291
Kratkočasilo berilo.
Zakaj ima sveti Lukež vola?
Narodna pravlica.
Jezus in sveti Peter sta po svetu popotvala. Žarka sonce je prepekalo popotnika in žeja ju je mučila. Ko prideta do bližnje gostivnice, se oberne sv. Peter k Jezusu pa mu reče: „Gospod žeja me". „Pojdi v gostivnico" — odgovori mu Jezus. ,,Ah, gospod, kako, ker nimam dnarjev; saj veš , da mi gostinčar brez dnarja še kapljice vode ne da. Gospod! spehana sva in oba potrebujeva sladkega vinca! ti si vsegamogočen, pojdi z menoj, in dobro bo".
Kakor sveti Peter svetuje, tako se zgodi. Dasta si v gostivnici prinesti sladkega vinca in belega hleba. Ko po-vžijeta s hvaležnim sercom božje darove, popraša sv. Peter gostinčarja, koliko da sta dolžna? „Tri bele dvajsetice" — odgovori gostinčar. „To bo moj tovarš Peter plačal" — reče Jezus, ustane izza mize in hoče iti. ?5Gospod! ti vsegamo-gočni gospodar, najbogatejši na zemlji; ne samo tri, sto belih dvajsetic lahko plačaš"  — reče zdaj Peter Jezusu.
Gospod plača gostinčarju in gre s Petrom naprej. Pot je peljala skoz temno hcsto. Ko prideta popotnika v sredo hoste, jima zastopi hipoma gostinčar s puško nabito ozko pot; bil je namreč tolovaj, in terja od Jezusa tistih sto belih dvajsetic, ktere je bil sveti Peter v gostivnici omenil. „Kdor hoče dvajsetice imeti, jih mora pošteno zaslužiti" — ga zaverne Jezus in stori sveti križ čez njega. Pri tej priči izrastejo gostinčarju debeli rogovi; volovska koža z dolgim repom obdaja mu telo, in on začne boliti. Jezus vzame puško, jo nasloni na bližnjo smreko, odreže enoletno leskovo palčico, jo da Petru, in mu zapove, naj žene vola pred seboj. Peter stori, kakor mu je ukazano. Prideta do neke grajšine, ktero so ravno zidali. Jezus ponudi grajšinskemu gospodu vola v najem za eno leto s pristavkom, da bode ta vol vso gradivo za grajšino sam navozil. Dragi mi gospod — reče grajšak — to ni mogoče; že več sto volov je letos gradivo vozilo, al pocerkali so vsi, in ta vol bi v enem letu navozil, kar manjka za zidanje? — to ni mogoče". ^Poskusite le, in bote se prepričali, da resnico govorim" — reče Jezus. „Koliko pa bode najeraščine?" — ga praša grajšak. ,5Sto belih dvajsetic" — odgovori gospod; čez leto in dan pa prideva spet po vola".
Kakor je Jezus govoril, tako se je godilo. Zidarji so zidali, tesarji so tesali, in vol je vozil, česar so potrebovali.
Leto je minulo, in grajšina je bila dodelana. Jezus in sv. Peter prideta potovaje sopet do grajšine in terjata vola nazaj. ^Gospod — pravi grajšak — ta vol je čudna žival; rekel bi, da človeško pamet ima, res, da od kraja je napadel nekega zidarja se skrivši v germovje in ga ranil z rogovoma; al čedalje je bil pohlevnejši; ljudi je lizal, in čudno, da vsaka rana, ktero je lizal, je mahoma se zacelila. Z veseljem dam sto belih dvajsetic"*
Jezus in sv. Peter uzameta vola in se podasta čez temno hosto proti gostivnici. Ko prideta do smreke, pri kteri je še puška slonela, stori Jezus sveti križ čez vola. Naenkrat odpadejo rogovi, koža se izsleče z repom in gostinčar stoji pred njima. Jezus mu poda sto belih dvajsetic s puško rekoč: „tu imaš, kar si pošteno zaslužil". Gostinčar pade na
kolena pred gospoda in odgovori s skesanim glasom: „Oh, gospod, ti si vsegamogočen in pravičen; ti si, kteremu ljudje pravijo, Božji sin". „Pojdi z menoj in bodi moj učenec". „ Gospod! z veseljem". „Lukež, tako te hočemo imenovati; od zdaj bodeš ljudi lovil v mrežo moje cerkve in popisoval dela sina človeškega".                                 Joško Iskrač.
292