Kazalo Sodobnost 4 april 2022 Uvodnik Evald Flisar: Pravi namen jezika 347 Mnenja, izkušnje, vizije Igor Šmid: Zevajoče praznine 352 Pogovori s sodobniki Diana Pungeršič s Klemenom Piskom 360 Sodobna slovenska poezija Andrej Medved: Minnesänger, poljub, ki te ubije Aleš Jelenko: Čas 376 380 Sodobna slovenska proza Neva Lučka Zver: Anguilla anguilla Veronika Simoniti: Lotova žena Barica Smole: Mileva Miha Mazzini: Tuje življenje 392 401 406 410 Sodobni slovenski esej Nastja Vidmar: Poetična arhitektura 415 Tuja obzorja Dana Podracká: Banja, polna milosti 426 Sodobnost 2022 Letnik 86 Sodobnost 2022 441 453 457 461 465 469 Kazalo Razmišljanja o(b) knjigah Nada Breznik: Odloženo (preloženo?) življenje Sprehodi po knjižnem trgu Simona Semenič: Tri igre za punce (Maja Murnik) Meta Hočevar: Drobnarije (Matej Bogataj) Josip Osti: Poper po pudingu (Lucija Stepančič) Goran Vojnović: Zbiralec strahov (Majda Travnik Vode) Davorin Lenko: Triger (Igor Divjak) 475 Mlada Sodobnost Ivan Mitrevski: Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu (Ivana Zajc) Nina Mav Hrovat: O kraljeviču, ki ni maral brati (Gaja Kos) 478 Gledališki dnevnik Matej Bogataj: Prašičja elita in gorje vladanih 472 Letnik 86 Sodobnost 2022 Uvodnik Evald Flisar Pravi namen jezika Imam samo jaz občutek ali se zgodovina res ponavlja? Pred približno dvajsetimi leti so ameriške bombe, ki so po zagotovilih avtorjev televizij­ ske nadaljevanke o moralnih vprašanjih človeštva “precizno in humano” osvobajale Iračane kar pri njih doma, na zemlji njihovih prednikov, padle na razvpito mesto Babilon. Poleg tega, da so zemeljskih spon osvobodile 77 ljudi, so očitno vrgle iz spanja duhove davne preteklosti. Ali pa je bil zadet kak ostanek babilonskega stolpa, ki je preživel biblično kazen in ždel tam neopažen in prezidan vse do trenutka, ko ga je odkrila ena od “pametnih” bomb vrle nove civilizacije. Da se je moralo zgoditi nekaj takega, sem presodil po nenavadnih spre­ membah, ki so doletele jezik kot sredstvo sporazumevanja. Stvari nenado­ ma niso bile več to, kar so vedno bile, ampak pogosto kar svoje nasprotje. Če že pošljemo četrt milijona vojakov v napad na suvereno državo, bi lahko vsaj odkrito priznali, da skušamo “zavzeti” iraška mesta, kajti to v resnici počenjamo; zakaj je treba vztrajno ponavljati, da jih “osvobajamo”? Vča­ sih smo tistim, ki se na lastni zemlji borijo proti tujemu okupatorju, rekli domoljubi, borci za svobodo, branitelji domovine. Zdaj so domoljubi tisti, ki napadajo, branilci pa so opisani kot “sovražnik, ki je pripravljen ubijati, da bi ohranil na oblasti diktatorja”. (V naši lastni, ne tako davni zgodovini je bila dobro znana beseda za branitelje rodne grude “bandit”.) Sodobnost 2022 347 Evald Flisar Pravi namen jezika Iračanom so očitali, da ne spoštujejo pravil vojne (kakor so jih določili agresorji). Kolikor sem lahko razbral, je to pomenilo, da niso takoj odvrgli orožja in se predali, da iz notranjosti mest niso prišli na prosto, kjer bi jih lahko brez težav postrelili, jih napadali nenapovedano iz zasede v civilnih oblačilih, in podobne nečastne poteze. (Morda bo treba razmisliti, ali ni obramba domovine pravzaprav vojni zločin). Gledal sem, poslušal vse to in se čudil. Ne toliko temu, kar se je dogajalo, kajti človeške norosti ni mogoče zapreti v kletko, ampak metamorfozi jezika, ki smo ji bili priča. In sem vprašal: je to nekaj novega? Ali (idealisti, dobronamerni naivneži) zgolj pozabljamo, kaj jezik v resnici je? Navsezadnje, kot je zapisal Oliver Goldsmith, “pravi namen jezika ni, da bi v njem izrazili svoje želje, ampak da bi jih zatajili”. Mark Twain pa je rekel: “Laganje je univerzalno – vsi lažemo, vsi moramo lagati. Iz tega sledi, da se moramo naučiti lagati premišljeno in preudarno; z dobrimi nameni, ne v svojo lastno korist, ampak v korist drugim; lagati moramo zdravilno milostljivo, človeško, ne pa kruto in zlonamerno … lagati moramo trdno, odkrito in z glavo pokonci, ne pa obotavljivo, mučno in strahopetno, kot bi se sramovali svojega poklica.” Laž, potemtakem, je edina resnica jezika. In jezik je eno najhujših orožij za množično uničevanje. To pa je lahko le zaradi dvoumne, pesniške, mito­ tvorne moči, ki jo nosi v sebi (tema in svetloba koeksistirata v vseh plasteh stvarstva). Navsezadnje je “laž” oziroma “izmišljija” oziroma “višja resnica” tudi vsako literarno delo, vsaka filozofija. Jezik, dvorezen meč v rokah ne­ spretnežev, smrtonosno orožje v rokah hudodelcev in pohlep­nežev, je tudi tvegana pot, ki pelje proti slutnji resnice (tiste prave, ki, da bi ostala resnica, ne sme biti nikdar ustoličena). O taki resnici seveda ni govoril vojaški duhov­ nik na eni od ameriških letalonosilk, ki je izjavil, da “je to pravična vojna, ker je uperjena proti vsemu, kar nasprotuje miru”. Pravi čudež jezika! In človek se nenadoma spomni vietnamske vojne, med katero je takrat­ na ameriška vlada šla skozi podobno fazo pesniškega ustvarjanja. Vojna niti enkrat ni bila vojna, ampak vedno le “mednarodni vojaški konflikt”, nenehno bombardiranje iz zraka je postalo “rutinska obrambna reakcija omejenega trajanja”, zmotno bombardiranje prijateljskih vasi pa “naviga­ cijska misdirektiva”. Načrtovano uničevanje gozdnih površin Vietnama je v tem novem jeziku postalo “programsko kontroliranje virov”. Oziroma, kot je rekel Humpty Dumpty: “Ko jaz izrečem besedo, je njen pomen tak­ šen, kot ga zanjo izberem – nič več in nič manj.” Avgusta pred dvema letoma smo praznovali 75. obletnico dogodka, ki je pomenil začetek konca naše civilizacije. Vendar se nas ta “praznik” sploh 348 Sodobnost 2022 Pravi namen jezika Evald Flisar ni dotaknil; mimo večine je zdrsnil povsem neopazen: nekateri smo bili na morju, drugi prezaposleni. Tako dolgo že živimo v senci jedrske katastrofe, da smo se ji privadili, nanjo smo skoraj pozabili. Kako je to vendar mogoče? Zakaj ne kričimo, razgrajamo, protestiramo? Zakaj dovolimo, da nas ženejo v večno noč kot čredo ovac, sklonjenih glav in zaprtih oči? Če bi se nam nad hišo nagibal hrast in grozil, da se vsak hip zvrne nanjo, vse težji, vse bolj grozeč, gotovo ne bi živeli naprej, kot da se nič ne dogaja! Atomska bomba, ki je šestega avgusta v letu mojega rojstva padla na Hirošimo, je ubila 140.000 ljudi. Tri dni pozneje je druga bomba sploščila Nagasaki in ubila 70.000 ljudi. Med njimi je bilo nekaj takih, ki v času vojne ne morejo zahtevati uvidevnosti od sovražnika (nekaj vojakov, politikov), a v povprečju od vsakih tisoč le sto. Skupaj z vsakim vojakom so Američani upepelili devet otrok, mater in starcev. Hitler je bil že mrtev, izgubil je vojno. Njegov duh pa je zmagal, se po­ lastil zaveznikov, ki so šest let poprej stopili v vojno proti barbarstvu in v obrambo civilizacije. In prav v trenutku, ko naj bi bilo barbarstvo pora­ ženo, se je človeštvo v Hirošimi (v besedah Jacoba Bronowskega) moralo soočiti s posledicami svoje civiliziranosti. Smo prepoznali zlo v jedru človeškosti, se skesali, se zakleli: nikoli več? Ne. Zaljubili smo se v angela smrti, odpahnili vrata štirim jezdecem apo­ kalipse. Prvi dve bombi sta spočeli 50.000 potomcev, ki se razmnožujejo kar naprej, vse hitreje, in vsaka naslednja generacija je večja, močnejša, natančnejša. Ni se ohranil le Hitlerjev duh, uresničile so se tudi njegove sanje o rasi nadljudi. Geniji, ki lahko pritisnejo na gumb ter zagotovijo do­ končno solucijo osmim milijardam ljudi; ki lahko ubijejo vsakega moškega, otroka in žensko ne samo enkrat, ampak dvajsetkrat z enim udarcem – to so gotovo nadljudje, kakršnih na Zemlji še ni bilo. In to še ni vse (“You ain‘t seen nothing yet,” se je pohvalil predsednik Rea­ gan). Kmalu se bo smrt preselila v vesolje, nas ovila z nevidno kopreno z vseh strani, kajti zaenkrat je možno, da se ji kak nesrečnik izmuzne in preživi katastrofo, to pa ne bi bilo pošteno: končna rešitev naj bo dokončna za vse. Smo znoreli? Na zunaj ne kaže, da smo, saj se obnašamo, kot da je vse prav: zidamo hiše, sejemo, žanjemo, rojevamo otroke, načrtujemo za pet, deset let naprej. Ali pa je nemara prav to dokaz, da smo znoreli? Nekdanji ameriški veleposlanik v Sovjetski zvezi, George F. Kennan, je izjavil, da kopičimo rakete in bombe, kot da smo žrtve hipnoze, kot da smo začarani. Angleški psiholog Nicholas Humphrey je med nekim predavanjem opisal, kako je kot otrok imel majhno želvo, ki je neko jesen v želji po toploti zlezla Sodobnost 2022 349 Evald Flisar Pravi namen jezika pod kup dračja, ki ga je njegov oče pripravljal za kres. Vsak dan je oče dodal še nekaj trsk in polen in želva se je počutila vse bolj varno – dokler ni z drač­ jem vred zgorela. Tako tudi mi v želji po varnosti gradimo vse večjo grmado v upanju, da ne bo vzplamenela, prepričani, da je toliko varnejša, kolikor večja je. Koliko nas je, ki se zavedamo, da je potrebna le iskra, pa bomo v plamenih? Rekli bomo, da nas ni malo. Rekli bomo, da se tega zavedamo vsi. Vendar je to samo slutnja, mučna misel, ki jo odkrivamo, zadržujemo na obrobju, kajti če bi nam resnica o našem položaju prodrla v zavest, bi planili pokon­ ci, se prijeli za roke in družno zakričali: “Dovolj!” Zakaj tega ne storimo? Ne moremo reči, da ne vemo, kaj se dogaja: sko­ raj pol odraslega prebivalstva pričakuje atomsko vojno še v času svojega življenja in le redki verjamejo, da jih ne bo ubila. Med najbolj zaskrbljenimi jih je več kot devetdeset odstotkov prepričanih, da kot posamezniki ne morejo storiti ničesar, kar bi zmanjšalo nevarnost in morda preprečilo katastrofo. Večini tistih, ki nočejo ponižno čakati na eksekucijo, pa ni jasno, kaj bi lahko storili. Nekateri se udeležujejo protestnih zborovanj, drugi pišejo ogorčena pisma urednikom dnevnega časopisja. Toda s tem so možnosti izčrpane. Naslednji korak že ni več protest, ampak protinapad. To je odkrilo osem Američanov iz Pensilvanije (med njimi nuna, dva duhovnika, pravnik in profesor zgodovine), ki so pred časom vdrli v tovarno orožja in s kladi­vom poškodovali nos medcelinske rakete. Na sodni obravnavi so jih obtožili vlo­ ma, kriminalne zarote in zlonamernega škodovanja državnim interesom. Obtožili so jih kriminalnega dejanja, za katero je najvišja kazen petindvaj­ set let zapora. “Tokrat ste šli predaleč,” jih je oštel tožilec. S kladivom ni mogoče hudo poškodovati medcelinske rakete. Šlo je za nekaj drugega. Udarec je zadel po nosu ameriško javnost, ki sicer ve, kaj se skriva v podzemnih silosih, vendar o tem raje molči – kot vsi raje molčimo o nespodobnostih, ki nas spravljajo v zadrego. V hiši poteka zabava, pleše­ mo, veselimo se, v kleti pa skrivamo ostudno pošast, ki nas lahko pogoltne z enim zamahom čeljusti. Prepričani smo, da brez nje ne moremo, a je tako grozna, da smo najbolj srečni, če lahko nanjo pozabimo. Razumljivo je, da ne bomo prijazni do tistih, ki nas prisilijo, da se spo­ mnimo nanjo, se vprašamo, kakšen je pravzaprav njen namen. Postali smo fatalisti, predani procesu kolesja, ki ima – kot klasična tragedija – notranjo logiko neizogibnega konca; in tako se opazujemo, sence na odru zgodo­vine, v zadnjih zasukih obrednega plesa smrti. Smo res tako silno utrujeni, da si želimo večnega spanca? Ali pa smo ustvarili nekaj, čemur preprosto nismo več kos? Zakaj ne vpijemo, ne 350 Sodobnost 2022 Pravi namen jezika Evald Flisar r­ azgrajamo, zakaj le čakamo, da se zgodi? Zdi se mi, da ne moremo doume­ti pravih dimenzij nevarnosti. Uranova baza bombe, ki je uničila Hirošimo, ni bila večja od teniške žogice. Če skušamo doumeti, da lahko teniška žogica s površja Zemlje izbriše Maribor in okolico, se domišljija upre; to si lahko predstavljamo samo teoretično. To so dejstva, ki jih lahko izraču­ namo, začutiti pa jih ne moremo, saj nas nanje ni pripravila niti evolucija niti kulturna tradicija. Za take podatke smo nedovzetni, čustveno slepi. Tragedija nas pretrese v primerih, ko se lahko poistovetimo z žrtvijo – ko lahko osebno podoživimo občutke ranjenih, bičanih, prizadetih. Številke nam sežejo le do glave, nikdar do srca. Ker hočemo normalno živeti, zanikamo resno možnost jedrske smrti; obenem pa se slepimo (tako kot otrok, ki zatisne oči in verjame, da ga nihče ne vidi), da je nevarnost s tem manjša. V resnici je večja, in kolikor bolj se trudimo, da bi pod senco bombe živeli normalno življenje, toliko bolj si zagotavljamo, da se ne bomo izognili katastrofi. Kaj smo, če si v ne­ normalnih razmerah prizadevamo, da bi ostali normalni? Nenormalni? Ali ni naša človeška zgodovinska dolžnost, da odložimo, kar delamo, in zakričimo “Dovolj!”? Zakaj tega ne storimo? Iznašli smo jezik, ki nam pomaga verjeti, da poč­ nemo nekaj normalnega. Kurilnicam, v katerih bomo zogleneli v ocvirke, pravimo “atomska zaklonišča”; krajem množičnega umora nedolžnih ljudi pravimo “demografske tarče”. Take, kot sem jaz, pa običajno odslovimo z nalepkami idealist, pacifist, moralist. Če sem res trdno prepričan, da je treba nekaj storiti, zakaj ne predlagam česa konkretnega? Kakšen smisel ima, da bijem plat zvona, če sem po tem, ko ljudje pritečejo, tako nemočen in neodločen, kot so oni? Kot smo vsi? (Odlomek iz knjige Očetova pisma sinu, ki je tik pred izidom.) Sodobnost 2022 351 Mnenja, izkušnje, vizije Igor Šmid Zevajoče praznine Ali bo človeštvo srečnejše v virtualnem svetu? 1. Oblikovanje posameznikove osebnosti je vseživljenjski proces. Najbolj inten­ziven je takoj po rojstvu, danes pa vemo tudi, da se že zarodku v za­ vest/podzavest vtisnejo nekateri vzorci, ki imajo izvor v izkušnji, pridoblje­ ni v maternici. Zgodnje obdobje po rojstvu je z vidika oblikovanja otrokove osebnosti najpomembnejše, saj se ga pozneje ne da več zadovoljivo nadok­ naditi. V tem obdobju se možgani razvijajo s presenetljivo silovitostjo. Ker so v tem obdobju popolnoma odvisni, vztrajno iščejo stik z osebo, ob kateri se počutijo varne. Za kvaliteten razvoj osebnosti je v tem obdobju ključen hiter in ustrezen odziv staršev na otrokove signale. Le v takem sožitju se njihovi možgani in nevroni razvijajo in mrežijo na optimalen način. Za vzpostavljanje ravnovesja je zelo pomemben usklajen in primeren ri­ tem spanja, budnosti, prehranjevanja in telesne nege. V nadaljnjem razvoju se postopoma zmanjšuje čas spanja in povečuje čas budnosti. Še pred oko­ lico otrok najprej spoznava lastno telo. Preko gibalnega razvoja si omogoči opazovanje in odkrivanje zunanjega sveta. Otroci so izvrstni in vztrajni opazovalci ter ob tem imitacijski učenci. V tem obdobju so starši njihov vzor, kar se prek naravne želje po posnemanju vtiska v njihovo bit. To je iz­ vrstna priložnost za pripustitev otroka k vsakodnevnim opravilom, saj želi biti dejaven in pripadati, s tem pa se pospeši razvoj zrcalnih ­nevronov, ki 352 Sodobnost 2022 Zevajoče praznine Igor Šmid so med drugim tudi nosilci sposobnosti govora, razumevanja in empatije. Še posebej empatija igra ključno vlogo pri veščini sobivanja, saj omogoča sprejemanje in umeščanje čustev, dejanj, potreb in želja drugih. S prebujajočo se zavestjo se otrok vse bolj zaveda samega sebe, svojih čustev in zunanjega sveta. Nekateri to opisujejo kot psihološko rojstvo. Odpre se mu čudovit svet domišljije, kreativnosti in sanjarij. Preseže fazo posnemanja in se z izzivi sooča na lasten način. Neustavljivo ga privlačijo zgodbe, ilustracije, ustvarjanje, gibanje, petje, raziskovanje in seveda raz­ lične igre. In če ne že prej, se v tem obdobju sreča tudi s tehnološkimi “igra­ čami”. To je povsem nov moment v razvojnem procesu otroka. Zaslonske tehnologije so lahko ob pravilni uporabi zelo koristen dodatek k razvoju spretnosti in znanj, saj z njimi razvijajo veščine, ki jih bodo pozneje s pri­ dom uporabili. Poleg mnogih drugih pasti pa je zaradi izredno občutljive zgodnje faze razvijajoče osebnosti še posebej nevarno dejstvo, da izkušnje, ki jo doživljajo z njihovo pomočjo, niso sposobni ločiti od realnosti. Posebej skrb vzbujajoča je obsežnost trenda bega v virtualnost. Tam na otroke prežijo plenilci v obliki vabljivih platform, igric in videovsebin, katerih glavni cilj je, da uporabnika pritegnejo in zadržijo aktivnega čim daljši čas ter hkrati od njega pridobijo čim več informacij, ker v ozadju lastniki teh ponudnikov s tem povečujejo svoj dobiček. Otroci so idealne tarče, saj še nimajo razvite kritične presoje, poleg tega pa so v razvoj pro­ gramov vključeni vrhunski strokovnjaki s področja vedenjske psihologije in sociologije, ki s pridom izkoriščajo specifiko človeške psihe in pred­ videvajo ravnanja uporabnikov za svojo korist. V tem neenakopravnem duelu je otrok popolnoma nemočen. Poleg prekomerne uporabe zaslonske tehnologije, ki povzroča številne negativne posledice (prevelika teža, od­ visnost, pomanjkanje socialnih veščin), je po mojem mnenju še bistveno bolj skrb vzbujajoč prenos oblikovanja osebnosti ter izkustvene sheme posameznika iz lastne dejanske stvarnosti v virtualno. To dejstvo generi­ ra vedenjske motnje v obliki pretiranega individualizma, nesprejemanja odgovornosti za lastna dejanja in izrazito pomanjkanje empatije. Zelo zgovoren je podatek, da se je sposobnost empatije pri otrocih in mladini izrazito zmanjšala po letu 2000. Alarmantno je tudi dejstvo, da se vztrajno niža starost otrok, ki imajo stalen dostop do zaslonske tehnologije. Temu trendu nekritično sledijo tudi razvijalci programov, ki prilagajajo produkte vse mlajšim skupinam otrok. Že ime proizvodov enega od vodilnih ponudnikov zaslonske tehnolo­ gije izrablja zlovešči potencial jaza. Poleg tega se ustvarjalci virtualnih okolij zelo dobro zavedajo pomena cone udobja posameznika, v katerem Sodobnost 2022 353 Igor Šmid Zevajoče praznine se počuti dobro in varno, zaradi česar ga lahko v njej zadržujejo dlje ča­ sa, hkrati pa ima uporabnik možnost z enim klikom kadar koli izključiti potencialno neprijetno izkušnjo. Otrokom v virtualnem svetu umanjkajo nujno potrebne izkušnje pri soočanju z neprijetnimi situacijami, s katerimi se bodo morali spopadati v poznejšem življenju, a zanje ne bodo ustrezno opremljeni. S tem je tesno povezana sposobnost za prevzemanje odgovor­ nosti, prav tako žrtev bega, ki ga omogoča en klik. Z vzpostavitvijo oseb­ nega profila se uporabniku na platformah daje možnost izgradnje likov in osebnostnih lastnosti po lastnih željah, ki z dejanskim stanjem nimajo prav veliko skupnega. Z uporabo filtrov lahko poljubno spreminjajo zunanjost, skozi zgodbe in objave pa se v pretežni meri zrcali močno polepšan svet posameznika. Ker je človeška nrav podvržena zatiskanju oči pred resnico in laganju samemu sebi, uporabnik skozi to prakso namesto ponotranjenja namišljenih osebnostnih lastnosti zgradi virtualno podobo in življenjski slog, ki ga ustvarja v navidezni resničnosti, torej zunaj sebe. V tej praksi je tako prepričljiv in vztrajen, da začnejo v njegovi zaznavi postopoma pre­ vladovati videz in osebnostne lastnosti, ki jih je zgradil v virtualnem svetu, saj le-te po vseh kriterijih zasenčijo realnost. Poleg tega všečki poskrbijo za prijeten telesni odziv. Krog je sklenjen in želja po nadevanju virtualne­ ga jaza v navideznem svetu prevlada nad željo po dejanskih doživetjih in soočanjih z izzivi v realnosti. Pretirano permisivna vzgoja, izogibanje ali nezmožnost staršev, da svo­ jim otrokom namenijo znatnejši del svojega že tako skromnega prostega časa, v katerem bi gradili trdne vezi in oporo za soočanje z izzivi sodob­ nega časa, samo še pospešujeta splošen trend bega otrok in mladostnikov v virtualni svet. V njem so lahko v hipu kjer koli in kdor koli v katerem koli času. V tem svetu ni fizičnih in fizikalnih omejitev, če dobro premislimo, pa tudi moralnih omejitev in sicer vrednostnih sistemov ni. Pravzaprav ni meja. Vsekakor zelo privlačno. Problem je v tem, da otrok in mladostnik za uravnotežen razvoj lastne osebnosti nujno potrebujeta meje, znotraj katerih se počutita varna, ki jima dajejo oporo za izgradnjo sistema vrednot in motivacije in so na neki način kot struga reki. Iz prakse vemo, da po­ manjkanje meja vodi v razvoj osebnostnih in vedenjskih motenj, ki močno zaznamujejo posameznikovo življenje. Ta problematika je v času pandemije in zapiranja družbe eskalirala prek vseh dotlej poznanih meja. Otroci in mladostniki so bili dobesedno pori­ njeni v šolanje na daljavo. S tem se je čas, ki so ga preživeli pred ekrani, podaljšal za nekaj ur dnevno. Nesebičen trud in vztrajno delo redkih po­ sameznikov in organizacij, ki so pred tem opozarjali na nujno potrebo po 354 Sodobnost 2022 Zevajoče praznine Igor Šmid omejevanju časa, ki ga otroci preživijo pred ekrani, se je sesul sam vase. Z manjšimi presledki je ta situacija trajala dve leti. Nihče pravzaprav ne more predvideti vseh razsežnosti posledic tega mega eksperimenta, ki se bodo šele pojavljale in krojile življenja v prihodnje. Je pa že na dlani, da se je zelo povečala anksioznost ter je bil zabeležen padec zmožnosti koncentracije med mladimi. Vzrok za slednje je najverjetneje v dlje časa trajajoči preobre­ menjenosti senzorjev za sprejem in obdelavo dražljajev oziroma ekscesna stimulacija. Najuspešnejše spletne platforme se zelo dobro zavedajo skraj­ ševanja zmožnosti ohranja koncentracije uporabnikov in temu prilagajajo maksimalno dolžino vsebin, ki so omejene že na vsega nekaj sekund. Ob dejstvu, da je stanje nenehnega strahu in izčrpanosti idealna podlaga za manipulacijo in vtiskanje podatkov z natančno določenimi cilji, pa nas lahko samo zmrazi. Zelo povedno je tudi dejstvo, da je število zasvojenih s sodobnimi tehnologijami že preseglo število odvisnikov od klasičnih drog. Zato se ni treba vprašati, ali bo življenje otrok in mladostnikov lepše in srečnejše v prihajajoči prevladi virtualnega sveta nad realnostjo. Le-ta jih oropa pristnega stika s sočlovekom, sposobnosti empatije, prevzemanja odgovornosti, lepote občutkov v pričakovanju nečesa, palete občutenj v povezavi z dejanskimi doživetji, pravzaprav jih oropa človeškosti. Ta trend je ireverzibilen in ob treznem premisleku popolnoma razumljiv. Otroci in mladostniki bežijo v vzporedni svet, saj v njem najdejo nezaple­ ten in nekritičen način preživljanja prostega časa, navidezno potrditev in instantno izpolnitev vseh želja ter se hkrati izogibajo neprijetnim izzivom, ki jih čakajo v realnosti. Nosilcem moči in velikim magom korporativizma pa nadvse ustrezajo nastajajoči osebki s tisočimi navideznimi prijatelji in zajetnim košem všečkov, katerih profil je nerazmišljujoč, nekritičen potroš­nik, v katerem algoritmi poskrbijo za ustvarjanje vedno novih po­ treb po stvareh, ki jih sploh ne potrebujejo. Iluzorno je pričakovati, da jim bo virtualni svet ponudil toplo dlan, polno sočutja, ki bi zapolnila zevajoče praznine. In kdo jim jo bo? 2. Ali ni bilo v resnici vedno tako, da se nam je na kolektivnem nivoju nekaj zdelo nemogoče, že preseženo, dokler to ni postalo realnost? Temu bi lahko rekli povratna zanka. To je seveda teza za svet odraslih. V tem svetu je bila poleg drugih žrtev v času pandemije tudi doslej nepredstavljiva demontaža resnice, saj je slednja postala testo, ki so ga v medijih raztegovali in mesili Sodobnost 2022 355 Igor Šmid Zevajoče praznine filozofi, znanstveniki, politiki, (spin) doktorji, ljubiteljski poznavalci in podpiralci šankov. Dejstvo je, da je virtualni prostor, ki je s klikom dosegljiv vsem prej naštetim skupinam in ostalim neomenjenim, še bolj razdelil in razklal mnenjske, mišljenjske in vedenjske vzorce posameznikov in po­ sledično kolektivno zavest. Prostor, ki je imel potencial, da bi predstavljal vseobči medij za kritično soočenje različnih pogledov in argumentiranih pozicij, je postal kloaka za frustrirane, neizpolnjene in neizživete osebe, ki se niso sposobne zazreti same vase, ampak se kratkoročno rešujejo iz osebne stiske in tesnobe s tem, da iz svoje majhnosti in nemoči kričijo neko svojo resnico ter vsevprek obsojajo, žalijo in obtožujejo. V ozadju teh pri­ tlehnih dogajanj pa v virtualnem svetu z vnaprej natančno izdelanim kon­ ceptom in vzorčenjem vlečejo niti centri moči in kapitala, ki prek najetih vrhunsko usposobljenih strokovnjakov izkoriščajo vse šibkosti uporabnikov za doseganje svojih ciljev. Podobno kot pri otrocih je nekritičen, prestrašen in begajoč odrasel posameznik idealna tarča za manipulacijo. Vprašanje je, če je na splošno med populacijo dejansko vse več patologi­ je, čeprav je temu verjetno tako, dejstvo pa je, da je prek virtualnega sveta bolj opazna in zaznavana. Zapisi, komentarji in odzivi pod objavami naj­ več povedo ravno o avtorjih samih. Opogumljeni z mislijo, da so na videz skriti za psevdonimi in avatarji, se iz njih pogosto zrcali tisto najtemnejše in najslabše. Tisto, česar v živo v skupini ljudi ne bi nikdar izrekli. Zato ima vprašanje, ali virtualni prostori prispevajo h kulturi dialoga in širjenju resnice, nedvoumen odgovor. V tem kontekstu je nujno omeniti lažne novice. Če je bilo nekdaj dovolj, da je odgovoren in kritičen bralec zaznal določene namere avtorja in njego­ vih stricev v ozadju, ki so se skrivali med besedilom članka v časopisu, ter jih je skozi ta proces lahko razkrinkal, je v času spletnih novic ta preračunljiva igra prešla na neslutene nivoje. Kakor je mogoče z različnimi orodji v vir­ tualnem svetu potvarjati lastno podobo in osebnostne lastnosti, je enako mogoče s pomočjo poznavanja tehnoloških orodij objavljati vsebine, ki prak­ tično poljubno izkrivljajo dejansko stanje. Take fotografije in videovsebine pa je tudi kritičnemu uporabniku dosti težje, pogosto pa celo nemogoče razkrinkati, saj je za kaj takega treba črpati informacije iz kar se da različnih virov, dostopati do čim širše slike. Kmalu bo treba praktično vsako infor­ macijo, ki jo nameravamo konzumirati, najprej presojati kot lažno novico, in sicer na osnovi lastnih izkušenj in stopnje zaupanja v ponudnika. Tega se zavedajo tudi ustvarjalci javnega mnenja, zato za onemogočanje dostopa do informacij z recimo obeh strani konflikta uporabnikom pod svojim nadzo­ rom enostavno ukinejo možnost seznanjanja z vsebinami nasprotne strani. 356 Sodobnost 2022 Zevajoče praznine Igor Šmid Za poslabševanje stanja objektivnosti objav poleg poseganja v uredniško politiko s strani interesov v ozadju v znatni meri prispevajo tudi novinarji sami, ki v želji po klikih in v pogosti časovni stiski objavljajo nepreverjene informacije z atraktivnimi ali dvoumnimi naslovi, ki imajo z vsebino in objektivnostjo zelo malo skupnega ter so poleg vsega dostikrat slabi pov­ zetki ali celo prevodi prispevkov iz drugih spletnih medijev. Vpliva virtualnega sveta in novic na uporabnike se zelo dobro zavedajo tudi politiki, ki v tem vidijo odlično priložnost za obvladovanje javnega mnenja in uveljavljanje lastnih interesov in interesov kapitala. Kaj nam danes predstavlja besedna zveza “neodvisni medij”? Realist jo bo opisal kot utvaro, pesimist kot iluzijo. Zavedanje o pomembnosti razvijanja in ohra­ njanja vsaj osnovnega nivoja neodvisnosti medijev ima dolgo zgodovino. S povečevanjem zmogljivosti širokopasovnih povezav in z razširjenostjo interneta nam je to spoznanje ušlo iz rok, saj je danes prostor za manipu­ liranje omejen samo še s številom ljudi, ki imajo dostop do teh povezav. Algoritmi na medmrežju vestno in neprekinjeno targetirajo sledi, ki jih z uporabo tehnologije pušča posameznik; s ciljem lastnih interesov ter interesov oglaševalcev v ozadju nenehno prilagajajo in individualizi­ rajo izkušnjo, ki jo ponujajo uporabniku. To segmentiranje v virtualnem svetu gre v tako prefinjene detajle, da je že povsem realna situacija, da dva uporabnika, ki živita v isti soseski, zaradi takih prilagajanj dobita zelo različne zadetke, ko v isti brskalnik zapišeta isto besedo. Od tu naprej do potencialnega konflikta med njima ni več dolga pot. Z zgoraj navedenim je tesno povezano vprašanje zasebnosti posamez­ nika in možnosti zlorabe nadzora nad njim. Percepcija uporabnika je usmerjena na ugodne in koristne plati tehnologije, centri moči, korporacije in represivni sistemi pa se vseskozi nagibajo k težnji po zlorabi podatkov za svoje namene. Opazovalci so nevidni, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni. Nadzoruje se vse in vsakogar. Ponujani so nam vsi mogoči pripomočki in sistemi za poenostavitev dnevnih opravil, vendar sta v ozadju izrazita želja in interes po nadzoru. Ta pa se bo samo še povečeval in s tem je možnost za ohranjanje zasebnosti uporabnika vse manjša. Vse prej našteto pušča negativne posledice na telesnem in duševnem zdravju odraslih. Kvantiteta dosegljivih informacij in profilirane uporab­ niške vsebine dobivajo vse bolj negativen prizvok. Podobno kot otrok ne zmore uvida v dejstvo, da mu je nekdo ukradel otroštvo, kakršno smo živeli odrasli, torej v naravi in z naravo ter z druženjem s starši, sošolci in prijatelji, tako odrasli v tej metainformacijski dobi ne zmorejo uvida v real­ nost, da jim virtualni svet pretežno ponuja zelo ozko in načrtno usmerjeno Sodobnost 2022 357 Igor Šmid Zevajoče praznine informacijo o tem, kako naj bi živeli svoje življenje, ter ob tem poudarjeno slika črno-beli svet, ki jih navdaja s tesnobo ter poglablja njihov prastrah, v katerega se ujamejo in ne najdejo izhoda. Največ, kar lahko ponudi vir­ tualni svet, je navidezna sreča. 3. Zelo zanimivi so virtualni svet in njegovi nosilci v odnosu do starejših. Ker so naprezanja za optimizacijo dobičkov tehnoloških velikanov vpeta tudi v pragmatične razmisleke, kje se bo njihov vložek najbolj bogato opleme­ nitil, je trenutno zaznati, da jim je ta populacija v smislu trženja zanimiva v manjši meri. Predvidevam, da se bo to v kratkem spremenilo, in to iz vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da v tem trenutku ob dejstvu, da so otroci, mladostniki in odrasli že v veliki meri ujeti v obstoječa omrežja in njihove ponudnike, predstavljajo še največji preostali potencial. Drugi razlog pa je, da se prebivalstvo pospešeno stara in da so bodoči starostniki “baby boom” generacije računalniško zelo dobro pismeni, poleg tega nimajo odpora do računalnikov in bodo idealna tarča za “usmerjanje” v srečno tretje življenjsko obdobje. Naloga programerjev bo, da v ta namen prilagodijo pristop z izdelavo uporabniških programov in drugih orodij ter pripomočkov, saj je “izvorna koda” starostnikov drugačna. Ker so odraščali v svetu brez računalnikov, zaslonske tehnologije in interneta, imajo že v osnovi vgrajen bolj kritičen odnos do vsebin in podatkov, ki ga bo bolj zapleteno zaobiti. Ker imajo na voljo več prostega časa, slednjega pa zapolnijo po premisleku in z vsebi­ nami, ki so jim od nekdaj blizu ter jih osrečujejo (druženje in narava), jih prav gotovo ne bo mogoče zlahka zvabiti v virtualni svet, še teže jih bo tam zadržati dalj časa. Ena od situacij, ki jim bo šla pri teh namerah na roko, je rast števila osamljenih med starejšimi. Pandemija je z zapiranjem družbe ta trend izjemno pospešila. Še najbolj so bili prizadeti tisti, ki so imeli sicer redne stike s sorodniki, prijatelji in znanci, saj so jim bila ta srečevanja odvzeta čez noč. Še pogosteje kot prej so se zato v njih pojavljali občutki tesnobe, obupa in strahu. Večini je bil stik prek tehnoloških pripomočkov edina vez, ki so jo lahko vzpostavili; s tem so ohranjali občutek povezanosti in pripadnosti. Mnogi med njimi so tako prvič vstopili v virtualni svet, kar pa je imelo v tem primeru pozitivne učinke, saj je blažil negativne posledice zapovedane osamitve. 358 Sodobnost 2022 Zevajoče praznine Igor Šmid Omenjeno nakazuje, da bi imel lahko v primeru starostnikov virtualni svet na določenih področjih več pozitivnih učinkov kot pri otrocih in od­ raslih. Enega od teh generira tudi naravni upad fizičnih sposobnosti, kar vodi v zmanjševanje možnosti za udejstvovanje v telesnih aktivnostih, ki zahtevajo precejšnje napore in spretnosti. Da bi lahko še vnaprej ohranjali vsaj delček te izkušnje, je pomoč tehnologij zelo dobrodošla. Drugi primer je povečana pojavnost dementnosti. Dejstvo je, da lahko z redno možgansko vadbo učinkovito odmikamo čas njenega začetka, pozneje pa zmanjšamo neželene posledice. Na dlani je, da lahko k temu znatno pripomorejo zaslonske tehnologije. Drugačen, v drugih časih zgrajen vrednostni sistem zagotavlja, da je scenarij za razvoj odvisnosti starostnikov od zaslonskih tehnologij manj verjeten. Starostniki imajo tudi ogromen potencial za osveščanje otrok, mladostnikov in odraslih – z lastnim zgledom ter usmerjanjem lahko starejši zavestno in učinkovito opozarjajo na okoliščine, ki vodijo v smer prekomerne uporabe tehnologij. 4. Iz vsega zapisanega sledi, da tudi pri sodobnih tehnologijah obstajata dve plati medalje. Čeprav so znatni napori in vlaganja akterjev v tem prostoru narejeni za povečevanje dobičkov, oblikovanje mnenj, prepričanj, potreb ter vedenjskih navad, je mnogo produktov izvorno narejenih z namenom ponujanja nove, pozitivne izkušnje uporabniku, s katero si lahko popestri ali izboljša vsakodnevno življenje. Cel segment orodij in pomagal je na voljo tudi za poenostavitev procesov v poslovnem svetu in gospodarstvu, prek avtomatiziranih sistemov lahko v celoti nadomestijo človeka v pro­ izvodnji in storitvah. Če se vrnem na vprašanje v podnaslovu, tiči odgovor v vsakem posa­ mezniku posebej. Na splošno velja, da je praktično nemogoče neposredno spreminjati svet okoli sebe, lahko pa nanj vplivamo posredno, s svojimi odzivi in ravnanji. V tem smislu je vsak posameznik avtonomen in ima s tem veliko odgovornost, da z ustreznim reagiranjem odgovarja na izzive sodobnega časa; tega dejstva se mnogi ne zavedajo in skladno s pridoblje­ nim vzorcem obnašanja in mišljenja prelagajo odgovornost na nekoga drugega (na partnerja, prijatelja, znanca, sodelavca, direktorja, politike, državo). Iz povedanega lahko zaključim, da je sreča stvar posameznikove odločitve, tako v realnosti kot tudi v virtualnem svetu. Sodobnost 2022 359 Pogovori s sodobniki Diana Pungeršič s Foto: Amadeja Smrekar Klemenom Piskom Pungeršič: V kulturi, če prav štejem, deluješ že skoraj tri desetletja – kot pesnik, literarni kritik, pisatelj, prevajalec, kantavtor. Lahko izbereš, katero od teh področij delovanja ti je intimno najbližje? Oziroma lahko orišeš njihovo morebitno medsebojno prepletanje, oplajanje? Pisk: Če bi sklepali po količini vloženega dela, bi bilo mogoče reči, da sem predvsem prevajalec, kajti število bibliografskih zadetkov na tem področju prevladuje, lani sem na primer prevedel leposlovna dela, ki skupaj obse­ gajo več kot poldrugi milijon znakov s presledki, in sicer iz petih različnih jezikov, iz litovščine, latvijščine, finščine, poljščine in češčine. Kadar me na kakšnem uradu vprašajo, kaj sem po poklicu, rad rečem, da sem pesnik. Všeč mi je opazovati začudenje, ki ga omemba tega poklica vzbuja pri lju­ deh. Literarnih kritik že več kot deset let ne pišem več, kot glasbenik sem občasno še vedno aktiven, vendar nimam novega materiala. Upam, da bom dobil kakšno spodbudo, da sedem za kitaro in skomponiram kaj progresiv­ nega, a pri tolikšni količini drugega dela to zaenkrat ni mogoče. Sicer pa se trenutno še najbolj počutim romanopisca. Pred kratkim je namreč izšel moj roman Mamutova oporoka, ki je precej avtobiografske narave. V njem sem med drugim prišel do spoznanja, da je danes pomembno predvsem človekovo počutje. Dolgo sem sanjal o tem, da bi postal doktor jezikoslov­ ja; ker se to ni uresničilo, sem rahlo trpel. Nato je napočilo prebujenje. Ni 360 Sodobnost 2022 Pogovori s sodobniki Klemen Pisk Klemen Pisk Foto: Tihomir Pinter pomembno, ali si doktor ali nisi, pomembno je, kako se počutiš, in če se počutiš doktorja, si lahko doktor, čeprav le sam zase in v sebi. Pungeršič: Študiral si slovenščino in primerjalno slovansko jezikoslovje, že na kranjski gimnaziji pa si pisal pesmi in bil urednik šolskega glasila. Zdi se, da sta te od nekdaj v enaki meri privlačila literatura in jezik (tudi jezikoslovje). Kako sta se v resnici razvijali tvoja jezikovna in literarna žilica? Iz kakšnega ( jezikovnega) okolja izhajaš? Pisk: Zagotovo je pomembno vlogo pri mojem razvoju odigral moj oče, ki je bil tudi pesnik. Že zelo zgodaj mi je bral Župančiča, mi pred ­spanjem Sodobnost 2022 361 Pogovori s sodobniki Klemen Pisk ­ ripovedoval absurdne pravljice, ki si jih je sproti izmišljeval, in me spod­ p bujal pri pisanju zgodbic. Kot knjižničar mi je domov prinašal knjige, ki niso bile dostopne navadnim smrtnikom, temveč le vodjem knjižnic in nji­ hovim otrokom. Pogosto me je tudi vzel v službo in me vrgel med knjižne police. Ob koncu osnovne šole sem postal precej problematičen, literatura me ni dosti zanimala, moji prosti spisi so postali v primerjavi s tistimi, ki jih je pisala razredničarkina hči, veliko slabši, a to sem si priznal šele pred kratkim, na nekem pogrebu. V gimnaziji sem začel odkrivati poezijo, ven­ dar sem bil precej precej slab pri jezikih, iz nemščine sem imel popravni izpit. Profesorica psihologije, ki je bila pravzaprav moja terapevtka, le da sama o tem ni vedela ničesar, mi je med eno od svojih učnih ur razodela svetle plati nadkompenzacije, torej tega, da je mogoče uspeti na določe­ nem področju tudi, če zanj nimaš predispozicij. Da se torej ne vržeš v nekaj drugega, ampak da vztrajaš, tudi za ceno propada. In tako sem vztrajal pri jezikih in še danes vztrajam. Profesorica psihologije se je tudi izbrano obla­ čila in me skladno z učnim načrtom seznanila s problematiko fetišizma, ki je zdaj eden od glavnih motivov v mojem romanu. Pungeršič: S čim pa so te začarali slovanski jeziki? In kako to, da si se najprej ogrel za poljščino? Pisk: Že kot otrok sem rad prebiral kratke zgodbe Sławomirja Mrożka, ki so izšle v knjižici z naslovom Leteči slon. Zdele so se mi precej smešne, čeprav jih nisem dobro razumel. Zven slovanskih jezikov sem seveda spoznal prek televizije, najprej je bila to seveda ruščina in odlična serija Elektronikove dogodivščine (1979), nekaj pesmi iz nje sem se pozneje celo naučil igrati na kitaro. Oboževal sem poljsko serijo o Katki (Tylko Kaśka). Gledal sem jo ravno v času, ko so na Poljskem uvedli vojno stanje, in zelo me je skrbelo za usodo glavne junakinje. Potem je bil tu seveda Sienkiewicz in njegovi zgodovinski romani. Na fakulteti sem sicer najprej hotel študirati češči­ no, a po obisku prvih ur lektoratov so se mi zdele lekcije profesorja Nika Ježa, na katerih nam je predstavil epigrame Stanisława Jerzyja Leca, Jana Sztaudyngerja in Ludwika Jerzyja Kerna, veliko zanimivejše od čeških. Za to, da sem začel prevajati iz poljščine, ima velike zasluge profesor Jože Faganel, ki sem ga spoznal kot tehnični sodelavec na SAZU-ju, kjer sem na računalnik Atari pretipkaval članke o Brižinskih spomenikih. Profesor me je še kot dvaindvajsetletnega študenta nagovoril, da bi prevedel dramsko delo tedanjega papeža Karola Wojtyłe Pred zlatarno. Prevodi Wojtyłe so 362 Sodobnost 2022 Klemen Pisk Pogovori s sodobniki bili nasploh moji prvi knjižni prevodi. K češčini pa sem se vrnil v zadnjem času, saj sem zadnjih osem let živel v Brnu. Pungeršič: In kakšen je bil prehod k litovščini? S čim te je pritegnil ta jezik? Ali je šlo prej za kulturo? Pisk: V devetdesetih letih sem na ljubljanski Filozofski fakulteti vneto študiral poljščino in prek poljščine sem se seznanil z litovsko kulturo. Navduševal sem se nad poljskimi avtorji, povezanimi z Litvo, kot so ­Mickiewicz, Konwicki, Miłosz, ki so predstavljali moj prvi stik s to deželo. Že v devetdesetih letih sem se začel učiti litovsko, a to učenje ni bilo preveč intenzivno, saj so bili v Ljubljani na voljo samo stari sovjetski učbeniki. Ena od lekcij se je na primer glasila: Aš komunistas. Kur tavo partinis b­ ilietas? (Jaz sem komunist. Kje je tvoja partijska knjižica?) Leta 2004 sem prvič obiskal Litvo – kot pesnik in glasbenik sem bil povabljen na oddelek za slovenistiko Filološke fakultete v Vilni, kjer je tedanja lektorica Lucija Štamulak organizirala moj nastop. Takrat mi je bilo tam tako všeč, da sem sklenil, da se vrnem, in pozimi leta 2006 sem se udeležil jezikovne šole na vilenski Filološki fakulteti. Spomladi 2006 sem dobil štipendijo Društva slovenskih pisateljev, za katero mi je priporočilo napisal Tomas Venclova, in to je bila odlična priložnost, da v Litvo odidem za dalj časa. Našel sem čudovito stanovanje v najlepšem delu mesta Užupisu, ob rečici Vilniji, in pogosto obiskoval Mažvydasovo knjižnico, kjer so nastali moji prvi knjižni prevodi – antologija litovske kratke zgodbe Zgodbe iz Litve in Parulskisov roman Tri sekunde neba. V Litvi sem preživel tri leta, in to je bil čas moje največje osebne svobode. Seveda je ta svoboda dvorezen meč in prav je, da človek v določenem trenutku neha verjeti vanjo in se vrne v resničnost. Za literata pa so obdobja lastne svobode koristne spominske sledi, iz ka­ terih lahko črpa navdih. Toda Litva me je navdihovala, še preden sem jo obiskal. Kot sem že dejal, sem si želel postati doktor jezikoslovja, kar mi je naposled na ravni počutja tudi uspelo. Za nas jezikoslovce je litovščina eden pomembnejših jezikov, četudi ga ne govori veliko ljudi. Bolj ko sem se počutil jezikoslovca, večjo vlogo je imela Litva zame in bolj se je pojavljala v mojem ustvarjanju. Spontana ljubezen, ki še vedno traja, kakor se vidi tudi v mojem romanu. Pungeršič: Dogajanje v Mamutovi oporoki si med drugim umestil v Litvo, eden njegovih glavnih motivov pa je jezikoslovne narave. V ospredju je Sodobnost 2022 363 Pogovori s sodobniki Klemen Pisk namreč dvojina, na katero smo Slovenci tako ponosni, da o njej gojimo kar nekaj mitov, ki pa nam jih ti skozi roman kar lepo razbijaš … Pisk: Že v devetdesetih letih sem v Tribuni objavil članek, v katerem sem razvil tezo, da dvojina zaradi svoje natančnosti slovenščino ovira. V ti­ stem času sem tudi začel objavljati prve znanstvene razprave v Jeziku in slovstvu, v eni od njih sem Lojzetu Krakarju med drugim poočital, da je v prevodu Mickiewiczeve pesmi Przyjaciele (Prijatelji?) na dvojino prepro­ sto pozabil. Upam, da si tega ni preveč gnal k srcu, kajti njegovi prevodi so sicer vrhunski. Sam kot prevajalec pogosto sprašujem avtorje, koliko oseb je v igri, kadar to ni razvidno iz konteksta. Zabodeno me gledajo, češ da ni pomembno. Mogoče res ni, ampak če uporabim množino, hkrati izključim dvojino. Skratka, z dvojino so pogosto težave. Kar pa se mojega romana tiče, v njem govorim tudi o tem, da imajo dvojino številni drugi narodi, le da tega ne obešajo na tako velik zvon kot Slovenci. Na primer peščica starih prebivalcev Gotlanda, ki še vedno govori gotščino. Pravijo na primer: Gaulaubjats þatei magjau þata taujan? Pri čemer je končnica -ats očiten znak sedanjiške dvojine v drugi osebi. Pungeršič: Preseneča in hkrati navdušuje me, da priznavaš avtobiografske prvine svojega romanesknega prvenca, ki ima precej nenavadnega, da ne rečem ekscentričnega protagonista … Pisk: Ideja, da napišem roman, je povezana z mojimi neizpolnjeni ambici­ jami. Ta roman ni samo fiktivne narave, je tudi nekakšna lingvistična znan­ stvena razprava, pravzaprav nekakšna doktorska disertacija. Zato je seveda napisan v prvi osebi. Junak se med drugim poglablja v historične slovnice in z njihovo pomočjo prepoznava dvojinske oblike v mnogih jezikih, nato pa ustvarja svoje lastne stavke v dvojini, na primer v ruščini, slovaščini, češčini, ukrajinščini, beloruščini, hrvaščini, torej v jezikih, ki dvojine da­ nes nimajo več. Še bolj pa to počne v jezikih, ki danes dvojino imajo, torej v arabščini, eskimščini, laponščini, lužiški srbščini, tavgijščini, selkupščini, nganasanščini … Tako kot se v romanu s tem ukvarja junak, tako sem se v resničnosti s tem moral spopadati sam, to je tista glavna avtobiografska prvina romana, za ostale bolj ali manj sočne, ekscentrične podrobnosti pa niti ni toliko pomembno, ali imajo podlago v resničnosti ali ne. Kdor v romanu za vsako ceno išče avtobiografske prvine, mora to početi z re­ zervo, še posebej tisti, ki bi se v romanu utegnili prepoznati, prosil bi jih, da vsaj oni premorejo nekaj tiste diskretnosti, ki je nisem ­premogel sam. 364 Sodobnost 2022 Klemen Pisk Pogovori s sodobniki V romanu sem sicer skril nekatere stvari, ki bodo razumljive le redkim, med drugim je tam večstranski zapis v krški glagolici, ki ga morda niti ne bo težko dešifrirati, vendar pa je formula, po kateri se je mogoče dokopati do pravega bistva, precej bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Pungeršič: Roman si pisal dolgo, skoraj dvajset let, ni klasičen prvenec, saj si že veliko prej izdal tri pesniške zbirke in leta 2007 kratkoprozno knjigo, vendar se hkrati zdi, da si se s tem romanom na novo ustvarjalno rodil. Z razblinjanjem iluzij o jezikoslovni karieri pravzaprav pripoveduješ nekaj sorodnega kot najin prevajalski kolega Borut Kraševec ob “poznem” izidu svojega prvenca, da je moral namreč za pisanje lastnega romana dozoreti tudi kot osebnost. Si se pisateljske obrti (na)učil tudi ob prevajanju? Pisk: Mamutova oporoka je izšla kar štirinajst let za mojo zadnjo knjigo. A ta premor je bil samo navidezen. Vseskozi sem pisal, se vračal k istim temam, ki so navzoče tudi v moji poeziji in kratkih zgodbah. Že v prejšnjem tisoč­ letju sem napisal prve osnutke svojega romana. Pisal sem brez repa in glave, vse, kar mi je padlo na pamet. Brez načrta. To ima določene prednosti in pomanjkljivosti. Marsikaj sem celo že objavil v nedodelani obliki. Večino gradiva sem zavrgel, slabo polovico romana pa sem napisal leta 2019, po dolgotrajni analizi in s kritično distanco. Mislim, da je to dober, vendar težak način pisanja. Torej s premislekom, ki nastopi v zadnji fazi in grafomanijam, znanstvenim razpravam in drugim norostim vdahne neko strukturo in umetniške prvine. Prevajanje mi je pomagalo, da sem se slogovno izbrusil, to lahko rečem, sicer pa me je kot pisatelja veliko bolj izoblikovalo samo branje, seveda tudi tistih avtorjev, ki sem jih prevajal, od Poljakov so to zlasti Jerzy Pilch, Sławomir Mrożek in Witold Gombrowicz, od Litovcev Sigitas Parulskis in Jurgis Kunčinas, od Čehov Jaroslav Rudiš in Josef Škvorecký. Pungeršič: V romanu je ob siceršnjih slogovnih bravurozah resnično ve­ liko jezikoslovnega diskurza, ki si ga mehčal s privlačnimi, “žgečkljivimi” primeri – jezikoslovno-etimološko tako na primer obravnavaš prsi ipd. Si se (veliko) ukvarjal z vprašanjem, kako se jezikoslovje, ki je na “doktorski” ravni lahko kar (pre)abstraktna reč, pretihotapiti v literaturo? Je s tem romanom tudi v tebi prišlo do nekakšne pomiritve med znanstvenikom in umetnikom? Pisk: Pri jezikoslovnih pasusih sem se zavedal, da niso najlaže berljivi, ven­ dar kompromisov nisem sprejemal. Navsezadnje gre za kakih p ­ etindvajset, Sodobnost 2022 365 Pogovori s sodobniki Klemen Pisk največ trideset strani, ki v 322 strani dolgem romanu niso pretežek zalogaj. Pomembno se mi je zdelo, da funkcionirajo na več ravneh. Da ponujajo vero­ dostojen prikaz dejanskega stanja dvojine v različnih jezikih, ki zadovoljuje tako moje kot junakove znanstvene ambicije, po drugi strani pa poudarjajo junakovo obsedenost z delom, njegovo prizadevnost in preda­nost, čemur bodo najbrž nekateri rekli čudaštvo. Dvojina ima to prednost, da Slovence zanima, vendar je to zgolj srečno naključje, sicer pa nič hudega, če bo večina bralcev določene dele preskočila – četudi jih bo ošinila s pogledom, bo dobila pomembno informacijo, da sta junak in pisec z dušo in telesom pri stvari in da mislita resno. Tudi žgečkljivi primeri, kot jim praviš, govorijo o dvo­ jini – prsi kot paren organ, nekaj, kar je že vseskozi razpeto med dualio in pluario tantum, kot bi dejali jezikoslovci, nekaj, kar kaže na še eno posebnost slovenščine: imamo dvojino, ampak da bi pa rokam, nogam, ušesom, prsim in tudi jajcem dali nevtralnost dvojinske oblike, ne, tega pa nismo zmogli, za razliko od nekaterih drugih jezikov, celo tistih, ki dvojine nimajo. Kar se tiče drugega vprašanja o pomiritvi, bi rekel, da zaenkrat pomirjen še nisem, še so v zraku nove ideje za novo fikcijo z jezikoslovnimi vložki, kajti ni videti, da bi s svojimi spoznanji lahko plemenitil znanstvene članke, knjige ali TV-kotičke. Dokler bo tako, bom moral te reči tihotapiti v fikcijo, kot praviš, ko pa bodo časi postali bolj naklonjeni človekovemu počutju in se bo pometlo s starimi predsodki o tem, kdo je doktor in kdo ne, bom tudi sam zaživel spokojnejše. Pungeršič: V romanu prepletaš veliko tematskih niti, ena je tudi odnos med tujino in domom, tujim in domačim/domačijskim ali, če še zaostrim, visokim in nizkim, vrednim in nevrednim, ki ga obravnavaš satirično in z veliko mero humorja. Zagotovo se je tvoj pogled na domovino oblikoval tudi v tujini, kjer praviloma pridobimo prepotrebno distanco do domačega gnezda. Kaj te je pa sicer gnalo iz Slovenije in kaj pripeljalo nazaj? Pisk: Veliko poljskih pisateljev je po sili razmer izgubilo domovino, pravza­ prav večina poljskih klasikov. Jaz sem imel to srečo, da sem vse te poljske klasike hkrati bral v originalu in prevodu, očetnjavo pa sem zapustil pro­ stovoljno. “O, Litva, domovina, ti si kakor zdravje, kako te ceniti je treba, prav spoznal je, kdor te je izgubil,” je napisal Mickiewicz. Pri meni je bilo ravno obratno. Tujina mi je nudila to, česar v Sloveniji nisem dobil, vsaj tako se mi je zdelo. Status umetnika in prevajalca ter želja po učenju novih jezikov sta se zdela logična razloga, da odidem. Kot samostojen umetnik sem se vendar moral osamosvojiti. Imel sem možnost bivati v čudovitih 366 Sodobnost 2022 Klemen Pisk Pogovori s sodobniki rezidencah, četudi le mesec ali dva, v palačah, v letoviški hiši Thomasa Manna v Nidi, v vili Sarkia v Sysmi na Finskem, kjer sem se dvanajst ur na dan posvečal finščini. Nastopal sem z največjimi zvezdniki litovskega šansona, kot sta na primer Kostas Smoriginas in Ieva Narkutė; mati pri­ jateljice slovenistke Kasie Burzyńske Anna Burzyńska, ki je bila zaposlena na poljskem radiu, me je seznanila z velikim poljskim rokerjem Grzegor­ zem Markowskim; na varšavskem domu sem obiskal danes že pokojnega kultnega poljskega pisatelja Jerzyja Pilcha, ki sem ga prevajal, sedela sva drug ob drugem in strmela v steno, kmalu pa se je opravičil, češ da se mu mudi na zmenek; poljski pesnik Jarosław Marek Rymkiewicz mi je ukra­ del naslovnico knjige Visoko in nagubano prapočelo in jo uporabil za svojo pes­niško zbirko, vendar je moral po tem, ko sem njegovo ravnanje razkril v poljskem dnevniku Polityka in mimogrede dal še nekaj intervjujev za radio, naslovnico umakniti. V Litvi sem preživel tri leta, ob sobotah sem nastopal na amaterskih šahovskih turnirjih, družil sem se z umetniki, česar v Sloveniji nisem nikoli počel, in ti umetniki so me cenili, zlasti tisti, ki sem jih prevajal, kar naprej so me zalagali s knjigami, zlasti svojimi. Ob nedeljah sem hodil na pingpong in premagal celo nekega Kitajca, ki je držal lopar nekoliko drugače, kot smo vajeni v Evropi. Frizerke – takrat sem imel še lase – so me prepoznavale zaradi nastopa na televiziji … Skratka, moje življenje v tujini je bilo precej razburkano, toda na lepem sem se uščipnil v lice in se vprašal: “Hej, ali ne bi bil že čas, da se vrneš v domovino k ženi in otrokom?” A takrat še nisem imel ne žene ne otrok. Vseeno pa sem se vrnil, bil sem precej obubožan, bolj malo sem prevajal, le tri ali štiri knjige na leto, zato sem se spet nastanil v hiši svojih staršev, tega pa nisem jemal kot poraz, temveč kot nov izziv, ki sem ga naposled premagal in se nastanil v Brežicah. Po treh letih bivanja v Litvi in osmih na Češkem zaenkrat ne razmišljam o življenju tujini. Vesel sem, da sem se vrnil v Slovenijo. Zdaj vi­ dim tu marsikaj lepega, česar prej nisem opazil. Za pisatelja je pomembno, da veliko potuje, a tudi, da se zmore vrniti tja, od koder prihaja. Z mano so v Slovenijo prišli tudi moja češka žena in moja napol češka otroka, zaradi katerih se počutim precej mlajšega, kot v resnici sem. Razmišljamo o tem, da bi za kak mesec odpotovali v kakšno pisateljsko rezidenco, vendar, med nami rečeno, še ni jasno, ali bomo tam bivali legalno, saj rezidence po navadi niso naklonjene družinam. Pungeršič: Tvoj oris bivanja v tujini zveni prav filmsko, verjamem, da si si nabral ogromno gradiva in da bo marsikatera tvoja izkušnja še pristala v kaki knjigi … Sodobnost 2022 367 Pogovori s sodobniki Klemen Pisk Pisk: Marsikaj imam še na zalogi, precej se je nabralo v teh letih, vendar nimam še nobenega jasnega načrta, razen tega da bom pisal zelo hitro, ko pa bom imel dovolj gradiva, bom vse to popravljal, črtal in preurejal, tako da od začetnih norih idej ne bo več ostalo veliko, morda le nekaj tiste norosti, ki je dobrodošla. Večina pisateljev se opira na lastne izkušnje, kaj potem naredi z njimi, je drugo vprašanje. Izkušnje ne pomenijo vedno tega, kar se je zgodilo. Kakor pravi latinski rek, pri pomembnih stvareh zadošča že to, da smo jih hoteli, čeprav se potem niso uresničile. Lahko pa se uresničijo v literaturi. Stanisław Lem je sicer rekel: “Ne obžaluj, nikoli ne obžaluj, da bi lahko v življenju nekaj naredil, pa tega nisi storil. Nisi, ker nisi mogel.” Ampak tudi obžalovanje je mogoče kanalizirati v pravo smer. Literati to pogosto počnejo. Pungeršič: Eden tvojih jezikov, o katerem še nisva govorila, je torej tu­ di finščina. Če se prav spomnim, je tvoja metoda učenja jezikov precej podobna tisti iz knjige, torej veliko staviš na posluh? Ti je tudi zato tako pomembno, da dobesedno živiš v jeziku? Pisk: Metoda glasnega ponavljanja in učenja stavkov na pamet niti ni tako srhljiva, kot je mogoče razbrati iz mojega romana. S prijateljem Boštjanom Martinekom, ki je računalniški programer, sva pred leti razvila aplikacijo za učenje jezikov, ki temelji prav na tej metodi. Poimenovala sva jo Jumbo, kar je bil vzdevek mojega nekdanjega gimnazijskega učitelja nemščine, ki je bil dolga leta strah in trepet šole. V aplikacijo lahko vneseš več tisoč stavkov v tujem jeziku in slovenskem prevodu. Nato si natakneš slušalke in s pomočjo sintetizatorjev govora poslušaš te stavke v originalu in pre­ vodu v naključnem zaporedju in jih glasno ponavljaš. Čas premora med stavki lahko sam določiš. Idejo za to aplikacijo sem dobil, ko sem hodil po hribih in razmišljal, kako bi koristneje porabil čas hoje. Sprva sem se bal, da bo fizična aktivnost učenje ovirala, toda pozneje se je izkazalo, da sem si stavke med hojo navkreber zapomnil veliko hitreje kot med spustom. Težave nastopijo takrat, kadar je to edini način učenja. Pri učenju tujega jezika je zame pomembno, da kombiniram čim več različnih metod. Treba je razumeti, govoriti, pisati, poslušati, brati, naposled pa tudi razmišljati v tujem jeziku. Seveda je najbolje, da se preseliš v tuje okolje. Pungeršič: Te je tudi finščina premamila zaradi jezikoslovnega statusa ali sta te že uvodoma mikali tudi finska literatura, glasba? 368 Sodobnost 2022 Klemen Pisk Pogovori s sodobniki Pisk: S finsko kulturo sem se seveda srečal, še preden sem se začel učiti finsko, kot otrok sem bral knjige Tove Jansson, ki je bila sicer švedskega porekla, rad sem gledal filme Akija Kaurismäkija, Ariel je bil dolgo moj najljubši film, v srednji šoli sem spoznal poezijo Penttija Saarikoskija, očarala me je pesem Blaznežev konj, ki jo je iz angleščine prevedla Katarina Urbanija, na gimnaziji je na povabilo našega odličnega literarnega mentor­ ja profesorja Mihe Mohorja gostovala Jelka Ovaska in nam predstavila svoj prevod Kalevale, ki je prvič izšel ravno takrat, leta 1991. Na fakulteti sem prebiral razprave o indouralski teoriji slovenskega jezikoslovca Bojana Čo­ pa, zbrane v knjižicah pod imenom Indouralica. Tudi sam sem postal velik navdušenec indouralske teorije, ki govori o tem, da imajo indoevropski in uralski jeziki (med katere sodi tudi finščina) skupnega prednika – praindo­ uralščino. Za samo učenje finščine pa je bilo odločilno leto 2006, ko sem živel v Vilni in na poletni šoli litovščine spoznal finsko litvanistko Liisi Khirug (njenega zdajšnjega priimka žal ne poznam), ki me je povabila na Finsko in je na baltski katedri na helsinški univerzi organizirala moj literar­ no-glasbeni nastop. Po pravici povedano je bil nastop samo izgovor, da me spravi na razviti zahod, kamor naj bi skladno z njenim načrtom emigriral. Tako je storil tudi njen prvi mož Khirug, ki je iz Rusije na Finsko pripeljal celo družino, poleg matere tudi babico in teto. Mene Finska ni navdušila do te mere, da bi se tja preselil, moj ameriški prijatelj Ryan Archer, diplomat, ki je na vzhod izvažal demokracijo, me je svaril pred Rusi, zlasti pred tem Khirugom, in tako se ni razvilo nič dolgoročnega, kljub kratkemu obisku pa je ostala velika želja, da bi se naučil finščine. Tedaj sem živel v Vilni in vpisal sem se na študij finščine. Toda že po nekaj tednih so me izključili, ker sem hodil v napačno skupino, v tisto za redne študente, stare okoli 20 let, pri čemer je treba nevtralno moško obliko “študenti” jemati z rezervo, saj sem bil v skupini edini moški, zato so me na finski novoletni zabavi na katedri uporabili_e za Joulupukkija oziroma Božička, kot se mu po slo­ vensko reče. Na srečo je na fakulteti obstajala še druga, plačljiva možnost učenja finščine, jaz pa sem poravnal samo prvo položnico, saj za drugi semester zaradi obilice prevajalskega dela preprosto nisem imel časa za študij. K finščini sem se vrnil pozneje, leta 2014, v Brnu, na zasebnih urah pri odlični profesorici Elli Kulmali. Pungeršič: Imaš neposreden vpogled v položaj, družbeni in socialni status umetnika/kulturnika v srednjeevropskih in baltskih deželah. Bi veljalo kakšno prakso uvesti tudi pri nas? Kaj pravijo tvoje primerjave? Sodobnost 2022 369 Pogovori s sodobniki Klemen Pisk Pisk: Za takšne primerjave bi potreboval podrobnejše podatke, ki pa jih žal nimam. Z veseljem bi prebral kakšno razpravo, ki bi pod drobnogled vzela različne evropske države. Na prvi pogled rečem lahko le, da tako v tujini kot pri nas prepogosto “izvisijo” odlični umetniki in projekti in da bi se splačalo v kulturo vlagati več denarja. In ta denar bi moral biti porabljen tudi tako, da bi ljudem omogočil več časa za to, da kulturo konzumirajo, da torej berejo. Na primer štipendije za branje, nekakšne bralne značke za odrasle. V Litvi sem pred kratkim prejel štipendijo zgolj zato, da bom prebral kakšnih deset litovskih novosti, kar me zelo veseli. Odnos do same knjige je prva takšna očitna razlika, ki mi pade v oči, ko primerjam Slove­ nijo z drugimi državami. Pri nas je prodaja slabša, knjižnična izposoja pa boljša. Toda ko pogledamo, kaj se pri nas izposoja, položaj ni več tako rož­ nat, še posebej ne za poezijo. Zase lahko rečem, da mi ustreza, da se lahko prijavljam na različne razpise v različnih državah, zato menim, da bi bilo tudi na ravni države, torej v Sloveniji, dobro, da bi bilo razpisov za umetni­ ke na voljo čim več, da torej usoda posameznika ne bi bila odvisna samo od enega razpisa na leto, ampak bi si lahko rekel, v redu, tu mi ni uspelo, bom kmalu poskusil drugje. In da prijave na te razpise ne bi bile preveč zapletene, umetnik mora namreč ustvarjati, ne pa porabljati cele ted­ne za izpolnjevanje prijav. V Litvi sem na primer za prijavo porabil d ­ obro uro. Primer dobre prakse je tudi ta, da imajo fundacije v tujini razpise z isto vsebino celo večkrat na leto ali pa so ti razpisi ves čas odprti. To je seveda povezano z denarjem, ampak niso vse države, ki jih primerjam, bogatejše ali dosti večje od Slovenije. Pungeršič: “Ti bi moral igrati poskočnejše, ušesom priljudnejše viže, pa bi tudi več denarcev kanilo v tvoj mošnjiček.” Ta Mamutov nasvet je ironičen, vendar v kontekstu kulturnega neoliberalizma, ki ga živimo, žal, tudi resničen. Sam si kot primer sodobnega pisatelja, razpetega med avtorjem in literarnim proizvajalcem, pristal tudi v monografiji Slovenski pisatelj (Založba ZRC) Marijana Dovića, s katerim sta sodelovala v Žabjak bendu. Koliko se v resnici sam kot pesnik, pisatelj in nenazadnje prevajalec sprašuješ o lastni avtorski poziciji in o tem, kaj literatura počne v družbi in z ljudmi? Pisk: Ko me je Marijan Dović leta 2005 obravnaval v svojem doktoratu, ki je dve leti pozneje izšel tudi v knjižni obliki, je bil moj umetniški položaj precej drugačen od sedanjega. V tistem času sem veliko manj prevajal, večinoma sem se preživljal z lastnim ustvarjanjem, s poezijo, objavljanjem 370 Sodobnost 2022 Klemen Pisk Pogovori s sodobniki kratkih zgodb v revijah, tudi s pisanjem kritik in glasbenimi nastopi, pi­ sateljskih štipendij še ni bilo toliko na voljo. Zame je bilo to precej težko obdobje in naposled nisem več zadostil kriterijem Ministrstva za kulturo, zato so mi za nekaj let vzeli pravico do plačila prispevkov. Predvsem zato, ker v določenem obdobju nisem izdal dovolj lastnih knjig. Nisem si znal predstavljati, da bi moral kot pesnik in pisatelj vsaki dve leti objaviti po eno delo, navdihu vendar ne moreš ukazovati, poleg tega takrat še nisem bil dovolj uveljavljen. Enostavno nisem bil in nikoli ne bom tip pisatelja, ki bi lahko lastna dela produciral kot “po tekočem traku”. Zato sem se takrat bolj usmeril v prevajanje, ki ima to prednost, da človeku nudi več možnosti za delo. A nič ne pride čez noč, tudi kot prevajalcu mi ni bilo lahko, toda sčasoma sem si izboril neko pozicijo, ki mi omogoča, da imam končno dovolj dela. V to sem vložil veliko naporov, tudi z učenjem jezikov. Drugače pa, kadar je dela dovolj, o svoji poziciji skoraj ne razmišljam, stvari pridejo same od sebe, vse je videti logično in enostavno. Povabila v tujino, nominacije, intervjuji, pogodbe za več let vnaprej … Tistemu, ki dela toliko kot jaz, se mora vse to nekje poznati. Ko bi le še naprej bilo tako. Kot pisa­ telj se trgu ne prilagajam, kot prevajalec pa sprejmem marsikaj, kar mi je ponujeno, toda samo od resnih založb, ne od takšnih, ki ne cenijo preva­ jalskega dela. Ponudbo, da bi prevajal neko poljsko plažo, sem na primer odklonil, a da ne bom deloval kot prevelik moralist, največji problem je bil honorar, ki naj bi bil trikrat nižji od običajnega. Žalostno, da so potem dobili nekoga, ki bo zadevo za sramotno ceno prevajal iz angleščine, a tak je trg, neizprosen; če bom kdaj imel čas in možnost, se bom proti temu boril, zagotovo. Sicer pa, če sem na začetku založbam sam priporočal določena imena, mi zdaj vse pogosteje same predlagajo avtorje. Zlasti pri literaturi za otroke in slikanicah je tako. Seveda bi rad prevajal tudi več starejših, klasičnih del, vendar se zavedam, da so vendarle prioriteta sodobni avtorji. Za založbe je zelo pomembno, da lahko avtorje povabijo v Slovenijo, tudi na literarne festivale, ki jih je pri nas kar precej. Pungeršič: Mladinsko in otroško literaturo res veliko prevajaš, po tvoji zaslugi lahko v slovenščini na primer beremo odličnega Kęstutisa Kaspa­ ravičiusa in mnoge druge litovske in poljske avtorje. V čem je literatura za otroke in mladino prevajalski izziv? Zdi se mi, da je jezikovna igra, ki je je seveda v teh knjigah praviloma več, nekaj primarno tvojega … Pisk: Prevajanje otroške literature še zdaleč ni tako lahko ali zabavno, kot se zdi na prvi pogled. Ne toliko zaradi besednih iger ali prevajanja imen – to Sodobnost 2022 371 Pogovori s sodobniki Klemen Pisk so zame izzivi, s katerimi se rad spopadam, saj imam pri tem več svobode kot običajno, tu pride na dan moja pesniška žilica. Najtežja vprašanja so slogovna, drugi jeziki imajo namreč drugačne slogovne standarde in nekaj, kar se zdi v nekem jeziku lepo, zabavno, igrivo, ironično, nezaznamovano, ni nujno, da enako učinkuje v slovenščini. Vse to velja tudi pri literaturi za odrasle, vendar so v otroški literaturi ta vprašanja še veliko težja, saj se moraš znati vživeti v otroško dušo. Da otroka ne precenjuješ, še pomemb­ neje pa, da ga ne podcenjuješ. Pri slikanicah je nadvse priporočljivo, da si dobro ogledaš ilustracije. Zgodilo se je že, da me je v izvirniku zmotil stavek, ki se mi je zdel nelogičen, in sem bil že tik na tem, da ga popravim po svoje, potem pa sem si še enkrat ogledal ilustracijo in se udaril po glavi: “Seveda, točno tako mora biti!” Pri mladinski literaturi je precej težko tudi vprašanje slenga. Se bo ta v prevodu realiziral samo na ravni besedišča ali tudi z vsemi zvočnimi posebnostmi, redukcijami itd.? Posebnosti slenga so vprašanje, ki ga v slovenščini ni mogoče rešiti brez kompromisov oziroma na škodo drugih, največkrat neosrednjih slovenskih bralcev. Te stvari se razvijajo in spreminjajo in morda bo kdaj drugače, morda bo kdo temu oporekal in tega bom zelo vesel. Pungeršič: Kot sva že nakazala, si velik ljubitelj jezikovne pestrosti; po­ svetil si ji enega svojih ambicioznejših projektov. Svojo pesem Puščavnik in volk si dal prevesti v več kot 200 jezikov, skoraj polovica prevodov je tudi posneta in javno dostopna. Kako danes gledaš na ta skoraj desetletje trajajoči projekt? Kakšna misel te je vodila? Zgolj jezikovna ali ti je bilo pomembno tudi širjenje “sporočila” pesmi? Puščavnik in volk je namreč krasna alegorija o vzorcih, ki jih živimo in težko presežemo … Pisk: Pesem Puščavnik in volk sem za svoj večjezični projekt izbral iz več razlogov. Prvič, ker je kratka, drugič, ker ni zahtevna za prevod, tretjič, zaradi močnega, pozitivnega sporočila. Vseeno se je pozneje izkazalo, da pesem vendarle ni tako lahka za prevajanje. Že sam naslov je prevajalcem povzročal precej preglavic. Puščavnik, kdo je to? Nekatere kulture namreč ne poznajo koncepta umika v samoto iz verskih ali kakšnih drugih globljih razlogov. Marsikaterega prevajalca je tudi begal nelogičen prikaz črte in kroga, poskušal si je predstavljati, kakšna je videti puščavnikova risba v pesku, a si ni in ni znal. “Nič hudega,” sem odvrnil, “to sem storil nalašč, to je treba ohraniti v prevodu.” Pravzaprav tega nisem storil nalašč, am­ pak nezavedno, spontano, vendar sem pozneje stal za svojim nelogičnim konceptom. To je pesniški pristop, ki mi je dostikrat prišel prav tudi pri 372 Sodobnost 2022 Klemen Pisk Pogovori s sodobniki pisanju proze. Da ne izločiš nujno nečesa, kar ni logično, ampak da si na to morda celo ponosen v smislu, česa vse je zmožen tvoj um. Pungeršič: Tudi sodeč po tvojem romanu, v katerem na različne načine obračunavaš z nemščino in nemštvom oziroma z njuno avstrijsko različico, ti koncept in resničnost lingue france, ki jo med drugim narekuje tudi trg, ni najbolj blizu … Pisk: V romanu je to prikazano z osebnega, psihološkega vidika. Če bo kdo v tem prepoznal širši, globlji koncept, me to sploh ne moti in temu ne opo­ rekam, vesel sem, da si bralci na različne načine razlagajo moj roman. Tudi sam si marsičesa v svojem romanu ne znam razložiti ali pa si poskušam razlagati s poglobljeno introspekcijo, torej s poznejšo analizo in iskanjem razlogov, zakaj sem vse to sploh napisal tako in ne drugače. Torej – sprva strah pred nemščino in Nemci, nato soočenje s težavo in naposled navi­ dezna pomiritev in poveličevanje vsega nemškega, tudi zavedanje lastnih nemških korenin. Vse to učinkuje precej ironično. S psihološkega vidika pa to pomeni prehod iz enega kompleksa v drugega, vendar je največja ironi­ ja v tem, kako imajo lahko tudi temne plati v človeku pozitivne stranske učinke. Treba jih je le znati izkoriščati, če pa jih ne znamo, lahko marsikaj dobrega pride na plan tudi nezavedno. Toliko o tem v romanu, v resnično­ sti pa se velikokrat sprašujem, zakaj na slovenskih radiih skoraj nikoli ne slišim litovske, finske, latvijske ali poljske popevke. Kaj šele nganasanske ali selkupske. Da udmurtskih niti ne omenjam. Nekoč, v davnih devetdese­ tih letih, sem kot honorarni sodelavec na Radiu Slovenija pripravljal oddajo s takšnim multikulturnim konceptom, a so me odžagali, še preden sem kar koli sporočil v eter. Kdo ve, ali imajo v arhivih na kolutu še posnetek napovednika legendarnega Slavka Kastelica, ki se je glasil točno takole: “Mlada inteligenca se predstavlja. Rubrika, v kateri predstavljamo mlade talentirane intelektualce.” Pungeršič: S siromašenjem jezikovnih pokrajin in izumiranjem jezikov se nedvomno oži tudi naš miselni svet, načini razmišljanja. Koliko pa so tebi osebno jeziki (njihove strukture) pomagali stopiti iz danega (pre)ozkega kroga? Pisk: Seznanjajoč se s tujimi jeziki, sem opazil nekatere vrzeli, ki jih ima slovenščina. Nikakor s tem se ne sprijaznivši, pa sem sklenil, da ugoto­ vim, ali je vendarle mogoče v slovenščino “prešvercati” kaj arhaičnega. Sodobnost 2022 373 Pogovori s sodobniki Klemen Pisk ­ ravzaprav to niti niso vrzeli, ampak nedoslednosti. Zlasti v primerjavi P z litov­ščino, ki je precej dosledna. Na primer raba določne in nedoločne oblike pridevnika. Slovenščina pozna dvojnost teh oblik samo pri pridev­ nikih moškega spola, le izjemoma tudi pri nekaterih drugih. Pri litovščini je ta dvojnost mogoča vedno in povsod, v vseh oblikah, nobena beseda ni izvzeta. In potem so tu še deležja, ki so v litovščini enakomerno zastopana, tako s preteklim kot sedanjim deležnikom. V slovenščini so odstopanja velika, že sama pogostnost rabe to pokaže. Zanimivo, bolj ko greš na sever, bolj so dosledni. Čehi so bolj naklonjeni uporabi deležij, Poljaki še bolj, pri Litovcih pa so deležja zakon, da o Fincih ne govorim. Litovci so na primer šli tako daleč, da so uvedli kazni za tiste, ki na televiziji ali radiu govorijo napačno. Večkrat sem se zalotil, kako sanjarim, da bi kazni uvedli tudi pri nas. Recimo za rabo ženskih priimkov brez končnice -ova, vsaj v neime­ novalniških sklonih, da ne bom izpadel netoleranten. “Bucik je premagala Shifrrin.” Česa tako trapastega že dolgo nisem zasledil v slovenski slovni­ ci, četudi uspeh Bucik veseli. Težava ni toliko v tem, da nekdo tako piše, ampak ker tega nihče ne popravi, toda največja težava je, da se zdaj celo pravilne oblike popravljajo v nepravilne. Tudi drugi jeziki niso imuni za nasilje. Moja profesorica finščine mi je nekoč potožila, da jo na Češkem motijo končnice -ova, ki se pritikajo ženskim priimkom. Češ da ženska ni nobena lastnina moškega. Rekla pa je tudi, da jo pri govorjenju češčine moti, ker mora ves čas razmišljati, kdo ima penis in kdo ga nima in obrat­ no. Ker finščina ne pozna spola. Pa tudi vikanje so Finci ukinili, in to bi morali po njenem storiti tudi Čehi in še vsi, ki sploh obstajajo. Moral sem zajeti sapo in do najine naslednje urice naštudirati finski besednjak, s ka­ terim sem ji lahko pariral. Ob vseh progresivnih tendencah v slovenščini se mi zdi ukinitev vikanja, čeprav je sam ne zagovarjam, edina uresničljiva možnost, drugi posegi se mi zdijo veliko manj realni. Pungeršič: Za konec pa še o prevajanju tvoje literature v tuje jezike. Kar nekaj tvoje poezije je namreč prevedene v različne jezike. Kako si doživljal tovrstne transformacije svojih pesmi? Je v drugem jeziku to še vedno tvoja pesem? Pisk: Veliko mojih pesmi vsebuje besedne igre, ki jih seveda ni mogoče prevajati dobesedno. Toda prevajalci imajo radi takšne izzive, zato sem te pesmi pogosto uvrščal v tujejezične izbore, hkrati pa sem opozoril na določene pasti in pesmi opremil s komentarji. Moja pesem Polž je precej absurdna. Med drugim vsebuje rimo na besedo polž, ki se glasi solž. Solž 374 Sodobnost 2022 Klemen Pisk Pogovori s sodobniki seveda ničesar ne pomeni, nonsens par excellence. V meni se je ta rima porodila samodejno, toda ko sem se neke nespeče noči poglobil vase, sem ugotovil, da sem navdih zanjo dobil pri svoji najljubši otroški knjigi o Neznalčku, ki jo je napisal Nikolaj Nosov, v slovenščino pa odlično pre­ vedla Alja Tkačeva. Tam Neznalček za besedo pentlja najde rimo vrentlja. Ruski prevajalec je tako pri prevodu upošteval moje otroško navdušenje nad Neznalčkom. Torej vendarle ni imel tako prostih rok, ampak je vnesel del mene, del mojega otroštva v prevod. A kmalu je napočila nova noč, ko sem se poglabljal vase, in takrat se mi je zazdelo, da sem navdih za svojo pesem dobil v poeziji Johna Lennona; izdal jo je v knjigi Z lastno pisavo in risavo. Zato je angleški prevajalec v svoj prevod moje pesmi vnesel delček Lennona. Skratka, bolj ko sam bedim nad prevodom, več mene ostane v pesmi. Sam to še vedno čutim kot svojo pesem, nič pa ni narobe, če jo ima tudi prevajalec za svojo. Ali če si jo nekje tam zgoraj lasti Lennon, jezen, ker ne more priti dol. Sodobnost 2022 375 Sodobna slovenska poezija Andrej Medved Minnesänger, poljub, ki te ubije Ko tvoj poljub oživlja mrtve. Kot v žive se naseli, kot v svetlolase srne, ki skočijo v kotanje, prepredene s sladkorno peno. Kot da zbudijo paglavce v bazenu in sovo na mlečni strehi, v prah na steni, v kostanje ob reki, v Renu. Poljub na čelo, v prah, v pepel pritlikavega škrata. Poljub z dlani, kot solze iz vratu prepasanega, onemelega polbrata. Poljubi na oči, na tvoje prsi, mehke, snežno bele. Poljubi kakor kri iz ranjene aorte, kot spenjeni žele in kratke lovke v priprte ustnice. Kot skrajni krč, kot vivat morte. Poljubi na oči, na veke in na mrežnico v očesni mreni. In na mehek vrat, očesca in na roke, ki, položene v 376 Sodobnost 2022 Minnesänger, poljub, ki te ubije Andrej Medved objem, kot nem odmev s trebuha, kjer rase moj otrok, lakiran, svetel plod, z metulji na konicah prstov. In baloni v ustih. Zagledal sem te prvič/zadnjič, kot neme sence v vlažni sobi. Zaljubljen v tvojo rast, kot v živo past, ki me objame, nemo, v polt na tvoji koži. Ljubil sem, kot ljubi enooki, v rožnem vrtu tvojih rok, kot Amor ljubi Psiho. In tiho tiho, v čarobni pozi, upognjen z glavo v bok. Kot neizprožen lok in kot strelica v vreli tok iz tvojega trebuha. Kot tvoj ljubimec sem objemal tvoje rame in v ramenih kolk in puh na tvojih licih. In vzduh obrvi, ki priprte z mreno sladkih sanj, odprejo mi pogled v tvojo dušo. Kot skrivna dlan, kot več in manj, izdihan zrak svetlobnih plinov v rumenkast panj. Kot živ odmev sem, lakasti odsev, v tvoji glavi. Kot živopisen, mehek prt, kot lahna strt in mokra srna, vlaknast krt, ki dolbe rov v tvojih prsih. Kot rahla, hitra smrt, ki me v trenutku zdaj doseže. In brez odvečne teže v glavi. Kot bi zarasel v plave pave, v jaso, v grme pod drevesom. In svetel plin, mehurji na obrazu, iztisnjen, moder zračni klin, ki Sodobnost 2022 377 Andrej Medved Minnesänger, poljub, ki te ubije me prebode skozi prsi, v puh na ustnicah, v živo dlan. In v jezik, v panj čebeljih strdkov na temenu. Kot da poljubljam stkani pajčolan na tvoji glavi in v laseh, ki, speti v čop, kot prazen meh v živi rob na tvojem hrbtu. Kot v strtih celicah v rumenkastem jeziku. Kot zasnežena dlan se dviga ris v obris na steni sobe. Kot živa žica iz krvi v tvojem vratu. In kot ljubezensko bodalo, ki me prestreže, kot poljubi, stkani v rozeto, v peto, malo čudežno molitev. V nihanju, na skali, nad prepadom, ki se izliva nad pepel. Kot angel z mečem v roki in kot plin iz Aladinove svetilke. Poljub na čelo in čez rob, v nebo jih razstrelijo strele. Pogled v dno, kot droben eliksir, v neizbežnosti usode. Kot temni pir, ki ga zalijejo nebesne vode. Kot rahel mir, v priprtosti oči, v minljivost dnevov in noči, ko vse se umiri, kot puh, kot sanje na dlaneh, kot sončev mah v belini rjuh. Kot v belo piko zrase krt, kot rožnat prt na ustnicah. Kot drobne lame v ustih ptic v vlažni jami. Kot čopasti ponirek v gnezdu, kot vznak, kot v prah sijoče lune. Da gora zagrmi v potoku zvezd, v zvezdnem 378 Sodobnost 2022 Minnesänger, poljub, ki te ubije Andrej Medved prahu da poljub skeli, sladkorna zmes medu v dlaneh in iz oči. V sobi z visečo steno si se poslovila. Poljub na ustnice, z usti sreče. Poljub, ki me ubije. Kot muha sem vzdrhtel v mreži na stekleni vazi. In kot otrok v popkovnici na tvoji rami. V sanje, sem ti rekel, v prelestne, postoterjene in prazne sanje. Sodobnost 2022 379 Sodobna slovenska poezija Aleš Jelenko Čas Telesa Sedim na sveže pokošeni travi na Sladki gori. Moje telo izpred dvajsetih let je ostalo tukaj in sedi ob meni. Gledava v isto smer. Jaz znova, ono še vedno. Dva zvonika štrlita v zrak in se najbrž sprašujeta podobne reči kot jaz: 380 Sodobnost 2022 Čas Aleš Jelenko Kam odidejo naša prosojna telesa in … ali sploh odidejo? Takrat se najina pogleda srečata. Jaz in jaz se gledava. Sodobnost 2022 381 Aleš Jelenko Čas Skrivanje Vsakič znova se srečamo s tistimi, ki se nočejo srečati z nami. Spokoj je mogoče najti le na pokopališču, zato je brezpredmetno razpravljati o življenju, če nas zanima le njegovo nasprotje. Vsakič ko v profanem naletimo na mino, se skrijemo v zatohle kleti, pri tem pa pozabimo, da se resnična nevarnost skriva prav tam, med ovelimi obrazi in mrkimi pogledi, ki iščejo odgovor na tisto, kar nima vprašanja. Prava vrednost tišine se pokaže šele takrat, ko nekdo nekje vate porine rjast nož, ga v drobovju obrne, nato pa počasi izvleče. 382 Sodobnost 2022 Čas Aleš Jelenko Takrat zares utihnemo, se ustavimo, resnično ustavimo, in se ugledamo v ogledalu. Spomnim se, da je na nekem nagrobniku pisalo: Smrt je le iniciacija v življenje. Sodobnost 2022 383 Aleš Jelenko Čas Čas *** Zemlja se vrti prehitro, da bi jo lahko ujeli in jo – nekoliko na silo – potisnili v nasprotno smer. Zato ves čas živimo spomine, ki se jih lahko oprimemo, da nam ne zbežijo. Sedanjosti ne moremo. Preveč je težka in premalo jasna, da bi nam jo uspelo videti ali celo zajahati. Smrt nas vsakič znova preseneti. Zdi se nam, da pride pritlehno, izza vogala, in skoči na nas. V resnici je ravno nasprotno. Ves čas opreza pred vrati in samo čaka, čaka, da stopimo dovolj blizu, da nas zagrabi. 384 Sodobnost 2022 Čas Aleš Jelenko In ravno v takšnih trenutkih se nam zdi, da se Zemlja res vrti prehitro. Sodobnost 2022 385 Aleš Jelenko Čas *** Otroci rastejo hitreje. Mi jim samo sledimo, čeprav na koncu niti tega ne znamo več. Njihovi udi so vse daljši. Z njimi lahko objamejo ves svet, tisti svet, ki nam počasi, a vztrajno uhaja iz rok. Še gore se nam oddaljujejo. In kljub temu da imamo očala, vidimo manj. Oni vidijo skozi. Naša domišljija se konča tam, kjer se njihova šele zares začne. Nimam čarobnega napoja, ki bi to spremenil. Najbolj odrasli so tisti, ki to niso. To je težka misel. To je težka misel, to bodo razumeli le otroci. 386 Sodobnost 2022 Čas Aleš Jelenko Skoki v vodo Na televizijskem zaslonu gledam skoke v vodo. Močan odriv imajo. Skakalnica se zdi premajhna zanje. Nato rotacija. Eleganten izteg. Vstop v globino. Na trenutke se mi zazdi, da se ob doskoku v vodo želijo z njo povezati – se vanjo izliti –, kot da bi se resnično zavedali, da smo prišli iz vode in da se moramo vanjo tudi vrniti. Sodobnost 2022 387 Aleš Jelenko Čas Koncentracijsko taborišče *** V moji beležki je zapisano vse tisto, kar je pred časom zgorelo: besede, ki nimajo ust, da bi bile izgovorjene, misli, ki nimajo jezika, na katerega bi bile pripete, ljubezen, ki nima srca, okoli katerega bi se ovila. Ko pišem, moja roka tli. Kdor to sliši, je ujel zvok milosti. Ni nam dano preživeti. Tudi moja knjiga se bo spremenila v pepel. 388 Sodobnost 2022 Čas Aleš Jelenko *** Šele ko bom gorel, bom resnično čutil. Ljudje se ne zavedamo, da nihče ni živ, le skoraj mrtev. Duhovi niso mrtvi, le skoraj živi, zato se nam le redko prikažejo. Ko vstopijo v naš svet, berejo poezijo, ki je njihov edini stik s tostranstvom. Mi beremo poezijo, da se dotaknemo onstranstva. Človek bi mislil, da gre za paradoks, a ne gre; to dojamemo, ko zagorimo. Sodobnost 2022 389 Aleš Jelenko Čas *** Ni voda tista, ki pomirja ogenj. Ogenj je tisti, ki gasi vodo, da nas ne odplakne prehitro. 390 Sodobnost 2022 Čas Aleš Jelenko Pripoved o koncu Češnje padajo z neba, da jih pohodimo. Koščice ostanejo. Sodobnost 2022 391 Sodobna slovenska proza Neva Lučka Zver Foto: Voranc Vogel Anguilla anguilla Želatinast oblak zrnastih ribjih jajčec leno vznika iz morskih globin in se piano piano bliža prosojnim viticam sargaških alg, plavajočih na gla­ dini kot udobna preproga, v kateri mrgoli življenje. Pod pokrovom alg je morje relativno čisto, svetlo in mirno. Ko je nebo jasno in veter krotek, se v podvodnem svetu raztegne čas. Teče počasneje in bitja, ujeta v njegovih mrežah, se gibljejo mehkeje, lebdeč v breztežni modrini. Sargaško morje je morje v oceanu. Zaradi otokov zlatih alg spominja na puščavo v osrčju oceana, čeprav je v resnici svojevrstna oaza, kjer se zbira pisana druščina organizmov. Polžki, rakci, kozice, morski konjički, novorojene morske želvice, morski pajki, kameleonski lignji, ribe napiho­ valke, zakrinkane sargasovke in mnogi drugi prebivalci oceana s pridom izkoriščajo zavetje alg in kopico hrane, ki se skriva med gosto prepredeni­ mi stebli in trpežnimi lističi. Štirje morski tokovi v smeri urnega kazalca krožijo okoli dotičnega ekosistema in s svojim objemom rišejo zabrisane robove. Sargaško morje je morje brez kopnega. Na zahodu se ga dotikajo zgolj Bermudski otoki. Približno sedemsto metrov pod bujnimi krošnjami alg so elegantne srebr­ne samice izlegle milijarde jajčec, milijarde možnosti, milijarde krh­ kih prihodnosti. Samci, manjši ter šibkejši, so med drstenjem ikre po­ škropili s spermo. Če je bila oploditev uspešna, se je v njih čez nekaj dni pojavila črna pikica, v kateri je skrčen ves potencial razvijajoče se kreature. 392 Sodobnost 2022 Anguilla anguilla Neva Lučka Zver Njihovi starši so predali štafetno palico. Vrnili so se na začetek, sklenili cikel, vdahnili svoj elan oddaljujočemu se naraščaju in potonili v abisal. V razmeroma širokih ikrah se ribja različica rumenjaka razvije šele po oploditvi. Ličinka sprva nima ne oči ne zob. Hrani se z rumenjakom. Ko izkoristi vsa razpoložljiva hranila in se razvijejo zevajoče, črne oči in koni­ časti, dolgi, naprej štrleči zobki, se ličinka začne prehranjevati samostojno in postane ploščata. Njena suličasta oblika spominja na vrbov list. Vzdolž popolnoma prosojnega telesa se fluorescentno svetijo kromatofore, zelen­ kasto rumene pigmentne celice. Razločno vidne miomere, mišična tkiva v obliki črke W, tečejo od glave do repa. Giblje se serpentinasto, plava lahko tudi ritensko in medtem nenehno odpira usta, v katera pada morski sneg, drobni odpadki vseh vrst, na primer delci trupel morskih živali in rastlin, koščki zooplanktona, bakterije in minerali, ki se s površja oceana spuščajo v globine, pri čemer spominjajo na snežni metež. Milijonske množice leptocefalnih ličink morje počasi odnese na severoza­ hod, kjer jih zgodaj spomladi potegne zalivski tok. Tudi če bi mu hotele uiti, bi bil vsak upor zaman; sicer pa kljub neznani destinaciji nagonsko vedo, da jih nese v pravo smer. Zaupljivo se prepustijo njegovi odločni roki. Njihovo potovanje čez Atlantski ocean traja skoraj sedem mesecev. V tem času nabi­ rajo milimetre in varčujejo z dragoceno energijo. Ko se približajo evropskim obalam, nehajo jesti; pripravljene so na preobrazbo. Izgubijo četrtino teže, osmino dolžine in štirideset mlečnih zob, ki jih kmalu nadomestijo novi. Njihovo telesce se zaokroži, tako da dobijo obliko in velikost najnežnejšega stročjega fižola. Srce, ožilje in organi se skozi prozorno kožo dobro vidijo. V tej podobi jih ljudje imenujejo steklene jegulje. Italijani jim pravijo cieche, slepe. V resnici je njihov vid odličen, vendar ne marajo svetlobe. Med oktobrom in marcem dosežejo estuarije, kjer jih pričakujejo ribiči ter tihotapci. * Pablo Delgado pred ribolovom kdove zakaj nikoli nima apetita. Žena mu za večerjo spet postreže razkuhane špagete s paradižnikovo omako iz konzerve in ceneno rdeče vino – na koncu ga spije sama, ker hoče Pablo ostati čil. Hčerki se medtem kregata zaradi telefona; ker ni bilo denarja za dva, si enega delita. Nemogoče si je zamisliti bolj strupeno jabolko spora. Špageti mu že zdavnaj gledajo skozi ušesa, vendar se prisili in ženi na ljubo poje nekaj zalogajev. Odide v prvi polovici drugega polčasa nogometne tekme španske tretje lige, ki jo spremlja zato, ker v njej igra njegov znanec, amaterski ribič in sin prijatelja njegovega pokojnega očeta. Sodobnost 2022 393 Neva Lučka Zver Anguilla anguilla Ko zapluje v estuarij reke Guadalquivir, se bliža polnoč. Na nebu se gne­ tejo oblaki, skozi katere se vsake toliko mukoma prebije mesečina. Močne lune k sreči ni na spregled. Nameni se čim globlje v notranjost delte, ker sladka voda v tem letnem času k sebi kliče milijarde steklenih jegulj. Večina jih gre po reki navzgor, pri čemer pogumno plavajo proti toku in premagu­ jejo vse naravne ovire, slapove, hlode in nasipe, celo kolesa starih vodnih mlinov, prerasla z algami in lišaji. Večjo težavo jim predstavljajo jezovi ter turbine hidroelektrarn. Zaradi ogroženosti jegulj so pred nekaj leti uvedli licence, s katerimi pogojujejo ribolov. Dovoljenje za ribarjenje steklenih jegulj se dobi kveč­ jemu prek zvez ali z debelim kupčkom denarja. Pablo nima ne enega ne drugega – komaj se prebija iz meseca v mesec –, steklene jegulje pa lovi od malih nog. Oče ga je kot otroka v sezoni pogosto vzel na nočni ribolov. Mrgo­lenje steklenih jegulj v vedru, v katerega jih strese iz velike, fino pletene mreže, Pablu vsakič znova prikliče v spomin mrzle novembrske noči, ki jih je z očetom prebil na ribiški ladji. Steklene jegulje je namreč najbolje loviti v neprijaznem vremenu, v temi ter malo pred plimo. Kljub šklepetanju zob je mali Pablo pri tem neznansko užival, saj je imel občutek, da sodeluje pri strašni pustolovščini. Angulas so bile v tistih časih, pred štiridesetimi leti, v Španiji hrana revežev. Okoli božiča jih je bilo na trgu v izobilju. Posebej priljubljene so bile v Baskiji, kjer so jih s česnom in feferoni popražili na olivnem olju. Tudi pri Pablu doma so bile pogosto na jedilniku. Njemu se niso zdele nič posebnega – glavna zabava je bil ribolov, ne večerja. Pravzaprav so brez okusa in njihova sluzasta tekstura je vse prej kot privlačna, čeprav k sreči vsaj subtilno hrustajo. Odkar je število jegulj v evropskih vodah tragično strmoglavilo, so cene njihovega podmladka šle v nebo, tako da se angulas a la bilbaína najdejo le še na menijih vrhunskih restavracij, ki so bile pred tridesetimi leti preveč fine, da bi postregle s tako vulgarno jedjo. Izbrani gostje jih obožujejo, ne zaradi prefinjenega okusa, temveč kot nadvse izviren statusni simbol. V Baskiji se je pojavila jed, ki se imenuje angulas del pobre – pravzaprav gre za spaghetti aglio olio e peperoncino, varčno alternativo tradicionalne ribje jedi. Pablova žena kljub poklicu svojega moža včasih kupi gulas, ribjo pasto v obliki steklenih jegulj, ki je na voljo v vsakem supermarketu. Pablu se ne ljubi pritoževati, poleg tega je preudarno sklenil, da bo lov na jeguljice ohranil v strogi tajnosti. V njem pregrešno uživa, poleg tega mora preživljati družino. V Cádizu je z lahkoto našel odjemalca, ki izdatno poplača njegovo tveganje in trud. 394 Sodobnost 2022 Anguilla anguilla Neva Lučka Zver Na črnem trgu je kilogram steklenih jegulj, torej približno tri tisoč mladih živalic, vreden malo bogastvo. Pravijo jim belo zlato. Pablu uspe ujeti do dvajset kilogramov na sezono, kar je zadnja leta znatno izboljšalo njegov dohodek. Brez tega bi životaril, tako pa je upal, da bo hčerkama to zimo končno lahko kupil računalnik, ki sta ga zaradi šole nujno potrebovali. To noč je ulov dober. Pod ladjo plavajo milijoni steklenih jegulj, ki jih Pablo preprosto zajema z mrežo in jih prestavi v vedro, polno vode. Ohra­ niti jih mora pri življenju, saj mrtve izgubijo vrednost. Tri ure pozneje jih prestavi v bazen v svoji ribiški baraki, ki leži v naročju skal na samem robu Atlantskega oceana in vztrajno kljubuje vetru. Okoli nje zeva noč, v katero so vtkani različni zvoki in celo glasovi, ki Pablu šepetajo o minulih časih, o obljubah oceana in o daljnih deželah, ki potrpežljivo čakajo nanj. Med pospravljanjem opreme se prepusti vzporednim svetovom, ki skozi tre­ petajoče okno s temo vdirajo v medlo razsvetljen prostor. Nato si v kotu pripravi zasilno ležišče, na katerem zaspi kar oblečen in sanja svojega očeta, ki za večerjo v orjaški ponvi praži angulas za celo družino. Zbudi se zgodaj, prezgodaj, vendar spanec uide izza njegovih vek in se za nobeno ceno noče vrniti, zato vstane in se odpelje v Cádiz skupaj s pla­ stičnim zabojem, v katerem plava devet tisoč prestrašenih ribic. Parkira pred razkošno vilo vista mare na obrobju mesta in pokliče kupca, s katerim sodeluje že pet let. Čez petnajst minut iz vile stopi gibek moški v belem suknjiču s sončnimi očali, skozi katera se ne vidi njegovih oči. Spremlja ga vrtnar, ki Pablu pomaga nesti zaboj v vrtno uto. Moški se mu olikano zahvali in mu izroči zajetno kuverto. V njegovih kretnjah je slutiti nekaj varljivega. Na poti domov se Pablo ustavi na pivu v svojem najljubšem ob­ cestnem lokalu, vendar se zaradi teže kuverte v svojem površniku nemirno preseda in nikakor ne more uživati v pijači. Pablove cieche se skupaj s trideset tisoč sorodnicami znajdejo v osebni prtljagi potnika prvega razreda na letu iz Madrida v Hongkong. Stlačene so v plastične vrečke, napolnjene z vodo, saj morajo na cilj prispeti ži­ ve. Okoli njih so v kovčku z ledom napolnjene plastenke, s katerimi se v tem neobičajnem kosu prtljage vzdržuje primerna temperatura. Po pri­ jetnem letu potnik brez nevšečnosti prispe v Hongkong in se naglo napoti v ­Guangzhou. Trideset kilometrov pred metropolo zavije z avtoceste in se nedaleč stran ustavi pred ogromnim industrijskim poslopjem. V sivih halah brez oken so okrogli bazeni, polni jegulj. Zaradi pomanjkanja prostora se zvijajo ena ob drugi, tako da na prvi pogled tvorijo migljajočo sivo gmoto. Devetintrideset tisoč steklenih jegulj dobi svoje mesto v enem izmed ba­ zenov, kjer jih obilno hranijo, dokler ne dosežejo želene velikosti. Sodobnost 2022 395 Neva Lučka Zver Anguilla anguilla Tri leta pozneje v ugledni tokijski restavraciji japonski poslovnež za kosilo naroči unagi kabayaki na posteljici lepljivega riža. Gre za jeguljin file, namočen v sladko sojino omako in zlato zapečen na žaru. * Medtem ko japonski poslovnež z neznanskim apetitom žveči sočno unagi, njena sorodnika zaplavata proti toku Temze vse do centra Londona, kjer naletita na mnogo sebi podobnih bitij. V treh letih sta se prelevila v lačna mlada samca s srebrnima hrbtoma in rumenima trebuhoma. Iz same leno­ be sta se dolgo obotavljala v polslanem spodnjem toku reke, nedavno pa se jima je vendarle zahotelo spremembe okolja, zato sta vzela pot pod telo. Čim prispeta v London, se oglasi njuna občutljiva provincialna nrav. Kdor je odrasel v mirnih vodah podeželja, ne prenese neosebnih velemest. Njuni sestre in bratje iz prestolnice švigajo po rečnem dnu kot za stavo, ne da bi si privoščili pozdrav ali vsaj nasmeh, kaj šele prijateljski klepet. Vsi so shujšani od stresa in bolehno bledi. Kadar ju ošinejo s pogledom, se v njihovih očeh bere zavist – naša prijatelja sta namreč krepka in spočita, njun trup je lepo rejen in njuna koža se kljub odplakam lesketa. Vanju se naseli paranoja. Nekajkrat sta priča kanibalizmu: večja jegulja neusmiljeno pogoltne manjšo. Peščica starih mačk z bliskajočimi se očmi je še posebej krvoločnih. Mladeniča se držita skupaj in se ne izpostavljata, vendar kmalu začutita, da se tudi njiju lotevata nemir in napadalnost. Ne­ kaj nezdravega v sami vodi podžiga agresivnost in spodbuja hiperaktivnost. Skočita si v plavut zaradi vodnih črvov, ki jih v mračnem jašku primanjkuje, in se za nekaj dni razideta, čeprav jima je že nekaj minut po sporu žal. Ko se spet srečata, se olajšano poljubita naravnost na debele ustnice in si svečano prisežeta, da ju poslej ne loči niti najslajša rakovica. Kljub temu se že naslednjo noč zravsata, ker se nikakor ne moreta zedi­ niti, kako naj si razdelita tri klavrne školjke, ki se obupano oklepajo obokov Londonskega mostu. Med njunim pričkanjem prinese mimo prevzetno samico, ki pred njunim nosom hladnokrvno pohrusta vse tri priboljške, se oblizne in se odhajajoč celo porogljivo namrdne. Bratca se pretreseno spogledata in se brez besed sporazumeta, da je bila to kaplja čez rob. Še isto noč se odpravita nazaj v estuarij, od koder sta prišla. Žal jima ne bo dano znova uzreti srečnega kraja svojega otroštva. Tik pred varnim zavetjem mulja dobro poznane delte padeta v ribičevo mrežo. Adam Knight ju vrže v zaboj, kjer se tre živčnih, a postavnih jegulj. Gneča je nevzdržna, vode je ravno dovolj, da ostanejo pri življenju. K ­ lavstrofobične 396 Sodobnost 2022 Anguilla anguilla Neva Lučka Zver in polne črnih slutenj se prerivajo za vsak kvadratni milimeter. Zaradi apokaliptičnega vzdušja se mnoge zatečejo k molitvi – najbolj pobožne obmirujejo in se s ponižnim zaupanjem in z leskom v očeh vdajo v usodo. Naša nesrečnika najdeta uteho v gorečih objemih in presunljivih lamen­ tacijah, s katerimi se dotakneta tudi najtrših src. Na njuno grozo malo pozneje Adam svoj ulov razporedi v dva zaboja, namenjena različnima odjemalcema. Jegulje imajo tako malo več prostora na svoji poti v smrt, vendar je junakoma za to malo mar, saj se po tem manevru znova srečata šele v večnosti. Adam naloži zaboja na poltovornjak in se dobre volje odpravi v London, kjer namerava prodati bero te noči. Podeželska cesta vijuga med polji, nad katerimi se sramežljivo preteguje sonce, kar je v tem delu sveta redek po­ jav. Voznikova duša se ziblje v spevu jutranje svetlobe, ki se kot akvarelna barva zliva prek spokojne pokrajine. V odsoten um in utrujeno telo starega ribiča se prikrade senca spanca. Medtem ko se bori z dremežem, na cesto skoči srna. V zadnjem hipu sunkovito pohodi zavoro in urna žival k sreči odnese celo kožo. Pri tem eden izmed zabojev, verjetno malomarno pritrjen, v loku poleti iz tovornega prostora in pristane na pokrovu motorja osebnega avtomobi­ la, ki vozi za poltovornjakom. Zaradi sunka se sname pokrov, tako da sila zaluča kepo jegulj iz zaboja. Z veličastnim pljuskom pristanejo na sprednji šipi avtomobila, pri čemer v šoku izpustijo kolosalno količino goste sluzi, ki se prime polovice vozila in vsenaokrog ustvari belo, lepljivo prepro­ go – pozneje je čiščenje ceste trajalo dolge ure, popestrene z nenavadnim vonjem, ki se je v opoldanskem soncu razpasel na kraju nesreče. Osupel voznik debelo gleda zvijajoče se kreature, ki besno udrihajo po vetro­ branskem steklu. Adam v grozi skoči iz poltovornjaka, ostrmi ob pogledu na podivjane jegulje in, namesto da bi poskusil rešiti, kar se da, stopi par korakov nazaj in obstoji kot vkopan. Uboge ribe medtem ugotovijo, da se jim ponuja izvrstna priložnost za beg. Množično jo pobrišejo s ceste na polja, kjer se z lahkoto plazijo po vlaž­ni zemlji. Dihajo skozi kožo, ki jim razen tega prav zaradi sluzi omogo­ ča drsenje po kopnem. Usmerijo se proti močvirnati hosti in kar najhitreje poniknejo v mlakužah. Nekatere spotoma pogoltnejo nekaj poljskih miši. Tako eden izmed naših mladih samcev uspešno pobegne, vendar ne­ dolgo zatem umre od žalosti – izguba prijatelja je zanj prehud udarec. Drugega ljubeča londonska mati razkosa, ocvre ter z listom solate in rezino čebule vstavi v žemljice, s katerimi nahrani tri pegaste otroke in njihovega zaposlenega očeta. Niti sanja se ji ne, da je pokojni junak v svoji maščobni Sodobnost 2022 397 Neva Lučka Zver Anguilla anguilla zalogi skladiščil spodobno količino kokaina, težkih kovin in kemikalij, ki jih je v veliki meri zaužil med pustolovščino v prestolnici. * Enajst let pozneje sestra britanskega para začuti, da je napočil čas za vrnitev v rojstni kraj. Njeno dolgo in srečno bivanje je minilo kot blisk. Če bi ji bilo ponujeno živeti do potankosti enako življenje še enkrat od začetka, bi brez pomisleka sprejela ponudbo. Ko jo je pred štirinajstimi leti Zalivski tok prinesel v bližino evropskih obal, je izbrala daljšo pot in hladnejše vode. Ko se je nazadnje znašla ob mestu Kotka v Finskem zalivu, se ni obotavljala v delti, temveč je nemudoma zaplavala navzgor po reki Kymijoki. Trud in pogum sta se obrestovala. Ustalila se je v enem izmed mnogih jezer na jugu Finske, kjer je bila voda čista in polna življenja. Jezero je obkrožal tih iglast gozd, prepreden s potoki, kamor se je odpravila na izlet, kadar se ji je zahotelo popestriti vsakdan. Vsako noč se je do sitega najedla nepazljivih ribic, ki jih je bilo v jezeru več kot dovolj. Njen trup so krepile najboljše maščobe, ki so ji pomagale razviti čvrsto, negovano telo. Njene sorodnice, s katerimi je živela v miru, niso po vitalnosti niti malo zaostajale za njo. Spolni organi jegulje se začnejo razvijati šele, ko žival doseže določeno zrelost. Slednja ni odvisna od starosti, temveč od elana. Na razmnože­ vanje mora biti pripravljena tako telesno kot duševno. Vrhunec njenega obstoja zanjo sovpada s smrtjo. Dolga leta potrpežljivo kopiči maščobo, ki jo potrebuje za vnovično prečkanje oceana; počasi raste, čaka na pravi čas in pri tem pestuje svojo smrt, darilo svoji vrsti. Ko jo po drstenju globine morja vpijejo nazaj v skrivnost, ne umre od starosti, saj nekatere jegulje v ujetništvu živijo mnogo dlje kot tiste, ki so se uspele vrniti v Sargaško morje. Slednje izpolnijo svoj smisel, darujejo življenje in umrejo na višku moči, kot da bi jih gnal smotrn vzrok. Ponosna prebivalka finskih vod to babje leto doživi tretjo metamorfozo. Njen trebuh postane izrazito srebrne barve, hrbet pa potemni. Njeni očesci ter plavalni krilci se močno povečajo, ker jih bo potrebovala za plavanje v oceanu. Nosnice se razširijo, jetra se zmanjšajo in prebavila atrofirajo, saj neha jesti, čim se odpravi na pot, in vse do smrti živi od maščobnih zalog. Energija, ki je bila prej porabljena za prebavo, se usmeri v razvoj spolovil in nato v tvorbo iker. Jezero zapusti s težkim srcem, vendar ji njena nrav ne dopušča, da bi ostala. Novo, svetleče se telo jo samo žene po reki navzdol. Notranja 398 Sodobnost 2022 Anguilla anguilla Neva Lučka Zver nuja jo podi v odprte vode in mračne globine. Sargaško morje jo vleče kot magnet. Odpravi se zgodaj oktobra, čim temperatura rahlo pade. Podne­ vi počiva in se drži dna, stran od luči, ponoči pa se dvigne in pusti, da ji pomaga tok. Na lepem zazna tresljaje, ki oznanjajo hud hrup. Ko se je pred leti vzpenjala po reki navzgor, je naletela na mnoge hidroelektrarne, vendar je vsakič uspela najti prehod za ribe, ki ji je omogočil zaobiti mehanizem. Tokrat pa jo zajame panika. Bližajoči se trušč jo silno prestraši, zato za nekaj trenutkov popolnoma otrpne. Ko pride k sebi, je že prepozno, da bi se izvila toku, ki jo neizprosno vodi naravnost med zobe turbin. * Nekdanja sopotnica finske lepotice v istem času zapusti češko pogorje Krkonoši, sledeč strugi reke Labe. Pot dolgo poteka gladko. Zahvaljujoč posebni osvetlitvi najde kanale, skopane posebej za selitve vodnih živali, in tako uspešno prečka nekaj jezov. V plavanju od nekdaj uživa. Posluša šelestenje peska pod svojim telesom in opazuje, kako se zaradi njenih vijug kodrajo alge. Nikamor se ji ne mudi, le skozi večja naselja pospeši tempo. Čuti, da je reka v njih nečista. Prav zaradi čudne teksture vode v nižinah se je v mladosti potrudila in se ustavila šele v rečnih dolinah, poraslih z utrujenim smrekovim gozdom. Tudi tam ji voda sprva ni bila najbolj všeč, vendar se je nanjo počasi privadila. Tako ali drugače nikoli ni poznala česa boljšega. Na severu Nemčije jo ujame Konrad Krause, upokojeni ribič, ki je na stara leta obrnil ploščo in postal zagrizen okoljevarstvenik. Zdaj v obdob­ jih migracij lovi ribe in jih nato spusti na drugi strani zadnje in najbolj smrtonosne hidroelektrarne na reki Labi. Bohemsko hedonistko, rojeno pod srečno zvezdo, odpelje naravnost v estuarij ob Cuxhavnu, od koder z lahkoto zdrsne v Severno morje. Skupaj z drugimi romaricami se brez odlašanja potopi v temo, dvesto petdeset metrov pod morsko gladino, kjer končno laže zadiha. Pridruži se karavani samotark, ki brez kompasa vedo, v kateri smeri leži sveto mesto. Postijo se in plavajo v tišini. Večinoma potujejo ponoči; najbolj zagrizene preplavajo dobrih štirideset kilometrov na dan. Medtem se jim počasi razvi­ jajo spolni organi. Poldrugi mesec pred prihodom na cilj vsaka samica že nosi vsaj milijon jajčec. Samci jih vsake toliko ošvrknejo z občudujočimi pogledi. Šest mesecev po odhodu iz Krkonošev se naša prijateljica pridruži obrednemu plesu v mraku Sargaškega morja. Daleč stran od radovednih Sodobnost 2022 399 Neva Lučka Zver Anguilla anguilla oči nešteto jegulj praznuje večno obnavljanje življenja. Njihovo drstenje je kot gibanje množice na rejvu: spontano in neurejeno, ampak popolnoma usklajeno. Parijo se naključno, brez kakršnih koli pravil, vendar je v tej viharni orgiji, v tem kaotičnem ritualu, v tem čaščenju rojstva in smrti enotnost, v kateri ta samotna bitja presežejo lastno bit. Jegulja iz reke Labe izpolni svoj namen in takoj zatem potone v živi nič. Čez nekaj dni iz milijona njenih jajčec pokukajo slavne ploščate ličinke. Dve tretjini jih pogineta, še preden utegnejo zapustiti Sargaško morje, vse preživele pa so spačke. Njihovi starši so zaužili malce preveč pesticidov, mikrodelcev plastike in težkih kovin, zato so bile njihove razmnoževalne sposobnosti okrnjene. * Za devetimi gorami v majhnem jezeru živi jegulja, še ena izmed mnogih sester vseh naših junakinj. Tudi ona po desetih letih bogatega življenja za­ čuti, da je pripravljena na pot. Občutek zrelosti jo napolni s hvaležnostjo. Prešerno in brezciljno nekajkrat zaokroži po svojem ljubljenem kraljestvu. Dobro pozna vsak kotiček jezera. Na najglobljem predelu si je v špranjah med skalami uredila udobno domovanje. Zavzdihne in se zaloti, da ji niti najmanj ni do vrnitve v rojstni kraj. Ko se poletje prevesi v jesen, se kljub temu skoraj že odpravi po poto­ ku navzdol, kot naj bi se spodobilo. Pred odhodom naredi še zadnji krog okoli jezera, in potem še enega – sama sebi se izgovarja, da se mora ogreti pred napornim spustom do morja. To noč je kot nalašč polna luna. Njena svetloba ni prav nič po godu obotavljajoči se jegulji, ki navsezadnje sklene preložiti odhod na naslednjo noč. Olajšana si ulovi večerjo in se proti jutru spravi spat. Prvič v življenju ne more zatisniti očesa. Lahko bi rekli, da ima Reisefieber, vendar je v resnici njeno čutenje močnejše in jasnejše. Prizna si, da za nič na svetu ne bi zapustila svojega jezera, v katerem je vsak trenutek enak večnosti. Bi izdala svojo vrsto, če ostane? Zagotovo bi izdala sebe, če odide. Energija, ki se pri njenih vrstnicah porabi za prečkanje oceana in raz­ množevanje, pri njej ostane v obliki maščobe in omogoči dodatno rast. Njeno telo je titansko, pogled bister in živahen. Postane capitone, matrona vseh jegulj, živečih v bližini, njihova zaščitnica in svetovalka. Vsak mesec ob polni luni vodi debatni krožek. Pravijo, da še vedno živi in nikakor ne misli umreti. 400 Sodobnost 2022 Sodobna slovenska proza Veronika Simoniti Lotova žena Spet je tu, pred temi ogromnimi vrati, z nogami, priraslimi k tlom, še malo, pa se ji bojo pod stopali žilasto razpredle korenine. Zaprta vrata vztrajajo, ona tudi: koga se bo spominjala zgodovina, nje ali vrat? Ampak če bi ji slu­ čajno kdaj postavili spomenik, razmišlja, naj ne stoji v Odesi, črnomorska slanica bi ga razjedla. Lev, sin moj, šepeta v severniku, oprosti mi. Veter raznese besede, tiščanja v grodnici ne more, ker je to zapečatena slaba vest. Lev moj, oprosti, da sem te kmalu po rojstvu dala babuški, mislila sem samo na Poezijo, verjela sem, da je vate skozme prešla zavest, da je najprej Ona: nekako naravno je bilo. Spomni se na jalove prepire z možem Nikolajem, Levovim očetom, in na njegov odhod: to je bilo edinkrat, da je Poezija odpovedala; poročena pes­ nika nista našla skupnih verzov. Nikolaj je bil ljubosumen nanjo, na njene pesmi, na Modìja, na Osjo, verjetno bi bil tudi na Josifa, če bi ga doživel. Bil je užaljen zaradi vsega, kar je bila, kar je predstavljala, ljubosumen na njen sloves in invencijo, na njen strmi nos, ki je bil kakor pečina nad Egejskim morjem, na snežni pogled in utrujeno ljubezen. ∞ Lev je bil priden otrok, tako je poročala babuška, ki ga je še čisto majhne­ ga vzela k sebi. In obdobje, ki se Anni ni zdelo dolgo, je iz Leva naredilo Sodobnost 2022 401 Veronika Simoniti Lotova žena ­ ladeniča. Kako je teh nekaj let lahko tako hitro minilo, se je spraševala m in ga kot nora poljubljala, kadar sta se videla pri babuški ali med poletnimi ­počitnicami: Lev je postajal vse bolj podoben očetu Nikolaju, bil je tudi malce kujav, rad je imel sladka jabolka, ves čas je bil v knjigah in se s kositr­ nimi vojački na skrivaj še zmeraj igral bitke, ker se je zanimal za zgodovino, za Zgodovino, ki se bo nekoč poigrala tudi z njim. ∞ Včasih sama, kadar je pozno zvečer, večinoma pa podnevi, tu v množici, stoji Anna Andrejevna pred zaporom Kresti in šteje ure, dneve in mesece. Pred meseci, ko se je tam vila vrsta drugih žensk, ki so možem in sinovom prinesle kruh in piroške in gnjat, zavite v krpe kot dojenčke v košarah, je bila skoraj vesela, med njimi se bo pogrela, vanjo bo šel droben val njihove toplote, ni sama, ni sama, in če si v stiski, ko si v družbi drugih, je to že skoraj razlog za veselje. Ženske so začele vpiti, Spustite nas vsaj do vrat, dajte jim hrano, ki smo jim jo prinesle, od njih sta vela znoj in oglje, imele so rdeča lica in iz njihovih ust so se trgali bledi kosmi kratkoživih besed. Potem so utihnile, ustrašile so se, da mogoče pazniki ravno zato ne odprejo vrat, ker one negodujejo. Anna Andrejevna se spomni tudi ženske s pomodrelimi ustnicami, ki jo je nekoč, ko je bila tudi sama zaprta – kdove, ali je v njej prepoznala pesnico – vprašala: Pa bi vi lahko vse to popisali? Anna Andrejev­ na se je začudila, a začudila se je samo navznoter, na ven ni nič pokazala, Lahko, je odgovorila, to lahko naredim. Ženska s sinjimi ustnicami se ji je zazrla v oči: Tedaj je nekaj podobnega nasmehu zdrsnilo po tistem, kar je bil nekoč njen obraz. Pa bi lahko, pomisli zdaj, opisala tudi to rekviemsko čakanje? Kaj ni toliko znosneje, če trpiš zaradi sebe in ne za druge? Kako naj sploh katera koli mati opiše strah za sinovo življenje? Za kaj takega ni črnila. Kako sploh kaka pesnica lahko kaj takega ubesedi? Tu, v tej množici, lahko samo zaše­ peta: Lev, sin moj, odpusti. Odpusti za vse moje ljubezni, ki niso šle k tebi. ∞ Prvič so se nad Leva spravili zaradi domnevne udeležbe v mladinski pro­ tisovjetski organizaciji na univerzi in ga za deset let poslali v taborišče 402 Sodobnost 2022 Lotova žena Veronika Simoniti v Tuhuranski okraj, pozneje so ga za dalj časa zaprli še dvakrat. Odkupila se je lahko samo tako, da je Carju napisala pesem o Miru. Pesem, ki je lahko odzvanjala vse do mikrofonov na stropu njenega leningrajskega stanovanja, druge njene pesmi tega privilegija niso imele: napisane med navideznim kramljanjem s prijatelji na obisku so, takoj ko so jih prijatelji tiho prebrali, romale v peč. ∞ Jaz sem že živi kip, pomisli Anna Andrejevna tu pred leningrajsko ječo, pa sem bila nekoč skica: krajša ravna poševna črta od spodaj navzgor in elipsa­ ste linije zgoraj, ki so zarisovale noge in laket, večno ležeč trup. Narisal jo je Amedeo, njen Modì, in kadar se je napil, je govoril nerazumljivosti; takrat ga je ovila v svoje ogrinjalo in nežno zvlekla na divan, na katerem jo je bil upodobil. Čez mesece pa sta se nekega mrzlega večera zavlekla vsak v svoj brlog, oba z decentnim občutkom za konec, s smislom za pravočasnost. In potem so bile tu še druge ljubezni, ki so se vse speljale mimo Leva, Vladimir in nesrečni zakon z njim, medtem pa Mihail in Artur … Anna Andre­ jevna si gre s premraženo dlanjo čez oči, iz katerih padajo snežinke. Lev, sin moj, zdaj že gotovo veš, da ljubezni ne zmanjka, če jo razdeliš, ljubezen se množi. Drugi zakon in že tretja Levova aretacija, tokrat ne samo za nekaj dni, tokrat se štejejo meseci, ko ne more do sina. Anna v sebi snuje pesnitev, ve, da je še na papir ne sme zapisati, zaplenili bi ji jo lahko Carjevi lakaji. Ni človeka, ki se Carja ne bi bal, še njegovi najožji sodelavci trepetajo, kaj šele navadni ljudje – čeprav Anna Andrejevna ni navaden človek. Ko ji je nekoč babuška na enega redkih obiskov pripeljala sedemletnega Leva, je Anni odšepetala dogodek iz šole: Lev je prinesel šolski učbenik, v katerem je bila počečkana slika generala, ki je pri Carju padel v nemilost. Učiteljica je otrokom dovolila, da mu narišejo sršeče obrvi in umetelno zavite brke ali bradavico na nosu in štrleč čekan – vse to mu je narisal mali Lev, vendar tako, kot mu je naročila učiteljica: s svinčnikom, čisto narahlo, da se bo dalo izbrisati, če bi bil kdaj tovariš general rehabilitiran. Tudi sicer je bila babuška polna strašljivih zgodb, ki se jih je morala Anna naposlušati, kadar ji je tašča pripeljala malega Leva, Si že slišala za Nekrasove iz svojega rojstnega kraja? Družino iz Odese so spravili v gulag, ne ker bi bili kaj narobe naredili, ampak po nekem nesrečnem naključju, ki so ga lokalni veljaki imenovali Stalinov žreb: če so na sedežu lokalne skupnosti, potem ko so polokali steklenico vodke, iz klobuka potegnili listek s tvojim imenom, je šla vsa družina v Sibirijo. Sodobnost 2022 403 Veronika Simoniti Lotova žena Še sama se je bala, ona, velika Ahmatova, ki je na dan, ko je umrl vpliven tovariš iz vrhuške, v trgovini po letih prvič zagledala sladkor: nikoli ga niso imeli, tokrat pa so papirnate vrečke z napisom Caxap sramežljivo čepele na polici in se delale, da so nekaj vsakdanjega. Prosila je za paket, za več ni smela, in ko ga je prinesla domov, jo je Vladimir nadrl, Kaj delaš, nesrečnica, po vse nas bojo prišli, videli bojo, da praznujemo ministrovo smrt! ∞ Nikoli ne bo pozabila tistega dne. Prišel je Orest Visocki, človek, ki ga je poslal prijatelj; ko ga je zagledala skozi okno, je vedela, kdo je in zakaj prihaja. Videla je po njegovi hoji, obotavljivi, vendar s korakom nekoga, ki je prevzel strašno odgovornost, da materi sporoči novico o arestu njenega sina. Dobila je kamnit izraz, je potem poročal Visocki prijatelju, še trenila ni, vse se je dogajalo za zidom njenega obraza. Njena slaba vest je bila dvojna, dvojna je bila slaba vest Poezije: ne ­samo da zaradi njenega pesnjenja ni preživel otroštva z njo, ampak je zaradi njenih pesmi proti Carju zdaj v zaporu. Vse življenje jo je preizkušal vrag: “No, pripoveduj, no!” – in ona je pesnila. ∞ Rekli so, vse to je poza, rekli so, kakšna mati, otroka je dala v rejo tašči, da se lahko vlači z moškimi, kaj pa se gre ta Ahmatova, se ima mogoče za dedinjo Džingiskana ali potomko grških pomorščakov, navadna Anna Goren­ko je, ki skuša iz svojega življenja narediti umetnino, trpljenje je poza, ljubimci so okras … povsod kleveta. Je tudi to, da se gnete v množici mater in žen pred zaporom Kresti sa­ mo cirkuška točka? Kako je skoraj enoletni sinov arest lahko teater? Tako dobro ne zna odigrati žalosti niti najboljša sovjetska igralka, nihče ne zna poustvariti strašnega trganja v prsih in gluhe bolečine v pogledu: vse naj ji vzamejo, oči in ude in srce, može in ljubimce, mater in očeta, samo otroka ne, sveta Marija, ti to veš, samo otroka ne, gore padajo ob tem trpljenju. Vse matere tega sveta, tiste, ki ste bile, in tiste, ki še boste puščale sinove v vojne, tiste, ki vam jih bojo iztrgali, in tiste, ki vam bojo sami ušli, poslu­ šajte me: lažja je lastna smrt, ki naj se prikrade z zastrupljenim orožjem, tifusom ali v podobi kriminalca, ki vate požene kroglo, hitro, nebolečo – in tudi če bi odprle vrata lastni smrti, bojo iz vaših ust govorili milijoni, vpilo bo nešteto mater iz Rusije, Moldavije in Ukrajine. 404 Sodobnost 2022 Lotova žena Veronika Simoniti In zagotavljam vam: takrat si noben oblastnik ne bo upal dvigniti oči k vam. ∞ Če je kje Bog, naj pojasni, zakaj je Anna Andrejevna umrla na isti dan kakor Car, dvanajst let pozneje. Čeprav: Anna v resnici ni umrla, še zmeraj je tu, pred temi ogromnimi vrati, z nogami, priraslimi k tlom, stabat mater dolorosa, v zimah in pripekah, s smaragdnimi očmi se ozira k večno zapahnjenim vratom zapora, v katerem držijo njenega sina. Vendar njene oči ne morejo več gledati in telo ji okamni v solni stolp, v soho, dvignjena noga ji za večno obstane v koraku. Če bi ji slučajno kdaj postavili spomenik, je nekoč raz­ mišljala, naj ne stoji pri odeškem morju, ampak tu, ob Nevi, pred to ječo. ∞ Na nevsko nabrežje se je z novimi obljubami prikradlo novo stoletje in zdaj tu res stoji giacomettijevski kip. Pod tem trimetrskim spomenikom, postavljenim daleč od črnomorske slanice, spomenikom ženski, ki je tam prečakala tristo ur, ženski, ki se kot neposlušna Lotova žena ozira k zaporu Kresti, pod tem spomenikom zdaj severnik pometa suho listje, med kate­ rim se znajdejo tudi tri svetlo modre kirurške maske s potrganimi trakci. V daljavi, kakih dva tisoč kilometrov južneje, tam nekje pri njeni rojstni Odesi, bobnijo topovi novega Carja in nove matere čakajo pred zapahi. Sodobnost 2022 405 Sodobna slovenska proza Barica Smole Foto: Boštjan Pucelj Mileva Na budimpeško postajo Gyula je prispela ob 9.50. Zbudila se je bila malo prej, vsa trda od neudobnega sedenja. Komajda je ujela vlak za Novi Sad. Mnogokrat se je vozila po tej poti iz Berna ali Züricha. Ko se je peljala p ­ rvič, v drugo smer, proti Švici, je občudovala prelepo postajo v eklektičnem sti­ lu, delo arhitekta Limanna. Veselila se je, da bo lahko študirala medicino ali fiziko in matematiko. Oče ji je izposloval, da je lahko hodila na srednjo šolo za fante, zdaj pa se ji je odpirala pot v znanost. V tem trenutku ji ni bilo mar ne za kraje ne za stavbe, še za ljudi ne. Ko je čakala na zvezo za Novi Sad, se ji je na hitro od nekod prikradla misel na postajo v Comu, kjer jo je maja čakal Albert, a je ta podoba izginila v pari, ki jo je spuščala lokomotiva. Zdaj je komaj opazila žensko, sedečo nasproti, ki je ravnokar jemala malico iz torbe. “Boste tudi vi?” jo je vprašala po nemško. Odkimala je; ni imela niti toliko volje, da bi se ji zahvalila. Potem je po kupeju zadišalo po kulnu in skoraj bi se ji obrnil želodec. “Kam potujete?” je zanimalo žensko, in ko je to izgovorila, so ji iz ust letele drobtine. “Vojvodina,” je rekla potiho in z naporom. Če bi ji povedala, da je name­ njena k staršem v Kać, bi morala razložiti, kje je ta vas, pa še za Novi Sad najbrž sopotnica ne bi vedela. 406 Sodobnost 2022 Mileva Barica Smole “To je pa le malo dlje od Sajlova,” se je razveselila ženska in si obrisala roke v bel robec, “tja grem jaz. Čigavi pa ste?” je nadaljevala srbsko in bilo ji je, kot bi zaslišala angelsko glasbo. “Marićeva,” je povedala. “Marić, Marić iz Kaća …” je iskala po spominu sopotnica, “poznam neke Mariće iz Rimskih Šančeva …” “To so sorodniki,” je odrezala Mileva, čeprav se je trudila, da ne bi bila nesramna. Pozabila je že na navado teh krajev, da vsakdo pozna strino ali strica, tetko ali tetka ali vsaj sestrično ali bratranca v tretjem kolenu. Marić je bil njen dekliški priimek, Albert je ravnokar doštudiral in njegovi starši so nasprotovali njuni poroki. Sopotnica si jo je radovedno ogledovala. V mreži nad sedeži je opazila njeno oguljeno torbo; kovinski vogali in ročka so se že skoraj oluščili, tka­ nina je kazala svoj rebrni votek, vzorec se je le slabo spominjal svojih rož. Tudi obleka potnice je kazala, da je bila že mnogokrat oprana, njen plet je pričal o pogosti uporabi, klobuček je bil že dolgo iz mode. Samo njeni čevlji so bili novi. Levi je bil nekoliko drugačen od desnega. Vlak je speljal in Mileva je zaprla oči. Kolikokrat se je že peljala prek Dunaja in Budimpešte domov? Rada je šla v svojo Vojvodino. Kadar se je pred njo razprla ravnina, najsi je bila rumena od sončnic, zlata od pšenice, zelena od koruze, skodrana od hmelja, popikana z bučami, prekrita z roso ali snegom, potopljena v temo ali opečena od sonca, je njeno srce nabrek­ nilo od veselega pričakovanja. To občutje jo je spreletelo že v Subotici in je brbotalo v njenih prsih vse do postajice v Kaću. Tam jo je mnogokrat pričakal oče z vozom, v katerega sta bila vprežena krepka, črna konja. Vzkliknil je čhk! in potegnila sta voz. Spominjala se je vseh njegovih ukazov, s katerimi je usmerjal živali: ot je pomenilo levo, dure naprej, stop naj se ustavita, za nazaj pa je zavpil curik. Vajeti so očetu iz grčavih rok ohlapno vodile do komatov, in ko je z njimi rahlo vzvalovil, sta potegnila proti domačemu salašu. “Pričakujete, ne?” jo je iz spominov iztrgala sopotnica, “že prej sem videla, kako slabo vam je postalo, ko sem odvila malico.” Ženske z juga so nosečnost navadno opazile prej, kot so zanjo vedele bodoče matere. Zardela je. Prepričana je bila, da tesen steznik dobro skriva njeno stanje. Zdaj, jeseni, je bilo to kar znosno, a čez poletje se ji je pod trdim, stisnjenim platnom vnemala koža. Ženska je utihnila. Po Subotici se je vlak ustavljal na vsaki postaji. Ko je speljal s postaje v Bački Palanki, je Mileva postala žejna. Pobrskala je po torbi, a steklenica z vodo je bila prazna. Sodobnost 2022 407 Barica Smole Mileva Tedaj je ženska spet spregovorila: “Boste sok iz robidnic? Sama sem ga naredila. In proti slabosti imam vinsko rutico v žganju.” “Sok, prosim,” je rekla Mileva plaho, čeravno bi ji požirek žganja dobro del, saj bi ji dal pogum za srečanje z očetom in mamo. Mimo okna je hitela reka, ki jo je spomnila na Como. Tam sta se z ­Albertom, kjer sta naletela na sneg, ki je zapadel ob vdoru sibirskega ciklo­na; objeta sta se vozila na saneh ob jezeru. Tam je začelo rasti v nje­ nem telesu to, zaradi česar zdaj potuje domov. “Ajzliban bo kmalu v Sajlovu, tam morate prestopiti,” jo je iz italijanske pokrajine, ki se na zemljevidu zdi kot podaljšek repka Švice, potegnila sopotnica. Besede ajzliban Mileva že dolgo ni slišala. Nemci, ki jih je bilo v njeni de­ želi dosti, so prinesli nove besede, tudi to za železnico. In Avsto-Ogrska je razpeljala železno cesto širom Vojvodine in drugih dežel, kjer je gospodo­ vala, da je bila njena mreža gostejša kot po mnogih državah Evrope. Kako bi sicer odvažali dobrine v svoja mesta? A to misel je takoj opustila. Če ne bi bilo vlakov, bi le težko šla študirat v Švico. Kako bi potlej spoznala Alberta? “Hvala za vse,” je rekla, ko so se ustavili v Sajlovu. “Drug ajzliban vas že čaka,” je rekla ženska, “in dobro se naj vam izteče!” Gledala je za Milevo, ki je rahlo šepala na levo nogo. Stoletne izkušnje žensk so tudi v njej pustile sposobnost, da je vsaj približno lahko ocenila prihodnost odhajajoče: “Ne bo ji lepo. Ni preveč lepa, pa še šepa. In prstana nima, tudi bogato ni opravljena,” si je mislila, a še zdaleč ni mogla vedeti, kakšne preizkušnje čakajo odhajajočo: da jo bo mož pustil zaradi svoje se­ strične, da bo eden od sinov shizofrenik, da se bo prebijala z inštrukcijami in poučevanjem klavirja … Le zakaj gre rodit domov? Da bo pustila otroka staršem, kot so to naredile mnoge ženske pred njo? “Kaaać!” je zavpil sprevodnik, ki je skočil z vlaka, še preden se je ta ustavil. Čokat moški v nošnji po bačkih običajih je stal na peronu. Molče sta se objela, nekako trdo, kot da objemata drevo. Potlej je oče pograbil torbo in hčeri pomagal na voz ter jo pokril čez kolena. Rahlo je zamahnil z vajetmi in vranca sta potegnila. “Nekje ustavite,” je rekla Mileva tiho čez nekaj minut, da jo je komaj sli­ šal. Začudeno jo je pogledal. ‘Spremenila se je,’ je pomislil, ‘čisto drugačna je, ta moja pametna hči. So ji škodile šole?’ Bila je edina, ki jo je poznal, da je hodila na tako visoke šole. Za Miloša, njenega brata, je bilo razumljivo, da se je vpisal na medicino v Parizu, zanjo pa … “Kako gre s fiziko?” jo je vprašal, da bi preskočil njeno prošnjo. 408 Sodobnost 2022 Mileva Barica Smole “Dobro,” je rekla. “Kako živiš?” Zamolčala je, da Albert nima službe, ker se je sprl s profesorjem W ­ ebrom, da živi le od inštrukcij, da mu starši ne pomagajo, ker živi z Nenemko in nejudinjo, in da močno upa, da bo dobil službo na patentnem uradu v Ber­ nu. Potlej tudi njej ne bo treba več toliko inštruirati in poučevati klavirja, pa tudi očeta ne bo treba več tolikokrat prositi za denar. Ustavil je na stranski poti pod akacijami. Kmet, ki je šel mimo, je pozdra­ vil in se začudil, da odgovora ni bilo. Šele potem je videl, da voznik joka. Konec januarja naslednjega leta je Mileva rodila punčko. V pravoslavnem samostanu Kovilj pri Novem Sadu so jo krstili za Elizabeto. Mileva ji je pravila Liserl, stara mati, oče in tetka Julka pa so jo klicali Ljubica. Kmalu po otrokovem rojstvu se je mlada fizičarka vrnila v Švico. Ko je Ljubica čez tri leta dobila škrlatinko in umrla, starša nista šla na pogreb. Mileva je bila spet noseča, poleg tega sta skupaj pisala tezo o dimen­zijah molekul. Tako kasnejši Nobelovec nikoli ni videl svoje hčere. V eni od kasnejših balkanskih vojn so izginili tudi papirji o njeni usodi. Morda leži na pokopališču v Kaću, ki je zdaj na obrobju Novega Sada, med Partizansko in Bolmansko cesto in železniško progo. Neki grafitar je na zunanji zid pokopališča napisal: Končna postaja. Sodobnost 2022 409 Sodobna slovenska proza Miha Mazzini Tuje življenje Pisal mi je, da bi se rad srečal z mano. Odraščali smo v istem naselju, če­ tudi se ga verjetno ne spomnim, saj je dve leti mlajši. Naj me ne skrbi, le nekaj bi me vprašal. Čakal sem ga na vrtu kavarne, kjer goste pred vročino branijo kostanji in se je modrina poznopomladnega neba usipala skozi veje v karo vzor­ cih. Že od daleč mi je padel v oči zaradi ene tistih oblek, za katere mod­na pravila ne veljajo, saj morajo zadostovati za vse rituale, kar jih prinese živ­ ljenje, od poroke do pogreba. Takoj se je usmeril proti meni, a zastal in si me dobro ogledal, kot bi me primerjal s fotografijami iz medijev, preden si je pokimal in prisedel. Na rob mize je odložil na pol prazno torbico iz umetnega usnja. Ni mi vzbudil spominov. Skoraj deška postava, gibi, ki se ustavljajo než­ no in oklevaje. Gosti lasje in napeta koža na čelu in ličnicah. Vse starostne gube so se mu zbrale okoli ust, proti konici čeljusti, da je bil videti kot le­ se­na lutka, s katero so pred davnimi časi nastopali ventrilokvisti. Natakarju sem le pokimal za zeleni čaj, kot ponavadi, njega pa je moral dolgo čakati, preden se je odločil za kavo. Molčala sva, dokler je ni dobil. Pazljivo je vmešal sladkor, odložil žličko in vprašal: “Ste vi mogoče jaz?” 410 Sodobnost 2022 Tuje življenje Miha Mazzini ‘O, ne,’ mi je zavzdihnil droben glasek v glavi. Ni bil videti oborožen. Neuspešno diskretno sem odrinil stol od mize, če bom moral odskočiti. “Oprostite, nerodno sem vprašal. Hotel sem reči, ko ste me videli, vas je mogoče spreletelo, da je na meni nekaj znanega, nekaj, kar vam je dav­ no tega pripadalo?” “Ne.” Počasi se je zleknil ob naslonjalo in zavzdihnil. “Saj bi bilo težko,” je rekel, “če bi kar od prve … Veste, začel sem z vami, ker vas je najlaže najti. Slavni ste in zaradi tega … Za enega vem, da je umrl že naslednje leto, v prometni nesreči, za dva se spomnim imena in priim­ ka, za enega pa prav nič.” “Oprostite …” “Ja, seveda. Pet vas je igralo nogomet. Morala je biti pomlad, ker je bilo vse zeleno. Mogoče maj? Nebo je bilo povsem modro, ne vem, če je bilo kdaj kasneje še tako. Kako modro! Saj je verjetno pogosto, a si ne upam pogledati vanj …” Odrezano je umolknil. Vrnil je žličko v kavo in jo pričel vrteti. Nadaljeval je: “Mislim, da sem bil star kakih sedem, osem. Torej je od tega dvainpetdeset let, vsaj. Se spomnite igrišča ob bloku?” Videl je, da bom odkimal, zato je pohitel: “Čisto majhno. Za gol je slu­ žilo tisto železo, na katerem so vsako nedeljo stepali predpražnike. Mama jih je vedno zmerjala, kadar je pozabila pobrati perilo.” “Spomnim se.” “Se? Ne pa prav tiste tekme, tistega brcanja na gol, tisto pomlad?” “Oprostite, ampak … Kolikokrat smo to počeli. Kaj pa se je tedaj zgo­ dilo?” “Vas pet je bilo tam zunaj. Jaz sem bil pa notri in vas gledal.” Počakal je, da mi je natakar dolil vroče vode. Zasmilil se mi je. Deloval mi je tako izgubljeno, da sem si ukazal biti pri­ jazen: “Edino, kar se spomnim, je zlomljena noga. Nekdo je brcnil v ka­ men. A to je moralo biti kasneje, že v srednji šoli.” Pogledal me je, kot bi mu bila moja gostobesednost nadležna. Umolk­ nil sem. “Veste, pred štirimi meseci sem se začel zbujati vsako noč okoli dveh in se za par ur tako grozno počutiti, da sem jutro pričakal v polsnu, ves utrujen. Trajalo je skoraj tri mesece, nisem poznal vzroka, le vsako noč sem doživel isto muko. Ob dveh je name legla groza brez oblike in nista je mog­li zadržati ne pižama in ne koža. Počasi je pronicala skoznju in drsela Sodobnost 2022 411 Miha Mazzini Tuje življenje ­ avznoter, polnila me je, kot da ne bi imel ne mesa in ne kosti, kot bi bil n votla vreča, v katero se cedi. Ne vem, kaj je bilo tisto zadnjo noč, a kar na­ enkrat me je prešinilo: ‘Lahko je grozi priti vame, če pa v meni ni lastnega življenja!’ Začela se je topiti in v nekaj minutah je izginila. Od tedaj spet lahko spim. Zjutraj mi je bilo že povsem jasno, da od tiste vaše nogometne tekme nimam svojega življenja.” Zastal je za srk kave. Odstotno si je obliznil ustnice. “Veste, ko zdaj gledam nazaj … Možno je, da sem vseskozi sumil. To živ­ ljenje, ki ga imam, je čisto običajno. Ne morem se pritoževati, nič mi ne manjka. A veliko truda me je stalo, tudi v vsaki malenkosti. Šola, potem služba, ena sama žena, s katero sva še kar skupaj, saj sva se navajena in stroški za dva so nižji, kot bi bili za vsakega posebej. Odrasla otroka, naj­ starejši se je ravno oženil, kupuje stanovanje in pričakuje najine prihran­ ke. Nikoli mi ni nič manjkalo, a, kot sem rekel, če pogledam nazaj, nikoli nisem bil zares jaz. Kot bi zlezel v neko drugo bivanje, v kožo tujca, in ga trudoma rinil skozi vsa ta leta in desetletja. Dobro telo je to, zdrav sem, zvesto mi služi, ampak ni pa zares moje. Nisem zares jaz.” Z dlanmi se je za trenutek dotaknil prsi, kot da se jim zahvaljuje, nato se je zastrmel mimo mene v daljavo. Pogledal sem čez rame in za menoj je visel prastar plakat za davno pozabljeni film o potovanju okoli sveta. Pogled se mu je osredotočil na torbici, in preden bi lahko iztegnil roko, sem vprašal: “Kaj pa se je zgodilo na tisti nogometni tekmi?” “Moje življenje me je zapustilo in skočilo v enega od vas.” “Medtem, ko ste nas gledali?” “Ja.” “Potem bi eden od nas moral to nekako začutiti?” Pokimal je: “Mislim, da. Kot sem jaz čutil, da gre, bi moral on čutiti, da prihaja.” “Kot sem rekel, teh tekem je bilo na stotine. Ne spomnim se niče­sar po­ sebnega, žal.” Položil je dlan na torbico. “Hvala, ker ste si vzeli čas. Grozno zasedeni morate biti …” “Boste zdaj poiskali še ostale?” “Ja. Upam, da moje življenje ni preskočilo na tistega, ki je kmalu umrl. Ne bi rad, da bi bilo tako zelo kratko.” “Kaj mislite, da se bo zgodilo, če … ko ga najdete?” Zamislil se je in si obliznil ustnice, preden je odgovoril: “Nič. Ne bo preskočilo nazaj. Predolgo je tega. Življenja se navadijo ­teles. 412 Sodobnost 2022 Tuje življenje Miha Mazzini Samo videti hočem, kako se godi mojemu življenju. Kakšno je postalo kljub temu, da me ni imelo.” “Kako pa ste občutili, ko je šlo iz vas?” “Mislite, kakšen občutek je to bil?” “Da.” “Pisatelj ste, zanima vas, razumem.” Spustil se je nazaj na stol. “Moja dolžnost je bila, da sem pripravil vse, kar je mama rabila za ku­ hanje, še preden se je vrnila iz službe. Šel sem v klet po … Ne spomnim se, kaj. Verjetno krompir. Premog ne, ker je bila pomlad, kot sem rekel, top­lo je bilo, samo v majici in kratkih hlačah sem bil. Vzel sem vedro in šel. Naša klet je bila čisto na koncu hodnika, ne večja kot celica. Ob vhodu je stala odslužena omara in v njej zgoraj marmelada, vložene kumari­ce in gobe, spodaj pa pridelki, na jesen repa in pesa, zdaj pa le še gajbi­ce s krompir­ jem. Sredina kleti je bila pregrajena z deskami, ki so na kupu ­držale pre­ mog. Res je morala biti pomlad, saj je bila pregrada nizka, večino premoga smo že pokurili. Začel sem pobirati krompir. Spomnim se, da so kalčki že poganjali iz gajbic, kot alge, ja, res, nekoč sem gledal dokumentarec o ko­ ralnih grebenih in tisti belo vijoličasti krompirjevi kalčki so jim bili čisto podobni. Trgal sem jih proč, preden sem dal krompir v vedro. Gomolji so bili oveli, gubasti, mlahavi. Nobene moči niso več imeli. Iz kalčkov se je cedilo. Metal sem jih na premog. Nisem slišal, da bi se odprla vrata v klet. Kar nenadoma mi je stal za hrbtom. ‘O!’ je rekel in poskočil sem, tako sem se ustrašil. Sosed iz vrhnjega nadstropja, koščen, z lobanjo namesto glave. Dolgi, beli zobje. Ljudje, ki se smejejo, kot volk grize. ‘O, dečko!’ je re­kel. Zobje nad mano, jaz, poln groze. Iztegnil je roko po meni, odskočil sem in butnil z nadlahtjo ob deske sosednje kleti. Zabolelo me je. Polno iveri se mi je zadrlo v kožo. Umaknil se je in stal med vrati, pazil, da ni­ sem mogel mimo. Spet je skočil proti meni, ušel sem mu na drugo stran. Razširil je roke in zakoračil naprej. Kako majhno klet smo imeli. Skočil je proti meni, vrgel sem se čez deske na premog in plezal kvišku. ‘O, igraš se! Nagajivček! Rad imam dečke, ki se igrajo! To se dečki morajo, to je na­ ravno!’ Priplezal sem čisto do vrha in zdrsnil čez, prav do okna. Prekrit je bil s pajčevinami, hotel sem ga odpreti, a nisem zmogel, mehanizem je moral biti zarjavel in uničen. Zgrabil me je, zvlekel nazaj in padel name. ‘Zapri oči,’ je rekel, ‘lepo ti bo.’ Potegnil mi je hlače čez pete in otepal sem se na vso moč, govoril je, kako mu je všeč, da se igrava, kako lepo se igra­ va, igra je bistvo človeka, kar igrajva se. Sram me je bilo, ko mi je vlekel dol spodnjice, ker se malo prej po lulanju nisem obrisal in mama mi je Sodobnost 2022 413 Miha Mazzini Tuje življenje stalno govorila, da moram paziti, da se moram vedno brisati, kaj bodo rekli reševalci, če se mi kaj zgodi in bodo v bolnici videli, da imam rumen madež med nogami. Smrdel je po svinjski pečenki in sadjevcu. Zalival me je s svojim znojem, ki je bil hkrati vroč in leden, prihajal je nadme v valo­ vih in še sedaj jih čutim, nikoli se nisem nehal potiti tako, kot se je on na meni. Kako me je zabolelo. Nisem vedel, da lahko nekaj tako boli. In skrb, ta skrb! Bom prišel pravočasno domov, še preden pride mama, da očedim sebe premogovega prahu, ki sem ga goltal in sopel, vse te tekočine, ki sem jo čutil na sebi? Rinil je vame in obraz mi je stlačil čez vrh kupa, zagledal sem vas skozi okno. Igrali ste nogomet in se smejali. Saj vas nisem sli­ šal. Videl sem po obrazih, da vam je lepo, uživate, nebo, kako modro je bilo nebo. Nisem hotel biti tu, hotel sem biti tam. Hotel sem biti eden od vas. In v tistem trenutku je bolečina ugasnila. Moje življenje je preskočilo v telo tam zunaj. Jaz pa sem ostal opazovalec v tujem telesu.” Visoko je nagnil skodelico in jo dolgo držal pred usti, četudi iz nje ni pritekla niti kapljica. Ko jo je odložil, se je zastrmel v mizo, dokler nenadoma ni sunkovito vstal, ne da bi me pogledal. “Oprostite,” sem rekel, “kaj pa najbolj pogrešate od življenja, ki vam je ušlo? Od vašega pravega življenja?” Odgovoril je hipoma in presenetil samega sebe: “Lahkotnost.” Čutil sem vročino prihajati iz stola. Zlezla mi je na boke, se ugnezdila v črevesju, napolnila želodec, prepojila srce, se povzpela v glavo in zahli­ pal sem zateglo, s čvrsto stisnjenimi ustnicami. Nisem se mogel ustaviti. Z dlanjo mi je tolažilno stisnil rame. “Hvala za vse,” je rekel in odšel. Ko sem končno zmogel odpreti oči, sem skozi solze zagledal kovance, ki jih je pustil na mizi in so se lesketali v soncu. 414 Sodobnost 2022 Sodobni slovenski esej Nastja Vidmar Poetična arhitektura “… in z močjo ene besede začenjam novo življenje rojen sem da te spoznam in imenujem svoboda.” Paul Eluárd Pesnik sedi v zavetju svoje sobe in z nalivnim peresom zapisuje besede ter jih polaga eno zraven druge. Njegova aktivna nepremičnost mu dovoljuje, da gradi in postopoma zgradi svet, ki za svoj obstoj ne potrebuje ničesar drugega kakor zgolj neslišne, a nikoli tihe besede. Besede imajo namreč to moč, da prekinejo nepredirno tišino in postanejo glasnik vsega tistega, kar šele prihaja. Vendar pa človeku beseda in papir včasih nista dovolj real­ na, da bi lahko vzpostavila vez z njim samim in s svetom, ki ga obdaja; k temu namreč spada še nekaj drugega. Človek se mora izpovedati kamnu, ki neslišno in nemo stoji pred njim kakor mogočna, hladna in zapuščena stavba, v kateri prebiva duh minljivosti. Strah pred sledovi obrabe, katere­ga glasnik so stavbe, pesniku omogoči, da se pobrati z lastno smrtjo in sprej­ me svojo minljivost, ki jo v procesu pisanja utrjuje z besedami. V izpovedi Sodobnost 2022 415 Nastja Vidmar Poetična arhitektura kamnu pesnik prisluhne sebi, ozdravi svoje rane in odkrije svojo lastno pot; pot potrpežljive tišine, v katero se mora človek odeti, da bi se odkril in se navsezadnje tudi spoznal. Pesnik se zaveda, da “preden je človeku dovoljeno spregovoriti, mora videti” in pesnik vidi – v globine svoje nena­ domestljive biti, ki v sebi zrcali ves svet. Poezija je poseben način videnja vsega tistega, kar je ves čas prisotno, in “kako bi lahko pesnik izrazil kaj drugega kakor svoje srečanje s svetom?”. Pesnik se ves čas srečuje s svetom, prav tako pa se ves čas srečuje s samim seboj, ne da bi se morda tega dobro zavedal. Pred njim se vse pojavi prav takšno, kakršno v resnici je – brezmejno in neskončno, iskreno in pri­sotno, vidno in nevidno. In vsakdo kdaj pa kdaj začuti potrebo, da bi se vsaj za nekaj časa odvrnil od “poenostavljanja, sistemov, abstrakcij in drugih polovičnih ali celih laži in opazoval svet, kakršen je v resnici,” kot pravi Hermann Hesse. V tem opazovanju nikoli in nikdar ni prostora za laž, za navideznost, za površinskost, za grobost in odsotnost; pesnik ves čas pro­ dira v globine svoje trajne in spreminjajoče se biti ter v tem procesu ostaja in postaja vse bolj in bolj prisoten. Medtem ko pesnik brska po razrahljanih in ničkolikokrat razdejanih razsežnostih svojega obstoja, ki ga ves čas na­ govarjajo k pisanju, opazi vse tisto, kar obdaja njegovo dušo in ji poklanja zven; pesnik mora ljubiti dež, ki njegovemu nepremičnemu sedenju po­ klanja svojo zvestobo in vztrajanje, hkrati pa prekrije hrup hitečega sveta, ki mu pesnik ne želi več slediti. Neizmerno uživa ob zvenu pritajenega topotanja dežnih kapelj, ki pričajo o skrivnostnem trenutku, ki je pesniku vedno ljub. Pravijo, da se predniki na zemljo spuščajo z dežnimi kapljami, in vsakdo, ki piše, bi moral ljubiti dež, saj ga okrepi in obdari z ljubljenimi, ki so že davno odhiteli proti nebu. Ljubezen do dežne kaplje, ki polzi po oknu njegove sobe, medtem ko piše, le še krepi njegovo vez s svetom, ki jo ohranja in oznanja beseda. Pesnik opazi dežne kaplje, tako kot opazi vse obdajajoče ga, česar prej ni opazil. V nekem trenutku sam postane stvarnik sveta, ki se zelo dobro zaveda, da je bila na začetku beseda. In principio erat Verbum, beseda, ki je človeku poklonila moč in pogum, da preobrazi zven drobne dežne kaplje v prostran, širni svet. S tem pesnik tudi začenja – z drobno kapljico vode, s katero zgradi svet, kot ga še ni bilo; pesnik postopoma odstre tančico, za katero skriva svoj pravi obraz, in pripravljen je, da ga pokaže vsemu stvarstvu. Pesnik se žrtvuje v prid začasnosti in se ves čas žene za neizpolnljivimi cilji, ki prebivajo v osrčju njegove radovedne, tihe duše, ki teži k vzpostavitvi 416 Sodobnost 2022 Poetična arhitektura Nastja Vidmar posvečene prisotnosti – nepojmljive pozornosti, v kateri se pojavi prostor za ustvarjanje nečesa novega. Njegove besede rastejo in rastejo in naposled zrastejo v eno izmed mogočnih stavb, med katerimi se vsak dan sprehaja njihov stvaritelj. Pesnik je vselej arhitekt duše, ki soustvarja svet, je arhi­ tekt misli, in tako kot lahko arhitekta razglasimo za velikega umetnika, že če sledimo ideji, ki jo razvija in snuje v mislih, še preden je stavba zares zgrajena, tudi poet besede postavlja eno ob drugo v mislih, preden jih skrbno zloži na list papirja in jih s tem napravi otipljive. Besede so njegov trden, nesmrten gradnik – temelj –, večne sobane, v katerih odkrije svoj obraz in si v njih ustvari svoj dom. Toplo zavetje iz črk, besed in stavkov. Pesnik poetične arhitekture je tisti, ki gradi; tisti, ki ves čas neutrudno gradi, in primeri se mu tisto, o čemer je pisal Jorge Luis Borges: “Nekdo si zada nalogo, da bo narisal svet. V dolgih letih naseli prostor s podobami pokrajin, kraljestev, gorovij, zalivov, ladij, otokov, bivališč, pripomočkov, zvezd, konjev in ljudi. Malo pred smrtjo se ove, da ta potrpežljivi labirint črt riše podobo njegovega obraza.” Pesnik išče svojo pot, ki vedno leži za besedami, za podobami, za zvoki, in s tem ves čas vzdržuje in neguje svoje večno srečanje s svetom; spomni­ ti se mora vsega, kar je že pozabil – šele tako lahko odkrije svoje lastno bivanje v svetu in določi mejo, s katero udomači brezmejni prostor in neskončni čas. Kot pravi Tarkovski, “človek, oropan spomina, ostane ujet v iluzorni eksistenci. Pade iz časa in s tem izgubi zmožnost vzpostavljanja vezi med sabo in svetom.” Proces pisanja je proces spominjanja. Spomina na vse tisto, kar je človek že davno pozabil. Čas namreč ne teče: traja in se ohranja, kakor neumrljiva duša pesnika, ki sedeč v objemu svojega pisa­ teljskega zanosa uri posvečeno kontemplacijo, s katero ustvarja smisel in misel, ki ima moč, da potuje skozi celoten kozmos. Pesnikova misel, prelita v skico, postane osnutek, rokopis knjige, ki še ni šla v tisk. Majhne knjižice, polne zapiskov, prerastejo v kup knjižic, ki jim kmalu pripada povsem last­ na knjižna polica. Svoje misli pesnik zapisuje in hrani na tankem, skrbno zloženem papirju; s kamnitimi črkami jih zapisuje in pušča za seboj. Vse kaže, da je to edina sled – sled črnila na bledo belem listu papirja. Kakor da bi se sprehajal in za seboj puščal odtise svoje nevidne duše, ki ji zapiše s haikujem: Pljunek črnila – pero postane duša, razlita v svet. Sodobnost 2022 417 Nastja Vidmar Poetična arhitektura Pesnik se sprehaja med svojimi besednimi stavbami, in medtem ko nje­ govo negibno telo skorajda povsem miruje, roke snujejo in neposredno upodab­ljajo vse tisto, o čemer razmišlja. Roke, ki ves čas pišejo, imajo svoje sanje, svoje lastne hipoteze. Človeku pomagajo spoznavati svet v vsej njegovi intimnosti in pomagajo mu sanjati o svetu, ki je vedno lahko tudi drugačen. V zavetju svoje sobe pesnik pozorno premišljuje z dlanmi svoje duše. Kant je zapisal, da je “roka okno duha” in pesnik, željan spoznavanja, si kot vsak pravi mislec želi prodreti v samo bistvo stvari, s tem ko tipa in se dotika vsega tistega, kar je v njem skrito; ni mu pomembno tisto, kar se prikazuje; njegovo pozornost pritegne nekaj, kar v sebi hrani seme največjih skrivnosti. Pesnik je lovilec pomenov besed, ki določajo temelje njegove konstrukcije. Zaveda se, da mora odstraniti vse tisto, kar prikriva njegovo lastno resnico in njegov obraz, zato se neredko zazre skozi okno svoje sobe v daljave in v svojih premišljanjih pomisli na izvorni pomen besed, ki jih zapisuje. “V izvoru,” kot pravi pesnik, “se nahaja seme vsega tistega, kar sledi.” Pesnik pri sebi pomisli, kako beseda poezija, ki izhaja iz besede ­poiesis, predstavlja nekaj pristno arhitekturnega. Modro je vedeti, da je poezija klasičen arhitekturni pojem, saj izraža proces nastajanja nečesa, kar je še neobstoječe. Pesnik v svojem ustvarjalnem procesu ugotovi, da je arhitekt lastne duše – dušni pastir. Poezija pa zanj pred­ stavlja mogočno cvetoče polje, kjer se njegova osamljena duša pase, da bi lahko ujela tisti pravi pristni trenutek in ga izrazila na sebi lasten način, v sozvočju čutečega človeka, ki se nikoli ne naveliča svojega življenjskega poslanstva – pisanja. Pisanje v nekem skrivnostnem trenutku postane ritual; Antoine de Saint­ -Exupéry opiše ritual kot posvetno tehniko, ki človeku omogoči, da se “počuti doma v svetu” (Einhausung). Počutiti se doma v svetu je trenutek, ki izraža globoko religijsko prakso ali občutje, ki v izvornem in pristnem pomenu pripada latinski besedi relegere: izraža najglobljo in najbolj po­ svečeno prakso pozornosti in tu-biti. In praksa pisanja, kakor tudi vsaka druga pristna religijska praksa, pomeni prakso posvečene pozornosti, ki jo človek v prvi meri namenja samemu sebi ter svetu, ki ga obdaja. Pesniku je podarjena moč, da lahko vzpostavlja in ohranja odprt prostor; pesnik je tisti, ki ves čas rešuje svet. Opazi namreč, da ga obdaja hladna, okamnela tišina izpraznjenega sveta, ki mu nikoli zares ne more v celoti pripadati, v kolikor ne ustvari sprejemljivejšega sveta. Poezija je lahko močna in globoka obramba proti terorju časa in svet pes­ nika ves čas neutrudno in tiho nagovarja, naj mu s toplino besede p ­ ovrne 418 Sodobnost 2022 Poetična arhitektura Nastja Vidmar barvitost, nežnost in lepoto, ki jo ves čas izgublja zaradi vsega tistega in tistih, ki so izgubili kompas svojega srca, ki bi moral vedno bíti v sozvočju z drugimi srci. Ker pa se to le redko primeri, pesnikova duša neredko trpi zaradi grobosti, ki jih predenj meče neusmiljeni svet krivic in bolečine. Svet pesnika ves čas prosi, naj ga naredi sprejemljivejšega in življenja vred­nega, in pesnik dobro ve, da če bi vsakdo v svojih nedrjih nosil poetično srce, bi svet nikoli ne bil zmožen grozodejstev, v katerih se vedno znova utaplja, izgublja in zaradi katerih šteje preštevilne žrtve, ki padajo pod rafali besed ali strelov tistih, ki niso nikoli spoznali pomena pisane besede; besede miru in ljubezni. Srce sveta se v vsakem hipu pomračenja izgublja v grobosti, ki je pesnik nikoli ne more sprejeti za svojo; v odsotnosti, ki pesnika prepričuje, da je edina možna pot samota; v nasilju, ki pesniku in njegovim ljubljenim zadaja nezaceljene rane; v lažeh, ki pesniku dajejo moč, da si upa priznati, odkriti in spregovoriti svojo resnico; v sovraštvu, ki pesniku oteži pot do spoznanja, da gre ves čas pravzaprav zgolj in samo za ljubezen; v pretvar­janju, ki pesniku pokloni pot odkrivanja in spoznavanja samega sebe. Pesnik se v duhu brechtovske drže čudi razmeram, v katerih živi, in samega sebe ves čas nagovarja: “Ne vztrajaj na svetu, ki se lomi ob tvoji nogi!” Pesnik s čudenjem budi duh filozofije, ki mu ponuja možnost za vstop na prizorišče sveta; nepredušni vir čudenja je prav tista odmaknitev, ki pesniku omogoči, da se mu nekaj povsem običajnega prikaže na povsem neobičajen način. To pa je tudi bistvo vsega dušnega raziskovanja, ki člo­ veku omogoči, da spozna ustroj, po katerem poteka življenje. Tok vseh stvari se lomi ob vsakem začudenju in nobene razlike ni več med človeškim življenjem in besedo, ki postaja jasen glasnik vsega živega. Pesnik v nekem trenutku spozna, da je pripravljen na to, da se povzpne na vrh peščenega otoka, na katerem mora stati z izvlečenim mečem – tiste­ mu, ki si upa storiti kaj takega, Bog naposled podari odločilno zmago. Vse druge bitke niso več pomembne, poet dobi tisto najhujšo in najbolj neiz­ prosno – bitko s seboj in s časom, ki mu je namenjen. In to v svetu, ki ga je treba ves čas premišljati in graditi, vedno znova, a vsakič na drugačen način. Določenim stvarem sveta mora pesnik, prav zaradi časa, ki ga nima na pretek, reči ne: “Ne morete biti tako, ampak drugače.” In v tem je veličina vsakega obstoja. Pot življenja je večno spominjanje, spreminjanje in ne izključevanje; življenje pesnika ves čas nagovarja k skromnosti in posvečeni pozornosti. V razburkanem zanosu mladostniške vneme je prav pesnik tisti, ki šele začenja spoznavati, da se nekaj lahko zgo­ di tako, lahko pa tudi povsem drugače. Pesnika minevanje trajnega časa uči Sodobnost 2022 419 Nastja Vidmar Poetična arhitektura tirnic življenja; šele kot starec, ki se spominja svojega otroškega življenja in mladostnih dni, ki so že davno minili, lahko ugotovi, da sčasoma življenje teče vse počasneje – njegovo notranje trajanje je upočasnjeno. Nič več nima potrebe po hitenju, ničesar več mu ni treba spoznati in ničesar več ni, kar bi bilo še treba storiti. Pesnik se naposled sooči z lastno upočasnit­ vijo; življenje ga nagovarja k temu, da upočasni svoje trajanje v svetu, da bi lahko opazil vse tisto, česar ni moč uzreti z odprtimi očmi. Blaise Pascal je nekoč dejal, da vsi problemi človeštva izvirajo iz človekove nezmožnosti, da bi sam s seboj sedel v tišini svoje sobe. In pesnik počne prav to – sam s seboj sedi v tišini svoje sobe, vendar njegovo mladostniško vihravo dušo kliče drzen svet, ki ga ves čas vabljivo nagovarja, da ga je treba usvojiti in ­spoznati do potankosti. Vendar tisti, ki ima voljo in moč, da sedi sam s se­ boj v zavetju svoje sobe, kaj kmalu spozna, da tam zunaj ni ničesar, kar ne bi bilo že vseprisotno v njem samem. Ko je Hafiz začutil potrebo po tem, da spusti vse in odide na največje romanje, se je ustavil in tri dni sedel sam s seboj v čisti tišini. Zgodilo se mu je največje potovanje – potovanje vseh potovanj; v sebi je odkril vse tisto, kar je dotlej iskal zunaj sebe. Ka­ kor Hafiz lahko tudi pesnik s posvečeno pozornostjo obsedi sam s seboj; kakor zenovski menih, odet v spokoj tihe gore, ki ugotovi, da se vzrok in rešitev vsakega problema nahajata v njem samem. Sedeč v oddaljeni sa­ moti kontemplativnega prostora, ki ga zapolnjuje tišina, se pesniška duša z izbranimi besedami sprehodi proti nebu in nagovori stvarnika v sebi, kakor je Leonard Cohen nagovoril tistega, ki mu je bil najbliže: “Pustil si me peti, povzdignil si me, moji duši si dal žarek, da bi potovala dalje. Zložil si mi svojo zadržanost nazaj v srce. V moje oči si znova skril solze. Skril si me v goro svoje besede. Rani si dal jezik, da se je zacelila. Mojo glavo si pokril z učiteljevo skrbjo, moji roki si namenil dedovo moč. O, ljubljeno govorjenje, o, tolažilno šepetanje v grozi, neizrekljivo pojasnilo dima in krutosti, odstrani samozaroto, pusti me izzivati drznost veselja.” 420 Sodobnost 2022 Poetična arhitektura Nastja Vidmar V tihem, svetem nagovarjanju tistega stvarnika, ki prebiva v njem samem, se pesniku začne odpirati ves svet. V globoko upočasnjenem ritmu začenja znova, od začetka. V globini njegove samote je jedro, v katerem je zapisana njegova lastna zgodba; da bi jo odkril, mora na pot, z namenom odkritja nečesa, kar je mnogo večje od njega samega. Z močjo ene besede odkriva vse tisto, kar šele mora biti odkrito. Pot pisanja je vselej pot odkrivanja, spoznavanja, postajanja in ne pot določenega konca. Pesnik je večni arhi­ tekt duše, ki stopi pred prostrano obličje sveta in pogumno izjavi: “Vi veri universum vivus vici.” V imenu resnice poet v vsem zunanjem začenja odkrivati svoj lastni obraz. Bolj kot se spušča v svoje globine, več in dlje lahko vidi, a največji dar mu zmore pokloniti prav tišina. Ko ima pesnik res nekaj povedati sa­ memu sebi, mora nujno umolkniti. Čim spregovori, ga nekaj opozori na to, da se pred njim zapirajo nebeška vrata. Tišina je jezik duše, ki jo mora pesnik neutrudno negovati in varovati. Kot pravi Henry David Thoreau: če se človek želi znova polastiti svojih besed in s tem svojega življenja, mora “najprej preiti skozi tišino”; tišina je namreč prostor, kjer prebiva resnica. Pesnik nikoli ne more obstajati v celoti, če si ne upa spregovoriti lastne resnice; za ponarejenimi občutki se vedno skriva neki duši neznani vzrok, ki ga je treba najprej odkriti in nato preseči. Resnica se namreč pokaže v preseganju, preseganje pa je pravo dejanje svobode. Vsak, s samim seboj iskren pesnik bi zato v prvi vrsti moral brati in preučevati svoje lastne pes­ mi, saj so te kompas, ki ga vodi po poti do resnice. V pesmih, ki jih pesnik izraža, se skrivajo vrata, ki jim ljudje na smrtni postelji, ljudje, razpeti med dvema svetovoma, pravijo vrata v večnost. Tistemu, ki hodi po poti resnice, bodo vrata v večnost vedno odprta. Pesem pesniku ponuja vpogled in ga vodi v globino, do tistega temelja, od koder lahko vidi višino – najnižja točka je hkrati vedno tudi najvišja, večni Zenit duše, ki enači vse naspro­ tujoče si razsežnosti. Globlje kot se spušča, več lahko vidi in višje se lahko povzpne v življenju, ki je trajno in nikoli ne preneha, četudi se v praznosti in površinskosti vsakdanjega življenja vse to morda zdi precej drugače. Pesnik se vse bolj zaveda, da ni pesem tista, ki ga dela večnega, temveč sanje, v katerih ni nič izmišljeno; in zapiše: Sonce bo kmalu doseglo svoj Zenit, najvišjo točko Sodobnost 2022 421 Nastja Vidmar Poetična arhitektura na nebu in v duši – “samt”, pot, ki vodi sanjajočega k resnici. Po ukazu vzvišenega Boga je pesniku poklonjena tišina in s tem dar stvar­ nika, da lahko v svoje dokončane pesnitve vdihne duha in jim s tem pokloni življenje, ki traja še dolgo po tem, ko zbledijo ozvezdja. Četudi bo spomin na njegov obstoj nekega prihajajočega dne stvar preteklosti, se pesnik ves čas nahaja v katakombah svojih besednih konstrukcij, ki so vselej nesmrt­ ne. Trajne so kakor duša slehernika, ki mu je v svetu magičnih razsežnosti podarjeno umirajoče, minljivo telo. Četudi nekega dne njegovo telo stroh­ ni in s tem priča o minljivosti časa, ki mu človek venomer pripada, za njim ostajajo visoke zgradbe, katerih gradniki so besede. S pisanjem se pesnik nenehno približuje svojemu lastnemu izvoru – želi se dotakniti trenutka, ko je začel obstajati, trenutka, ko se je življenje začelo. Na samem začetku življenja je seme vsega, kar mora slediti. “Nobena stvar se ne more začeti, če ni sposobna vsebovati vsega, kar se lahko razvije iz nje. To je glavna značilnost začetka,” njegov najmočnejši in najdragocenejši potencial. Kakor poezija tudi arhitektura človeka vedno veže na svoj začetek, s tem pa ohranja tisto, kar je večno in vedno prisotno. Kakor vsaka stavba ima tudi vsaka pesem svojo avro, tisti najbolj intimen učinek umetniškega dela, ki je enkraten, neponovljiv in povezan z idejo avtentičnosti, kot jo je izrazil Walter Benjamin; povezan je s tradicijo, kateri pripada in v katero je umeščen. To pa človeku odpre vrata in raz­ krije neposredno vez, ki jo ima s preteklostjo. Pesem, kakor tudi stavba, v pesnikove roke položi kos trenutka, ki je že davno minil. Povezuje ga z duhovno stvarnostjo svojega časa in pesnik se ves čas bori z nečim, kar je večje od njega samega – problem vsake dobe je namreč to, da poskuša presekati tok časa in prekiniti to pomembno vez. Želi izbrisati spomin, ki je za pesnika nujen. O tem je spregovoril Vinayak Bharne, ko je obravna­ val vprašanje “senčnega sveta”, ki ga je gradil Jun’ichirō Tanizaki. Mojstri senc se v arhitekturi kažejo skozi odsotnost svetlobe, v poeziji pa se sen­ ce nahajajo med vrsticami tistega, kar nikoli ni neposredno izpovedano; pesem zato od bralca pričakuje, da bo prav on tisti, ki bo zmožen videti onkraj besedne pojavnosti in si bo drznil videti vse tisto, kar je zapisano med vrsticami. Včasih zapisana beseda pove manj kot tista, ki je pesnik ni 422 Sodobnost 2022 Poetična arhitektura Nastja Vidmar zapisal. Pesem, ki ji pesnik pokloni lastno dušo, računa na bralca, da se bo uspel sam izpeti iz sveta nevednosti, in ves čas navija zanj – da bi se mu le uspelo opogumiti in osvoboditi teme, ki mu zastira pogled proti soncu. Pesnik mnogo dolguje svetu, v katerem se nahaja, prav tako pa tudi dobro ve, da je vez s preteklostjo nujna, saj v primeru, da preteklost ne razsvet­ ljuje prihodnosti, “človeški duh prične korakati skozi temo”. Pesnik zato vsakič znova vzpostavlja in ohranja vez s preteklostjo, vez s svojim izvorom, ki jo neguje skozi besedo. Njegovo budno pozornost vsakič znova pritegne etimologija duha, ki zanj predstavlja nekaj, kar je za utapljajočega se pod gladino vode kisikova bomba. V kolikor pesniku uspe prodreti v izvor in spoznati izvorni pomen besede, ki jo zapisuje – se z njo spozna, se ji predstavi in se z njo spoprijatelji –, mu je odprta pot k največjemu spoznanju, k izvoru in spoznanju samega sebe. In prav za to ves čas v resnici gre – da bi v množici drugih odkril sebe. Vsakemu človeku je namreč dano, da se v svoji lastni prisotnosti lahko odkrije, vendar njegova podoba postane jasna šele v stiku s tistim drugim. Mirna, tiha kontempla­ cija, ki jo pesnik skrbno neguje, ni izpopolnjena, če o njej ne more pričati nekomu, ki ga je pripravljen poslušati. Iz tega pa izvira tudi začetni vzgib pisanja in vsega pesniškega ustvarjanja. Pesnikova pot se namreč začne v tistem ključnem trenutku, ko samemu sebi zastavi vprašanje: “Zakaj pišem?” Tedaj se pesnik počasi in vztrajno približuje nečemu, kar bo odklenilo vrata njegove skrbno zapečatene sobe in ga osvobodilo. Vse bolj jasno mu postaja, da piše tisti, ki je nekoč spregovoril, a ga ni nihče slišal in mu prisluhnil. Nikoli in nikdar ni bilo nikogar, ki bi prisluhnil tistemu, kar je imelo o sebi ali o svetu povedati njegovo srce. Vse dokler sam ne postane tisti nekdo in si naposled le prisluhne. Beseda in papir, kot opazi pesnik, v tistem tre­ nutku nista več dovolj in potrebno je nekaj tretjega; spoznanje, da se mora izpovedati kamnu, ki neslišno in nemo stoji pred njim kakor mogočna, hladna in zapuščena stavba, v kateri prebiva duh minljivosti. Duh, ki prisluhne vsakomur, ki ima kaj povedati. Pesnik v trenutku spoznanja zapusti varen prostor svoje sobe, kjer na­ stajajo njegove besedne konstrukcije, in se poda med trdne konstrukcije stavb. Zvočnost neizgovorjenih besed se vedno najbolj jasno sliši v tihem, samotnem sprehodu skozi prazno, neobljudeno mesto. Arhitektura ima zato mnogo opraviti s pesništvom, saj predenj postavlja oprijemljive po­ dobe stavb in prostorov – konstrukcij, ki so na las podobne tistim, ki jih pesnik ves čas ustvarja. Besede, ki jih zapisuje, imajo moč, da odpirajo nove Sodobnost 2022 423 Nastja Vidmar Poetična arhitektura in vedno nove prostore, ki v nekem trenutku morda še niso vidni, a so ves čas v procesu nastajanja. Ko se pesnik sreča s stavbo, nanjo projicira svoja čustva in občutke, med njima pa se zgodi nenavadna, celo skrivnostna izmenjava: pesnik vstopi v stavbo in postane del nje prav tako, kakor ona vstopi v vanj in postane del njega. Pesnik se srečuje z živim prostorom stavbe; približa se ji, se je dotakne, se spoprime z njo, jo poveže s svojim telesom, s svojimi prsti se poda po gladki ali hrapavi površini njenega ovoja in med njima se zgodi intimna izmenjava – človek stavbi preda svoje občutke, stavba pa mu jih vrača v posebni obliki. Omogoči mu, da se sreča s samim seboj, sreča pa se tudi s svojim lastnim začetkom, ki je predpogoj pesmi, ki nastaja v tišini. Stavbe namreč dihajo tišino in njihova prisotnost priča o tem, da imajo dar prisluhniti in dar govora. Pesnik se nežno dotakne stavbe, ki stoji pred njim, zapre oči in prisluhne lastni zgodbi, ki prihaja iz globine njune tesne vezi: Ko pade mrak, se v tej brezčasni tišini pojavi senca, ki svoj odmev razgrinja po dolgih hodnikih. Da bi preživel, se moram spoprijateljiti s stavbami, se naučiti jezika, ki ga ti večni muzeji okamnele tišine hranijo v svojih nedrjih. Čas je zaustavljen, stoji pri miru in skupaj z njim obstanem – z dlanmi se sprehodim po zidovih, gladkih in hrapavih, toplih in hladnih; in kar naenkrat na pročelju zatipam utripajočo žilo, po kateri teče življenje. Uho prislonim na utrip, diham, zaznavam in poslušam srce, ki se skriva v notranjosti. In spet moram na pot – odkriti vse tisto, kar je očem skrito. “Jaz sam sem prostor tam, kjer sem.” Umbilicus mundi. Pretakam se v svet in imam moč, da uprostorim svobodo zase in za vse tiste, 424 Sodobnost 2022 Poetična arhitektura Nastja Vidmar ki potujejo skupaj z menoj. Sledim utripu, ki ga zaznavam z dotikom, in vstopim skozi vrata v notranjost. Prižgem svečo in skrbno negujem njen plamen, ker vem, da bo razsvetljeval stezo, po kateri hodim, čeprav obdan s prepadi in zlo slutnjo vsega tistega, kar prihaja. Na dlaneh mi utripa svet, ki komaj čaka, da me spozna. Pesnik v podobi mogočne konstrukcije uzre svoj lastni obraz in z močjo be­ sed izraža svojo zvestobo življenju. Tišina neobljudene ulice ga nagovarja k samotnosti. Poklanja mu zavetje pred nevednostjo in v globine srca mu polaga spoznanje, ki ga pesnik nosi s seboj vse do zadnjega diha: “Jaz sam sem prostor tam, kjer sem.” Sodobnost 2022 425 Tuja obzorja Dana Podracká Foto: Lucia Papcová Banja, polna milosti Mesečeva ljubimka Dana Podracká (1954) je ena osred­ njih slovaških pesnic (nagrajena je bila večina njenih dvanajstih pesni­ ških zbirk), cenjena esejistka (deset knjig) in večkrat nagrajena pisateljica za otro­­ke. Študirala je psihologijo in se zaposlila kot znanstvenica na psi­ hološkem inštitutu v Bratislavi. Bila je ured­nica revije Literárny týždenník (1988–1999), nato tri leta namestnica glavnega urednika. Štiri leta je bila po­ slanka Narodnega sveta Slovaške repu­ blike, zdaj pa je zaposlena v Literarnem informacijskem središču. Debitirala je s pesniško zbirko Mesečeva ljubimka (1981), za katero je prejela nagrado Ivana Kraska za prvenec leta, njena naj­ novejša zbirka nosi naslov Pa­ternoster (2018). Podracká se je uve­ljavila kot “avtorica, ki razisku­je mitske koordina­ te sveta, notranje od­nose posameznih plasti najbolj obče človeške izkušnje in različne plati kozmične razsežnosti bivanja” (I. Čičmanec). Njena poezija je uvrščena v temeljne tuje anto­logije slovaške poezije, v petih jezikih pa je izšla že v samostojnih izdajah. 426 Našel sem jo. Bila je bela, brez krivde, na šipo je sopla besede, jih spreminjala v neznane pokrajine, v drevesa zatisnjenih oči s strunami vetrnega goslarja. S kamenčki sem pripravljal ogenj, a toplote je bilo prav toliko kot hladu. Ko se mi je zazdelo, da je še malo moja, je dvignila prste, v zrak narisala peruti kakor najmanjši dirigent in odšla skozi zaprta vrata. (Mesečeva ljubimka, 1981) Sodobnost 2022 Banja, polna milosti Dana Podracká Milost odvrnitve Zgolj za prgišče trnulj, ki jih je požgal mraz, tu drobim na golem kamnu, naključno zbližanem s toploto dlani – ramena samot naokrog. Čas v trenutku strahu, plaha arhitektura plamena. Pred silo sem pokleknila – čelo me je upognilo proti zemlji kot gazelo: spremenljivo zaupanje do tvojih korakov. Bilo bi pravično, da me ne bi ubil, ko bi osramje, polno dlak, obrnila proti tebi z obrazom – na hrbtu bi začutil večerne ljubkujoče roke, iznajdbo šibkejšega. (Pisava, 1993) Sodobnost 2022 427 Dana Podracká Banja, polna milosti Jud Alfreda Hrdličke V odprtem očesu smrti – obstajati je moral že v zavesti, dolgo gneten iz črnega mauthausenskega kruha, v vseh ustih združen s slino pogoltnjenega zrna, eden, viden kot privid v ledeneči linici barake – nadčlovek je pokorjeni, tisti, ki s krtačo drgne ulico, pomiva senčno stran Mojzesovih desk – že krepeni kri v drobni ožiljenosti kamna. (Pisava, 1993) 428 Sodobnost 2022 Banja, polna milosti Dana Podracká Kraljevsko načelo Krona in žezlo sta se spojila s škrlatno lučjo zahajanja, dvorana je prazna – parketi z lilijastimi intarzijami zmorejo pogoltniti stok, vzdih strasti, nezadržni pridušeni korak izpovedi, ljubimko pa obdati z obzidji iz hermelinovega ogrinjala – golota je okretna puščava, blodnjak sipin in mivke, v katerem se osipavajo stopinje, sesuvajo obrazi – če bi ne bila vsa hkrati besedilo, preprosto bi me ti, kot grobnico, oklenil s telesom. (Pisava, 1993) Sodobnost 2022 429 Dana Podracká Banja, polna milosti Košnja pokopališke trave Tete Blažena, Alžbeta in Anna, pa tudi mnoge druge, ki jih nisem poznala, so v nekem neustavljivem trenutku odprle omaro in začele pakirati kovček za na oni svet. Dekliška oblekica, pesmarica, vžigalice, blokec in nalivnik, prenesene besede, ki jih bo treba preveriti takoj zatem: glas, luč, roka, sin, ki kosi pokopališko travo, jo zavija v rjuho in privezuje na hrbet oslice, da bi z jutranjo zarjo prežvekovala sveže bilke ljubezni. (Kazemate, 2004) 430 Sodobnost 2022 Banja, polna milosti Dana Podracká Banja, polna milosti Klečim v banji in berem sodni spis o izvršbi lastnine Augustíne D., ki je v petdesetih letih poskrbela za otroke usmrčenega in jo je doletela višja pravičnost, ko so ji vrnili banjo z obtolčeno glazuro, belo medvedko na štirih šapah. Banja, polna milosti, je stala na razpokanem betonu, in ko je zvečer od otroške utrujenosti vzvalovala voda, je izza žareče peči prihajal oče. Govoril: Nedolžen sem; in ti dve besedi sta bili milo in brisača, sladka pena iz nacefrane vode življenja, ki se je spreminjala v zlatega prašička sreče. (Kazemate, 2004) Sodobnost 2022 431 Dana Podracká Banja, polna milosti Paket iz zapora Jaz, spodaj podpisani politični zapornik, potrjujem, da sem vse osebne in civilne premičnine izročil in nimam nikakršnih gmotnih zahtevkov do države. Prav tako preklicujem, da sem v času eskorte izgubil en robec, bržčas pri aretaciji. Soglašam, da se s seznama odpiše naslednje: razbita očala v etuiju, stara krtačka za roke, ovratni šal, par rokavic, šahovnica s figurami, še štirje robci, dvanajst knjig, mapa s prošnjami za obnovitev postopka, nalivnik znamke Žiak. Pustite mi le moči, da kljubujem pastem nejevere vase, kadar na tla iz sivega betona pred mrakom pada sonce in kliče sence, ki me pozdravljajo. (Kazemate, 2004) 432 Sodobnost 2022 Banja, polna milosti Dana Podracká Življenje je pogovor in sen, gospod Heidegger Preberem odstavek in ugasnem, pa znova prižgem; na način SOS razvozlavam pogovor z Arthurjem Millerjem pretrgano vpitje, ki se sramuje lastnega obstoja: – modrost je sumljiva, – najodločnejši nastop Henryja Kissingerja je bilo bombardiranje Kambodže, – vojne v Vietnamu, Koreji, Ruandi in na Balkanu so ustvarile nemoč, – ne bi se našlo niti tisoč Američanov, ki vejo, kaj se dogaja, – dovolj je razlogov, da ta civilizacija propade. Nepojmljivo se mi zdi, da še trajam v lastnem bitju srca, po polnoči lahko med stegni izpuščam meglenice, se oprimem zlatega kapnika in poletim skozi mnoštvo drugih svetov, o katerih lepoti ne vemo ničesar. (Kazemate, 2004) Sodobnost 2022 433 Dana Podracká Banja, polna milosti Spovednik za oknom hitrega vlaka Euronight Legam na ležišče hitrega vlaka Euronight Čakam, da pride spovednik Za zamreženo roleto tam zunaj je, v škrlatni temi, poprej zeleni, polni nezrelega miru Česar se spovedujem, ni deset božjih zapovedi Povezano je z nami, ki skušamo pisati, s tem, kar se ni zgodilo, pa bi se lahko zgodilo Napisano čaka na utelešenje, na nekoga tam zunaj, v škrlatni temi, kjer lahko beseda postane strela, stopi pod oboke obrvi in začne učinkovati Včasih mi ne uspe dognati, katere slike so poškodovane in omogočajo prihod tujcev, demonov ali prekletih Prihajajo z nevpadljivimi nahrbtniki in kolportirajo kaos Sem se pregrešila, ko sem zapisala, da je vsaka naslednja ženska grob prejšnje, kjer jo za miloščino luči umijejo svetniki? Zrem v roleto iz kvadratov in križev, toda odveze ni na vidiku (Kubus, 2014) 434 Sodobnost 2022 Banja, polna milosti Dana Podracká Doumeti je vse / Rilke Rada bi opisala svetlobo, skozi katero sem stopala, a zmorem o njej povedati zgolj to, da vsak žarek prispeva k dozorevanju skal in vode Ta svetloba me je pripeljalo do kraja, kjer je iz mivke štrlel ležalnik Prilika o človeku, ki je vstal, vzel svoje ležišče in odšel, toda edino bitje daleč naokoli sem bila jaz Ni se mi uspelo izviti iz tega prizora, zaprl me je v drob in pomnil Resnično ležišče nosimo v glavi, togi od navade, dogme ali tiranije Leta se ne zganemo z mesta, napeti v uniformi po istem kopitu Vse do trenutka doumetja, da je ležišče treba zavreči Kot tisti, ki je to storil pred menoj (Kubus, 2014) Sodobnost 2022 435 Dana Podracká Banja, polna milosti Valkira, ki ne prihaja Materin brat se iz vojne ni vrnil domov, ostal je brez telesa in zatorej brez groba Zame leži v smrekovem grobu, kamor so domačini petinštiridesetega zakopali dva vojaka Eden je bil Nemec, drugi brez dokumentov Ležita tam skupaj in si posojata kosti Videvam ju skozi režo naoknice Pogovarjata se o istem Eden je ljubil, drugi ljubezni ženske nikoli ni poznal Materin brat ga prosi, naj mu znova in znova bere pismo: Dolgo sva kljubovala, bala sva se, ker je bilo prvič Najine solze so bile tako silne, da so žvenketali kristali Bila sva si bliže kot Valhala, kjer v slavnostni dvorani, polni zlatih ščitov, sedijo častniki in generali V popolnem brezvetrju opazujem njuni senci, eden drži drugega in skupaj zreta proti obzorju, od koder naj bi vzniknila Valkira, ki ne prihaja (Kubus, 2014) 436 Sodobnost 2022 Banja, polna milosti Dana Podracká Mrtve duše nad ozimnim žitom Gogolj je sežgal Mrtve duše, ker jih ni bilo mogoče obuditi V pismu piše: Beda, če o svetih stvareh in o posvečenih, višnjih stvareh spregovori gnila beseda, tedaj je bolje, če gnila beseda spregovori o gnilih stvareh Izgubil je rogove iz svetlobe, potonila mu je sveta razbitina Na pozeblih steblih siromaštva ni bilo jambora, po katerem bi se bilo moč povzpeti in pogledati v krošnjo Ne uspe se mi odkrižati predstave, da je bilo to pismo napisano tudi zame V stanju prebujenja se name prilepi njegov mraz Le kolikor pretrpim, toliko zažarim Če bi spremenila misterij, bi se zganile mrtve duše nad ozimnim žitom Ne zato, da bi se poveselila Sobakjevič in Čičikov Skrivnost brez ljubezni ima rušilno moč (Kubus, 2014) Sodobnost 2022 437 Dana Podracká Banja, polna milosti Velika podlasica pelje mamo čez gorski prelaz Čez terase somraka je zdirjala velika podlasica Rjavo zimsko barvo je zamenjala za beli hermelin Obšel me je mraz Memento mori Ko se je mami na konici nosu pojavila bela pika in se razpustila po vsem obrazu, se je vklopil program smrti Obraz je prekrila neznosno bela zvezda Iz prekopanega diha so se dvigali grički Velika podlasica je peljala mamino dušo čez gorski prelaz in za seboj puščala male roke svetlobe Vsako noč prižigam svetilko in jo postavljam na mizo, da bi besede našle pot, če me že pogum ni pustil naprej (Paternoster, 2018) 438 Sodobnost 2022 Banja, polna milosti Dana Podracká Mejnik neograjenega uma Tenko drevo v kamniti prsti je obstalo na mrazu, preživelo, da bi dalo od sebe tri višnje Najvišja je že do golega oglodana od ptic, koščica lobanje štrli iz mečave Srednja, ki jo dosežem z roko, se daje s črvom, mesečno bleda Najnižja je zrela, sočna, ne zame Prvenec za tistega, ki pride za menoj Ta prispodoba lebdi s koreninami v prostoru neograjenega uma Palica, kakršno sem dobila Videnje, ki ga imam (Paternoster, 2018) Sodobnost 2022 439 Dana Podracká Banja, polna milosti Paravan iz ledenih kvadratov Morala sem počepniti v srditem mrazu in se polulati v zamet Snežni kristali so požirali toploto, padajoče kapljice so se preobražale v zrna granatnega jabolka, pogrebno sadje Tisto noč je umiral oče Namesto njega je dihala cevka, ki je črpala kisik iz drevesa, ki ga je videl samo on Prosojno listje je sedalo na paravan iz ledenih kvadratov Držala sem ga za roko v beli cerkvi Lev je oživljal levčka s svojim dihom Košuta je pila iz izvira, kot hrepeni duša Vol je sprejemal usodo žrtve Rozeta se je vrtela in še vedno se ne neha (Paternoster, 2018) Pesmi je izbral in prevedel Andrej Pleterski 440 Sodobnost 2022 Razmišljanja o(b) knjigah Nada Breznik Odloženo (preloženo?) življenje O romanu Miriam Drev Od dneva so in od noči So dopisovanja, ki so bila že vnaprej dogovorjena in namenjena javnosti, dopisovanja izjemnih ljudi ali posameznikov, ki bi to radi postali, in so zastavljena problemsko, filozofsko ali literarno, in mnoga, tako pisma kot tudi dnevniški zapisi pomembnih osebnosti, nosijo zgodovinski pečat. So tudi obrekljiva in spletkarska dopisovanja, erotična, intimna, ljubezenska, so izpovedi, snubljenja, čaščenja in hinavljenja. Četudi niso zastavljena kot romani, gotovo vsebujejo obilje snovi zanje. Ohranjena dopisovanja običajnih ljudi včasih razkrijejo kakšno družinsko skrivnost, razvozlajo nesporazume za nazaj, čeprav je morda že prepozno, lahko pa vsaj seda­ njim rodovom vrnejo mir, jih odrešijo dolgoletnih nepotrebnih zamer ali pa, bognedaj, na novo podžgejo sovraštvo, sumničenja in vsadijo dvome. Predvsem pa dopisovanja, povezana z vrvico časa, prinašajo vedenje, da je vsaka posamezna zgodba zgolj nasledek preteklih zgodb, le njihovo nadaljevanje, in da smo, čeprav v svoji enkratni pojavnosti, večplastni in je naš izvor globlji, kot si predstavljamo. * Sodobnost 2022 441 Nada Breznik Odloženo (preloženo?) življenje Od dneva so in od noči Miriam Drev je zanimivo grajen roman v pismih, ki odgrinja tančico s preteklosti mladega para, ki si je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi velikega pomanjkanja in kljub mnogim preprekam želel ustvariti udobno življenje in boljši standard. Pisma v romanu so zbrana v tri sklope. Prva pisma, iz časa neposredno po drugi svetovni vojni, pišejo vrstnice in vrstniki prijatelju in kolegu Mihu Vrbovšku, v drugem mu piše žena Pavlina, ki je v Londonu na jezikovnem izpopolnjevanju in začasnem delu. Ženina pisma so iz let 1959 in 1960. Najnovejša pisma, ki datirajo v leto 2019, pa si izmenjujeta hči in vnuk para, o katerem teče beseda v romanu. Le eno samo pismo je napisal Miha. Pre­ senetljivo je, da je ohranjeno v družinskem arhivu, v katerem se navadno nahaja le pošta, naslovljena na prejemnika. Podobo Miha Vrbovška, nekakšnega glavnega junaka v senci, si bralci postopno sestavljamo iz drobcev pisem, ki so mu jih namenili prijatelji, pozneje si še natančnejšo ustvarimo iz pisem njegove žene Pavline. A bolj kot Miha v teh pismih zažari prav ona, Pavlina, vedoželjna, dinamična, radovedna, odprta, delovna in varčna, praktična, podjetna in dobra opa­ zovalka. Na koncu se nam bo zastavljalo vprašanje, kdo je v resnici glavna oseba tega romana. Je to res Miha, je to Pavlina ali nemara njuna hči Agata, ki čez mnogo let dobi škatlo z obledelimi kuvertami, pisma odpira, prebira, pretipkava in jih po sklopih pošilja sinu Jakobu, da bi oba spoznala, kaj se je v preteklosti zgodilo z očetom in dedom Mihom ter mamo in babico Pavli­ no. Na koga dogajanje v preteklosti, ki se bo razodela skozi pisma, najbolj vpliva? Koliko zamer je še ostalo? Je odpuščanje mogoče? In ne nazadnje, kakšen pomen imajo spomini? Za odgovor na to vprašanje se je dobro vrniti k odlomku iz dela W. G. Sebalda Saturnovi spomini, citiranem na začetku knjige: “Spomini mesece in leta spijo v naši notranjosti in se tiho razraščajo, dokler neznatne stvari ne vdrejo na dan in nas čudno oslepijo za vse življenje … In vendar, kaj bi bili brez spomina? Niti najpreprostejših misli ne bi mogli urediti, niti najbolj čuteče srce se ne bi moglo skloniti k drugemu, naše življenje bi bilo samo neskončno zaporedje nesmiselnih trenutkov in niti sledu ne bi bilo o preteklosti.” Agatini spomini in komentarji v pismih sinu, seznam dopisovalcev na začetku knjige ter letnice poslanih pisem pred vsakim sklopom so nekak­ šen pripomoček, s katerim nas avtorica spretno vodi skozi roman, ki je, čeprav osredotočen na intimne zgodbe, hkrati tudi dokument časa, v ka­ terem so se te zgodbe odvijale. Odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja bo večkrat iskala tudi Agata, ki ji intenzivnost ukvarjanja s preteklostjo 442 Sodobnost 2022 Odloženo (preloženo?) življenje Nada Breznik v valovih naplavlja spomine, razburka čustva in oživi v podzavest potis­ njene bolečine. To je tudi čas, da se preteklost in spomini postavijo na pravo mesto. Bosta iz njih Jakob in Agata potegnila tudi kakšen nauk za njuno sedanje življenje? Ali je navsezadnje razumevanje preteklosti pogoj za pravilno uravnavanje lastnih dejanj, za dobre, pametne odločitve? Ali kaj olajša življenje? Morda se s tem le poveča toleranca do oseb, ki so nam bile uganka, tujci, morda jim lahko pozneje, čeprav za nazaj, namenimo kakšno toplo čustvo več, čustvo, ki ga prej nismo zmogli doživeti in posredovati. In morda si skoznje laže odpuščamo lastna ravnanja, ki nam niso vedno v čast, vendar uvidimo, da so pravzaprav človeška. Avtorica ne vsiljuje naukov in odgovorov, le Agati polaga na pero glo­ boke razmisleke, napisane v izbranem literarnem slogu, ki odlikuje tudi njeno siceršnje pisanje. * Mirjam Drev je v romanu Od dneva so in od noči uporabila inovativne pri­ stope in jih spretno združila v romaneskno celoto, uporabljajoč pri tem različne sloge in načine pisanja. Najbolj avtentični, najbolj prepoznavni in njeni so prav gotovo v pismih, v katerih Agata spregovori sinu Jakobu. Z njimi in z Jakobovimi odgovori je spretno povezala prvi in drugi del ro­ mana; ustvarila je nekakšen most, prek katerega bralci lahko prehajajo na eno ali na drugo stran, od pisem prijateljev k pismom mladega para. V njih se izraža tudi pisateljičina življenjska zrelost, izkušenost, tolerantnost in modrost. Toda pisatelj je dober pisatelj takrat, ko zna krmariti tudi v sve­ tu in času, ki mu ne pripadata, ki nista njegov izkustveni svet, ko se zna poglobiti tudi v miselnost ljudi povsem drugega kova, prepričanj in navad, kar avtorici prav dobro uspeva. Njeni literarni junaki imajo povsem pre­ poznavne, človeške obraze in tako prepričljive značajske poteze, da lahko kot bralci vzpostavimo z njimi čustven odnos, da smo strpni in razumeva­ joči, pa hkrati tudi kritični in zamerljivi. Poleg glavnih junakov je v romanu še lepo število stranskih oseb, denimo Pavlinina prijateljica Klara, živahna in zapravljiva, pa šefinji v bolnišnici Western Hospital, Miss Bead in Mrs. Simmons. Ne gre pozabiti niti vseh Mihovih dopisovalcev iz mladosti, katerih zgodbe so strnjene v pismih; v njih prepoznamo tako mladostno razigranost kot obupanost, resigniranost, pa tudi tekom časa pridobljeno zrelost njihovih avtorjev. * Sodobnost 2022 443 Nada Breznik Odloženo (preloženo?) življenje Miha in njegovi prijatelji so generacija mladih, ki si je tik po drugi vojni zastavljala povsem običajna, a za njihovo prihodnost zelo pomembna vprašanja, o šolanju, poklicu, zaposlitvi in zaslužku. V njih vre mladostna radoživost, želja po ljubezni in avanturah kot v vseh generacijah mladih od petnajstega do dvajsetega leta, morda še burneje zaradi vojne, ki jih je, čeprav začasno, nekako zamrznila v času. Toda posledice komaj končane vojne ne morejo kar ponikniti v pozabo, vlekle se bodo leta in jih spremlja­ le skozi mladost, odraščanje in še pozno v starost. Mnoge je zgrabila in za seboj povlekla povojna evforija, brezmejna in iskrena želja sodelovati pri obnovi porušene domovine, zato se bodo brez pomislekov podali na mladinske delovne akcije, udarniško, prostovoljno delo, čeprav nekateri še premladi in prešibki za težaška dela. Miha Vrbovšek tako sodeluje pri grad­nji železniške proge Brčko–Banovići, za katero je Miroslav Krleža ­nekje napisal, da je to res ni bila edina po vojni zgrajena proga, prav gotovo pa je bila edina na svetu, ki so jo zgradili otroci, skoraj brez vsake tehnične podpore. Podobne udarniške akcije, spremljane z veliko voljo in veseljem, so potekale v večini držav, ki so utrpele porušenja. A po vojni v nekdanji Jugoslaviji so sledila tudi mnoga razočaranja. Fante je mučilo obvezno in dolgotrajno služenje vojaškega roka, pogosto v nemogočih razmerah, daleč od domačih, od deklet in komaj začetih ljubeznih. Za nekatere so bile to tako hude preizkušnje, da so si celo vzeli življenje. Kljub vsemu so v večini mladih prevladovali vitalnost, neizmerno zaupanje in vera v boljši jutri. Tako je mladenka, skoraj še otrok, Mihovo nekdanje dekle, v pismu Mihu zapisala: “Jaz sem sedaj nova oseba, izgube od prej hočem čim bolj dati na stran. Nočem, da ta težka vojna hodi za mano. Taka je moja strategija.” Pisma Mihovih prijateljev in prijateljic v prvem delu romana so pripo­ vedi o prijateljstvih in navezanostih, odkritih in tudi prikritih ljubeznih, dilemah, prvih uspehih v poklicu, o razočaranjih in depresijah, v njih se skrivajo želje po potrditvah in predvsem po ohranitvi prijateljskih vezi. Po pismih sodeč je bil Miha velik ljubitelj športnih aktivnosti, privlačen, priljubljen, uspešen, bon vivant. Rad je hodil v hribe, plavat, igral je odboj­ ko. Z izjemo pisem prijatelja Franeta so pisma Mihu preprosta, kratka, omejena na pomembna sporočila in novice, včasih malce tožeča, drugič zafrkljiva. Prihajajo iz Kranja, Maribora, Tržiča, z Golnika, pa iz Novega mesta, Z ­ agreba, Kolašina, Pančeva, kakor so se po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji razkropili Mihovi prijatelji. Frane, ki je že nekoliko zrelejši, strokovnjak v svojem poklicu, ki ga opravlja v Črni gori, boleče doživlja osamljenost zaradi ločenosti od prijatelja, ki ga neizmerno pogreša. Veli­ ko časa sta preživela skupaj, mučita ga celo ljubosumje in užaljenost, če 444 Sodobnost 2022 Odloženo (preloženo?) življenje Nada Breznik Mihova pisma ne prispejo dovolj hitro. V njih je več kot prijateljstvo, so plaho izražena globlja čustva, ki jih Frane ne upa priznati niti samemu sebi, kaj šele odkrito zapisati v pismu. Dotaknejo se tudi Agate. Ko jih prebira, začuti do Franeta posebno naklonjenost. * Časi, ko smo pisma prejemali v poštne nabiralnike, se na žalost iztekajo. Ta­ ko prijetno je bilo prijeti v roke kuverto z ročno izpisanim naslovom, z znano pisavo, ki si se je že navadil, saj si točno vedel, katera roka ga je napisala. Nekatera pisma so bila tako težko pričakovana, da si kuverto raztrgal že kar tam, pri nabiralniku, in začel takoj hlastno prebirati vsebino. Včasih si se na glas zasmejal, odkimaval z glavo, zavriskal in hitel pripovedovati domačim, kaj piše v pismu. Spet druga si si zaprta skrbno ogledal, morda pogladil in jih doma spravil nekam na varno, odlašal z odpiranjem, iskal pravi trenutek, da bo branje kar se da zbrano, saj si zanje vedel, da prinašajo poseben bralni užitek in te napolnijo s čustvi. Pisma posebno dragih ljudi. Glasovi in sporo­ čila od daleč. Ta si shranil in jih hraniš še danes, čeprav pisava bledi, čeprav bledi spomin na poteze, na gibe, na mimiko dopisovalca. Spomin na očeta, ki je po prestani možganski kapi in z napredujočo demenco vsak dan urejen, obrit in počesan v dopoldanskih urah stal ob oknu v dnevni sobi in nemo opazoval ulico. “Poštarja čaka,” mi je rekla mačeha. To je bil zanj osrednji dogodek dneva. Prihod poštarja, ki bo morda prinesel pismo, novico, kak glas od daleč, ki bo obrnil tok njegovega življenja in ga spet pognal v tek. Sam se je z drsajočim korakom in naslonjen na steno odpravil po hodniku do nabiralnika. Toda pisem je bilo vse manj in manj in nazadnje so nehala prihajati. Vidno potrt, le s časopisom v rokah, se je vrnil v stanovanje. Časopis je listal brez prave volje in zanimanja. Toda naslednji dan se je spet postavil pred tisto okno in nemo gledal na ulico. Ko je nekega dne prišel zjutraj v dnevno sobo čisto nag in povsem zbegan, je bilo tudi čakanja na pismonošo konec. Moje okno je računalniški ekran. Na njem se dnevno izpisuje pošta. Pisma, ki prihajajo, so čedalje krajša. Besede se izgubljajo. Namesto njih se pojavljajo kratice, začetnice, številke, znaki, praznine, praznine. Lp, N. * Drugi del knjige večinoma predstavljajo pisma, ki jih Mihu iz Londona v Ljubljano pošilja žena Pavlina. Njuna Agata, ljubkovalno Bučka, materino Sodobnost 2022 445 Nada Breznik Odloženo (preloženo?) življenje odsotnost preživlja pri njenih starših. Mamica Pavlina v Londonu dela kot strežnica in čistilka v bolnišnici Western Hospital. Mlad par se je spora­ zumel, da bo Pavlina v Londonu delala, da bi zaslužila in prihranila nekaj denarja za boljše življenje in višji standard, kot bi si ga lahko privoščila z delom doma. Sočasno želi Pavlina, študentka anglistike, izboljšati znanje angleškega jezika. Pavlina svoje delo opravlja vzorno in vestno, pogosto de­ la nadure, dela tudi ponoči, pripravljena je varčevati celo na račun zdravja. Družabna in radovedna, z občutkom za estetsko si kljub varčevanju kdaj pa kdaj privošči tudi kak nakup, kaj posebno lepega, rada posedi s prijateljico v kavarni, obišče kopališče, zaide v galerijo. Bere angleško literaturo in hodi v kino. V svojih pismih Mihu podrobno opisuje svoje delo, preživljanje prostega časa, opisuje in okarakterizira prijateljice, sodelavke in nadrejene. Prilagodljiva je, zato so prvi, nič kaj spodbudni vtisi, kmalu pozabljeni. Z možem sporazumno podaljšujeta rok njene vrnitve, saj ju mami želja po nakupu avtomobila. Medtem v Ljubljani raste vrstna hiša z garažo, ki pa ne sme ostati prazna, menita oba. Na moža je ponosna, privošči mu, da se v prostem času razvedri, spodbuja ga, da obiskuje hčerko in staršem dodatno in diplomatsko pojasnjuje razloge njenega nenehnega odlašanja z vrnitvijo domov. Miha si privošči obisk v Londonu, tudi to je strošek, za katerega je treba zagotoviti dodaten denar. In Pavlina je vešča z denarjem in načrtovanjem izdatkov in prihrankov, predvsem pa je pripravljena sprejeti tudi dodatna dela in še malo podaljšati bivanje. Po tako želeni avto bo treba odpotovati v Nemčijo, za nakup pa potrebujeta posrednika, ki ima s tem več izkušenj. V obdobju, ko sta protagonista tega romana stremela k uresničitvi svojih ambicioznih načrtov, ni bilo ne lahko ne običajno odpotovati v London, se učiti jezika, delati, samostojno pokrivati vse stroške in še varčevati. Tudi odnos do osebne lastnine je bil v času socializma povsem drugačen. Imeti in ustvarjati nekaj zase ni predstavljalo vrednote. V ospredju sta bila družbena lastnina in kolektivizem. Vendar se je avto, ne toliko kot potre­ ba, prej kot statusni simbol, kar hitro in prioritetno vrinil v zavest ljudi. Imeti, razkazovati in vzbujati nevoščljivost drugih, tudi če sam v tistem, kar imaš, ne znaš uživati …, ta miselnosti ni izginila niti v najbolj krutih časih. Tudi zavist kot prislovična lastnost Slovencev od nekdaj kraljuje na vrhu lestvice. Zavist ni le lastnost zavistnežev, temveč tudi tistih, ki jo namenoma izzovejo. Je tekmovalnost v kopičenju materialnih dobrin res gonilo napredka ali le pot do sesutja naravnih virov in uničenja planeta? A roko na srce, v letih 1959 in 1960 je bil življenjski standard tako nizek, da ambicioznosti mladega para in njune poti do uresničitve ne moremo 446 Sodobnost 2022 Odloženo (preloženo?) življenje Nada Breznik enačiti s pohlepom, kot lahko na objestno kopičenje materialnih dobrin gledamo danes. Od časa njune mladosti in skupnih začetkov pa vse do danes so se močno spremenile in premešale vloge matere in očeta, od­ nosi v partnerskih razmerjih, pravice žensk, istospolnih partnerjev, vse v smeri enakopravnosti, enakih pravic in obveznosti. Na drugi strani se potuhnjeno krepijo težnje, da bi na teh področjih znova zakorakali nazaj v preteklost. * Agata, Bučka, je bila v času materine odsotnosti brez pomislekov zaupana Pavlininim staršem. Ko je Pavlinina mama zbolela in se je pojavilo vpra­ šanje njenega odhoda v zdravilišče, je Pavlina razmišljala, da bi hčerkico v začasno varstvo zaupali Mihovi sestri. Nihče, ne ona sama, ne njen mož in oče Miha, ne stari starši, ni niti za hip pomislil, da je skrb za otroka od­ govornost staršev, matere in očeta. Dandanašnji bi bilo samoumevno, da v takem primeru skrb za otroka prevzame oče. Toda Miha je ta čas živel življenje samca, z odgovorno službo sicer, s skrbjo za zagotovitev sredstev za gradnjo vrstne hiše, ki pa mu je najbrž ni bilo treba graditi z lastnimi rokami, saj so bile to organizirane gradnje, v nasprotju z individualnimi hišami, ki so jih gradili sami bodoči lastniki ob pomoči sorodnikov, prijate­ ljev in sosedov. Imel je dovolj časa za razvedrilo in šport. Hodil se je kopat k Šternu, bolj kot kaj drugega so ga utrudile igre trojk, zvečer, kot sam p ­ rizna v edinem pismu prijateljici Nives, je prišel domov kdaj tudi “fajhten”. Otroka je redno obiskoval. Z obiski in s kakšnim sprehodom ter izletom je zadostil vsemu, kar se je od njega kot očeta tedaj pričakovalo. Pavlina je zaradi materine bolezni sicer razmišljala, da bi se le vrnila domov, mati je njen povratek pričakovala in zanj prosila, vendar je kmalu prevladalo pre­ pričanje, da vrnitev ni potrebna. Toda vprašamo se, ali se cena materinega zdravja ali cena leta in pol otroškega razvoja, ki je v zgodnjem obdobju najbolj intenziven, lahko meri s ceno avtomobila? Dejstvo je, da je v Agati ostal nejasen občutek praznine in prikrajša­ nosti, ki ga ni moglo nič nadomestiti. Njen odnos z ostarelim očetom je zaznamovala odtujenost, saj se je v času Agatine pubertete odselil in zavil v molk, ki ga je le v zadnjem obdobju svojega življenja občasno prekinil, včasih celo z gostobesednostjo. Agata je poskušala razumeti mamo, nave­ zati pristnejši odnos z očetom, toda njena čustva in spomini se povezani z babico in dedkom, ki ju je imela kot otrok v neposredni bližini. Od njiju je prejela tisto, kar majhen otrok najbolj potrebuje, ljubezen in občutek Sodobnost 2022 447 Nada Breznik Odloženo (preloženo?) življenje varnosti. Z njima je doživela trenutke, ki so oblikovali njeno osebnost, predramili njen čustveni in domišljijski svet. Ko prebira pisma, ko gladi robove listov, se prek njih poskuša zbližati z mamo in očetom, toda gren­ kega občutka zapuščenosti se ne more znebiti. Iz pisem sinu Jakobu razberemo, da ima do mame ambivalenten odnos. Po eni strani se prepoznava v njej, po drugi pa ugotavlja: “Bila sem komaj v njihovi predzadnji vrstici,” piše. Razigrana in živahna Pavlina je zanjo tuj­ ka v tujem svetu. “Ali bi jo morala razumeti?” se sprašuje. Njen spomin na očeta kdaj pa kdaj zaživi v presenetljivih podrobnostih, vendar mu manjka tiste topline, ki jo začuti, ko pomisli na babico, na obiske v zdravilišču, ko ji neskončno vesela teče v naročje ob snidenju ter se od nje v nepomirljivi otroški žalosti poslavlja, ko se z dedkom odpravljata domov. Spomin nanj uokvirja posebna poduhovljenost, še posebej v trenutku, ko stojita drug ob drugem na neki postaji na poti iz Rima v Ljubljano in tiho zreta na Trst. Ta pogled je želel in moral deliti z njo v kratkem postanku vlaka, čeprav je zanj tvegal zamudo in ženine očitke. Takšnih posebnih trenutkov, ki se z vsemi čustvi prebijajo iz spominov, ji ni bilo dano doživeti ob starših. Še nekaj zbode v oči v Pavlininem pismu iz januarja 1960. “Lahko si misliš, v kakšno razpoloženje me je spravil prvi del tvojega pisma. Sama očitanja, da se lahko požvižgam na stvari, ki si mi jih obljubil v Ljubljani, da bova že naredila račun doma in ne vem kakšne primere še o moji poosebljeni zapravljivosti. Kakor da bi bilo zdaj, ko se vračam do­ mov, najbolj važno, da kar v pismu začenjaš prepir, ki naj bi se nadaljeval, ko pridem.” Zbode v oči, res, zmoti ta pravica, ki si jo jemlje Miha, da očita, grozi, postavlja meje in nadzira tudi zaslužek, ki ga je ustvarila žena. Zanimivo je, da je tudi tako imenovani napredni zahodni svet v petde­ setih in šestdesetih letih slabo prikrival zagledanost v večvredni moški spol. Ko je Miha v Londonu obiskal Pavlino, se je odnos njenih nadrejenih vidno omehčal, pa ne le zavoljo njegove šarmantnosti in opevane lepote. Predstavljal je jamstvo svoji ženski, ki, čeprav še tako iznajdljiva, spretna, delavna in vztrajna, lahko vsak čas poklekne in podleže svoji nepredvidljivi, muhasti in šibki naravi. Če se danes vprašamo, kako blizu smo ne enakosti, temveč enako­ pravnosti, odgovor ni enoznačen. Skriva se v mnogih pokazateljih, tudi v številu in pogostnosti kriminalnih dejanj, zagrešenih v domačem okolju, prikritega besednega in telesnega nasilja nad šibkejšimi med štirimi zidovi, ki ga družinski člani pometajo pod preprogo, vse dokler ne preseže praga njihove vzdržljivosti. 448 Sodobnost 2022 Odloženo (preloženo?) življenje Nada Breznik Iz pisem, ki jih je pisala možu, se zdi, da je bila prav Pavlina tista, ki je vlekla pomembne poteze, sprejemala odločitve, organizirala Mihov obisk v Londonu in dajala navodila do najmanjših podrobnosti. Moža je imela iskreno rada. Bila je tolerantna in razumevajoča, zamer ni gojila in živela je za čas, ko se bo vrnila domov in bo vse drugače, ko bodo vsi trije zaživeli v hiši, ki jo je v mislih že opremljala, ko se bodo z novim avtomobilom brezskrbno vozili na izlete, ko bodo obiskovali prijatelje in jih gostili v svojem novem domu. * Jakob in Agata, mati in sin, imata pristen odnos, ki se s pismi še poglablja. Skoraj idealen, morda celo idealiziran. Njuna odločitev, da izbereta pisma kot medij medsebojne komunikacije, kljub mnogo dostopnejšim in hitrej­ šim načinom, je zavestna. Verjetno izvira iz dejstva, da si za pisanje pisem izberemo pravi trenutek, da jih pišemo v miru in tišini, da se ob pisanju mnogo bolj poglobimo in potopimo v vse skrite kotičke zavesti, ki jim v pismih laže in prej dovolimo, da pridejo na plan. Še posebej je poveza­ nost med možgani in roko, ki piše, močna, neprekinjena in permanentno navdihujoča, pravi znanost. Marsikdo se laže in bolj precizno izrazi z na­ pisano besedo, preprosto misli laže zapiše, kot izreče. Jakob je mladenič tega tisočletja, obkrožen z vsemi grožnjami tega časa, z naraščajočim napredkom tehnologije, opremljen z novim pogledom na partnerske od­ nose, na spolne identitete, obenem pa zelo omejen pri osnovnih pravicah za uresničitev lastne eksistence in eksistence svoje družine. Za službo je bil izigran. Z obljubami, da ga bodo zaposlili, so mu nalagali obilo dela in ga pozneje odslovili. Je stvaren in razmišljujoč. Na treznih in kritičnih raz­ mislekih tudi gradi svoj odnos do svoje partnerke Ane. Trudi se razumeti njeno ravnanje, ugoditi njenim pričakovanjem in enako doseči zase. Ko Ana zanosi, ga preplavi iskreno veselje in novico mora materi Agati nemu­ doma zaupati, a tudi glede prihoda otroka si mora odgovoriti na mnoga vprašanja. Nedvomno ve, da želi biti oče; oče, ki je prisoten ves čas, stalno, ne le takrat, ko bi si to zaželel ali izbral. Način njegovega razmišljanja in njegove odločitve vodijo njun odnos in bodoče življenje z otrokom v smer razumevanja in harmonije. Enako kritično razmišlja tudi o odnosih do pri­ jateljev in sodelavcev. Zaveda se, da so odnosi med ljudmi lahko čudoviti, vendar zahtevni, kompleksni in včasih tudi boleči. Jakob je vzorčen predstavnik nove generacije očetov. Njihova čustvena odzivnost in pripravljenost sodelovati pri negi in vzgoji otroka ne ­temeljita Sodobnost 2022 449 Nada Breznik Odloženo (preloženo?) življenje na zapovedanem; kot bi si tudi moški oddahnili, ker so jim odpisani neka­teri atributi moškosti: biti trden, pogumen, neizprosen, ne jokati, ne pokazati čustev in podobno. Vseeno pa je treba pokazati pogum za samouresničitev v tej, naprednejši smeri, kajti tradicionalni, staroverni predstavniki tega spola so še vedno na barikadah obrambe moškosti in njihove superiorne vloge, obrambe pred tako imenovano poženščenostjo in copatarstvom. Celo odkrito si prizadevajo odreči ženskam pravice, ki naj bi bile danes samoumevne, pravico do zaposlitve, do enakega zaslužka, napredovanja, pa tudi do samouresničitve, užitka in zabave. Jakob je nadvse pozoren, občutljiv in čuteč opazovalec, a nikakor ni zagledan samo v svoj mikrokozmos; zanimata ga tudi problematika in napovedi za planet, na katerem živimo, zanima ga razvoj novih tehnologij, zlasti robotike, in etične dileme v povezavi z njimi. V pismih materi Agati poskuša najti odgovore na vprašanja, ki si jih zastavlja, svoja razmišljanja ji zaupa odkrito in brez predsodkov. Tudi Agata se sinu odpre odkrito, morda bolj, kot so se matere in očet­ je navadno pripravljeni odpirati svojim odraščajočim ali celo odraslim otrokom. Z nekdanjim možem, Jakobovim očetom, sta se nekaj časa pret­ varjala, da živita skupaj. In tega jima sin ne more odpustiti. “Bedaka sta delala iz mene.” Otroci imajo dobro intuicijo, precizno zaznavajo čustva, napetosti in razpoloženja, zato jih laži, pretvarjanja in sprenevedanja žali­ jo. Dopisovanje med materjo in sinom kaže, kako se je njun odnos iz star­ ševskega, pokroviteljskega preobrazil v zaupen, enakovreden odnos dveh odraslih, ki sinu pomeni potrditev njegovih novih vlog, polne odgovornosti starševstva, partnerstva, službenih dolžnosti, pomembno potrditev, ki mu jo na ta način z vsem zaupanjem daje mati. In morda mu jo je s prvim objemom šele v njegovi odraslosti podelil tudi oče. Ni zanemarljivo, da so bili očetje prejšnje generacije do otrok in na področju izražanja čustev ne­ rodni in zaprti. Krinka strogosti je varovala njihovo privzgojeno moškost. Samo besede v odnosih, pa naj bodo zapisne ali govorjene, ne zadoščajo. Z besedami se da manipulirati, besede je mogoče prevračati, z njimi lagati. Zato človek potrebuje zaupanje, ki se krepi ob pravih prijateljih, pristnih doživetjih, pozitivnih izkušnjah. * Ko se danes sprašujem o prijateljskih in socialnih mrežah, mi prihaja na misel stavek z nekega predavanja. Beseda je tekla o tem, kako pomembne so danes socialne mreže, ki da jih je treba plesti z vidika koristnosti ljudi, 450 Sodobnost 2022 Odloženo (preloženo?) življenje Nada Breznik ki jih izbiramo. Koristnosti?! V takšno mrežo torej ne sodijo starši, stari starši in vsi drugi predniki, kajti njih si ne moremo izbirati po lastni volji. Ali bomo torej tudi njih pozneje vključevali v našo mrežo glede na njihovo koristnost, brez ozira na potrebe, ki jih morda imajo, brez ozira na čustva, ki jih gojijo do nas? Trinajstletna Anja Rožen, slovenska deklica, je zma­ gala na mednarodnem natečaju Plakat MIRU med 600.000 sodelujočimi z vsega sveta. Naslikala je dve roki, ki predstavljata naše kontinente in pleteta mrežo ljudi različnih barv kože, rdečih, rumenih, črnih in belih, ki se kot zanke na pletivu držijo za roke, pletivo pa je vse daljše. “Ker smo ljudje odvisni drug od drugega, ker drug drugega potrebujemo,” je pojasnila v intervjuju za televizijo. In stroga komisija jo je prepoznala kot zmagovalko. Ker je s plakatom izpovedala to, kar človeška družba vse bolj pogreša. Etičnost. * Cilji, ki si jih zastavljamo za “potem ko”, so zelo različni. Nekatera odla­ šanja so objektivno pogojena, odvisna od zdravstvenega ali ekonomskega stanja, nekateri cilji so povsem banalni in lahko uresničljivi, drugi se porajajo v sferah sanjarjenja in domišljije, morda celo brez realne podla­ ge, a sanjarjenja morda olajšajo kakšno trpljenje, pomanjkanje, sanjajoči morda pozabi na telesne hibe in ovire, ki mu grenijo življenje. V realnem življenju pa je dobro tudi na poti k ciljem, v potu naporov fizičnega dela, študija, odrekanj, sproti živeti, kolikor je le mogoče, tudi uživati v trenutkih, četudi še niso takšni, kot si jih radi zamišljamo. Morda so prav ti trenutki edini, ki jih imamo. Takšno razmišljanje se porodi ob šokantnem koncu romana Od dneva so in od noči. Ob sledenju Pavlininim korakom in ukrepom skozi njena pisma možu, ko se bivanje v Londonu in pozneje v Nemčiji vendarle približuje koncu, vrnitvi domov, bralci pomislimo, kako predvidljiv je ta srečen konec romana. Že slutiš toploto objemov domačih, staršev, otroka, vznemirjenje ob ogledu nove hiše, bleščečega avtomobila, daril, ki jih deliš, vsrkavaš vriskajoče vzdušje vnovičnega snidenja in veselega pričakovanja novih trenutkov sreče in obilja. A žal temu ni tako. Pavlina se domov ne vrne. Strašna nesreča prekine njeno življenje. Konec je tako šokanten, da zaboli. Vživiš se namreč v to živahno, mo­ derno in predano Pavlino, z njo vred si na poti z vlakom proti domu. V luči tega tragičnega konca, sesutja vseh želja in sanj, postanejo njena pisma možu povsem drugačno branje. Leto in pol njenega dvojnega življenja. Sodobnost 2022 451 Nada Breznik Odloženo (preloženo?) življenje ­ odoživeti želiš tiste trenutke, ko si je privoščila življenje, kakršnega si ga P je kot mladenka zaslužila. Sončenje, plavanje, obisk kavarne, ogled filma, branje, nakup dragocenega plašča, lepotilnega izdelka, sproščen klepet s prijateljicami, okus domače hrane, ki jo je kdaj pa kdaj lahko užila kot vonj in okus doma, ki ga je imela ves čas v mislih, v načrtovanem, čeprav odlaganem povratku, Mihov obisk v Londonu, ljubosumje in zavist pri­ jateljic ob pogledu nanj. In tisto drugo, tako želeno življenje, ki je teklo vzporedno v njenih sanjah in predstavah, tako živo, tako blizu resničnemu, za katero je garala in varčevala. Če je bilo bivanje v Londonu z vsemi nadlo­ gami in drobnimi radostmi začasno in prehodno, so bile sanje o pravem, polnokrvnem in udobnem življenju ob možu in otroku doma obet srečne prihodnosti. Ob tem je neizogibna pomisel, kako bi bilo v resnici. Kaj se v resničnem življenju dogaja parom, ki žrtvujejo skupno življenje, ki, ločeni od otrok, vsak po svoje, v najboljši veri ustvarjajo materialno podlago za srečo. Mnoge hiše zdomcev, predimenzionirane in prazne, kot duhovi strašijo po Balkanu. Lastniki so v njih samo občasno, v času dopustov, ko še kaj dograjujejo, končujejo in prenavljajo, v času dopustov, s katerih se vračajo v tujino, ker je treba zaslužiti dodaten denar, še malo, še za to, še za ono, še za več. V nekaterih, opremljenih in naseljenih, se preostanek družine morda stiska v eni ali dveh sobicah, kuha se v nekakšni zasilni kuhinji, medtem ko drugod po hiši kraljujejo dragoceno pohištvo, preproge in okrasje, vse prekrito s polivinilom, da se ohrani in očuva v dragoceni lepoti. Mnogi zakonci, odtujeni in zagrenjeni, se razidejo. Miriam Drev je v tem večplastnem romanu na poseben način povezala preteklost s sedanjostjo in ju osvetlila skozi oči mlade in starejše generaci­ je, pogledi in nazori so odvisni od časa in okoliščin, v katerih se oblikujejo. Na minimalističen način, skozi nekaj omemb v pismih iz preteklosti, ji je uspelo ta čas in okoliščine opisati dovolj nazorno, da dajejo trden okvir in ilustrativno ozadje romanu. Skozi roman se nevsiljivo prepleta spozna­ nje, da je ne glede na še tako krute in nepredvidljive okoliščine marsikaj v življenju še vedno v naših rokah, rezultat naše volje, energije in lastnih prizadevanj. Čeprav se ne izteče vedno po naših željah, se jim ne smemo izneveriti, saj bi bilo življenje brez njih pusto in dolgočasno. * Ima te, da bi konec zgodbe mladega para napisal na novo. V srečno kičasti varianti. Za Miha, Pavlino in Bučko. Naj nam Miriam Drev te želje ne zameri. 452 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Maja Murnik Simona Semenič: Tri igre za punce. Ljubljana: Beletrina, 2021. Dramska pisava Simone Semenič nagovarja bralko h kompleksnemu angaž­ maju: od nje ne pričakuje le intelektualnega napora ali estetskega odziva, temveč od nje terja skorajda telesni odgovor. Srečujemo se namreč z iz­ razito polno, materialno pisavo (ki se tudi zaveda svoje skonstruiranosti, svojega medija), ob kateri je treba vklopiti tudi svoje čute, svojo telesnost. To so hibridni dramski teksti, ki uporabljajo zelo raznovrstne besedilne taktike, ne le dramski dialog, temveč tudi privzete iz drugih zvrsti – reci­ mo pripovedovanje, opisovanje, metafikcijske postopke, poetične vložke, birokratski jezik itd. Ostre ločnice med glavnim in stranskim besedilom drame, med didaskalijami in dialogom, kot ga je poznala tradicionalna (pa tudi moderna) dramatika, ni več. Te “ne več drame” (Poschmann), ki so jih razburkali procesi epizacije, razgradnja dramske forme ter kriza reprezentacije in avtorja, zaznamuje vznik bralke: besedila Simone Seme­ nič so vse bolj barthesovski odprti teksti, deleuzovski rizomi, ecovska dela v gibanju – torej heterogene, fragmentarne, performativne in pomensko odprte strukture, v katerih avtorica nastopa kot eksplicitna pripovedovalka didaskalij in nekakšna mešalka zgodb, slik in prizorov. Tri igre za punce so avtoričina tretja knjiga, izdana po Treh dramah (2017) in Me slišiš? (2017), avtobiografski pripovedi z objavo besedil iz cikla solo performansov z naslovom trilogija žrtve. Podobno kot v prejšnjih besedilih Sodobnost 2022 453 Sprehodi po knjižnem trgu Simona Semenič: Tri igre za punce se tudi v Treh igrah za punce že na ravni interpunkcije srečujemo z dehie­ rarhizirano pisavo. Že naslovi tekstov so brez velike začetnice; prav tako so vsa tri besedila v celoti zapisana zgolj z malimi črkami, delno v poševnem tisku in brez končnih ločil – te nadomeščajo preskoki v novo vrstico, tako kot v poeziji. Na ta način Semeničeva uporablja tudi govorico belin – praznih mest, zgovornih zamolkov in premolkov na koncu vrstic, kot jih poznamo iz poezije, kajti njena dramatika gradi ravno na tem neizrečenem in neizgovorljivem, kar predstavlja velik izziv za uprizarjanje. Uvodno posvetilo “vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino” se sicer najbolj prilega zadnjemu tekstu Lepe vide lepo gorijo, a nakazuje tudi glavno in skupno tematiko vseh treh besedil (pa tudi avtoričine pisave nasploh): prezrte, mučene, ustrahovane in spregle­ dane ženske, akterke življenja, v svetu patriarhata in sistemskega nasilja. Táko je že prvo besedilo v knjigi, Ti si čudež. Že na začetku drame se srečamo z mladim dekletom, ki umira. Zdravniki in reševalci se borijo za njeno življenje, a kljub temu bo na koncu drame izdihnila. Vmes se ob značilnih besedilnih taktikah dramatesinega pisanja, s katerimi dramsko besedilo ves čas prehaja v pripoved in se poigrava s svojimi mejami, sreču­ jemo z vrsto vzporedno odvijajočih se prizorov in slik, ki raztegnejo njeno umiranje. Izvemo, da je v polnosti zaživela šele skozi kratko ljubezensko srečanje z Janezom, v katerem se ni zgodilo nič posebnega, edinstvenega; izmenjana ni bila nobena usodna ali unikatna veriga replik, dogodkov. Šlo je le za “običajno” ljubezensko srečanje, vsakdanje kot toliko drugih, podobnih, o katerih pripovedujejo drugi ženski liki. Tako vsakdanja in okleščena vseh individualnih, nenavadnih potez so ta srečanja, da jih pravzaprav začnemo zamenjevati med sabo; vse te zgodbe, oziroma njihovi okruški, so pravzaprav strukturne. Avtorica bralko usmerja h generičnosti vseh ljubezenskih zgodb, še natančneje k njihovi izvorni skonstruiranosti, kajti odsotno-prisotni Janez, ki nastopa v vseh okruških zgodb, zapeljivec, fant, moški, ljubimec, je pravzaprav označen s kopico konvencionalnih označevalcev, ki o njem ne povedo kaj dosti: “on je popoln”, “on je vse, kar sem si kdajkoli želela, da bi moški bil”, “on je vse tisto, kar moj mož ni in nikoli ni bil in nikoli ne bo”, predstavljen pa je tudi z naslednjimi fraza­ mi: “seksi in nežen”, “neukrotljiv in nenasiten”, “prefinjen in izobražen”, “malo govori in ima najlepšega tiča na svetu”, “romantičen in zanesljiv” itd. Tudi sam generični Janez govori zelo malo: “me je moral videt”, “kako si lepa, ne zdržim brez tebe” … Janez je projekcija želje, določene z družbenim. Čustvovanje je druž­ beno definirano, se zaveda avtorica, in zdi se, da želi pokazati prav to 454 Sodobnost 2022 Simona Semenič: Tri igre za punce Sprehodi po knjižnem trgu družbeno kodificiranost želje, prav to konvencijo, to banalno preigravanje banalnih obrazcev, ki pa so (paradoksalno) tako zavezujoči in se zažira­ jo v globlje, usodnejše reči. Kajti odnosi med moškim in žensko so tudi nasilni, nepristni, se izkazuje v drami; brutalnost je del te iste igre, istega krogotoka, istega neskončnega tekočega traku, za katerim delavke v drami hladno in rutinirano zlagajo piščančja trupelca v zaboje. Če se prvo in tretje besedilo v knjigi spogledujeta s pripovednimi teh­ nikami, pa pisateljica v Ni to to uporabi tudi postopke gradnje pesmi. Srečujemo se z drobci pripovedi, z okruški zgodb, s situacijami, skicira­ nimi le v grobih obrisih, z napol izdelanimi slikami. V ospredju besedila je ustvarjalni proces, sámo snovanje dramskega besedila, njegovo ne­ umorno priklicevanje. Simona Semenič nam ves čas kaže, da pravzaprav ni situacije, ki v sebi ne bi nosila dramskega; kako torej zunaj-dramsko (po analogiji z Derridajevim konceptom “il n’y a pas de hors-texte”, se pravi, ni zunaj-teksta) ne obstaja. Kolaž drobcev, ki se skušajo sestaviti v celovito, zaokroženo zgodbo, kaže, kako poteka avtoričin ustvarjalni postopek oziroma – bodimo skromnejši, natančnejši – del tega postopka. Na metafikcijski način priznava intertekstualnost (“to sem ukradla iz ameriškega filma”, “to zgodbo sem ukradla z wikipedije”), medtem ko zavzema pozicijo barthesovskega modernega pisarja, ki ni več Avtor, poj­ movan kot bog, temveč je nekakšno gibljivo, nadvse krhko in izmikajoče se nomadsko osredinjenje najbolj raznovrstnih in raznolikih tekstov (pri tem so mišljeni kulturni­­teksti v širšem smislu, torej ne zgolj verbalni), ki ga prečijo. Simona Semenič v Ni to to obenem izraža tudi krhko (ne)moč ustvarjalke, njeno negotovost, njen fluidni izdelek, ki ni končni izdelek, temveč je proces, postopek, nedovršno dejanje, ob koncu katerega še ved­ no samokritično zapiše “ni to to” in “ni še konec”. Kraj dogajanja v Lepe vide lepo gorijo je povsod in čas dogajanja vedno, izvemo že na začetku. Izvemo tudi, da smo v “talijinem hramu, v svetišču”, ki je tudi “svetišče metafore”, kot se posmehujejo čarovnice. Inkvizitorka nagovarja publiko, da smo se zbrali, da se poklonimo izjemnim ženskam, ki so spreminjale tok zgodovine, ki pa jih njihov čas ni razumel in jih je na različne načine okrutno preganjal. Moški svet je od njih zahteval ukloni­ tev, podreditev; za svoje vztrajanje so plačale grozljivo ceno. Med njenimi leporečniškimi nagovori čarovnice plešejo divji, razposajen, izzivalen ples, v katerega skušajo privabiti tudi inkvizitorko in jo spraviti iz tira. Vmes plaho in brez napovedi vzniknejo osebne izpovedi Vide (ki je v drami neke vrste prvoosebna pripovedovalka): opisuje spolne in ču­ stvene zlorabe ter trpinčenja, katerih akterji so moški na pozicijah moči, Sodobnost 2022 455 Sprehodi po knjižnem trgu Simona Semenič: Tri igre za punce in svojo nerešljivo dilemo “kako naj odidem, kako naj ostanem?”, obenem pa njene izpovedi, ki tečejo tako mimo inkvizitorke kot mimo čarovnic, izžarevajo hrepenenje, “da nisem samo to telo na voljo od zore do zore”. Dramska pisava Simone Semenič ponuja velik interpretativni in po­ menski potencial, ki vznika skozi avtoričino raziskovanje drugih, tradi­ cionalno nedramskih postopkov. Tematika mehanizmov moči in oblasti, ki ji sicer sledimo skozi njen celoten opus, je v Treh igrah za punce še bolj osredotočena na ženska telesa v patriarhatu; Simona Semenič daje močan in kompleksen glas ženskam, ujetim v nepravične, zatiralske in nasilne mehanizme, ki se vlečejo skozi zgodovino. 456 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Matej Bogataj Meta Hočevar: Drobnarije. Ljubljana: Mladinska knjiga (Nova slovenska knjiga), 2022. Meta Hočevar je scenografka in na področju premisleka o gledaliških prostorih izpostavljena pedagoginja, tudi gledališka režiserka, ob skan­ dinavski klasiki je režirala besedila domačih modernističnih avtorjev, na primer Strniševa, Zajčeva, Jovanovićeva. O gledališču in prostorih igre je premišljala praktično in teoretično, z gledališčniki poklicno sodelovala in se družila, zato ni presenetljivo, da so nekatere zgodbe iz njenega proznega prvenca, zbirke utrinkov in drobnih zapisov, naslovljene Drobnarije, na­ menjene gledališču. Odrskim deskam, najprej (kot gre to tudi v življenju) gledanim od daleč in še dlje, iz nekdaj – danes morda le še iz obrekovalnice, tega internega in intimnega prostora gledališkega spomina, in iz zgodo­ vinskih študij o arhitekturi gledališča – študentskih stojišč: nekaj proznih fragmentov Hočevarjeve govori (tudi) o tej iniciacijski točki v gledališče, o tem, kako se, že rahlo zdelanim in ofucanim kulisam navkljub ter kljub mešanju vonja po potu in predhodnikih vložkov, kljub materialnemu in podložnemu minevanju časa, kljub propadanju in luščenju izvije gledališki doživljaj, ki osupne in pretrese publiko. To vpeljevanje Meta Hočevar opiše delno od zunaj, z razvrstitvijo po družinskih vlogah – in mati in pogreb in pokopališki zidovi dajejo temu pisanju na začetku zbirke baladen in temačen pridih –, pa vendar v skladu z besedili in njihovo poetiko, ki jo je Sodobnost 2022 457 Sprehodi po knjižnem trgu Meta Hočevar: Drobnarije minimalistično replicirala v gledaliških predstavah, tudi skozi imanenco, skozi napol, torej simuliran in od zunaj voden notranji monolog, recimo igralca, ki je očitno igral v Divji rački in se mu stavek o maščevanju gozda vrti in vrsti spet in spet po glavi, a mu le stežka pride na sled in ga rekon­ struira, umesti v njegovi splošnosti, dokler se zgodba ne zaključi; enako asociacijsko in malce tudi nostalgično, kot je priplaval na površje spomina njen uvodni, iz gledališke klasike pobrani del. Ali pa hitro, v nekaj pote­ zah izpiše primerjavo med uglašenim petjem ženskega (sorodstvenega?) zborčka in možaki, ki po principu “trije so že zbora dva” krulijo z največjim užitkom, vsaj lastnim, če že na tuj račun (posluh). Med različnimi spomini in nabritimi poetičnimi drobci o početju in lastni izgradnji ima širša dru­ žina pomembno mesto. Drobnarije so tridelna zbirka, naslovi delov so Mama, Španski bezeg in Vse je igra, in v prvi se res bolj osredotoča na spominjanje na mater in na sorodnike, na družinske odhode v gledališče v troje, saj oče noče, ali na prizore s pokopališča, opise širše družinske situacije, čeprav tudi v tretjem delu takšnih, na otroški spomin vezanih “drobnarij” ne manjka, vendar so te v uvodnih zgodbah bolj mračne, zaznamujeta jih pokopališka atmosfera in pokanje (protitočne obrambe?), ki splaši vrane in ga nato zamenjajo ogvantani pogrebni pevci, pa spomini na vstopanje v svet umetnosti, visoke, svetle, nedosegljive, ki jim je na poti s prireditve odvzela glasove, pobrala besednjak. Drugi del, Španski bezeg, se bere kot razširjena zgodba z več podpoglavji in bolj izločenim, bolj avktorialnim in vsevednim pripovedovalcem; po nekaterih elementih, recimo po ne čisto določenem dogajalnem času in preskoku v času, tudi po kompleksnosti in obsegu so zapisi bolj fiktivni in po angažmaju eksistencialistični, izhajajo iz zgodovine in manj iz osebne izkušnje, v tem historicizmu in glede usodnosti zgodovine za posamezna življenja je Meta Hočevar skoraj – recimo – jančarjevska. Da so prozni in v verigo speti fragmenti pravzaprav priplavali v zavest iz neznanih mean­ drov nezavednega, kriptomnezije ali spominov na prebrano ali parafraze prebranega, je jasno šele v zadnjem, pojasnjevalnem odstavku tega dela: “Mogoče je tole izmišljeno ali pa tudi ne? Mogoče je resnično, ne vem več, kje se konča resnica in kdaj se spremeni v fantazijo. Pa saj to je vseeno. Ne vem, katera vrata sem odprla na tem dolgem hodniku in v čigavo zgodbo me je odneslo.” Španski bezeg je spisan dialoško, prvi del kot novela, ki po obsegu in pristopu k pisanju odstopa od preostalega proznega drobirja; njen doga­ jalni čas je vojni, prostor pa intima, srečevanja z ljubezenskim nabojem, 458 Sodobnost 2022 Meta Hočevar: Drobnarije Sprehodi po knjižnem trgu izmenjujejo se poglavja, naslovljena Ona in On, ki se potem združijo; gre za srečevanja dveh, ki sta si blizu, čeprav prihajata iz različnih in ideološko razmejenih svetov, v Prazniku je On verjetno živel v latinskoameriškem reži­ mu. Španski bezeg je niz fragmentov o bratomornosti, o vojni in ideologiji, ki loči in odtuji ljudi med seboj, je zgodba o posadki v cerkvi, ki pakira in deli patrone, o likvidacijah in žrtvah, nesmiselnih, kot so vse vojne žrtve, in je pisanje o tem, da nespravljivost ideologij in izključevanje vplivata tudi na in­ timno doživljanje drugega, na posameznikovo ranjenost, na njegovo nemoč. Čas vojne je sicer prisoten tudi v tretjem delu, ampak tam je precejen skozi otroški spomin, recimo na dan osvoboditve, ki ga je ob materini obljubi, da bo zdaj vsak dan marelična marmelada, torej obetu Indije Ko­ romandije tukaj in zdaj, nekoliko skalilo dejstvo, da se mala udeleženka slavja ne uspe prebiti skozi vrsto odraslih s cvetom španskega bezga. V tem zapisu slutimo ne le otroški spomin, temveč tudi že nekakšno izločenost, nepripadnost in samosvojost, kot na primer v zgodbah o obisku Moskve in ujca in Sovjetske zveze nasploh, kjer pogled na mesto zakrivajo ledene rože na šipah; zunaj je globok mraz, razumemo, nekaj neprijazno hladnega in pogled omejujočega, kot je seveda zaledna drža za odraslimi ob osvobodi­ tvi skoraj pomenljivo stališče do evforije množice, čeprav spisana za nazaj, kot spomin, ki je morda v času trajanja pomenil izločenost, nepripad­nost. Na rahel odpor do vsakršne vznesenosti nad velikimi idejami kaže tudi po­ imenovanje sosede, ki da je Tazgrajena, trdnejša od vsake hiše, kar pove več o sosedinem dokončnem preoblikovanju v novega človeka pod škarjami partije, medtem ko ostali še stopajo po tej bodri poti in jo Starata recimo še vedno, seveda tudi provokativno, pozdravlja z “Bog daj”. Zadnji, tretji razdelek Vse je igra seveda priklicuje svet gledališča, in je tega sveta v okruških kar nekaj, recimo medpremierno potovanje z vlakom iz Bosne domov, v času premiere in slavja vseh nastopajočih in udeleženih pa se zatakne v Zenici, ali pa šaljiva epizoda, ko sin po svoje preuredi ma­ keto za otvoritveno svečanost ob odprtju olimpijskih iger in odnese igračo miličnika, ki nastopa kot predsednik; vse to so drobci, ki razkrivajo Meto Hočevar ob delu in fragmenti v tem razdelku so izpisani z občutkom za prostor, površine, za linije na podlagi, za vse tisto, s čimer se je poklicno ukvarjala. Zraven je kakšna o arhitekturnih začetkih, ko se geslo o Lumum­ bu ob njegovi smrti pojavi kot slogan, ki ga morajo udeleženci seminarja tehnično izpisati; med stroko in ideologijo ni razlike, zlahka in duhovito – ali pa grozljivo, če vmes ni epske distance – prehajata ena v drugo. Vendar avtorica do preteklosti ni zamerljiva; času prizna čas in okoliščine, in v tem je ena od očarljivosti te zbirke proznega drobirja. Kakšna je tudi o začetkih Sodobnost 2022 459 Sprehodi po knjižnem trgu Meta Hočevar: Drobnarije igranja gledališča z bratom, ko se recimo na češnji kregata v opernih duelih in se potem z drevesa spustita sita, utrujena in – skregana. Nedvomno je ravno senzibilnost za volumne in ploskve in naključne vzorce na materialu tisto, kar ob otroškem spominu, neomadeževanem z ideologijo in ne čisto razumevajočim stvari zunaj, v svetu odraslih, za­ znamuje pisavo Mete Hočevar. Na delu je nekakšen deskripcionizem, ki pa za razliko od Šeligovega prevzemanja tehnike nouveau romana, ki jo je izrabljal za nasprotno kot francoski vzorniki, namreč za humanistični an­ gažma, stopi v funkcijo subjektivno precejenega in memoarskega gradiva. Meta Hočevar je odprta tudi za aporije časa, za vstopanje v svet besed in podob, ko je marsikaj mišljeno narobe, ali pa se paradoksi časa in prostorov izkažejo za humorno produktivne, ko izpiše, kako tisti s strici iz Amerike dobivajo potrošniške priboljške, torej nekaj imenitnega in želenega, sama pa iz Moskve dobiva strokovne knjige, potem ko so prej ujca oskrbovali s Planinskimi vestniki. Isto ni isto in partizani z zvezami in izoblikovanjem na vzhodu so po tem, kot ujec, čudežno za osem let izginili in so jim že prižigali svečke. Druga lastnost te proze je nekakšna hudomušnost, spri­ jaznjenost s stanjem stvari: recimo premislek o pokopu nekje sredi morja s citatom opisa raztrosenja koprske komunalne izpostave – s cenikom – ali pa fragment o dremežu v naslanjaču s časopisom v naročju, ki se zašpili z ugotovitvijo, da je v sanjah otrok, ko se prebudi, pa je starka; sliši se kot tiste zhouangzijevske sanje o metulju, ko modrec ne ve, kje in kdo je kdo. Zbirka je opremljena z avtoričinimi minimalističnimi risbami, ki do­ polnjujejo pripovedni minimalizem in malo formo s prostori, izrisanimi z nekaj potezami; ker pri Meti Hočevar so tudi prostori zgodb za stopnjo manj fiktivni, bolj naslonjeni na vizualno senzibilnost in osmišljevanje pro­ storov kot sicer. Drobnarije so očarljiv, spravljiv in hudomušen, z otroškim pogledom prestreljen in mestoma lirično izpisan spomin na prehojeno pot. 460 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Lucija Stepančič Josip Osti: Poper po pudingu. Maribor: Založba Pivec, 2021. “Moška miza” v kavarni Park, modre obleke policijskih ovaduhov, ki mo­ rajo, da ne bi bili sumljivi, prav tako kot vsi drugi pripovedovati o svojih erotičnih podvigih, lastnik, ki vse dneve presedi v kotu kavarne svojega hotela in mu gostje, ki ne vedo, kdo je, izračunajo, da bi z denarjem, ki ga je zapravil za kave, lahko kavarno že kupil, fantje, ki se junačijo z glasnimi pripombami na račun mimoidoče lepotice, dokler eden od njih ne pove, da je njegova sestra, ponarejene policijske lisice, ki jih meščani natikajo na gume svojih nepravilno parkiranih vozil, da bi se izognili pravim, ukrade­ ni avtomobil, prekrit s plahto in parkiran pred policijsko postajo, kjer ga seveda nihče ne išče. To je Sarajevo. In še: kajenje in pljuvanje kot nacio­ nalni šport, taksist, ki se skozi okno svojega vozila dere na starko, češ da je kmetica, pri tem pa razkriva lastni hribovski naglas … Gre pač za mesto, kjer se pravo življenje začne tam, kjer se drugod neha: v pripovedovanju. Življenja pa je prepolno. Še sami naslovi zgodb so sočni kot filmski pri­ zori: Poulično jezikanje, Pantomima na vogalu, Zabrisana meja med budnostjo in sanjami, Smeh ob nepravem času, Še ena črna ovca in bela vrana, Vesel in žalosten hkrati, Neprespana noč. Posthumno izdana zbirka kratke proze Josipa Ostija je polna spominov na ljubljeno mesto, pri čemer se meje med resničnostjo in fikcijo, pa tudi med šaljivim in melanholičnim, zabrisujejo na kar najlepši način, prepoln Sodobnost 2022 461 Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti: Poper po pudingu nežnosti. Urbana Arkadija ne živi v svojih znamenitostih, namenjenih turistom, ampak v svojih prebivalcih in na koncu življenja jih avtor kliče z dna spomina. “Največje pozornosti je bil deležen suhljat starček, ki je veljal za glavnega predvojnega gizdalina in ženskarja v Sarajevu in ki je bil znan tudi po tem, da ga je bilo mogoče videti, celo v enem dnevu, v več različnih oblekah. Času, mestu, vremenu in namenu najbolj primernih. V dopoldanski, popoldanski in večerni. V spomladanski, poletni, jesenski ali zimski. V barvah, usklajenih z jasnim, sivim, posebej pa z deževnim in snežnim dnevom.” Med sarajevskimi urbanimi legendami je najti kar najbolj raznolike tipe ljudi, lahko so osupljivo gosposki ali pa naravnost bedno zapiti: “Najin sosed je prihajal domov vsak večer pozno. Pijan. Ko se je vzpenjal po stopnicah, je glasno pel. Preglasno. Do stanovanja v četrtem nadstropju zgradbe, ki ni imela dvigala, je najpogosteje odpel dve, kadar se je vzpenjal počasi, pa celo tri operne arije. Namesto da bi pritisnil na stikalo za prižig luči, je ponesreči pozvonil kateremu od sosedov in je bilo slišati odklepanje vrat, tiho ali celo glasno kletvico in/ali grožnjo ter zakle­ panje. S težavo je odklepal vrata svojega stanovanja, ker ni mogel s ključem zadeti odprtine ključavnice, zato je ob tem glasno preklinjal. Preglasno.” Prizori pogosto učinkujejo kot zakladnica idej za (ne)posnete kratke fil­ me ali skeče; sarajevsko identiteto so pomagali utrditi tudi filmski ustvar­ jalci. Najodločilnejša pa je še vedno tradicija ustnega izročila, ki se ji zdaj, ko vse bolj nepovratno izginja, že priznava status nematerialne dediščine. Zaloga pripovedovanj vse bolj učinkuje kot skupno dobro, iz katerega za­ jemajo vsi. Uživajo v poslušanju in si po mili volji tudi kaj prilastijo, da bi svoje štorije naredili privlačnejše. S preverjanjem resničnosti se nikomur ne ljubi obremenjevati, razen kadar gre za zavajanje iz koristoljubja, na splošno pa se čenče ocenjuje podobno kot literarna dela: po njihovi izvir­ nosti, prodornosti, duhovitosti, po moči domišljije in čustvenem naboju. Zgovorni in živahni so plebejci s svojim klenim humorjem, pa tudi intelek­ tualci. Toda velike literarne debate niso, tako kot danes, postavljene pred kamere in usmerjane s pomočjo voditeljev ali, še raje, voditeljic. Veliko lepše se je spominjati spontanih in tudi z alkoholom podprtih druženj, ki so se znala razvleči do poznih nočnih, če že ne kar zgodnjih jutranjih ur. “Od zgodnjega otroštva sem bil oko, ki gleda, in uho, ki posluša vse okrog sebe. Z drugim ali tretjim, notranjim očesom sem hkrati gledal vase, v od­ sev videnega, z drugim ali tretjim, notranjim ušesom pa poslušal odmev slišanega. Tako v budnosti kot tudi v sanjah. In so se mi slike in glasovi teh dveh svetov zabrisanih medsebojnih mej že zdavnaj pomešali, tako da ne ločim več enega od drugega.” 462 Sodobnost 2022 Josip Osti: Poper po pudingu Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti, ki ga je pozdravljala “večja polovica” Sarajevčanov, poznale pa so ga gotovo vse tri polovice tega mesta in pol, v svoji knjigi odpira zakladnico kolektivnega spomina in hkrati razkriva svoje pisateljsko do­ zorevanje v okolju, prepojenem z zgodbami. In tako imamo na eni strani brezimne trače, ki učinkujejo kot ljudsko blago, če že ne kot (ogrožena!) kulturna dediščina, na drugi pa zavestno artikulacijo razgledanega, načita­ nega in nadarjenega študenta, ki si vse bolj želi pisati. “Po branju Kafkove knjige sem zaspal. Ne spominjam pa se, ali sem se iz teh sanj že zbudil. In ali sem jaz tisti hrošč, ki se lahko vidi v zrcalu. Kot se tudi ne spomnim, ali je bila izpolnjena Kafkova želja, da po njegovi smrti zažgejo vse, kar je napisal, jaz pa sem kljub vsemu vse to prebral. Celo večkrat.” Panto­ mimični značaj pristne sarajevske zgodbe se zdi idealno okolje za bralca in občudovalca Kafke in Harmsa, Ostijeva domišljija pa z njuno pomočjo nemalokrat poleti do nadrealnega. Čeprav se tudi povsem pri tleh najde privlačno dogajanje. Že sama omemba Sarajeva je vedno vzbujala velika pričakovanja. Pa ne zato, ker bi Sarajevčani živeli v najboljšem od vseh možnih svetov, še zdaleč ne. Saj vendar vsi vemo, da se to mesto lahko spremeni tudi v pekel; zadnje peklensko obdobje niti ni tako daleč v preteklosti. “Mesto so skoraj štiri leta oblegali predvsem tisti, ki so pred tem živeli v njem. Obstreljevali so ga s hribov okrog njega, ga rušili in v njem ubijali svoje, do pred kratkim someščane. Med tistimi, ki so to počeli, je bilo, žal, tudi veliko pisateljev. Lahko, in ne le metaforično, rečem polovica izmed tistih, ki so do takrat, leta in leta, v isti gostilni in za isto mizo sedeli, pili in se pogovarjali, kdaj pa kdaj tudi kregali, tako o vprašanjih estetike kot tudi etike.” Prav v tem je Sa­ rajevo tudi bolj tragično od drugih znamenitih obleganih mest, na primer Troje in Leningrada. A tudi sredi najhujšega se najdejo neverjetne zgodbe umetnikov preživetja. Kakršna je tista o materi, ki je morala zaradi sinovih dolgov prodati stanovanje, kmalu za tem pa ga je, med prvimi, popolno­ ma uničila srbska granata, tako da ji je sinova neodgovornost pravzaprav rešila življenje. Tragični pogled na življenje ni v nasprotju z neprekosljivo vitalnostjo, ampak se z njo dopolnjuje, medtem ko se samoironija meša s črnim humorjem. Med branjem Popra po pudingu (pa tudi sicer) je komajda mogoče verjeti, da Josipa Ostija ni več, da se je za vedno poslovil 26. junija 2021 v Tomaju. Lahko pa se prepričamo, da se je bil, tako kot njegova mati, spo­ soben šaliti še na smrtni postelji. Celo o tem, da je vse, kar lahko stori, da bi odvrnil smrt, samo še to, da previdno prečka cesto. Vse bolj se zdi, da je Poper po pudingu po eni strani muzej, ki skuša ohraniti Sarajevo, k­ akršnega Sodobnost 2022 463 Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti: Poper po pudingu verjetno ni več, in hkrati avtorjeva zapuščina bralcem, njegov duhovni te­ stament. “Zdaj, po preiskavah, ugotovitvah bolezni, mnenjih zdravnikov, kemoterapijah, močnih in podaljšanih, po številnih operacijah in novih kemoterapijah, tokrat s tabletami in obsevanji, smrt že trka na moja že odprta vrata. Jaz sem tisti, ki se, čeprav sem napisal veliko knjig in jih še več prevedel, imam predvsem za bralca; vesel sem, da sem prebral veliko knjig, hkrati pa mi je žal, da mi jih ni uspelo prebrati še več. Kajti vsaka prebrana knjiga je bila zame še eno preživeto življenje.” 464 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Majda Travnik Vode Goran Vojnović: Zbiralec strahov. Novo mesto: Založba Goga (Literarna zbirka Goga), 2022. Goran Vojnović se po svojem lani izdanem četrtem romanu Đorđić se vrača letos vrača tudi z zbirko esejev in kolumn Zbiralec strahov. Že dolgo (po tem, ko je uspel z romanom Čefurji raus!) namreč deluje tudi kot ko­ lumnist – prvo zbirko zbranih publicističnih besedil Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra je izdal leta 2010. In čeprav avtor samega sebe v tej zbirki opiše kot nekoga, ki mu je enako kot študentska revolucija pomembna pravilna dostava Ikeinega pohištva (od tod Fidel Castro na isti ravnini kot Jimmy Choo), gre tej prikrito avtopoetični izjavi verjeti le pogojno, saj se Vojnović v svojih romanih in v drugih besedilih vseskozi razodeva kot nad­ povprečno angažiran opazovalec – z lastno avtorsko specifiko, ki jo najbolj koncizno povzema znana (in zdi se, da vse aktualnejša) krilatica: Politično je intimno in intimno je politično. (Na malce drugačno “aplikacijo” tega dialektičnega oksimorona naletimo na primer tudi v zadnjem romanu An­ dreja Blatnika Trg osvoboditve, v katerem protagonist svojo vseživljenjsko ljubezen sreča na predosamosvojitvenih demonstracijah, njun odnos pa nato preči tridesetletne slovenske družbene premene.) Iz ozadja vse Voj­ novićeve ustvarjalnosti zelo jasno preseva podoba aristotelovskega z­ oon politikona, saj so njegovi romani s svojimi osrednjimi temami identitete, priseljenstva, vojne in tranzicije v nekdanjih jugoslovanskih ­republikah ter Sodobnost 2022 465 Sprehodi po knjižnem trgu Goran Vojnović: Zbiralec strahov z vsem, kar je razpad nekdanje skupne države potegnil za seboj (migracije, tujstvo, jezikovne in geografske spremembe, izbrisani itd.), vedno družin­ ski in družbeni, v pomembnih notranjestrukturnih deležih celo politični. Takšno strukturo razkriva že avtorjev prvi roman Čefurji raus!: na površini zafrkantska zgodba fužinskega najstnika, pod gladino pa strastna, žgoča kritika družbenih razmerij med priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih re­ publik in Slovenci. Čefurji raus! tako na koncu izzvenijo kot pravi družbeni manifest, sodobni slovenski J’accuse, v katerem nam avtor lucidno, podrob­ no, argumentirano, za povrh pa še duhovito razgali družbene mehanizme, ki pojasnjujejo, zakaj “čefurski” najstnik – in nato odrasel “čefur” – v primerjavi s Slovencem v življenju enostavno nima nobenih možnosti. Oboje, družbeno in zasebno, javno in družinsko, avtor povezuje z zelo učinkovitim kohezivnim sredstvom: neprikritim čustvenim angažmajem, ki skoraj nikoli ne zdrsne v patos (zdi se, da se je to še največkrat zgodilo v romanu Figa); večinoma ga dozira v pravih in izjemno učinkovitih od­ merkih, ki prekrvavijo in preplastijo besedilo ter ga sproti spreminjajo v živo, berljivo in komunikativno pripovedno tkivo, hkrati pa – ne le zaradi čustev, ampak tudi zaradi tem, ki jih katalizira –, vzpostavljajo prostor ali, še točneje, kanal za katarzo. Vsa Vojnovićeva besedila so na svojstven način katarzična – in morda tudi zato tako priljubljena med bralci. Vse naštete lastnosti so bolj opazne v romanih, a nezmotljivo in pre­ poznavno pronicajo na plan tudi v Zbiralcu strahov, ki se začne s prologom v obliki pripovedi o avtorjevem ukrajinskem pradedu Leonu Obleščuku. Hkrati se prolog zdi najnovejše besedilo v zbirki, saj najbrž datira v čas tik pred rusko invazijo na Ukrajino. Psihologija uči, da se občutek zaupnosti najhitreje poraja, kadar nekdo nekomu zaupa skrivnost, in prav to takoj na začetku stori Vojnović, ko z nami podeli del svoje družinske zgodovine, za nameček pa nam prišepne, da je prepričan, da se je že njegovemu pradedu pred sto leti, ko se je bil kot priseljenec iz Ukrajine v Bosno prisiljen boriti za avstro-ogrsko monarhijo proti Italijanom na soški fronti, vojna zdela enako nesmiselna, kot bi se njemu danes zdelo nesmiselno boriti za “Ursu­ lo von der Leyen, za prost pretok blaga, kapitala in ljudi, za drugačnost in enakopravnost, za sedmi člen Lizbonske pogodbe, za Evropsko centralno banko in Evropski razvojni sklad”. Knjiga je po uvodu razdeljena na pet sklopov, tako da je naslovno bese­dilo najbolj splošno ali najbolj simptomatično za posamični tematski sklop. Od prologa s pradedom se avtor z esejem O brezimnosti premakne h genezi oziroma vprašanju lastnega jaza in identitete, svojemu večnemu nevralgičnemu vozlišču, saj mora “kot otrok priseljencev, otrok dveh 466 Sodobnost 2022 Goran Vojnović: Zbiralec strahov Sprehodi po knjižnem trgu j­ ezikov in več kultur” že vse življenje odgovarjati na vprašanji: Kaj si ti? in Kdo si ti?. “In ko sem želel poimenovati to, kar je moje, to, kar sem jaz, se mi je samo od sebe ponujalo ime Jugoslavija.” A tudi pri tem je prihajalo do neizogibnih nesporazumov, saj je bila Jugoslavija “več in hkrati manj od moje domovine. V njej je bilo veliko meni tujega, hkrati pa ni zaobje­ mala vsega, kar je bilo moje, in zato je v ljudeh o meni vzbujala povsem napačne predstave.” V nadaljnjem razmisleku Vojnović ugotavlja, da je Jugoslavij pravzaprav toliko, kot spominov ljudi, ki so živeli v njej, in da za nekoga Jugoslavija pomeni “prva ljubezen” in “mir”, za drugega pa “vojna” in “genocid”, zato se odloči, da bo njegova domovina odslej brezim­na: osebni prostor spominov, družinskih vezi in prijateljstev, izkušenj, branj in poslušanj – vse to pa se “le delno prekriva s prostorom države, ki ji je bilo ime Jugoslavija”. S tem teritorij domovine ni več nekaj trdnega in zamejenega, ampak ga avtor nenehno posodablja, v njem se venomer po­ javljajo novi ljudje, nekateri stari pa izginjajo. S konceptom domovine in identitete je vselej povezano vprašanje jezika: “Rodil sem se v Sloveniji, že kot dojenček sem se učil slovenščine, ki je jezik, ki ga danes govorim z otroki in ženo, jezik, v katerem pišem. A v otroštvu se je vse, kar je bilo najbolj moje, nahajalo v nekem drugem jeziku, jeziku mojih staršev, jeziku, ki nima imena.” Avtor pove, da je njegov prvi jezik, srbohrvaščina, razpadel enako kot država, na hrvaščino, bosanščino, srbščino, črnogorščino, in da si je bil – tako za pisanje kot vsakdanje razumevanje – prisiljen skovati nekakšen lasten jezik, v katerem se sproti prilagaja sogovorniku in lovi ravnotežje. Tako kot njegova domovina je tudi njegov jezik edinstven, saj je sam njegov edini govorec, in – brezimen. Raziskovanje identitete se nadaljuje v eseju Fant na šolskem plesu, v kate­ rem avtor pripoveduje, kako se je kot edini Neslovenec znašel na bežigraj­ ski gimnaziji in kako se je ob nenehnem občutku nepripadnosti štiri leta krčevito spraševal, kdo je. Ta občutek se je sčasoma zmanjšal in pritajil, nikoli pa ni povsem izginil, ne med študijem ne pozneje, “vse dokler nisem leto ali dve po diplomi temu občutku podaril glasu in mu pustil, naj zakriči. Ta krik je bil moj prvi roman Čefurji raus!. Po njem je moje nepripadanje lastni okolici postalo uradno. Oziroma je postalo piar.” V naslednjem eseju, po katerem je knjiga dobila naslov, se pisatelj spo­ minja svojega otroštva. Opiše se kot “zbiralca strahov”, te prve spomine pa razvije v širšo refleksijo o razmerju med strahom in življenjem. Nasle­ dnji sklop, Muzej začasnih rešitev, nekoliko pretrga biografsko smer, tudi formalno, saj eseje pretežno zamenjajo kolumne. Sledi skupina besedil Ljudje ustavljenega časa; avtor vnovič odpre temo vojne v Jugoslaviji, zlasti Sodobnost 2022 467 Sprehodi po knjižnem trgu Goran Vojnović: Zbiralec strahov Srebrenice, in ugotavlja, da se čas ni ustavil le tam, ampak povsod in za vse ljudi, ki jih je kadar koli travmatizirala izkušnja vojne – zato tudi v Sloveniji še po sedemdesetih letih nezaceljene rane. Tudi v naslednjem sklopu, Pravica do nostalgije, avtor obuja prostor nekdanje Jugoslavije in zlasti obžaluje izgubo skupnega kulturnega prostora, pri čemer citira Aleša Debeljaka, ki je to izgubo primerjal s potopljeno Atlantido. Pesimistično sklene: “Pravzaprav bo smrt Jugoslavije preživelo vse, kar je zakrivilo njeno smrt, le Atlantida Aleša Debeljaka bo neodkrita obležala v globinah naše pozabe.” Razdelek V ulici Dinka Vitezića prinaša najbolj raznorodna oziroma “pri­ godna” besedila: o Kocbeku, strahu pred islamskim terorizmom, epidemiji ter iluziji slave; čisto na koncu pa se avtor znova vrne k svojim koreninam, k babici in dedku, ki sta živela v hiši v Pulju, v ulici Dinka Vitezića, kjer na vrtu raste tudi figa, “iz katere je izrasel vsaj en moj roman”. S sklepnim besedilom avtor dopolni nekakšen krog: knjiga se začne in sklene z njego­ vimi predniki, vmes pa so besedila, ki govorijo o njem samem, o njegovem doživljanju sebe, svojega časa in prostora ter različnih okoliščin in do­ godkov, ki so ga formirali in še vedno vplivajo nanj. Besedila se formalno gibljejo med eseji in kolumnami, nekatera kot da zastanejo nekje vmes: niso več kolumne, izhajajoče iz enkratnega impulza, in ne dovolj razvite in poglobljene za esej. Biografska rdeča nit se nekoliko izgublja s “prigod­ nimi” kolumnami (čeprav med njimi ni niti enega dnevnoaktualnega teksta s pretečenim rokom trajanja), a vendar tudi ta besedila v nekakšni subtilni kontekstualizaciji ne obvisijo v prazno in ne delujejo kot tujki, saj jih avtorju uspe vgraditi kot niz tiste vrste drobnih dogodkov, notranjih ali zunanjih, ki posameznika na koncu določajo in spreminjajo enako, le bolj diskretno kot velike življenjske prelomnice. Esejistično formo Vojnović naseli kot prostor za negovanje osebne senzibilnosti, kot platformo etične sporočilnosti ter kot osebnoizpo­vedno zvrst par excellence. V tej razsežnosti, kot medij za upovedovanje zaseb­ nega, se mu esej razkriva zlasti kot ustrezen poligon za raziskovanje identitete in prostor samodefiniranja, to iskanje pa rezultira v nečem, za kar se zdi, da enako kot za avtorja velja za esejistično formo kot tako: “Mi, nepripadajoči. Mi, osamljeni člani manjšine, imenovane Jaz.” Kajti esej je že od začetka, že od Montaigna, prostor za izražanje (moderne) subjekti­ vitete, individualnosti in enkratnosti posameznikovega jaza – ter obenem bolečine in veselja ob takem samouzrtju. Vojnovićev Zbiralec strahov je vseskozi berljiv, še najbolj prodoren, subti­ len in izviren pa je v esejih, v katerih avtor vnovič raziskuje in poglablja svoje vodilne teme: jezik, identiteto, razpad Jugoslavije ter vojno, ki mu je sledila. 468 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Igor Divjak Davorin Lenko: Triger. Ljubljana: LUD Literatura (Zbirka Prišleki), 2021. Roman Davorina Lenka Triger je nastal kot predelava njegovega hibridnega romana Cona, ki iz različnih perspektiv pripoveduje zgodbo o ljubljanskem serijskem morilcu Zmaju. Avtor je najprej napisal Cono, a ko so jo na neki založbi zavrnili, se je odločil, da jo nadgradi. V novi različici se pokaže, da je Cona, katere odlomki so vključeni v Triger, le manifest dejanskega zločin­ ca Darijana Urha, s katerim je ta napovedal svoj morilski pohod. ­Triger je tako bolj kompleksen od Cone; ni le triler ali napeta kriminalka, ampak je zgrajen kot fikcija v fikciji, kar razpira možnost različnih interpretacij o re­ sničnem in navideznem svetu, o razmerju med resničnostjo in literaturo in o strukturi morilčeve in tudi splošne človekove duševnosti. Dobrodošla novost je tudi to, da se je avtor odločil, da zavrže klasičen lik detektiva ali detektivke in ga nadomesti z oboževalko serijskih morilcev. Protagonist­ ka Aleksandra je že vse življenje sanjarila o njih, zanimala jo je njihova psihologija, na skrivaj je hrepenela po tem, da bi se kdaj s katerim srečala. Triger je zato bolj kot pripoved o morilcu zgodba o njenem telesnem in duhovnem osvobajanju. Duhovno je v Lenkovi viziji tesno prepleteno s telesnim in že po nekaj straneh vidimo, da je roman pravi karneval mese­ nosti, tako telesne sle kot gnusa. Aleksandra je bila najprej ujeta v konven­ cionalni zvezi, partner je z njo seksal le v misionarskem p ­ oložaju, nekega Sodobnost 2022 469 Sprehodi po knjižnem trgu Davorin Lenko: Triger večera, ko jo je med seksom začel daviti, pa so se ji sprostile vse odprtine, začela je bruhati ter odvajati tako urin kot blato. Zgroženi partner je skočil od nje, njo pa je ta izkušnja osvobodila, spoznala je, da je čas za spremembo, za raziskovanje spolnosti in duhovne resnice. Zaplete se v svoboden odnos s Semom, ki jo vpelje v preizkušanje najrazličnejših spolnih položajev in poligamno spolnost, tako z moškimi kot ženskami, a v jedru ostaja nemirna, še vedno jo najbolj vznemirjajo serijski morilci. Ko Urh začne moriti, spozna, da je to pravi trenutek, da se sooči z njegovo zapleteno duševnostjo. Zdi se, da njegova resnica lahko razodene tudi njeno. Sem ji pri inter­ pretaciji Cone, Urhovega morilskega manifesta, sicer pomaga, a njegove pripombe ostajajo obrobne, le tipanje v temi, medtem ko ona z moril­ cem čuti globljo povezanost. Le ona razume Urhove zapise o kaotičnem, sprevrženem, blaznem ženskem imaginariju in Dobi Ženske, ki prihaja in bo končala tisočletja patriarhata. “Toda kmalu, prav kmalu se bo ženska dokončno prebudila iz tega deliričnega medlila, v katerem se trenutno na­ haja. Vzela si bo žezlo in se okronala z diademom iz samih zvezd,” zapiše Urh. Kot kaže, Urh ženske mori zato, da bi jih poveličal, da bi pogubil sebe v napovedi nove dobe, in to skrivnostno zvezo erosa in tanatosa resnič­ no dojema le ona. Vidi to, kar vidi Urh, ko v manifestu, ki včasih prehaja v preroško dikcijo evangelija, pravi: “Ženska valovi, plimuje, ona se odpira in zapira. Ona ni zdaj to, zdaj ono, nato nekaj tretjega. Ona je vse hkrati. Ona je Jutranja vrata in Večno zapirajoča se vrata.” A pravzaprav ne vemo, če niso vse to le prazne besede, blebetanje zakompleksanega moškega, ki se ženski sploh ne zna približati. V svojih zapiskih večkrat potoži nad tem, da ima premajhen penis, in obsoja dobo, ki časti velike penise. “Ne glede na to, kaj o povprečni velikosti pravijo statistike (in kje se znotraj teh statistik nahajamo mi), nam v podzavesti vendarle leži podoba ogromne batine. Zanimiva razlika med spoloma je, da ženske dejansko lahko spreminjajo svoje genitalije, moški pa te možnosti nimamo.” A tudi to je verjetno le izgovor za to, da se Urh žensk preprosto boji. Najbrž je predvsem zguba, Lenko pa je z njim orisal karikaturo mar­ sikaterega sodobnega moškega, ki teoretično vse obvlada, spozna se na vse pornografske perverzije z interneta, v praksi pa ga želja po tem, da bi bil popoln fukač, bremeni, zaradi česar se ne more razpreti ljubezni. Boji se tudi feminizma, ne znajde se v družbi enakopravnih spolov, zato je tudi njegovo čaščenje Dobe Ženske, ki prihaja, le krinka, s katero zakriva svoje frustracije. Tudi sam proti koncu romana prizna, da zavida svobodnim ženskam, ki so veliko močnejše od njega. 470 Sodobnost 2022 Davorin Lenko: Triger Sprehodi po knjižnem trgu V bistvu je Urh zguba tudi kot serijski morilec, saj bi ta po definiciji FBI-ja, ki je podana v knjigi, moral ubiti vsaj tri ženske z vmesnimi ohla­ ditvami, Urhu pa uspe ubiti le dve. Lahko ga razumemo kot značilnega slovenskega nerealiziranega in pasivnega junaka, spodleti mu tudi, ko poskuša biti temen in demoničen. Urh je še eden v vrsti naših literarnih likov, ki mu ne uspe izpolnjevati zahteve, ki jo je na začetku našega pri­ povedništva podal Fran Levstik: “Junak naj dela in misli, njegovo dejanje naj ga znači.” Urh tako ni le lik v romanu, ampak tudi parafraza likov iz naše literarne zgodovine, ki se zlomijo pod težo lastne vizije. Roman se ne razvije v pravo pripoved, ampak bolj v fikcijo v fikciji in fikcijo o fikciji. Če bi bila zgodba bolj premočrtna, bi jo Lenko laže zgoščeno oblikoval, a potem bi bila to najbrž le napeta kriminalka. Avtor ta okvir presega, bral­ čevo pozornost ohranja z domiselnimi in ekscesnimi seksualnimi prizori ter razpravami o razlikah med moško in žensko psiho, res pa se te včasih ponavljajo in dramatičnemu loku ne bi škodilo, če bi kakšno psihološko razglabljanje izpustil. V celoti je Triger pogumen roman, ki v našo literaturo vnaša nekoliko drznejše razmišljanje o spolnosti, kot smo ga vajeni, in odstira tabuje. Če ga beremo alegorično, lahko v njem najdemo tudi močne duhovnoiskatelj­ ske komponente, vendar pa avtor spretno prehaja od evangelijske dikcije v dialoško pripoved o odnosih med spoloma in erotični trivialni žanr, pri čemer ne vsiljuje nobene dokončne resnice ali sodbe. Sproščen odnos med Semom in Aleksandro daje zgodbi toplino, imata se resnično rada, sta prijatelja in si oproščata tudi pregrehe, predvsem se veliko pogovarjata in si zato tudi zaupata. Bolj kompleksen in temačen je Aleksandrin odnos do Urha. Njega v priporu tudi obišče, že prej je prebrala vse njegove zapiske, potem pa se tudi z njim začne pogovarjati in tudi njun odnos nazadnje temelji na dialogu. Poleg mesenosti so besede in pogovori gibalo te knjige; zdi se, da so zdravilne in močnejše od psihopatologij protagonistov. Ker je roman napisal moški, je tista prava skrivnost pravzaprav ženska, Alek­ sandra, vprašanje, kaj njo fascinira na serijskih morilcih. Prek pogovorov obeh moških z njo pa se skozi zgodbo razodeva tudi skrivnost spolnosti, življenja, smrti in ljubezni. Sodobnost 2022 471 Mlada Sodobnost Ivana Zajc Ivan Mitrevski: Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu. Dob: Miš (Miškolinke), 2021. Slog pisanja, za katerega se je v svojem novem delu, ki ga je tudi ilustriral, odločil vsestranski ustvarjalec Ivan Mitrevski, je skorajda reportažen. Pripo­ vedovalec v slikanici Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu v kram­ljajočem tonu opisuje mestni vrvež, v to nit pa vključi tudi izjave prebivalcev – najraz­ ličnejših psov, ki imajo raznovrstne značaje. Našteva jih po imenih, opisuje njihove navade in pripoveduje o njihovih opravkih ter izpostavi nekaj nji­ hovih najzanimivejših lastnosti, hkrati pa vzdržuje tudi metanarativni nivo komentiranja zgodbe, na primer: “Morda se ne zdijo najbolj zabavni junaki. Če bi bil vsaj kak Vitez med njimi. Ali pa čarovnik. Saj so po svoje simpatični, a take prebivalce ima skoraj vsako mesto na svetu! Kljub temu pa je Bolho­ grad prav posebno mesto.” Poleg tega pripovedovalec bralce neposredno nagovarja, na primer: “Pozorno poslušajte …” Reportažnost poudarijo tudi izjave meščanov o tem, kako je živeti v Bol­ hogradu; slednje so v publicističnem slogu vključene v osrednjo pripoved. Tako pripovedno izhodišče omogoča “pogled od zgoraj” in ponuja mož­ nost igrivega popotovanja po mestu. Ekspoziciji sledi dogodek: Doroteja 472 Sodobnost 2022 Ivan Mitrevski: Bolhograd: Zgodba o prav ... Mlada Sodobnost si je kupila rdeč avtomobil, čeprav ta vozila kužki težko upravljajo, zaradi česar v mestu niso preveč priljubljena. Ko se je prvič peljala z njim po ulicah, je med meščani naletela tako na odobravanje kot na slabo prikrito zavist. “Saj je fina reč ta avto, a popolnoma nepraktična in okorna … /…/ Od kod pa njej denar za take špase,” tako so med drugim govorili someščani, vendar se je v njih hkrati zbudila želja, da bi tudi sami imeli avtomobil. Kombiji, enoprostorci, avtomobili na štirikolesni pogon … naenkrat je bilo mesto polno novih vozil, ki so odražala tudi status svojih lastnikov. Bolhograjci so se zdaj redno podajali na nove in nove poti, a nova ljubezen do vožnje je prinesla veliko težav, prometne zastoje in nejevoljo. Župan mesta Leopold se je odločil, da bodo prometnice razširili, zato so izrisali nove načrte ter asfaltirali velike površine, dodali nove prometne znake in merilce hitrosti. Prebivalci so bili navdušeni, saj so bili avtomobili zanje pot do večje svobode. V pripovedi ne gre spregledati izjemno domiselnih začimb, kot so humor­ no vpletanje lastnih imen, ki se povezujejo s pasjo tematiko (Ulica Luize Pesjakove), poigravanje z ustaljenimi frazami (“Kjer pes leži, tam dlako pusti”), pa tudi ironiziranje oblastnikov v mestu, denimo samozavestnega župana, ki se hvali pod slavolokom z napisom Asfaltiramo za prihodnost. Privlačne so različne besedne igre, kot je na primer naslednja: “Čeprav so imeli Bolhograjci radi svoje mesto, so se zaljubili tudi v svoje jeklene konjičke in se navadili življenja z njimi. Navada pa je jeklena srajca.” Iz­ jemno zanimivo deluje ilustracija na sredini knjige – na kar nekaj straneh brez besedila se kopičijo zgolj najrazličnejši avtomobili –, ki poskrbi za stopnjevanje zgodbe. Z novo infrastrukturo so se namreč pojavili tudi novi avtomobili, pločniki so bili odrinjeni čisto ob stran. Reka vozil se je vsak dan valila po ulicah, prebivalci Bolhograda, v katerem sta prej vladala mir in veselje, so postali razdraženi in nezadovoljni. Vpili so drug na drugega in se jezili, vsak je imel svoje mnenje o vsem, za težave pa so krivili drug drugega. “Vsi so se drli in svoje dretje pospremili z jeznimi psovkami, kot so moker španjel, blatni prinašalec, trapradorec, uboga doga, samosed, mačji sin in še veliko ostrejših psovk in zmerljivk. Otroci so se v šolah zmerjali podobno, kot so slišali iz ust svojih staršev na poti do šole,” pojas­ njuje pripovedovalec. Prebivalci so se vse manj gibali, za kolesarje ni bilo več dovolj prostora, zato so si nekateri kupili sobna kolesa, začeli pa so se tudi glasni boji za parkirna mesta. Otroci se niso mogli več igrati zunaj, prijatelji se niso več srečevali na sprehodih, na robu mesta pa so zgradili velika nakupovalna središča, kjer je bilo mogoče zlahka parkirati. Vsak Sodobnost 2022 473 Mlada Sodobnost Ivan Mitrevski: Bolhograd: Zgodba o prav ... je skrbel le zase in za svoj prostor, sodelovanje med meščani je zamrlo. Mesto, ki je bilo nekdaj vsem v ponos prav zaradi prijetnih odnosov med štirinožnimi prebivalci, se je spremenilo in postalo takšno kot mnoga dru­ ga mesta na svetu. Zgodba se nekoliko hitro konča, ko se meščani zavedo, da bodo morali avtomobile “privezati na povodce”, se jim včasih odreči in sobivati z drugimi. Pripoved izjemno dobro podpirajo dinamične in zabavne ilustracije, značilne za Mitrevskega, ki z barvitimi potezami izriše sprva lahkotno in prijetno atmosfero mesta, nato pa težo napornih sprememb. Delo je primer odličnega sodelovanja med sliko in tekstom, ki se medsebojno podpirata in dajeta zamišljenemu mestu psov prepoznaven značaj, ki se bralcu vtisne v spomin. Z vidika literarne kvalitete navduši slog, gibko poigravanje z besedami poskrbi za jezikovno poslastico. Pripovedovalčev glas je vezivo zgodbe, ki deluje simpatično in pritegne pozornost bralca. Pripoved o kolektivnem junaku vključuje mnogo glasov in tudi nasprotu­ jočih si pogledov meščanov; odnosi se postopoma zapletajo in se naposled razrešijo. Zgodba torej ne vključuje natančneje karakteriziranih osrednjih likov, s katerimi bi se bilo mogoče identificirati, saj so nanizani drobci, trenutki iz življenj različnih meščanov. To spodbuja domišljijo, po drugi strani pa s tem umanjka proces, ki je za otroškega bralca ključen. Na tej stopnji literarne zmožnosti mladi namreč iščejo junake, v katere se lah­ ko vživijo, stopijo v njihove čevlje in se v njih sprehodijo skozi zgodbo. Ta manko skušajo zapolniti ilustracije, ki like učinkovito karakterizirajo, vendar je likov preveč, da bi lahko katerega od njih bralci zares začutili kot prepričljivo zgrajenega. Mnogoglasna pripoved se učinkovito dotakne pomembne teme, s katero so soočeni tudi najmlajši, a jo težko reflektirajo: divje potrošniške družbe in osebne odgovornosti znotraj nje. Na trenutke zgodba sicer deluje pre­ več “vzgojno”, kot primer slabe prakse, o kateri mora bralec razmisliti – posebej v zaključku je pripovedovalec pri podajanju sporočila že preveč neposreden; kakovostna književnost namreč ustvari svet, v katerem bralci iščejo pomene, ne razlaga ga, ampak stvari prej prikazuje ter se o njih sprašuje. Kljub temu je prikaz degradacije mesta, ki je bilo nekdaj prijetno, ganljiv, hkrati pa rešitev ne pade “z neba”, ampak izhaja iz premisleka o lastni odgovornosti, o vzrokih in posledicah, kar je napor, ki ga mora vložiti vsak od prebivalcev. Prav kontrast med idilično pravljičnostjo, ki prevladuje v začetku pripovedi, in trdo stvarnostjo, kjer čarobne rešitve ne obstajajo, pa je ena ključnih kakovostnih lastnosti tega dela, ki bo bralce nasmejalo in jim hkrati nakazalo prve korake v družbenokritično misel. 474 Sodobnost 2022 Mlada Sodobnost Gaja Kos Nina Mav Hrovat: O kraljeviču, ki ni maral brati. Ilustrirala Suzi Bricelj Ljubljana: Mladinska knjiga (Velike slikanice), 2021. Junaki Nine Mav Hrovat včasih nekaterih stvari nikakor nočejo početi. Pred leti neki kralj, ne kateri koli, pač pa najmlajši kralj na svetu, nikakor ni maral pospravljati. Kar je še posebej problematično, če upoštevamo dejstvo, da imajo kralji igrač, kolikor jim poželi srce, da imajo možnost razmetati petsto soban in da si včasih zaželijo kopel iz sladke smetance, iz česar na koncu ne more nastati drugega kot ena velika packarija. Ampak mali tiran je po tem, ko nepokorne služabnike zaklene v grajsko ječo in se v njihovi odsotnosti sprva strašno zabava, ob času za spanje pa ugotovi, da je pravzaprav strašno, če nimaš nikogar, ki bi te pocrkljal in ti prebral pravljico, vendarle pripravljen na kompromis. Odtlej bo razmetal samo toliko, kolikor bo lahko sam pospravil, kajti pravljici in crkljanju se pač ne more odreči. In prav je tako. Duhovita zgodba bralcu nevsiljivo pokaže narobe in prav, hkrati pa izpostavi pomen človeške bližine in topline, ki je tudi malemu razvajencu na koncu pomembnejša od materialnega sve­ ta. No, nekaj je pa kralju tudi treba šteti v plus, in sicer to, da je ljubitelj Sodobnost 2022 475 Mlada Sodobnost Nina Mav Hrovat: O kraljeviču, ki ni maral brati pravljic! Kar je povsem v nasprotju s kraljevičem, ki v sveži slikanici Nine Mav Hrovat nikakor ni ljubitelj knjig ali branja. Kraljevič je ljubitelj brcanja žoge, plezanja po drevesih in kopanja lukenj v peskovniku, knjig pa se noče niti pritakniti, in to kljub temu da kralj in kraljica izdatno zalagata domačo knjižnico in se zavedata, da sta v knjigah tako “znanost celega sveta” kot tudi velika lepota. Ker se kraljeviča nič ne prime, starša na pomoč pokličeta strokovnjake. Komur bo uspelo kralje­ viča naučiti brati, se bo kopal v zlatu. Strokovnjaki pridejo z vseh koncev, vsak s svojo metodo. Pisanje na tablo – se ne obnese. Popestritev učenja z lutko – ne deluje. Podkupovanje – neuspešno. Kombiniranje učenja branja s plesom in glasbo – nič. Metodi uporabe sile in vpitja pa seveda kralj nemudoma naredi konec. Tudi poskus z različnimi žanri, ki obsega grozljivke, vesele zgodbe, pustolovke in še kaj, ne vzbudi kraljevičevega zanimanja. Zagata z branjem je videti malodane nerešljiva in bi morebiti nerešena tudi ostala, ko ne bi deček nekega dne naletel na deklico. Natanč­ neje na deklico, ki bere. In ki je povsem drugačna od drugih, ki ga obkroža­jo in mu takoj v vsem ustrežejo ter mu včasih kaj prinesejo, še preden si to sploh zaželi. Deklica kraljeviču ob ukazu, naj mu (pre)bere, hladnokrvno zabrusi, naj si kar sam lepo prebere. Ampak potem si vendarle ne more pomagati in mu začne pripovedovati o neki zgodbi, ki jo je prebrala, in glej, no, glej, v kraljeviču se nenadoma vzbudijo zanimanje, radovednost in celo želja, da bi si takšne zgodbe lahko prebral tudi sam. Ko naslednjič sreča deklico, mu ta začne brati začetek “naše pravljice”, torej pravljice o kraljeviču, ki ni maral brati, a mu je ne prebere do konca, pač pa jo dečku podari. Bistro! Kajti zdaj se kraljevič mora in – predvsem! – hoče naučiti brati! Naslednjič je tako on tisti, ki deklici pove nadaljevanje, nato pa zgodbo skupaj pripeljeta srečnemu koncu naproti: “Prav pravljično. Ko sta odrasla, sta se poročila in postala kralj in kraljica. Verjetno še dandanes živita kot v pravljici.” Na zadnji dvostranski ilustraciji vidimo veliko sobo z bogato knjižnico, očeta, ki bere s fantkom v naročju, mamo in hčer, ki bereta vsaka svojo knjigo, in otroka, ki po sobi preganja mačka – seveda, ni za vsakogar ob istem času pravi čas za branje, toda lahko si mislimo, da bo v takšnem družinskem vzdušju tudi živahni tekač vsaj kdaj pa kdaj v roke vzel kakšno knjigo. Slikanica O kraljeviču, ki ni maral brati – spet povsem nevsiljivo – iz­ postavi sledeče: tudi bogato založena družinska knjižnica in zavedanje staršev, kako pomembno je branje za otrokov razvoj, kar se zadnja leta zelo poudarja, včasih nista dovolj, da bi otrok postal bralec. V otroku se mora vzbuditi radovednost in vznikniti želja, da bi slišal ali bral, in to lahko 476 Sodobnost 2022 Nina Mav Hrovat: O kraljeviču, ki ni maral brati Mlada Sodobnost včasih bolj učinkovito kot odrasli sproži vrstnik. Z zgledom, predvsem pa s strastjo, ki jo lahko živo prenese na sovrstnika, ko doživeto pripoveduje o prebranem in prepričljivo pokaže, kakšno ugodje mu to prinese. In tako pravzaprav tudi ta slikanica, podobno kot O kralju, ki ni maral pospravljati (2008, nagrada izvirna slovenska slikanica 2009, ponatis 2010), kot po­ membno izpostavi človeško bližino; če je šlo v prvi za bližino med otrokom in odraslim (ki se je med drugim vzpostavila prav med skupnim branjem), gre tu za bližino med otrokoma, ki postaneta “pajdaša” v branju in igri, v sklepnem delu zgodbe pa tudi za bližino med otroki in starši, ki se spet tke (tudi) med branjem. Tako kralja kot kraljeviča, ki ju slednjič vendarle – recimo temu – sreča pamet, je upodobila Suzi Bricelj, ki je z Nino Mav Hrovat pred leti ustvarila tudi slikanico Neredko!. Slednja se spet dotakne pospravljanja in med dru­ gim poskuša, tako kot recimo Lihožerci, po svoje pojasniti pojav izginulih nogavic. V njej ob dveh otrocih dobi vlogo škrat, torej pravljično bitje, kar priča o tem, da se pisateljica dobro znajde tako z enimi kot z drugimi, sodeč po njenem slikaniškem opusu pa je zelo domača tudi z živalskimi literar­ nimi liki. Suzi Bricelj se je v tokratni slikanici posvetila črkam – povsod so, na ovitku, na veznih listih in po celotni notranjosti. Seveda, konec koncev je vse iz črk – svet in naši odnosi. Vezni listi lepo nakažejo premik, ki se zgodi skozi zgodbo; če je na predlistu ob črkah avtomobilček, so na zalistu številne knjige, kar nakazuje, da je zgolj igranje zamenjalo tudi branje. Sicer pa – tudi branje je lahko igranje. Na ilustracijah so tudi duhoviti elementi, največ jih najdemo na tisti, na kateri so upodobljeni upehani in obupani strokovnjaki v najrazličnejših (smešnih) pozah. Domišljijski svetovi pa so barviti, bohotni in cvetoči, po njih se sprehajajo tigri, jezdijo vitezi, plujejo ladje … Na ilustraciji, kjer deklica pripoveduje dečku o prebranem, in na tisti, kjer skupaj bereta, ju je Suzi Bricelj posadila na cvetoče veje (domišlji­ je), pri čemer sama ilustracija s toplino in barvitostjo v opazovalcu vzbuja lepe, prijetne občutke. Prav takšne, kakršne lahko občutimo ob branju. In druženju. Konec koncev je branje tudi druženje; z literarnimi liki, z drugimi bralci in navsezadnje s samim sabo. Sodobnost 2022 477 Gledališki dnevnik Matej Bogataj Prašičja elita in gorje vladanih Farma Orwell. Tatjana Doma in Luka Mercen po motivih besedil Georgea Orwella. Drama SNG Maribor, Mali oder, ogled marca. Avtorja besedila, dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Mercen, tudi pisec songov, ki jih je uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar, sta zgodbo in spo­ročilo Živalske farme dopolnila z izseki iz še nekaterih Orwellovih del. Zgodbo o uporu živali proti ljudem in prevzemu upravljanja kmetije v lastne šape in kopita, kar živali tudi teoretsko utemeljijo z borbenimi gesli v stilu “dve nogi slabo, štiri noge dobro” in zraven dodajo še nekaj načelnih v stilu zlatega pravila, naj živali ne jejo drugih živali in ne uživajo alkohola, sta podala v retrospektivi. Že v originalu oblast postopno in krva­ vo, z veliko propagande in še več demagogije, z izgoni in diskreditacijami prevzamejo prašiči in njihove specialne represivne enote, ločeno od drugih vzgojeni psi, vse dokler na koncu razlike med prejšnjimi, človeškimi, in novimi, pujsastimi, oblastniki ne izginejo. Že Orwell zapiše, da je bilo sča­ soma nemogoče ločiti med prašiči in ljudmi, tako so se prašiči počlovečili, do te mere izdali začetne uporne ideale, in to ustvarjalna ekipa prevzame kot slogan uprizoritve. Orwellovo basen so v času nastanka razumeli kot alegorijo stalinizma, pri tem spregledali marsikateri podobno zavožen emancipatoričen in zgolj v teoriji uspešen zahodni projekt (recimo ba­ janja o samoreguliranem prostem trgu in podobne mantre), v katerem 478 Sodobnost 2022 Prašičja elita in gorje vladanih Matej Bogataj se je elita iztrgala demokratičnosti in povozila ljudsko voljo; vse to je zdaj v Farmi Orwell v posameznih prizorih povedano in uprizorjeno za nazaj, vse se dogaja na proslavi ob tridesetletnici upora in osamosvojitve, prizori izvornega puča so parodično povzeti in uprizorjeni, saj je izvorno prekucuško dejanje že zgodovinarsko preoblikovano in prilagojeno, in ta proslava v marsičem priklicuje proslave in vznesene govore, ki smo jim pričevali – če nas zaradi ograje že niso spustili zraven – ob za Deželo po­ membnih obletnicah. Oblastno elito v uprizoritvi zdaj vidimo pri pitju in žrtju v nekakšnem Muzeju osamosvojitve, ko je Napoleon, alfa prasec, že zavladal in uspel ne le preinterpretirati zgodovino, temveč jo tudi zabrisati, proti čemur so pravzaprav takrat složno nastopili. Kot se je tudi zabrisala vizualna razlika med tistimi prej, ljudmi, in počlovečenimi pujsi; že Orwell v Farmi zapiše, kako so skoraj počlovečeni, na dveh nogah majavo stoječi prašiči začeli z ljudmi trgovati in prodajati jajca in mleko, torej odtujevati živalim produkte njihovega dela, kar vse uprizoritev še zaostri in prašičji dvor, Na­ poleona, Rdečka, Minimusa, Cvilka, Damo in Debelinko, intelektualko in emisarko za zunanje zadeve, do konca počloveči. Obleče jih v kostume, ki nosijo ostanke vojaškega, uniformnega, seveda so vsi, najbolj pa Napoleon, izdatno ovenčani z medaljami, predvsem pa se v dvodelnem, s stekleno pregrado predeljenem prostoru dogaja orgija oblasti, žretje, nagovori, ki so pretirano slavilni in patetični, prikrivajoči pravo naravo realnosti, in po Debelinkinem ugovarjanju, da v resnici ni bilo čisto tako, da jih obvezujejo ustanovne listine, Debelinko enostavno izločijo. Potem Napoleon postopno pobije še vse ostale in se dela, da je vse normalno in da stvari tečejo naprej, zaslepljen in zastrupljen od oblasti ostane sam – na vrhu je samotno, to po­ znajo tako latinoameriški diktatorji iz Márquezovih romanov kot zgodovina stalinizma in sorodnih izrojenih totalitarnih oblastnih praks. Od Orwella sèm se je marsikaj spremenilo, in to žal ne na boljše – tako se potem lahko samo čudimo, kako so tisti, ki so imeli tega polemičnega avtorja polna usta sredi osemdesetih – ko je bil, zaradi letnice, aktualen in vroč njegov roman 1984, ki naj bi najprej nosil naslov 1948 –, zdaj popustili pri prepoznavanju vzorcev, ko gre za brezkompromisno bitko za medijske prostore, za diskvalifikacije, diskreditacije in sploh, za izrazit antiintelek­ tualizem, ker gre za njim bolj všečen, idejno in kadrovsko pač nujen razvoj v smer nekega novega enoumja, kot so temu takrat, pa pavšalno in ne čisto natančno ali pošteno, rekli. Vsega tega so se režiser in ekipa lotili kot kabareta, kot satire, kot nebrz­ dane in groteskne orgije, z divjo energijo nabite požrtije, kot p ­ obesnelega Sodobnost 2022 479 Matej Bogataj Prašičja elita in gorje vladanih simpozija, ki uhaja svojim lastnim mejam in zajema iz zgodovine barbar­ stva. Ikonografsko in prostorsko tudi z navezavo na Zadnjo večerjo, vendar ne blasfemično, gre pač za požrtijo in sklepno dejanje ekscesa, po katerem ostajajo trupla, brez vstajenja, brez evharistije – oblikovalka premišljene, tudi premalo izkoriščene scenografije je Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc. Igralsko izstopata oba antagonista, morda tudi zaradi premajh­ ne izkoriščenosti ostalih, Vladimir Vlaškalić, ki odigra tudi starega pujsa Majorja in njegove zadnje hropce; ko predaja uporno sporočilo in svoje videnje, je kot Napoleon vzvišen nad vsakršnimi demokratičnimi postopki, to je manipulantska, še bolj pa brezskrupulozna in do konca brezsramna figura oblastnika, ki mu je slast oblasti popolnoma zameglila razum, vendar ima divjost in silovitost, tudi stopnjo nasilnosti, da ne rečemo karizmo, ki ostale primora, da mu sledijo. Slepo, do konca, do lastnega uničenja, ko jih v zaključnih prizorih postreli. Debelinka, kakor jo zastavi Liza Marijina, je oponentka, intelektualka, ki ne pristaja na spreminjanje in prilaščanje zgo­ dovine, zaveda se, da je prikrajanje preteklosti najhitrejša bližnjica h kultu osebnosti, kšeftanje s sosednjimi, od ljudi vodenimi in že s tem sovraž­ nimi kmetijami ji je sumljivo, oblasti poskuša postaviti meje in se pri tem sklicuje na kolektivno in konsenzualno odločitev za prevrat. Zaman. Liza Marijina, že vizualno ločena od ostalih, z očali in za stopnjo manj divja, orgiastična, tudi bolj civilna, manj uniformirana, v vlogo prispeva precej osupljivosti in nekaj za stopnjo bolj hladne analitičnosti, ko gleda, kam je zavila osamosvojitvena zgodba, zato seveda tudi prva podleže. In pokaže, kako oblast najprej eliminira tiste, ki se najprej ne vklopijo povsem, po­ tem še zoprvujejo in opozarjajo na zlorabe. Cvilka, Rdečka, Minimusa in ­Damo – strokovnjakinjo za ljubezen, ki je nekoliko slabše in manj pregledno izpisana, zato tudi v kabaretu, nekako kot ljubezen na pujsjem dvoru, skoraj odveč – odigrajo Vojko Belšak, Maša Žilavec, Mateja Pucko, Eva Kraš. Pri tej siloviti uprizoritvi, ki kaže divjost z ničimer zamejene moči in slast ob njeni zlorabi, mestoma pogrešamo več decentne, usmerjene in premišljene rabe gledališkega prostora, pa morda več izdelanosti posameznih nastopov, ki bi podčrtali songe in dali predstavi več ostrine – dinamike namreč ne manjka. Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo. Režija Maša Pelko. Prešernovo gledališče Kranj, ogled aprila. lepe vide lepo gorijo je eno tistih besedil Simone Semenič, ki se ukvarjajo s pripuščanjem glasu drugega, tlačenega skozi zgodovino, in s tem je 480 Sodobnost 2022 Prašičja elita in gorje vladanih Matej Bogataj v liniji recimo s sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije, tam so v ospredju tri nadarjene, izjemne in s strani glavnega toka izločene ženske, sofije, ki so zaradi spola ostale prezrte, njihova vloga v zgodovini (znanosti) pa minimalizirana, ker niso spregovarjale s pozicije (moške) moči; ob robu je opravljiva srenja, ki jo predstavlja sedem kuharic, ki lupijo krompir in govorijo o soldatih, ki s konsenzom izvršujejo represijo nad sofijami, kuharice pragmatično in vojnemu času primerno enostransko obrekuje­ jo, s tem pa tudi izoblikujejo mnenje o tem, kaj ženska lahko in česa ne, kaznujejo vsakršne odklone in si celo mislijo, da je ženska, če izstopa in neguje lastno drugačnost, sama kriva za vse, kar se ji bo – po neustavljivi logiki podrejenosti in odrivanju spola – zgodilo. lepe vide lepo gorijo uvede citat poezije Alejandre Pizarnik o tem, da “se bo skrila v jezik”, potem pa nastopi punca, Vida oziroma vida s pripovedjo o tem, kako je dvanajstletna želela kopijo fotografije Patricka Swayzeja in sta s prijateljico dobili pač času ustrezne fotokopije na obarvanem pa­ pirju, rumenem in zelenem, čemur sledi smeh, izbruh smeha, iz katerega vznik­nejo čarovnice v svojih divjih, opolzkih plesih, z vulgarnim poime­ novanjem spolnosti in organov, kar vse poskuša brzdati in formalizirati, v okvire sprejemljivosti spraviti inkvizitorka (ki jo igra moški). Ona, na­ sproti čarovnicam postavljena, je mostišče med represivnostjo, postavi se v vlogo, ki dela stvari sprejemljive, in s tem onemogoča kreativnost, div­ jost, brzda konflikt, pač v skladu s prepričanjem, da je bistvena razlika, če počne iste stvari moški prasec ali senzibilizirana ženska, čeprav ta v službi ravno iste prevladujoče represije in vedenjskih norm. Inkvizitorka zasto­ pa stališče, da je treba za spreminjanje sveta najprej naseliti in postopno prevzeti institucije in jih izvotliti od znotraj, da se mora ženska v moškem svetu prilagoditi, sklicuje se na vse te izredne ženske pred njo, vendar so ji te izstopajoče predhodnice samo alibi za družbeno napredovanje in od družbenega napredovanja tako ne ostane nič, samo menjava vlog, samo potešitev in zadovoljevanje lastne ambicioznosti. Vmes je nekaj epizod, ki kažejo, da je v vsakdanjem življenju, pri v reakciji morda pretiranih in afektiranih vzgibih, pametneje popustiti in se sprenevedati, saj je radi­ kalnost hitro ukročena, kot že pri čarovnicah, s kliniko, kaznovanjem in družbenim izobčenjem. Maša Pelko in dramaturginja Eva Kraševec sta besedilo dopolnili z gra­ divom, dopisanim med procesom študija, in ga s tem že v osnovi razblažili; v nekakšni šolski učilnici se pogovarjajo o igricah, o bičanju Majde Potokar v filmu po Prežihovih Samorastnikih, o tem, kako so se igrali zdravnike, Sodobnost 2022 481 Matej Bogataj Prašičja elita in gorje vladanih Nemce in partizane, pa tudi čarovnice in rablje konec koncev, kako so že v otroških igrarijah prevzemali vloge inkvizitorjev in žrtev, mobing in ponavljanje družbenih vlog skratka, kar je dopisovanje z eno uspešnejših iger Simone Semenič 5fantkov.si. Vida, ki se z gromoglasnim smehom ob obarvani fotokopiji Moškega (gre za dvanajstletnico) upira in odpira, se navezuje na zgodovino smeha in znižanega; postavljena je v vrtoglavi zgo­ dovinski izsek med prvim in zaključnim nastopom, vmes izpostavljena telesnemu pregledovanju, ki naj odkrije sledi čarovništva v obliki kožnih in podobnih znamenj sodelovanja s hudobcem, dokaz, da je Satanova kurba, in vse, kar so zgodovinsko naprtili ženskam v preteklosti, da bi krotili njihov emancipatoričen in neobvladljiv potencial, jih ukalupili in si jih podredili. Scenografija Sare Slivnik in Doriana Šilca Petka je enostavna in funkci­ onalna: šolske klopi in stoli so postavljeni v proti publiki odprt polkrog, za temi mizami kot v razredu sedijo nastopajoči – in potem posedajo po njih in bingljajo z nogami –, pod njimi je voda, ki včasih odseva in meče zabrisane mračne abstraktne podobne na zadnjo steno gledališkega odra, na horizont. Voda potem nudi (samo)utopitev obupane vide in obeta fizičnost, telesnost gledališča, sugerira mučnost in napornost premika­ nja, vendar tega fizičnega aspekta uprizoritev ne izkoristi do konca, raje se v kramljajočem in sproščenem, lahkotnem tonu loteva komentiranja odnosov med nastopajočimi, uporablja izstopanje iz vlog in prehode med različnimi ravnmi fiktivnosti, s čimer spodmika trdnost in zaresnost, tudi mučno, nalašč mučno repetitivnost besedila, kot se neizrazito opredeli do didaskalij, ki dobijo pri Semenič sicer vlogo nastopajočega, napotki in opisi ustvarjajo odrski prostor in včasih spodbijajo odrsko iluzijo, to je zdaj preneseno na odnose znotraj ansambla, delitev vlog in vstopanje vanje – in podobno. Ob čarovnicah, ki potem prevzemajo vlogo inkvizitorke in jih odigrajo Draga Potočnjak, Vesna Slapar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Miha Rodman in Aljoša Ternovšek, celo pred njimi kot za divje ravnanje zglednim oziroma tega obsojajočim zborom, ob njihovi fluidni zamenjavi vlog, nastopi in izstopi Gaja Filač, ki s svojo neposrednostjo in nalaščno naivnostjo glede vprašanja ženske skozi zgodovino uspešno in igralsko artikulirano prenaša sporočilo o primernosti, sprejemljivosti ženskega vedenja. Oziroma suvereno nosi zahtevo po preseganju, po izzivanju te sprejemljivosti in ubogljivosti, zahtevo po svobodi in prekoračenju, ki je vpisana v besedilo. 482 Sodobnost 2022 Prašičja elita in gorje vladanih Matej Bogataj Florian Zeller: Sin. Režija Eduard Miler. Miniteater, Ljubljana, ogled aprila. Florian Zeller (1979) je nagrajevan in prevajan francoski dramatik, njego­ va dela so spisana natančno in ostro ter s tem omogočajo funkcionalno ekranizacijo, in v teh so sodelovala velika filmska imena. Odlika te dram­ ske pisave je predvsem latentna napetost med prizori, ki so ritmizirani, izmenjujejo se različne osvetlitve problema, pri čemer avtor zvijačno ostaja zunaj in nevpleten, dvoumen, kar pa ni brez etičnega zastavka, ki se napaja iz same izbire gradiva in tematike. Jezik je slej ko prej verističen, mimetičen, vendar nabit z atmosfero in živ pod povrhnjico, tam slutimo vse nerešene zagate od prej, osebno nezmožnost akterjev, da bi pre­segli okvire lastne vzgoje, sloja, svojih družbenih vlog, lastno pogojenost. V ljub­ ljanskem Cankarjevem domu se je nekaj dni pred ogledom Sina s celjsko uprizoritvijo Oče v režiji Jerneja Kobala sklenil Zellerju posvečen festival, na katerem je bilo prikazanih nekaj filmov, nastalih po njegovih scenari­ jih in igrah, hkrati je bil festival potrditev širokega zanimanja za njegovo dramatiko na slovenskih odrih. Dramatik in v začetku prozaist je avtorsko prepoznaven in nagovarja, kot enako uspešna Yasmina Reza, tudi anglo­ ameriške filmske producente; oba zarezujeta pod povrhnjico ureje­nih in zglednih družin, ki imajo neizrekljivo in nagnito jedro, zaradi katerega na primer demenca in prešuštvo kot na videz tabuizirana, v resnici pa vseprisotna skrivnost odnosov, ali mladostniške zagate odraščanja, ali materina pošastna, čeprav v skrb preoblečena posesivnost, ki se napaja in krepi iz opitosti in zadetosti z medikamenti, polno privrejo na plan in do konca zaostrijo situacijo. Zeller se ob tem zdi pristaš teorije o vzporednih in komplementarnih svetovih, o heterokozmosih, kot se je to imenovalo v času klenega postmodernizma, kot da verjame, da se stvari iztečejo na en, kdaj drugič in kje drugje pa tudi na drug način, obratno, bolj spravljivo, kar vse mehča dokončnost in zveličavnost Resnice. Tako je tudi v drami Sin; po poku iz kopalnice, kamor se je umaknil kot da spet socializirani in normalizirani, bolnišnične torture in terapij s podporo staršev osvobojeni Nicolas (pri čemer gledalci vemo, da oče skriva puško, ki jo je dobil od svo­ jega očeta, lovca), takšnemu suicidalnemu in katastrofičnemu zaključku sledi še en prizor, v katerem se sreča z očetom in mu izroči svojo knjigo, ki jo je spisal v Berlinu in je tik pred uradnim izidom; tam vidimo, kako je po adolescenčni krizi očitno prišel k sebi in postal kreativen, torej opravil s svojimi travmami in dilemami, odločitev staršev za “izpis” iz klinike pa se kaže kot produktivna in kreativnost spodbudna. Sodobnost 2022 483 Matej Bogataj Prašičja elita in gorje vladanih Sin, ki smo ga dobili v funkcionalnem, ogolelemu in dinamičnemu Zel­ lerjevemu stilu primernem prevodu Mihe Medveda, je drama o patologiji družine, te osnovne celice družbe, o sinovi adolescenčni neprilagojenosti in njegovem brezupnem iskanju smisla in pravičnosti, tudi o depresiji in krizi smisla pri mladih. Zraven še o podedovanem družinskem balastu, nefunkcionalnosti – in puška je znak, materialni relikt tega nasledstva, te očetovine; tudi Nicolasov oče je sin nekoga, in to se potem vleče skozi generacije, distanca, prezaposlenost kot izgovor in način bega od intime. Zeller kratke in udarne prizore nepopustljivo stopnjuje, za vsako zaostrit­ vijo je navidezna pomiritev, stanje pobotanja in navidezne rešitve krize, vendar le do naslednje zaostritve in bridkega konca: vse od prihoda Nico­ lasove matere Anne k bivšemu možu Pierru, ker Nicolas že tri mesece manjka v šoli, potem se k očetu, ker da so doma stvari nevzdržne, in k njegovi drugi, mlajši ženi z dojenčkom Nicolas tudi preseli. Zgodba se tam ponovi: šola se mu upira, on se upira šoli, po pritiskih staršev si izmišlja razloge za konflikt s svetom in krizo odraščanja, ugotovijo, da se reže, ker ga to hipno pomirja. Po poskusu samomora ga starša kljub svarilom stroke na lastno odgovornost iztrgata psihiatriji – in potem strel, že takoj. Sledi dodatek, ki je slej ko prej očetova sanjarija, odvod od kar naenkrat preveč okrutne resničnosti, ko se poskuša spoprijeti z nepovratnim. Zellerjeva drama govori ne le o težavah mladine, da bi se soočila z ne­ smislom, da bi razumela pragmatične odločitve odraslih in nanje ne bi pretirano reagirala – sin trmasto in pravičniško ne razume, da se je očetova ljubica, zdaj mati njegovega bratca, odločila za afero kljub vedenju, da je njegov oče še poročen, ne razume, da mu zaradi rezanja in podobnih samo­ destruktivnih potez ne zaupajo dojenčka v varstvo in podobno, težko se sooča z ločitvijo staršev. Sin govori tudi o nemoči odraslih, da bi osmislili zanje nerazumljivo vedenje mladostnikov, njihovo nemotiviranost, zare­ zovanje, občutek vseenosti in odmika v lastno sobo kot nefunkcionalen odgovor na izzive življenja. Trudijo se, oče in mati in nekako tudi mačeha, da bi Nicolasu pomagali, vendar njegova kleptomanija, drobna nagajanja, vzkipljivost, nemoč in občutek brezsmiselnosti presegajo njihove sposob­ nosti in ne nazadnje tudi sposobnosti ostalih pri vzgoji soudeleženih in soodgovornih – šolskega sistema, psihologije, klinike … Zeller na vpraša­ nja, ali je sin dal možnost ostalim, da bi kaj naredili bolje, ali so mu tisti okoli njega dali možnost, da bi se počutil bolj ljubljenega in bi si osmislil življenje, ali bi lahko preživel, če bi ostal na kliniki, ne odgovarja – ta dra­ matika več razpira in sprašuje, odgovarja publika. Najprej v njenem imenu ustvarjalna ekipa. 484 Sodobnost 2022 Prašičja elita in gorje vladanih Matej Bogataj Ustaljeni in uveljavljeni kreativni dvojec, režiser Eduard Miler in dra­ maturginja Žanina Mirčevska, postavlja Sina na stisnjen oder Miniteatra, na katerem ob klopeh ob strani, na kakršnih sedi tudi publika, dominira temen scenski element z vrati ob strani, ki kot klin, ostro in nepopustljivo deli pretežno mračen in s snopi reflektorjev razsekan prostor na dva dela, lahko pa se z obratom spremeni v frontalno steno, na primer na psihia­ triji – mračno, funkcionalno in grozečo scenografijo in kostumografijo, ki nastopajoče nezgrešljivo opremi z atributi višjega družbenega sloja, podpisuje Jean Guy Lecat. Scenski prostor sugerira občutek stisnjenosti, utesnjenosti, ob tem igralcem v trenutkih nemoči stene premičnega sti­ liziranega interjerja nudijo oporo, nanjo se naslanjajo, kot k zasilnemu in začasnemu zapiku se na te stene opirajo, vse od prvotnega prihoda mame Anne k bivšemu možu Pierru. Že po njeni črnini, po trepetavem glasu in skrušeni, vase zgrbljeni drži – igra jo Polona Juh – vidimo, da ne zmore, da je na tleh in nemočna, da sta zanjo breme ločitve in zdaj še vzgojna nemoč prehuda, in Pierre – oče, kakor ga zastavi Branko Šturbej – je nestrpen, pod fasado urejenega in v govoru odsekanega, navzven odločnega in premočrt­ nega, uspešnega možaka, ki ne mara izgubljati časa, vidimo, da ni najbolj gotov in okreten v zadevah srca in da težko zadene pravo držo v odnosih; njegova odločnost in odrezavost kažeta prikrivanje negotovosti, nezmož­ nost spoprijemanja z izzivi, ki jih sam ni razrešil v odnosu do očeta in obeh novih družin. Nemočno, pa ne brez zavedanja o nefunkcionalnosti, ponavlja vzorec, ne le z angažmajem v politiki, ki ga je prevzel kot oče­ tovino; nemoč nadomešča s pozunanjeno suverenostjo, ki hitro preide v izbruhe, tudi v fizično nasilje, ki se ga sramuje in se potem opravičuje, kar je vse slab zgled ter dodatno zbega odraščajnika in mu daje napačne signale. Nicolasa Gašper Lovrenc zastavi kot introvertiranega, mestoma brezvoljnega in takoj zatem navzven razrvanega mladeniča, z grizenjem ustnic in defenzivnimi držami kaže burno notranjo dinamiko, ki ji ni kos in ne najde ne vzroka zanjo, še manj rešitev, pasivnim trenutkom sledijo iz­ bruhi obtožb in prikrivanja, sprenevedanje glede dejanskega stanja. ­Sofia – z zamolklo teritorialnostjo in skrbjo za naraščaj ter postopnim občutkom izgube partnerske pozornosti ob Nicolasovih napredujočih težavah jo odigra Saša Pavlin Stošić – reagira na vse kot na vdor v prej idealizirano intimo, njena skrb za dojenčka se kaže kot stvarna in upravičena, ona je tista, ki ostalim odpira oči in deluje do Nicolasovega vedenja izdajalsko; že tako zgodaj v razvoju intimne zveze se zaveda, da bo morala za vzgojo narediti več sama in si vzeti več časa. Doktorja, ki sprejme Nicolasa po poskusu samomora, odigra Robert Waltl; to je stvarna, v nastopu skoraj Sodobnost 2022 485 Matej Bogataj Prašičja elita in gorje vladanih suhoparna, rutinirano nesentimentalna in nepopustljiva zdravniška figura, ki se zaveda, da pridejo trenutki, ko ljubezen staršev ni dovolj in ko mora, četudi nepopularno in ostro, ukrepanje prevzeti stroka, nezaslepljena s starševsko krivdo in prikrivanjem simptomov. Ne le pri Nicolasovi za­ detosti od terapije in medikamentov, še v nekaj trenutkih Milerjeva režija igro zaostruje in napenja, fatalni finale obrača proti instituciji, bolj kot proti družini proti psihiatriji. Kljub temu zaprt, tesnoben prostor omogo­ ča vrsto natančno odmerjenih igralskih kreacij ter pelje igro pregledno in zaostreno proti njenemu pogubnemu koncu, ki več stvari odpira in pušča interpretativno in etično odprtih, kot da bi nanje dokončno odgovarjal. 486 Sodobnost 2022 ZMENEK S KNJIGO Idealna priložnost za spoznavanje odličnih knjig za odrasle in otroke S knjižnimi škatlami Zmenek s knjigo smo poskrbeli za izbor kvalitetnega branja za vso družino. S preprostim konceptom knjižnih škatel boste vsaka dva meseca prejeli škatlo presenečenja s knjigo iz našega programa in da­ rilci presenečenja na temo knjige. Na Zmenek s knjigo se lahko odpravite odrasli, otroci in družine. S kom na zmenek? S knjigo! Zakaj knjižna škatla? Predvsem zato, ker bi vas radi navdihnili za branje ter vam pokazali, da je branje knjig zabavna, vznemirljiva in ustvarjalna aktivnost. Raziskave bralnih navad so pokazale, da otroke k branju najbolj spodbujajo pestre in bogate domače knjižnice ter starši, ki tudi sami bere­ jo. Kaj prinaša Zmenek s knjigo? Ob izvrstnih knjigah vas bodo pričakale tudi pozornosti avtorjev, pripravljene samo za vas, in darilca, povezana s temo knjige. Namignemo naj, da se boste kdaj posladkali, kdaj pogreli, spet drugič pa od srca nasmejali. Zagotavljamo vam, da bo Zmenek nadvse vznemirljiv; vstopili boste v različne literarne pokrajine in odkrivali nove vogale domišljije, si grizli nohte in zadrževali dih, se smejali, vzdihovali, se skozi alternativne resnič­ nosti poglabljali vase – vse to v družbi odličnih domačih in tujih avtorjev. Zmenek s knjigo lahko naročite na www.sodobnost.com