Oxf.: 612 Določevanje lesne proizvodne sposobnosti gozdnih rastišč Marijan KOT AR* Izvleček Kotar, M.: Določevanje lesne proizvodne spo- sobnosti gozdnih rastišč. Gozdarski vestnik, št. 5/1989. V slovenščini s povzetkom v angleščini, cit. lit. 12. V članku je obravnavano določevanje lesne proizvodne sposobnosti gozdnih rastišč na osnovi donosnih tablic, ki temeljijo na višinskih bonitetnih razredih. Avtor predlaga, da se v Sloveniji uporab- ljajo višinski bonitetni razredi, dobljeni na osnovi razvoja zgornje višine (site index). Kot kriterij naj se uporabi njena vrednost pri 1 OO letih (81100). V članku je podrobno opisan postopek takšnega bonitiranja. Kot osnova za bonitiranje služijo ras- tišča fitocenoz, ki spadajo v isto sintaksonomsko enoto. 1. OPREDELITEV IZRAZOV Potreba po ugotavljanju proizvodnih spo- sobnosti rastišča se je pojavila hkrati z uvajanjem načrtnega gospodarjenja z go- zdovi. Gozdove so v ta namen razvrščali v t. i. rodovitnostne oziroma bonitetne razre- de. Pod bonitetnim razredom so razumeli celotno lesno proizvodnjo določene dreve- sne vrste na danem rastišču oziroma rodo- vitnost rastišča, izraženo v enotah proi- zvodne zmogljivosti sestojev določene dre- vesne vrste (SLOBODA 1975). Sanitetni razred je torej rezultanta rasti- šča, drevesne vrste in gospodarjenja, saj je na celotno lesno proizvodnjo poleg ras- tišča in drevesne vrste vplival še način gojitvene obravnave sestaja v času njegove rasti in razvoja. Različne jakosti redčenj, ki so se največkrat ravnale po modelu, pred- stavljenim z donosnimi tablicami, so imele za posledico različne vrednosti za končno * Prof. dr. M. K., dipl. inž. gozd., Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 83, YU 208 G. V. 5/89 Synopsis Kotar, M.: The Establishing of Natural Site Wood Production Capacity. Gozdarski vestnik No. 5/1989. ln Slovene with a summary in English, lit. quot. 12. The article deals with the establishing of natural site wood producition capacity by means of yield tables based on the height site index. A sugge- stion is given that in Slovenia the height site index established on the basis of the top height develop- ment be applied. lts value at the age of 1 OO years (SI100) should be taken as a criterion. The article gives a detailed description of such field site classification. The natural sites of plant communi- ties which belong to the same syntaxonomic unit represent the basis of site classification. celotno lesno proizvodnjo. Namen bonitira- nja v preteklosti je bil predvsem v določitvi, kolikšna bo lesna proizvodnja sestaja in to zaradi uravnavanja in napovedovanja do- nosov. Manj pa je bilo pomembno, kolikšna je maksimalna oziroma potencialna lesna proizvodnja neke drevesne vrste na danih rastiščih. Danes pa razumemo pod bonitira- njem določitev maksimalne skupne lesne proizvodnje dane drevesne vrste na danem rastišču. Največkrat, ne pa vedno, ugotav- ljamo ta prirastoslovni kazalnik le za tiste vrste na obravnavanem rastišču, ki se tu pojavljajo po naravi, in so graditeljice na- ravne fitocenoze. Zato je danes bonitetni razred rezultanta rastišča in drevesne vrste. 2. OSNOVE BONITIRANJA Določevanje bonitetih razredov je v za- četku potekalo zgolj z ugotavljanjem lesnih donosov, t.j. celotne lesne proizvodnje, in to neposredno ali pa posredno. Ocenjeva- nje rodovitnosti z ugotavljanjem lastnosti tal in podnebja je bilo zaradi neizdelanih metod merjenja obremenjeno s prevelikimi napakami. Pri uporabi lesnih donosov kot merila za določitev bonitetnih razreda~ se je uporabljala in se uporablja še danes celotna lesna proizvodnja na enoto površi- ne. Ugotavljanje tega kazalnika pa je ve- zano na postavitev trajnih raziskovalnih ploskev, ker je le tako zagotovljen natančen popis vseh posegov (redčenj) v življenjski dobi sestaja. Celotna lesna proizvodnja (Vsk) je namreč vsota lesne zaloge stoje- čega sestaja (Vs) ter vsota vseh redčenj (Vr) do določene starosti. Če vzamemo, da imamo neko rastišče R in drevesno vrsto X, potem lahko zapišemo naslednjo zvezo: Vs(A) = f(R, X, A) (zveza 1) Celotna lesna proizvodnja v starosti A je funkcija rastišča, drevesne vrste in starosti sestaja (A). Če to prevedemo na določeno drevesno vrsto na določenem rastišču, potem velja, da je celotna lesna proizvodnja v starosti A vsota lesne zaloge stoječega sestaja ter vseh redčenj do starosti A. V SK(A) = V S(A) + V r(A) = f(A) (zveza 2) Celotna lesna proizvodnja dane vrste na danem rastišču je torej samo funkcija staro k sti. Da pa bi lahko vzporejali med seboj različna rastišča, moramo primerjati med seboj celoten potek funkcije glede na sta- rost ali pa v določeni starosti, ki je odločil­ nega pomena pri določitvi lesnih donosov. Hitro lahko spoznamo, da je za te na- mene najboljši kazalnik povprečni volumen- ski prirastek sestaja v času njegove kulmi- nacije: (iM, MAKS) VsK ----7 MAKS---7 iM,MAX A (zveza 3) Tega dobimo, če maksimiramo kvocient v zvezi 3. Z nekoliko matematične telovadbe kaj hitro ugotovimo, da je kulminacija povpreč­ nega volumenskega prirastka takrat, ko je ta enak tekočemu volumenskemu prirastku Oc), torej ravno v času, ko se krivulji teh dveh prirastkov sekata. Za vsako drevesno vrsto na vsakem rastišču naj bi določili maksimalni povprečni volumenski prirastek v času njegove kulmi- nacije in to je lesna proizvodna sposobnost rastišča. Zelo podoben pristop je imel Wiede- mann, ki je zasnoval donosne tablice na t. i. »absolutnih bonitetnih razredih«, kjer je uporabil kot merilo razvrščanja povprečni volumenski prirastek v starosti sto let (dGZ100). Vendar njegovi bonitetni razredi niso neoporečni, ker ta vrednost ne pred- stavlja vedno proizvodne sposobnosti ras- tišča. Razlogi so naslednji: 1. Kulminacija iM(MAKS) ni vedno pri 100 letih, ampak se že pri smreki giblje v raz- ponu od 60 do 150 let. 2. Njegove donosne tablice ne predstav- ljajo modela, ki ima kot osnovo naravno poraslost sestojev. 3. Do vrednosti dGZ100 je prišel prek tablic, ki so imele za osnovo h = f(A) in ne VsK(A)= f(A) (h =srednja višina sestaja). Kot je bilo že navedeno, je ugotavljanje celotne lesne proizvodnje povezano z dol- gotrajnim spremljanjem trajnih raziskoval- nih ploskev, teh pa je glede na obilico rastišč in drevesnih vrst še danes zelo malo. Zato so iskali druge kazalnike, ki bi bili lažje merljivi, vendar pa bi bili v tesni korelacijski povezavi z celotno lesno proi- zvodnjo. Tesno povezanost z lesno proi- zvodnjo na nekem rastišču ima višina se- stoja. Ta je v dobri povezavi tako s celotno lesno proizvodnjo sestaja kot z njegovo starostjo. h = f(V sK) = f(A) (zveza 4) Še posebej se je uporabnost srednje višine kot merila za oblikovanje bonitetnih razredov povečala, ko je Eichhorn (1904) odkril pri jelki t. i. Eichhornov zakon, ki ga je Gerhardt (1909) razširil še na smreko in bor. Zakon pravi, da je celotna lesna proi- zvodnja funkcija višine, in to ne glede na rastišče. To pomeni, da je npr. pri višini 20m celotna lesna proizvodnja enaka ne glede na bonitetni razred. Smreka na bolj- ših bonitetnih razredih doseže to višino v nižji starosti kot na slabših. Za primer vze- mimo Gerhardtove tablice (ASSMANN 1961) za smreko. G. V. 5189 209 Na prvem bonitetnem razredu doseže smreka pri 50 letih višino h = 20,5 m ter celotno lesno proizvodnjo do te starosti VsK =605m3/ha. Na drugem bonitetnem razredu pa doseže isto višino in isto proi- zvodnjo šele pri 60 letih. Na podlagi razširjenega Eichhornovega zakona je bila izdelana tudi večina dono- snih tablic v preteklosti. Ti bonitetni razredi so v bistvu višinski bonitetni razredi, ker je kriterialni znak višina, ki jo doseže sestoj v določeni starosti. Tu ugotavljamo bonitetni razred tako, da sestoju določene starosti izmerimo srednjo višino, potem pa v tabli- cah poiščemo ustrezni bonitetni razred. V teh tablicah potem odčitamo, kolikšna je skupna lesna proizvodnja pri različnih sta- rostih; nas bo seveda zanimala takrat, ko kulminira povprečni volumenski prirastek. Če se izmerjena srednja višina nahaja med dvema bonitetnima razredoma, je po- trebna interpelacija vseh vrednosti. Zato pogosto v literaturi zasledimo npr. rastišče 1,7 b. r. (srednja višina sestaja pri ugotov- ljeni starosti se nahaja na 7/1 O razmika med 1. in 2. bonitetnim razredom). Vendar pa tako oblikovani bonitetni raz- redi ne izpolnjujejo dobro vseh zahtev, ki jih danes postavljamo pred bonitetni razred. Vzroki so naslednji: Različne jakosti red- čenj v enakih sestojih na istem rastišču vodijo k različnim vrednostim srednje viši- ne, torej k različnim bonitetnim razredom. Tako je pri močnem redčenju (v primerjavi s šibkim redčenjem) povečana srednja vi- šina (računsko) za več metrov, torej je potem ta sestoj uvrščen v višji bonitetni razred in ima zato višjo celotno lesno proi- zvodnjo pri isti starosti, v resnici pa je zaradi močnega redčenja celotna lesna proizvodnja manjša kot pri šibkem redče­ nju. Druga pomanjkljivost teh višinskih boni- tetnih razredov je še v tem, da je pri uporabi srednje višine v danem sestoju skoraj ne- mogoče ugotoviti razvoj srednje višine za nazaj. Približno lahko ugotovimo njen raz- voj samo tako, da analiziramo drevesa zgornje višine (H), potem pa uporabimo obrazec, ki podaja njuno medsebojno odvi- snost. Tretja pomanjkljivost višinskih bonitetnih razredov je v tem, da dejansko celotna lesna proizvodnja sestaja pri isti višini ni vedno enaka; Eichhornov zakon daje pre- malo uporabne vrednosti, ker je odvisnost VsK = f(h) preveč ohlapna. Sestoji iste dre- vesne vrste, istega višinskega bonitetnega Grafikon št. 1 : Razvoj celotne lesne proizvodnje v različnih višinskih bonitetnih razredih (SI1o0). Bukev: srednja raven proizvodnosti. h v m zg se .fS 35 38 25 28 JS 18 s 36,3 36,5 34,7 32,8 JO,g 29,1 27,2 25,3 23,5 8e J8 2tJ 38 48 58 68 78 88 98 UJT/1 liS 128 J3B 148 JSB 168 let 210 G. V. 5/89 razreda imajo pogosto pri isti starosti raz- lično raven proizvodnosti (ASSMANN 1961 ). Različne ravni proizvodnosti so po- sledica različnih gostot sestaja oziroma raz· lične naravne temeljnice (naravna temelj- nica je temelj nica naravi prepuščenih sesto- jev ali sestojev, v katerih so bila izvedena šibka redčenja). Višja gostota in večja te· meljnica pa sta po Mayerjevem mnenju (STERBA 1974) posledica boljše prilagoje- nosti drevesne vrste na dano rastišče. As- smann ugotavlja višjo raven proizvodnosti na rastiščih, kjer obravnavana vrsta inten- zivnejše prekoreninja tla. Razlika med višin- skimi bonitetnimi razredi in razredi, ki poda- jajo raven proizvodnosti, je najlepše raz- vidna iz grafične predstavitve. Višinske bo- nitetne razrede dobimo, če na abscisi pred- stavimo starost sestaja, na ordinati pa raz- voj srednje višine sestojev na posameznih rastiščih. Namesto višine lahko predsta- vimo na ordinati tudi skupno lesno proi- zvodnjo. Posamezna krivulja podaja razvoj srednje višine ali pa naraščanje celotne lesne proizvodnje glede na starost v posa- meznem bonitetnem razredu (glej graf. št. 1 in 3). če pa na absciso nanesemo srednjo višino, na ordinato pa vrednost celotne lesne proizvodnje rastišč, ki imajo isti višin- ski bonitetni razred, potem posamezne kri- vulje podajajo raven proizvodnosti (graf št. 2 in 4). V donosnih tablicah se to zrcali tako, da imamo za isti bonitetni razred neko dano srednjo višino in tej ustrezno celotno proizvodnjo. Če imamo dva ali več bonitet- nih razredov, bomo imeli pri isti starosti različne srednje višine in različne vrednosti za celotno lesno proizvodnjo. Pri tablicah, ki imajo še ravni proizvodnosti, pa bomo imeli pri različnih ravneh proizvodnosti is- tega bonitetnega razreda isto višino, vendar različno celotno lesno proizvodnjo. Višinski bonitetni razred je rezultat vertikalnih učin­ kov sestaja, raven proizvodnosti pa hori- zontalnih učinkov sestaja na danem rasti- šču. Vendar so tudi tako oblikovane donosne tablice še vedno pod vplivom vrste in jakosti redčenj. Srednja višina je le premočno odvisna od naših ukrepanj. Veliko večjo stabilnost pa ima zgornja višina in na njeni podlagi postavljeni višinski bonitetni razredi oziroma različni rastiščni indeksi - site index (SI) (CURTIS 1974). Tako v nemški, kot v angleški literaturi se je uveljavil izraz site index. To je zgornja višina sestaja na obravnavanem rastišču pri določeni staro- sti. V skandinavskih državah ugotavljajo Grafikon št. 2: Razvoj celotne lesne zaloge v istem višinskem bonitetnem razredu pri različnih ravneh proizvodnosti. Bukev Sl100 = 32,8 IS IB HSB 1388 1208 IJSB J888 SilU BBB ?88 see see "" ase 2ee see 1-1. raven proizvodnosti 2-2. raven proizvodnosti 3-3. raven proizvodnosti ~~~--~~~~~~-=~~",~~SS~~9~B~I~BB~J~tB~~~2~B~J3~B~I~48~1~S~e~toe St11rost G. V. 5/89 211 8140, to je zgornjo višino pri starosti 40 let, vendar ugotavljajo starost v prsni višini (število letnic v višini 1,30 m); Švica, Anglija in nekatere angleško govoreče dežele upo- rabljajo 8150, to je zgornjo višino pri starosti 50 let. V tem primeru se ugotavlja dejanska starost teh dreves (številu letnic na panju prištejemo še leta, ki jih je drevo potrebova- lo, da je zrastlo do višine panja). Razumlji- vo, da moramo ugotavljati razvojno in ne fizično starost, torej starost drevesa, ki bi jo to imelo, če bi se razvijalo na prostem, v naravno gostem mladju. Zato moramo pri sestojih, ki so nastali z naravnim pomlaje- vanjem, odstraniti učinek zastrtosti matič­ nega sestaja. Zaradi tega je metoda, ki jo uporabljajo Skandinavci, lahko natančnejša in enostav- nejša. Ko osebek doseže višino 1,3 m, je v njihovih razmerah zunaj nevarnosti, da bi ga obgrizla divjad in zunaj zastornega učinka matičnega sestaja. Od višine 1,30 m navzgor sta 'fizična in razvojna starost isti; njun potek je enak. V nekaterih deželah uporabljajo 81100, to je zgornjo višino pri starosti 1 OO let. Obstajajo še nekatere raz- ličice pri ugotavljanju zgornje višine, vendar je najpogosteje v rabi zgornja višina po Pardeyu, to je višina sto najdebelejših dre- ves na ha. Razlika med tako ugotovljeno višino ter zgornjo biološko višino je neznat- na. K uvedbi zgornje višine kot merila za določevanje bonitetnih razredov govorijo tudi novejše raziskave s področja priraste- slavja. Povezava med celotno lesno proi- zvodnjo in zgornjo višino sestaja je tesnejša kot pa povezava, ki jo je ugotovil Eichhorn. Tako smo v naših smrekovih gozdovih ugotovili, da znaša razlika med celotno lesno proizvodnjo pri isti srednji višini naj- več 28,5 %, pri isti zgornji višini pa le 25,3% (KOTAR 1980). To je maksimalni odklon med najvišjo in najnižjo vrednostjo pri isti višini. To pomeni, da bi v primeru, če bi sestavljali tablice s tremi ravnimi proizvodnosti, bila razlika med njimi 12,65% (v času kulminac]e povprečnega volumenskega prirastka). Ce bi imela sred- nja raven proizvodnosti skupno proizvodnjo lesa 1 OO%, potem bi se ta povzpela na zgornji ravni na 112,65%, na spodnji pa zmanjšala na 87,35%. Različna kriterialna starost pri določanju SI načeloma ne bi smela povzročati težav, saj lahko ugotavljamo 8150 tudi v sestojih, ki so stari 1 OO let in več. Dejansko pa pomeni ugotavljanje 8150, da lahko vza- memo za določevanje bonitetnih razredov vse sestoje, ki so stari prek 50 let. V naših Grafikon št. 3: Razvoj zgornje višine sest o ja v različnih višinskih bonitetnih razredih (SI100) Bukev V v m3 /hn 1888 1788 1688 1588 HBB 138B 1298 1188 1898 998 888 7BB GOO 598 488 380 288 188 8 8 18 2B 212 G. V. 5189 38 gozdno prirasto- slovje« in ne le ))lesno prirastoslovje<<, kot bi ga smeli imenovati v večini ostalih držav. Njihove donosne tablice podajajo vrednosti za lesno maso, maso listja oz. iglic, ter maso pritalnega rastja. 3. OPREDELITEV POJMA RASTIŠČE Pri določevanju proizvodne zmogljivosti rastišča, ki jo lahko imamo za rezultanta dveh vektorjev: to je drevesnega sestaja ter rastišča, moramo še jasno opredeliti, kaj je rastišče. Pri drevesni vrsti ne more priti do nesporazuma, pri rastišču pa lahko, ker ga različni avtorji različno pojmujejo. Tako navaja Dengler, da je rastišče skupnost fizikalnih in kemičnih dejavnikov okolja, ki so pomembni za rast gozdnega drevja ter ostanejo konstantni oziroma so nagnjeni k zakoniti izmenjavi v eni generaciji goz- dnega sestaja (DENGLER 1971). Mi pa bomo rastišče opredelili kot kompleks de- javnikov žive in nežive narave, ki določajo življenjske razmere v gozdu, ki ga naseljuje neka konkretna življenjska skupnost. V tako definiranem pojmu rastišča so zajeti tudi tisti dejavniki, ki so nastali zaradi same biocenoze ter zemljepisna komponenta. Rastiščne razmere se z.rcalijo v življenjski skupnosti rastlin, ki so nastale z naravnim združevanjem rastlin v določenem času in prostoru. Te življenjske skupnosti imenu- jemo tudi fitocenoze in zavzemajo osrednji položaj v ekološkem kompleksu {KOŠIR, 1979). če imajo podobna rastišča podobno sestavljene fitocenoze, potem lahko skle- 214 G. V. 5/89 pamo tudi obratno, da podobna zgradba fitocenoz kaže na podobna rastišča. More- bitne razlike med rastišči se morajo zato odražati v vegetacijskem sestavu. Nastane pa vprašanje, katero merilo z enim znakom dobro karakterizira rastišče, ker je rastišče kompleks dejavnikov. Kot smo že navedli, je eno izmed takšnih meril vegetacijska sestava, drugo merilo pa je količina bio- mase fitocenoze. V našem primeru, ko ugotavljamo lesno proizvodno sposobnost rastišč, bo merilo količina lesne mase dre- ves v sestoju. Ta pa je s količino fitomase v korelacijski povezavi. Ker nimamo popol- noma enakih rastišč in popolnoma enakih fitocenoz, jih moramo razvrščati v skupine. Fitocenoze razvrščamo v mejah določe­ nega intervala istovetnosti v sintaksonom- ske enote združbe, podzdružbe. Merila isto- vetnosti za grupiranje v združbe so: - floristični sestav, - rastiščne razmere, - fiziognomija združbe, - vzajemnost odnosov med fitocenozo in okoljem, - sorodnost v zgradbi fitocenoze (KOŠIR 1979). .. Sedaj pa se pojavi vprašanje, ali nam tako razvrščene fitocenoze zagotavljajo takšno podobnost njihovih rastišč, da se njihova proizvodna sposobnost giblje na intervalu, ki je sprejemljiv v gospodarjenju z gozdovi. Ce to velja, potem so združbe in podzdružbe dobro merilo za uvrščanje rastišč v rastiščne skupine. Vrsta razisko- vanj v tujini (KELLER 1978), pa tudi pri nas (KOTAR 1980, 1986), kaže da v večini primerov meje sintaksonomskih enot dobro razmejujejo tudi rastiščne enote. V posameznih primerih pa so razlike v proizvodni sposobnosti v isti združbi ali pozdružbi le prevelike {Enneaphyllo-Fage- tum, Abieti-Fagetum din.-omphalodeto- sum), zato bo treba te enote deliti še po dodatnem ekološkem dejavniku, kot je npr. nadmorska višina itd. Pri teh združbah je v fitocenozah, ki spadajo v isto sintaksonom- sko enoto, razpon v proizvodni sposobnosti prevelik, saj obsega kar 6 m v zgornji višini pri isti starosti. V isti rastiščni enoti se pojavljajo kar trije rastiščni koeficienti (SI). Iz dosedaj napisanega je gotovo razumljivo, da smo pri podajanju osnov uporabljali izraz rastišče za skupnost rastišč, katerih fitocenoze so uvrščene v isto sintaksonom- sko enoto. Verjetno bi bilo primerneje, če bi zato v primerih prejšnjega poglavja upo- rabljali namesto izraza rastišče besedo ras- tiščna enota. V sedanjem času je v naših razmerah rastišče še vedno najbolje opredeljeno s sintaksonomsko enoto. V skandinavskih razmerah, kjer se floristično sestava rastli- nja ne bistveno menja, tudi če se spremenijo pogoji rasti za gozdno drevje, neposredno ugotavljajo proizvodno sposobnost na po- sameznih površinah in ne posredno prek vegetacijskih enot 4. UGOTAVLJANJE RASTIŠČNIH INDEKSOV (SI) V PRAKSI Samo ugotavljanje SI je razmeroma eno- stavno, vendar pa nam sami SI le malo koristijo, če jih potem ne moremo uporabiti. Sam Sl100 ne pove nič drugega kot - kolikšna je zgornja višini sestaja pri starosti "100 let na danem rastišču. Prava vrednost in uporabnost SI pride do izraza, če imamo na razpolago še donosne tablice, v katerih je razvoj zgornje višine podoben kot v sestojih, ki rastejo na obravnavanem ras- tišču in, če je celotna proizvodnja v obrav- navanem sestoju približno enaka kot v tabličnem sestoju. Z drugimi besedami, se- staviti moramo donosne tablice, ki ustrezajo sestojem na naših rastiščih ali pa preskusiti uporabnost tujih tablic v naših razmerah. Lastnih tablic nimamo in vprašanje je če jih bomo sploh kdaj imeli. Izmed tujih tablic pa je le malo primernih, ker je večina sestav- ljena za sestoje z nizkim redčenjem in so nastale na povsem različnih rastiščih. Leta 1968 so v Švici izdali tablice za smreko, jelko, bukev in macesen, na osnovi Sl50• Te tablice, ki se v kakovosti bistveno razli- kujejo od prejšnjih, imajo še vedno nekaj pomanjkljivosti in sicer: l. Edini vhod je zgornja višina in starost, manjka pa razčlenitev na ravni proizvodno- sti. 2. Izdelane so za starosti do največ "120 let, kar pa je odločno premalo za naše gorske gozdove. 3. V skupni proizvodnji je bistveno previ- sok delež redčenj v drugi polovici proi- zvodne dobe, kar pomeni, da obstajajo precejšnje razlike med naravno temeljnico (maksimalno temeljnico) in tablično temelj- nico pri polni zarasti. Zaradi tega so proi- zvodne sposobnosti ocenjene s temi tabli- cami nekoliko nižje od dejanskih v naravi. Ta velik delež redčenj v višjih starostih sestaja je lastnost skoraj večine donosnih tablic in je gola špekulacija, ki nima ničesar skupnega z naravnim razvojem sestaja. Tako visok pa je zaradi tega, ker je odstotek priraščanja visokih lesnih zalog v višji staro- sti manjši kot pa obresti v banki. Nižje zaloge (kar pomeni močnejša redčenja v razvojni fazi debeljaka) imajo sicer nižjo skupno lesno proizvodnjo, vendar je to zmanjšanje manjše, kot pa vrednost obresti od kapitala, ki jih dobimo za kapital od močnih redčenj. Torej so donosne tablice še vedno model, ki temelji deloma na zako- nitosti rasti sestaja in deloma na profitarski ekonomiki, ki izhaja iz manipulacije z denar- jem. Na to je opozoril že Assmann pred tridesetimi leti, vendar je večina tablic te končne prenizke zaloge še obdržala. To je do neke mere tudi razumljivo, saj je večina gozdov v zasebnem lastništvu, tu pa je pomembno, da gozdovi dajejo najvišji čisti donos in ne toliko, da gozdovi maksimalno izkoristijo rastišče. V najnovejšem času (HALAJ 1987) so v ČSSR izdelali tablice, ki imajo kot vhod višino ter raven proizvodnosti. Po prvih preskusih se bistveno bolje prilagajajo na- šim gozdovom kot švicarske. Potrebno jih bo prirediti za naše razmere. Pri smreki so izdelali tablice za gorske ter posebej za ravninske predele. Tudi starosti sestojev so nanizane vse do 160 let Preskus primerno- sti švicarskih ali češkoslovaških tablic opra· vima takrat, ko določamo SI na terenu. Razvoj zgornje višine, ki ga ugotovimo z debelnimi analizami na terenu nam pokaže, katere tablice so primernejše - primernejše so tiste z večjo- skladnostjo v razvoju zgornje višine. Ker smo v Sloveniji pravzaprav šele za· čeli z ugotavljanjem SI (delna iijema je GG Nazarje in Postojna) je primerno, da v kratkem podamo tudi celoten postopek. V vsaki sintaksonomski enoti (tj. združba oz. podzdružba) poiščemo sestoje, ki so v G. V. 5/89 215 razvojni fazi debeljaka. V teh sestojih za vsako drevesne vrsto (samo glavne vrste) poiščemo enomerno in homogeno skupino ali gnezdo dreves. Tu si izkoličimo ploskev velikosti 20 X 20 m, ali 30 X 30 m. Dreve- som na tako postavljeni vzorčni ploskvi izmerimo prsni premer. Pri štirih (če je ploskev velikosti 4 ara) oziroma devetih (če je ploskev velikosti 9 arov) najdebelejših drevesih ugotovimo višino in starost. Pov- prečje višin je zgornja višina pri starosti, ki jo dobimo na podlagi starosti teh dreves (povprečje individualnih starosti). Starost lahko ugotovimo z vrtanjem izvrtka do stržena v višini i ,30 m ter dodatnim prište- tjem starosti mladja na istem rastišču, ki je visoko nad i ,30 m in ni pod zastorom matičnega sestaja. V tem mladju ugotovi- mo, koliko let je osebek potreboval, da je dosegel višino 1 ,30 m. Ta leta dobimo tako, da tvorimo razliko med ugotovljenim števi- lom letnic, ki jih imajo osebki pri korenin- skem vratu ter številom letnic v višini i ,30 metra. če pa imamo na razpolago sestoje, ki bodo ali so na vrsti za obnavljanje, pa na teh ploskvah štiri najdebelejša drevesa posekama ter naredimo debelno analizo. Prvi odrezek odrežemo v višini panja, na- slednjega pa v višini h = 1 ,30 m. Ostale kolobarje izberemo pri tistih višinah, ki ustre- zajo krojenju na najboJ] primerne sortimente. Skupaj potrebujemo 7-10 kolobarjev. Na podlagi odrezkov pri posameznih hlo- dih lahko izrišemo krivuljo njihove višinske rasti. Ker so to najdebelejša drevesa, so običajno tudi najvišja (ker mora biti sestoj na ploskvi enomeren in približno enodoben) in ta so bila z veliko verjetnostjo najdebe- lejša tudi v preteklosti, zato predstavlja njihova višinska rast tudi razvoj zgornje višine sestaja v preteklosti. Ta višinska krivulja nam bo služila za ugotavljanje pri- mernosti posameznih donosnih tablic, za ugotavljanje starosti, ko sestoj preide iz ene razvojne faze v drugo ter za določeva­ nje pogostosti vračanja z redčenji v sestoj ih na teh rastiščih. Ko ugotavljamo prsne premere na ploskvah, določamo tudi so- cialni položaj posameznih dreves (po Kraf- tu). število dreves, ki se nahajajo v razredu nadvladajočih, vladajočih in sovladajočih, nam služi za ugotavljanje gostote sestaja, ta pa nam služi za izračun drugih pome mb- 21 6 G. V. 5/89 nih prirastoslovnih kazalcev razvoja sesta- ja. Za vsako rastiščno enoto in vsako dre- vesna vrsto bi morali postaviti približno 5-8 takšnih ploskev. Bolje je osem 4 are velikih ploskev kot 5 ploskev po 9 arov. Tako dobimo vpogled v razpon SI v rastiščni enoti. Za vsako ploskev izdelamo posebno višinsko krivuljo, odčitamo vrednost višine pri starosti 1 OO let (razvojno starost 1) in to je 81100. Ko izračunavamo iz podatkov de- belinskih analiz prilagojeno višinsko krivu- ljo, moramo biti posebej pozorni, da izbe- remo tak tip funkcije, ki da najboljšo prilago- ditev v višjih starostih. Ko iz višinske krivulje izračunavamo pogostost vračanja z redče­ nji, potegnemo vzporednice abscisni osi na vsake 3 ali 4 m višinske rasti, pričenši pri 5 ali 6 m višine (odvisno od drevesne vrste ter intenzivnosti gospodarjenja). Prese- čišča teh vzporednic z višinsko krivuljo projiciramo na absciso ter odčitamo razliko v starosti med temi odsečki. Ta razlika predstavlja tudi leta, ki naj pretečejo med eno in drugo ponovitvijo redčenja. Kolikor bolj se višinska krivulja izravnava, toliko večje je število let med dvema ponovitva- ma. Pri izbiri ploskev za ugotavljanje SI ni nujno, da so ti sestoji dobro ohranjeni, to so sestoji, v katerih smo normalno gospo- darili. Za ugotavljanje ravni proizvodnosti pa je potrebno za lažji izračun naravnih gostot izbrati nekaj ploskev z naravno za- rastjo oziroma maksimalno temeljnico. ·Starost, ki predstavlja mejo med posame- znimi razvojnimi fazami, ugotovimo na gra- fikonu, kjer smo na absciso nanesli starost, na ordinato pa doseženi prsni premer. Ko ugotovimo SI, imamo že dano lesno proizvodno sposobnost rastišča izraženo v m3/ha na leto za dano drevesne vrsto. Ta je enaka vrednosti povprečnega volumen- skega prirastka v času njegove kulminacije (iM,MAx). če smo ugotovili še raven proi- zvodnosti, potem moramo iM,MAX čitati v istem bonitetnem razredu, vendar pri pripa- dajoči ravni proizvodnosti. Samo ugotavlja- nje ravni proizvodnosti pa je že opisano v naši strokovni literaturi (KOTAR i 985). S 1 ugotavljamo po fitoklimatskih teritorijih ali povedano z drugimi besedami, v vsakem gozdnem gospodarstvu posebej. Ni nujno, da se bodo rastišča iste vegetacijske enote, ki so med seboj zemljepisno precej nara- zen, razlikovala v vrednosti za SI; precej verjetno pa je, da se bodo razlikovala v ravni proizvodnosti. 5. SKLEP Racionalno gospodarjenje z gozdovi za- hteva poznavanje številnih prirastoslovnih kazalnikov, od katerih je gotovo eden izmed najpomembnejših lesna proizvodna spo- sobnost rastišča oziroma rodovitnost. Ker ne razpolagamo z vrednostmi za posame- zne ekološke dejavnike, ki vplivajo na rast, njihovo ugotavljanje pa je dolgotrajno in povezano z velikimi stroški, uporabljamo tiste kazal nike razvoja sestaja, ki so v tesni povezavi s celotno lesno proizvodnjo sesta- ja. Celotna lesna proizvodnja sestaja pred- stavlja tudi proizvodno sposobnost rastišča, če je bil ta sestoj prepuščen naravnemu razvoju ali 'pa so bila naša poseganja le tolikšna, da nismo bistveno zmanjševali maksimalne temeljnice. Dober kazalnik rodovitnosti rastišča je zgornja višina, ki ima tudi to prednost, da ni odvisna od jakosti in vrste redčenja. Zato zgornjo višino pri določeni starosti uporab- ljamo za postavljanje in ugotavljanje boni- tetnih razredov. Vendar pa isti bonitetni razred na podlagi zgornje višine še ne zagotavlja enako proizvodno sposobnost rastišča. Ta se lahko razlikuje zaradi raz- lične ravni proizvodnosti, ki je posledica različnih naravnih gostot sestaja v istem bonitetnem razredu. Sanitetne razrede ugotavljamo z vzor- čnimi ploskvarni, ki jih postavljamo v eno- mernih in enodobnih delih sestaja. Zgornja višina je definirana z višino 1 OO najdebelej- ših dreves na ha oziroma z višino najdebe- lejšega drevesa na enem aru. Vendar pa naj vzorčna ploskev ne bo manjša od 4 arov. Proizvodno sposobnost rastišča pred- stavlja vrednost povprečnega volumen- skega prirastka v času njegove kulminacije. To dobimo z donosnimi tablicami ter boni- tetnim razredom na podlagi zgornje višine. Za določevanje te vrednosti so uporabne le tiste donosne tablice, ki imajo enak razvoj zgornje višine kot sestoji na obravna- vanem rastišču ter tablice, katerih delež redčenj ne presega 36% celotne lesne proizvodnje sestaja. THE ESTABLISHING OF NATURAL SITE WOOD PRODUCTION CAPACITY Summary Rational forest managing requires the know- ledge of numerous growth indicators, one of the most important certainly being the wood produc- tion site capacity or the fertility. Due to the fact that there are no values known as regards indivi- dual ecologic factors which influence the growth, their establishing, however, requires a lot of time and great expenses, the use of those natural site development indices which are in close correla- tion to the entire natural site wood production is made. The entire natural site wood production represents also the site production capacity pro- vided that the natural site in question has been left to natural development or the extent of human intervention has not been such as to essentially diminish the maximum basal area. A valuable indicator of natural site fertility is the top height. lts advantage is also the independence of the intensity and the art of thinnings. Conse- quently, the top height at a certain age is used for defining and establishing of the site index. However, the same site index established on the basis of the top height does not guarantee for the same site capacity. The latter may vary due to a different productivity level, which is the conse- quence of various natural forest stand densities within the same site index. The site index is established by means of sample areas which are set in evenaged forest stand parts. The top height has been defined by the height of 1 OO trees of the greatest diameter per 1 ha or by the height of the tree of the greatest diameter in 1 are. The extent of the sample area should not be less than 4 ares. The site production capacity is represented by the value of the average volu me increment at the time of its culmination. It could be established by means of yield tables and the site index based on the top height. Only those yield tables are taken into consideration which evidence the same top height development as the forest stands in the natural site in question do and the tables whose thinning share does not exceed 36% of the total wood production of a forest stand. LITERATURA 1. ANDERS, S., et al: 1985. Quantifizierung der Leistungspotenz naturliche Standartproduktiv~ krafte... Beitr. Forstwirtschaft 19 (1985) 3. s. 97-109. 2. ASSMANN, E.: 196i: Waldertragskunde, BLV Verlagsgesellschaft Munchen, Bonn, Wien. 3. CURTIS, O. R. et. at.: i974. Which dependent Variable in Site index-height-age regressions? Forest Science, 20 (1974) 1, p. 74-87. 4. HALAJ, J. et al.: i 987 Rastove tabulky hlav- nych drevin ČSSR, Priroda i 9~7, Bratislava (Nadaljevanje na 227. strani) G. V. 5/89 217