0 formalnih stopnjah pri pouku. (Predaval pri občnem zboru BUeitelJ3kega društva Ijubljanske okolice" dne 5. t. m. Anton Lenarčič, učitelj v Št. Vidu nad Ljubljano.) Vse, kar hočemo izvršiti, moramo delati po gotovem redu. V vsaki izpremembi v naravi opazimo red, po katerem so se  vršile te izpremembe. Tudi pouk se mora izvršiti po gotovem redu, zakaj: ,,Red je duša življenja in sveta". Red v pouku je določil že pedagog Komensky, katerega po vsi pravici imenujemo duševnega ustanovnika današnje ljudske šole in očeta novega učnega načina. Kaj je vse zahteval ta pedagog, o tem govoriti ni moja naloga. Pač pa si hočemo bolj ogledati drugega pedagoga, Herbarta. Joh. Fried. Herbart, profesor pedagogike in filozofije v Gottingenu in Kraljevcu, je deloval v prvih treh decenijih prejšnega stoletja. On je prvi določil dispozicijo, po kateri se mora vršiti pouk vsake učne enote. To dispozicijo je imenoval stopnje. Določil je štiri stopnje; te so jasnost, asocijacia, sistem, metoda. Cuda ni, da je našel Herbart dispozicijo, po kateri se uspesno poučuje, saj je bil profesor pedagogike in kot tak se jc gotovo mnogo pečal s tem predmetom. Obiskal je bil tudi Pestalozzija in se je v mnogih rečeh opiral nanj. Herbartovi nazori niso ostali le na papirju, temve. 80 se jih poprijeli drugi pedagogi in jih natančneje pojasnili. Med drugimi se je Ziller pridružil Herbartu tudi kar ae tiče formalnih stopinj, zato se pa govori o nHerbart-Zilleri jevih" formalnih stopnjah. Ziller je pa delil prvo stopnjo: jasnost v dve in razločuje torej pet formalnih stopinj, po katerih se mora (uspešno) vršiti vsak pouk. Te so: 1. analiza, 2. sinteza, 3. asocijacia, 4. sistem, 5. metoda. Tudi drugi pedagogi so se pečali v zadnjih desetletjih s forinalnimi stopnjami. Med njimi je tudi dr. Rein, direktor na vadnici vEisenachu. Ta je izdal s pomočjo drugih »Theorie und Praxis des Volksschulunterrichtes nach Herbartischen Grunds atzen." *) V teh knjigah so natančneje določene formalne stopnje. Te so: najprvo se mora napovedati učna svrha ali smoter (Zielangabe)* za tem pa pride: a) priprava za novo tvarino (Vorbereitung); b) priobčevanje ali podavanje nove tvarine (Darbietung); c) zveza (združevanje) med seboj in znano tvarino (Verkniipfung); d) posnetek, shvatanje ali abstrahiranje (Zusammenfas snng); *) Primerjaj nUčit. Tovariš" št. 8. t. 1., str. 58. in 59! Uredn. e) uporaba in vaja (Amvendung und Ubung). Oglejmo si nekoliko natančneje vsako teh fonnalnih stopmj. Predvsem je vclike važnosti napoved učne svrhe, ki se ne prišteva pravzaprav k formalnim stopnjam in je le neka predstopnja; stati pa mora vedno na eelu vsakega pouka. Tako se reče n. pr. na nižji stopnji: ^Spoznati hoeemo glasnike v besedi ,,mama", ali: nUčili se bomo o živali, ki rada mleko liže — o mački" itd. Na višji stopnji: ,,Zeinljo smo spoznali kot velikansko krogljo, zdaj pa pomislite, ali je ta kroglja mirna, ali sc premiče", ali: Spoznati bočemo natančneje domovino češkega kralja Otakarja II." itd. Ni pa zadosti, ako rečeino : nTam bodemo nadaljevali, kjer.smo zadnjič jenjali". V takih slučajih, ako ne dosežemo učnega smotra, ki smo ga postavili v eni uri, moramo v prihodnji uri na ta smoter opomniti in za končni rezultat nov smoter napovedati. Zakaj je napoved učne svrhe velike važnosti? Z napovedjo učne svrhe se vse one predstave, ki bivajo v učenčevem duhu, potisnejo nazaj, ustvarimo nov prostor, kamor pride nova tvarina. Vsa učenčeva pozornost se nagne le proti novi tvarini. Učence s tem vzbudimo, da z zanhnanjcm poslušajo in ne sauio poslušajo, temveč tudi saini delujejo. Medtem pa, ako ne vedo nčenci, zakaj se gre, se drže čudno, ne kažejo nikakega zanimanja za stvar. Lahko se jim zgodi, da zvedo popolnoma drug končni resultat, kakor so si ga vstvarili v duhu. Napoved učne svrhe mora biti dovolj jasna in Iahkoumljiva; ne sme biti predolga in ne prekratka. Učenci jo tudi sami lahko poiščejo, ako jih učitelj s primernimi vprašanji napelje na to. Veliko boljše je, ako učenci sami najdejo učno svrho. Ta mora stati vedno na prvem mestu in za napovedjo pride šele ponavljanje, ue pa najprvo ponavljati, potem pa šele učno svrho napovedati. N. pr.: ni vse eno pri obravnavanju ber. sest. nMartin Krpan", ako smo obravnavali v eni uri prvi del in preidemo v nastopni uri k drugemu delu, da za.nemo z napovedjo ali pa s ponovitvijo. Poslušajmo, kaj je boljšc: nIzvedeti hočemo, kako se je godilo Krpanu na Dunaju. Kako se mu je doma godilo in kje je bil doma, to že vemo, povej nam to! Povej, s kom sta se nekoč srečala; kako je mejaše napodil; kdo je bil prišel na Dunaj; kaj počenjal * koga je umoril; po koga so poslali! Kaj se pa hočeino zdaj učiti? (Ponovitev učne svrhe od strani učencev). Drugače: 0 čem smo se zadnjič učili ? 0 Martinu Krpanu. Zdaj to ponovimo, potem pa šele povemo, kaj se bodemo učili. — Na vsak način je prvo boljše, ker v prvem slučaju ponovimo znano tvarino, potem jo pa pustimo v miru in lepo preiderao k drugi stopnji, medtem ko v drngem slučaju učenci mislijo, da se pečajo še vedno z znano tvarino ia nimajo pravega zauimanja. Preidimo k formalnira stopnjam. a) Priprava. Naša dolžnost je, v prvi stopnji vzbuditi živo zanimanje za novo tvarino. Vso pozornost in vsa čutila učenčeva obrniti na novo tvarino. Kako pa se to zgodi ? Vse one predstave, ki so že v učencevem dubu in so količkaj v zvezi z novo tvarino, morarao poiskati in tako zgraditi temelj, na katerega bodemo polagali pojem na pojem, da dobimo končno celo sliko. Kjer ni temelja, tam se novi pojmi hitro razprše in ne ostane ali nič, ali pa samo nekaj temnega. Učna pot prve stopnje je vedno analitična, zakaj učencem znana tvarina se naliaja v njihovem duhu kot celota in to ccloto moramo vsestransko razložiti in analizirati. Obratno pa je v drugi stopnji pri pridobivanju novih pojmov. Tu polagamo nove zaznave drugo na drugo in tako dobimo več pojmov, ki jih zvežemo v celoto. Tak pouk se pa imenuje sintetičen. Podavanje je torej sintetičen, priprava pa analitičen pouk. Ta analitični ponk se izvršuje vedno tako, da u.itelj vprašanja stavi in učenci odgovarjajo. Seveda ne sme biti to izpraševanje nekako eksaminatorično, arapak razgovor mej učiteljem in ušenci. Kako se praktično izvršuje vsaka stopnja pri posameznih predmetih, to bi predaleč peljajo in se bo.em omejiti le na končno sliko, katero hočein podati. Preidimo torej k drugi stopnji. b) Podavanje. Vsakemu je znano, da je priobčevanje nove tvarine pri raznih predmetih in na raznih stopinjah kaj različuo. Tu se moramo torej ozirati na posamezne predmete in na učenčevo naobrazbo, oziroma na njegovo znanje. Nravstveno leposlovni berilni sestavki se povedo; u.enec, ki se sam oglasi, ponovi, kakor si je »zapomnil, za njiin ponovi drugi učenec, součenci rau popravljajo, učitelj pojasmije, zatem ponovi tretji učenec korektno, potem se čita berilni sestavek, raztolmačijo se težkoumevni izrazi; potem se moramo uglobiti v pouk. — Učence moramo seznaniti natančneje z osebami, (ki delujejo), o katerih smo se učili, izpoznati morajo njih značaj, sploh se raorajo postaviti na isto stališče, ki ga zavzamejo dotične osebe. Učenci morajo čutiti z onimi osebami, veseliti se morajo njih dobrih dejanj, obžalovati siromake in se studiti grehov. • Zgodovina se obravnava na enak način. V zemljepisju učitelj riše in opisuje, učenci ponavljajo. Kar sami vedo, tudi sami povedo. V naravoslovju se določijo občeveljavni zakoni s pomočjo eksperimentov. V prirodopisju opazujejo učenci ali objekt sami, ali sliko in povedo to, kar so opazili, sevcda se mora vršiti to opazovanje v gotovem redu; zato pa učitelj pove učencetn, kaj naj zdaj natanko pogledajo, kaj naj si potem ogledajo. V slovnici določimo najprvo primerne stavke, katere napiše učitelj na tablo in s teli se potem abstralrirajo pravila. Ravnotako se v racunstvu postavijo na prvo mesto naloge, potem se šele postavi obče veljavno pravilo. V risanju pokaže učitelj učcncem sliko, ki jo bodo risali. Ista se natanko opiše, učitelj jo nariše na tablo, potem jo pa šele učenci izvrše v svojih zvezkih. — Ako jc metodična enota, katero obravnavamo, precej obsežna, potem se mora deliti v odstavke. Vsak tak odstavek se obravnava zase kot celota in potem se povedo skupno, najprvo boljši u.enci s pomočjo dispozicije ali primernih napisov, potem brez vsake pomo.i tudi slabeji učcnci. Kar se tiče učnega načina pri drugi stopnji, bi bilo pripomniti, da naj povsod tam; kjer učcnci sami' labko najdejo novo tvarino, s pomoejo spretnih vprašanj od strani učitelja, tudi sami povedo. Nekateri predmeti se sploli obravnavajo le na ta način, drugi se pa zopet ne morejo. Tak način pouČevanja, kjer ucitelj napeljava s spretnimi vprašanji učence do nove tvarine, da sarai novo povedo, se imenuje rentwikkelnd - darstellender Unterricht". Tega je zaliteval že Herbart in natančncje določil Ziller. V nekaterih šolah Neinčije se sploh vsi predmeti poučujejo na ta način. Nekateri pedagogi razliknjejo sploh samo dva načina poučevanja: nazorni pouk in pa »darstellender Unterrieht". c) Zveza medseboj in znano tvarino, tudi primerjava, združenje z znano tvarino, povzeto iz priprave ali sploh iz znanja učenčevega. — Ko se je izvršila torej apercepcija, moram,o dovo tvarino vsestransko ntrditi in primerjati ali jo zvezati z znano tvarino. Muogokrat se pa sploh ne more ni primerjati, ni zvezati, tudi nimamo lociti nič abstraktnega od abstraktnega in konkretnega. V takem slučaju pa odpade tretja stopnja. Kjerkoli je pa mogoče doseči kako zvezo, naj se to povsod stori. Tako je mogoče vsebino tega ber. sestavka primerjati z ono, ali v enakim, ali v nasprotnem slučaju. Zgodovine skoraj ne moremo uspešno poueevati brez gotovega znanja iz zemljepisja. Itd. d) Posnetek ali shvatanje. Te besede nam same dovolj povedo, kaj moramo storiti v četrti stopnji. Vso tvariuo moramo posneti, tako kakor si jo morajo učenci zapomniti in jo znati. To se zgodi ali s pomočjo dispozicije, ki smo jo ustanovili; ali občib pravil, katere smo določili. Pri shvatanju naj ne ponovi en sam učenec tvarine, ampak kolikor mogoče veliko učencev. Ob kratkem rečeno: Naloga četrte stopnje je, vso tvarino v kratkih in pravilnih stavkih ponoviti, tako kakor si jo morajo učenci zapomniti. e) Uporaba in vaja. „ četrto stopnjo se je abstrakcija dovršila, vendar pa ne smemo s to stopinjo pouka končati, zakaj ni dovolj znati, ampak moramo tudi uporabljati, ni dovolj lioteti, temuč tudi storiti". Vednost kot taka nima prave vrednosti, ako se ue uporablja v življenju. Koliko ljudi ve, kako se kaka reč izvrši, a izvršiti je ne znajo. Velike važnosti je torej, da znajo učenci prav uporabljati. Uporaba je pri pouku različna. Iz berilnih sestavkov etične vsebine bodcmo sestavili vzglede, v katerib se jc etičncmu čutu zadostilo, obratno kako bi morali ravnati v nasprotnem slucaju. Na enak način se uporablja tudi zgodovina. Opišejo se značajne osebe, posebno iz domače zgodovine. Pri računstvu imaino itak že uporabne naloge v knjigah, ravnotako imamo uporabne naloge tudi v slovničnem pouku. Marsikaka tvarina se uporabi tudi kot spisna naloga itd. To bi bilo torej nekaj občega o formalnih stopnjah. Zdaj pa vzemimo vzgled, praktično obravnavan po formalnih stopnjah. Recimo nTabori v turških .asilr'*) *) Ker je ta vzgled na dnevnem redu prihodnje okrajne učiteljske konferencije za ljubljansko okolieo, zato bomo ta referat priobčili šele po konferenciji. Uredn.