List s podobami za slovensko mladino s prilogo Angelček Leto 53. >{c Ljubljana, maja-junija 1923 jf: Štev. 5.-6. Vid Vidov: Slavčeo spev Kaj pa slavček, kaj pa slavček danes tak prisrčno kroži? Poje li o sreči mladi ali o razveli roži? Oj, o sreči slavček kroži, toda miložalne poje: zjutraj je zagledal o gnezdu kopo mladih — dvakrat dvoje. Pa je zletel — enkrat — dvakrat, vso okolico obkrožil, pa nasitil majko, deco, in si u pesmi boI potožil: „Pač, družina — to je sreča, dan za dnevom bolj rastoča, pa je tudi skrb in muka, bolj še ko ljubezen vroča." Gorski: ZanimiuE pripauEdi prüfEsarja SiluEstra. ! 2. O vodni kaplji. rugo nedeljo popoldne nas je prišlo seveda že precej več h gospodu Silvestru ko prvo. In kako ljubeznivo nas je sprejel! Vsakemu je dal takoj, ko je prišel, kos potice. Pa kakšne potice! Nikoli nam je niso spekli doma mati tako dobre in polne rozin. Zato smo jo pa tudi v hipu, kot bi šlo za stavo, zmlatili in pospravili. Ko smo pa pojedli in radovedno čakali, ali bo še kaj za pod zobe, tedaj je naenkrat prekinil naše pričakovanje stari profesor in začel govoriti. »Danes vam bom pa opisal življenje vodne kaplje. Poznate jo na zunaj itak vsi; malo pa veste o tem, kako čudno je njeno življenje. Le pazljivo poslušajte!« Mi smo seveda pozabili v tistem hipu na potico in na vse druge take dobrote. Nategnili smo ušesa in strmé gledali starega profesorja, ki je pripovedoval dalje. »Bila je deklica, ki ji je umrla mati. Osamela ;e sedela nekoč v dneh materine smrti pred hišo na klopici in mislila otožne misli, kako pusto bo zdaj njeno življenje, ko ne bo imela več dobre mamice. In tedaj se je zasolzilo oko otožne deklice, in debela solza ji je zaiskrila na licu. Glejte, ta solza je ona vodna kaplja, katere življenje bomo zasledovali, Kajti solza ni nič drugega ko vodna kaplja, ki zasolzi iz človekovih oči ob času n egove bridkosti. Žalostna je bila torej duša te deklice, ki je izgubila svojo mater; nič pa ni bila žalostna solza, ki je pritekla iz dekličinih oči. Kar dobro se ji je zdelo, ko se je grela na dekličinih licih ob belem dnevu v toplih solnčnih žarkih. Zvedavo se je ozrla gor proti svetlemu solncu in nehote se je zamislila, kako prijetno bi bilo, če bi se tudi ona dvignila gor v nebotične višine proti nebesnemu svodu. In kakor bi ginila ob tem hrepenenju, je postajala vidno manjša in manjša, dokler ni slednjič skoraj popolnoma izhlapela. »No, zdaj je pa konec zgodbe,« se je oglasil predrzni Muhov Nace, ki je še vedno bolj mislil na dobro profesorjevo potico ko na njegovo vodno kapljico. »Oho! Motiš se,« mu je hitro odvrnil stari profesor. »Zdaj se moje pripovedovanje prav za prav šele prične. Ne smeš namreč misliti, da stvari, ki jih več ne opazimo s prostim očesom, sploh več ni. Zakaj zakon narave je tak, da se v naravi nič ne izgubi. Četudi je kaka stvar našim očem izginila, vendar ni minila, ampak premenila je le obliko.« »Pa kakšno obliko si je privzela vodna kapljica, ko se je dvignila v solnčne višave, gospod profesor?« se je za Muhovim Načetom opogumil z vprašanjem Vovčev Blaž. Profesor pa je odgovoril: »Solnčna toplota je razdelila vodno kapljico v neštete majhne vodne mehurčke. Ti mehurčki so podobni onim, ki jih tudi vi naredite z milnico — seveda so le-ti mnogo mnogo večji od onih. Ti mehurčki so se dvigali višje in višje, pa tudi vedno dalje po ozračju. Zakaj veter jih je podil v neznane daljave, dokler se slednjič niso ustavili nad širno planjavo. Ta planjava je bila pokrita s peskom in drobnimi kamenčki, in solnce je pripekalo nanjo od jutra do večera. Zato si lahko mislite, da je bil močno segret tudi zrak nad vso to planjavo. Kadar pa je zrak segret, tedaj se dviga kvišku, in tako se je dvigal segreti zrak kvišku tudi nad ono planjavo prav tedaj, ko so obstali nad njo naši vodni mehurčki. Kajpada, da so se jeli tudi ti dvigati še višje, ko jih je dohitel od spodaj navzgor segreti zrak. Šli so vedno višje in višje. Toda — naenkrat jim je zagrozila velika nesreča. Mimo je pridrvel neki zrakoplovec. Že je bilo na tem, da plane s svojim zrakoplovom sredi mednje. No, pa krenil je v drugo smer, in vodni mehurčki so bili rešeni. Dvigali so se nekaj tisoč metrov višje, potem so pa naenkrat obstali. Drug k drugemu so se začeli stiskati. Zakaj zeblo jih je. Prišli so namreč v zračne višine, kjer vlada velik mraz. Tudi drugih vodnih mehurčkov je bilo ondi že na milijone, vsi so se pa stiskali drug k drugemu. Že je celo prehajal drug v drugega, vedno več jih je bilo na kupu, in vedno gostejši je bil kup. Kmalu je nastal iz vodnih mehurčkov gost oblak. Globoko doli pod tem oblakom pa je bila ona vasica, kjer je mislila žalostna deklica na smrt svoje drage mamice. In glejte! Ravno tedaj je uprla svoje oči v ta beli oblaček, ki je rastel daleč na obzorju, kakor da sluti, da je v njem tudi ona solza, ki ji je privrela pred kratkim iz objokanih oči,.. Toda oblaček se ni zmenil za deklico in njeno bol, Jadrno se je začel premikati in v hitrem poletu je plul vedno dalje proti jugu, kakor da ga žene radovednost, da vidi in si ogleda ves svet in njegove zanimivosti. Ko se je zvečerilo, je že visel daleč doli na jugu sredi Sredozemskega morja, seveda v zračnih višinah. V te višine se pa dvigajo tudi iz morja vedno novi vodni hlapi. Kajti solnčna toplota jih vabi čez dan iz morske gladine, in topli zrak jih dviga na kvišku. Toda z večernim hladom se začno visoko gori nad morjem dvignjeni hlapi družiti z našim, semkaj došlim oblakom. Tako postaja oblak vedno gostejši, pa tudi vedno težji. Seveda ga nosi zrak le še z največjim naporom. Kar naenkrat pa zrak odpove — zlasti še, ker je potegnil veter in začel premikati gosti oblak; oblak je padal vedno nižje in nižje. Iz oblaka je jelo d e ž i t i, Ravno ob tem času je pa plula pod našim oblakom mogočna morska ladja proti celini. Krepko je brizgal njen vijak morske valove in gnal ladjo urno proti obrežju. Že se je prikazoval v daljavi morski svetilnik, in mornarji so bili veseli, da pridejo skoro v varno zavetje. Pa glej ga spaka! Kar naenkrat začutijo nad seboj in okrog sebe, da je jelo dežiti. Seveda jim to ni bilo nič kaj všeč. Zakaj z dežjem pride na morju kaj rad tudi vihar. Če pa to, potem pa gorje! Vožnja v viharju in dežju je na morju kaj neprijetna. Torej dežiti je jelo oni večer na morje; to se pravi: vodne kapljice so padale na morsko gladino. Med njimi, in sicer med prvimi, je priletela tudi naša vodna kaplja. »Hvala Bogu!« je dejala, ko se je zazibala v morskem naročju. »Zdaj sem vsaj varna življenja. Dokler sem pa brodila po zraku, nisem vedela, kam priletim. In če priletim na trda tla, bo po meni. Tu v morju je pa tako mehko ...« Toda komaj se je dobro razveselila, jo je že tudi veselje minilo. Zaslišala je namreč v tistem hipu, da se bliža mogočna ladja. Rada bi se ji bila izognila, pa že ni več šlo. Ladja prihaja vedno bliže. Že se sliši ropot in sunki njenih strojev. Vodni kaplji je hudo, da se kar trese od samega strahu. Vse sile še enkrat napne, da se izogne ladji — toda prepozno! Uprav tedaj se namreč skloni v morje dol iz ladjé ogromna sesalka, da zajame vode. Ta voda se bo v ladjinem kotlu izpremnila v paro, ta para pa daje moč vijaku, da poganja ladjo dalje. Še enkrat napne naša vodna kaplja vse sile, da se izogne zajemalki, toda nič ji ne pomaga. Naenkrat je sredi vrtinca, iz katerega zajemalka požira, in komaj se naša kaplja zave, kaj se z njo godi, že jo je zajemalka dvignila na ladjo. Tu se je pa pričelo za našo kapljo pravo trpljenje. Na ladji je bil namreč parni kotel, ki je pretvarjal vodo v potrebno paro. In v tem kotlu je bila peklenska vročina, V to vročino pride tudi naša kaplja O, kako jo je peklo in žgalo, kako so jo grizli valovi vročine! Nič več ni mogla prenašati. Začela se je izpreminjati. Del za delom se je v njej razkrojil, in kmalu je bila vsa izpremenjena v vodno paro. Zdelo se ji je, da samo sebe več ne pozna. Vendar pa je še mislila neprestano, ali bi se vendarle ne našel kje kak izhod iz tega pekla? Mislili tem bolj, ker so jo druge pare tako silno pritiskale ob kotlovo steno, da je čutila, zdajzdaj mora biti po nji, ako ne bo hitre rešitve, — A hvala Bogu! Prikazala se je na steni neka odprtina--Urno je smuknila naša kaplja le-sem, češ, rešena bom. A gorje! Tu je bilo trpljenje še večje. Prišla je namreč v strojni cilinder, po katerem se pomika od vrha nizdol trdoglavi bat. Vedno hujša je bila stiska za našo kapljo. Bat je pritiskal dol, pare so se gnetle druga ob drugo in ga tiščale navzgor. Pa naenkrat bat odleti nazaj, in ko odleti, tedaj sune z vso silo v močan ročaj, ki se upira v vijak ladle in mu s tem daje pogon, da gre ladja urno dalje. To pa.je bila rešitev za našo kapljo. S tem namreč, da je odletel bat po cilindru navzgor, je dobila para prosto pot iz pekla. Veselo so se pognale parne kapljice na sveži zrak, ki je bil seveda, dasi gorak, neprimerno hladnejši kot ona vročina v kotlu in cilindru. Ni čudno, 8a je izpreletel ob tej izpremembi vse kaplje oster mraz tako, da jih je zazeblo skozi in skozi in so se spet začele stiskati druga ob drugo, da bi jim bilo topleje. S tem pa seveda, ker so se bližale druga drugi vse hladne in mrzle, so se začele spet gostiti, in ni dolgo trpelo, ko so dobile nazaj prejšnjo obliko, namreč obliko pravih vidnih kapljic, in kot take so začele spet padati nazaj v morje.« Stari profesor je tu nekoliko prenehal s svojim pripovedovanjem. Iz žepa je potegnil svoj veliki višnjevi robec, močno se odkašljal, še parkrat pomlaskal z jezikom, potegnil sem in tja svoje sive brke, potem pa nam zažugal s kazalcem desne roke, rekoč: »Glejte, otroci! Kakor z vodno kapljo mora biti tudi z nami. Vsak, ki hoče kaj prida storiti, se mora truditi. Če bi se vodna kaplja ne bila izpremenila v paro, bi ne bilo pritiska na vijak, in ladja bi se ne pomikala čez morje. Pač težko je bilo kaplji ob oni izpremembi, toda po končanem naporu je bila zadovoljna sama s seboj, ko je spoznala, da je storila nekaj velikega. Tako je tudi človeku neprijetno ob vsakem napornem delu, toda drugače po končanem delu. Tedaj vidi uspehe svojega dela, in to je, kar mu napravlja veliko veselje. Ni čudo torej, da se je tudi naša kaplja, ko je padla spet na morsko gladino, veselo oddahnila od svojega truda. Lagodno si je izbrala prijetno ležišče v morskem naročju, da se ogreje v toplih solnčnih žarkih, ki so začeli pravkar po viharni noči prijazno ogrevati morsko gladino. In tako je spet plavala veselo na morskih valovih prav blizu obrežja — vedno dalje proti jugu. Prav nič ji ni bilo hudega. Zadovoljno je poslušala vesele pesmi delavcev, ki so se razlegale z njiv ter z oranžnih in oljičnih nasadov. — Toda proti poldnevu ji je postalo precej vroče. Solnce je namreč pripekalo z vso močjo. Vse ozračje je bilo spet razbeljeno. In tukaj se je zahotelo nekaterim kapljam, da si poiščejo hladnejših krajev nad morsko gladino. Dvignile so se torej v zrak in skušale priti vedno višje. A vetra ni bilo, in zato so morale ostati tik nad morsko gladino. Bilo pa jih je vedno več; kajti vse so hotele izhlapeti, da si nekoliko opomorejo nad morsko gladino. In sèfn se je dvignila tudi naša kaplja. Tako so vse visele gosto druga ob drugi v solncu nad morsko gladino. Bilo jih je na milijone in milijarde nad morjem. Mnoge že niso imele več prostora nad morjem in so se začele poditi proti suhi zemlji, seveda vedno v zraku nad zemljo. Vse ozračje je postalo napolnjeno z vodnimi hlapi. Pod njimi pa je težila mučna sopara, ki je izvabljala človeku obilo potu iz čela in vsega telesa. Precej časa je trpela ta mučna enoličnost. Zakaj šele proti večeru je zapihal hladen veter, ki je nagnil soparo, razlito nad vso morsko gladino, da se je jela polagoma pomikati dol proti afriški obali. Baš tedaj pa je bil tudi pesek na morski obali od solnčne toplote močno razbeljen in po pesku seveda tudi vse ozračje nad njo. Čisto naravno je bilo torej, da je jel ta segreti zrak vodne hlape, ki so pribežali pred vetrom iz morske gladine le-sem, prav kmalu dvigati visoko nad zemljo. In šli so vedno višje in višje, dokler niso zašli, v višini dobrih deset tisoč metrov nad morjem, spet v neznansko mrzle kraje. Tam se je spet pod vplivom velikega mraza zgodila z njimi čudna izprememba. Nele da so se tt vodni hlapi močno zgostili, pričele so se izpreminjati celo v ledene iglice. Vedno več je bilo teh iglic, dokler ni nastal iz njih cel ledeni oblak, ki je visel kot prečudna pošast v neizmerni višini nad morsko obalo. Začudeno so gledali ljudje ta oblak, in ta in oni je vzkliknil: »Lejte, lejte! Kako čuden oblak — kakor da bi bil ves sestavljen iz samih kurjih Peres-« - (Nadaljevanje.) Ksaver Meško: f tuna in žabica. oč je bila jasna in tako tiha in negibna, da se je skoraj slišalo, kako je mesečina polzela po spavajočih listili dreves ter curljala med vejevjem in listjem na zeleni mah pod drevesi. Ob gozdu je bil tolmun. Voda v njem je bila čista, mirna, kakor da je v pokojno snivajoči noči tudi sama zaspala in da sanja prelep sen. V zrcalu tolmuna se je ogledovala luna. Tako lepa se je zdela sama sebi, da ji je okrogli obraz kar seval od zadovoljstva ter se ji ves smehljal v tihi sreči. Ob tolmunu pa je sedela mala žabica. Že v mraku je bila zlezla iz vode, sedla v travo na obrežju ter z velikimi, precej neumno se čudečimi očmi ogledovala gozd, ves s srebrom mesečine oblit, tiho okolico, v morju mesečine se kopajočo; okroglo luno visoko gori na neizmernem oceanu neba — in drugo, tisti daljni luni povsem slično luno spodaj v njenem žabinem domu, v tolmunu. Tako zaverovana je bila v ogledovanje teh čudežev, da niti enkrat ni zakvakala. Kar je v bližini nekaj nalahko zašumelo. »Zajec bo,« je v prvem hipu pomislila žabica. »Ta mi ne stori žalega.« Ozrla se je z napeto izbočenimi očmi naokrog. Pa nikjer ni bilo zajca. — »Ni zajček, kača bo. Ta me požre.« Štrbunk — je skočila žabica v tolmun, v velikem plašnem loku daleč tja na sredino tolmuna, da je kača ne bi dobila. Voda se je zagugala, zazibal se je val za valom, krog za krogom se je širil čez vse površje tolmuna. In iz vode se je zazibala podoba lune, razširila in razlezla po vsem tolmunu, v čudno spakedranih, bolestno zvitih oblikah je odsevala iz vode. »Glej, glej,« je razmišljala luna visoko gori na oboku nebesnem, »tako majhna živalca, ta žabica, pa mi je v hipu povsem popačila vso mojo zalo podobo,« Se ti li ne zdi, otrok moj, da tako tudi majhne napake, razvade, nečednosti in strasti popačijo najlepšo sliko, podobo božjo v tebi, tvojo dušo? J. E. Bogomil: ZgadnjE skrbi. dkar je zapustil Dolinarjev Jaka lesene in cunjaste igrače in si je kupil pri Večerinovem Jožku par mladih zajcev, ni bilo treba nikoli več vpraševati: »Kje pa je Jaka?« Mlinček pri vodi je tudi zastajal; koreninice in druga navlaka ga je ovirala. Jaka ni bilo več k mlinčku. V hlevu je sedel pri svojih zajcih. Tam si ga dobil, kadar si ga hotel. Celo na potepanje je pozabil. Zajčja družina se je namreč začela množiti. Jaka je nekega jutra stopil v hlev. Pred zajčjim hlevčkom je bilo nekaj živega. Pa je izginilo. — Pst! — Tiho! — Spet se je prikazalo: eno — in še eno — pa še eno! Mladi zajčki! Jaka bi bil najrajši stopil na kup gnoja, da bi bil oznanil vsej vasi: »Poslušajte! Pri nas imamo pa mlade zajčke.« Tistéga dne ni bil Jaka ne žejen ne lačen. Toda odkar je imel mlade zajce, je polnila Jakovo dušo skrb za skrbjo Enkrat mu je poginil en zajček. Kako je Jaka žaloval za njim. In prišla je nova skrb; oh, pa vendar ne bodo vsi poginili? -,--- Pri Jaku so se pa oglašali tudi prijatelji. Hoteli so od njega kupiti zajcev. Torej spet nova skrb: komu bi jih prodal in koliko Ibi zahteval zanje? Preveč ne bi smel, premalo pa ne bi hotel. In spet važna skrb: ali bo znal prav preračunati, koliko stane par zajcev? V šolo je pač hodil — kajpada; toda v računstvu ni bil baš mojster. Ni se kdovekaj brigal za to, koliko je dvakrat tri. Danes je uganil: »2 X 3 bo 5«, jutri je pa trdil: »2 X 3 bo znabiti 6«. Zmota sicer ni bila velika, a bila je vendar. Kaj tedaj, če bi bili zajci dražji? Znabiti so že po 10 kron? Morda po 10 dinarjev? Koliko je že desetkrat dve? Dvanajst ali bo dvajset? Kako bi človek rekel, da bi bilo bolj prav?--- Odkar je imel torej Jaka zajce, se je pričel res z veliko ljubeznijo učiti računstva. Kazalo mu ni drugače. Goljufati je bilo greh, goljufan biti pa hudo. Jaka je torej prodajal zajce. Zajčja družina se je množila. In nele pri Jaku, drugod tudi. Zajcev je bilo vedno več, kupčije pa vedno manj. In spet so nastale nove skrbi: kje in kako bi človek spravil zajce v denar? Tiste dni je zaneslo Jaka v Kranj. Vrhu klanca, zadaj za roženvensko cerkvijo, se zbirajo tam ob ponedeljkih golobarji in zajčarji. Kolikor daleč nazaj pomni človeški rod, je tam ob vodnjaku trg za golobe in za zajce. Od Loke do Kranja pa od Kranja do Šmarne gore in še gor do sivih snežnikov — od vsepovsod prihajajo semkaj v ponedeljke golobji in zajčji kupci in prodajalci. Možato — kakor njih očetje spodaj na živinskem trgu — kupujejo in proda ajo tu golobarji in zajčarji, hvalijo in grajajo svoj drobiž. Samo ne vpijejo ne tako silno: vse se vrši bolj tiho in mirno. Ali se je vredno radi goloba dreti in prepirati? Ali boš radi zajca klel in se priduša 1, kakor to dela vedno pijani mešetar Tes doli na živinskem trgu? Pa tudi lepo ni. Zajci in golobje so krotke živali, zajčarji in golobarji pa krotki ljudje. Zato so se takoj prikupili tudi Jaku, ko je v Kranju malo po nevedoma malo pa iskaje zašel mednje. In veste, kaj je storil? Da je sklenil: drugi ponedeljek pa tudi ^az svoje zajce prinesem na trg, da bo kaj cvenka v žepu? Počakajte! Še tisti »cvenk« iz papirja, kar ga je imel v žepu, je dal za dve zajki, da jih ima zdaj pet. Po očetu je namreč posnel misel: »Kaj denar! Blago, blago!« Taka je zdaj mladina po vojni. Ali v korist sebi in v blagor narodu, bo pokazala bodočnost. Gotovo pa je, da ni čiste mladostne sreče ne pri blagu ne v denarju. Jernej Popotnik: nad zmaja! -J^ptr ri dni in tri noči je jezdil dečko Žarko, da bi prišel do zmaja ter ga ubil. Reke šumeče, ob njih visoki topoli, nad topoli oblaki, v T belih nahuljkih razpotegnjeni nad njivami in travniki, nad vso neizmerno pokrajino. Jezera bleščeča, iz kotanj proti solncu strmeča, med stisnjenimi gorami izvirki bistrih studencev. Tam vrbe in jelše, v njihovih sencah sanjajoča voda, iz vode štrleče bičje in ločje, nad zelenkasto gladino v vetru pozibavajoče se srobotje. Kjer plapolajo ob vodi rdeči ognji in ovija dim kosmate obraze razbojnikov, se- razlegajo ponoči zategli glasovi nerazločnih pesmi. To so * pesmi o zmaju, ki živi nepremagan in nepremagljiv v gori. Mimo rdečih ognjev pelje v goro cesta. Do rdečih ognjev prijezdi Žarko, sliši pesmi razbojnikov, pa ustavi svojega konja: »Kaj prepevate, bratci? Da je zmaj v gori nepremagljiv?« Iz dima kosmati obrazi, momljajoči glasovi: »Tako prepevamo mi, junaki, ki se nikogar ne bojimo. Kaj vohaš tu okrog nas ti, dečko?« In iz dima bliskajoče oči. A s konja Žarko, odločen in pogumen: »Tako prepevate vi, bratci. Kako prepevam pa jaz, me poslušajte: Tri dni in tri noči že jezdim, a nič nisem truden in nič zaspan. Sestrico' mi je ugrabil zmaj in odnesel v svoj grad. Zato tja jezdim, da ubijem zmaja ter rešim sestrico suženjstva. Taka je moja pesem, bratci.« Iz dima krohot: »Kakor miš si majhen, dečko! Komaj te vidimo, kako čepiš na konju — zmaj je pa velik in strašen. Sedem glav ima, sedem zevajočih žrel, sedem strupenih jezikov. Če ne zadeneš pošasti na srednjo glavo, bo po tebi, miško majhni!« Na konju Žarko smejoč se: »Ej, bratci, nisem plašljivec! Po srednji glavi bom zamahnil in zadel bom, pa rešil sestrico. Zdaj pa mi povejte, bratci: Kako dolgo mi je treba še jezditi, da pridem do zmajevega gradu?« Rečejo razbojniki: »Tri dni in tri ngči že jezdiš, dečko. Še eno noč bo tvoja postelja konjski hrbet, tvoja blazinica konjska griva, Ko pa te bo pozdravila izza gorà zlata zora, se bo posvetil pred teboj grad in pred teboj bo hrumel zmaj. Tvoj pogum nam je všeč, zato poslušaj, kaj ti povemo, junak: Na poti v goro srečaš troje črnih gospodov, troje preoblečenih pošasti. Vsaka bi te rada dobila v svoje kremplje, da te zmelje v prah vsaka te bo vprašala: ,Ali hočeš z menoj? Kad cekinov imam zate.' Prvemu črncu odgovori: .Najprej moram še večerjati, potem pridem.' Drugemu: .Najprej moram še konja napojiti.' Tretjemu: ,Najprej se moram že naspati.' In pošasti te bodo pustile, da boš nadaljeval pot.« Na konju Žarko vriskajoč: »Pa zbogom, bratci, in hvala za nasvete!« Za njim razbojniki: »Srečno pot, junak mladi!« Na zemljo je legla noč, mladega jezdeca je pa zagrnil gozd. Gozd široki — hoóooj! Gozd temni — bavbav! — Žarko se te nič ne boji. Po gozdu jezdi Žarko. Pa se vstopi predenj črn gospod, preoblečena pošast: »Ali hočeš z menoj? Kad cekinov imam zate,« Žarko takoj: »Najprej moram še večerjati, potem pridem,« Pošast izgine v gošči. Žarko jezdi dalje. Pa se ga dotakne dremavica in mu položi glavo na blazinico, na konjsko grivo/ Žarko reče: »Konjiček moj, kadar se prikaže pred teboj črn gospod, tedaj za-prskaj, da se zbudim!« In Žarko zaspi. Sladko spanje sredi gozda, sredi noči. Postelja mu je konjski hrbet, blazinica konjska griva. Streha temno vejevje bukev in hrastov. Pa ta postelja ne stoji, ta postelja se premika, naglo, brez prestanka, blazinica se giblje. Spanje polno sanj, polno jadrajočih luči. Te luči so zvezde, utrinjajoče se skozi vejevje. Konj zaprška. Iz noči pobliskavajoče oči druge pošasti: »Ali hočeš z menoj? Kad cekinov imam zate.« Žarko iz sanj, z blazinice: »Najprej moram še konja napojiti.« Pošast utone v noč. Žarko jezdi dalje in se pogovarja s konjem: »Moj pridni konjiček! Ko ubijem zmaja in se vrneva domov,' dobiš ovsa polne jasli. Samo nekoliko še potrpi!« Pred konjem zraste tretji gospod, zavit v črno haljo, tretja pošast: »Ali hočeš z menoj? Kad cekinov imam zate.« Žarko smehljaje: »Najprej se moram še naspati,« In pošasti ni nikjer več. Zlata zora sine izza gorä — po vejah cekiričkov milijon. Zlata zora, dobro jutro! Pred Žarkom preddvorje gradu, pred gradom zmaj. Zmaj s sedmerimi glavami — Žarko na konju se ti zdaj bliža s svojim mečem! »Gospod zmaj, dobro jutro! Po svojo sestrico sem prišel. Odpri mi vrata v grad!« Zmaj sikne: »Zastonj si prišel, dečko moj — vrat ti ne odprem!« Žarko z dvignjenim mečem: »Zmajček, poglej ključ, ki mi bo odprl vrata v grad!« Zmaj se zakrohoče: »Dobro zaklenjeno imam tvojo sestrico, dečko moj — tvojega ključa se nič ne bojim.« Žarko se nasmehne, Zdirja proti zmaju. Pa zamahne z mečem. Zamahne prvič — zmaj zatuli. Zamahne drugič — zmaj pada. Zamahne tretjič — zmaj se zgrudi. Na tleh leži srednja glava, na tleh v mlaki krvi premagani zmaj. Žarko se napoti v grad. Tisoč solne — lepote v gradu za tisoč solne in še več. Stene od srebra blesteče, okna od demantov vzžarevajoča. Dolgi hodniki, na vsaki strani sobe, v sobah nakopičeno zlato. Bogastva toliko, da medle v njegovem sijaju žareči lestenci kakor zvezde pred jutranjo zarjo. Žarko zavzdihne: »Kaj mi vse to zlato, vse to bogastvo! Samo da bi našel sestrico — drugega ne maram.« In Žarko zakliče: »Sestrica Danica, oglasi se mi!« Dolgo hodi Žarko po hodnikih, iz sobe v sobo, dolgo kliče. Sestrice nikjer. Sredi gradu zavzdahne Žarko: »Zmaja sem ubil, v grad sem prišel — a sestrice nikjer. Ali je kdo na svetu bolj nesrečen kakor jaz?« Sredi gradu blisk in grom — v blisku in gromu pa proti Žarku leteča kača z demantno krono na glavi: »Žarko bratec, reši me — s svojo roko se me dotakni!« Žarko se dotakne z roko leteče kače — in kača se izpremeni v Danico, Žarkovo sestrico. Žarko zavrisne: »Zdaj si rešena, Danica, sestričica!« Danica veselo: »Zmaj me je začaral — tvoja roka, bratec, me je odčarala! Na-bašiva si žepe s cekini. Jaz vzamem s seboj demantno krono, ti pa vrečo zlata preko rame — in pojdeva!« Nabašeta si žepe s cekini, Danica vzame s seboj demantno krono. Žarko si vrže preko rame vrečo zlata, na meč pa si natakne zmajevo glavo. -iiimiMiiHiiiiimiiiiiiiit i_ niKiiiniiiiiiiiiiiiiii IIIIMII: =iimmn limuni minium: ..........................umi: Mengeš. Zasedeta konja in zdirjata skozi gozd. Ob rdečih ognjih ustavi Žarko: »Bratci, nič več ne prepevajte o zmaju neukročenem! Jaz sem ga ubil.« Iz dima razbojniki osupli: »Če se šališ z nami, ti bo slaba pela, dečko. Če si pa zmaja zares ubil — dokaži, junak!« Žarko, junak na konju: »Semkaj poglejte, bratci: Tu moja sestrica, ki sem jo reših In tu glava, ki sem jo odsekal zmaju — vaša je!« In med začudene razbojnike prileti s konja zmajeva odsekana glava, ž njo vred pa tudi perišče cekinov. »Da boste vedeli, kdaj je premagal Žarko zmajaj« Tri dni in tri noči — konj peketajoč preko ravni, mimo rek, mimo jezer. Na konju Žarko junak, njegova sestrica rešena, oba vriskata, oba prepevata — saj domov k mamici jezdita. Leop. Podlogar: Iz zgüdüuinE kranjskih trgau. 8. Mengeš. , ? (317 m, 875 prebivalcev), ržavna Dunajska cesta drži iz Ljubljane skozi Domžale v Lukovico, Trojane do štajerske meje (43-519 km). Pri Trzinu se odcepi od te ceste deželna cesta v Kamnik (13-5 km). Srédi med Trzinom in Kamnikom, leži ob tej cesti — prej po svoji pivovarni, zdaj po svoji tvornici za slamnike in po živahnih sejmih —- širom Kranjske znani trg Mengeš. Po odloku dunajskega dvora z dne 17. junija 1867 je bil Mengeš (Veliki in Mali Mengeš s Pristavo) povzdignjen med trge. V trgu biva nadžupnik, ki oskrbuje 4000 duš broječo nadžupnijo, navadno z enim duhovnim pomočnikom. Poučujeta veronauk v trški pet-razrednici in na obrtno-nadaljevalni šoli, (enako na dvorazrednicah v Trzinu in v Jaršah. Župnija, ki spada pod kamniško dekanijo, je nad polovico večja kot občina. K mengeški občini spada še tudi vas Topolje, Vsa občina šteje 1568 prebivalcev. Politično in sodnijsko spada pod Kamnik. Odkod staro ime Mengeš? Razlaga starih krajevnih imen je kočljiva stvar. Isto tako malo moremo za trdno verjeti pisatelju Megiserju, ki pravi, da prihaja Mengeš (Mannsburg) od besede Maéns, kakor onemu, ki razlaga besedo od staronemškega imena Meingos, češ, da je nemški plemič s tem imenom sezidal grad »Meingosburg«, Verjetno je pa, da je slovenska oblika Mengeš bolj prvotna ko nemška. Popotnik, ki gre iz Trzina proti Kamniku, kmalu zapazi kos starega zidovja, ki gleda mračno z zelenega griča nad mengeškim trgom kakor podrtina starega gradu. To zidovje sicer ni ostanek gradu, ampak stara kapela je, takoimenovano Ogrinovo znamenje. Pač pa se je nekdaj takoj za to kapelo dvigal stari Mengeški grad, kjer so gospodovali Mengeški plemiči. Graščak Mihael Stare je dal ta svet zravnati, oziroma odstraniti ostanke starega gradu in napraviti senožet. Drugi grad v Mengšu, ki mu pravijo Ravbarjev ali Zgornji grad, je kupil leta 1839. Mihael Stare od Antona Rudeža. Grad je sezidal 1. 1567. Jurij pl. Haller. Prej so imeli Lambergi in Hohenwarti, gospodje na starem gradu, tu svojo pristavo ali dvorec. L. 1588. je kupil ta drugi grad Ivan Jakob pl. Siegersdorf, varuh dedičev Hermana pi. Hohenwartov. Po njegovi smrti ga je dobil Kozma Hohenwart, za njim ga je podedoval njegov sin Jurij Seyfrid. Okrog leta 1680. je poročil Juri Seyfridovo hčer (Marijo Rozalijo) Ignacij pl. Haller in priženil ta grad. Naslednji lastniki so mu bili: Ivan Ferdinand baron Haller pi, Hallerstein, Franc Adam pl. Hallerstein, ki je po soprogi roj. baronici Jurič podedoval grad Rako; Josip baron Janežič, Josip baron Ravbar, ki je umrl v tem gradu 2, februarja 1797; Ludovik baron Ravbar in Anton Rudež. Od Rudeža ga je kupil znameniti ekonom Mihael Stare iz Bohinja, oziroma iz Strahinja (Naklo) 2. decembra leta 1839. Pod starim gradom ob Pšati je sezidal v letih 1625—1630 nov grad Leopold Raumschüssel, ki je dobil mengeško graščino od Ivana Bonhomo, posestnika graščine v Volčjem potoku. Leopoldova vdovéla soproga je vzela v zakon podpolkovnika Cordona in po njegovi smrti Franc Ignacija Seyfrida. Od tega je prišel v last baronu Ivanu Antonu Löwenbergu, ki je ondi stanoval leta 1685. Njemu so sledili pi. Wolwiz, Josip Ksaver pl. Lichtenthurn (1758), Josip Ernest pl. Scharlichi (1762), Alojzij Adoli grof Turjaški (1764), Ivan Krst. Zittenek, ki je umrl v gradu 23. januarja 1791 in bil pokopan v Mengšu. Zapustil je za ustanovljene sv. maše 4250 gld. Pripoveduje se, da so ga po smrti večkrat videli jahati na belem konju od grada do cerkve. Od njegove vdove Marije Rozalije je kupil grad Ivan Anton pl. Blažič (1792), potem Marija (Ana pl. Apfalter (1793), Franc Ksav, pl. Eisner (1802), Bernard pl. Gasperini (1811), leta 1837, 30. marca pa Mihael Stare. V lasti rodbine Stare je še danes. Biva v njem vdova po rajnkem Mišku Stare. V kotu pod gričem, kjer je stal stari grad, je bilo nekdaj rimsko pokopališče. O tem nam pričajo razne rimske starine, ki so jih izkopali na tem mestu, kakor: prsteni vrči, napolnjeni s pepelom (Rimljani so prva tri stoletja po Kristusu mrliče še sežigali in shranjevali pepel v posodah) grobne leščerbe iz gline, bakreni novci, ročaj meča iz kovine. Nekaj starin so izkopali okrog 1. 1880., ko so odpeljali mnogo prsti s tega kraja za razširjenje župnega pokopališča. Mnogo več pa so jih našli 1. 1834. po velikem požaru v Mengšu. Odprli so celò z opeko obokan grob in dobili v njem velik pepelnjak (Urne) iz črne gline, nad 1 čevelj visok. V njem to našli pepel in koščice, mal lonec z mazili in jedili in eno solzno steklo. Tudi stare žlindre so ondi mnogo izkopali, kar priča, da so Rimljani, če ne že Iliri, topili v tem kraju železo. To nam jasno priča, da so imeli Rimljani pred devetnajststo leti na kraju, kjer je sedanji trg, večjo naselbino in da so pokopavali mrliče v tem zatišju. Megiser nam pové celo čas, kdaj so Rimci prišli v te kraje. On trdi, da so se stari Maentini ali Mengšani, ki so stanovali tod okrog, vdali rimskemu cesarju Avgustu, ko je ob času Kristusovem pridrl nadnje z vojsko. Zelo verjetno je pač, da je stara rimska cesta, ki je vezala Emono (Ljubljano) s Celejo (Celjem), držala iz Ljubljane preko Save pri Črnučah mimo Mengša in da je prav v trgu ali pa višje gori na Drnovem stala rimska pcstaja Mutatio ad quartodecimum — postaja pri štirinajstem miljniku. (Hitzinger.) Okrog trga Mengeš se razprostira zelo lepa ravnina, pogrnjena z zelenimi travniki in rodovitnim poljem. A ta svet pokriva le tenka plast prsti; pod njo leži namreč neizmerno prodovje, ki ga je nanesla voda s Kamniških planin. Valvasor pripisuje ta prodnati svet vodovju iz jezera, ki se je bilo izlilo izza Kamnika in preplavilo vso to planjavo. Porušilo je ondaj tudi samostan med trgom in Homcem. Ko so pozidali pozneje na sredi te planjave, menda na temelju nekdanjega samostana, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, so ji dali ime »v Grobljah«. A to so samo pripovedke. (Nadaljevanje.) Prof. Fr. Pengov: Spomini. (Pripoveduje Liska iz Kurje vasi.) ojena sem bila v Ljubljani, ne sicer v nje najlepšem delu, vendar pa na kraju, kjer je bilo dovolj zraka in svetlobe za mlado bitje moje vrste, Bil je to zame res važen dogodek, ko sem ugledala krasno luč sveta na Poljanski cesti nasproti lepi hiši, ki so ji rekli Marijanišče, Moja rojstna zibka mi je pa tekla nedaleč od tiste slavne hiše, kjer se je rodil najimenitnejši slovenski naravoslovec In pisatelj, namreč Franc Erjavec, Sanjala sem prve mladostne sanje blizu onega vrta, kjer je stala slavnoznana žabja luža in hkrati Erjavčevo morje. Po tem morju je prevažal mladi ljubitelj božje hčerke narave — otrok Franc Erjavec — na papirnatih ladjicah pesek noter v Ameriko, nazaj pa črešnjeve koščice. Že kraj mojega rojstva bo torej nujno speljal moje mlade znance na edino pravo misel, da jaz nisem bila kakšno čisto navadno nebogljeno pišče, kakršnih se rodeva po slovenskih mestih in vaseh vsako leto na milijone. Med temi milijoni sem se zbudila — bilo je to že precej let pred silovitim ljubljanskim potresom 1. 1895. — tedaj k življenju v lepem hlevu svojega gospodarja gospoda Bolgara. Tako so klicali vsi tega dobrega moža zato, ker je ob vsaki priliki prepričal sosede in znance, da so tudi Bolgari Jugoslovani, ki jih je treba zato ljubiti ko brate. Ker ni bilo pod jaslimi moje palače zoprnih miši in po stropu in stenah nevšečnih pajkov, pač pa troje lastavičjih gnezd — njih lastnice so namreč sproti pomele vsak dan ves mrčes — zato so prvi vtisi iz mojega življenja le prijetni. Ne vem, če morete vi, človeški otroci, trditi o sebi ravno isto? Vsaj o mnogih izmed vas pripovedujejo naše tetke, izkušene stare pute. da je vaše glavno opravilo v prvih mesecih življenja le jok in cmerjenje, in da se za prazen nič derete, da ste rdeči ko piruh, pobarvan s pražiljko.. Lejte, tega cmerjenja pa mi piščanci nič ne poznamo, in gotovo ;e