JOZA GAŠPERSIC '. LOŠKI ŽEBLJI IN ŽEBLJARJI Pri izkopavanju spodnjih zidov stolpa na Kranclju v škofji Loki' 1. 1954 so našli med srednjeveškimi obrtniškijni izdelki 88 kovanih sia\bnih žebljev, ki so po antiki doslej najstarejši v tolikšni količini znani žeblji v Sloveniji. Ker tudi po obliki in tehniki izdelave pošiljajo liie in prožijo nekaj vprašanj zgodo\ini našega žebljarstva, so vredni opisa. Ker i>a so bili nedvomno skovani v Loki, jim tem bolj upravičeno pravimo l o š ki ž e b l j i , in bo naša naloga tudi, da po\emo, kar je zimnega in se da sklepati o l o š k i h ž e b l j a r j i h. ŽEBLJI Pri sortiranju za zgodo\ insko-tehniško razstavo Žebelj in vijak 1. 1954 \' Kopru smo iz loške najdbe izločili 9 žebljev, ki se zaradi malošte^^lnosti in pomanjkanja primernega gradiva iz drugih virov niso dali opisati kot posebna ^rsta. Med ostalimi 79 žeblji je 11 okrogloglavcev. vsi drugi, 68 po številu, pa imajo dvokrilne glave. Ti dve označbi sta vzeti iz nedavnega trgovskega jezika in zadevata obliko glave, medtem ko so kovači radi imenovali žeblje po načinu kovanja. Tako so okrogloglavcem pravili »naokol pobiti«, dvokrilnim pa, da so -na dva žlaka« ali »na dva pera«. D\'okrilnim so ])ravili tudi »satoinenti«. Ok^oglogla^ ec s štiristranično ali šcststranično piramidasto ali stožičasto glavo (kapo) na repu (štibli) kvadratnega prereza je bil najbolj razširjena oblika kovnega stavbnega žeblja. To velja za znano evropsko povprečje in za polpretekli čas, vključno s stroji za vroče ali mrzlo kovane črne stavbne žeblje. Ti strojni žeblji so res imeli geometrično pravilne oblike, medtem ko za ročno kovane žeblje veljajo navedene oblike le približno. Tudi v prazgodovini poznamo okrogloglavce, imjprej iz brona, pozneje iz železa; takšni so bili žeblji za barjansko ladjo-. Antični rimski žeblji iz Emone in njim po\sem enaki rimsko-galski žeblji iz Francije pa so zelo številnih oblik, a je med njimi — kolikor doslej vemo — malo okrogloglavcev. V loški najdbi je dvokrilnih žebljev 6-krat toliko kot okrogloglavcev. Glava ima 2 skoraj vodora^nii krili kakor majhni kljuki, vsako na eno stran. Premer glave preko kril je večji, kot ga imajo okrogloglavci istih dolžiti, tako da glava pritisne podnico, skodlo, lato ali okovje v večjem obsegu na potllago. Ce so rimski kovači, med katerimi slutimo zaradi bogastva oblik specializirane žebljarje, delali zelo široke kroglaste glave z Jiamenom, da bi pritisnili čim več lesa na podlago, so dosegli srednjeveški 3* 35 kovači podoben učinek hitreje In ceneje z vodoravno dvokljukasto ali dvokrilno gla^o. .\i naključje, da je dvokrilnih žebljev v loški najdbi nuiogo več kot okrogloglavcev. \ resnici so že ^elo zgodaj, najbrž že v 15. stoletju, izdelali pri nas več dvokrilnih kot katerih koli drugih stavbnih žebljev. I i žeblji >na dva pera^-, znani v starem trgovskem jeziku kot >:tratli^ (= tanki) in >grossi« {= debeJi)' ali levautski sortinienti (po domače , satonienti «), so bili izvo.^ni izdelek kranjskih in koroških žebljarjev, njihova imena pa pričajo, da so bili naročeni iz Italije. Najzgoflnejši doslej znani pisani vir o vrsti izvozjiih žebljev v Italijo imamo s Koroškega^, kjer je 1. 1545 Hans Ungnand v Waldensteinu v Labodu imel pri svoji fužini tudi žebljarno z 9 ješami, pri njih pa 28 žebljarjev, ki so kovali laške ladijske žeblje (wulliscli Schoffiuigel) in druge nemške žeblje (und ander Deutschnagol). Prav ti dvokrilni žeblji pa so služili vsa stoletja, dokler jih je bilo mogoče dobiti, tudi doma za vsakršno pril)ijanje in obijanje: kjer koli pri nas podro kako; starejšo zgradbo, n. pr. tla, stopnišča, strešne !-tole itd., povsod gredo v odpad tudi »na dva pera« kovani žeblji. V nasprotju z okrogloglavci in z veliko večino drugje imjdenih poznejših dvokrilnih žebljev imajo vsi loški »satomenti« ploščate »štible«, tako da sta daljši .stranici pravokotnega repovega prereza navzkriž s premerom glave preko kril. Tak ploščati rep gre rad med letnice in na kolje lesa, j e pa močan kakor kvadratasti. Po tej odliki loških dvokrilnih žebljev sklepamo o večji prizadevnosti tamošnjih ali sploh zgodnjih k()vače\. Seveda so bili žeblji morda dražji, ker je bilo kovanje zamndnejšc. Pojavlja se ^ prašanje, če so bili vsi -»satomenti« 15. stoletja ploščatih repo\ in kdaj pa zakaj .so prešli na lažje in cenejše kvadratito. »Tratti« in »grossi« na vzorčni tabli iz 18. stoletja v Muzeju za kulturno zgodovino in umetno obrt v Gradcii (Museum f. Kulturgeschichte n. Kunstge\verbe in Graz)' imajo kvadratasti rep. Nadaljnja posebnost loških dvokrilnih žebljev je nizka, skoraj ravna in dokaj močna glava, medtem ko kasnejše najdbe in primerki izdelave okoli 1. 1900 kažejo tanjši in ožji krili, ki se v sredini stikata v bolj ali manj strmo streho. Loški okrogloglavci so dolgi od 65 do 110 mm. dvokrilni žeblji pa od 45 do 140 mm. Služili so torej za pribijanje skodci. podnic. tnostnic, letev, okovja ipd. Med dvokrilnimi je 55 žebljev srednjih dolžin (približno 85, 90, 95 in 100 mm), torej 85 "/o. le dolžine ustrezajo trem dolžinam sredozemskih »trattov«. ki so najbolj šle' izpod rok in so jim kovači v začetku 17. stoletja po italijanskih originalnih imenih' pravili »kanali«, »čežini« in >podrujci«. Lahko sklepamo, da so bili prav ti in takšni žeblji, kot jih nahajamo v loški najdbi, v 15. stoletju tvuli loški izvozni predmet za Italijo in da nam predstavljajo hkrati vzorec kranjskih in koroških izvoznih žebljev. Ker jih morenu) datirati v 15. stoletje (potres je porušil Zgornji stolp I. 1511. žeblji pa so bili takrat že rabljeni), so loški žeblji tudi jiarstarejši datirani vzorec naših izvoznih žebljev v Sredozemlje, ki je v pičlih petih stoletjih ziuišal mnogo več kot milijon barigel. Žebljarska tehnika in naprave, kolikor jih poznamo iz zadnjega časa. so tako prvobitne, da si tudi za 15. stoletje ne morenu) misliti drugačnih. Morda so loški žebljarji kot mali in maloštevilni samostojni cehov.ski obrtniki kovali v manjših prostorih kot so bili vigenjci v Železnikih. Kropi in Kamni gorici, morda so meh gonili z roko ali z nogo. če kovačnice niso stale ob vodi, Okrogloglavce in dvokrilnc žeblje sta kovala vedno 36 (Iva, mojster in pomočnik, stoječa si ob nakovalu nasproti. Nfojster je pazil na ogenj, devai nanj oglje, belil čajne in je med kovanjem ;>štible« držal in obračal cajn. z lažjim kladivom \ desnici j)a dajal vižo< pomočnikovemu obojeročnemu kladivu. Ko sta izoblikovala rep na nakovalu, ga je mojster odsekal na sekalcu, ki ga je imel pred seboj vsajenega ob imkovalu v panj. Pomočnik je z -deklo« urno prijel odsekani rep in ga vtaknil v žebeljnico (nagležen, Nageleisen), da bi žebelj pobil. Zebeljnica, ki jo je pomočnik držal z levico, je prosto ležala na nakovalu in na >,kobili<^. Vrh štible, ki je molel iz žebeljnice, je moral bili še vsaj rdeč. Okrogloglavčevo glavo je pomočnik izdelal takole: z udarcem kladiva je zakrivil iz žebeljnice moleči vrh repa proti levi in mu takoj nato zadal na pripognjeni ^Th štiri fH>ševne udarce; prvega »spred«, t. j . od svoje leve strani, drugega ;>predse«, tretjega na nasprotno stran >;od sebe«, četrtega »zad«, t. j . od svoje desne strani. Ce je bila glava 6-stranična (6-udarčna) piramida, je sledil upogibu vrha kot prvi poševni udarec sj)red-, t. j . od pomočnikove leve strani, potem pa ostalih pet zapovrstjo kakor kazalec na uri. Pomočnikova roka je pri tem opisala krog, ki naj bi bil razdeljen na šest enakih delov — udarcev. Več kot šest udarcev je naredilo glavo stožcu podobno, a konica glave pri vseh takih »tmokol« pobitih žebljih (od tod ime okrogloglavci, Ruudkopfnagel) naj bi ležala v osi repa, kar ui brez pomena pri zabijanju daljših žebljev. Pobijanje dvokrilnih žebljev je bilo krajše, vendar je moral pomočnik dobro paziti, da je s kladivom odčesnil vrh ref)a točno na sredini, ko je udaril vsak »per« zase, najprej levega, potem pa desnega. Verjetno je moral za tako močna in velika »pera«, kakor jih imajo nekateri loški dvokrilui žeblji, vrh repa udariti »naplosk«, preden jo je vtaknil v žebeljnico. Kovanje ploščatega repa pri loških dvokrilnih žebljih je bilo nekolikanj zamudneje in zahtevnejše delo. ŽEBLJARJI V času kolonizacije freisinškega loškega ozemlja med Savo in Poreznom in od Medvod do Jelovice, med 1. 1000—1300" opazimo po Evropi splošni mogočni dvig gospodarske dejavnosti. V mestih je oživel promet, trgovina, obrt in denarništvo. Stotine novih freisinških kmetij je dobilo upravno, gospodarsko in kulturno središče v novem mestu Škofji Ix>ki, ki so jo poselili gospoščina, trgovci in obrtniki. Tu iu v okolici so bili gradovi, utrdbe, preko obeh Sor mostovi, ob njih mlini in celo kopališče. Že 1. 1263 sta bila med loškimi meščani, ki jim je freisinški škof razdelil nekaj sveta, dva kovača.^ Gotovo sta ta dva izdelovala tudi žeblje, kajti ko^•aSka obrt se takrat še ni cepila na razne veje, žeblji pa so bili jJotrebni za hiše in druga poslopja, ki so bila še lesetia. Primerno nerazvitemu kovaStvu je bilo tudi oskrbovanje z železom. Le v malih količinah in v kepah je prihajalo na trg ali ga je gospoščina dobivala od nekaterih podložnikov, ki so rudo kopali in topili. Takšen železar je bil kmet na Gorenji Savi, ki je dajal letno v Loko poleg drugih pridelkov tudi pol mase (pol kepe, pol volka) železa, ki ni moglo tehtati več kot 10 do 20 kg«. Na ta način so dobivali na grad železo tudi iz oddaljene freisinške Mojstrane'". Takšna dajatev priča, da v 13. stoletju še niso poznali vodnih kladiv, ki bi iz volkov mogla vleči različne profile, ampak je kovač moral sam beliti železne 37 kepe, da jih je z ročnimi kladivi prekoval \ uporabne nverc. Naravno je. da so bili železni izdelki redki in dragi in da smo ravno iz dežele takrat največjega južnoevropskega prometa, iz bogate Benečije, dobili fiižinarje. fužinsko tehniko in cajnarice. Najprej so Italijani postavili eajnarice \ Kanalski dolini na Koroškem, le j'> let za tem. 1. 1348. pa so prišli v Železnike, kjer jitn je škof Albreht daroval zemljo ob Sori in Dašnici". Z Železniki, ki so tedaj dobili svoje značilno ime. se je začel nov čas železarstva in kovaštva na loških tleh. Freisinški škof je na ta način dobro izkoristil rudarsko pravico na svojem ozemlju, ki jo je prejel 1. 1277 od kralja Rudolfa Habsburškega. Začetek žebljarstvu kot posebne kovaške veje stavljamo z gotovostjo v prvo polovico 15. stoletja, ko o žebljarjih govore viri. Bržkone pa sega že v drugo polovico 14. stoletja, ko so fužine in cajnarice z večjimi pečmi, z močnejšo sapo in z inehatiičiiinii kladivi že mogle dajali večkratno količino železa v neposretlno porabnih merah in ko se je začela živahna železna lrgo\ina z Italijo. V Loki slutimo žebljarje že kmalu \ 15. stoletju, ker je gospoščinska uprava ]x>rabila v letih 1437—1440 in zopet 1. 1485 večje množine žeblje\- za popravila na grado\ih'-. Se starejše so navedbe o predelavah na Starem gradu pri Loki I. 1317, 1319 in 1320 in o obzidavi mesta i« gradu v istih letih.*3 Morda so loški kovači doba\ljali svoje izdelke tudi freisinškim oporiščem na Dolenjskem ob prvi njihovi utrditvi v začetku 14. stoletja in ob popravilih po turških roparskih pohodih od sredine 15. stoletja dalje. Sredi 14. stoletja so bili loški podložniki zavezani, da plavijo tesarski les, žagajo deske in nosijo na gradove late. bruna in deske." K takemu gradivu so potrebovali nedvomno tudi žeblje. Kovači so inarsikdaj dobili priimek po svojem poklicu, kakor prvi znani Anton Smvd (Kovač), ki je okoli 1. 1440 oko val mala vratca pri velikih vratih na Starem gradu. Sto let pozneje naletimo na kovačijo Valentina Nagischmidta (Žebljarja). Zidarska ali tesarska plača je znašala v 15. stoletju 12—16 šilingov, s čimer si je mogel kupiti obrtnik dober mernik pšenice'*: žebljarji so zaslužili morda 1/3 manj in do zdaj še ne vemo, če sta si mojster in pomočnik, kakor je bilo v navadi v Kamni gorici v 19. stoletju, razdelila zaslužek na pol. Nekak ceh loških kovačev omenjajo že I. 1457. L. 1475 je škof Sikst potrdil kovačem v Loki red in pravice''. Med kovači imenuje posebej podkovske kovače ali podkvarje in žebljarje. Škofje so ta red pozneje še večkrat potrdili, a 1. 1678 ga je razširjenega potrdil cesar Leopold'". Določbe prvega reda so bile: obvezna udeležba pri procesiji sv. ReSnjega telesa in na osmi dan, mojstrstvo more dobiti oženjen meščan proti plačilu 40 šilingov, mojstri si ne smejo drug drugemu jemati pomočnikov, ješe in ognje je treba letno ogledati, vsak član plača vsake kvatre 2 šilinga v bratovsko skrinjo, delo po številu ali na tisoč je prepovedano meščanom, mojstrom in kovačem na Fari, člani se morajo udeležiti pogrebov sočlanov. im god bratovščinskega patrona sv. Aloja se člani zberejo k obračunu in k volitvam predstojništva. Kmalu po potrditvi pravil 1. 1475 je moralo priti do sporov z drugo kovaško organizacijo na loških tleh. s fužinskimi žebljarji v Železnikih. L. 1488 so sklenili pod predsedstvom dveh freisinških odposlancev meščani in kovaški rokodelci v Loki na eni strani in železarji v Železnikih (Eysiier zu Evsnern) na drugi strani pogodbo'^ s temile točkami: .38 1. Kar prodajo Železnikarji železa v Loki (gen Lakli), naj se tehta na mestni tehtnici ia računa po tej teži, da bo vsak vedel za pra\o težo m da se bo pospeševala mestna korist. 2. Železnikarji naj s\oje železo, kar ga bodo prodali, najprej ponudijo meščanom in kovačem v Loki. toda po pošteni ceni. •^. Loški oskrbnik naj razglasi v Loki, Selcih in Železnikih, da mora jjriti vse nakupno blago (pfennwert) kot usnje, platno, kože, sir, mast, sukno na tedenski sejem v Loko, da se tu plača mitnina in se tako pospešuje korist zemljiškega gospoda. 4. Noben železar (= Železnikar) naj ne sam ne po kom drngcni ne pregovarja in ne jemlje kovačem v mestu Loki pomočnikov, vajencev ali drugih delavcev. Enako naj kaj takega ne naredc ali ne dovolijo storiti omenjeni kovači v mestu Loki. 5. Železarji (= Železnikarji) imj nobenemu podružniku (kajžarjii) ali prostemu pomočniku ne dovolijo delati žebljev po številu. 6. Železnikarji naj ne dovolijo in ne nkažejo nobenemu podružniku (kajžarju) ali pro.stenui pomočniku, da bi kupoval ali prodajal ali uporabljal žeblje, temveč naj te ljudi najamejo (za kovanje ?) za letno, četrtletno, mesečno ali tedensko plačo. Vsaka stranka je dobila prepis pogodbo in je bila obvezna plačati za vsak prestopek goldinar kazni. Cehovski žebljarji \ Loki kljub varstvu pogodbe niso mogli dolgo konkurirati fužinarjem v Železnikih, ki so jemali žebljarje, od koder koli so prišli, ki jih niso vezala cehovska določila, tradicije, stanovska čast in podobno in ki so morali bržkone delati v slabših pogojih. Še ni raziskan odnos zgodnjega žebljarja-proletarca do njegovega gospodarja-fužinarja in do krajevnih ter deželnih fužinarskih oblasti. A gotovo se zdi, da je fužinarski žebijarski proletariat kmalu zavrl razvoj cehovskih mestnih žebljarjev, ki jim je ostal le majhen trg. Viri od 16. stoletja dalje ne omenjajo več loških žebljarjev kot pomembnega činitclja. Tudi 2 cajnarici iz 15. stoletja, ki sta nedvomno dobavljali čajne loškim žebljarjera in ju omenjajo viri še 1. 1488 in 1501, sta v 16. stoletju izginili iz zapiskov.'* Med vrsticami pogodbe iz 1. 1488 pa moremo brati, da so v Loki takrat že bili ali so nastajali trgovci z železnino in žeblji. Ti so postali kmalu tudi deležniki in celo sodniki pri gorenjskih fužinah. O p o m b e /. Avjjrii.štm v l,ošiki'li razgledih 1955. str. 10) iti 104. — i. Popis iii sliika pri MulliKTJu, Gcschichte des Eisens in Krain, istr. 35 in v Vigcujou (izdal Tehnični muzej Slovonije 1956), str. 6. — 3. Naii>op)o.lnejši i>opis »trattovc in >grios«)v« je v terezijaiiski Haniiiier- Nagel- .Scliinid- iind Drahtordnung )'UT Kanrteii 1759. starejši je pri Miillneriin. o. m., najstarejši v Loških razgledih 1955: Zontar, O našem starem žebljarstvu. Glej tudi v Vigenjcu. — 4. Wiessner, Geschichte d. Kamtner. Beirgl)aues III. 1953. — 5. Po fotografiji v Kovaškem muzeju v Kropi. — 6. in ?. Vigenjc, str. 46. — 8. in 9. Blaznik. Kolonizacija ... na Sorskem (»Hju. Raziprave SAZU 1953. — 10. Blaznik, Freisinška župnija Dovje, Zgodovinski časopis IX. 1955. — 11. Blaznik. Kolonizacija Selške doline. I^j. 1928. — 12., 13. in 14. Blaznik, Zgornji sitolp na Krunclju in Stari grad pod Luhnikom ter njuni gradiščani, Loškii irazgledi 1956, str. 79 in si. — /5. in 17. Zahn v Mitthcil. d. hist. Vereines f. Krain 1859. — Mohnrič, Pravila bratovščine kovačev in ključavničarjev v Škofji Loki iz 1. 1678. I»ški razgledi 1956, str. 103 in si. — IS. kakor 8. — Za opis načina kovanja je pisec didžan zahvalo upokojenima žebijarjema Mihu Tomann. roj. 1879 v Kamni gorici, in I^ukn Šolarju, roj. 1875 v Kropi. 39 z u s a m m C n f a -S s u n ^ DIf: MITTELAI.TERUCHEN NAGEL UND NAGELSCHMIEDE VC)X ŠKOFJA LOKA Die Graliujigoii in cicii ResW'ii dei oheroii Turinf-; in Škofja Loka (Bi>(lioflack). \velclier cleni Erdbeben von 1511 zum Opfer fieh hrachten iinter ancleren mittelalterliclifn Hanihverkserzeugnisscii 88 frebrauclm' Bauniig^el zutage, daruntcr 68 Tratti. welcblassen 1488 mit diin Arbeil!jelK"rn der nLcbt zunftigen Nafielstbiniede in Železniki (EisntTn) cin Scbntziibereinkommcn betrcffcnd Arlx"itskralt und Lo-lin. In diesem Lreffen unterlagen die selbstandiKen Hand\\ork(>r bald dem jiinjrkapitalistisehen ('•nm^ge^erbi: 40