Stran 96.
Iz Verdijeve mladosti.
Francoski pisatelj A. Pougin je objavil pred 20 leti Verdijevo biografijo, ki donaša od vseh največ življenje-pisnih in anekdotoričnih dospevkov in služi poznejšim v vir. Povzemimo tej najvažnejše bilježke o mladostnih letih tega stavljenega italijanskega skladatelja.
Verdi je bil rojen 9. oktobra 1. 1813. v 3 milje od Busseta oddaljeni vasi Boncole. Njegovi stariši so imeli tam borno gostilno, in poleg te še kramarijo ter se s tem siromašno preživeli. Dečko je v vasici le malokdaj čul kakega lajnarja, a tedaj pa je pozabil vse drugo in sledil tem sirenskim glasovom. Cerkvica v Roncole je imela orgije, na katerih se je ob nedeljah izkazoval stari organist. Stariši, ki so zapazili Josipovo ljubezen do glasbe, mislili so, da se mu morda posreči, da postane kedaj njegov naslednik ter ga izročili njemu v glasbeni pouk. Kupili so mu tudi starinski glasovir, katerega je imel neki stari duhovnik v Bussetu v svoji lasti. Tri leta je užival Verdi organistov pouk in ga tudi sem ter tja v cerkvi nadomeščal. Oče mu je tedaj, kljub svoji revščini, hotel preskrbeti nekoliko več izobrazbe in ga je poslal v Busseto v šolo. Tu je stanoval pri nekem znancu, milarju (Seifensieder). A vsako nedeljo in praznik hodil je peš v Roncole, kjer je opravljal sedaj organi-stovo službo, kar mu je dajalo skromen zaslužek. Jeden-krat o božiču, zašel je v temini ter padel v vodo, k sreči so ga še pravočasno rešili.
V dveh letih si je v Bussetu osvojil elementarno znanje, ter dobil službo pri izdelovalcu likerja, Barezzi-ju, v Bussetu, ki je bil star očetov prijatelj. Ta mu je tudi preskrbel mestno ustanovo, katero so oddajali mladeničem za poučevanje glasbe. Barezzi je bil sam strasten ljubitelj glasbe, pri njem se je zbiralo „filharraonično društvo* v mestu. Kapelnik tega društva, Provesi je Verdija stavil ponudbo, da ga nadalje izobrazi v glasbi, kar je ta hvaležno sprejel. Zato ga je podpiral v društvu in sem ter tja nadomestoval v organistovi službi. Oba pokrovitelja pa sta sklenila, da skrbita še nadalje za višjo glasbeno izobrazbo priljubljenega jim mladeniča, ter sklenila, da ga v ta namen pošljeta v slavni milanski konservatorij. Mesto mu je zvišalo ustanovo od 300 na 600 lir, a zato mu je mesto za 4, le za 2 leti podelilo. Barezzi pa je sam dodal, kar je še manjkalo k dragemu življenju v velikem mestu.
DoBpevši v Milan, se poda Verdi k vodju konser-vatorja k preskušnji za sprejem v šolo. A ta ga je zavrnil, češ, da nima absolutno nobene muzikalne nadarjenosti! Verdi pa kljub temu ni obupal. Podal se je k skladatelju Lavigna, ki je bil tedaj kapelnik v gledališču della scala. Ta je pregledal Verdijeve skladbe ter ga brez ugovora sprejel med svoje učence. Verdi se je l vso marljivostjo lotil učenja. V filharmoničnem društvu je dirigiral Haydnovo „Stvar jen je" ter si s tem pridobil prvič priznanje. Tudi se je že skušal v raznih manjših skladbah.
Stran 97.
Leta 1833. je umrl 701etni kapelnik Provesi. Dasi so si Verdijevi zaščitniki prizadevali, da on dobi njegovo službo, je bil vender imenovan neki drugi, od škofa protežirani organist. „Filharmonično društvo" je iz jeze vprizorilo štrajk v cerkvi, in prepir med strankama je vladal več let.                                              #.
Barezzo, pri katerem je Verdi stanoval, je imel lepo hčer Margareto. To je zasnubil Verdi, in oče je ubogemu glasbeniku ni odrekel. Leta 1835. se je 22letni Verdi poročil. Bil je tedaj vodja filharmoničnega društva in imel letno plačo 300 lir. Ko mu je potekel kontrakt, je uvidel, da mu v malem kraju ni pravega mesta, zato se je preselil z rodbino v Milan. Odslej je le želel po tem, da si ? opero pridobi ime in veljavo. Leta 1839. se je res predstavljal v gledališču della scala njegov prvenec: „Oberto, conte di san Bonifacioa. Stekel si je lep uspeb, in gledališki ravnatelj si je za prihodnje leto pri njem naročil komrčno opero: „Un giorno di segno", ki je pa propadla tako, kakor še nobena popreje. — A še predno se je predstavljala, mu je umrla ljubljena žena. Ta izguba in pa velik neuspeh opere sta pripravila Verdija do obupa; sklenil je, opustiti vsako muzikalno delovanje, podati se v Busseto in tam zopet nastopiti skromno dirigentsko službo. — Gledališki vodja, ki ni izgubil zaupanja v Verdija, mu je le s težka obljubo nadaljnih del, a ga zagotovil, da mu je vedno na uslugo za vprizoritev, kadar zopet kaj zloži. — A življenje v malem mestu Verdiju vender ni moglo več ugajati, vrnil se je zopet v Milan, da prične tam poučevati gojčnce v glasbi.
Seveda je zopet obiskaval opero, tu ga nekoč nagovori vodja Merelli, mu usili libreto ter ga prosi, naj ga vsaj prečita in potem — se bo šele nadalje govorilo. Verdi se mu da preprositi, slednjič poloti se tudi skladbe in opera „Nabucco" je 1. 1842. dosegla velikanski uspeh. Odslej je bil Verdi zopet pridobljen za skladbe, in zlagal je z veliko marljivostjo opere, katerih mnoge so si stekle svetovno slavo.