,,Ne morem molčati!" Manifest Leva Tolstega.*) ,,Sedem smrtnib obsodb : dve v Peterburgu, ena v Moskvi, dve v Penzi in dve v Jurjevu. Štiri usmrčenja : dve v Karznu, eno *) Slavni ruski pisatelj objavlja mogočni svoj protest proti krvavim zloeinom. Tolstoj, oznanjevalec pasivnosti, ni simpatiziral z rusko revolaeijo, dokler je zmagovala, sedaj pa nastopa osemdesetletni staree s t Vilni, eno v Odesi." Dan za dnevom je stalo tako po vseh časopisih, in neprestano, ne tedne, ne mesece, ne leto dni, ne : že leta in leta se godi tako ! In to počenjajo v Eusiji, v tisti Eusiji, kjer gledajo ljudje vsakega zločinca kot človeka, vrednega sočutja, in kjer še do Dedavnega časa zakon ni potrjal smrtnih obsodb ! Spominjam se, kak ponos me je navdajal, kadar sem govoril o tem z zapadnimi Evropci ; zdaj pa imamo mi drugo, da, že tretje leto usmrčenje za usmrčenjera, usmrčenj brez konca in kraja. , Oe vzamem v roko današnji časopis . .. Danes, dne 9. maja, je strašno. List prinaša kratke beaede : BDanes so v Heraonu na Strejbickera polju obesili dvajset k m e t o v v kazen za roparaki napad na lastniuo nekega posestnika v Elizabetskem okrožju." Oasopisi so pozneje ugovarjali temu poročilu, da bi bilo obešenih d v a j s e t kraetov. Jaz se raoram le veseliti te zmote ; ne samo tega, da so obesili ljudi manj, nego so poročali izprva, marveč tudi povoda, ki mi ga je skrajnim pogumom proti reakeiji in daje s plameneeimi besedami duška svojemu gnevu nad temi zločini, ko se preliva človeška kri na morišeib. — zaradi družabnega reda. dal ta strašni dogodek, da tukaj izrazim čuvstvo, ki me je mučilo dolgo časa. Zatorej nadomeščam besedo dvajaet z dvanajst, vse drugo pa puščam neizpremenjeno, zakaj karkoli rečem, se ne ozira zgolj na teh dvajset obešencev, pač pa na vse tisoče, ki so jih ta čas potlačili in pomorili. Dvanajstero teh Ijudi, ki živimo od njih dela, istih Ijudi, ki smo jih mi pohujšali in jih še pohujšujemo z vsemi sredstvi, kolikor nam jih je na razpolago — od učinka žganja pa do strašne laži tiste vere, ki ji sami ne verujerao več, pa je vsiljujemo njim z vso svojo oblastjo, dvanajstero teh ljudi — obešeni z vrvmi od tistih, ki jih oni rede, oblaeijo in vzdržujejo, od tistih, ki so nje pokvarili in jih kvarijo še nadalje. Dranajstero tistih soprogov, očetov in sinov, ki sloni življenje vesoljne Eusije na edini njihovi dobroti, marljivosti in preprostosti, so prijeli, pahnili v ječo in vklenili. Nato so jim privezali roke na hrbet, da bi ne grabili za vrvi, ki so jih hoteli obesiti nanje, in so jih odvedli pod vešala. Več drugih kmetov, podobnib tistim, ki so imeli biti obešeni, toda oboroženih, oblečenih v čedno vojaško uniformo, z dobrimi črevlji na nogah in s puško v roki, spremlja obsojene može. Poleg njih stopa dolgolas človek s štolo in z mašnim plaščem iz zlate ali srebrno vezene tkanine ter z razpelom v roki. Izprevod obstane. Tisti, ki vodi vao stvar, reče besedo, tajnik prečita pisanje, in ko je končal, se obrue tiati človok z dolgimi laami k onim, ki bodo z vrvmi obešeni od svojih bližnjih in jim beseduje o Bogu in o Kristu. Takoj po teh besedah raztopi rabelj — je jih pa več, ker eden ne more opraviti tako obširnega dela — nekoliko mila, namaže zanjke na vrveh, da bodo bolje držale, zagrabi zvezane može, jim obleče mrtvaško srajco, jih odvede na morilni oder in jim položi svoje z milom namazane zanjke okrog vrata. ln dočim se godi tako leta in leta po vsi Busiji, so g 1 a v n i k r i v c i teh dejanj — tiati, ki se gode po njih ukazu, tisti, ki bi jih mogli zabraniti — popolnoma preverjeni, da so takšna dejanja koristna, da, celo neizogibno potrebna. Ali se bavijo s tem, da izmišljajo nove metode in nastopajo z govori o tem, kako ubraniti Fincem, da ne bodo živeli po svoji volji, in kako jih prisiliti, da bodo živeli po rolji nekaterih ruskih oseb, ali pa izdajajo povelja z namenom, da Bnaj bodo našitki na rokavih in ovratniki vojaškib jupičev iste barve kakor jopič sam, kožuhi tistih pa, ki jih smejo nositi, da naj nimajo vrvic okrog našitkov na kožuhu". To je strašno! * Najgrozovitejše na vsi tej atvari je, da vodi vse to nečloveško mučenje in pobijanje poleg neposrednega zla za žrtve in za njih rodovine in drugo, straSno in ogromno zlo s seboj, zlo za vesoljni narod, ker širi pohujšanje med vsemi ruakimi sloji, kakor se širi ogenj po aubi slami. To pohujšanje raste posebno med preprostim delavstvom, ker vse te krivice stokrat prekašajo vse, karkoli so storili in karkoli delajo zlega tatovi, roparji, in revolucionarji skupaj — zato, ker jih počenjajo tako, kakor da so nekaj nujnega, dobrega in neizogibnega. Bazlične naprave pa, ki so v pojmih naroda nerazdružljivo spojene s pravičnostjo in celo s svetostjo, to je senat, sinod, duma, cerkev, in car, jih ne le opravičujejo, marveč jih celo podpirajo. To pohujšanje se širi s presenečajočo naglico. Ljudje zdaj govore zdaj pišejo o usmrčenjih, obešanju, klanju in bombab, kakor so govorili prej o vremenu. Otroci se igrajo obešanje. Dečki gimnazijci, skoraj še deteta, se podajajo na roparske pohode in so pripravljeni moriti, prav tako, kakorsose prej podajali na lov. Ubijati velike posestnike zemljišč in polaščati ae njih imetja, se vidi zdaj mnogim ljudem najboljša rešitev zemljiškega vprašanja. Zaaluga delovanja vlade, ki je dovolila ubijanje kot sredstvo v dosego njenih smotrov, je, da imajo zdaj od vlade pohujšani siromaki vse zločine, rope, tatvine, laži, mučenja in umore za najuaravnejše reči in za vredne človeka. Da, strašna so dejstva aama v sebi, ali moralno, duševno, nikomur očitno zlo, ki ga povzročajo, je brez primera strašnejše! * Vi pravite, da počenjate vse te grozovitosti zato, da bi zopet napravili mir in red v državi. Vi napravljate mir in red v državi! S kakšnimi sredstvi ga napravljate? Z dejstvom, da vi, zastopniki krščanske oblasti, vodniki in učitelji, ki ras služabniki eerkve priznavajo in izpodbujajo, uoičujete zadnjo sled vere v človeku, ker počenjate največja hudodelstva: laži, zavratnosti, vsakovrstna mufieDJa in poslednji najstrašnejši zločin, tiati umor, ne enega samega, temveč nešteto umorov, ki jib. poizkušate izgovoriti z bedasim sklicevanjem na teinone paragrafe v vaših bedastih in lažnjiv i h k nj i ga h , ki jih bogokletno imenujete z a k o n e. Vi pra.vite, da je to edino sredstvo, ki more p o m i r i t i ljudstvo in zatreti revolucijo ; toda to je očividno n a p a č n o. Jasao je, da morete pomiriti narod samo takrat, če ustrežete želji po najpreprostejši pravičnosti, želji, ki jo izreka vse poljedelsko prebivalstvo Eusije, namreč želji po odpravljenju z a s e b n e zemljiške posesti; samo takrat, če te poseati ne boste več potrjevali in če ne boste več na raznotere na6ine razburjali niti kmetov niti tiatih neobvladanih razjarjenib. Ijudi, ki so pričeli ljuto borbo proti vam. Vi, ki sedite pri krmilu, imenujete dejanja revolucionarjev Bstrahote in velike zločine". Ali oni niso storili ničeaar, česar ne bi počenjali tudi vi in v neprimerljivo večjem obsegu . . . Vi pravite, da morate čnvati s p o r o č i I a preteklosti. In se zgledujete na dela ve- likih mož v minulih časih. Tudi oni imajo svoja sporočila preteklihdob,že pred francosko revolucijo, in kar se tiče velikih mož ; posnemati vzore, mučenike, ki so umrli za resnico in za pravico, saj nimajo drugega sredstva kakor vi ! če je torej razlika med vami, je le ta, da hočete vi, naj ostane vse po starem, kakor je bilo in kakor je, dočim žele oni i z p r e m e m b e. In s tem, da menijo, da ne raore vae ostati vedno tako, kakor je, bi trdili prav bolj od vas, če se ne bi bili od vas naučiil te čudne in pogubonosne zmote, češ, da bi mogla peščica ljudi poznati obliko življenja, primerno za vso bodočnost in za vse človeštvo, in da bi se dala ta oblika doseči s s i 1 o. Če je razlika med vami, gotovo ni v prilog v a m , temveč n j i m. Omiljajoče dejstvo je pri njih najprej to, da vrše svoje zločine z osebno nevarnostjo, ki je mnogo večja od vaše, a tveganje in nevarnost opravičuje rearsikaj v očeh mladine, ki je dovzetna za rtiske. Potem to, da ao njih velika večina čisto mladi ljudje, ki je zanje skoraj naravno, da blodijo vstran od prave poti, dočim ste vi najvee možje zrelejših let, stari ljudje, ki bi bilo naravno, da bi izkazovali zapeljanim mirno prizanesljivost. Naposled priča njim v prilog in v izgovor to, da — kakorkoli so njih umori ostudni — vendar niso toli hladnokrvni in dosledno grozoviti kakor vaše Šliselburške trdnjave, vaša proguanstva, vaša vešala, vaše streljaDJe. Tako ni mogoče živeti. Vsaj jaz nočem in ne zmorem takšnega življenja. To je vzrok, da pišem te stvari in da jih bom tudi objavil, koder jih bora mogel, tako po Busiji kakor po inozems t v u — ker želim, da se zgodi to ali ono ; ali da neha to miloveško početje, ali pa da se razodene moja zveza z njim i n d a m e v r žejo v ječo, kjer se utegnem jasno zavesti, da se te grozote ne gode zaradi mene ; ali še bolje — tako dobro, da skoraj ne smem sanjati o toliki sreči — bi bilo, da me oblečejo v vrečo in me pokrijejo s kučmo — kakor teh dvanajstero kmetov — in rai odmaknejo klop, pa si nato jaz sam s svojo lastuo težo zategnem dobro naraazauo zanjko okrog starega grla.