LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLII. LETNIK 1922 12. ŠTEVILKA IZDAJA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI Vsebina decemberskega zvezka: 1. A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. (Konce.)......705 2. Ivan Lah: Angelin Hidar. (Konce.) . ....... .... \ .. 716 3. Alojz Gradnik: Jeseni v Medani................................725 ' 4. Fran Erjavec: Iz Cankarjeve delavnice.............726 > - 5. France Bevk: V globini. (Konec.)...............734 6. Vojeslav Mole: Iz varšavskih zapiskov. (Konce.).........740 7. Fran Onič: Jekleno znamenje •.................746 8. Miran Jarc: Poletje. (Konec.).................747 t 9. Književna poročila.....................754 J. A. G.: Sič Albert: Narodni okraski na pirhih in kožuhih. — J. Š*r.: ErjavecsFlerfe: Fran Erjavec: Izbrani spisi za mladino. — Ivan Zo« rcc: Fr. Erjavec: Srbske-uarodne pripovedke. — F r. Kidrič: Glonar: Prdšcrnova Antologija. — Ivan Zoreč: Branko Mašič: Deda*Joksiin. — Lavo Čermclj: D. Nedelkovitch: La philosophic naturelle et rclatiyiste de R. J. Boscovich. — K O z v a I d: Zbornik za pučku pro* svjetu. 10. Kronika....... .................763 Fran Alb rcc h t: Drama. — Ni k o Štritof: Opera. 11. Nove knjige '...................... . 768 „Ljubljanski zvon44 . izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 7 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht. Uredniitro ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici 54. ■ ■MMttMMMtMMM IIIHimtHIHtHHItUtr t r tt 11 tt 11 f 111111111111 f T -111 f t T t T T T t T 111 T 11T11 * * T * T T * T " * 11111 ft T TTT11 * t * 11 ******* ■ a " / • i Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. c L LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLII. letnik 1922 12. številka A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. uga skupina naših popularnih pesmi je sestavljena iz takih, ki poudarjajo slovenstvo in slovanstvo ali pa samo vobče proslavljajo domovino in rojstni kraj. Prvenstvo med vsemijjre, kar ^e^čj^jnalos vredii9§ti, Razlagovemu naročiju «Mladini» z uvodno fanfaro «Od Urala do Triglava». Kakor znano, euva po tej pesmi majka Slava gorostasnega velikana -slovanski narod. Od vzhoda in od zapada se razlega mila pesem; narod «zeva», toži Bogu svoje muke, «detca sklapa svoje ruke. Oj mladino, k majci leti, hvataj uma svetle meče za slobodu i krst sveti! Mladež slavska ne odreče.» — Kaj pomeni vse to? Mati Slava čuva slovanski narod. Ali se pravi to, da ga brani ali da skrbi zanj, da ga neguje, varuje, ščiti ali kaj sploh za ves božji svet? In ta slovanski narod je velikan, pa še «gorostasen» velikan, torej velikanski velikan, ki mu pač ne bi bilo treba nikakršnega materinskega skrbstva. O da, treba mu ga je, ker trpi, ker «zeva». Kaj je to zopet? Pletcršnik registrira za «zevati»: 1.) zijati, zevati za čim = hrepeneti; 2.) kričati, bahavo govoriti in 3.) dihati. Kateri pomen utegne biti tukaj pravi? Ali narod hrepeni (po čem?) ali kriči? V hrvaščini je «zijevati» = zijati; to je treba konstatirati že zaradi tega, ker tonejo Razlago vi verzi v tisti ogabni jezikovni brozgi, ki se imenuje «ilirščina». In ko narod zeva, «sklapa» mladež, «nada majke bistra, živa», «ruke» (morda pomeni to, da krči pesti?). To mladino apostrofira pevec, naj pohiti k majki Slavi pa naj poprime («hvata») uma svetle meče (Cegnarjeve!) za svobodo in sveti križ! Kakor vse kaže, je treba duševnega dela za svobodo in krščanstvo — namreč pri vsem gorostasnem velikanu, ali pri vseh njegovih delih od Urala do Triglava, Krkonoš in do Balkana; takšno delo pa se da pričakovati samo od mladine. In ta mladina je dostopna za to delo — saj sc končuje pesem učinkovito z besedami «Mladež slavska ne od? reče». — Naj sučem to zmes, kakorkoli jo hočem, do živega ji vendarle ne morem. To je tip rodoljubarskega govoričenja brez logične zveze in brez vodilne ideje, ako ne tiči vodilna ideja v pozivu, naj začne slovanska mladina intenzivno delovati za svo* bodo in — krščanstvo (za krščanstvo seveda tudi pri vseh Slo* vanih, ne morda samo pri južnih, ki so takrat še tičali v turškem robstvu). Poleg vsega tega pa ne morem preko personifikacije slovanskega naroda kot «gorostasnega velikana», ki ga čuva majka Slava, in do tal bi se odkril umetniku, ki bi mi postavil to veličastno personifikacijo z deco vred, ki «sklapa ruke», naslikano ali pa izklesano pred strmeče oči... Še druga Razlagova pesem bodi postavljena semkaj, pesem «Domovini». Njeno besedilo je sicer občeznano; vendar pa se mi zdi potrebno, da ga obnovim v skromni prozi. Ti, slovenska domo vina, si meni zemeljski raj. Tuje šege, «tuje ljudstvo» so sicer prijatelji, niso pa «brača»; mene veseli samo slovansko čuvstvo. Sprejmi moj poljub, moje srce; da bi bila vedno matka, nepozab* ljena nikdar! — Prijatelj, kijpoješ to pesem, jo poješ brez misli, ker si samo zaverovan v prikupno melodijo. Zato pa se v prvi kitici nc zavedaš, da ni domovina nikoli kraj, ampak da je vedno le zemlja, dežela; tudi te ne moti naglas «zemeljski» namesto zemeljski. V drugi kitici ti prav tako ne kvari lepe domoljubne ubranosti stilistično*logični nestvor, da so tuje šege, tuje ljudstvo prijatelji, «brača» nc; ko pa bi bil malo razsodnejši, bi si dejal, da tuje šege ne morejo biti ne prijatelji ne «brača», in morda bi tudi postavil «tuje ljudstvo» rajši v množino, ker že poješ o prijateljih. Ampak verza «Slava le, slovansko čuvstvo srce moje veseli» obračata vendarle tvojo pozornost od melodije na bese* dilo. To je krepko, to je slovansko! Samo: čigavo slovansko čuvstvo veseli tvoje srce? Tvoje slovansko čuvstvo? To bi se torej reklo, da si vesel samega sebe, ker čutiš slovansko? Toda glej, to se nc ujema z besedami, da tuja ljudstva niso brača; tebi se hoče bratov, ne tujcev; zato pa trdim, da to slovansko čuvstvo ni tvoje, ampak da veseli tvoje srce samo, če utripljejo druga srca od slovanskega čuvstva, druga srca v tvoji domovini. Tej domovini pošiljaš naposled svoj poljub (svoj «celov»), poklanjaš ji v dar svoje srce (kaj, šele sedaj, ko bi ga morala imeti že od nekdaj?) in želiš, da bi bila vedno «matka», nepozabljena nikdar. I seveda bo vedno, «matka», saj te je rodila slovenska zemlja; «matka» ti ostane, če hočeš ali če nečeš, in nevarnosti ni, da bi bila kdaj pozabljena — vsaj ti je ne pozabiš, ko je prejela tvoje srce v dar. — Skratka: po ušesih in v duši ti zveni samo melodija; drugače bi si dejal, da ni v tej pesmi niti enega resnično pes* niškega domisleka, ampak da je to vse skupaj zgolj medla. verzificirana proza, katere notranjo zvezo si je treba šele tru? doma in šiloma skonstruirati. O slovenske domovine raju poje tudi Blaž Potočnik v pesmi «Slovenska domovina», ki se začenja takole: «Kdor ima srce, zna za dom solze, za slovenske domovine raj.» Po teh uvodnih besedah bi človek pričakoval, da ubere pevec najbolj elegično struno. Toda nič takega. V nadaljnjih kiticah pripoveduje, da prebiva v tem raju čvrsti rod Slovencev (seveda, zato pa je slovenski raj!); da cvete tu čista prijaznost; da ima vsakdo prijatelja, ki ga zvesto objame (objemlje), kakor je to tukaj stara navada; da pojo po* vsod mile pesmi «od snežnih planin do trtic dolin»; da je Slovenec rad vesel in kaj da ne bi prepeval, ko mu pesmi vro iz srca. — Uvodna otožna nota je torej docela neupravičena; pevec Potoč? nik bi moral biti še na vso moč vesel, da je tako v slovenskem raju, ki je zanj in za vso pesem menda najbolj značilno to, da cvete pri nas čista prijaznost in da ima vsakdo prijatelja, ki ga zvesto objemlje po starodavni navadi... Zaradi te čiste prijaz* nosti in zaradi vseobčega petja je slovenska domovina brez dvojbe — celo še dandanes v dobi verižništva, dobičkarstva in koritarstva — raj, ki mu ni enakega na vesoljnem svetu! Ista čista prijaznost cvete tudi v Potočnikovi pesmi «Dolenjk ska». Vsi vemo, da je Jed mrzel; zato pa vabi dobrodušni Dole* njec Gorenjca v gorke doline, kjer sije solnce gorko in se trta ljubo «gor ovije». Pr^mraienegž^ .gorenjskega Jinbovca _pa jvabi tem rajši, ker ju ne brati samo rod, ampak tudi — Sava. Zato naj kar pride s triglavskih vrhov na krški brod, da «ga» bosta skupaj pila. Poznavatelj dolenjskega cvička bi utegnil sicer na? svetovati za ta sestanek kakšen drug kraj, ne ravno krškega broda; ampak nič za to, da se le dobita ta dva vinska bratca! Važno pa je seveda vprašanje, ali bodi ta sestanek samo za eno «pijačo» — če je tako, bi bilo pač malo nerodno hoditi s Triglava na krški brod — ali pa vabi Dolenjec gorenjskega bratca kar za vselej k sebi — če je tako, pa bi bil to že višek «čiste prijaznosti» in vzornega altruizma. Bodisi kakorkoli: «Trta rodi, trud po* zabimo (trud, ki smo ga imeli s trto?), vince blešči, Kranjcem (Slovencem) napijmo, bratom okrog, živi jih Bog!» Da, napijmo jim, to drži, pa bodi že v zvezi s prejšnjimi besedami ali ne — pri pijači je že tako, da krepka zdravica na slovenske brate bliskoma reši vso zavoženo «govoranco» ter zbudi občeznano «navdušeno odobravanje». Domovina je kakor Razlagu mili kraj tudi Andreju Praprot* niku v pesmi enakega naslova, in sicer oni mili kraj, kjer so visoke gore, zelene planine, mile trate in doline, bele cerkve; kjer cveto rožice, teko bistre vode, pojo drobne ptičice, prebivajo ljubi svojci; kjer je ležal v zibelki, gledal mili mamici v oko, spletal prve vence, užival zlate dni... Kdor bi prepel vse tri kitice, bi zakrožil vsega skupaj 18krat verz «Domovina, mili kraj», besedo «mili» pa še dvakrat po vrhu. Toda, pevec slovenski, ali si zasledil v vsem tem naivnem naštevanju le eno besedico, ki bi označevala slovensko domovino? Besedilo tc vsebine lahko pojo vsi drugi narodi — m c\r d a^r^ejlEskim o v in Sajnojedov ali p^prebiy^lcev v^Qsretjjij^ i; o pesniški dikciji, kaj šele o literarni vrednosti Vse bolj se zaveda slovenskega rodu in je ponosen nanj Jakob Gomilšak v pesmi «Slovenec sem». Da je Slovenec, to ve prvič zato, ker je tako dejala mati, ko ga je dete pestovala, in drugič zato, ker mu to velita jasna pamet v glavi in blagi čut v srcu. — Ako pa je ponosen Gomilšak in si ponosen ti, ki poješ njegove besede, so ti verzi, bogme, vse prej nego ponosni! V formalnem oziru je njih težka hiba, da nima refren «Slovenec sem» sploh nikakršne rime (sem — vem — smem tudi najbolj kosmatemu ušesu ne morejo zveneti kot stiki!); še bolj nedostatna pa je njih vsebina. Mati že je dejala: «Slovenec sem!» (iz česar bi se dalo celo sklepati, da je sama sebe označevala za Slovenca); ti pa si moral biti že tedaj, ko te je pestovala, čudovito bistra glavica, da si umel njene besede. Nadalje pomisli, da te je pestovala kot dete in ne morda kot desetletnega ali še starejšega dečka. Vrhu tega ti pravi jasna pamet v glavi (ne morda v petah!) in blagi čut v srcu (ne morda v prstih!), da si Slovenec, dasi niti ne veš, kateri blagi čut je to. Naposled še pomisli, da bi bil sploh brez pameti, ko ne bi trdil s ponosom, da si Slovenec — prav tako. kakor bi bil brez pameti Francoz, Anglež, Italijan, ko ne bi po* udarjal s ponosom svojega rodu. — Tisto, kar poješ v zadnjih dveh kiticah — če ju sploh poješ — pa priča, hvala Bogu, vendarle še nekoliko o pameti, ki je, žal, ni v prvih dveh. KßiLsiJäko ^aved^n in ponosen Slovenec, je seveda čisto prav, da si vesel tudi slovenskega dekleta in da jo hočeš proslaviti na ves glas. Jožef Virk ti je poskrbel primerno besedilo, ki mu je naslov «Slovensko dekle». Rad poješ to popevko in jo urežeš kar najiskreneje; «Venčck na glavi se bliska ti s kitice rožic zelenih, slovensko dekle!» O tem, kaj so tc zelene rožice, ne razmišljaš preveč; zdi se ti sicer, da vesoljno umetno vrtnarstvo z vsemi pa niti ni govoril. mogočimi okulacijami in križanji doslej še ni moglo proizvesti^ zelenih rož — ampak kaj bi si belil glavo s takimi malenkostmi! Te zelene rožice bi utegnile biti rožmarin; toda križ je zopet to, da rožmarin ne poganja zelenih cvetov. Zato si tudi jaz nečem beliti glave z rožicami, ki se navzlic zeleni barvi bliskajo dekletu s kitice, in sicer na glavi, da je vse povedano kar najtočneje in najrazločneje! — Nadaljnjega besedila po navadi ne poješ razen štirih zadnjih vrst — škoda! Zvedel bi najprej, da krase slovenskemu dekletu ličece: lilija, vrtnica in šmarnica. Skoro bi mislil v prvem trenutku, da nima slovensko dekle rožic samo v laseh, ampak da jih ima tudi na licu; toda to vendarle ne more biti — te tri cvetice pomenijo barve. Potemtakem je lice sloven* skega dekleta belo, rdeče in — rumenkastobelo! — O drugi vsebini sicer ni vredno govoriti; opozarjam pa te, prijatelj pevec, vendar še na verze: «Žlahtna kot trtica, mila kot lunica, solnce deklet je slovensko dekle!» Tako kumulirati vrline, to je res prava umetnost, zlasti še, če pomisliš, da je slovensko dekle milo kot lunica in da je obenem solnce deklet. To_ je vse kaj drugega nego tisto, kar pravi Prešeren o Lejli: «Vseh lepot bila je solnce, ki so tisti čas sijale.» — Vobče pa se menda nihče ne bi upal trditi, da so vse te telesne in duševne vrline, s katerimi diči Virk slo* vensko mladenko, izključna last slovenskega dekleta; nekaj takih pobožnih, modrih, ponižnih, nedolžnih deklet utegne biti tudi še pri drugih narodih. Toda poslušajmo, kako označuje sama sebe slovenska deklica, ki jo je krstil Jerlša za Milko. Ta Milka se hvali, da je bistrega obraza, hrabrega srca; njen ljubi je čvrst rojak in lep slovenski junak, poleg tega obenem sin Slave in sin planin. Mati jo je nežno dojila in jo v sladkem domoljubju odgöjila; zato ji poje hvaležna: «Bog vas živi, mamica, vrla Slövenka!» — Ali je res vredno razpravljati, kako jo je «nežno» dojila ta vrla Slövenka? Ni. Toda nekaj je še treba pribiti: Ko se bo ta slovenska deklica, ki ji je Milka ime, možila, takrat «mora strašnih topov grom tresti zemlje tlak» in na grada razvalin' hoče potem objeti hrabrega planinca; saj je ta Milka slovenskega rodu, ve, kaj je «slava» in v srcu ji «do »slavnega4 divji snuje plam»... Dovolj. Slovenska dekleta, posnemajte to Milko, ko se hočete možiti; drugače niste pristne Slovenke in drugače tudi ne smete peti te popevke, ki je vendarle zložena samo za vas, najsi vam ni vsem ravno Milka ime! QiLsIoyenskeL deklice do slovenske matere menda ni neupra* vičen s^ok, zlasti ne, če je slovenska mati taka vzorna rodoljub? kinja, kakršno nam kaže Lovro Toman v pesmi «Tri rožice». Ta mlada, lepa mati trga na travniku cvetice ter plete «kite, venčike»: mali sinček, sinček zali, pa jo naprosi, naj tudi zanj splete šopek, ter ji zaporedoma nosi cvetic. Najprej ji prinese mak; mati ga rodoljubno pouči, da mora njegovo srce žareti za «domače reči». Nato ji prinese slak; mati ga pouči, da mora ostati njegovo srcc čisto; naposled ji prinese modriža (plavic) in mati ga pouči, da mora ostati zvest sin Slovenije, kakor so zveste zvezde — nebeški cesti. Ko je šopek narejen, ga «vleže» mati sinku na srcc. češ: te cvetice rase jo vkup v žitu in objete padčjo z njim; zato jih imejte za simbol, kar vas je slovenskih junakov! Držite s pre* ljubo materjo, «ak' zapusti jo nebo!» Sinka pedenj*človečka pa tako prevzamejo te besede, da vzklikne: «Roz'ce bodo povenele. al' za vek so želje vnele, slavne želje v dnu srca!»... Pesem je zložena v pristni «tomanščini» ter ima brez števila kitic. Ko bi ^jih kdo prepcl od prve do zadnje, bi učinkovale primeroma tako neprostovoljno humoristično kakor one nemške «Muritaten», ki % so jih svoje dni na ljubljanskih semnjih prepevali potujoči «umet* ^niki», razlagaje obenem skupino strahovitih «dogodivščin». — Čudno pa je v tej strašni pesmi, da je razvrstil «slavni domo* rodeč» Toman cvetičnc barve po redu: rdeča*bela*modra, da se torej niti ni držal razporeda slovenskih narodnih barv! Sinek, tako poučen, kakor je Tomanov, izvestno v poznejših letih rad proslavlja slovensko zemljo. Besede za to dobiva tudi v pesmi Josipa Cimpermana «Moj dom». Ko bi se tega besedila kdo usmilil in mu predelal nekatere verze, bi bilo še dosti dobro. Nezmiselno pa je govoriti o malih in velikih holmcih; istotako potrebujeta popravila verza: «Tam, kjer Kranj na trdi skali sedež star svoj kaže zali.» Kje ga kaže? Kako ga kaže? In svoj sedež da kaže? Ko bi že kazal sedež, bi bil to samo sedež nekdanjih kranjskih grofov! Glupi so naposled verzi: «Kjer slovenski mili rod zemljo orje, mirno hod', tam mi zibka prvočasna tekla je. tam dom je moj.» Čemu je treba govoričiti, da slovenski rod zemljo orje in da mirno hodi? Ali ne bi bilo dovolj reči, da tod prebiva ta mili rod? In prvočasna zibelka je tekla — kakor bi komu ne tekla samo v prvem času, ampak še tudi tedaj, ko od* klada in sklada v verze take... naivnosti. Ker pa že pevec te pesmi konstatira, kje je njegov dom, ni odveč nekaj besed o pesmi «Kje dom je moj?», po češkem izvir* niku prikrojeni za slovenske potrebe. Nad eno kitico se itak ne vzpne slovenski pevec; ko bi pa pel še nadalje, bi krožil brez pomisleka: «Bister um, dušic krotkost sta med drugim njih (t. j. «slavskih» sinov) lastnost», nadalje: «Tam, kjer Soča v blagem kraju vije se — podobnem raju; tam kjer žlahtne trtice venca jo J*Li?£minutiy£?); še nadalje: «V sinjega morja zrcalu, čudapolnem ogledalu, se primorski kraj blešči z brežčeki prijaznimi» in končno: «Kjer slovensko slišiš peti pesmi, kjer junaki vneti si slovenske deklice 'zbirajo za družice.» Vse to so stvari, ki jih je treba nadomestiti z novim, pametnim besedilom. Dom je pač dom; tega se zavedaš najbolj, ako živiš na tujem. Zato je že ta in oni poizkusil v pesniški obliki izraziti hrepe* nenje po domu. Strelov «Popotnik» je občeznan in navzlic vsej naivnosti in nerodni dikciji še precej užiten; samo izpustiti bi bilo brez škode in brez nadomestila peto in šesto kitico, kjer se pripoveduje, kako se prijatelji objemajo, kako pojo in si napivajo, nadalje kako se na tujem ljudje može in ženijo, kako so veseli in ukajo — siromaku popotniku pa raste rožmarin v preljubi domovin'! Kakor si želi Strelov popotnik perutnic, da bi zletel domov, tako si jih želi tudi Urbasov Slovencc, ki vzdihuje v tujini po domu, kjer je užil «tol'k radost'». Drugače^ima ta «Želja Slovenca najtujem»se dosti, čuvstva; izločiti pa bi se morale nekatere gluposti. Prvič je zoper zdravi zmisel, da vzdihuje ta Slovenec po blagem kraju, kjer so «draga mati, dragi oče, časni raj»; zakaj skupina mati*oče?raj ni logično trojstvo. Borniran je nadalje kontrast: «Žarneje tam solnce sije, vetrič bolj hladan pihlja», ker pevec menda vendar ne misli reči, da se na ta način — izenačuje temperatura; uprav otročje pa je zakrožil tretjo kitico. Da mu gora (ena sama!) ovira vid (pogled na dom), ni še tolika nesreča — vzemi gorsko palico in obuj si podkovane čevlje, pa jo že obvladaš — in tista siva megla, ki leži vmes, menda tudi ni per* manentna! Kako pa potlej pozivlješ goro, naj zbeži, ko vendar veš, da ne bo zbežala in ne bo, ker niti ne more? Boga že lahko prosiš v božjem imenu, naj ti da perutnice (dasi veš, da jih ne dobiš); ampak samo ne prosi ga: «In na tuje me ne veži», ker te ni Bog kar nič privezal na tuje in ker hočeš samo reči: Bog daj, da bi se skoro vrnil v domači kraj. — F^orkoli zlagaš pesmi, se zavedaj, da ne^smeš biti stiku suženj, ampak da mu moraš biti gospod! V isti obliki kakor «Želja Slovenca na tujem» je zložena «Tiha luna», katere avtorja ne poznäm. Po besedilu bi moral biti doma tam nekje pri 'Žemunu... Pevec slovenski, ti poješ z njim: «Tiha luna jasno sije,_ duh moj mjsli na svoj dom.» «Tiha» luna je brž* kone nekakšna metonimija, ker postavlja učinek namesto vzroka — ali potemtakem bi moralo biti solnce «glasno» solnce. Bodisi, naj sije «tiha» luna in še jasno naj sije po vrhu, ker je namreč res, da sije časih dokaj medlo; toda zakaj misli tvoj duh na svoj dom, zakaj ne misliš ti, kakršen si, z dušo in telesom («jaz pa mislim na svoj dom»)? Da so vmes hribje in doline, je neoporečna resnica; ko ne bi bilo hribov, ne bi bilo dolin in obratno; a nadalje poješ, da je «vmes šumenje bistrih rek». Prijatelj, da sem jaz ti, bi mi kar nič ne bilo do šumenja teh rek, ker šumenje nič ne ovira poti proti domu, ampak reke same so tisto, kar napravlja sitnosti, ako namreč nimajo mostov, in pri tem je popolnoma irelevantno, ali so bistre ali kalne! Če pa poješ nadalje: «Daleč Save je iztek», je jasno, da te moram imeti vsaj za natu« raliziranega južnoslovanskega rojaka tam nekje od Zemuna. dasi te je po vsej priliki zibala slovenska mati. — V drugi kitici te kar vidim, kako se ti k domači zemlji obrača srce «sred težav* nih bolečin»; ume jem pa tudi, koliko je tvoje «radostno veselje», ko ti sije mesec, in kako si želiš iz vsega srca, prav sedaj, sredi «radostnega veselja», ko sije mesec, biti v krilu domače zemlje slednje dni... Vsega tega ne bi bilo, da ne sije tako jasno tiha luna! Ko bi kje tičal v temni noči na tujem, premražen do kosti, v goli stanici pod streho, izvestno ne bi čutil takega hre* penenja po domu, kjer imaš vendarle še morda usmiljeno dušo. ki se nc meni za tiho luno, pač pa za živega trpečega človeka... S _tem_ bodi konec skupini domovinskih pesmi; vrsto naj pride še nekaj «raznoterih». — Valjavec je opeval danico, Davorin Trstenjak pa le zvezdo brez druge označbe nego s to. da sveti «tam za goro». Ta zvezda seveda lahko sveti za goro; toda čudno je,_da jo pevec vidi za goro. Vidi pa jo vsekakor; drugače je ne bi prosil, naj mu sveti in naj mu da vsako noč upreti oči vase. Upajmo, da zvezda ugodi tej prošnji. In zakaj jo prosi? Zato, ker ga spominja «tak' milo, kaj za goro svetlo je, kaj za goro je svetilo, kaj glasilo milo se». Kdor prvič sliši to pesem, tega seveda obide radovednost, kaj bi neki to bilo. No, deklica je, ki je svetila kakor danica, «tak je bil nje duše žar», in pesmi so se ji izlivale iz prsi kakor srebrne — strune, «b'le so vse ljubezni polne, vsakega tolažile»... Prijatelj, če si še tako zaljubljen, povej po pravici: Ali te je že kdaj zvezda spomnila tvoje deklice tam «za goro», spomnila zato, ker se blešči tako jasno, ker je torej baje nekaj ali pa veliko podobnosti med zvezdo in tvojo deklico? Ni te spomnila, ker, nis; tako zaljubljen, da bi ti prihajale na misel take stupidnostii joda poješ jih vendarle, rad in pogostoma. Isti očitek glede stupidnosti zadeva tebe, pevka slovenska, ki se zamikaš v pesem neznanega avtorja «Soča voda je šumela». Bridko povzdigaš glas, kako je šumela ta voda in kako je sijal mesec (na nebu namreč, kakor je bilo že nekje prej ugotovljeno). Takrat si, praviš, slonela pri oknu, «on» pa je jemal slovo od tebe. To je že zmerom tako ob taki priliki, da sloni punca pri oknu. fant pa stoji spodaj in jemlje slovo. In kako je jemal slovo? Podal je desnico — drugi «in poljubil jo sladko», tebi pa je «dal levico in še to tako hladno». Pa menda vendar ne, da bi bila •stala tudi ona druga z njim pod oknom? Da bi jo bil poljubil vpričo tebe? Da bi bil tebi podal levico zato, ker je držal z desnico novo ljubico? Ne, podal ji je menda desnico in jo poljubil, še preden je prišel k tebi slovo jemat; to si le vse živo in ljubosumno videla v mislih. Ampak to že drži, da ti je podal samo levico; morda je tako navada pri tistih, ki so se izneverili ljubici, pa imajo vendarle še toliko vesti, da se pridejo poslavljat od nje, preden jo puste na cedilu. Seveda je tudi še v tem usodnem trenutku sijala «mila» luna in gledala tvoj bledi obraz; ti pa si zadnjikrat segla ljubemu v roko (zakaj vsako pristno slovensko dekle mora storiti tako ob takem slovesu!); segla si mu v roko, «zadnjič, oh, za večni čas». Ej, nemara pa takrat še nisi vedela nič pozitivnega o njegovi nezvestobi; nemara si jo samo slutila? Saj ti je takrat, ko je «izginil tvoj raj», reklo srce, da ga ne bo več k tebi, nezvestnika nezvestega. Kako pa se to veže s prej? šnjim tvojim vzdihovanjem in s tisto levo roko, ki ti jo je podal «tako hladno»? Bodisi žc kakorkoli — nazaj ga res ni bilo več. Mnogo let je že temu; sedaj živi nekje v tujem kraju — oh, kak' srce te boli (prav tako kakor Orožna, ko se poslavlja od lastovke); v tujem kraju uživa srečo z drugo, spomin nate pa ni tako živ, da bi mu kalil to srečo. — Oh, vse to je jako, jako žalost? no, tem bolj, ker si vendarle ostala zvesta zanikarnemu lažniku in ker te po toliko letih še danes boli srce, ko si sicer že zarjavela devica, pa vendar še željna rajske prve ljubezni... Ali pa veš, kako je to zoprno, da takole stokaš in ječiš, ko si že starikavo ženišče, pa vedno še vsa zaljubljena? Ali misliš, da si kaj boljša od stare kokete, ki si zamaže vse gube in gubice na obrazu » z debelo plastjo lepotila, se odene v kratko krilce ter se mla* dostno v kolkih guglje po uficah? Bogme, da nisi nič boljša od nje! — Ker je že nekolikokrat nanesla beseda na «tiho» in na «milo» luno, bodi izpregovorjenih še nekaj besed o tistem Vilharjevem zmašilu, ki se še poje časih — hvala Bogu, da čimdalje manj — in ki nui jc ime «Mila lunica». 2j^StritarJc svoie^jjpi obsodil to ^mledng popevko tako, kakor ji gre; tu bodi rečeno še to, da živ krst, ki je zdravih možganov, ne izprašuje «mile lunice», kje je njegova ljubica in ali še misli nanj ta Milica. Potem pa naj jo ta mila lunica še zbudi in naj jo privabi k okencu, da bo gledala nanj in mu dala rožice, zbrane. • oh, le zanj!... Človeka grabi jeza, ko čita ali poslušaJtakšne osladne neokusnosti, ki je zanje edino primeren naziv: erotična oslarija najogabnejše vrste! Nič dosti boljši ni «Bledi mesec» Ferda Rusana, ki je zašel iz hrvaščine v slovenskem prevodu med naše popularne pesmi. Naravnost genljivo je, kako tam nekakšen jokav troubadour toži mesecu svoj «revni stan», kako proži roke k njemu in išče leka svojim ranam — pri bledem mesecu namreč! Vse spi in vse molči, zato pa tem bolj učinkuje na sentimentalno dušo, da plava le pevčeva solza in da ječi le njegovo srce! In ker si ti, ki poješ te besede, istotako sentimentalna duša, učinkuje oboje tudi nate. tako da se smiliš samemu sebi in zbujaš zato iskreno pomilovanje. V taki klavrni druščini je Potočnikova «Zvonikarjcva» še doka_L prijazna pesemca, ki jo kazi le tisti «Adamovi sin», na> mesto katerega pa bi se dal s primerno izpremembo poslednje kitice postaviti «utrujen trpin». — Za^silo bi se dala akceptirati fodi Orožnova pesem «Vse mine» («Kje so moje rožice»), ko bi se primerno opilila. V mislih imam namreč zlasti oni hladni potok, kjer sc jc pevec izprehajal, ko ga je «obdajal» nevarni boj izkušnjav. (Kogar obide izkušnjava, naj kar uporabi Orožnov reccpt, pa naj se gre izprehajat k hladnemu potoku; prepričan sem, da ga zdajci «vse mine»!) Poleg tega v četrti kitici «zelena utica» in «hladna senčica, 'z lipice spletena» kar kričita po izpre* membi in popravi. — Vilharjeva pesem «Solnce čez hribček gre» je sicer jako naiven stvor, pa vsaj izjemoma ni glupa, razen zadnjih dveh verzov v kitici: «Solnce čez hribček gre, pesmi v nebo done; rajati tudi sme moje srce.» Pa naj raja srce, ko sme rajati, in tudi naj raja zato, ker ne raja v vsej pesmi nič drugega. — Drugače pa seveda operira ta pesem zgolj z zvezdicami, rožicami in ptičicami. torej z najbolj priljubljenimi, a tudi najbolj obrabljenimi rekviziti naše lirike v «Novicah» in za «Novicami». A Vilharjevi «Planinarici» ni v mislih nič drugega nego rožice. Pravi, da jih ne bo trgala, nego «mirno, svobodno, ljubo po planinah naj cveto». Zakaj jih ne bo trgala? I, zato ne, ker bi sicer rožica umirala, «glavico pobesila, solnca ne bi včakala». Tako, sedaj vsaj veš, kaj bi se zgodilo z rožico, če jo utrgaš! Planinarica pa ima še drug vzrok, da ne trga rožic: sama je tudi rožica, v božji vrtec vsajena — ampak taka rožica, ki se skriva «zdaj tu, zdaj tam» in ki se ne da trgati. Poleg tega so vse te rožice nedolžnega srca in zato naj uživajo z njo vred «mir, lju* bežen (čigavo?), svobodo». — Dobro si povedala, planinarica; človek niti ne bi bil slutil tolike nežne obzirnosti pri taki kravarici. In sedaj v slovo še_Q rožno vo pesem «Lastovki v slovo». Izrednojejopularna, a prav tako izredno je bedasta. Ti, ki jo poješ, poznaš izmed vseh štirinajstih kitic samo prvo in pred* zadnjo. Rad imaš to lastovko, ker je to lastovka prav posebne sorte: iznad lipice zelene ti je pela kratek čas. Torej niti ne na lipici, ampak iznad lipice, in pela ti je — da, res, lastovka je pela! Pa še kako! Vsako jutro na vse zgodaj je prepevala, vsako noč te je njena pesem zazibala v sladko spanje; vselej, ko je zletela v gnezdo, ti je zapela «milo pesem v srčece». Seveda te boli srce, ko te zapušča; zato vzklikaš: «Oh, da ni mi perje dano! Rad, o rad bi spremljal te; pa v ledovje zakovano moje revno je srce!» Oh, škoda res, da nimaš perja — le pomisli, kakšen bi bil, ko bi ti zdajci zrastlo perje po vsem telesu! Tako pa moraš, siromak, ostati doma brez perja, a z revnim srcem, zakovanim v ledovje! In škoda je tudi, da ne poješ vsega, kar tvoj poet še vmes naroča drobni ptičici. A meni se zdi škoda nadaljnjih besed o tem pri* skutnem, solzavem popevčkanju, v katerem ni trohice poezije in tudi ne sledu o najprimitivnejši pesniški tehniki. — Vrsta onih popularnih pesmi, ki jih je hotel pričujoči sestavek «vzeti na muho», je s tem zaključena. Morda bi sodila v ta «kri* minalni album» še ena ali druga; toda po vsej priliki je dokazal že ta pregled, kakšne smeti hranimo in čuvamo poleg pristnih biserov v svojem pevskem zakladu. Kakor že rečeno, se te pesmi razen dveh, treh po jo tudi v šoli. In^dokl^se^odojß^jv^oli, bodo živde_ med nami z dosedanjim šušmarskim besedilom. Ali vsekakor je že skrajnji čas, da vzamejo oni, ki imajo moč in priliko za to, v roko metlo in smetiščnico ter pometejo in pomečejo vso to navlako iz šole na plan, kjer bi njene kužne kali kaj hitro poginile v reznem zraku in v solnčni svetlobi naše moderne kulture. Če se tako radi ponašamo, kako smo napredo* vali v vsakem oziru, bi bila naravnost sramota, ko bi še nadalje trpeli — ne samo trpeli, ampak celo gojili — tako klavrne ostanke iz najbolj domišljave in kričave in prav zaradi tega tudi najbolj pozjrske in frazerske našega «umetnega» pesništva! dryCTC-e^o Jr^iU Ivan Lah: .a TfäM „JA...M. ,r..a4yAi^iUt.... ,7Arf,y6tffJi. ttoifä.. «ffy^.fcjk; KiVrty .^frTrfttyh^. ,j Alojz Gradnik: Jcscnj y Medatli/^ ^ £ I. Okrog ognjišča zbrana je družina, dva foženkranca so že odžebrali. Že. dogoreva glavnja; iz kamina se vrača dim; vsi so že polzaspali. Na sredi hiše, v krogu, pa mladina koruzo lička, poje in se šali in si podaja polno bučo vina. Trepetajoč po vsem telesu mali na uho vlečejo, kako verige pri Sirkovih ponoči rajnea vlači. Potem se spet okrene govorica in pričkajo se o žornadni plači, po čem rebule letos bo lodrica, po čem penčane češpljif^in suhe fige. II. Ognjišče: domačije mila sreda, ki veže tesno mater in otroka, kjer vedno toplo roko najde roka in nezatvorjeno srce beseda. Ognjišče: mir, poköj, počivališče, ko trudna noga romarja ne blodi v viharju, v zimi, v snegu in po vodi in srce sanja in nič več ne išče. Samo kdor sredi belih cest sameva in ki mu noč nikoli ni uteha in svet in dom in sebe je preklel, vejcaj je ogenj in nad ognjem streha, četudi ogenj ta že dogoreva in je spomin njegov samo pepel. Fran Erjavec: Iz Cankarjeve delavnice. sanji, zato je legel nazaj in začel iz klobčiča svojega srca odvijati # nitko za nitko, ki jih je spletal v mrežo načrta, predahnjenega z zarjo ene same velike želje: sniti se z Zinko, govoriti z njo, izroči ji besedo, ki ji je dolgo molčanje vdalo čudotvorno vpliva* jočo moč. — Pogled mu je objel njeno sliko na stojalu: iz rdečega cvetja se je sklanjal obraz smejoče se deklice. Slikarju se je zdelo, da ga te oči usodno podirajo, kot da bi rade zaznale za njegove najzavitejše misli. Prvikrat je to siiko motril vse drugače kot nekdaj. Takrat, ko mu je Z'jika sedela pri vrtni mizici, ni videl nje, ni vdihaval vonjivosti njenih las, njenega lica, njenega — telesa, ki mu je bilo le nujno sredstvo za udejstvitev njegovega urnet* niškega hotenja, za vtelešenje neke lepote in vseubranesti, ki jo je le slutil, za odrešenje od strašne more, ki mu je srkala v neprečutih nočeh kri in mozeg. Kako to, se je zdaj vprašal ves osupel, da takrat nje sploh videl nisem? Zinke nisem videl! Zdaj so se njegove oči žejno opajale nad podobo te deklice. Umetnik Samonikel jo je gledal kot — človek. Vmišljal se je v mehkobo belih rok in mučil se je, da bi raztolmačil zagonetnost njenih komaj malo odprtih usten. O, kaj ga niso te oči iskale, klicale njega, njega?! Kaj ni na teh ustnicah že tolikrat vztrepetalo plaho vprašanje, ki ga je pa on — ujetnik temne sile — preslišal?! Kolikrat sta sedela ure in ure in okrog njiju je vse cvetelo in dišalo in živelo, ona dva pa sta vso veličino takih hipov ozar* jala s preprostimi bescdicami, ki so se mučno sprostile iz temin molčanja. Neko nedeljsko popoldne samo — pred enim letom — se je v umetniku oglasil človek, toda v prihodnjem hipu je komaj vzplapolali val spet utonil v morju njegovega molka. Tega hipa pa sc jc zdaj slikar nenavadno živo spominjal in zelo se je čudil, kako da je na ta dogodek docela pozabil. Ono nedeljo je namreč Zinkina mati, v mestu zelo čislana gospa L., ki je prirejala s povabljenci pogoste izlete v okolico, povabila tudi Mihajla Samonikla, čc hoče preživeti popoldan v njih družbi. Ko je služkinja povedla slikarja v sprejemnico, so ga že zbrani gostje radostno pozdravili. Gospa L. se je razgovarjala s soprogo odvetnika R., ki jc njenemu možu pripovedoval neko očividno nadvse zanimivo zgodbo. Bančni uradnik K. pa je zabaval gospo* dično Zinko in njeno prijateljico Marijo. Slikarjev prihod pa je ravno bančnega uradnika spravil ob dobro voljo, kajti Zinka je umetnika živahno nagovorila in mu začela, pozabivša na vso okolico, pripovedovati iz življenja slavnih slikarjev, o katerih jc ravnokar čitala, na kar je Samo* nikel odgovarjal zelo točno in jedrnato. Bančni uradnik, ki se je dolgočasil z gospodično Marijo, pa se je podvizal izraziti svoje neugodje s tem, da je umetnike pometal v isti predal s sanjači in bolniki. Posledica je bila, da se je njegova namišljena nevesta namenoma okrenila od njega k precej molčečemu slikarju. Po kavi se je vsa družba dvignila. Ubrali so pot skozi gozd. Ker je bila stezica ozka, sta mogla le po dva skupaj. Mihajlo in Zinka sta se od ostale družbe precej oddaljila, otroško se radujoč zdaj nad cvetlico, zdaj nad šumenjem borovcev, zdaj nad skakljajočo veverico ali pa sta se divila razgledu v dolino, ki je dremala v popoldanski prigrcvici. Kmalu so ju dohiteli ostali. Ustavili so se v gostilnici z vrtom na prijaznem gričku. Ker se je medtem nebo pooblačilo, so vstopili v sobo. Ob vinu se je razvil glasen razgovor. Posebno zabaven je bil mladi uradnik K., ki je umel zaviti pogovor na zakon, šaleč se z gospodičnama, pri čemer so mu pomagali vsi ostali razen slikarja, ki je izrabil takoj prvo priliko, da je šel na prosto. Obšla ga je čudna tesnoba. Po mislih so mu šumele K.sjeve besede: «Gospodična Zinka, ali prav nič ne mislite na popolnost v dveh?!...» Pri tem je bil začel šaljivo razlagati o večnem iskanju dveh, čemur sta oba zakonska para vneto pritrjevala in se blagrovala, da sta že prestala vse slične križe in težave, ki «mladine» še čakajo. Ta razgovor, ki ga je spremljal smeh in krohot, se je slikarju zazdel zopern, celo ostuden. Živali — jc pomislil in spomnil se je, s kako naslado grizejo meso in v duhu je videl debele krošnjarske roke, ki barantajo za — Zinko. Ne, ona jim ne sme pasti nikdar v plen, nikdar! Sklenil je, da bo z njo govoril. Ko je tako pred hišo strmel v črno oblačje, je stopila v vežo Zinka. S tihimi koraki se mu je približala. V zadregi, kot da se hoče opravičiti, ga je vprašala, zakaj da ga ni v sobo; oditi pa le ni hotela. Morda je tudi ona želela pogovora s Samoniklom. Toda on ji je odvrnil, da opazuje oblake, ker se mu ni še nikoli posrečilo prisostvovati tako veličastni sliki narave. Vendar pa je bil tudi ta odgovor le izgovor in slikar je hotel * nekaj povsem drugega; toda plahost mu je velevala molčati. «Zdaj, zdaj ji povem, vse ji povem» — a oba sta molčala. Slednjič je Zinka uvidela, da je njun položaj skoro smešen in — ker so padle prve deževne kapljicc — porabila to priliko in pozvala slikarja, naj gre z njo v sobo. Vrnila sta se. Proti večeru se je vreme spet zjasnilo in v noči se je vsa družba vrnila domov v veselem razpoloženju. — Takrat sem zamudil priliko, si je očital slikar, ki ni od onega časa nikdar več bil v strahu pred gospodično Zinko, saj jo je obiskal le redkokdaj in še takrat za malo časa ter v družbi njene matere. Drugače pa je živel le umetnosti in oni dogodek se mu je zdel le hipen, sploh malenkosten. Danes ji ponesem sliko, se je nenadoma odločil in stopil k stojalu. Presolnčno se mu je zdelo občutje, ki je velo s platna. Rdeče rože je ogrnil v zagoneten mrak težkih barv, ki bi ga lahko smatral za grozne tajne življenja, ki se iz njih osvobaja pra? podoba večno ženskega. Ta mrak je tudi vzbujal misel na dušo umetnika, zastrto v temino molka, ki ga ozarjajo tolažeče oči deklice in se mu na krvaveče roke vlegajo hladeči prameni njenih las. Njenim ustnicam pa je vdal izraz žeje po odrešitelju. In tako je bila slednjič ta podoba vbarven razzvok, pretresljiva priča neskladja med človekom duha in telesa. Ker pa je mrak skoro preraščal obraz cvetličarke, se je zdelo, da je hotel slikar po? udariti premoč življenja nad pesmijo. Ko je Samonikel prenovo dokončal, se je zazdel samemu sebi tuj. Še vse bolj pa ga je osupnilo spoznanje, da se je v tej uri izvršil v njem usoden preobrat, ki ga je najtočneje označil njegov vzklik: «Ah, ta slika je prav za prav samo sredstvo, da se ji razodenem!» Samo sredstvo! Prvikrat je ponižal svojo umetnost, ki mu zdaj ni bila več vtelesitev onostranskega življenja, temveč pripomoček za udej? stvitev njegovih čisto zasebnih človeških namenov. Sliko je položil v kot ter se zagledal skozi okno. Oblekel sc je za izprehod. Ko je stopil mimo prazne kuhinje, se je oddahnil, kajti vsak pogovor bi ga izosredotočil. V drevoredu je sedel na samotno klopico. Zdaj pa zdaj je v bližini začul korake. Bil je kak uradnik na dopustu ali kak tujec ali pa letoviščar, ki je z zložnim korakom stopal mimo. Vsakogar je motril pozorno: čevlji so se lesketali v solncu. poletna obleka se je redovito gubala — vsi ti ljudje so bili varuhi reda in dela. Kakor njih oblačila, so bili tudi njih koraki in kretnje v lepi ubranosti z njihovim poklicom; vse so pričakovali od zemlje in sveta, ki jih jc tudi utešal, ker so mu bili zvesti in vdani služabniki. Mihajla je zgrabilo vprašanje: «Ali pa smeš ti zahtevati, da te bo zemlja uslišala, ko si bil do zdaj sin zvezdnih carstev in si taval med ljudmi kot mesečnik, kopajoč se v morju solnca. mesečine in zvezdnih sojev!» — Imel je občutek, da leze pred njimi sam vase; polaščala se ga je negotovost, plahost, omah? Ijivost pred samim seboj. Kamorkoli se je ozrl, je stalo zapisano: Sanjač. Vsaka stvar mu je govorila: «Glej, tudi mi smo v službi delavca, poljedelca, trgovca, tovarnarja.» Tudi hiše, ki so se belile skozi veje dreves, so ga zrle prezir* ljivo. V oni lepi vili tamle stanuje zdravnik, ne daleč leži bol* nišnica, na nasprotni strani se vzpenja na malo vzvišenem prostoru sodišče — vsako poslopje nalikuje predalčku, kjer delujejo ti živi stroji človeške tvornice. Mirni in ubogljivi so, roke jim pretvarjajo vedno iste misli v denar in tudi noge uporab* Ijajo le v službene svrhe. Včasi, na večer ali pa v nedeljah, postanejo njihove oči žejne obzorij, ušesa godbe, roke pa se izkušajo strniti v molitev. Toda kozmične lepote se napijö pri lahkoživkah, godbe vsemira pri orkestru ali ob gostilniškem gramofonu, roke pa dvigajo polne kupice. In so zadovoljni in zdravi. Vsakogar pa, ki bi se jih drznil s krivim prerokovanjem motiti, označijo za bolnika, sanjača ali za zločinca; za vse take imajo tudi pripravljena varna zavetišča. Čim bolj jc Mihajlo premišljeval o vsem, tem boij se je za* vedal, nad kako nevarnim breznom se je nagibal ves čas svojega življenja. Šele zdaj je zaznal z vso jasnovidnostjo, kako predrzen je bil v svoji zahtevi, ko je zaklical po Zinki, meščanski gospo* dični, ki ji je že vnaprej določeno življenje v gosposki hiši, in kako smešen je on, ki hoče zakraljevati njej in vsem tem ljudem z orožjem svojih barv in čopičev. In tako je mahoma sklenil, da za vedno opusti svoje brezplodno popotništvo in se nastani bodisi tu ali pa v kakem drugem mestu kot preprost uradnik. Nenavadno živa domišljija je razvila pred njim vso mirno bodoč* nost, ki jo je kronala družinska sreča... III. Samonikel je sedel v svoji sobi in zrl brezizrazno predse. Na nasprotni strani je viselo ogledalo in nehote se je začel gledati. Vstal je in se približal svoji zrcalni sliki. Ko je tako preteklo nekaj minut, je zamahnil z roko, se trudno nasmehnil, naveličan vsega, vsega, sebe še najbolj. In polglasno je vzdihnil: «O, kako nepotreben človek sem!» V obraz je bil bled kakor bolnik. Bilo je pozno poletno popoldne. Z brezobzirnostjo in mirnostjo računarja je zapisal v svojo beležnico naslednje podatke: 1.) Dopoldne sem ponesel Zinki sliko «Poletje ali osvobojajoči se duh». Služkinja me je presenetila z vestjo, da gospodične ni doma in mi je naročila, naj pridem popoldne ob treh. Sliko sem pustil tam. 2.) Opoldne sem zvedel doma — med drugimi brezpomemb* nimi novicami — da se jutri poroči Zinka L.*ova z bančnim uradnikom K. 3.) Popoldne ob treh sem zopet pozvonil pri L.*ovih. Sam ne vem, zakaj in čemu. Služkinja mi je povedala, da je morala gospo* dična po nujnih opravkih z doma, a mi je izročila njeno pismo. 4.) Vsebina pisma: Cenjeni gospod Samonikel! Lepo se Vam zahvaljujem za Vaš poročni dar. Škoda, da so pretemne vrtnice v nesoglasju s svežostjo, ki veje iz slike. Mislim, da so temu vzrok barvila, ki so gotovo na platnu izpremenila svoje boje. Sicer pa tudi naslova ne razumem. Kajne, marsikak dogodek nam je nerazumljiv; usojeno je pač. Oprostite moji naglici, pa saj veste —! Iskren pozdrav! Zinka L.*ova. 5.) Da more biti človek tako neumen, da je umetnik! Mesce dni kesneje je Samonikel sedel v uredništvu nekega dnevnika, mrk, redkobeseden, samotarski. V svojo beležnico je še pripisal: 6.) Da more biti človek tako nesrečen, da ni več umetnik! — Književna poročila. Sič Albert: Narodni okraski na pirhih in kožuhih. Ljubljana, 1922. Založila drž. zaloga šolskih knjig in učil v Ljubljani. 8 str. -j- 41 barvastih tabel velikega formata. 75 Din, na boljšem papirju 100 Din. Publikacija je na našem knjižnem trgu nekaj povsem novega in na vso moč razveseljivega. Z veseljem odpreš veliko mapo in z užitkom pregleduješ barvaste liste, ki ti kažejo vso pestro mnogobrojnost naših pirhov in nenavadno ornamentiko naših — starih — kožuhov. Sič je s tem lepo nadaljeval svoje do* sedanje publikacije, ki se gibljejo na narodnopisnem polju: skromno brošurico o naših narodnih nošah in obsežno publikacijo o naših narodnih vezeninah. Prvi del publikacije obsega na osmih straneh podroben opis obeh tehnik in nekaj njih zgodovine. Priobčen je v slovenščini, srbohrvaščini in francoščini. Dodane so tudi potrebne slike. Med naslednjimi tablami jih kaže prvih deset najrazličnejše oblike naših pirhov, sledečih 31 pa okraske na starih kožuhih, oboje v originalnih barvah. Vsa knjiga vpliva neizmerno simpatično tudi zaradi tega, ker trudoljubni profesor v nji samo podaja sistematično urejene rezultate svojih dolgoletnih narodopisnih študij, ne da bi kje silil s kakim vsiljivim razlaganjem in dociranjcm v ospredje. Za take stvari še ni čas. Bodimo hvaležni, da smo dobili v priročni obliki in krasni opremi v roke blago, bi bo še dolgo in dolgo dajalo gradiva in pobude našim znanstvenikom in umetnikom. V prvi vrsti bodo Siču hvaležni pač narodopisei. Oni lahko tudi izrečejo sodbo o izvoru, bistvu in umetniškem značaju naše narodne dekorativne umet* nosti. Taka sodba je mogoča le na podlagi obsežnega primerjalnega materi jala; znanstvenik, ki ima ali v originalih ali v lepih reprodukcijah pred seboj dovolj pirhov, ki se slikajo pri drugih narodih — predvsem pri naših sosedih — bo šele lahko podal zanesljivo sodbo o dekorativni samostojnosti naših žen in dcklcr. Zato ni prav nobenega dvoma, da bodo znanstveniki po tujih muzejih to našo publikacijo z veseljem pozdravili. Vsak arheolog in zgodovinar umetnosti bo z zanimanjem ogledoval Koželjcvo vinjeto na 3. strani uvoda (Slika 1. Igra s pirhi), ki se zdi posneta po kaki stenski sliki iz Pompejev in ki bo narodopiscem nov dokaz, kako mednarodne so prav za prav otroške igre in igrice. Da jc na posebni tabli kot «moderno» blago pokazal tudi škofjeloške nunske pirhe, za to mu bo enako hvaležen narodopisec kakor tudi vsak oni, ki iz te publikacije pričakuje pobude za našo novo narodno umetnost. Ti škofjeloški pirhi so edini slučaj, v katerem jc Sič zapustil — toda zelo diskretno! — rezervo znanstvenika narodopisca. To je pedagoško nenavadno učinkoviti «Gegenbeispiel», ki jc v nemški umetni obrti storil toliko dobrega. Umevno je, da bo veselje nad temi narodnimi ornamenti naše šivilje in veziljc pripravilo do tega, da jih bodo izkušalc na novo uporabiti. Pri tem pa se ne sme pozabiti, da so ti narodni ornamenti motivirani po svoji legi na originalu in da torej ni mogoče ornamenta, ki je komponiran za kot, kratko* malo prestaviti v sredino prta, in da jc ornament, ki flankira precep na hrbtu starega kožuha, kratkomalo prenesen v kot kakšnega dekorativnega miznega prta, v resnici samo napačno porabljen citat. Knaka jc z barvami; zanje, kakor za posebno tektoniko ornamenta treba šolanega očesa. Bodimo veseli, da smo sedaj dobili tako obširno in lepo delo, ki bo dalo našim šiviljam in veziljam dovolj prilike, da svoje oko izšolajo. Prvi poizkusi so vedno spojeni z zmotami in tipanjem; vendar pa lahko upamo, da se bo tudi v tej fazi naše narodne umetnosti, ko se izkuša oploditi in oživiti z muzealnimi sredstvi, v enaki meri uveljavil oni fini umetniški čut naših Slovenk, ki je ustvaril dela naše stare narodne umetnosti. * Ravno v zadnjem trenutku, preden gredo te vrstice v stroj, še lahko za enkrat na kratko opozorim na novo Sičcvo publikacijo, katere 1. zvezek je ravno* kar izšel. «Narodni okraski na orodju in pohištvu» so na 16 tablah izšli v enakem # formatu v istem založništvu; v vsakem oziru so vreden vrstnik zgoraj occnjcni publikaciji, v mnogočem jo cclo prekašajo. Sedaj vsaj vidimo, kakšna jc ona «škrinja pisana, vsa z rožami porisana», ki smo jo doslej poznali samo iz litcra* ture. Naši učenjaki bodo na teh predlogah umno izločili vse ono, kar je nastalo pod vplivom nemškega slikarstva na steklo, holandskih cvetličnih vencev, ki ob« krožajo razne stare madonc po naših kmetiških domovih in iz baroka — ki je, kakor sc zdi, zadnja umetniška struja, ki jc oplodila našo narodno umetnost — pa jim bo ostalo še mnogo, mnogo za gledanje, razmišljanje in uživanje. # Želeti bi bilo samo. da bi sc pri posameznih predmetih označila tudi proveni* jenca in povedalo, kje se danes nahajajo; to bi bil dober in lep prispevek k zgodovini in topografiji naše narodne umetnosti. Na posameznih predmetih čitamo letnice 1794, 1820, 1832, 1847, 1863 in se v današnji vseskozi razviti in razbiti dobi izkušamo vživeti v one dobre, stare, lepe čase, ki jih sicer ne pomnimo, ki pa so nam v zgodovinski distanci nekak ideal skladnosti in uravnovešenosti. J. A. G. Fran Erjavec: Izbrani spisi za mladino. Priredila Fr. Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil France Podrekar. Izdala in založila Učiteljska tiskarna v Ljub* ljani. 1921. 8°. LXI-f-486 str. Učiteljska tiskarna hoče z novo zasnovano knjižnico «Slovenski pesniki in pisatelji» podati mladini izbor najboljšega in najlepšega, «kar so napisali doslej tudi zanjo naši največji pesniki in pisatelji» starejše in novejše dobe. Celotna knjižnica naj bi obsegala 25 zvezkov; posameznim avtorjem je določen po en zvezek. Obširni in poljudni življenjepisi naj uvajajo v izbrano, zrelejši mladini primerno vsebino, katero pojasnjuje in zaključuje «tolmač». V okviru tega načrta sta nam urednika priredila kot 5. zvezek imenovane knjižnice izbor spisov Frana Erjavca, še vedno svežega in najbolj mladinskega pripovednika naše starejše pisateljske generacije. — V Erjavčevi življenjepisni sliki so na 55 straneh izčrpani dosedanji podatki, predvsem Leveč in S. Gregorčič, toda povsod s kritično kontrolo; nekaj novih, prisrčnih potez so prispevali intimni rodbinski spomini. Tako nam je jasno očrtano Erjavčevo bitje in žitje od mračne mladosti preko enajst srečnih let med Hrvati do vztrajnemu narodnemu ter književnemu delu posvečene dobe v Gorici. In vendar se mi zdi ta podrobni življenjepis za mladinsko knjigo neprimeren. Mladina bo pač z zanimanjem sledila raznim anekdotam, ki prepie? tajo in oživljajo biografijo, a pojde mimo odstavkov, ki govore o Erjavčevem znanstvenem delovanju. Za skromno odmerjeni obseg ene knjige, iz katere naj govori mlademu svetu predvsem avtor, bi zadostila svojemu namenu informal tivna biografska črtica do ene pole; taka obsežna razprava bi pač bila na mestu v kaki popolnejši izdaji Erjavčevih del. Še manj umesten in upravičen pa je v mladinski knjigi masivni aparat «tolmača», ki na 14 drobno tiskanih straneh pojasnjuje le razne življenjcpisne podatke o Erjavcu. Kdo so bili Ferd. Schmidt, K. Dežman, Metelko, Jul. Glowacki, Brehm itd., to je za umevanje dovolj ozna* ceno v življenjepisu samem; čemu torej še vse tiste dolgovezne podrobnosti v opombah, pri nekaterih celo z navedbo dneva rojstva in smrti. Nekaj imen je ostalo brez pojasnil, a par terminov je označenih netočno, tako n. pr. Kopitar je živel «v prvi polovici 19. stoletja» (483), ali: bohoričieo so rabili pri nas «do začetka (!) preteklega stoletja» (475). Ako je Erjavec stopil 1.1847. v gimnazijo (467), tedaj ni maturiral 1.1854. (str. XIII.), ampak šele 1855., in sicer koncem julija, kakor ostali Vajevci. — Monotono odmevajo epiteti v radodarnih super* lativih: Gregorčič je bil «najboljši Erjavčev prijatelj» (473), Jurčič je «eden naj* znamenitejših slovenskih pisateljev» (473), Slomšek je bil «eden najboljših sloven^ skih mladinskih in vzgojeslovnih pisateljev» (475), J. Stritar je «eden naših najboij znanih pesnikov in pisateljev» (468), Fr. Levstik je bil «eden največjih slovenskih pesnikov, pisateljev, jezikoslovcev, kritikov in politikov» (469), S. Jenko je bii «eden najmehkejših (!) in najnežnejših slovenskih pesnikov», Iv.Tušck je posebno znamenit «kot eden naših najboljših in najplodovitejših prirodopisnih pisateljev» (469), Krištof Smid «je tudi pri nas eden najbolj znanih nemških (bavarskih) mla* dinskih pisateljev» (475); ali: Matica Slovenska izdaja «vsako leto po več zabav? nih in poučnih knjig» (473); A. Funtek je «dober» pesnik in pisatelj (477), dokto-L. Toman je bil «tudi dober» pesnik (478), dr. Vidrič je bil «dober» Erjavčev pri* jatclj itd. — Ostale strani «Tolmača» se omejujejo le na najpotrebnejša pojasnila Erjavčevih spisov in so večinoma točna. Erjavčevo travestirano krilatico iz Hora* cijeve pesniške umetnosti: «Quandoque bonus dormitat Homcrus», ki zamenjava Homera s prirodoslovcem Linnejcm, sta urednika podomačila takole: «Od kedaj že mirno spi dobri Linne» (480), kar utegne privabiti lahen nasmešek na resne obraze naših klasičnih filologov. Rodni grad zgodovinarja Valvasorja, rojenega Ljubljančana, ni bil «blizu Krškega» (483). Erjavčev «Fcrko Tahi» (301) ni F c r d o Tahi (483), nego znani krvoses hrvatskih in slovenskih kmetov se je imenoval Ferenc Tahi. Ako sta urednika pojasnila staro utež «libro», naj bi isto storila še z «lotom» (371). «Mršav» ni sinonimni izraz za «suh» (484). Skrbna izbira iz Erjavčevih spisov nudi dobro sestavljeno čitanko. Osmerice Andersenovih pravljic bi ne bil sprejel v zbirko, ker je izvirnega blaga v izobilju; sloveči Dance pa zasluži novo. bogatejšo «kitico» v posebni mladinski knjigi. Ako sta med potopise uvrstila tudi «Gostbo v Mazinu», mi je ncumljivo, zakaj st.i spis na devetih mestih občutno pristrigla, nc da bi to nepotrebno «čiščenje» tudi označila. Vse hvale vredno pa je, da sta urednika v jezikovnem oziru pustila v veljavi prvotni Erjavčev slog in se nista ravnala po Levčcvcm «moderniziranju». J.Š-r. Fr. Erjavec: Srbske narodne pripovedke. V Ljubljani, 1922. Založila Uči* teljska tiskarna. Cena 18«— Din. Te pripovedke — trideset jih je — je zbral Tihomir Ostojič. L. 1911. jih je «Matica Srpska» v Dubrovniku izdala kot zbirko «Srpskc narodne pripovijetke». To so prav čedne pravljice, ki jih bodo otroci gotovo zelo veseli. V čudovitem čaru pisane pravljične domišljije mehko dehti najlepši svet otroške mladosti. Zato so pravljice dragoccn dar, ki se ga otrok nič manj ne razveseli kakor kakšne prav ljubke igrače. No, saj z igračami si tako ustvarja tudi sam najlepše pravljice. Konjički mu govorijo in psički ga razumejo, ptički ga vabijo in oblaki ga nosijo bogve kam, a z vozički potuje daleč v kraljevski grad, ki nima nc oken nc vrat... Skoraj vse tele pripovedke mi je že pripovedovala moja mati. Oj, koliko sem jih hotel slišati večer za večerom! In koliko mi jih je pripovedoval stari Repnikov oče! Na stotine jih je poznal. A ko mi ni znal nobene nove več povedati, sem se lotil stare Prcskaricc. Ali jih je znala! Najlepša se mi je zdela tista, kako «hudič Trbovlje trese». Sicer so bile vse njene pripovedke močno podobne pripovedkam Rcpnikovcga očeta. Morda jih je ravno on tudi že njej pripovedoval? sem včasih posumil. Tako se mi tudi te srbske pripovedke zde nekoliko ancktiranc. Zakaj težko je reči, kaj je res pristno, a kaj je od drugod. Saj se mi prav zdi, da sem pred leti bral skoraj prav takele povesti v zbirki «Die dcutschcn Märchen». Tudi takrat sem Nemcem odrekal lastninsko pravico do njih. Ali to bi bila razprava zase. Meni se v tem slučaju predvsem zdi, da bi bilo v času, ko toliko govorimo o narodnem in celo o jezikovnem edinstvu, treba načelno govoriti, ali so nam . prevodi iz srbskega in hrvatskega slovstva res potrebni ali nc. Dejstvo je, da hrvatske ali srbske matere drugače govorijo s svojimi otroki nego slovenske. Jezika nas uči mati, ne šola ali celo — politika! Dejstvo je nadalje, da je med srbohrvaščino in slovenščino poleg različnega sloga tudi dokaj jezikovnih razlik. Zato bi nemara bilo opravičljivo, da prevajamo. Prevodi iz srbščine ali hrvaščine bi bili potrebni; še potrebni vsaj za tiste Slovence, ki so slovstveno in slovnično manj zvedeni. Ali izvirnik tudi v najboljšem prevodu dosti izgubi. Prekrasne melodi* » joznosti in mehkobe srbskega pravljičnega sloga in jezika ni mogoče prevesti. Zato nam morajo prevodi biti na moč dobri, drugače se prava vrednost in posebna poezija izvirnika res kaj lahko zabrišeta ali celo čisto izgubita. Jezik se ne da umetnjačiti; ne da, ker je zelo tenkočuten organizem, ki mu je vsaka nenaravnost onečaščajoča posiljenost. Jezik, iz katerega prevajam, moram prav dobro poznati, in jezik, v katerega prevajam, moram pošteno obvladati. Brez tega ni nič. Pa dar in čut za to moram imeti. V pričujočem prevodu sem dobil besede, ki jih je prevajalec kratko* malo prepisal iz srbščine namesto poslovenil. N. pr. Zaista, životinja, oprostiti se (nam. posloviti se), nožice (nam. škarje), po lahko (nam. počasi, nalahko = srb. p o 1 a k o) in dr. — Medveda, volka in risa izvirnik v neki pripovedki naj* brž imenuje «čuvare», in ti «čuvari» so v prevodu — «p s i». «Nečasna sila» je prevedena v — «nečastno silo» (nam. peklensko silo). Na str. 17. stoji tale stavek: «Jarcc se predstavi in zbeži.» Kaj je to? V izvirniku najbrž stoji: «J. se prestravi...» «Prestraviti se» pomeni po naše «prestrašiti sc»! V zmislu pri* povedke se jc jarcc prestrašil in zbežal! (Prevajalec jc izjavil, da je ta pasus tiskovna pomota.) Bojim se, da bi zasledil še hujših netočnosti, če bi imel tudi izvirnik pred seboj. Srbi radi pišejo nekak kompliciran slog, ki sc zdi neslovanski, zato okoren in lesen za naš jezikovni čut. Pošteno in jasno obliko mu damo, če takšne stavke v prevodu delimo in uredimo. Tega se mora prcvajalec zavedati! «Gazečcmu sneg mu začne teči kri iz nosa» (str.66.) jc morda francosko in italijansko, — slovansko, slovensko n i! Na str. 77. v 2. odst. se mešata glagolski pretekli in sedanji čas pripovedovanja. Slovenščina tega ne pozna in ne mara! Odvisnovprašalni stavki se v slovenščini ne začenjajo s «če»; namesto «če» je pravilno samo «ali». Napačno je torej: Pazi, če uhaja: ne vem, če...; Bog zna (!), če...! Ko berem: «Obe očesi», precej mislim na dve kurji očesi, na dve krompirjevi ali trtini očesi, nikakor pa ne na obe oči živega bitja! «Pa bi šla med volke» (str. 121., 6. odst.) jc dva^ krat slabo. Stavek bi se moral glasiti zaradi svojega predpreteklega pomen;« in zaradi bolje oblike: «Pa bi bila šla med volkove.» Na str. 180., 4. odst.. 2. vrsta, bi se stavek moral začeti: «Mačeha... nam.: Hčerka...» Prevajalce jc priden delavec v reproduktivnem in kompilacijskem slovstvu. Srbščine, ki jc ne zmore še popolnoma, naj bi se zaenkrat ne loteval. Če od; štejem napake, ki sem jih podčrtal, je s to knjigo dal naši mladini vendarle lep dar. Zakaj vsaka knjiga pravljic je zvezek čiste poezije. Ivan Zoreč. Fr. Prešeren: Antologija. Uredio i predgovor napisao dr. Joža Glonar. Zagreb. Narodna knjižnica. 1922. (Naši pjesnici II.) 72 str. Cena nevezanemu primerku 5 Din. Uredništvo «Narodne knjižnice» v Zagrebu se je lotilo hvalevredne naloge, predstaviti širji publiki «naše pesnike». Da ne prišteva k našim pesnikom samo srbskih ali hrvatskih, izpričuje zvezek, ki jc sledil antologiji iz Prerado* viča ter prinaša antologijo iz Prešerna. Problem, kako taki hrvatski in srbski publiki, ki po slovenskih knjigah navadno ne sega, predložiti slovenskega Prešerna in ne prevodov r/. Prešerna, je rešil urednik dr. Glonar po mojih mislih vsaj v principu srečno: tekst je tu in tam moderniziral, vendar ne tako, da bi delal Prešernu preveč sile: Prešernovo akccntuiranjc je izpremenil po potrebah krogov, katerim je knjiga namenjena; dodal je nekaj opomenj, na kaj jc treba Hrvatu ali Srbu pri čitanju slovenskih tekstov posebno paziti, in pa tolmač tistih besed v antologiji, ki bi publiko «Narodne knjižnice» po sodbi Glonarjevi specijalno motile. Izbira pesmi sama dela name vtis, da je urednik malo prerigorozno iskal tekstov, ki bi naj bili publiki «Narodne knjižnicc» lažje razumljivi. V enem slučaju jc tudi prekoračil namen antologije iz Prešerna; publiko «Narodna knjižnicc» opozarja zelo prozorno na obstoj epične slovenske narodne X Književna' poročila. x -j-—' 1 '.'•■.•drr.ra—fmcnci*. ■.. x .j»c.w.'a.t»' %.• • -yv.« poezije. Med pesmimi, ki jih je Prešeren sam določil za svojo zbirko, gotovo ni nobene take, kr bi. po svoji estetski vrednosti,ne spadala v tako anto* lodjo. Zato je antologija iz Prešerna seveda že posebno subjektivna stvar. Namesto treh narodnih pesmi, ki jih je Prešeren •predelal? bi sprejel jaz n. pr. «Ždravljico» itd. Vprašanje je tudi, kaj je pri taki antologiji, ki je sprejela izmed 111 pesnitev Prešernovih «Pesmi» 40, umestnejšekjla se drži Prešernove razporedbe,. kakor Glonar^aH da ustvari po svojih vidikih novo. Glonarjev oris življenja in dela Prešernovega (7—19) v glavnem svoj namen pač doseže: da približa pesnika, čijateljem ter jim služi obenem za komentar k razumevanju pesmi. Prešernov pomen za Slovence je z ozirom na publiko, kateri je antologija namenjena, pač premalo poudarjen^. O posamez* "nostih-bi se dalo govoriti, toda G^p^rjev^iQen v tem uvodu antologiji nijmogel biti, ck^uj^raj^reSenio^ Fr. Kidrič. Öraako Mstiio: BedasJokoim, narodni poslanik, lihvar i predsednik svakojakili drušiava za pomoč i humanitarnost. Novo izdanje «Književnog Juga». Zagreb. 1922. V predvojni dobi bi ne bili lahko razumeli te prav posebne, pogumno pisane knjige o orijentalstvu predvojne Srbije. /Ji zdaj, ko nas vsakdanje življenje in trpljenje spominjata «... na velike i masne zarade, posiove, zakupe i nabavke, recimo, kod ishrane vojske ili sirc^našnih krajeva; kod iskoriščanja državnih majdana (t. j. rudnikov), sumä, zemlje, rekä i jezerä; ili kod gradnje i podizanja drumova (t. j. cest), čuprija (t. j. mostov), fcljeznicä, javnih zgrada i još bez-broj drugih državnih potreba...», zdaj avtorja že razumemo, ko nam z bistrim opazovanjem in z ostro satiro slika dejanje in nehanjc Joksima Popadiča, narod« nega poslanca, oderuha itd. Zdi se mi, da je v3a nravstvena vrednost tega socijalnega romana — po svoji zasnovi sicer nekoliko preraztrganega in razmetanega — ravno v tem, da nam zvesto in realistično odkriva in kaže življenje, kakršno je Br. Mašič pač gledal, se jezil, smejal in jokal nad njim. ,. Deda*Joksim je cel ptič. Zna živeti, zmerom ve, kaj hoče. Na vesti ima silnih grehov in hudobij. Ali v njem bedi zares čisto slovanska duša, prečuvstvena, preslaba, da bi premagala strasti in zlo, pa se vendarle kesa grehov, dokler ga znova ne omamijo nove strasti, novi grehi in mu ne zatemni vsaj začasno vse, kar je lepo, dobro in pošteno. Iz knjige diha prav posebna, močna balkanska čutnost, ki večkrat rada spolzne v čudne orgije. V bralcu vzbudi s prirodno močjo opisovanega živ» ljenja zavestno soobčutje. Slog je krepak, v opisovanju narave tudi lep in poetičen. "Risbe J. Kljakoviča so prav lepe, mojstrske in knjigi v krasno dopolnilo. Ivan Zoreč. r D. Nedelkovitch: La philosophic naturelle et reJativiste de R. J. Boscovich. Paris 1922. Editions de la vie universitaire. Cena 20 Frs. Rude J. Boškovič je Slovencem že po imenu malo znan, po svojih delih ' pa gotovo večini popolnoma neznan. In vendar je to edini Jugoslovan, čigar ime se lahko imenuje v vrsti z imeni svetovnih duševnih velikanov kakor Newtons, Leibniza in Kanta. O njem je po pravici trdil dr. Br. Truhelka, da je «u prilično pustoj vasiorif naše nauke najkupnija zvijezda», za katero daleč zaostajajo vse druge (Jug. Njva VI. 6. 1922., str. 445.) in na temeljih Boško* vičeve znanstvene zapuščine se ima po njegovem mnenju zidati hram «jedin* stvene jugoslavjenske nauke» (Jug. Njiva*Obnova IV. 27.1920., str. 570.). O Boškoviču se je veliko pisalo in razpravljalo. Naj omenjam samo raz^ prave Račkega, Torbarja, Dvoraka in Markoviča v «Radu» ob stoletnici njegove smrti in obširno Varičakovo delo «Matematički rad Boškoviča, Dio I.», takisto v «Radu» ob drugi stoletnici njegovega rojstva. Lani je zopet izdala Jugoslavenska akademija v Zagrebu razpravo o njem. in sicer obširno delo dr. Juraja Majcena o Boškovičevi teoriji stožkoscčnic kot drugi del «Matematičnog rada Boškoviča» in nam je ob tej priliki obetala tudi že tretji del izpod peresa dr. Vlad. Varičaka. Letos pa je izšla v Parizu gori navedena knjiga D. Ncdclkoviča. Avtor seznanja v tej knjigi čitatelja z Boškovičcm in z njegovo prirodno filozofijo ter osvetljuje posebno nekatere njene točke, opirajoče se zlasti na do sedaj manj vpoštevani tretji del velike Stayevc (Stojkovičcve) pesnitve «Philosophiac recentioris, versibus traditae libri X.» V uvodu, ki ima pod črto precej obširno biografijo Boškoviča, razlaga Nedelkovič Boškovičevo znanstveno metodo. Stališče Boškoviča napram dej* stvom in vesoljstva je dvojno. Na eni strani imamo Boškoviča pesnika, ki premotriva vse s svojo poetično intuicijo in idealistično kontcmplacijo, na drugi strani pa Boškoviča znanstvenika, ki operira s strogo hipotetičnodeduktivno metodo. Pravo bistvo stvari nam ostane po Boškoviču vedno prikrito in tajno. Zato si izkušamo pomagati s hipotezami. Ako se opazovanja ne ujemajo s hipotezo, je leta napačna. Če se pa ujemajo, ni s tem sicer dokazana njena resničnost, pač pa je potrjena njena verjetnost. Čim več pojavov se da s pomočjo kake hipoteze raztolmačiti, tem večja je njena verjetnost. Za raztolmačenje istih pojavov pa nam enako dobro lahko služi tudi več hipotez. Prednost bomo dali oni hipotezi, ki raztolmači največ pojavov, in ki je najbolj enostavna, prikladna in elegantna. V prvem poglavju razpravlja pisatelj o Boškovičcvih nazorih o prostoru in času. Boškovič razlikuje dvojen prostor in dvojen čas: namreč imaginarni prostor in realni prostor ter imaginarni čas in realni čas. Imaginarni prostor (čas) je prostor (čas), kakršen je sam na sebi in kakršnega le intuitivno lahko zaslutimo. Realni prostor (čas) pa je prostor (čas), kakršnega zaznavamo; jc torej naš znanstveni prostor (čas). Nedelkovič opozarja zlasti na imaginarni prostor in na imaginarni čas, ki so ju do sedaj premalo vpoštevali, ako ne celo popolnoma zanemarjali. Za filozofe je ta očitek pisateljev gotovo na mestu. . za naravoslovce pa nekoliko manj, kajti predmet njih razmotrivanja moreta biti samo Boškovičcv realni prostor in realni čas. Imaginarni prostor in imaginarni čas sta nujna, zvezna (kontinuva) ne* skončna in večna. Imaginarni prostor jc prazen. Realni prostor in realni čas pa so prostorski in časovni modi existendi materijclnih točk. Njiju realnost obstoja v različnosti prostorskih in časovnih razstojev in v različnosti gibanj in hitrosti. Realni prostor in realni čas sta diskretna (diskontinuva) in končna. Imaginarni prostor (čas) je možnost (possibilitas) realnega prostora (časa). Med prostorom ' in časom vlada po Boškoviču popolna analogija, razlika jc samo v številu dimenzij. Sicer pa je za Boškoviča trodimenzijonalnost realnega prostora le v toliko utemeljena, v kolikor je prikladna za raztolmačenje prirodnih pojavov. Tem nazorom o prostoru primerna je tudi Boškovičeva sodba o geometriji. CJeometrija je imaginarna, je «naša človeška geometrija». Geometrija je hipo* tetična. Od nje izpeljani izreki pa so pravilni (veri). Če so pogoji, ki jih pred* postavlja geometrija, tudi dani v realnem svetu, potem eksistira v njem tudi vse, kar izvaja geometrija iz teh pogojev. Verjetnost (resničnost) geometrije bi se dala potemtakem verificirati kakor vsaka druga hipoteza ali teorija, ki si jo ustvarimo za razlago prirodnih pojavov. V tem pa vidim veliko sorod' nost Boškovičcvih idej z idejami o geometriji, ki jih je izražal v zadnjem času Albert Einstein. (Geometrie und Erfahrung, Berlin, Springer 1921.) Einstein imenuje ono geometrijo, ki se ne nanaša na realni svet, aksijomatično geo» inetrijo. Ako pa vzporedimo golim pojmom aksijomatične geometrije zaznatne stvari realnega sveta, imamo geometrijo, ki je prav za prav že prirodoslovje, in to geometrijo imenuje Einstein «praktično geometrijo». V naslednjem razpravlja Nedelkovič o možnih kombinacijah prostorskih .m časovnih točk. Peta in šesta kombinacija bosta po Ncdelkovičevem besedilu čitatcljem docela nejasni, ker je izostal dodatek, ki je v Boškovičcvcm be> sedilu: «ubi plura matcriac puneta considcrantur». Sličnih netočnosti v pre? vodu je tudi na drugih mestih, toda tam ne motijo toliko, ker imamo povsod drugod v tekstu ali pod črto tudi latinski citat. Realen prostor in realen čas sta relativna. Zato je tudi gibanje, ki jc njuna združitev in realizacija, relativno. Absolutnega gibanja ne moremo nikdar in na noben način ugotoviti. V tem je Boškovič v nasprotju z Newtonom, ki je bil mnenja, da se vsaj v nekaterih slučajih da ugotoviti tudi absolutno gibanje. Prezanimivi so ugovori, ki jih navaja Boškovič proti obema metodama New* tonovima za dokaz absolutnega gibanja. Nedelkovič jih sicer omenja in citira in slično omenja tudi na drugem mestu Boškovičeve ideje o vztrajnosti ma< terije, toda vsekakor preveč površno in ne v oni obliki in meri, ki jo zaslužijo po svoji važnosti zlasti danes spričo Einsteinove odnosnostne teorije. Ernst Mach velja danes splošno kot idejni predhodnik te teorije, dasi jc on sam to čast ogorčeno odklanjal. Toda iste ideje o absolutnem gibanju in o vztrajnosti kakor Mach je izrazil poldrugo stoletje pred njim Boškovič. Tozadevne njegove razprave pa so bile dolgo časa pozabljene in zakopane, dokler jih ni leta 1910. zopet obelodanil dr. Vlad. Varičak. Zaključek, do katerega pride Nedelkovič v prvem poglavju, je ta: Boš* kovičeva filozofija jc dualistična, ker razlikuje strogo med eksistenco materije in eksistenco duha, in jc idealistična, v kolikor zanikujc možnost, da bi ne* posredno lahko pojmili njuno eksistenco. O tem moremo imeti samo ideje. Slednje so seveda dvojne vrste: take, ki jih povzroča materijalni svet in ki jih dojemamo po svojih čutilih, in take, ki so duševnega izvora in jih pojmujemo • po neposredni intuiciji. Vsaka ideja zase jc nedopovedljiva (ineffable). Le o relacijah med idejami, o relacijah imen in o matematičnih formulah, ki jih dajejo stvarem, se ljudje lahko med seboj sporazumevajo. Gibanje, stalno porajanje (devenir) v stvarnem svetu nam vsiljuje ideje, ki imajo za vse ljudi iste relacije. In te relacije .je hotel Boškovič izraziti in konstatirati s pomočjo svoje dinamične atomistike, o kateri govori drugi del Nedelkovičcve knjige. Podlaga vsej prirodni filozofiji Boškovičcvi je zakon zveznosti (konti* mutete). O njem razpravlja tudi Nedelkovič zelo obširno in opisuje pri tem Boškovičcvo metodo nepopolne indukcije. Na podlagi zakona zveznosti in zakona neprodirnosti je Boškovič izpeljal svoj «edini zakon prirodnih sil», s katerim je izkušal raztolmačiti vse prirodne pojave. Sile so po njem ali privlačne ali odbojne, in sicer prehajajo iz ene vrste sil v drugo ter pojemajo in naraščajo kot funkcije razstoja od svojega središča. Ta središča sil so Boškovieu atomi, ki so nedeljivi in ncraztezni in sc medsebojno ne morejo prodirati ne dotikati se drug z drugim. Ako ni sil (t. j. ako ni razstojev in relacij z drugimi atomi), tudi o kakem atomu, ki je sam«» središče teh sil, ne more biti govora. In ravno to značilno stran Boškovičevc atomistike poudarja Nedelkovič v svoji knjigi, kjer pravi, da Boškovičevi atomi niso «monade» v Leibnizovcm zmislu, in da sc sploh ne smejo v onto loškem zmislu raztolmačiti, kakor so to različni učenjaki storili. Boškovičevi atomi niso nastali po opazovanju in iz izkustva, temveč po refleksiji. Zato tudi ne moremo njegove atomistike neposredno verificirati, pač pa je njena verjetnost tem večja, čim večje je število pojavov, ki sc da raztolmačiti s pomočjo sil, čijih središče so ti atomi. Boškovičeva atomistika sc dd najlepše primerjati z moderno elektronsko teorijo. Tudi elektroni so lc središča sil. Jezik, ki ga govorijo naravoslovci, ko razpravljajo o elektronih, jc povsem realističen. Da»li si pa sami elektrone tudi v realističnem (ontološkem) zmislu tolmačijo, jc drugo vprašanje, ki ne spada več v naravoslovje. Zato jc morda tudi glede Boškovičevc atomistike opra vičljivo, ako govorijo naravoslovci pri obdelovanju njene fizikalne strani jezik, ki je morda prercalističcn za njeno filozofsko interpretacijo. Tretje poglavje Ncdelkovičcvc knjige razpravlja o razmerju med Boš-kovičevo filozofijo in filozofijo Lockcja, Leibniza, Newtona in Kanta. O tem je veliko že pisal tudi Markovič v «Radu». Pisatelj poudarja zlasti, da jc Boškovič in nc Kant prvi ustvaril atomi stično dinamiko, in da ni izključeno, da jc Kant vedel za tozadevne razprave Boškovičevc, dasi jih nikjer nc omenja. Zaključek knjige tvori kratek pregled vpliva Boškovičevc filozofije na filozofe in znanstvenike njegove dobe in XIX. stoletja. Končno jc knjigi šc dodan popolen seznam Boškovičcvih del in pregled važnejše literature o njem. Morda bo ta kratek izvleček Ncdelkovičcvc knjige koga napotil, da poseže po spisih o Boškovieu, ki jih jc izdala Jugoslavcnska akademija v Zagrebu. Komur pa je morda tudi sedaj šc Zagreb predaleč, naj prečita vsaj Nedel-kovičevo knjigo in naj se tako seznani z delom tega največjega duha, kar jih je rodila jugoslovanska mati. Lavo Čermelj. Zbornik za pučku prosvjetu. Urcdjuje sveuč. prof. dr. Albert Bazala. Izdaje: pučko sveučilište u Zagrebu. Svczak 1.—2. (96 str.) V Zagrebu je pravkar začel izhajati «Zbornik za pučku prosvjetu». Zbornik — puk (= ljudstvo) — prosveta: velevažna trojica kulturnih pojmov! S tem naslovom se pred čitateljevim duhom sam od sebe razgrinja velik, širokopotezen program: zbirati utemeljenih, to se pravi znanstveno osnovanih odgovorov na veliko vprašanje, kako bi s-e dalo čim več prave prosvetc zanesti med najširše vrste našega ljudstva. Za čitatcljc pa si ta zbornik želi v prvi vrsti dejanskih delavcev na polju ljudskega prosvetljevanja. Hotel bi namreč «vzgajati vzgojcvalcc» ali drugače rečeno: s svojimi članki, razpravami, poročili, occnami strokovnih knji«* s tega področja, s pregledi časopisov itd. bi hotel biti nekak kažipot vsem tistim, ki so si postavili vzvišeni, požrtvovalnost zahtevajoči in veliko ljubezni izpričujoči cilj, široke vrste ljudstva čimbolj seznanjati in oplojevati s sadovi dosedanje človeške kulture. Proučevati svrho, metodo, organizacijo takega prizadevanja — to je glavna naloga, ki jo hoče vršiti «Zbornik za pučku prosvjetu». Vsebina, ki jo prinaša 1.—2. zvezek na 96 straneh velikega formata, je tako tehtna in obilna, da bi človek fcemu sešitku iz srca želel — enakovrednih nasled* nikov. Za predgovorom izdajateljev in uredništva sledi petero pač zanimivih člankov in razprav: O ideji prosvete (dr. A. Bazala). — Nekaj misli o populari* zacj.ji prirodnih ved (dr. V. Vouk). — Muzeji kot sredstva ljudske prosvete (dr. V. Tkalčič). — Socialnopsihološki pogoji ljudskega prosvefcijevanja (dr. A. kazala). Donesek h kulturni zgodovini Slavonije v 13. stol. (dr. Fr. Faneev). Kot glavna institucija za ljudsko prosvetljevanje se v 1. sešitku Zbornika prikazuje «ljudska univerza» (pučko sveučilište). In iz različnih sestavkov dobiš nazorno sliko, kako se je «pučko sveučiiište» v Zagrebu od skromnih pooetkov izza 1.1912. preko «let strahote» vzlic vsem težavam in zaprekam polagoma povoijno razvijalo ter slednjič v šolskem letu 1921./1922. doseglo lep razmah. Predavanj in kurzov, kako? jih je prirejalo ljudsko vseučilišče v Zagrebu, so se večinoma (do dve tretjini) udeleževali ljudje iz «srednjih» stanov, to je taki, ki so končali ljudsko, oziroma meščansko ali p,a po kak razred srednje šole. A — «radništvo (= delavci) u najširem značenju slabo se odazvalo»! Ta ugotovitev prof. Basale je pač silno neprijetna, a obenem vsaj teoretski zanimiva, ker mislečemu človeku naravnost vsiljuje vprašanje, kako neki da bi trebalo organi* zirati ljudsko prosvetljevanje, ako hočemo pritegniti i — «radništvo u najširem značenju». Mimogrede bodi omenjeno, da se je «Akad. socia!no«pedagoški kro* žek» na naši univerzi, ki je letos temeljito vzel v pretres svrho, metodo in organizacijo «ljudske visoke šole», osobito ustavil pri tem težkem vprašanji, meneč, da te vrste institucije ne zaslužijo imena «ljudska univerza» vse dotlej, dokler se j; ne posreči, zainteresirati za se — i širjih ljudskih slojev. S hvaležnostjo bo, o tem sem uverjen, marsikak čitatelj Zbornika kvitiral to, da se v tolikem obilju navaja literatura, ki zadeva nemško «Volkshochschule bewegung» in iz katere se lahko siia veliko naučimo. Končujem s kuiturnoekonomično željo, da bi «Zbornik za pučku prosvjetu» postal neke vrste centralno glasilo za vsa prizadevanja na polju ljudskega pro? svetljevanja širom naše države. K. Ozvald. Drama. Nova sezona se je otvorila v znamenju borbe; v znamenju tekme, ki se vrši danes v množicah vsega sveta med gledališko umetnostjo in filmsko industrijo. Desetletja se že bije ta boj — to dvoboj med umetniško reproduk* tivnim življenjem na deskah in mehanično posnetim življenjem na platnu. Vroči, oplajajoči fluid življenja, ki ga mora izžarevati sleherna umetnina, se bori z gluhonemim, ledenim, sterilnim fotografskim posnetkom za prvenstvo, za priznanje publike. In množice, ne čuteče potreb svoje duše in željne močnih živčnih dražljajev, omahujejo med obema; omahujejo le navidezno, zakaj s svojimi srci so na strani filma. A ne samo .množice — ta borba je segla cc!6 v duše njenih glasnikov, umetnikov. Pravkar čitam nemška ki\jižna poročila," ki resignirano očitajo svo* jemu uglednemu dramatiku Gerhartu Hauptmannu, avtorju brezmadežno lepe «Hamce», da je pri koncipiranju svojega zadnjega, kriminalnega romana «Fantom» nadvse sumljivo ^koketiral s filmom, z nerazsodnim priznanjem občinstva... Da, razumljivo je: zaslužek je lahek in obilen! Koliko je danes močnih, kljubuj oči h duš, danes, ko je na našem vesoljnem planetu duh zatajen in ubit, preziran in zaničevan kakor še nikoli? Ali ni skoro izključna inspiracija vsemu človeškemu dejanju in nehanju (ccl<5 «umetnikovemu», bogme!) edinole — denar? Živimo v času, ki nc tehta duš, marveč jih kupuje. Nauk jc zatega* de!j prozoren: treba se je prodajati, prostituirati. Idi na ulico, prijatelj, mahaj z rokami in vpij na vse grlo, da si ženij! Veruj mi: ulica pojde za teboj, ne samo v gostilno, marveč celö v predavalnico, cclö v cerkev! Tam sedeš za kateder in ulica bo zamaknjena poslušala vse tvoje modrosti... In slavila te bo kot mesijo nove vere, nc pa te kamenjala kot šarlatana. — Taki sleparji žive danes v obilnem številu med nami; včeraj še niso bili mogoči. Ustvaril jih je čas, željen gluhih in otlih fanfaronad, čas, ki jc ubil svojo dušo ter na nje mesto postavil neko živčno zmes. To so otroci civilizacije, nc kulture, njih svetišče je kino. Slovenska drama se je pričela v letošnji sezoni s senzacijo, ne z umetnino. Idejno namreč. Formalno si je izposodila Cankarjevo ime ter je iz prejšnjih sezon ponovila njegove «H 1 a p c e». Toda, saj jih ni ponovila, le kopirala jih je. Zakaj vsaka ponovitev mora značiti progres, poglobitev. Tega pri vprizoritvi letošnjih «Hlapcev» ni bilo opaziti. Režijsko povsem stereotipna in šablonsko* brezbarvna, v nekaterih komparzerijskih piizorih (zborovanje v gostilni!) na* ravnost diletantska, igralsko pa v marsičem šibkejša od prejšnjih predstav. Mi vsi pa danes vemo, da se pri vprizarjanju Cankarja odpirajo iznajdljivemu režiserju novi razgledi, novi cilji, ki bi morali utirati samosvoja pota poraja* joči se slovenski drami. Ako vprizoritev nima tega smotra pred očmi, jc kub turno brezpomembna. Ako se nc izkuša dvigniti iznad provincijalnc povpreč' nosti in šablone, jc umetniško manj vredna. Kdor končno ve, da jc Cankar trši oreh, kakor so si to doslej predstavljali i režiserji i igralci, vč tudi, da jc treba ob njem meriti najboljše, najinteligentnejše moči. Tega poslednjega se jc menda zavedal režiser Skrbinšek pri vprizoritvi «Romantičnih duš», katerih premijero smo videli kot tretjo predstavo v letošnjem repertoarju. Te Cankarjeve «Duše» datirajo iz tistih dob, ko se je mladi pisatelj poizkušal v prvih korakih na opasnih stezah drame. Sam jc pozneje čutil, kako često mu je izpodrsnilo in zato je ta svoj prvenec zavrgel, ga deloma porabil drugod («Za narodov blagor») ter ga ni dovolil obelodaniti. Ta volja pisateljeva bi se morala respektirati tudi še po njegovi smrti in bi se ta mladostni spis smel natisniti šele v kritični izdaji Cankarjevih zbranih del. Ker se je zgodilo drugače, bi morala vsaj uprava ali režija, ako je že na vsak način hotela vprizoriti tega dvajsetletnega Cankarja, igro prirediti, to sc pravi: primerno črtati. Tako bi delo, zelo neekonomsko zgrajeno, novelistično razvlečeno včasi in drugič zopet sila redkobesedno, v vsakem oziru mnogo pridobilo. Da igra ni propadla, se jc zahvaliti silnemu jeziku pisatelja, ki je bil že tedaj mojster besede in živo lijočega dijaloga — ter režiji, ki je z izrednim spoštovanjem in ljubeznijo oživotvorila to besedo in po možnosti izravnala opasna mesta, dasi ni mogla vliti značajem in dejanju tistega polnega, drama« tično resničnega življenja, ki ga je jim bil odrekel mladi pisatelj. Vendar pa sem ob tem delu doživel veselo presenečenje, da mi je predstava na našem ' odru povedala več nego knjiga. To se zgodi zelo, zelo redkokdaj. Veliki gledališki coup letošnje% sezone pa so — kakor že povedano — mladega češkega pisatelja K. Čapka «Rossumovi univerzalni roboti», nepravilno označeni kot kolektivna drama, ali kakor jih je avtor nazval s senzačnim, glu« pim amerikanizmom «R. U. R.». Zakaj jc gledališka uprava vprizorila to delo takoj začetkom sezone namesto na koncu, kamor bi sodilo, mi ni znano. Ako jc hotela nemara s tem naznačiti idejno smer letošnjega repertoarja, jo je treba opozoriti, da je na krivih potih. Odtod do popolnega kiča je samo še čisto majhen korak. Res, «R. U. R.» po mojem mnenju še niso literaren šund, dasi se sila opasno približujejo mejam med umetniško dovoljenim in nedovoljenim. Še je nekaj v njih, zlasti v idejnem oziru, kar jih dviga nad šablonsko filmsko dramo, najsi ne dosezajo NVellsovih utopističnih romanov. Senzacija je to delo, ne umetnina, zato razvihari človeku živce, a duša ostane ledena; potenciran film, ker je akciji dodana živa človeška, mestoma cclö poetično vznesena beseda. Mladi češki kritik F. Goetz imenuje Čapka «češkega literarnega kubista». Jaz v «R. U. R.» nisem zasledil prav nobenega kubizma, razen če kdo imenuje kubizem brutalno kopičenje kričečih in ccnenih efektov ter nezadostno karakteristiko oseb. Idejno je delo tako staro, kakor je star človeški napuh, iz katerega se je rodila želja, izumiti umetnega človeka. Pol iz cinizma, pol iz pesimizma so vzklili avtorju ti roboti. Groteskna satira so, ki je postala strašna in okrutna realnost v pretekli vojni, ko se je izumljeni stroj dvignil nad človeka izumitelja in ga pretil pogaziti, da je pohlevni človeček osuplo vzklikal kakor Goethejev učenček: Die ich rief, die Geister, werd' ich nun 'nicht los! Nekaj etičnega jedra tiči v obsodbi modernega zunanjega življenja, ki je vse svoje stremljenje projiciralo nazven, ki hlasta po bučnih in plodonosnih efektih in ki je svojo praktično filozofijo stisnilo v kategorični imperativ: osvoboditi se vsega in vsakršnega dela! Ako bi delo Capkovo nc očito? valo tako paradoksno ravno tiste želje po bučnem in plodonosncm efektu, ki ga obsoja, bi se ti «R. U. R.» — sami po sebi drzna satirična zamisel z mnogimi uspelimi aktualnimi reminisccncami — nemara lahko rodili kot Čista umet* nina. Tako pa jih mora razsoden gledalce uvrstiti med tiste vrste literaturo, kakršno piše pri Nemcih H. Ewers in ki jo s toliko naslado prebira celokupni, tudi slovenski, literarni snob. Pri nas se je delo igralo slabo, ker se dobro igrati ne da. Drame, ki nima značajev in notranjih usod, akcije in konfliktov, ni mogoče vprizarjati kot umetnino, marveč samo kot film, kot teater. Vzlic temu bi morala režija dati delu več mevrinkovsko mistično*grotcskncga obeležja (česar pa ne bo dosegla samo s kričeče pisanimi cunjami) ter končno in predvsem: ublažiti bi morala marsikatero estetsko odporno mesto. Naša režija je podčrtavala taka mesta. To je zabloda okusa. Kako vse drugače jc} kadar se oglasi z gledaliških desk beseda velikega • umetnika in modreca iz Jasne Poljane! Kakšna enostavna, preprosta beseda, kako se tro človeške usode, kako naravno in polno lije življenje! Nič izumet* ničenega, konstruiranega, za efekti hlastajočega: življenje sämo. To bi moral biti praznik duha, zbrane pobožnosti in zatopljcnosti. Skromnejši in očiščenejši bi moral človek zapustiti gledališče, zakaj pogledal je za hip v zagonetko živ« ljcnja, prisluhnil je skritemu snovanju velikega Neznanca. To pa je znak umetnine: da s svojim suverenim veličanstvom porazi ošabnega človeka, da zaživi preprost in resničen kakor bilka na polju, da mu stre domišljavo, predsodkov polno lobanjico, zapali v njem razsvetljenje in ga povede na bregove, kjer se odpira brezbrežnost ur in meja. Vzbuditi v- poslušalcu in gledalcu to — ne iluzijo, marveč višjo resničnost, pa more spet samo človek, «ki je v svoji notranjosti poln podob», kakor je rekel stari mojster Albrccht Dürer. Zato je prirodno, da smejo in morejo besede in figure velikega umetnika interpretirati in oživotvarjati samo visoko nadpovprečni duhovi. Zakaj, to že ni več gleda* lisce v vsakdanjem pomenu besede, to so globine in prepadi. Kam bi po vsem tem s slovensko predstavo «Živega mrtveca»» to samo osnutkoma in obrisoma načrtano usodo trojice ljudi? Kako je v tej drami Tolstoj skop in redkobeseden; samo tedaj pred sodnikom zagrmi svoj anathema, drugače pa govori edinole življenje. In to jc skopo z nauki, rado? darno z udarci. Kako ncšablonsko so raztrgane in nanizane te slike, kakor pri Shakespcarju, ki ni ustvarjal po življenju, marveč življenje samo! In kam s tem slovenskim licem brezdanjega ruskega Fcdje, po obrazu in po duši krv* nega brata Miškina, Karamazovih, Razkolnikova? Slovenski Fedja jc brez kril. Kakö neizdelan v svoji enostranski izdelanosti! To jc skandinavsko*germanski, ibsenovski junak. Tesen, ujet v svojo nemoč; predvsem strt slabiček. Ruske duše ni v njem; resnične j ši, bližji jc bil edino v pomenku z resničnim Pjetuško* vim ter nekoliko pred sodnikom. Neresničen pa jc bil v akciji s tisto nesrečno in neresnično Mašo ter pred še nesrečnejšim in šc neresničnejšim ciganskim zborom, ki jc stal tam kakor prilepljen. Zato jc Fcdjin zadnji odločilni čin skoroda nemogoč. — Izven celotnega okvirja, nekako sam zase, se je kretal knez Abrczkov; v Ivanu Petroviču je plala iskra živo tlečega življenja. V režiji tega veledela se jc poizkusil ravnatelj Golia, spretno mestoma, a v celoti ne povsem posrečeno. Predvsem pa mu ne morem odpustiti, da je s takšnim ansamblom šel vprizarjat tako delo. Fedjc nimamo, nc« mara tudi Maše ne. Pač pa imamo Ivana Petroviča, kneza Abrczkova, sodnika in Pjctuškova. To je žc nekaj; zato bi bilo dobro še počakati. Res je, da sc zazdi človeku, ki pride od bogatega večera Tolstega, kakor bi ga povabil Ibsen na skromen povečerek. Kako neelementaren, racijonalisti* Čcn, uglajen in urejen je Ibsen napram Tolstemu! Kakor provincijalno severno mesto v primeri z nepregledno rusko stepo. Pri Tolstem samo bujno bogastvo, divje in bruhajoče, obzorja in širine (kaj mu mar literatura!), pri Ibscnu, aristo* kratskem individualistu, bistrooka rafiniranost, odmerjena duhovitost, kon* strukcijska virtuoznost in preko vsega — malce zagonetnosti. A borca sta bila oba, kajti oba sta bila umetnika. Tolstoj se je boril s človeško družbo za osnove in zadnje ciljc človečanstva; tudi Ibsen je izpodkopaval temelje in stebre družbe, da bi se sesuli v svojo gnilobo, ter jc hrabro in učinkovito naskakoval okope nje temnih in topih predsodkov. Eden takih naskokov jc tudi njegova «Heda Gabler». Udarec po zobeh je vsem tistim filistrom in pisirtoukom, ki menijo, da jc tam že konec vsega, kjer se neha njih omejeni razum; in da jc izvržek vse, kar ni ukrojeno po njih • kopitu. Kadar vidim legije teh pismoukov, ki se lasajo med seboj in sklepajo osupli roke nad nesrečno Hcdo in njeno — seveda! — nespametno smrtjo, vidim zmirom hkratu Tcsmana, Bracka in šc madamc Elvstcd povrhu, v ozadju pa gospoda Ibscna, veselo mežikajočega: Le dajte, bratci, ne pridete ji do živega! — Res jc tako; zakaj ta Heda vendar ni resnična ženska, to je samo pesem. In pesmi vi ne razumete; zmirom jc nekaj v nji, česar ne boste nikoli otipali nc z rokami, nc z razumom. — Edino, kar vemo o Hcdi, je to, da jc hudo nesrečna ženska. Ona, hči generala Gablerja, je rojena, da vlada, da vodi usode, da si zgradi tempelj lepote. Kje, kako vse to s Tcsmanom, teto Julo, asesorjem Brackom? Ti so plehka vsakdanjost, suha proza, ki je pesem ne prenese. Zato strelja Heda v zrark; tako dela do smrti obupan človek, preden pomeri nase. A potem se pojavi Lövborg. Lövborga Heda ljubi, ker čuti premoč njegove inteligence; ampak ga tudi mrzi, ker ni v njem kulture. In ko ta mož ogoljufa njen sen poslednjikrat, se tudi pesem jarko prekine. Heda se ustreli. Melodijo tc pesmi nam jc ilustrirala Marija Vera, kretajoč se z ledeno masko obupnega prezira in ponosa na licu in v očeh ter besedujoč z odseka« ni mi, rezkimi, nemara včasih prerezkimi toni. Kaj zato, če veje hlad od njenega lika; ledena nepristopnost mora veti od nje! Eno jc jasno: stopila jc iz šablone, podala je svojo Hcdo, svojevrstno in samorodno, ki naj jo človek teoretično priznava ali ne, njene velike umetnosti ne more odkloniti. Ne, to ni samo tehnična mojstri ja, ne samo manira. Led njene pesmi jc zapekel včasih do srca in ni jc danes igralke v našem ansamblu, ki bi nam podala Hcdo tolike umetniške potence, tolike tehnične izpiljenosti. Zato priporočam upravi, naj Marijo Vero čim prej angažira za slovensko dramo, ako ji jc res« nično mar njenega napredka. — Skoda, samo, da njeni soigralci niso bili v vseh scenah dorastli njeni umetnosti. Ejlcrt Lövborg se je, žal, ponesreči! ter se počutil zelo nesigurnega, interpretka EIvstedovc — začetnica — jc v afektu odpovedala, dasi jc imela za prvi nastop tudi dokaj srečne momente. Resničen umetniški užitek pa je nudilo dvoje, troje dijalogov med Hcdo in Brackom. Toda vzlic temu in kljub precej dostojni igri zelo težavnega Tes* mana in iskreno podani teti Juli večer umetniško ni izzvenel harmonično. Režijo je vodil Lipah: ne manjka mu invcncijc tudi ne inteligence in raz umevanja — kam sc razvije, bo pokazala bodočnost. Naj pomni, kar jc pra vilno povedal Ilofmannsthal: Vsak ustvarjajoč režiser je pesnik. Za prehod od rezkih «R. U. R.» do Tolstega «Živega mrtveca» smo videli Somcrsc ta Maughama komedijo «J a c k a Straw a». Prijetna kozerija, brez banalnih efektov in brez pretenzij, zato ne nesimpatična; oddih, počitek. Igra sko jc izpolnila dolžnost. Vsa ta navedena dela so se odigrala tekom enega meseca. Nedela torej nc luoremo očitati nc upravi nc igralcem. Jaz pa bi želel samo vsem skupaj, oa bi to resnično marljivost venčali tudi resničr« umetniški uspehi, da bi jih poročevalec z odkritosrčnim veseljem lahko zabeležil v kroniki slovenske drame. Zato bi^jim skoro zaklical: manj, a bolje! Fran Albrecht. Opera. Sezona se je otvorila — kakor običajno — s«Prodanonevest o», sledila sta «T r i p t y c h o n»> in «L a k m č». Kot umetnina je brezdvomno prva še vedno najmočnejša, «Triptvchon» je duhovit, briljanten feljton, «Lakme» pa do zoprnosti precukrana francoska limonada, prava Gartcnlaubcmusik. Če izgine iz repertoarja, ne bo škode. V soseščini «Prodane neveste» in «T a j n o s t i», prve novitete, sem šc prav posebno občutil razliko med zdravo, krepko ljudsko opero . in tako bolehavo, sentimentalno robo. Pravi misli slabo predavanje nc škoduje mnogo, svojo fizionomijo ohrani tudi. če jo igraš na lajni ali če jo poje pevec druge vrste, slabotne stvari pa so navezane na lepe glasove, sijajne kostume, frapantne sccncrijc in druge rekvizite, ki so s pravo umetnostjo kaj malo v rodu. Zato mora «Lakmč» pro* pasti brez prvovrstnih interpretov. Ljubljanska predstava je bila dostojna, korektna, dolgočasna. Sam horicont. ni ga hribčka, kaj gore! Sredi vseobče zaspanosti nad in pod odrom niti opazil » nisem, da gospa Lakme ni igralka, kakor so me poučile dnevne kritike. Publika je pokazala tej operi hrbet: kljub lepirfi glasovom Lovšetove in Betteta. Narobe pa je «Prodana nevesta» vedno napolnila hišo in bi jo gotovo tudi pri manj vzorni zasedbi vlog. To ugotavljam zato, da naenem problem popularnosti oper. Zame namreč ne tiči vzrok popularnosti samo v tem, da gredo melodije v uho, ampak da ostanejo v ušesu, da se jih lahko zapomnim, da jih takoj spoznam med stoterimi. Močna invcncija je predpogoj operne popularnosti Vabilo na naročbo Ljubljanski Zvon stopa v 43. leto. Ob tej priliki prosimo vse svoje prijatelje in sodelavce, da ostanejo listu zvesti tudi nadalje ter mu stoje ob strani z gmotno in duševno pomočjo. Vsvoj krog pa vabimo tudi druge, vse, ki ume j o ceniti pomen lepe knjige. Res. da so prilike po vsem svetu iz dneva v dan težje in neznosne}še in to v polni meri — duševno in telesno — občutijo i pisatelji i čitajoče občinstvo. Doba, v katerih živimo, ni naklonjena Muzam. Vsi sloji sodobne družbe se udajajo nekemu brezupnemu materij ali zmu, od katerega edinega pričakujejo rešitve in obnovitve sveta. Odtod brezobzirno in naravnost blazno hlastanje in kopičenje materijalnih dobrin, omalovaževanje vsakršnera duševnega dela, zanikanje etičnih dolžnosti in naiog, ki jih ima vsak posameznik in vse človeštvo. Ljubljanski Zvon se v tej kaotični zmedi razkrajajoče se dobe bolj kot kdaj zaveda dolžnosti, ki jih ima napram slovenskemu narodu, da namreč zbira, zove in kliče vse tiste, ki jih ni okužil strupeni, duha za ni kujoči dih časa in ki s trmasto neupogljivostjo verujejo v svetlejšo bodočnost, v Človeka in v njega poslanstvo na zemlji. Vivos voco ! Zakaj krog, ki piše in čita Ljubljanski Zvon, se zaveda, da je obnova človeške družbe in vsakega posameznika nemogoča brez notranjega prerojen ja človekovega. Prispevati po svojih močeh k novi zgradbi,bodočega človeštva, k notranjemu pre rojenjnarodß, je dandanašnji eden izmed poglavitnih ciljev vsake resne literarno-umetniške revije. Oprt ob_ bogata izkustva svojih prednikov — Lev ca, Levstika, Jurčiča, Stritarja, Kersnika, Gregorčiča, Mencingerja, Tavčarja, Aškerca ter še mnogih in premnogih drugih — ostane Ljubljanski Zvon_ zvest svojim preizkušenim tradicijam, umetniško oblikujoč v psihološkem pogledu prezatiimivo sodobnost, a črpajoč obenem iz bogate zakladnice Arft&k^^ yjjrajpfi ^^ y^f/ö, zmeraj zajipno zroc v'boÄocnQsf. ' V tem pa je tudi obsežen glavni program novega letnika. Smer listu ostane neizpremenjena. V kolikor se uredništvu v . letošnjem letniku radi prepičtega prostora ni posrečilo izpolnilivs^h.danih oblj^bfx„se Zgodi io v nopem letniku. Krpg soirudnifiqplvfe,j$. .znqntno razširil iti pomnožil deloma sstarej širni,, deloma, zmladimi močmi. Uredriiš.tvo ima na razpolago,, dovolj , gradiva ipx bo nudilo. x občinstvu samo umetniško. .najvrednejše in riaj-pajizbranejšt- — Izmed prispevkov, ki so bili uredništvu getoma že. vposlaui, deloma pa, §o nui obljubljeni, naj omenimo Ju samo nekatere. V jamskem delu bo poleg tfrugih. zastopan Oton ZupMčjf^ .dalje. Ar,\ Ivan. Pfegelj z zanimivo svetopisemsko dranw „Greh kralja Davida",,Rado Murnjkz veseloigro .„Lepo, PrimorkaProza bo zastopana po Miranu Jarcu z njegovo veleinteresantno, napeto novelo „Črni čarodeji'4, po Mariji Kmetovi z realistično pisanim romanom.-, „V metežu", ki si bo osvojil zlasti ženski svet, tßr še po mnogih drugih. Esejistični del bo nadvse aktualen: Q. Ziipančič bo pisal o principih prevajanja, dr. Prijatelj poda serijo portretov iz najnovejšega poljskega slovstva, dr., Olonar načrte vprašanje slovenske lepe knjige, dr> J. Kelemina objavi svoj daljši esej „Umetnik kot borec". Že • ■ ' i '' . ■ \ i iz teh podatkov je razvidno, da bo tudi v bodoče Lj. Zvon ne samo najstarejša, marveč tudt najboljša slovenska revija. To bo 4o kazala takq£ ptvqjstewlka ^viga^Jßtjuka. Celoletna naročnina za Ljubljanski Zvon znaša 90 din, ■ b : \ ,'~A>\\ ■ •.'V-rV. \\\ IV-3 C «.)•*« nWiVRW . polletna 45 in četrtletna 22 in pol dinarja. V izrednih slučajih se proti pritrditvi upravništva plačuje lahko tudi v mesečnih obrokih. V LJUBLJANIt meseca ^decembra 1922. . i j i J J. . J * j J» i >» < ' * ■ •■•,'- - " * * % Uredništvo in upravništvo u\ W\#>s\v.r v, v,- ;>n>v.v'. %v,\y. . . Ljubljanskega Zvona 4 Ljubljani, Prešernova ulica 54. ( u •p* > g Sienkiewiczevi romani 5 v novi izdaji so začeli izhajati pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani. O Prvi roman, ki že izhaja v snopičih po 4 pole in prinaša tudi ilustracije, je znameniti zgodovinski roman J Z ognjem in mečem, katerega dve slovenski izdaji sta bili že davno ^ razprodani. Vsak snopič velja 7 Din 50 p. Q Naročniki naj pošiljajo naročnino in naj g se priglašajo pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani, Cfl Prešernova ulica štev. 54. DELNIŠKA TISKARNA, d. d. LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 TELEFON 132 BRZOJAVI: DELTISK LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. ST. 16 ČEKOVNI ZAVOD $TEV. 11.630 Izdeluje vse tiskovine do najumetnejšega barvotiska, kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine — Vsa ta dela izvršuje kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih Obenem priporoča svojo najbolje urejeno knjigoveznico, ki izvršuje knjigoveška dela od najpreprostejše do najfinejše vrste NAROČAJTE KNJIGE v Ljabljani, Prešernova nlica 54. Za priporočeno pošiljatev je treba k poštnini priračunati še 2 Din. Novo! Novo! Melik A.: Jugoslavija. II. del, 1. snopič. Broš. 21 Din, po pošti 150 Din več. Shakespeare-Žopančič: Othello. Broš. 19 Din, po pošti 125 Din več. Sienkiewicz H.: Z ognjem in mečem. 1.-3. snopič. Vsak po 7-75 Din s poštnino vred. Zbirka «Slovenski pisatelji». Josipa Jurčiča zbrani spisi. Uredil dr. Prijatelj. 1. in 11. zvezek, vsak po 20 Din, III. zv. 30 Din, po posti vsak 2 50 Din več. Simona Jonka zbrani spisi. Uredil dr. J. Glonar. 20 Din, po pošti 2 60 Din več. Dr. Iv. Tavčarja 7.braui spisi. VI. zvezek. 30 Din, po pošti 2 50 Din več. Stritarjeva antologija. Uredil dr. Prijatelj. 16 Din, po pošti 2 Din več.^ Cankarjev Zbornik. Uredil dr.* J. Glonar. Broš 25 Din, vez. 31 Din, po pošt« 2 Din več. Fr. Zbašnik: Pesmi. Broš. 12 Din, vez. 17 Din, po pošti 1-25 Din več. Fr. Milčinski: Drobiž. Zbirka humoresk. Brož. 15 Din, vez. 20 Din, po pošti 175 Din več. ■ Anton No.ačan: Veleja. Drama. Broš. 12 Din vez. 17 Din, po pošti 1*25 Din več Damir Feigel: Tik za fronto. Bröl. 15 Din, vez. 20 Din, po pošti 2 Din več. Ante Debeljak: Solne« in sence. Pesmi. Broš 7 Din, vez. 12 Din, po pošti l'Ž5 Din več. Simon Jenko: Pesmi. Broš. 7 Din, vez. 11 Din, po pošti 125 Din več. Ivan Lah: Noč na Hmeljniku. Broš. 6 Din, po posti 75 p več. Ibsen: Gospa z morja. Broš. 15 Din, po pošti 1 50 Din več. Nušič: Navaden človek. Broš. 6 Din, po pošti 75 p več. » Zbirka «Prosveti in zabavi». Igo Kaš: Dalmatinske povesti. Broš. 6 Din, vez. 11 Din, po pošti 125 Din več. Jos. Stari: Lisjakova hči. Povest. Broš. 6 Din, vez 11 Din, po pošti 1'25 Din več. IV/H. Dolenc?: Izbrani spisi. Bruš. 8 Din. ve/.. 13 Din, po pošti T25 Dfn več. J. Stri tat: Sodnikovi. Povest. Broš. 8 Din, vez. 13, po pošti 1*25 Din več. Zbirka Mladinskih spisov. I. Šorli: V deželi Čirimurcev. Povest s slikami. Broš. 16 Din. vez. 21 Din, po pošti 1-60 Din več. Milčinski: Tolovaj Mataj. U. natis. Broš. 15 Din, po pošti 150 Din več. Cika Jova-GradniV: Pisani, oblaki. Vez. 12 Din, po pošti 1 Din več. Dr. Ivo Šorli: Bob in Tedi, dva neuenanca. Broš. 10 Din, vez. 15 Din, po pošti 1'25 Din več. Cika Jova Zmai- Gradnik: Kalamaudarija. Otroške pesmi. — Vez. 10 Din, po pošti 1 Din več. I. Wascbte'.ova: Pravljice. Z barvanimi slikami. Vez. 18 Din, po posti 1 25 več. Zbirka Prevodne knjižnice. iflig. Cervantes: Tri novele. Broš. 8 Din, voz. 13 Din, po pošti 1*25 Din več. Anatole France: Piogvinski otok. Broš. 15 Dm, vez. 21 Din, po pošti '50 Din več. Barbusse: Ogeuj. Roman. Broš. 25 Din, vez. 32 Din, po pošti 2*50 Din več. Andrejev: Plat zvona. Broš. 10 Din, vez. 17 Din, po pošti 1'50 Din več. Strug: Jutri. Broš. 10 Din, vez. 15 Din, po pošti 150 Dn več. A. Cehov: Sosedje in druge novele. Broš. 8 Din, vez. 13 Din, po pošti 125 Din veS. Shakespearjeva dramatična dela. Prevel Oton Zupančič. Seu kresne noči. Broš. 12 Din, vez. 17 Din, po pošti 125 Din več. Blacbeth. ~ Broš. 12 Din, vez. 17 50 Din, po pošti 126 Din več. «Pota in cilji». Zbirka poljudno-znanstvenih spisov. III. in IV. 7.v.: Dr. Fr. Vebei: Uvod v filozofijo. 25 Din, po pošti 2 Din več. VII. do IX. zv : Dr. Prijatelj: Predhodnikiiu idejni utemeljitelji ruskega realizma. Broš. 3o Din po pošti 2 Dm voč. Stfibrny-tilonar: Simon Gregorčič. Broš. 12 Din, vez. 15 D n po pošti 150 Din več. L Zbirka političnih, gospodarskih in socialnih spisov. Dr. D«rč: Dojenček. Broš. 6 Din, po pošti 1*50 Din več. Št. Sagadin: Nas sadašnji ustavni položaj. Broš. 6 Din, po pošli 1*26 Din več. L. Pitamic: Pravo in revolucija. Bioš. 4 Din, po pošti 60 p več. Dokumenti o jadranskem vprašanja. broš. 6 Din, po pošti 1 25 Din več. A. Oxris: Borba za jugoslovansko državo. Broš. 12 Din, po posti i z6 Din več. VI. Corovič: Rasa in vera v srbski prošlosti. Broš. 6 Din, po pošti 50 p več. Dr. Fr. Goršič: Socialna zaščita dece in mladiue. Broš. 12 Din, po pošti I 50 Dm več. i)r. J. Tičar: Boj nalezljivim boleznim. Broš. 15 Dni, po pošti i.60 Din več. Hobhausc-Ogris: Liberalizem. Broš. 25 Din, po pošti 1'50 Din več. Zbirka zakonov. . Dosegaj jO izšio 7 /.vezkoy^ Razne knjige. Bartošek: Moderna družba iu cerkev. 4 Din, po pošti 50 p več. Fr. Heller: Prigode gospoda Collina. Roman. 6 Din, po pošti 150 Din več. Fr. Heller: Blagajna velikega vojvoda. Roman. 12 Din, po pošti 1*50 Din več. Claude Farrere: Gusarji. Roman. 16 Din, po pošti 1*50 Din več. J Posluje po celi Jugoslaviji. — Ustanovljena leta 1913. □ Delniška glavnica znaša 3,000.000 — dinarjev v zlatu. « >---------------------------< ' „JUGOSLAVIJA" i splošna zavarovalna družba v Beogradu. Ravnateljstvo za Slovenijo v Ljubljani sklepa: 1. požarna zavarovanja, 2. življenska zavarovama, 3. nezgodna in jamstvena zavarovanja, 4. zavarovama proti škodam vsled tatinskega vloma, 5. transportna zavarovanja, 6. zavarovanja proti škodam vsled razbitja stekla. Največji tu delujoči zavod. - Družba je prevzela od „Graške vzajemne zavarovalnice" in od zavarovalnih družb „Feniks" (požarni oddelek) in „Franko-Hong'oise" ves njih kup-čijski obstoj v naši državi. - Najnižje tarife. Takojšnja izplačila škod. Glasom naredbe ministrstva za vojno in mornarico nadomeščajo police splošne zavarovalne družbe „JUGOSLAVIJE" ženitvene kavcije za častnike. Telefon 571. - Pisarna: Dunajska c. 15. - Telefon 571. I I I < * I I I I r< PRIPOROČA SE ZA TISK VSAKOVRSTNIH TISKOVIN: ČASOPISOV, KNJIG, BROŠUR, TRGOVINSKIH IN URADNIH TISKOVIN, LE-- PAKOV, VIZITK IN KUVERT. - TISKARNA MAKSO HROVATIN WOLFOVA ULICA ST. 12 V LJUBLJANI WOLFOVA ULICA ŠT. 12 Solidna In točna postrežba Solidna In točna postrežba