle (33.000 preb.). Verjetno hoče Sirija končno napraviti konec spopadom in krvo-prelitju v Libanonu, ki ga drugače ni bilo več mogoče ustaviti. Nekateri — tako v Libanonu samem kot zunaj njega — menijo, da je prišlo do tega sirskega vdora na tujo, najbrž ameriško pobudo ali »nasvet«. Vsekakor so pri zatrtju spopadov v Libanonu zainteresirane predvsem zahodne sile, medtem ko je Sovjetska zveza z dopade-njem gledala na »leve« mohamedanske gverilce in Palestince, ki so zadnji čas dosegali uspehe v boju proti krščanskim maro-nitskim »falangistom«.
Označka »levi« in »desni«, ki jo navadno uporablja tudi italijanska televizija, nima v Libanonu, kot tudi ne drugje na Bližnjem vzhodu, nobenega pomena, ker gre tako pri »levih« kot pri »desnih« le za nacionaliste in verske fanatike. Razlika v politični barvi se nanaša le na velike sile, ki jih politično podpirajo in jim dobavljajo orožje,
ZAKAJ »TEMPIO NAZIONALE«?
Na Vejni so imeli zadnjo nedeljo vsakoletni praznik »žegnanje« ali »opasilo«. Veliki belo-rumeni plakati so vabili Tržačane in popoldne je bilo na Vejni veliko obiskovalcev, Tudi Slovenci so imeli svojo pobož tisti ne želi, da bi sploh prihajali, in smo torej le tolerirani kakor mnogokje v tržaških cerkvah, predvsem pri Sv. Justu? Znano je, da javne plakate za Vejno izdaja vodstvo svetišča, torej je odgovoren v prvi vrsti rektor. Znano pa je, da je tam tudi naš rojak Fr. Malalan. In če ta duhovnik ne uspe, kaj so naredili letos ali kdaj prej naši duhovniki, ki vabijo ljudi na Vejno? Če dobimo odgovor, ga bomo objavili.
2. Drugo naše vprašanje je večje, bolj tehtno, in se glasi: Zakaj na plakatih in na vseh razglednicah pišejo »tempio nazio-nost, čeprav v cerkvi ni bilo naših ljudi. Kolikor vemo, je bilo največ naših rojakov iz fare Sv. Antona; prepeval je naš zbor iz te župnije: Do sem vse prav, ni pa prav sledeče :
1. Na velikem plakatu ni bilo zapisano, da imajo svoj spored na Vejni tudi Slovenci, čeprav so bili nalepljeni plakati tudi po naših vaseh. Zakaj tako? Kdo in zakaj prikriva, da prihajajo Slovenci na Vejno? Ali nale«? To je po našem skromnem mnenju proti odločni volji Janeza XXIII., ki je na pobudo prelata Ukmarja in nekaterih naših duhovnikov določil naslov svetišču na Vejni: MATI in KRALJICA. Kot vemo vsi, je bil prvotni naslov po volji škofa in italijanskih duhovnikov »Kraljici Italije«. Dejansko je bil temeljni kamen cerkve posvečen temu naslovu. Nato je sledil »upor«, menda edini te sorte, in papež Janez 23 je z eno potezo prečrtal šovinistični naslov in zapisal »Kraljici in Materi«.
Velika škoda je, da niso takrat naši ljudje tudi zahtevali, da se črta oznaka »na-
seveda glede na svoje interese. »Levi« so tisti, ki streljajo s sovjetskimi brzostrelkami, desni pa tisti, ki uporabljajo orožje a-meriškega oziroma zahodnega izvora. Ideološke razlike so tako v resnici le nacionalne in verske.
Libanon je tvorba francoskih kolonialistov, ki so po drugi svetovni vojni zapustili Libanon, ne da bi bili rešili nacionalno vprašanje v njem. Vztrajali so pri tezi »enotnega« Libanona, čeprav živita v resnici v njem dva naroda, krščanski Maro-niti in mohamedanski Druži; oboji pa so arabskega porekla in jezika. Ureditev,ki so jo zapustili Francozi in ki je temeljila na delitvi politične oblasti na polovico med kristjani in mohamedanci, se je zadnja leta izkazala za neučinkovito. Mohamedanci so zahtevali večjo oblast, ker da so v večini, čemur so se kulturno bolj razviti Ma-roniti upirali. Odtod spopadi, ki so jih netila še različna stališča o navzočnosti palestinskih gverilcev in njihovih poveljstev v Libanonu (Maroniti so proti njim) in različno gledanje na zunanjepolitični položaj.
mesta za »nacionalno« cerkev! če bi to bilo kje v Srednji Italiji, se nihče ne bi čudil (a tam ne čutijo potrebe, da bi označevali romarske cerkve za »nacionalne«!), toda tukaj zraven državne meje?! In v Italiji živijo tudi katoličani: Francozi, Nemci, Slovenci itd. Če je torej Vejna spomin na posvetitev katoličanov v Italiji Materi božji, kako more biti povsod zapisano »tempio na-zionale«? Svetišče na Vejni je Marijino svetišče in ne pripada samo večinskemu narodu, ampak vsem vernim, ki živijo v Italiji. Kakor je zgodovinska sramota za obojni kler in za obe verski narodnostni skupini, da je še danes v cerkvi sv. Justa fašistična letnica XIV, tako je sramota, da pohlevno gledamo »tempio nazionale« na Vejni. Vsaj sedaj zaslužijo tudi ti »interni« verski problemi veliko in resno pozornost, če že imamo v Trstu poleg slovenskega škofovega vikarja že kar dva slovenska dekana in več laikov v škofijskih komisijah, lahko upamo, da se bo tudi tu kaj premaknilo. Naša želja je, da izgine fašistična letnica iz skupne stolnice in da bodo leto obsorej veliki plakati vabili tudi Slovence v prezračeno Marijino svetišče na našem Krasu!
B.K.
NELJUBLJENA REPUBLIKA
Včeraj, 2. junija je obhajala Italija tridesetletnico republike v ozračju volivnega boja in polemik. Zastave so videti bile samo na javnih poslopjih (kjer so za to zadolženi vratarji), na zasebnih hišah in oknih jih ni bilo, niti na hišah tistih, ki imajo vedno polna usta fraz o tem, da se je porodila republika iz odporništva. V resnici kaže, da je nihče posebno ne ljubi, razen če bi služila samo njihovim interesom.
(Dalje na 5. strani)
SKOZI DALJNOGLED |
zionale«, saj je vendar jasno. da »»■» *-«»»»*<»
venskem slovenskem Krasil ne ITlOre biti
Slovenska Koroška je 400 let starejša
Pisma uredništvu:
Spoštovani g. urednik!
Če bi poslušal neposredni navdih pri branju Novega lista, bi Vam skoraj ob vsaki številki pisal v smislu odobravanja tega ali onega članka, zlasti uvodnega. V resnici pa sem se le parkrat oglasil. Morda se nekaj podobnega dogaja tudi drugim, ki se nad njimi pritožujete.
To pot me v zvezi z »odprtim pismom blejskemu župniku«, objevljenem v Vašem tedniku, priganja k pisanju tudi čut pravičnosti. Kakor je namreč z ene strani simpatičen temperamentni izbruh zavednega Slovenca z Italije kot ugovor proti našemu hlapčevstvu, moramo reči, da se je g. K. Bajec prenaglil v presoji blejskega župnika s te strani Avtor pisma ni namreč upošteval dejstva, da je bila, kakor mi je pojasnil kolega, ki pozna razmere na Bledu, tista maša namenjena izrecno tujcem in je zategadelj župnik, oziroma duhovnik, ki je pri tej maši pridigal, opravičeno, govoril v dveh tujih jezikih. Ne more se pri tem ugovarjati, češ da je »šele pri koncu v slovenščini«, ker je znano, da so pri takih mašah tudi domači ljudje.
Ne glede na samokritičnost v poznavanju tujih jezikov, bi jaz nekaj pripomnil v tej zvezi.
Lepo je namreč, da iz pastoralnih razlogov upoštevamo duhovne potrebe turistov v naših cerkvah, vendar se mi zdi pretirana ta skrb za tuje goste, ki bi se verjetno zadovoljili s tem, da jim morebitno, če je pač taka prilika kakor v zadevnem pismu, voščimo v njihovem jeziku kot napravi papež o veliki noči. Z druge strani pa se komaj kje zgodi, če se sploh, da bi ško! ali prezbiter (škof je pač tudi duhovnik) spregovoril v cerkvi vernikom, ki sicer pripadajo ""'narodnim manjšinam, pa so vendar člani do tične škofijske oziroma župnijske skupnosti. To se nanaša ne samo na Italijane ali morda Nemce kot odgovorne pač pa tudi na Slovane. Z vsem spoštovanjem bi v tej zvezi prigovoril predvsem škofom, ki se v svojih poslanicah obračajo samo na pripadnike svoje narodnosti, dasi imajo v svoji »čredi« znatno število pripadnikov druge narodnosti, kakor so Slovenci v nekih hrvaških škofijah, pa tudi Hrvati in Italijani v slovenskih. (Hrvaških ali slovenskih ško. lij sploh ni, ampak obstajajo le katoliške škofi je z večino pripadnikov ene ali druge narodnosti.)
Še nekaj, kar je v rahlo zvezi z »odprtim Pismom«. Zanimam se za publikacije, ki izidejo pri nas, v glavnem za turiste iz Italije (podobno kakor pridige!) v jeziku teh gostov. Nisem našel nobene, ki ne bi mrgolela od pomot, Pa ne samo tiskarskih. To velja za hrvaško kakor slovensko področje. Imam pri roki med drugimi tudi — glej naključje — brošuro o cerkvi na blejskem otoku,, ki se ji pozna, da prevajalec ne obvlada dobro italijanskega jezika, četudi boljše kot tisti, ki je napisal: »luganighe di cragno con capuzzi garbi«, kar sem videl tiskano z mastnimi črkami na etiketi »made in Slovenia«. V Trstu, ki je blizu, ni malo šolanih ljudi, ki poznajo perfektno slovenski in italijanski jezik ter bi to delo tako opravili, da se 'ne bi bravci »hihitali«. To velja za Slovenijo in Hrvaško, za cerkveno in necerkveno področje.
P. A.
—o—
Slovenski turistični strokovnjaki se bojijo, da bo postala Slovenija samo »tunel« za turiste, ki se bodo vozili letovat v Dalmacijo. Slovenski,, turizem ostaja daleč zadaj zaradi pomanjkanja investicij v gostinske kapacitete.
Nemško-nacionalistični krogi na Koroškem proslavljajo letos tisočletnico Koroške, kar je mišljeno kot izzivanje slovenskih Korošcev, kar pomeni, da zanikajo slovensko neodvisno Karantanijo in začenjajo koroško zgodovino šele leta 876, ko je cesar Oton II. razdrl personalno unijo med Bavarsko in Karantanijo (povezani sta bili z istim knezom) in napravil Koroško za samostojno kneževino, eno izmed šestih, ki so sestavljale »rimsko cesarstvo nemške nacije«. To tisočletnico obhajajo zdaj koroški Nemci, ne da bi priznali, da je bila Koroška samostojna kneževina prav zaradi tega, ker je bila po svojem prebivavstvu nekaj drugega kot Ba-varska, namreč slovenska, in zlasti zato, ker ji je bila s tem samo vrnjena njena državna samostojnost, ki jo je imela že 400 let prej, od druge polovice 6. stoletja, ko so se tam naselili Slovenci. Tam je bilo v 7. stoletju jedro Samovega kraljestva, kar potrjuje pravilno tolmačenje zgodovinskih dokumentov (npr potovanje misijonarja Amanda, ki se je moral na poti iz Holandije v Samovo kraljestvo prepeljati prt ko Donave, kad pomeni, da je bilo južno od Donave, česar pa šovinistični nemški in tudi češki zgodovinarji ne upoštevajo, ko postavljajo središče Samovega kraljestva nekam na Češko ali
ZA VEČJO POVEZAVO ETNIČNIH MANJŠIN
(Nadaljevanje s 1. strani)
narodnih skupnosti v Milanu (22. in 23. maja letos), kjer se je med drugim govorilo in sklepalo tudi o možnosti odprtja u-niverze v Milanu za vprašanja narodnih in etničnih manjšin v Italiji. Stvari se tore] v tej smeri le premikajo in hvalevredno je, da je Slovenska skupnost kot slovenska stranka in politična organizacija v tem trudu v prvi vrsti.
Študijskega posveta v Milanu sta se u-deležila deželni tajnik Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka, ki je imel izčrpno poročilo o stanju Slovencev v Italiji, in član vodstva Slovenske skupnosti dr. Andrej Bratuž, ki je govoril o Slovencih in srednjeevropskem gibanju ter kulturni problematiki slovenskega naroda.
Oba nastopa sta bila deležna največje pozornosti.
Krščanska demokracija se je uveljavila kot najmočnejša stranka že na volitvah v ustavodajno zbornico pred 30 leti. Druga najmočnejša stranka je tedaj bila socialistična, ki je še bila enotna; na tretje mesto so se uvrstili komunisti z 19 odstotki glasov. Komunisti in socialisti so na volitvah 1948 nastopili enotno v okviru ljudske fronte in skupno prejeli 31 odstotkov glasov. Ta nastop je imel za posledico, da je KD prejela absolutno večino poslanskih sedežev o(d 305 na 574) in da je še bolj poglobil spore v socialističnih vrstah. Od skupnih 183 poslancev, kolikor jih je bilo izvoljenih na listah ljudske fronte, je bilo kar 131 komunistov in samo 52 socialistov, kar pomeni, da so socialisti v primerjavi z volitva-
Moravsko. Pod njihovo sugestijo so celo slovenski zgodovinarji prezrli doslej pomen in dokazno moč tega dokumenta. Pri neodvisnih Karantancih je našel zavetje bolgarsko-hunski knez Alciok s 700 Bolgari, ko je zbežal z Bavarskega, kjer so živeli v begunstvu, a so Bavarci na zahtevo frankovskega kralja Dagoberta v eni noči v spanju pobili nad 8000 njegovih ljudi. V 8. stoletju so se Karantanci bojevali tako s Franki kot z Langobardi in Obri. Isto stoletje so sprejeli krščanstvo, kar je imelo za posledico državljanske vojne. V 9. stoletju so uničili Obre v Panoniji in se uprli Frankom v zvezi z Ljudevitom Panonskim in nato za kazen izgubili državno samostojnost; pozneje je bila Karantanije. državno samostojnost, tako da je imela istega vladarja z njo.
Obstoj Karantanije že v 7. stoletju potrjuje tudi neznan kronist iz Ravenne, imenovan Ano-nymus Ravennas, ki je v drugi polovici istega stoletja napisal delo »Kozmografija«, v katerem navaja med državami, ki mejijo na Italijo, tudi Karantanijo.
O razgibani zgodovini slovenske Karantanije od 6. do 9. stoletja poroča cela vrsta kronik, od »Zgodovine Langobardov« Pavla Diakona in frankovske Fredegarjeve kronike do slovite salzburške meniške kronike »Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev«. Postavljanje tisočletnice Koroške šele v leto 976 je torej ne le izzivanje za Slovence, ampak tudi gola neumnost, kot se lahko porodi le iz skrajnega šovinizma in občutka zgodovinske manjvrednosti koroških Nem cev.
NOVICE
Jugoslovanski predsednik Tito, ki je pretekli teden dopolnil 84 let, se je kot prvi potnik peljal po novi železnici iz Beograda v Bar, ki je povezala Srbijo z morjem. Na cilju je v nagovoru na množico slavil čvrsto enotnost Jugoslavije, rekoč, da bo taka ostala tudi za njim.
Guverner Italijanske narodne banke Paolo Baffi je objavil svoje prvo poročilo o denarnem in gospodarskem stanju v državi. Vidi ga precej črno zaradi pasivnosti oblasti in zaradi pretiranega hlepenja po vedno višjih plačah, kar povzroča inflacijo in slab tečaj lire v mednarodnih izmenjavah.
mi leta 1946 izgubili nič manj kot 63 poslancev. Prvič so leta 1948 nastopili Sara-gatovi socialni demokrati in dobili 33 poslancev. Krščanska demokracija na vseh naslednjih volitvah ni ponovila uspeha iz leta 1948, čeprav je ostala stranka relativne večine. Komunisti so od leta 1948 stalno napredovali in dosegli največji uspeh leta 1972, ko so prejeli 27,2 odstotka glasov ter 179 poslancev.
Misovski fašisti so se pojavili na volitvah 1948 in izvolili 6 poslancev, leta 1953 se je število njihovih poslancev povečalo na 29; na naslednjih treh volitvah pa so imeli 22, 27 oziroma 24 poslancev. Sorazmerno velik uspeh so dosegli na zadnjih volitvah leta 1972, ko so prejeli 8,7 odstotka glasov ter kar 56 polsancev, s čimer so tudi postali četrta politična sila v državi.
Tri desetletja demokracije
(nadaljevanje s 1. strani)
Zasedba Kulturnega doma se nadaljuje
Že dva tedna sta minila odkar kolektiv. ranu-Fortorožu, zbrani na proslavi 50-letni-Slovenskega stalnega gledališča zaseda ce Slovenskega centra PEN, izražajo svojo
Kulturni dom v znak protesta ob nevzdrž nem položaju osrednje kulturne ustanove, ki je bila prisiljena prekiniti svoje delovanje zaradi neizpolnjenih obveznosti osrednjih oblasti. V torek je koordinacijski odbor kolektiva in upravnega sveta sklenil v soglasju s predstavniki enotne sindikalne federacije, da nadaljuje z zasedbo in u-spešno akcijo obveščanja javnega mnenja. Kulturni dom obiskujejo številna predstavništva kulturnih, gospodarskih in političnih organizacij ter izrekajo solidarnost. Tako so zasedeni dom obiskali ta teden slovenski župani. Solidarnost so izrekli udeleženci Cankarjeve proslave na liceju France Prešeren. Popolno podporo je izrazilo združenje italijanskih stalnih gledališč, skupnost slovenskih dramskih gledališč je pa poslalo vlogo na italijanskega veleposlanika v Beogradu. Mednarodne pomemb nosti je izjava pisateljev iz štirinajstih držav, ki so se udeležili devetega mednarodnega srečanja pisateljev v Portorožu. Izjava, ki so jo polsali predsedstvu italijanske vlade se glasi: »Pisatelji iz Jugoslavije, Italije, Avstrije, Anglije, Grčije, Kitajske, Francije ZRN in NDR, Madžarske, Poljske, Romunije, ZSSR in ZDA, udeleženci devetega mednarodnega srečanja pisateljev v Pi-
podporo zahtevam Stalnega slovenskega gledališča v Trstu za priznanje statusa stalnega gledališča in za uresničitev materialnih pogojev pri izvajanju umetniškega in prosvetnega programa med člani slovenske narodne manjšine v republiki Italiji.
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV
V	TRSTU
priredi v ponedeljek, 7. junija,
RAZGOVOR OB SKLEPU SEZONE IN DRUŽABNO SREČANJE
Vabljeni člani, prijatelji in obiskovalci večerov. Srečanje bo v mali dvorani Slovenske prosvete, Donizettijeva, 3. Začetek ob 20.30.
NATEČAJ ZA ZBOROVSKO SKLADBO NA CANKARJEVO BESEDILO
Glasbena Matica v Trstu razpisuje natečaj za zborovsko skladbo na kako Cankarjevo besedilo. Natečaj je na čast stoletnice rojstva Ivana Cankarja.
Razpis je za originalne skladbe za postmu-tacijski zbor »a cappella«. Natečaja se lahko udeležijo skladatelji slovenske narodnosti, rojeni ali bivajoči na Primorskem, ne glede na mejo in državljanstvo Vsaka skladba naj bo označena z geslom. V priloženi zaprti ovojnici, o-značeni z istim geslom, naj bo ime skladatelja, njegov naslov, kratek življenjepis in fotografija. Žirija bo odprla samo ovojnice nagrajene skladbe in skladb, ki jih bo priporočila za javno izvedbo.
Nagrada za najboljše delo znaša 300 000 lir. Organizator bo poskrbel za javno izvedbo izbranih skladb. Sklepi žirije so dokončni in nepreklicni. Skladbe morajo biti izpisane razločno in s črnilom, da jih bo mogoče razmnoževati s fotokopiranjem.
Prispevke sprejema: Tajništvo Glasbene Matice - Trst, NATEČAJ ZA ZBOROVSKO SKLADBO NA CANKARJEVO BESEDILO - ul. R. Manna 29, 34134 TRST do 1. oktobra 1976.
Rezultati natečaja bodo objavljeni v javnih občilih 31. oktobra 1976.
STRANKE IINI SSG
TISKOVNA KONFERENCA SLOVENSKE SKUPNOSTI
Deželno vodstvo Slovenske skupnosti je priredilo v torek, 1. t.m., v svojih prostorih v Trstu tiskovno konferenco, na kateri je obrazložilo volilni program za bližnje parlamentarne volitve in hkrati predstavilo svoie kandidate. Po uvodnih besedah predsednika Mirka Špacapana je deželni tajnik dr. Drago Štoka obrazložil volilni program, in sicer njegovo narodnostno, socialno in gospodarsko vsebino. Pokrajinska tajnika Dolhar in Pavlin sta nato predstavila kandidate Slovenske skupnosti v posameznih volilnih okrožjih.
O podrobnosti volilnega programma bomo pisali prihodnjič.
Upravno in umetniško vodstvo SSG so 26. maja sprejeli predstavniki političnih skupin, ki so zastopane v deželnem svetu. Predstavniki SSG so orisali težave slovenskega gledališča in vzroke, ki so privedli do zasedbe Kulturnega doma. Za SSG sta o tem spregovorila Tavčar in Benedetič.
Stališče posameznih strank pa so pojasnili Devetag (PSI), Lonza (PSDI), Colli (PCI) in Štoka (Slovenska skupnost). Prisoten je bil tudi predstavnik DC (Vicario), ki pa se je udeležil le začetka sestanka.
Deželni svetovalec Štoka je predstavništvo SSG pozdravil v slovenskem jeziku in izrazil popolno solidarnost upravnemu in umetniškemu osebju slovenske gledališke hiše. V nadaljevanju posega je omenil celotno problematiko slovenske kulture v zamejstvu, ki se bori z nemogočimi težavami in ji s strani deželne vlade padejo le drobtinice. Manjšina pa ima pravico do svojega tiska, do svoje kulture in svojih šol in
Dva uspela praznika v Bregu
V	nedeljo, 30. maja sta bili v dolinski občini v tržaškem Bregu kar dve uspeli prireditvi. V Mačkoljah nad Osapsko dolino je domače prosvetno društvo priredilo že tradicionalni praznik češenj. Nastopili so domači pevski zbor pod vodstvom Dušana Jakomina, mešani pevski zbor iz Doline »Valentin Vodnik«, katerega vodi Ignacij Ota, mešani zbor iz Škednja in s Kolon -kovca pod Jakominovim vodstvom, godba z Brega, domači otroški zbor »Slovenski šopek«, ki ga vodi Ljuba Smotlak, ansambel Jožeta Hledeta iz Števerjana pa še ansambel Supergroup. Nastopil je tudi moški pevski zbor Svoboda iz Kočevja. Pozdrav udeležencev je posredoval Danijel Novak, prof. Alojz Tul pa je imel krajši nagovor v
katerem je poudaril, da je letošnji praznik posvečen Cankarjevi stoletnici, kot sta bila pretekli dve leti posvečena kmečkim puntom in tridesetletnici osvoboditve.
Vinogradniki iz Boršta in Zabrežca so na drugem koncu Brega v sodelovanju s prosvetnim društvom Slovenec priredili šesti praznik vina. Letos je bil praznik še slovesnejši, saj je občinska uprava izročila vaščanom prenovljeno občinsko hišo. Nastopili so otroci domače osnovne šole, moški pevski zbor iz Kočevja, godba na pihala iz pobratene občine Kočevje, domači mešani zbor »Slovenec« in Šaleška folklorna skupina. Ključe novega doma je izročil predsedniku prosvetnega društva Marijanu Kosmaču dolinski župan Edvin Švab.
s tem v zvezi vso podporo javnosti in odgovornih organov, je pribil slovenski svetova-lec. SSG vodi V tem oziru pomembno nitko. Vsi zavedni Slovenci želimo, da bi v tem
SSG tudi uspelo!
—o—
ŠOLSKA PRIREDITEV V SV. KRIŽU Učenci osnovne šole »Albert Sirk« v Svetem Križu vabijo starše, sorodnike in vse vaščane na zaključno šolsko akademijo, združeno s proslavo 100-letnice Cankarjevega rojstva, ki bo v dvorani »Albert Sirk« (v društvu) v nedeljo, 6. junija 1976 ob 18. uri. Na proslavi bo nastopil tudi član Stalnega slovenskega gledayišča iz Trsta, domačin Livij Bogateč, ki bo recitiral odlomke iz Cankarjevih del.
OBRAMBA NARAVNEGA OKOLJA Moskovska »Pravda« piše, da bodo do leta 1985 reke, ki tečejo v črno in Azovsko morje, spet čiste, ker bodo z napravami razkuževali in čistili njihovo vodo. Sovjetska vlada je namreč pozvala tovarne in druge odgovorne uprave, naj do omenjenega leta popolnoma odpravijo odvajanje industrijskih odplak in greznic v reke in preko pe, ki se izlivajo v Črno in Azovsko morje.
Do leta 1980 pa hočejo očistiti tudi Volgo, in reko Ural, s čimer bodo rešili tudi Kaspijsko morje, ki je že zelo umazano in okuženo, tako da se je močno zmanjšalo ribje bogastvo in pridobivanje kavjarja.
JEJTE KROMPIR IN KRUH!
Ameriški in irski zdravniki so ugotovili, da umre na Irskem, kjer jedo ljudje veliko več kuhanega krompirja in kruha kot v Združenih državah (kjer jedo veliko mesa), pol manj ljudi od srčne kapi kakor v Ameriki. To so ugotovili na 1154 irskih bratih, katerih polovica se je izselila v Združene države. Škoda, da so to u-gotovili šele zdaj, ko je krompir tako drag!
Mrtva dekleta in sindikalni »Napoleoni«
Večji italijanski dnevniki so objavili v sredo, a bolj na zadnjih straneh novico o strašni smrti treh mladih delavk v kraju Casavatore pri Neaplju. Štirinajstletna Pa-trizia Borriello in šestnajstletni Angela Roc-cia in Maria Rosaria Granatiello so žive zgorele pri požaru, ki je izbruhnil v mali tovarni »jeansov«, last nekega Giovannija Mazzola (46). Ta tip si je uredil tovarno na dvorišču svoje petnadstropne hiše. Tovarniško poslopje je sezidal brez dovoljenja in v njem je dal še posebej namestiti na okna debele železne križe, vrata zasilnega izhoda pa zazidati, iz strahu pred tatovi. Prostori so bili vsi zatrpani z balami blaga in drugega materiala ter s stroji, da se je bilo mogoče v njih komaj gibati. V lokalih je bilo med drugim mnogo zelo vnetljivega lepila za lepljenje etiket na hlače. Tovarnar je imel zaposlenih 28 po večini mladoletnih deklet iz najrevnejših slojev, ki so morale kaj zaslužiti, da so prispevale k vzdrževanju zelo številnih družin. Tako je bila npr. 14 letna Patrizia najstarejša v družini, v kateri je 14 otrok! Po rednem turnusu, ki se je končal ob 17. uri, so ostala dekleta v tovarni, da bi z nadurnim delom pripravile paket »jeansov« za odpremo. Tedaj je izbruhnil požar. Samo eno dekle se je posrečilo rešiti, druge so našli zoglenele. Množica zunaj je dolgo slišala njihove obupne krike na pomoč, pa jim ni mogla pomagati zaradi zagrajenih oken. Pripomniti je še, da so dekleta delala za mal denar in da niso bila socialno zavarovana.
Jasno je, da zadene za to, kar se je zgodilo, krivda poleg lastnika tudi mestne in državne oblasti, ki so dopustile ilegalno delovanje tovarne; toda nič boljše se ne odrežejo pri tem sindikati. Kje so bili, ko je pohlepni podjetnik nesramno izkoriščal 28 mladoletnih deklet in se bogatil z njihovim delom in povrh še v takih nezdravih delovnih pogojih in smrtnonevarnih prostorih? 2e večkrat smo ožigosali ravnanje voditeljev velikih italijanskih sindikatov CGIL, CISL in UIL, ki se gredo male Napoleone na čelu velikih delavskih vojsk iz velikih industrij z desettisoči delavci, popolnoma pa so izgubili iz oči položaj delavcev in delavk v malih tovarnah ali v zasebnih službah, pa naj so še tako izkoriščani. Sindikalne voditelje zanima samo
(dalje z 2. strani)
Trenutni položaj v Libanonu z intervencijo sirskih čet lahko povzroči nove zaplet-ljaje na Bližnjem vzhodu, če bi reagiral tudi Izrael, kot že grozi. Možno pa je, da se bo končala kriza libanonske države z razdelitvijo Libanona v krščanski in mohamedanski del, bodisi da bosta samostojni državi (za kar se zavzemajo Maroniti) bodisi da bosta federalni enoti zvezne države. Obe rešitvi bi bili boljši kot neprestano trenje, in medsebojni pokoli, kar onemogoča delovanje skupne države. Če bi bili Francozi svoj čas upoštevali ta nacionalni in verski
strumno organizirana masa, ki jim daje politično oporo in pomen pri pogajanjih, kjer dokazujejo svojo politično važnost in moč podjetnikom in predstavnikom države, ne-važno pa je zanje delavstvo, ki ne predstavlja mase. Ti mali sindikalni »Napoleoni« so za trpljenje in smrt mladoletnih delavk in delavcev prav tako neobčutljivi kot apatični ali korumpirani predstavniki oblasti, ki bi morale skrbeti, da bi se izvajali zakoni italijanske republike za zaščito mladoletnih in za varnost pri delu. Krivdo za take nesreče je treba zelo pravično porazdeliti na oblasti in na sindikate. Zakaj se noben predstavnik velikih sindikatov ni pobrigal, kaj se dogaja v tisti tovarni »jeansov«? Nedvomno iz golega oportunizma, ker 28 ubogih mladoletnih deklet ni pred-
V	našem listu smo že izrazili utemeljen sum, da je vsa zadeva Lockheed v bistvu velik »bluf«, umetno napihnjen in zamišljen verjetno kot zarota proti italijanski demokraciji, hoteč dokazati, da ni sposob na obraniti Italije pred komunizmom, in ustvariti tako alibi poskusu kakega desničarskega udara. Morda je končal denar, ki naj bi bil služil v ta namen, tudi v žepih
VAŽNO ARHEOLOŠKO ODKRITJE
Siamski in ameriški arheologi so odkrili v vzhodni Tajlandiji ostanke starodavne kulture iz časa 3600 let pred Kristusom in morda še kakih tisoč ali dva tisoč let več, ki pa je že poznala kovine in kovinske spojine. V kraju Ban Chiangu v bližini laoške meje so nakopali že 18 ton ostankov iz tiste dobe, lončenega posodja, nakita iz slonove kosti in brona, soličnih osti in drugega orožja, pa tudi človeška okostja. Doslej je veljalo mnenje, da je nastala najstarejša kultura v Mezopotamiji in sicer kakih 3000 let pred Kristusom. Za zmotno se je izkazalo tudi mnenje, da so nastale najstarejše azijske kulture v Indiji in na Kitajskem. Zanimivo odkritje so naznanili na posebni tiskovni konferenci.
dejavnik, preden so vsilili libanonskima narodnostima enotno državo, bi bile vsem prihranjene stiske zadnjega časa.
Libanon meri 10.400 kvadratnih kilometrov in je torej še enkrat manjši kot Slovenija, prebivavcev pa ima okrog 2,200.000. Kristjanov-Maronitov je malo manj od polovice. Neodvisna država je postal leta 1943. Izmed vseh Arabcev so Libanonci najbolj pridni in sposobni, zato je dežela gospodarsko precej razvita in je bila tudi v mednarodnem gospodarskem življenju, predvsem finančnem, pomemben dejavnik. Glavno mesto Beirut (nad 330.000 prebivalcev) je
stavljalo nobene politične in volivne potence. Fraza ostaja tudi njihov interes za razvoj juga. Če ni važen čovek, kaj je potem važno?
Spričo takega rzpoloženja in prakse v treh velikih sindikatih je tudi razumljivo, da niso vse doslej pokazali niti najmanjšega razumevanja ne le za boj slovenske manjšine v Italiji, za njene politične in kulturne pravice (razen kake gole fraze), ampak niti ne za jezikovno enakopravnost slovenskih delavcev v naši avtonomni deželi v sindikalnih organizacijah samih. Organizacija Slovenski delovni ljudje v Italiji, ki jo je priklical v življenje Boris Gombač, še vedno zaman čaka, da bi dosegla upoštevanje slovenskih delavcev, še vedno zaman čaka, da bi jo podprli veliki sindikati. Prej bi rekli, da je velikim sindikatom CGIL, CISL in UIL ta organizacija trn v peti, morda še bolj kot komu drugemu. Veliki sindikati so že del »sistema«, ki dokazuje, da ni nič boljši od tistega, ki ga hočejo zamenjati.
kakih pustolovcev in goljufov, ki so se izdajali za posrednike in katerih imena so znana, le da so potem, ko so si napolnili žepe, »izginili«.
Vsekakor pa je tudi zelo čudno, da se ameriški senator Church, ki je sprožil vso zadevo (ne da bi bil mogel kdaj navesti, kateri italijanski politiki in državniki so dobili denar od družbe Lockheed), zdaj poteguje za predsedniške volive! Ni izključeno, ampak je celo zelo verjetno, da si je hotel z »odkritjem« zadeve Lockheed in drugih takih »škandalov« ustvariti sloves in si napraviti reklamo za volivno kampanjo, ki jo je imel gotovo že tedaj v mislih. Z zadevo Lockheed« je dosegel, da ga pozna vsa A-merika.
To je čisto v slogu mnogih ameriških politikov in potem se ni čuditi, če ima včasih Amerika za predsednika kakega zelo čudnega tipa. Če bo Church uspel ali ne, bo pokazala šele konvencija demokratske stranke. Njegova »odkritja« pa bo treba jemati odslej v vsakem primeru še bolj previdno.
Novice
Naša javnost izreka prisrčne čestitke mladi, komaj 19-letni slovenski športnici Mimi Jaušovec iz Maribora, ki je zmagala na mednarodnem prvenstvu Italije v tenisu. Mimica je odlična športnica. Priigrala si je tudi nagrado 5000 dlarjev, kar tudi niso mačje solze. Pri moških je zmagal Italijan Pannatta.
Palestinski voditelj Arafat se boji, da bodo Sirci, ki zasedajo Libanon, likvidirali organizacijo njegovih gverilcev, kakor se je to zgodilo pred nekaj leti v Jordaniji.
—o—
Slovenska alpinistična odprava je zavzela nad 7000 metrov visoko goro Trisul v Himalaji, na katero je prišla po dozdaj še nepreplezani
RAZDELITEV LIBANONA?
Je že vedel, kaj hoče
bilo veliko turistično in finančno središče.
smeri. Na gori je razvila jugoslovansko zastavo.
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA IVAN CANKAR IN SOCIALIZEM
m.
Potrebno je pri tem poudariti, da je šel Prepeluh na skupno pot z masarykovci, ki so iz Prage prinesli novi češki »realizem«. Obenem je Prepeluh tudi sprejel Bernsteinove revizionistične poglede. Čutiti pa je tudi močen vpliv ruskega narodništva, ruskih revolucionarnih socialistov, ki so v nasprotju z marksisti odločno odklanjali zgodovinski materializem, zagovarjali narodne posebnosti, psihologijo ljudstev, vpliv tradicije, podnebja itd., predvsem pa bili za individualno etiko, ki naj se v socializmu dopolni. V nasprotstvu z marksizmom so se naslanjali na kmečki sloj in osporavali marksistom, da je na Ruskem uporabna teza o mestnem proletariatu. In kakor je na Ruskem prišlo do spoprijema med socialističnimi revolucionarji, nasledniki »Zemlje i Volje« in »Narodnaje Volje«, in marksisti, tako je tudi na Slovenskem, čeprav seveda v manjšem obsegu in v omiljeni obliki, prišlo do razkola, samo da se je to zgodilo v socialdemokraciji sami. Internacionalizmu Antona Kristana in njegovih, posebno pa tezama o prvenstvu razrednega boja, o potrebi po novi internacionali, so se upirali nazori mislecev, ki so, kakor smo videli, hoteli uporabiti samo tiste marksistične ugotovitve, ki so menili, da odgovarjajo potrebam slovenskega naroda.
Ker je narodno čutenje po majniški deklaraciji in po skupni izjavi obeh meščanskih strank 1917. leta postajalo zmeraj bolj živo in enotno, ker je bila vseljudska zavest na preži, da bi zagledala obrise svoje usode po koncu klanja, je naravno, da so bili mladi socialisti ne samo za slovensko podobo socializma, ampak tudi za skupen nastop z meščanskima strankama. In Cankar, ki je proletarski položaj slovenskega človeka doživel na svoji koži, a je hkrati kot veliki duh poznal in sprejemal vse narodne komponente, je z vso silo svoje temperamentne narave ne samo podprl težnje mladih socialistov in masarikovcev, ampak z jasnim dialektičnim in kritično-ironičnim prijemom pokazal, zakaj je njihova pot pravilna.
Seveda moramo dodati pripombo, da je bilo vse, kar je Cankar v svojem predavanju poudaril, že tako ali drugače, večkrat skoraj s podobnimi stavki povedano v »Naših zapiskih« in v »Napre-ju«, da je na primer v »Napreju« že jeseni 1917. Franc Erjavec pisal, kako »je internacionalnost v škodo stranki in narodu, da je naša socialistična stranka suha veja na slovenskem narodnem telesu... (12) Cankar je sprejel te teze, celo pono vil podobo o suhi veji, vendar je z močjo svoje besede, z veljavnostjo svojega ugleda dal resnici tisti karizmatičen pridih, ki je bil v usodnem trenutku potreben.
II.
Tako smo prišli do znamenitega večera, ko je v veliki dvorani »Delavskega doma« v ulici Madon-nina 15 Cankar nastopil s predavanjem, za katero je izbral pomemben naslov »Očiščenje in pomlajenje«, očiščenje in pomlajenje, ki naj bi preosno-valo socializem v smeri, ki so jo nakazali »mladi« socialisti, to je v smeri narodne enotnosti.
V	polni dvorani, kjer ga je poslušalo približno petsto ljudi, od teh bolj malo delavcev, ampak v večini slovenska tržaška inteligenca in mladina, je Cankar ob sveči sicer s težavo bral, a njegove besede so tako žgale, da »je vladni komisar opozoril predsednika, naj CanKarju pove, da sega pre daleč«. (13)
Pisatelj je svoj spis razdelil na štiri poglavja, pred prvim je dodal kratek uvod, četrto, prav tako
zelo kratko besedilo, pa podaja sklepno misel. Ob prvem poglavju se ne bi dlje ustavljali, ker Cankar ugotavlja vojne grozote, navaja Župančičeve stihe Grobovi tulijo do vprašanja: Kaj hočete, grobovi, še od nas?, veruje, da se bo iz trohnobe rodilo vstajenje, da si bodo ljudje na ogromnem pokopališču zgradili svetlejši dom. Morebiti bi tukaj samo poudaril, da Cankar navaja samega sebe iz Podob iz sanj in namreč stavek: »Nobena solza ni potočena zastonj, nobena kaplja krvi ni prelita zastanj.« Pri tem pa sam dvakrat podčrta besedo nobena in prislov zastonj. To velja pripomniti zato, ker se je lani Josip Vidmar v spisu Sub specie aeternitatis ozkotirno postavil po robu ti Cankarjevi trditvi, češ da samo napredne krvi ne prelijemo zastonj. Isti greh kot Cankar naj bi po Vidmarju storil tudi Edvard Kocbek v knjigi Strah in pogum. No, menim', da je Cankarjeva — in Kocbekova — etika za nekaj dolžin pred Vidmarjevo in da zato tukaj o tem ne bi zgubljali besed.
Od osebne usode, od posameznika je Cankar potem prešel k narodu, k strankam, v katerih od seva politično življenje neke narodne skupnosti. Ugotovil je, kako se je »Slovenska ljudska stranka« pomladila ob Krekovi osebnosti, ugotovil, da se je liberalna stranka prekrstila iz narodno napredne v »Slovensko demokratsko stranko«, in pristal ob jugoslovanski socialdemokratski stranki, o kateri se je bil namenil govoriti.
Po priznanju, da se je socialdemokratska stranka rodila po zaslugi delavcev, |e poudaril, da |e potem postala samo strokovna organizacija, ki je bila
politično skoraj nepomembna. Ljudje, ki so jo vodili, »so bili po rodu in kolikor toliko tudi po jeziku Slovenci, po svoji vzgoji in svojem mišljenju pa pristni Nemci«. (14) Ne samo: »Še dandanašnji se žalibog le premnogokrat primeri — zlasti na Štajerskem in na Koroškem — da socialistično organiziran delavec misli, da, ker je socialist, mora biti obenem tudi nemškutar.« Vendar, je nadaljeval Cankar, ob začetku stoletja so prišli iz Prage slovenski razumniki, ki so spoznali, da delavci ne potrebujejo samo kruha, ampak da morajo v svoji stranki najti vse, kar je potrebno za življenje duha. Zakaj, pravi Cankar, »temeljna načela socializma in zadnji cilji njegovi so last vseh narodov; toda pota, ki vodijo do teh ciljev, si mora začrtati le vsak narod zase, po svoji osebnosti, po svo|ih domačih gospodarskih, političnih in kulturnih razmerah.« (15) Zanimivo je pri tem ugotavljati, kako je skoraj šestdeset let po teh izjavah danes v sredozemskem prostoru v polnem razvoju prav ta osnovna misel pozabljenih slovenskih socialistov in Cankarja samega, ki je v svojem predavanju še pribil, da je »stranka živo bitje... Raste in se raz-
Ščinke: steklene balce za posebno igro. Nekoliko, vsaj po imenih, nenavadna je otroška igra šenta-ujel. Vsak igralec ima v tleh jamico in prvi vrže žogo tam, kjer se »bala« ustavi, začne tisti, ki je tam, s tem, da zakliče: »Šenta ujel!« Vsi morajo tedaj obstati, ko so prej leteli, da se skrijejo. On pa vrže »balo« in če koga zadene, mora ta klicati naprej. Ako pa koga ne zadene, ima »sovro«. V njegovo jamico mu vržejo kamenček. Ko je pet kamenčkov, je igra končana. Kakšen je pomen besede »sovra«? Tako ime dobijo npr. tudi sive krave?!
vija z narodom, iz katerega se je bila rodila; življenje naroda je njeno življenje, trpljenje naroda njeno trpljenje, moč naroda — njena moč. Ako se tega ne zaveda, ali noče zavedati, se sama izlušči iz naroda, je tujka v domači hiši; in sodba ji je pisana! (15) (Primerjava s položajem skupnosti, ki živi ločena od matice in se vključi v tujo stranko, bi bila tukaj prelahka, zato zadostuje, da omenimo bridko izkušnjo, ki so jo doživeli slovenski ljudje s socialistično stranko v Avstriji.)
Tok mladih, je nadaljeval Cankar, je začutil, da mora stranka živeti v narodu in za narod, zato se je uprl dogmatični okostenelosti, ki je za narod smrt, in se pridružil vsenarodnemu gibanju. Pri tem je Cankar poudaril, da nima smisla sklicevati se na tivolsko resolucijo socialdemokratske stranke iz leta 1909, saj je le-ta zastarela, ljudje pa potrebujejo spodbude, ko je čas, in zdaj je ta čas napočil! Nobenega smisla nima, da se stranka obrača proti Dunaju, češ da je potrebno demokratizirati in federalizirati Avstrijo, potem šele govoriti o jugoslovanski državi. Naijpoprej, je pribil, si moramo zgraditi svoj dom, ga opremiti po svoje, potem pride vse drugo. In mladi socialisti so poklicani, da izvedejo ta preokret v socialdemokratski stranki in skupaj z drugimi Slovenci zasučejo narodovo zgodovino.
Seveda je bil Cankar, ko je govoril o Avstriji in Dunaju, dosti bolj eleganten kakor na predavanju
12.	aprila 1913. v Ljubljani (naslov: Slovenci in Jugoslovani). Takrat je rekel: »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku. Bodimo kakor Mazzini v Italiji.« (17) Tokrat je izraze omilil, ker je šlo predvsem za slovenski socializem, o katerem je hotel, da bi bil, kakor smo videli, na narodni podlagi. Proti tivolski resoluciji socialdemokratske stranke 'izza 1909. leta pa je bil tudi zato, ker |e govorila o ziit|u treh jugoslovanskih jezikov v enega; že v pravkar omenjenem ljubljanskem predavanju se je
—	kakor poprej Prepeluh — uprl jezikovnemu jugoslovanstvu, in rekel, kako so »gnusni ...tisti ljudje, ki ...spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik.« (18)
V	tretjem poglavju svojega predavanja Cankar poudarja, da ni vzroka za pesimizem; morebiti se je sprva človek — in tudi on sam — zbal za slovenski narod, a »nikdar se (ta) ni tako visoko, tako sijajno razmahnil kakor v teh zadnjih dveh letih vojne.« (19) Zato se bo vzdignil iz hlapčevstva ves očiščen in pomlajen. In, zaključuje v četrtem, nekaj vrstic obsegajočem poglavju: kakor je Kristus zmagal, ko je bil križan, tako bo človeštvo zmagalo po neskončnem trpljenju. In zbralo se bo v družino svobodnih narodov.
(12) Dušan Kermavner, Ivan Cankar in slovenska politika 1918, str. 73. — (13) Ivan Cankar, Bela krizantema, mladinska knjiga 1966, str. 206. — (14) Prav tam, str. 167. — (15) Bela krizantema, str. 167. — (16) Prav tam, str. 164-5. — (17) Prav lam, str. 201. — (18) Prav tam, str. 156. — (19) Prav tam, str. 169.	BORIS PAHOR
Ošamplati pomeni nekako raniti se, udariti se, ako se nerodno lotimo kakega dela.
Brštulin se reče mlinčku za kavo, v katerem se surovo zrnje praži nad ognjem.
Pogosto ime za ovco Bočka, ono, ki ima lisa-pod očesi, je menda okrajšava iz ob-očka. Ko-štrunu rečejo tudi bičk, medtem ko je bik ju. nec. Ljubkovalno za psa se sliši, vendar le redko, tudi toči. Za kokoši pa ljubkovalno, ciba, cibca, tudi pita in se jih kliče pi-pi-pi-pi. Podobno kot mačka tuj, tuje in tuj-tuj-tuj.
(Dalje)
NAŠA LEDINA
Prejeli smo
Pojasnilo k »Naši ledini«
Hvaležen za pozornost, ki jo je T. Pavšič izkazal moji objavi jezikovnega gradiva, se čutim dolžnega nadrobneje pojasniti in utemeljiti nekatera stališča in merila v zvezi z omenjeno «ledino«.
Najprej bi želel paudariti, da gradivo pod naslovom »Naša ledina«, ki ga je bil Novi list voljan objavljati, samo po sebi ni jezikovna obravnava, za kar bi jo slavist ali predavatelj slovenščine moda prehitro sodil. Gradivo je zgolj zapis.
Do kritičnega mnenja in do ponovnega preverjanja, po mojem, preveč ustaljenih zacementiranih pogledov na jezik ima vsakdo pravico, ako občuti, da marsikaj ni v redu.
Edino veljavnih in nespremenljivih podmen in teorij pa v socioloških raziskavah ne sme biti.. Le-te morajo biti sestavljene tako, da jih nova spoznanja lahko ovržejo; eno od Popper-jevih načel. Jezik kot sredstvo medčloveškega sporazumevanja pa spada v okvir sociološkega raziskovanja.
Mogoče nam razprava »Jezik naših časnikarjev«, menda od Breznika iz leta 44 (navajam PO spominu) še najbolje odkrije, kako ie\r> so slovenski jezik izkrivile ideologije (ki učinkujejo čustveno in pristransko); od nervoznega umikanja pred velenemškim omalovaževanjem slovenščine v monarhiji, pa do magičnega »re-šitvenega« zanosa panslovanstva. V časopisju šestdesetih let prejšnjega sloletja so Levstik, Jurčič, Stritar in nekateri pisali komaj še umljivo hej-slovanščino, prepričani, da smo imeli Slovenci nekoč še druge slovenske besede, pa smo jih v stiku z Nemci izgubili. Vsaj tako si to nervozno ravnanje lahko predstavljamo.
Levstikova rečenica: »Govorimo slovensko, mislimo pa nemško«, je bila vsaj hudo pretirana, da se milo izrazimo.
Vsaj kar prastaro gospodarstvo (poljedelstvo in živinorejo) ter družabno sožitje zadeva, slovenščina ni mogla, večinoma ne, jemati izrazja (m s tem seveda stvari in znanja) od »Nemcev«, pravzaprav Bavarcev. Za to so prav jasen pokazatelj slovenske besede v madžarščini, ki kažejo na izredno slovensko gospodarsko (poljedelsko) in duhovno kulturo. Prav tako pa tudi vsa zgodnja slovenska zgodovina, z Borutom, Koclom in jezikom ter vsebino Frizinških spomenikov. Od Bavarcev smo res jemali mno-So besed, največ obrtniške, kar pa še ni pomenilo izgubo narodnostne istovetnosti.
Uredništvo mladinskega mesečnika »Pastirček« in Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu sta v letošnjem maju izdali otroško pesmarico »Pastirčkova pesem«. Isti naslov je nosila tudi rubrika že omenjenega mesečnika, kjer so Pet let izhajale pesmi, ki sta jih uglasbila Zorko Harej in Pavle Merku. V uvodu, ki pesmarico Predstavlja, beremo, da so bile te pesmi zbrane predvsem zato, da bi tako v najmlajših generacijah vzbudili še večje veselje in zanimanje do petja.
Zbirka obsega 39 pesmi, te so urejene po smotrnem vrstnem redu, ki sledi šolskemu koledarju. Obdelan je vsak letni kas, hvale vredno Pa je predvsem dejstvo, da so tu zbrane tudi otroške božične in velikonočne pesmi. Nekatere
Še več! V avstrijski nemščini je izredno močan slovenski besedni sklad, ki ga nemško jezikoslovje začenja priznavati kot slovenskega. Za »Jause« stoji npr. danes v Dudenu, da prihaja od slovenskega »južina«. Seveda pa se nekateri nemški krogi zlasti v Avstriji trdovratno branijo priznati slovenske vplive. Za njimi pa tudi večina naših raziskovalcev, ki jih utesnjuje občutek manjvrednosti in se bojijo pretiravati. Kajti nemška znanstvenost jim je še vedno merodajna, da se skoraj bojijo ukrepati na lastno roko In končno še občutek, da kako bi majhen narod dajal »velikemu?«
Seveda je treba to »velikost« nekoliko raz-
Izšla je junijska številka mladinskega mesečnika »Ognjišče«, ki prinaša med drugim zanimiv intervju s pesnikom, esejistom in teologom Vladimirom Truhlarjem. Truhlar opozarja med drugim — v zvezi s petdesetletnico smrti Srečkota Kosovela 27. maja — na Srečkoto-vo duhovno povezanost z indijskim pesnikom Rabindranathom Tagorejem, kar je ostalo doslej literarnim zgodovinarjem prikrito ali pa se jim to ni zdelo omembe vredno. Truhlar je začel zelo brihtno in pridno osvetljevati v globino nekatere zanemarjene ali prezrte kotičke slovenske literarne zgodovine, npr. duhovno iskanje v delih naših pisateljev in pesnikov.
V	sobotni prilogi »Dela« (29. maja) pa je objavil literarni zgodovinar in pesnik Alfonz Gspan v zvezi z omenjeno obletnico nekaj doslej še neobjavljenih pisem Srečkotove matere njeni prijateljici Mariji Škrinjar in nekaj pisem Srečkotovega brata Stanota Za slovensko kulturno zgodovino jih je ohranil s prepisi Mile Klopčič. Vsa so izredno zanimiva, ker nam razkrivajo toplo in milo družinsko okolje, v katerem je rasel in zorel naš kraški pesnik, obenem pa težavne razmere njegove družine pod tedanjo fašistično oblastjo, ko so se morali otroci šolati v Jugoslaviji, če so hoteli ostati Slovenci. Vendar so zelo skupaj držali, ker so se imeli zelo radi, in to jim je pomagalo prenesti tudi tako hud udarec, kot je bila smrt najmlajšega
—	Srečkota. Ganljiva so zlasti pisma njegovo matere. Srečkotovi duhovni podobi pa dodajajo ta intimna družinska pisma nekaj novih potez
so morda za osnovnošolske otroke le nekoliko prezahtevne, vsaj za tiste otroke, ki petja niso toliko vajeni. Prav gotovo pa so te pesmice zapolnile veliko vrzel, ker otroških božičnih in velikonočnih pesmi vsekakor primanjkuje.
Pesmarice se bodo s pridom posluževali predvsem učitelji, ki do sedaj niso razpolagali s tako raznoliko zbirko otroških pesmi, saj v pesmaricah, ki so na trgu, ne najdemo pesmi, ki bi jih otroci lahko peli ob raznih cerkvenih praznikih.
Zbirka je izšla v 1500 izvodih, naslovno stran je opremil slikar Robert Kozman, pesmi pa je fotografirala Ivanka Furlan.
A. L.
členiti; odkriti je mogoče, da pomeni samo zlitje več narodnosti in jezikov; ;da zgodovinsko sploh ne gre za večje in manjše narode in tudi ne za nad- in podkulturne. Tudi občutke narodnostne večvrednosti prinese šele romantika. Vsa prejšnja stoletja pa si sosedje izmenjujejo stvari in izkušnje, Bavarec Slovencu in narobe, ta Furlanu in obratno, ipd. Da ne pride še do jasnejših odkritij slovenskega kulturnega in jezikovnega vpliva na sosede, so danes krivi o-stanki nacionalizmov in pogosto neznanje slovenskega jezika pri njih. Pri nas pa že omenjena bojazen pred znanstveno neresnostjo.
V	avstronemščini namreč ni samo slovenske »južine« ampak tudi »hren« (Krenn), hram (prenesen pomen Kram), »krznar« (Kiirschner), »piškur« (Peisker), »sablja« (Sabel), mogoče tudi »praha« (Brache),...
Srečkotov brat Stano, upokojeni časnikar in esejist, je umrl v Ljubljani letos 16. februarja. Bil je tih, resen in vesten človek. Tudi on nam je ohranil mnogo spominov na brata.
—o—-
Kulturne novice
Po poročilih v obeh ljubljanskih dnevnikih sodeč je naletel novi film režiserja Veljka Bu-lajiča »Sarajevski atentat« pri ljubljanskem občinstvu na bolj slab sprejem oziroma na brezbrižnost. Sodijo, da je slabo izdelan in tudi vsebinsko nezanimiv. Rešiti ga ni mogla niti Flo-rinda Bolkan v glavni ženski vlogi. Uspeh je imel film baje le v —- Sarajevu. Najbrž iz lokalnega patriotizma.
—o—
Letošnji dolenjski kulturni festival se je začel z odprtjem retrospektivne razstave izredno priljubljenega staroste slovenskih slikarjev — Maksima Gasparija. Gotovo ni Slovenca, ki bi ne poznal njegovih slik s folklornimi motivi in ki bi mu ne bile prirasle k srcu.
—o—
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu bo izdala v kratkem novo izdajo zbranih pesmi Franceta Balantiča. Knjigo je uredil France Papež. Dotiskana bo baje še ta mesec.
Slovenec! Slovenka!
Voli 2 kandidate
Slovenske skupnosti
Nova pesmarica »Pastirčkova pesem«
(Nadaljevanje prihodnjič)
Novo o Kosovelu ob 50-letnici njegove smrti
■
S A H
Ni ga šahista, ki bi ob preigravanju velemojstrske partije ali ob tuhtanju študije ne poskušal uganiti, kaj bo ta ali oni igralec, beli ali črni, igral. Izid sličnih poskusov je običajno tak, da nas nauči skromnosti; razgrne prsd na mi neslutene globine igre; nas pouči, kako redko dosegliva in izjemoma dosežena je popolnost.
Spodnjo študijo Troickega raziščimo, poteze za potezo, prav s tega — lahko bi rekli psihološkega — vidika. Pri tem se nam mora posvetiti vsa razlika med šablono in učinkovitostjo, med »popolno« in »približno« igro, med nami in njimi.
Študija je tale:
BELI: Ke8, La8, o5
ČRNI: Kh2, Lc2, c5
Beli na potezi zmaga.
Preden karkoli igramo, nekaj računice: za promocijo obeh kmetov gre; od tega cilja ločijo belega štiri poteze (tri s kmetom in ena za u-mik lovca), črnega tudi štiri (vse s kmetom, poteza z lovcem je zastonj; umakne se s šahom, torej brez izgube tempa). To pa pomeni, da beli in črni promovirata istočasno (bolje: eden tik za drugim). Zaključek: remi. Prenagljeno! Promocija enega za drugim vodi res v remi le, če tisti, ki prvi promovira, s svojo promocijo ne grozi mata v eni potezi. Ta razmislek nam pomaga umeti tretjo potezo rešitve;
1. a6 c4, 2. a7 c3, 3. Lhl!!
Z namenom: šah s črnim lovcem; umik belega kralja; črni kmet na c2; promocija belega kmeta-, promocija črnega kmeta; mat belega na g2 S čudežno potezo 3. Lhl!! je torej beli pridobil odločilni tempo? Spet prenagljeno: črni mu tempo lahko iztrga, res da za ceno figure takole:
3. .. La4 + H
Večina izmed nas (le kar priznajmo si!) bi le slučajno — kot slepa kura — dala šah na a4, ker bi se ji zdel oni na g6 popolnoma enakovreden. Pa ni!
4. Kf7!!
Kako je mogoče iti na belo polje, ki je iste barve kot črni lovec? Ni samo mogoče: polje f7 je edino pravilno polje. Kot bomo videli v nadaljevanju, je barva indiferentna, nekaj drugega pa zahteva prisotnost belega kralja na f7.
4. .. Lc6H
Ena skrivnost je očita: a4 je boljše od g6. Z g6 bi se namreč črni lovec zaman žrtvoval na e4. Po 5. Le4: bi črni kmet ne mogel promovirati. Tako pa bo!
5. Lc6:
Beli je tako moral vrniti komaj pridobljeni tempo. Njegova finta (3. Lhl!!) pa ni bila zaman, saj mu je prinesla črnega lovca Bo to dovolj za zmago? Bo: sodelujoči dama in lovec ter kralj na f7 bodo spletli matno mrežo. To pojasni ekscentrično potezo 4. Kf7!!
5. .. c2, 6. a8-D cl-D, 7. Da2 + Kg3! (relativno najboljša), 8. Dg2 + Kf4! (bralcu prepuščamo analizo relativno slabše 8. .. Kh4), 0. Df3-\-Kg5!, 10. Dg3+ KfS, 11. Dg8+ (šele sedaj — po sedmih potezah — je 4. Kf7 popolnoma jasna!) 11. .. Kf4, 12. Dh6+ in 13.Del:
Morda porečete: čemu vse te klicaje črnemu, če pa je na koncu izgubil? Odgovor: črni ni izgubil zaradi svojih s klicaji ozaljšanih potez, izguibil je pač zato, ker je tudi beli igral
Dekle z zaprtimi očmi
58
Napisal Pierre UErmite
»Nobene gospodične Marije Durand!... O, lahko nam verjamete!... Če bi bila, bi jo bil moj bratranec, ki je zelo spreten, gotovo našel!...«
TRIDESETO POGLAVJE
Tisti večer je Ludvik Hughe v svojem obupu pozabil na večerjo. Že je spet na chamonijski glavni cesti v smeri proti jezeru des Gaillands... Med hojo si ponavlja se-lov odgovor:
»V hotelu v Monteversu ni nobene gospodične Marije Durand.«
Ker pa dobro ve, da je Marija Durand v Chamonixu..., ve, da stanuje v Monteversu, preostane edino zaključek, da je ona, čim je spoznala njegovo zelo značilno pisavo in mogoče nekaj zaslutila... kdo ve?... ali ga celo opazila — bodisi v cerkvi, bodisi na stezi — z odločno kretnjo podrla vse mostove in zavrnila pismo..., kar je v ostalem dokaj podobno njenemu nenadnemu odhodu iz Rož...
Ludvik Hughe zaman pretresa to vprašanje z vseh strani; vse ga privede nazaj k tej edini podmeni: Marija Durand je dokončno odšla iz hiše, ki se ji je do grla pri-studila, in sedaj noče ničesar več slišati o njej — pod nobenim izgovorom.
Kaj tedaj storiti?
Ludviku ne preostane nič drugega, kot da se spusti v odločilno igro brez predpriprave, ki jo je imel za potrebno.
A če jo izgubi?
Ponoči Ludvik ne spi; še enkrat gradi domnevo na domnevo, načrt na načrt, pa drugega za drugim spet opusti... Najprej točno sklene, da jo poišče takoj jutri... Potem se mu zdi boljše, da prepusti vse srečnemu slučaju... Zakaj pa ne? Zdi se, da je Bog za nesrečnike v njegovem položaju, za tiste, ki ljubijo brez upanja... in da se taki smilijo nevidnim silam, dobrim angelom...
Celestin, ki je prišel po navodila, se vrne, ne da bi mogel zaključiti, ali pojdeta danes na Houches, na gorsko sedlo Mon-tets ali v Vallorcine — ali pa da ne pojdeta sploh nikamor, kar je še najbolj verjetno.
Ludvik stopi naprej v cerkev... Človek nikoli ne ve!... Tam se pripravi k novi molitvi, ki naj bi ne bila uporna in ki jo zmoti vsakdo, ki vstopi ali ki se prikaže iz senčnega kota...
Ko bi bila to ona...?
Pa ni bila ona.
Nato se ustavi pri vodniški pisarni in si da natančno razložiti bližnjico, ki vodi v Montevers. Ponudijo mu mezga za ježo... Že poznajo tisti gospodični, ki sta zelo ljubki in prihajata dokaj pogosto sem dol v Cha monix..., a nikoli z železnico.
»Prideta — tudi danes?« vpraša Ludvik.
Vodnik z lanenorumenimi lasmi in bledo poltjo stopi ven, pogleda na nebo v smeri proti prelazu »Voza« in pravi:
najboljše. Če bi le enkrat popustil (N.pr.: 1. Lhl?? Ld3! remi. Ali: 3. Lc6? Lg6+ remi. Ali:
4.	Ke7 remi, ker bi 11. Dg6-f ne bila več možna), bi klicaji črnemu prinesli remi. Zato, kot vsi, ki so kdaj padli v pogumnem boju, tudi naš črni zasluži aplavz.
Prevedel Lovro Sušnik
»Morda se bosta bali, ker se zdi, da tam gori ni najlepše vreme... Mogoče pa sta se že davi napotili navzdol... Veste, Američanke so kaj podjetne!«
Na te besede stopa Ludvik s čisto malo upanja ob Arvi prav do »Paradis des Praz« ... se vrne..., si ogleduje trgovine kamnov in spominkov... gre proti »Bossons«, nato se vrne nazaj v svoj hotel in prav hitro poobe-duje, da Celestinu za popoldne čisto prosto in se napoti proti vzpenjači na Montenvers, ne da bi še kaj premišljeval, kajti žene ga hrepenenje, ki je vsako uro hujše, in da izve...
Vlakec je pravkar odpeljal!... Že daleč v gozdu se sliši zmeraj upehano sopihanje njegove lokomotive. Tedaj se poda Ludvik na včerajšnjo stezo... pa stopa in se vzpenja v smedi proti Mer de Glace Morju ledu.
Tako hodi že eno uro... In ker nima mezga, sodi, da bo moral hoditi še dobro uro. Počuti se kakor včeraj obenem srečen in boječ.
Srečen, ker se bliža nji.
Moječ... ker v kakršnih okoliščinah se bosta srečala? Ludvik ne more ničesar več predvidevati.
Ali bo našel obe dekleti skupaj? In ali bo smel v tem primeru nagovoriti... Marijo Durand, ne da bi jo spravil v sramoto?
Ali pa mu bodo šle okoliščine na roko?
Za božjo voljo!...
Ludvik na svoji poti pogleda spet proti nebu, ki se zdi tako blizu.
Pašniki ponehavajo..., trava postaja boi) redka, bolj hrapava, med gruščem in kr-šem..., v globanjah, obrnjenih proti severu, se pokaže sneg. Potem postaja steza težko razločna... Na desni in na levi se pričenjajo velike samote... in tudi velike tihote.
Vodnik davi je imel prav... nebo se zdi svinčenosivo... L’Aiguille Verte (Zelena Špica) in L’Aiguille du Dru (Suha Špica) postajata vijoličasti. In v smeri proti ledeniku Geanta (Orjaka) se pripravlja nekaj kot nevihta...
Ludvik pa ne vidi ničesar... razen masivnega, četverokotnega, strogega, veličastnega hotela, ki dela s svojimi sivimi skalami skozi smreke vtis čokatega velikana, naslonjenega na goro, velikana, ki ljubi to goro, a ji ne zaupa... zaradi njenih presenečenj, njene nenadne in strašne togote.
Tedaj napravi pot ob voglu velikega pečevja oster ovinek in pelje po zelo strmem klancu ob majčkenem slapu.
Zdajci se Ludvik Hughe ustavi... Tam na ovinku... ob tistem slapu, ki spušča od skale do skale svoj srebrni curek, sedi mladenka, ki zbira na kolenih velike bele osate, da napravi iz njih šopek.
(Dalje)
Slovenska skavtska organizacija je obhajala na praznik republike tudi svoj praznik: »prestop popotnic«. Žal jim je slabo vreme kvarilo program.
izdajatelj: Enaelbert Besednjak nasl. ♦ Reg. na sodi 5ču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ♦ Odgovorni jrednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarno Graphart. Trst - ulica Kossetti 14 - tel. 77-21-51