1VANKA KALINOVA:
__           Savinčeva Pepa.
J^^mHHHula sem nedavno dovtip iz otroških ust,   ki vsebuje
^¦|jik»7^\L   premnogo resnice.
^B^kikV,^         Jožek:  »Mamica, pa je res sedaj  jako žalostno
^H ^Vy^/QV na svetu.«
^BC^ti-^VfC         Mati: »Zakaj to praviš, dete moje?«
^^^L^ULgg         Jožek: »Vsi dobri ljudje umrjejo. Prav nikoli ne
H^^^B^BB čitamo,  da bi  umrl kak hudoben človek. Vsi umrli
so imeli le dobre lastnosti.«
Res je, da vemo po smrti znancev in važnih oseibnosti o njih povedati vsaj še enkrat toliko dobrega kakor za njih življenja. Največ čednosti takih ljudi vedo našteti v časopisih članki, pisani umrlim v spomin. Spominske vrstice piše svet navadno imenitnim osebnostim, bolj redko osebam, ki so vedno v skromnih razmerah hodile po poti življenja, sklonjene pod križem težav. Da ne bodo take tihe, v zvestobi, delu in trpljenju utrjene duše pozabljene vse, naj napišem te vrstiee Savinčevi Pepi v spomin!
Sedem otrok je bilo pri Savinčevih. Starejši so že obiskovali m'estne šole. Tri pa so bile še doma: Ania, Marta in Jelena. Ana je hodila v prvi razred, Marta je imela pet let, Jelena pa štiri leta. Marta je bik tiha in boječa, bila je tudi bolj šibkega zdravja. Vse drugačni pa sta bili Ana in Jelena. Ana je bila silno podjetna in Jelena ji je bila podobna.
Savinčeva hiša je stala tik mostu, ki je držal preko Save. Lep dom je bi-1 to. Pred enonadstropno hišo je stala prostorna lopa, kjer se je
54
poleti zbirala k obedu in večerji vsa številna Savinčeva družina. Vsi prostori v hiši so bili veliki, posebno pa še jedilna soba v pritličju^, kjer je pozimi tako dobrodejno toploto širila velika rjava kmetiška peč. Tu sem je prihitel v mrzlih zimskih dneh^kadar je od mraza škripal sneg pod nogami, od svojih opravkov očka šavinec. Še ves svež od zimskega zraka je sedel v usnjat naslonjač in že so bile na njegovih kolenih Ana in Jelena, a mala tiha Marta je z nežnim glasom prosila: »Očka, mene tudi hopla!« Mama Savinčeva pa je od svojega šivanja z ljubezni pol« nim očesom pogledovala na ljubko skupino.
Važna oseba na Savinoevem domu pa je bila tudi stara Pepa, poštena kot zlato. Še Savinčevo imamo je zibala na svojih kolenih, najprej njo, potem njenega prvega sinčka in nazadnje malo Jeleno. Zato pa je ibila Pepa vsej1 hiši draga in brez nje ni bilo pri Savinčevih ne žalostnega ne veselega dogodka. Pepa pa je imela tudi povsod oko. Posebno paznega očesa je bilo treba za Ano in Jeleno, ki sta tako radi malo ušli izpred njenih oči, dasiravno sta dobro vedeli, da sami ne smeta na cesto. In tako blizu Savinčeve hiše je držala cesta in vo^ovi so venomer drdrali po njej. Ana je bila sicer zdaj že malo bolj pazljivaj, kar je hodik v šolo in k telovadbi sama. Oh, ta telo« vadba! Kako brezmejno je ta mikala malo Jeleno in kako nestrpno je čakala, da bo tudi ona .smela telovaditi.
Lep poletni dan je bil. Prijetna poletna popoldanska utrujenost je ležala nad malim mestom. Na Savinčevem vrtu so se igmle Ana, Marta in Jelena, Pepa je pa kot varuhinja sedela v senci. V popoldanski mir je prinesel nekoliko hrupa odhod telovadcev, ki so ob treh po* poldne korakali na kolodvor, da se udeleže izleta v bližnji trg. A še ti niso imeli danes toliko mladega spremstva kakor običajno. Le malo otročajev jih je spremljialo.
Savinčeva Pepa se je prebudila iz kratkega sna, vročina jo je zmagala, da je bila nekoliko zaspala. No, dela ni zamudila mnogo in otroci so bili itak pri njej. Tam se je igrala Marta s punčko, Ana je pregledovala knjigo s podobami — in Jelena? »Jelena,« je jeknilo v nepopisnem strahu iz grla zvesti služkinji in še obupneje: »Jelena!« Od nikoder odgovora. Marta in Ana sta se spogledali. Kje Je mak Jelena? Ubogi Pepi so se tresle roke od razburjenja, a pritisnila je obe deklici k sebi in jima pošepetala z drhtecim glasom: »Ne povejta mamici, saj jo bomo našli.« Vkljub svoji veliki (skrbi je še mislila na ubogo mater, ki se je tako strašno razburila, kadar je pretik nevarnost kateremu njenih Ijubljenjev. In šli so iskat Jeleno. Po hiši so jo iskali, pretaknili vse kote v 'hlevu, celo k zajcem so pogledali, vse zaman, Jelene ni bilo nikjer. Ana je siloma požirala solze, Marta je pa že pritajeno, a krčevito ihtela. Stari Pepi p-a so zrle oči tako prestrašeno v daljavo in le malo, malo je manjkalo, da ni zaihtela na ves glas. Zdaj je zalajal Perun. »Pepa,« je zaklical znan glas v veži, bila je
55
gospa zdravnikova. »Vaša Jelena je na kolodvoru, s Sokoli je menda korakala tja. Oglasila sem se pri vas, ker se mi je čudno zdeloj, da je kar sama na kolodvoru. Z mano pa ni nič prav hotela domov.« — Pepa ni odgovorila ničesar. Sesedla se je na pol polomljen stol v veži in ihtela. Marta in Ana pa sta že tekli po stopnicah v prvo nadstropje in klicali: »Jeleno1 smo našli.« In čez nekaj časa so drvili preko mostu Savinčeva gospa, za njo Ana in za njo s težko sapo uboga Pepa z Marto v naročju. Našli so Jeleno na kolodvoru. Povedala jim je vse. Kako so ji ugajali Sokoli, ki so korakali mimo hiše, kako jih je šla pogledat samo na prag, ker je Pepa ravno ni videla. »No, in potem!« je rekla mama, Jd je vzdignila Jeleno k sebi in ji resno zrla v nedolžne otroške oči. »Potem, potem —« je nadaljevala mala ubežnica in v nežs nem glasu 90 že skoro trepetale solze, »potem sem šla z njimi, mamica!« Gospa Savinčeva pa je pritisnila svoje dete še tesneje k sebi, a mala Jelena se je oddahnila. Na poti domov pa je obljubila mamici, da ne pojde nikdar več sama z doma. In mati ji je verjela in verjamemo ji tudi mi in upamo, da bo Jelena še nekoč vestna vrla telovadka.
Tega dogodka sem se živo spomnila letos v počitnicah, ko sem v časopisu čitala vestf da je nenadoma umrla Savinčeva Pepa. Pri delu jo je zalotila smrt. Globoko vrzel je zarisal njen odhod v Savinčev dom. In resnična je bila žalost Savinčevih, ko.so spremili staro Pepo na zadnji zemski poti. Odšla je po plačilo, ki ga je zaslužila in ki mu ne bo konca v veke.