42
Za poduk in kratek čas.
Vsi ne morejo biti gospoda.
Vsak izmed nas ve, da ne morejo vsi ljudje enega in   istega  opravila opravljati.     Vzemimo   na   priliko   le
eno hišo. Kako bilo bi v tej hiši, ko bi vsi isti posel opravljali? Da, na priliko, bi vsi kuhali, vsi drva sekali ali da bi vsi živino na pašo gonili, gotovo bi ta hiša kmalu propadla, kajti ko bi vsi kuhali, kdo bi obdeloval polje, kdo bi doma druga opravila opravljal? Nemogoče je tedaj, da bi ljudje ene družine vsi ena in ista opravila opravljali. Ce pa je to nemogoče v malem društvu nekoliko ljudi, kako bilo bi to mogoče v celem tolikem društvu vsega človeštva ali vsaj cele ene države? Gotovo ne!
Jasno in očividno je pa nasproti tudi to, da ni mogoče, da en sam človek vse opravlja tako, da ne bi mu treba bilo pomoči druzih. Vsaj je Stvarnik sam rekel, da ni dobro človeku samemu biti, pa je zatega del Adamu dal ženo. Da bi vsak človek sam za sebe živel, to bi se jako kukavno na svetu životarilo, in to prav zato, ker en človek nima toliko moči, da bi si mogel vse sam narediti, da bi se mogel vsega sam naučiti. Zarad tega si moramo, če želimo prijetno živeti, opravila med seboj razdeliti tako, da vsak posamesen človek stori nekaj, vsi ljudje pa da store vse.
Pomislimo parno malo, kam bi svet prišel, ko bi si ljudje med-se ne razdelili opravil. Vsak posamezen človek moral bi biti vse; moral bi biti poljedelec, duhovnik, uradnik, vojak, sodnik, čevljar, krojač, stolar, kožar, kotlar, minister, kralj in vse drugo na svetu. Al to je nemogoče, kajti kdor hoče vse biti, on ni nič.
Ako je tedaj to vse jasno, kar vsak ve, predno je Še te vrstice bral, je po takem jasno tudi to, da vsi ljudje ne morejo biti gospoda.
Ce pa rečemo, kar vsi sami dobro veste, da vsi ne moreja biti gospoda, nočemo s tem reči, da bi sin kme-tiški ne mogel biti gospod. Večkrat je kmetiško dete mnogo bolje, lepše in pametneje, kakor je gosposko. Nemojte misliti, da je Bog pazil na to, ali je kdo gospod ali je kmet, marveč mislite na to, kar je resnica, to je, da Bog dobro glavo in dobro srce daje ravno tako kmetom, a ne gospodi sami. Zato je gosposko dete večkrat največi butec, kmetiško pa je posebno pametno. Gosposko dete utegne biti pokvarjeno in hudobno, med tem, ko je kmetiško mirno, dobro in blago kot jagnje. To je največkrat odvisno od starišev, sploh pa od izreje otrok. Redko se primeri, da hudobni sta« riši imajo dobro dete. Pa tudi kažejo skušnje, da gosposko dete v mestu svobodneje izrejeno se lože pokvariti more, kakor kmetiško dete na kmetib, kjer ne vidi in ne sliši toliko hudih del.
S tem pa nočem reči, da vsak kmetiški fant mora ostati pastir in poljedelec, — ne, tudi kmetiški fant se more učiti viših šol in postati gospod, morebiti visi in bolji, kakor otrok najimenitnejših in najbogatejših starišev. Al zopet nemojte misliti, da vsako kmetiško dete, ki se malo lože uči, mora postati gospod.
,,E! da! to je vendar nepremišljeno govorjenje; če moj otrok ne postane gospod, čemu pa ga pošiljam v šolo? Bolje bi bilo, da mi doma ostane kmet." — Nemojte tako govoriti, prijatelji! vsak, kdor v šolo gre, ne more postati gospod. Mar mislite, da kmetu ni treba nič znati? Mar mislite, da bode kdo dober poljedelec in veljaven gospodar, ki se nikdar ni nič učil? Motite se, dragi prijatelji! Kmetijstvo je znanost, kakor tudi je znanost obrtni jstvo, učiteljevo, zdravni-štvo itd. Zato je mnogim kmetiški stan nadloga bres dobička, ker se niso nič učili in zato ne vedo vec kakor njihov hlapec. Kmetijstvo pa ni hlapčonstvo, ampak modrp gospodarjenje. Da se kmet nauči umnega poljedelstva in ne samo brati in pisati, obrajtan in spoštovan je, kakor vsak drug učenjak, potem pa more 8 svojim stanom tudi zadovoljen biti, in ne bo si želel gosposkega stanu v mestu.    Naj nihče ne misli, da go*
43
spoda nima skrbi, če je lepo oblečena in ima lepše sta-novanje, kakorv se nahaja med kmeti.. Vsak tedaj, kdor ni se bil gospod, ne v&, koliko brig ima marsikatera gospfida, in ko bi njene skrbi in-nadloge poznal, rekel bi gotovo ne samo, da ne morejo vsi biti gospoda, marveč bi vesel poskočil, rekoč: Hvala Bogu, da ne mo-remo vsi biti gospoda 1                             „Pučki Prij."