socialno delo
letnik 40 - oktober 2001 - št. 5
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Uredniški svet
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Fiaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Koiarič
Aniea Kos
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni In odgovorni urednik
Bogdan Lešnik
Uredniki
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (01 ) 43-77-615, faks 43-77-122
efošta socialno.delo@uni^j.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Uredniški svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih
številk, ki pa sledijo istemu dvomesečnemu ritmu izhajanja.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene
avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila
imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh
časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali
recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (2000).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Nešo Stojanović, Mojca Pettauer
SAMOMORILNOST IN MLADI
DELO S SUICIDALNO STRANKO
UVOD
Socialne delavke in delavci se pri svojem delu
srečujemo z raznovrstnimi težavami, stiskami in
krizami ljudi. Te težave lahko postanejo tako
neznosne in neobvladljive, da je samomorilni
vzorec edino sprejemljiv način izhoda, mi pa
moramo kot strokovni delavci taki osebi ponuditi
ustrezno pomoč in pravočasno ukrepati. Ravno
pri tem se dostikrat počutimo nemočne, ne dovolj
usposobljene in težko nosimo breme, ko se
srečamo s svetovanjem osebi, ki je poskusila
narediti samomor, ali je tik pred tem, da ga naredi.
Pomoč med drugim pomeni tudi razumevanje
temeljnih dilem in stisk, ki jih imajo suicidalni
ljudje.
Samomor ni bolezen, je pa proces, ki se je pri
človeku pričel že davno pred končnim dejanjem,
je zaključek vrste življenjskih dogodkov, izgub in
prizadetosti, je odraz stiske, krize ali pa simptom
določenega kriznega dogajanja pri človeku.
VZROKI SAMOMORILNEGA PROCESA
Vprašanje samomora je eno od temeljnih vprašanj
človekovega bivanja in če temu pridružimo še
etično, vidimo, da so se dialogi, razprave in prepiri
vrteli okoli tega, ali je prav ali ni prav, ali je do-
pustno ah nedopustno vzeti si življenje. Z mo-
ralnega vidika nekako velja, da naj ne bi noben
otrok umrl, dokler ima žive starše, in narobe,
noben starš naj ne bi umrl, dokler ima še nepre-
skrbljene otroke.
V stari Grčiji je bil samomor dejanje, s katerim
je moški (redkeje ženska) opral sramoto ah ne-
uspeh, ki ga je prizadel, in je pomenil tudi izraz
svobodne volje. Na Japonskem poznajo obredni
samomor, ravno tako pa so poznani samomorilni
napadi japonskih letalcev med drugo svetovno
vojno. Z nastankom in širjenjem krščanstva pa je
menda pričelo naraščati število samomorov zara-
di verovanja v posmrtno življenje. Temu je storil
konec Avguštin leta 420, ki je v svojem delu De
Civitate Dei obsodil samomor. To obsojanje samo-
morilcev se je kazalo v zelo konkretnih posledicah
za pokojnika in njegovo družino. Človek, ki je
storil samomor, ni bil deležen pokopa v posvečeni
zemlji, kar je pomenilo, da so ga zagrebU v po-
sebnem delu pokopahšča, skupaj z inkriminira-
nimi pokojniki aH celo živalmi. Pri nas se je to
kazalo v pokopu ljudi izven ograde cerkvenega
pokopališča. Elemente in sledi tega menda pre-
živelega odnosa Cerkve do samomora prepozna-
mo še danes v tem, da se ljudje sramujejo in
prikrivajo tovrstna dejanja v družini.
V določenem kontekstu je samomor sprejem-
ljiv, tako tudi v naši družbi, ko gre za herojski
samomor (kdor npr. s tem reši življenje otroku
ali se žrtvuje za kolektiv, postane heroj) in v
primeru, ko je človeka bolan, zelo trpi in ve, da
bo kmalu umrl.
POIAVNOST IN OPISI
SAMOMORILNEGA VEDENIA
O samomorilnosti ne moremo govoriti, če ne
poznamo osnovnih dejstev v zvezi z agresivnostjo
pri človeku, zlasti razHk med zdravo, ustvarjalno
in bolezensko oziroma rušilno agresijo. Poleg tega
ima pri človeku agresivnost še drugo dimenzijo,
ki se kaže v razponu vedenja, kar označimo kot
heteroagresivno (agresivno navzven, proti dru-
gim), pa tja do avtoagresivnosti (agresivnost je
usmerjena k sebi). In če smo sprejeli tezo o samo-
morilnem procesu - samomor ni nenadno in
impulzivno dejanje, temveč največkrat posledica
249
NEŠO STOIANOVIĆ, MOJCA PETTAUER
sosledja vzrokov in dolgotrajnega procesa -, je
treba poznati vedenjske vzorce in življenjski slog,
ki kaže večjo ali manjšo prisotnost samouniče-
valnosti pri posameznikih, pa tudi v družbi.
Velikokrat se srečamo s samomorilnim raz-
mišljanjem (fantaziranjem). Pri tem gre za tista
osebna in intimna razmišljanja posameznika, o
katerih ne želi ne govoriti ne pisati in jih sporoči
povsem naključno, ko se kriza stopnjuje. Ta raz-
mišljanja v bistvu rabijo »poigravanju« človeka z
mislijo, da bi si kaj naredil, in nemalokrat si pri
tem tudi predstavlja, kako bi na njegovo smrt rea-
girah najbližji ah drugi v njegovi sredini. Pogosto
jih srečamo pri otrocih pred vstopom v adoles-
cenco in mladostnikih, pa tudi pri odraslih niso
redka, vendar o njih manj govori. Lahko so le
načelna razmišljanja o možnosti, da bi na tak
način pretrgal aH končal življenje, ko postane
neznosno aH brezizhodno.
Meniva, da je le malo ljudi, ki nikoH niso po-
mislih na samomor, vendar ljudje te misli zadržijo
povsem zase.
Samomorilne grožnje človek sporoča svoji
okoHci in jo seznanja s svojimi samomorilnimi
nameni, tudi če v tej smeri ni še ničesar storil.
Prav zato lahko ljudje to podcenjujejo in bana-
lizirajo v smislu: »tisti, ki o samomoru govori, ga
že ne bo napravil«. Vendar statistični podatki
govorijo drugače in opozarjajo pred to zablodo.
Namreč, večina ljudi, ki so o samomoru govorili,
so ga prej aH slej tudi poskusili aH storili.
Pri parasuicidalni gesti (parasuicid v bistvu
pomeni dejanje ob samomoru oziroma dejanje,
podobno samomoru) gre za »demonstracijo aH
izsiljevanje«. Tudi ta dejanja ljudje podcenjujejo,
češ, saj nima toliko poguma, da bi kaj resnejšega
napravil. Taka posploševanja so zelo nevarna, ker
lahko spregledamo opozorilo aH kHc na pomoč.
Pogosto so prisotna pri mladostnikih, s katerimi
se kot strokovnjaki srečujemo v vzgojnih zavodih,
stanovanjskih skupinah, kriznih centrih itn.
SUICIDALNA IDEACUA
PRI SLOVENSKIH SREDNJEŠOLCIH
Raziskava, ki jo je leta 1995 opravila Martina To-
mori (1997), je zajela 4.706 slovenskih srednje-
šolcev v starostnem obdobju od 14 do 19 let.
55,2% deklet in 31,1% fantov je že razmišljajo o
možnosti, da bi si končaH življenje. Razmišljanje
o samomoru v adolescenci je pojav, ki ima veliko
razsežnosti. Povezan je s samim razvojem in zna-
čilnostmi tega obdobja, z mladostnikovo osebno-
stno naravnanostjo in njegovimi sposobnostmi za
obvladovanje stresa. Razmišljanje o samomoru
je pri slovenskih mladostnikih (tako kakor drugje
po svetu) povezano s pomanjkanjem opore v
družini in v socialnem krogu, z načinom vedenja
v stresu, z uživanjem psihoaktivnih snovi, s
pogostostjo primerov samomorilnega vedenja v
ožjem krogu, z depresivnostjo in samospoštova-
njem. Če so pri mladih, ki razmišljajo o samo-
moru, že tako pogoste različne oblike posrednega
samouničevalnega vedenja (kot je npr. zloraba
psihoaktivnih snovi), je pri njih tudi bolj verjetno
neposredno samouničevalno vedenje, kakor sta
poskus samomora in samomor. Podatki raziskave
kažejo, da je med mladostniki s suicidalno ideacijo
četrtina že kdaj poskušala narediti samomor.
Suicidalna ideacija ima med napovednimi de-
javniki suicidalnega tveganja pomembno vlogo.
Čeprav je misel na možnost samomora znana
razmeroma vehkemu številu mladostnikov, se
večina vendarle ne vede samouničevalno. Zato
sklepamo, da suicidalna ideacija opozarja na večje
tveganje za samomor, predvsem takrat, ko je
povezana z drugimi dejavniki, ki so v tem smislu
neugodni in ogrožajoči.
Vsi preventivni programi, ki povečujejo funk-
cionalnost družine in spodbujajo zdravo sociali-
zacijo, povečujejo možnosti za zdravo sprostitev,
pri tem pa usposabljajo mlade za učinkovito dejav-
no obvladovanje stresov in jim pomagajo graditi
pozitivno samopodobo, ne zmanjšujejo le sucidal-
ne ideacije, ampak tudi njihovo dejansko suicidal-
no ogroženost.
PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI OTROK,
KI SO POSKUŠALI SAMOMOR
Vzroki za suicidalno vedenje otrok — vplivni
dejavniki:
•	Karakteristike staršev: pogosto imajo starši
psihične težave, depresivni sindrom in osebnostne
motnje, pogoste so tudi zakonske težave;
•	Vzgojna disciplina: ta je nedosledna, bolj
popustljiva vzgoja z nerazumnimi restrikcijami;
•	Komunikacije v družini: so revne tako glede
čustvenega izražanja kakor tudi glede posredova-
nja informacij med člani družine;
•	Socialna izolacija otrok: otrok je lahko so-
cialno izoHran in prejema malo socialne opore
250
SAMOMORILNOST IN MLADI
pri prijateljih in v družini. Družbeno podporo
prijateljev utegne izgubiti tik pred poskusom
samomora. Nekateri mladostniki zbežijo od doma
pred poskusom samomora in so tako popolnoma
osamljeni.
•	Psihiatrično stanje otroka ali mladostnika:
vehk odstotek je depresivnih stanj (50%). Taka
depresivnost je pogosto akutna in reaktivna, lah-
ko pa traja tudi daljši čas. Ti otroci lahko imajo
dolgo zgodovino motenega vedenja, vključno z
resnimi antisocialnimi problemi. Pri starejših so
pogosto ugotovili jemanje drog in alkohola.
•	Telesno zdravje: pri otrocih s kroničnimi
boleznimi je tveganje poskusa samomora večje.
Pri dekletih je treba upoštevati možnost noseč-
nosti.
Strokovnjaki ugotavljajo znake depresivnosti
z internalizirano sovražnostjo, izgubo spošto-
vanja, rigidno oblikovanje superega in pogosto
gledanje na smrt ne kot na dokončan dogodek,
temveč kot eno od ponovnih rojstev. Velik pou-
darek daje tudi »zamaskiranim simptomom de-
presivnosti«, to pa so nemir, trma, dolgčas, leno-
ba, negativizem, antisocialna dejanja in podobno.
Tudi drugi ugotavljajo pri adolescentih, ki so
poskušali samomor, nekatere psihopatološke zna-
ke, npr. psihično stisko, pomanjkanje samospošto-
vanja in drugo. Ugotovitve so pokazala, da so ado-
lescenti, ki poskušajo samomor, v takem psihi-
čnem stanju, da ne vidijo alternativnih možnosti
za spoprijemanje s problemi v okolju in reagirajo
na problem tako, da sovražna čustva obrnejo
navznoter, proti sebi, v obliki poskusa samomora.
Ti adolescenti kažejo navzven le malo znakov
psihičnega stresa in psihopatologije.
Te ugotovitve so zelo pomembne pri preventiv-
nem delu z mladostniki.
AVTOAGRESIVNO VEDENJE
PRI OTROCIH
Agresija je nasilna akcija, usmerjeno proti zuna-
njemu cilju oziroma objektu, ki je lahko fizična
ali verbalna. Agresivnost je konstruktivna, kadar
rešuje probleme in je primerna obramba proti
realni nevarnosti. Kadar je agresivnost usmerjena
navznoter proti subjektu samemu, se odraža v
impulzih ali dejanjih samouničenja. Takrat na
agresivnost gledamo kot na patološko, ker ne rešu-
je problemov in je pogosto odraz nerešenih čust-
venih konfliktov. Nekateri simptomi avtoagresiv-
nosti so lahko blagi, komaj zaznavni in ne odra-
žajo psihičnih problemov otroka. Iz vsakdanjega
življenja poznamo situacije, ko otrok v besu in
nemoči resno tolče po sebi in si puli lase. Grizenje
nohtov povezujemo s samokaznovanjem in de-
struktivnimi fantazijami, kar se pojavlja pogosto
pri nemirnih otrocih, npr. v šoU, ko ne zmorejo
dalj časa mirovati. Nizka frustracijska toleranca
in slabše obvladovanje impulzivnosti v kontekstu
dogajanj v otrokovem okolju krepijo avtoagresiv-
no vedenje. V blažji obliki je lahko vase usmerjena
agresivnost navidez nepomembna. V bolj izraziti
obhki pa pelje v samomor, ko otrokov jaz pre-
plavita bes in sovraštvo do ljubljene osebe. Destru-
ktivni impulz nastane zaradi otrokovega strahu
pred lastno agresivnostjo kot nevarnim notranjim
sovražnikom, ki ga lahko uniči.
Opazovanja otrok kažejo, da je smrt v raz-
mišljanju otrok bolj prisotna, kot misHmo. V igre
otrok so pogosto vpletena doživljanja smrti. Mlaj-
ši otroci smrt personificirajo. Predstave mlajših
otrok o smrti so različne od predstav mladostni-
kov in odrashh. Za mlajše otroke smrt ni stalna,
ni dokončna. Lahko jo enačijo s spanjem. Ne gle-
de na otrokov koncept o smrti, v času krize ob
poskusu samomora ali pred uspelim samomorom
so ti otroci preokupirani z razmišljanjem o smrti.
Na smrt gledajo kot nekaj začasnega in kot edini
način za premagovanje neznosne stiske. V nasta-
nek samomorilnega vedenja je vpleteno več vzro-
kov. Pri otrocih se zdi večina primerov impulziven
akt, pogosto združen z občutki, da z njim grdo
ravnajo, in z željo, da bi kaznovali tiste, ki so ga
prizadeli. Treba je razlikovati med poskusom
samomora pri otroku v latenci in pri mladostniku,
ker so razvojne potrebe in sovpleteni stresi iz
okolja pri teh skupinah bistveno različni.
Na temelju kliničnih izkušenj se zdi, da žeU
otrok s suicidalnim vedenjem preseči nevzdržno
življenjsko situacijo, ki je sam ne more spremeniti,
in kaznovati določene posebne osebe v svojem
življenju. Poskus samomora je klic na pomoč zara-
di osamljenosti in želje po pomoči v krizni situa-
ciji. Različni dejavniki suicida v otroškem obdobju
so: depresivnost, brezup, občutja brezvrednosti,
preokupacija s smrtjo in suicidalno vedenje
staršev. V družinah otrok s suicidalnim vedenjem
so prisotni problematični vzorci komuniciranja,
odnos med staršema je moten in otrok je vez med
obema. Navadno je simbiotsko vezan na mamo,
ki je od njega v bistvu umaknjena, oče pa je veči-
noma odsoten. Pri otroku je stalno prisoten strah
251
NEŠO STOIANOVIĆ, MOJCA PETTAUER
pred ločitvijo ali izgubo staršev in otrokovo
avtoagresivno vedenje delno izpolnjuje materine
nezavedne želje po njegovem umiku.
Okolje, kjer otrok ali mladostnik doživlja naj-
več frustracij, je poleg družine šola. Tekmovalno
vzdušje in visoke aspiracije, ki jih podpirajo tudi
starši, spodbujajo prizadevnost in s tem zvišujejo
stopnjo tveganja neuspeha. Otrok, ki je prežet s
stresom in frustracijo, kaže ob poskusu samomo-
ra nizko samozavest, ima občutek brezvrednosti
in se nima rad. Težko obladuje svojo impulzivnost,
emocionalno je labilen in jezav. Pri mnogih otro-
cih s parasuicidalnim vedenjem ugotavljamo
žalost, socialni umik, pomanjkanje samoiniciativ-
nosti, poslabšan učni uspeh, motnje spanja in
jokavost.
PSIHODINAMIKA V DRUŽINI
SUICIDALNEGA MLADOSTNIKA
Adolescentno obdobje že samo po sebi prinaša
posebne notranje in zunanje obremenitve, ki so
neredko močnejše od mladostnikovih zdravih
obrambnih moči in sposobnosti, da bi se nanje
odzval konstruktivno. Ideološka preokupacija z
vprašanji bivanja, življenja in smrti se sešteva z
bolečim doživljanjem lastne nevrednosti in nemo-
či, z željo po samopotrditvi na področju socialne-
ga vedenja, uspešnosti in storilnosti, se razbijajo
ob obdobjih depresivnosti, težko obvladljivih
afektih in impulzivnosti. Ni čudno torej, da je
adolescenca nekakšna preizkušnja vsega, kar se
je do takrat dogajalo z otrokom, tako v družini
kakor zunaj nje. Preverijo se njegove splošne in
specifične moči, njegovo zaupanje vase in v svet,
v katerega vstopa, realnost njegove podobe o sebi
in njegove sposobnosti, da se spoprime z obreme-
nitvami in pritiski. Na podlagi tega lahko rečemo,
da je pomen družine v psihodinamiki suicidalnosti
pri mladostniku odločilen. Ni naključje, da prav
pri suicidalnih adolescentih pogosto ugotavljamo
neugodne družinske razmere, v katerih je pote-
kalo njihovo odraščanje.
Patološko družinsko psihodinamiko lahko
združimo v nekaj najpogostejših prispodob:
Samomor ko prispodoba motenega stanja mla-
dostnika. Družina, v kateri je mladostnik odraščal,
ni omogočila njegovega razvoja tistih trdnih točk
v osebnosti, ki bi ga okrepile za obvladovanje stre-
sa. Tudi v času zadnje neposredne obremenitve
mu ni dajala čustvene in socialne opore.
Samomor kot prispodoba nerešenega problema
drugega člana družine. Ni tako redek pojav, da
zasledimo suicidalno vedenje pri mladostniku
brez izrazite in manifestne psihopatologije. Hkrati
pa ugotovimo hudo depresivno ah drugo moteno
stanje pri drugem članu družine, ki je za mlado-
stnika še posebej čustveno pomemben. Lahko
rečemo, da gre za identifikacijo aH kakšen drug
mehanizem prenosa stiske, aH pa je mladostnik
izgubil tla pod nogami zaradi nastale vrzeli v
odnosu, ki mu je prej omogočal trdnost notranjih
obramb.
Samomor kot prispodoba žrtve za reševanje
ravnotežja drugega člana družina. Zgodi se, da
mladostnikovo osamosvajanje z razvojem njegove
vse večje avtonomnosti ogrozi notranje ravnotežje
enega od družinskih članov (mati, ki se je potr-
jevala le v odnosu do otroka). Mladostnik žeH
nezavedno s svojim samouničenjem zaščititi tega
svojca. Namesto da bi še naprej pristajal na vlogo
otroka, simboHčno pokonča odrasH del sebe. V
družinah s to psihodinamiko je proces separacije
še posebno otežen.
Samomor kot prispodoba reševanja odnosa
med drugimi člani družine. Samomorilno vedenje
aH dejanje enega od družinskih članov močno
poveča kohezivnost v družini, ne glede na to,
kakšni so biH odnosi pred tem. Mnogi mladostniki
zelo boleče doživljajo krhanje vezi med starši.
Dejansko se neštetokrat izkaže, da suicidalno
dejanje mladostnika vsaj formalno obdrži skupaj,
v skupni skrbi in prizadetosti, marsikatere starše,
ki so biH že resno pred tem, da se razidejo.
Samomor kot prispodoba interakcije v eni diadi,
ki odraža motnje v drugi. Moten partnerski odnos
med starši lahko izkrivi odnos enega izmed njiju
aH celo obeh do mladostnika. Tako lahko kot mo-
ški nezadovoljen in manipuliran oče na poseben
način navezuje otroka nase: vzdržuje ga v otroški
vlogi, napravi iz njega nadomestnega partnerja
in mu jemlje možnost individuacije s tem, da ga
napravi za nekakšen podaljšek samega sebe. Vse
to mladostnika spravlja v stisko in ga lahko spod-
budi k nesmiselni borbi zase v paradoksu suici-
dalnega dejanja.
Samomor kot sredstvo za spremembo hierarhije
moči. V družini z vsaj enim adolescentnim članom
pride do izrazitega prestrukturiranja vlog, ki
sproži tudi prerazporeditev v hierarhiji moči. Ta
zna prizadeti mladostnika, ki si svojega odraslega
statusa ne zna oziroma ne uspe zgraditi na kons-
truktiven način. S samomorilnim dejanjem zbudi
252
SAMOMORILNOST IN MLADI
V vseh ostahh članih družine bojazni pred usod-
nim izidom ponovne stiske. Z grožnjo ponovne
suicidalne nevarnosti obvladuje ostale člane
družin in z njo doseže vse, česar mu prej ni uspelo
doseči.
Vse te možnosti vpliva družinske dinamike na
mladostnikovo suicidalno odločitev gotovo niso
povsem jasno razvidne v samem družinskem
sistemu, niti niso prisotne v mladostnikovi zavesti.
Za vsako ustrezno obravnavo samouničevalnega
mladostnika pa je nujno, da jih razpoznamo in
upoštevamo. Smiselna in strokovno dosledna
pomoč pri razreševanju družinske dinamike lahko
olajša bolj zdravo nadaljnje zorenje mladostnika
in njegove družine v celoti. To pa je hkrati naj-
boljša preventiva suicidalnega vedenja.
KAJ LAHKO STORIMO
KOT STROKOVNI DELAVCI
Ko ugotovimo, da kdo razmišlja o samomoru, je
treba s to osebo vzpostaviti osnovno komunika-
cijo, ki ji morda že prinese delno olajšanje in raz-
bremenitev stiske. Zmotno je mnenje, da je bolje
manj govoriti o samomoru, ker da ga bodo, če
bomo več govorih o njem, ljudje prej poskušali
napraviti.
Pravila za postopanje:
•	vprašati
•	poslušati
•	oceniti suicidalno nevarnost
•	ukrepati, če je treba
•	ne dajati vrednostnih sodb.
Pomembno se je naučiti poslušati, ne da bi
kritizirali ah sodih, poslušati s sprejemanjem,
opogumljanjem, in poskusiti razumeti.
V razširjeni misli, da tistega, ki hoče oditi, ni
treba zadrževati, se skriva zabloda, saj pri samo-
morilnosti ne gre za to, da kdo samo želi živeti
ali samo umreti, temveč gre za razpoloženje, ko
hoče človek hkrati živeti in umreti - to je kon-
fliktno stanje. V vsakem človeku, ki je odločen
narediti samomor, se bije boj med silama samo-
uničenja in samoohranitve (Eros kot samoohra-
nitveni gon in Thanatos kot gon smrti, ki teži k
destruktivnosti). To je pomembno in tega ne
smemo pozabiti, ko imamo opraviti s človekom,
ki ga napadajo samomorilne misli - računati sme-
mo, da imamo v njem (mogoče slabega, a ven-
darle) zaveznika, ki upa, da bo preživel in priča-
kuje našo podporo.
Misli, ki pripeljejo do samomora:
•	zapuščenost, nihče me ne mara;
•	maščevanje, boste že videh, ko me več ne
bo;
•	občutek, da so nedobrodošli, nezaželeni,
neljubi, nepomembni;
•	ne pripadajo družini, čeprav živijo skupaj,
so v isti hiši, vendar ločeno od staršev v svoji sobi.
Pogosto pri delu naletimo na ljudi, ki prihajajo
po pomoč zaradi povsem drugega problema, pa
ob tem ugotovimo, da so depresivni in suicidalni.
Čeprav se morda zdi, da bo naše vprašanje vsiljivo
in netaktno, se bo izkazalo, da so nam stranke
pogosto hvaležne, če povprašamo, kako se poču-
tijo. Ko vzpostavimo kontakt, poslušamo, oce-
nimo riziko in se odločimo, aH oseba potrebuje
dodatno pomoč in čigavo. Napotimo jo k psi-
hiatru v Zdravstveni dom aH v Psihohigienski
dispanzer, kadar se nam zdi, da je problem tako
zapleten, težave kronične aH psihopatologija tako
resna, da potrebuje dodatno in dolgotrajnejšo
pomoč strokovnjaka.
Letno stori samomor v Sloveniji med 650 in
700 ljudi, vsaj 5 do 10 krat toliko posameznikov
pa poskuša samomor. To pomeni, da je število
tistih, ki so čustveno prizadeti zaradi samomo-
rilnega vedenja, vsako leto 20 do 25 tisoč. Se
pravi, da vsak od državljanov Slovenije v svojem
življenju pride tako aH drugače v stik s samomo-
rilnim vedenjem, kar vsaj delno osvetH občutek,
da je samomorilni vzorec v Sloveniji zelo spre-
jemljiv kot način izhoda, kadar težave postanejo
neznosne in težko obvladljive. Tudi zaradi tega
je za socialne delavke, delavce in druge strokov-
njake, ki izvajajo svetovalno obHko pomoči ali
socialno-pedagoško oskrbo otrokom in mladost-
nikom (stanovanjske skupine, krizni centri za
mlade, vzgojni zavodi), pomembno, da izdelajo
in zapišejo postopke in korake v primerih poskusa
samomora, saj bodo le na podlagi tega lahko
pravočasno in učinkovito ukrepali. K boljši stro-
kovni usposobljenosti pa ravno tako pripomorejo
tudi intervizije in supervizije, kjer se lahko
analizirajo dvomi in vprašanja, ki se pojavljajo
pri delu s tako občutljivo problematiko in tudi
izboljšajo kvaHteto pomoči suicidalni stranki.
253
NEŠO STOIANOVIĆ, MOJCA PETTAUER
LITERATURA
B. Kapamadžija in sod. ( 1990), Osnovi medicinske suicidologije. Zagreb: Medicinska knjiga Beograd.
E. Ringel (1983), Da odbaciš život. Zagreb: Oko tri u jutro.
L. MiLčiNSKi (1985), Samomor in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba.
M. tomori, M. Rus-Makovec, E. Stergar (1997), Suicidalna ideacija pri slovenskih srednješolcih.
Psihološka obzorja, 6, 3: 15-33.
O. Tekavčič-Grad (ur.) (1994), Pomoč človeku v stiski. Ljubljana: Planprint, Litterapicta.
254
ŠPORT KO
Tomo Dadič
SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA
OSEB S POSEBNIMI POTREBAM
Nobena oseba z motnjo v duševnem razvoju
nima tai^šniii težav s srcem, da ne bi tudi teicla;
nobena tudi ni takšen epileptik, da ne bi tudi
plavala; seveda v skladu s svojimi sposobnostmi!
Marijan Lačen, predsednik
Specialne olimpiade Slovenije
UVOD
Šport je v modernem svetu zelo kompleksen
pojav. Na šport lahko gledamo kot znanost, lahko
je velik posel, lahko je hrana za »iger lačno
ljudstvo«, prav tako je lahko šport sredstvo za
manipuliranje z mladih in vir trajnih poškodb.
Seveda pa ima šport veliko več pozitivnih
učinkov in je ukvarjanje z njim zdravo. Človek se
s športom celostno izgrajuje in sprošča. Živimo
v času, ko mora biti človek vseskoz sposoben
premagovati vsakodnevne napore. Človek si s
športom dviga samozavest in vrednost v družbi.
Šport je tudi sredstvo komunikacije z drugimi in
s samim sabo. V svetu je veliko izjemnih posa-
meznikov, ki so presegh samega sebe, nam »vsa-
kodnevnim udobnežem«, zasedenim pred TV
zasloni, pa pokazali, kako nam čas mineva. Tudi
Slovenci imamo na srečo veliko vzornikov, ki nam
kažejo pot za zdravo življenje (Leon Štukelj, prof.
Ulaga ...). Skratka, človek kot večplastno in celo-
vito bitje ima v športu nešteto možnosti za samo-
uresničitev, če se le tako odloči.
Pričujoči prispevek ne bo govoril o vrhunskem
športu. Govoril bo o športu kot načinu življenja
oseb s posebnimi potrebami. Šport je v konkret-
nem primeru sredstvo — orodje, ki močno bogati
življenje oseb s posebnimi potrebami. In kar je
morda še pomembneje, šport je odhčno sredstvo
destigmatizacije uporabnikov. Omogoča jim, da
se izrazijo v vlogah, ki jim jih okolica ne namenja.
Omogoča jim, da dosežejo rezultate, ki na »sve-
tovnih jakostnih lestvicah« sicer ne pomenijo ve-
liko, pač pa pomenijo veliko za samouresničitev
in krepitev samopodobe uporabnikov v družbi.
Še ne dolgo tega je v stroki veljalo, da osebe s
posebnimi potrebami ne morejo početi ničesar
preveč napornega, ker to škodi njihovemu zdrav-
ju. Danes te iste osebe tekmujejo v različnih špor-
tih, tečejo maraton, skačejo v daljavo in mečejo
kroglo, tekmujejo v nogometni ligi in se ukvarjajo
z judom.
V pričujočem prispevku bom predstavil svoje
delo, ki ga izvajam v okviru Obalnega VDC na
treh področjih:
•	vključevanje oseb s posebnimi potrebami v
skupinah Mladih za zdravo življenje in dobre
medčloveške odnose (glej Knific 1999),
•	sodelovanje oseb s posebnimi potrebami v
gibanju specialne ohmpiade Slovenije,
•	treningu juda oseb s posebnimi potrebami.
SPORT IN
OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI
Še zlasti velik pomen ima šport pri osebah s po-
sebnimi potrebami. Dolga leta je tudi v strokovnih
krogih prevladovala misel, da morajo »invalidi«
mirovati, da si lahko svoje stanje še poslabšajo ...
Poleg tega je veljalo prepričanje, da ne moremo
govoriti o športni vzgoji, ampak samo o gibalni
vzgoji. Obstajale so sicer športno-družabne igre
v oddelkih za vzgojo in izobraževanje, ki pa so
imele v prvi vrsti družabni namen, poleg tega pa
so ta srečanja temeljila na družabnih igrah (skoki
z vrečo, napihovanje balonov, iskanje zakladov).
Še večji vakuum je nastal, ko so te osebe
255
TOMO DADIC
zapustile oddelke za vzgojo in izobraževanje po
18. letu. Večina je nadaljevala svojo pot v varst-
veno-delovnih centrih, katerih prioritetna naloga
je varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Poudarek je bil na razvijanju samostojnosti in
socializaciji. Redne ure športne vzgoje so bile tako
opuščene. Športna vadba je bila prepuščena
redkim entuziastom.
Novo obdobje na področju športa se je začelo
šele z začetki gibanja specialne olimpiade v
Sloveniji. To je vrnilo šport osebam s posebnimi
potrebami.
Da je redna telesna vadba pomembna za
vsakega človeka, ni treba posebej poudarjati. Še
poseben pomen pa ima gibanje za osebe s po-
sebnimi potrebami, saj jim tako krepi zdravje
oziroma jim ga pomaga ohranjati. Poleg možnosti
za celosten razvoj človeka (Ramovš 1990 b) je
torej na prvem mestu zdravje. Toda če vzamemo
za osnovni motiv za ukvarjanje s športom zdravje,
ga moramo najprej definirati. J. E. Kane (1972:
266-290) citira J. N. Oliverja in navaja njegovo
definicijo zdravja: »Zdravje ni odsotnost bolezni,
temveč je stanje polne učinkovitosti posameznika
v telesnem, duševnem, čustvenem in družbenem
smislu, tako da lahko živi polno življenje.« Tako
je na primer za osebe z Downovim sindromom
dolga leta veljalo, da imajo praviloma kratko
življenjsko dobo in da »dočakajo« kakšnih 30 let.
Dandanes je znano, da se življenjska doba vseh
ljudi daljša. Enako velja tudi za omenjeno popu-
lacijo in danes neredko dosežejo starost 60 let in
več. Lani septembra sem imel na seminarju juda
za osebe s posebnimi potrebami v Cardiffu prilož-
nost spoznati 71 letnega gospoda po imenu Dik
Koene. Gospod Koene, mojster juda 1. dan, je
oseba z Downovim sindromom.
frustracijske situacije ali konfhkta. Obrambni
mehanizmi so poskus, da bi nekako zadovoljili
potlačeno težnjo, hkrati s tem pa tudi odstranili
čustveno napetost, ki jo ta težnja vzbuja (npr.
tesnobo, strah, krivdo ...).
Moje izkušnje kažejo, da je lahko šport kot
redna dejavnost dobro sredstvo, ki zmanjšuje
koHčino frustracij oseb s posebnimi potrebami.
Toda v družbi velja, da športna aktivnost »nekako
ni primerna« za to populacijo. Torej je ukvarjanje
s športom z vidika obrambnih mehanizmov
nekakšna nadkompenzacija. Oseba, ki je v dolo-
čeni življenjski situaciji frustrirana, odgovori na
ravno tistem področju (primer je Esadova zgodba,
gl. spodaj ).
Če na Esadovo zgodbo gledamo s stališča
logoterapije, ne moremo mimo pojma kljubovalne
moči duha. Viktor E. Franki (1994: 156) opisuje
pojem kljubovalne moči duha kot človekovo
zmožnost, da do določene stopnje kljubuje
udarcem svoje materialne, biološke, psihične ali
socialne usode, ko do njih zavzema stahšča ali se
nanje odziva na višji ravni, kakor zahtevajo
okoliščine. To je izvirno človeška zmožnost,
edinstvena v živem svetu, ki temelji na svobodi
duha. }e bistvena zmožnost človekovega duha.
Zato obstaja do zadnjega diha, torej tudi v brez-
izhodnih položajih. Ta zmožnost s svojim poja-
vom dokazuje, da človek ni nikoli povsem odvisen
od svojih življenjskih razmer in je vedno zmožen
sooblikovati svojo usodo.
S tega vidika je zanimiv fenomen Lancea
Armstronga, zmagovalca kolesarske dirke po
Franciji. Še zlasti po tem, da je na tritedenski zelo
naporni dirki letos zmagal že tretjič zapored.
Stvar je zanimiva predvsem zaradi tega, ker je
premagal raka:
SPORT KOT ODGOVOR
NA FRUSTRACIJE
Ljudje v določenih frustracijskih situacijah reagi-
ramo z obrambnimi mehanizmi. Ti so seveda zelo
različni in so lahko konstruktiven odgovor na
dano situacijo. Odgovor na frustracijsko situacijo
pa je lahko tudi nekonstruktiven. Tako se lahko
moč posameznikove stigme (Goffman 1991) po-
večuje, niža pa se posameznikova samopodoba.
Musek (1982: 282-286) poudarja, da so obramb-
ni mehanizmi včasih zavesten, še pogosteje pa
nezaveden poskus delne, kompromisne rešitve
Mislil sem, da bom umrl ... Zelo sem se pre-
strašil, ko so mi zdravniki povedali resnico!
Povedali so mi tudi, da je možnost ozdravitve
velika, če se odkrije v zgodnji fazi, toda jaz
sem bil daleč od zgodnje faze. Bruhal sem
vedra krvi in vsi so dvignili roke od mene.
Kemoterapija na kemoterapijo, to je bilo moje
življenje. Zdravniki so rekli, da je bil moj
primer med najtežjimi, ki so jih kdajkoh zdra-
vili. Toda nisem se predal! (Bertičevič 1999:
24.)
Podobne vrnitve je doživelo več znanih in tudi
anonimnih športnikov. Tudi olimpijska prvakinja
256
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
V teku na 100 metrov z ovirami iz Atlante Ljud-
mila Enqist.
SPORT V KONTEKSTU
SOCIALNEGA KULTURNEGA DELA
Pustite mi zmagati!
Če ne morem zmagati,
naj bom pogumen v svojem posicusu!
Specialno-olimpijslca prisega
S pojmom socialnega kulturnega dela sem se
srečal v 4. letniku študija na Visoki šoli za socialno
delo. Že takoj po predavanju in ko sem prebral
prve članke s tega področja, sem si dejal, »da je
to to«. Za delo, ki ga opravljam, sem v predmetu
Socialno kulturno delo našel teoretsko ozadje.
Socialno kulturno delo najpreprosteje definiramo
kot uporabo ustvarjalnih tehnik v procesu sveto-
valnega dela (Poštrak 1996: 408). Socialno kul-
turno delo si lahko enostavneje predstavljamo kot
trikotnik med teorijo, metodami oz. tehnikami
in praktično dejavnostjo.
Ko Lea Sugman Bohinc govori o socialnem
kulturnem delu, govori o tem, kako organizirati
in voditi socialne kulturne dejavnosti z namenom
sproščanja in aktiviranja psihosocialnih doživ-
ljajskih situacij ter omogočanja varnega psiho-
socialnega prostora.
Pri socialnem kulturnem delu gre po mojem
mnenju za fenomen, da z ustvarjalno dejavnostjo
ustvarimo pogoje oziroma dosežemo napredek
določene osebe, skupine ali skupnosti.
Çocialno kulturno delo je tudi iskanje možno-
sti komunikacije v vseh njenih razsežnostih,
besednih in nebesednih, vsebinskih in odnosnih,
simetričnih in komplementarnih, vzročnih in
nevzročnih, zavestnih in nezavednih (Sugman
Bohinc 1994: 317-323).
Tako se spominjam primerov v skupini mladih
za zdravo življenje, ko smo voditelji veliko
problemov, ki so nam jih posamezniki zaupali,
veliko bolje reših kar med dejavnostjo v naravi
(dolg tek, pohod ...). Na srečanjih, ko smo se o
določenem problemu veliko pogovarjali, pa smo
se »mučili« ure in ure. Mislim, da gre v tem
primeru, ki sem jih tudi sam večkrat doživel, za
fenomen »obojne odprtosti« na več področjih
(telesnih in duševnih). Pretok, sprejemanje in
podajanje misli je kratko malo lažje in manj
obremenjeno.
V kontekstu socialnega kulturnega dela bi
lahko rekli, da gre za obojestransko ustvarjalnost.
Pri socialnem delavcu (športnem pedagogu) v
iskanju (uporabi) večje možnosti rešitev (tehnik),
pri khentu pa v prepoznavanju lastne vrednosti
in moči ter izboljšanju samopodobe.
Če s to mislijo povežem vzporednice s svojim
delom in populacijo, ki je v družbi margina-
lizirana in označena, lahko z neko (socialno kul-
turno) akcijo dosežemo učinek, ki to označenost
zmanjšujejo ali brišejo
Vsekakor je športno polje prostor, kjer se kaže
moč posameznika ah skupine. Že sama športna
dejavnost je sredstvo komunikacije med udeležen-
ci in opazovalci. In športni dosežek opredeljuje
mesto posameznika v d-ružbi. Če je oseba s po-
sebnimi potrebami sposobna preseči, kar se »v
družbi pričakuje« od nje, ji to preseganje v tej isti
družbi daje nov položaj. Če vzamem to misel kot
cilj, h kateremu je treba težiti, je moja naloga, da
začnem hoditi po poti do tega cilja.
Kot poudarja Šugman Bohinc (1994: 318), v
socialnem kulturnem delu rezultat ni tako po-
memben, pomemben je proces, v katerega je
posameznik vključen. Pomembna so doživetja,
stanja, vloge posameznika v situacijah, v katere
ga postavlja proces socialnega kulturnega dela.
To so stanja, ko posameznik doživlja uspehe,
vzpone in padce. Take izkušnje sem bil deležen
med sodelovanjem v klubu zdravljenih alkoho-
likov Viharnik Piran, kjer sem se aktivno izobra-
ževal dve leti. Imel sem priložnost videti ljudi,
pare, družine, ki so se dotaknili dna v svojem živ-
ljenju. Družina pred razpadom, otroci odtujeni,
posamezniki pa pred fizičnim propadom. Ko so
ti ljudje sprejeli program, ki vsebuje veliko
razhčnih socialno kulturnih tehnik, se je začel
skokovit dvig na vseh področjih življenja. Prav
neverjetno je, kakšen pospešek je bil za posamez-
nika fanatično sprejetje neke dejavnosti (teka,
planinarjenja, branja ...) za dvig v boljše življenje.
Če se na opisan primer navežem še s teoret-
skega stališča, je ta še en dokaz o interdisciplinar-
nosti uporabe ustvarjalnih tehnik v ustvarjalnem
procesu. V tem smislu so po mojem mnenju zelo
produktivne sodobne tendence, ki poskušajo z
interdisciplinarnega vidika ujeti vsaj del večpla-
stnosti našega bivanja. In to ne z vidika uporabe
posameznih spoznanj iz razhčnih znanstvenih
disciplin, temveč s hkratnim upoštevanjem le teh
257
TOMO DADIC
in S preseganjem, njihovim stapljanjem (Poštrak
1996: 408).
S to misUjo se nekako vračam k temeljem, iz
katerih izhajam, namreč, da je človek večplastno
bitje, ki deluje na več ravneh.
Oseba s posebnimi potrebami pa seveda v
športu ne komunicira samo s svojo okolico,
ampak se cel kup procesov dogaja med udeleženci
igre in v vsakem posamezniku. Ko prebujamo
ustvarjalnost v sebi, jo prebudimo tudi v svojih
uporabnikih, ki s tem aktivirajo skrite potenciale,
ki so jih prej malo ali jih niso sploh nikoli
aktivirah.
začetek nogometne lige
specialne olimpiade slovenije
Ko smo v naši ustanovi pred desetimi leti vpeljah
trening nogometa, smo doživeli v okohci začu-
denje in tudi posmeh. Prva zgodovinska tekma
je bila odigrana 27. maja 1992 v Strunjanu med
ekipama Obalnih DPP in ekipo VDC Tončke
Hočevar. Končala se je z rezultatom 1:1 in brez
gledalcev. Na tekmi sem bil v vlogi voznika kom-
bija, trenerja, sodnika, fizioterapevta, ekonoma
..., saj tudi moji sodelavci niso kazali posebnega
zanimanja. Ko danes gledam na to z nekajletne
distance, je stvar smešna. Danes je vsaka domača
tekma svojevrsten praznik. Dvorane, kjer tekme
potekajo, so polne prijateljev, sorodnikov in
ostalih navijačev. Naši nogometaši so udeleženci
največjih svetovnih prireditev. Sodelovali so na
raznih evropskih in svetovnih turnirjih (npr.
Bratislava, Neapelj, Groningen, New Haven).
Povzemam razmišljanja Matjaža Bariča ( 1998:
28) ob njegovih začetkih treniranja nogometa:
Sprva je bilo potrebno res veliko truda, kajti
nekateri igralci so se prvič srečali z nogometno
žogo ter igriščem in niso vedeli, da črta pome-
ni omejitev igrišča, da sodnikov žvižg pomeni
prekinitev igre, da je potrebno pri prekršku
postaviti »živi zid« in da je končni cilj igre
potisniti žogo v nasprotnikov in ne v svoj gol.
Naučiti jih je bilo potrebno osnovnih nogomet-
nih pravil, upoštevanja sodnika in njegovih
znakov, biti pozoren na nasprotnika in soigral-
ce, komunicirati s soigralcem in trenerjem ...
Toda to so le osnovne stvari, s katerimi smo
se vsi srečevali in so z oddaljenosti desetih let
simpatične in humorne. Sama nogometna igra v
kontekstu socialnega dela niti ni tako pomembna.
Pomembnejši so procesi, ki to dejavnost spremlja-
jo. Po desetih letih se še vedno učimo prenašati
poraze. Ampak to je življenje! Po desetih letih se
še vedno veselimo vsake zmage, kot da je prva.
In tudi to je življenje! Vesehmo se treningov in
potovanj, tekem ... In še vedno smo zaskrbljeni,
ko dobi Darko med tekmo epileptični napad.
Že dostikrat so nam naši nadrejeni in sodelavci
rekli, da bi bilo mogoče boljše, če bi nehah igrati
nogomet. Tudi ko smo komaj sestavili ekipo, pre-
polovljeno zaradi poškodb, se to ni zgodilo. V
vseh teh letih je trening nogometa postal že tako
samoumevna stvar, da so se tudi »nejeverni To-
maži« sprijazniH s tem.
Za ilustracijo navajam izseke intervjujev naših
nogometašev ob vprašanju, kaj jim pomeni no-
gomet:
Jože: »Ko sem začel trenirati nogomet, nisem
vedel, kakšna so pravila in kako se igra. Mislil
sem, da je treba vedno samo teči za žogo.
Želim si, da bi kdaj v bodočnosti dobil kakšen
pokal.«
Darko: »Nogomet mi pomeni najboljšo dru-
žbo. Od nekdaj mi je ta šport največje veselje.
V tej igri sta veselje in strah. Večkrat dobim
tudi epileptični napad. Naenkrat obstanem in
se mi v levem očesu prikaže majhna lučka. V
tem momentu se ne spomnim več ničesar. Po-
zneje vidim svoje trenerje in prijatelje, ki me
držijo. Po tem sem malo utrujen, a večkrat si
želim, da bi šel takoj igrat. Upam, da bodo
napadi nehah in takrat bom lahko več pomagal
ekipi.«
Drago: »Kot kapetan naše ekipe sem bil v za-
četku, ko smo dobili gol, zelo jezen. Zdaj sem
spoznal, da moram to prenašati športno. Več-
krat treniram tudi sam. Nogomet mi pomeni
zdravje.«
Boris: »Jaz sem golman. Letos sem branil za
Slovenijo. Bili smo Italiji, v Neaplu. Bilo je
lepo, saj sem spoznal ljudi iz cele Evrope, ki
so govorili drugačen jezik, a sem jih vseeno
razumel.«
Miha: »Počutim se pomembnega, ko prijate-
ljem pripovedujem, kje vse sem že bil z nogo-
metno ekipo. Močno si želim, da bi enkrat v
živo videl, kako igra Milan.«
Tem izjavam uporabnikov ni kaj dodajati in
258
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
SO same po sebi zadosti zgovorne. Kažejo, kaico
velik pomen in kako močno »orodje« je lahko
šport pri delu z osebami s posebnimi potrebami.
Kar se mi zdi v kontekstu tega poglavja zelo po-
membno, je to, da osebe s posebnimi potrebami
nastopajo v vlogi športnikov. Šport jim pomeni
priznanje, da dejansko so športniki - torej niso
drugačni. Po drugi strani pa je to dejstvo priznanje
športu in daje še en dokaz o njegovi pomembnosti
v družbi. Uporabnikom pa tako daje obilo prilo-
žnosti, da porušijo zidove, ki jim jih je zgradila
in jih za njimi marginahzirala okolica.
SPORT KOT POZITIVNA ODVISNOST
IN OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI
Danes, ko živimo v času, ki hiti skupaj z nami z
neverjetno hitrostjo, in ko so zahteve okolja do
nas neizprosne, se rado dogaja, da tempu pre-
prosto ne moremo več slediti. Življenje zahteva
od nas napore, ki jim nismo kos. Danes je tudi
»moderno« govoriti o raznih vrstah odvisnosti
oziroma so te sestavni del bega iz realnega živ-
ljenja.
Sam sem se pričel za časa svojega sodelovanja
v klubu zdravljenih alkohohkov Viharnik, ki
deluje po socialnoandragoški metodi in ga vodi
terapevt Tone Kladnik, ukvarjati s tekom. Sprva
so bile razdalje, ki sem jih uspel premagati, zelo
kratke in so bile zame velik napor. V tem početju
nisem užival. Pozneje, po nekaj letih treninga, pa
sem začel doživljati čudne občutke, ki si jih nisem
znal predstavljati. Ne samo, da brez teka eno-
stavno nisem mogel več zdržati, temveč sem med
njim reševal skoraj vse probleme oziroma naloge,
ki mi jih je postavljalo življenje. Nekako v tistem
času sem čisto po naključju prišel do skript avtorja
kontrolne teorije WiUiama Glasserja Pozitivna od-
visnost. Avtor opisuje pojem pozitivne odvisnosti,
ki jo je sposoben doseči vsakdo, če se dlje časa
ukvarja s kakšno aktivnostjo. Avtor pravi (Classer
1994: 224-225):
Ko sem leta 1976 opravljal raziskavo za svojo
knjigo Pozitivna odvisnost, sem spoznal, da se
skriva v nas velik vir potencialne moči —
naučiti se moramo le, kako jo vklopiti. Tak
redni užitek, ki lahko postane odvisnost, je
enak užitku, ki ga doživite, ko vaš kreativni
proces nenadoma postane dostopen; to se
dogaja, kadar ste sproščeni in imate kontrolo.
Treba pa je ločiti pozitivno odvisnega tekača
od tekača, ki se tekmovalno ukvarja z tekom.
Medtem ko prvi o tem sploh ne govori, drugi
govori samo o tem.
Če povežem zgornje razmišljanje s temo, ki
jo obravnava ta zapis, lahko rečem, da je pozitivna
odvisnost tisto, kar si sam predstavljam kot ideal,
ki naj bi ga oseba (športnik) s posebnimi potre-
bami dosegla. Seveda so pomembni tudi športni
dosežki, ki dvigajo samozavest in krepijo pozitiv-
no samopodobo posameznega športnika. Gleda-
no dolgoročno in s ciljem ter poslanstvom, ki ga
ima po mojem prepričanju šport za vsakega po-
sameznika, je ravno pozitivna odvisnost tista, ki
mi je vodilo. Pri svojem delu se trudim, da z upo-
rabniki dosežem tak tempo športnih aktivnosti,
da postanejo samoumevne. Skratka, da se aktiv-
nosti ne izvajajo kampanjsko in neredno. Le tako
lahko dobi šport (in tudi vsaka druga aktivnost)
svoj pravi smisel in mesto pri vsaki osebi s po-
sebnimi potrebami.
Zato mora biti vzrok, da trening posameznega
športa odpade, res tehten. Sicer začne aktivnost
izgubljati pomen.
SPORT KOT SREDSTVO
DESTIGMATIZACIJE, INTEGRACIJE
IN NORMALIZACIJE
OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
Zanimivo organizacijsko strukturo sem srečal na
seminarju, ki smo se ga trenerji juda za osebe s
posebnimi potrebami udeležili lani septembra v
Cardiffu. Welsh Integrated Sports Plan (WISP) je
organizacija v Walesu, ki je bila ustanovljena leta
1988 z namenom, da vzpostavi in vzdržuje mrežo
integriranih športnih sekcij in klubov, ki bi omo-
gočah udejstvovanje osebam s posebnimi potre-
bami v različnih športih. Zadnjih šest let potekajo
aktivnosti v naslednjih športih: judo, košarka, no-
gomet, sabljanje, dviganje uteži in rugby. Organi-
zacijsko so aktivnosti vezane na obstoječo infra-
strukturo in strokovni kader v klubih, kjer gojijo
te športe. Športniki, ki trenirajo v teh klubih, pri-
hajajo na treninge integriranih sekcij in trenirajo
skupaj z osebami s posebnimi potrebami. Skupaj
z The Welsh Judo Association so ustanovili inte-
grirane judo sekcije v mestih Wrexham, Cardiff,
Pontardulais, Bridgent, Carmarthen in Brecon.
Delovanje organizacije WISP temelji na tehle
izhodiščih:
259
TOMO DADIC
•	Osebe s posebnimi potrebami niso le spo-
sobne sodelovati v športu, oz. fizičnih aktivnostih,
nekatere med njimi lahko postanejo v športu, ki
so ga izbrale, celo zelo dobre.
•	Osebe s posebnimi potrebami morajo imeti
pravico izbrati šport, ki ga bodo gojile, v najširšem
smislu svojih sposobnosti, kot tekmovalci, rekrea-
tivci, pomočniki, administratorji ah uradne osebe.
•	Športna aktivnost oseb s posebnimi potre-
bami ne sme biti razumljena ozko kot terapevtska
dejavnost, temveč v smislu vseh prednosti, ki jih
prinaša šport, in sicer vzpostavljanja socialnih
kontaktov, zdravja, zabave, priložnosti za poto-
vanja, osebne afirmacije.
•	Za nekatere skupine oseb ali posameznike
s posebnimi potrebami je pomembno, da trenirajo
na začetku v ločenih sekcijah. Mogoče se bo taka
skupina ali posameznik šele pozneje želela vklju-
čiti v integrirano sekcijo.
Zanimiva je izkušnja kolega nogometnega
trenerja Matjaža Bariča s seminarja, ki se ga je
udeležil v Monaku. Med odmorom je »pohvalil«
nekaj kolegov iz Londona in Barcelone, ki so bili
oblečeni v trenirke s simboli klubov Chelsea in
Barcelone. Začudeno so ga pogledali in mu odgo-
vorili, da so iz teh klubov! Vsi veliki evropski klubi
imajo ekipe in posebej zaposlene trenerje za
populacijo oseb s posebnimi potrebami!
mali maraton esada
Esad je 37-letni uporabnik s cerebralno paralizo,
zaposlen v obalnem VDC. V življenju je bil poleg
ostahh aktivnosti tudi član skupine mladih za
zdravo življenje. Še posebej aktiven je bil kot član
tekaške sekcije. Tedensko se je udeleževal teka-
ških treningov in s skupino tudi vseh rekreativnih
tekov doma in v tujini. Kljub svoji težavi (močni
spastičnosti), ki ga je ovirala že pri hoji, je bila
želja po sodelovanju na tekaških prireditvah veli-
ka. Na začetku se je s skupino mladih za zdravo
življenje in dobre medčloveške odnose udeleževal
rekreativnih tekov v sosednji Italiji. Dogajajo se
domala vsak vikend pomladi in jeseni. Prireditve
so zelo množično obiskane in potekajo na progah,
dolgih od 7 do 10 km. Po kakšnem letu treningov
sva se odločila, da poskušava skupaj preteči mah
maraton na teku Treh src v Radencih. Intenzivnej-
še priprave so stekle kakšne tri mesece pred
prireditvijo, ko sva tekla trikrat tedensko. Tako
je Esad kakšen mesec pred tekmovanjem že z
lahkoto pretekel 10 kilometrov. V nadaljevanju
citiram nekaj stavkov iz dnevnika in utrinkov, ki
sem jih zapisal o tem dogodku:
Na dan tekmovanja je bila v Radencih nezno-
sna vročina. Bolj ko se je bližal start, bolj vroče
in soparno je postajalo. Na startu se je drenjala
velika množica in vsi smo že komaj čakah na
pok straterjeve puške (tak je običaj na tem te-
ku). Množica tekačev se je vsula na progo.
Čeprav sem sodeloval že na veliko tekih, tudi
daljših od maratona, pa me še nikoli ni bilo
tako strah. Pa ne zase, ampak za Esada! Vse-
skozi mu poskušam govoriti, naj zmanjša tem-
po, saj je pot dolga in naju uvrstitev ne zanima.
Težko! Vročina in sopara se stopnjujeta.
Opazujem Esada in se sprašujem, ah je
dobro, da sem se pustil prepričati, da se poda-
va na to pot. Šele zdaj sem pravzaprav začel
razmišljati o odgovornosti, ki sem jo prevzel
nase. Esad dobro napreduje.
Že sva na mejnem prehodu v Radgoni.
Opazujem Esada, ki mi potarna o težavah v
želodcu. Ustavi se in začne bruhati. Kaj zdaj?
Se ustaviva? Ob naju je rešilec in zdravnik, ki
sprašuje, ah naj naju pobere v rešilni avto. Moji
dvomi se vse bolj večajo. Nekako greva naprej,
a Esad ponovno bruha. Zopet se ponovi ista
zgodba, le zdravnik mi da s pogledom vedeti,
da bom posledice nosil sam. Esad se ne da.
Čeprav še vedno bruha, pravi, da bova nada-
ljevala. Nekako se premakneva naprej. Čaka
naju še pol poti. Vseskozi sprašujem Esada,
kako gre. Vidim ga, da čuti, da bo šlo. Vseskozi
napol glasno ponavlja, kako bo vsem pokazal,
da je tega sposoben. Cilja ni in ni videti, pa še
ta rešilni avto je za nama ...
Končno se počasi približava cilju in v
daljavi se je slišal glas napovedovalca. Tečeva
že zadnji kilometer in Esada čutim, da čuti
svojo zmago. Še zadnjih 200 metrov pred cil-
jem. Publika navdušeno spodbuja Esada in mu
ploska. Neverjeten občutek, še danes po toli-
kem času se naježim ob misli na to doživetje.
Esad se obrne in me hoče prehiteti, kar tudi
stori. Čeprav jih še danes poslušam, da me je
premagal na maratonu in se delam, da me to
»jezi«, mu to privoščim, pa čeprav me je
premagal v Radencih. Esad je bil brez dvoma
boljši!
PS. Za bruhanje je bil kriv zrezek, ki ga je
Esad na skrivaj pojedel pri kosilu!?!
260
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
PREGLED REZULTATOV RAZISKAV
O VPLIVU ŠPORTA NA PODROČJU
OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
Osebe s posebnimi potrebami so kot posebna sku-
pina prebivalstva zanimiv subjekt raziskovanja.
Kar nekaj raziskav je bilo v svetu in pri nas nare-
jenih tudi o vplivu športa na to populacijo. Žal je
pri nas to na področju oseb z zmerno in težjo
motnjo v telesnem in duševnem razvoju praktično
neraziskano. Sam vidim razlog v tem, da traja
sistematično ukvarjanje s športom pri nas šele
kakšno desetletje (gibanje specialne olimpiade).
Vsekakor pa lahko potegnemo neke vzporednice
v določenih pokazateljih raziskav, ki obravnavajo
problematiko drugih oseb s posebnimi potrebami.
Seveda jih ne smemo posploševati, saj ima vsaka
skupina svoje posebnosti. Lahko pa najdemo
vsem skupni imenovalec, da je šport pomemben
dejavnik v življenju oseb s posebnimi potrebami.
Berčič (1983; 1996) je s sodelavci dokazal,
da šport in športna rekreacija pozitivno vplivata
na osebe z telesno prizadetostjo v vseh človekovih
dimenzijah in stopnjah rehabiHtacije. Ob celost-
nem tretmanu ima šport oziroma športna rekrea-
cija pomembne funkcije v različnih stopnjah
rehabilitacije.
Berčič, Tušak, Karpljuk (1999) so v raziskavi
Šport v funkciji zdravja odvisnikov na primeru
skupine odvisnikov dokazah, da »so se bistveno
izboljšale nekatere funkcionalne sposobnosti
odvisnikov (splošna vzdržljivost, hitrostna vzdr-
žljivost ...)«. V psihološkem delu raziskave so ugo-
tovih, da ni pomembnih razlik med eksperimental-
no in kontrolno skupino (ki jih sicer tudi pred
začetkom raziskave ni bilo) pri samopodobi. Sta-
tistično pomembna razHka je bila ugotovljena pri
razdražljivosti, ki je bila glede na začetno stanje
v ES večja. Zaradi relativne težavnosti proble-
matike zasvojenosti ter posledično eksperimenta,
bi lahko zanesljivejše rezultate dobili po daljšem
obdobju kot je eksperiment trajal.
Guttman (1976, cit. po Neuman 1984: 124-
125) je dokazal, da se s pravilno izbrano športno-
rekreativno dejavnostjo izboljšajo človekove
fiziološke funkcije in da je lahko šport odhčno
sredstvo za vzdrževanje kardiopulmonarnih funk-
cij in za ohranjanje zdravja in telesne vzdržljivosti.
Guttman in Mehra (1973, cit. po Neuman 1984:
125) sta posebej poudarila vrednost lokostrelstva,
ki je poleg šaha skoraj edini šport (strelstvo?),
kjer lahko prizadeti človek s paraplegijo povsem
enakovredno tekmuje z neprizadetimi.
V razhčnih raziskavah se je pokazalo, da so v
bistvu razvojne zakonitosti in vzorci gibanja
populacije oseb s posebnimi potrebami, z izjemo
oseb z Downovim sindromom, enaki kot pri ostaH
populaciji, le da osebe s posebnimi potrebami pri
tem zaostajajo. Višja kot je kronološka starost
oseb s posebnimi potrebami, večje postajajo
razlike med populacijama. Velja tudi, da je deficit
gibanja čim večji, čim težja je oblika motnje. Za
omenjeno populacijo velja, da je pri razvoju po-
trebna spodbuda, ni samoiniciative, ni samoko-
rekcije dejavnosti. Otroci ne čutijo želje po po-
navljanju, hitro se navehčajo aktivnosti, učenje
je mehansko.
J. E. Kane in }. Oliver (1972: 266-294) povze-
mata rezultate raziskav, opravljenih v ZDA. Razni
avtorji so raziskovali osebe s posebnimi potre-
bami in povezave med telesno rastjo, intelektual-
nim razvojem, čustvenim in socialnim razvojem
in športom.
Osebe s posebnimi potrebami imajo težave pri
motoričnem učenju. Te težave se kažejo v na-
slednjih oblikah:
•	porabijo veliko časa, da osvojijo in utrdijo
veščino; čim bolj kompleksna je veščina, težje jo
osvojijo,
•	pri učenju novih veščin se pojavlja veliko
odvečnih gibov, ki so dlje časa prisotni in jih je
težko odpraviti,
•	pojavlja se tudi hiper- in hipoaktivnost
muskulature,
•	napačno obremenjujejo mišice,
•	za izvedbo aktivnosti potrebujejo veliko
prostora,
•	imajo znižano stopnjo fleksibilnosti,
•	pri dejavnostih, ki zahtevajo koordinacijo,
se kaže rigidnost,
•	porabijo veliko več energije, kot je zahteva
posamezna aktivnost.
Walker (1950) je v raziskavi pokazal, da se
mnogi otroci, pri katerih je prizadetost bolj izra-
žena, nikoh ne igrajo, kar je veljalo za normalen
pojav. Walker (1958) dodaja, da se lahko ob pri-
merni spodbudi in ustvarjanju primernih pogojev
igrajo enako kakor ostali otroci iste starosti.
Salvin je v nadaljevanju raziskave dodajal izkušnje
iz taborov, ki jih je organiziral za težje prizadete
osebe. To populacijo je treba igre naučiti. Capo-
bianco in Cole (1960) sta v raziskavi o sodelova-
nju oseb s posebnimi potrebami v igri ugotovila,
da so se osebe z manjšo prizadetostjo bolj
261
TOMO DADIC
vključevale v igro kakor osebe, pri katerih je bila
prizadetost bolj izražena.
Glede na omenjene trditve lahko dodam, da
bolj intenzivno kot se osebe s posebnimi potre-
bami udeležujejo igre oziroma športnih aktivno-
sti, večje so pridobljene izkušnje, telesne spo-
sobnosti (moč, vzdržljivost, spretnosti...), kar bo
samo po sebi vplivalo na kvaliteto igre v določeni
skupini. Če je skupina v igri koga zavračala zaradi
»pomanjkljivih« zmožnosti, ga bo bolje spreje-
mala, ko si jih bo z več ponavljanji pridobil. To
pa je tudi dokaz, da je telesna aktivnost (igra) še
kako pomemben dejavnik v razvoju vsakogar, tudi
osebe s posebnimi potrebami. Če sprejmemo mi-
sel, da osebe s posebnimi potrebami niso sposob-
ne za športno dejavnost, če so v šolskem procesu
oproščene telesne aktivnosti (da se ne bi še »bolj
poškodovale«), jim s tem naredimo medvedjo
uslugo. Ne le, da bodo s tem slabele njihove fizič-
ne sposobnosti, izgubljah bodo na vseh področjih
življenja in »normalna« okolica jih bo še bolj
stigmatizirala.
Dykens in Cohen ( 1996) sta preučevala učinek
specialne olimpiade na sociaHzacijo oseb s poseb-
nimi potrebami. Navajam pomembnejše ugo-
tovitve raziskave, opravljene v ZDA, v prevodu
Branke lurišič (1996: 6-7).
Specialna olimpiada ima že dolgoletno tra-
dicijo in pomen v življenju oseb s posebnimi potre-
bami in ekspanziji ni videti konca, tako v večanju
števila držav članic in s tem seveda športnikov
kakor tudi v večanju kakovosti dela in tekmovanj,
prisotnosti medijev, znanih osebnosti in kvalitete
dela.
Avtorja sta raziskovala učinke specialne olim-
piade na socializacijo oseb z duševno prizade-
tostjo. Opravljene so bile tri študije.
Prva se je osredotočila na povezavo socialne
ustreznosti, prilagodljivosti in samopodobe v od-
nosu na čas vključenosti v specialno olimpiado.
Druga je bila usmerjena v ugotavljanje različnosti
športnikov z duševno prizadetostjo (moštvo ekipe
ZDA) in kontrolno skupino oseb, ki ni bila v
specialni olimpiadi. Tretja študija pa je ugotavljala
razlike pri športnikih v času pred svetovnimi
igrami specialne oUmpiade in štiri mesece po njih.
Avtorja ugotovita tole:
Kljub temu da je pričujoča raziskava prehmi-
narna, kažejo rezultati na nekaj obetavnih po-
vezav med ohmpiado in socialno ustreznostjo.
Prva študija kaže, da je bila v primerjavi s
starostjo in inteligenčnim kvocientom dolžina
časa vključitve v specialno olimpiado najpo-
membnejši kazalnik socializacije. Dolžina
vključitve je ostala pomemben kazalnik tudi,
ko smo nadzorovali učinek starosti. Ta odnos
smo zasledih tako na področju dejavnosti kot
na področju socializacije po priročniku za
ocenjevanje vedenja otrok (Aschenbach), kar
kaže na to, da je bil čas vključitve v specialno
ohmpiado povezan s številom dejavnosti, ko-
njičkov, služb, hišnimi opravili, klubi, prijatelji,
tako kot tudi s točkami visoke kakovosti na
teh področjih.
Druga študija je pokazala, da so športniki
moštva ZDA dosegli višje število točk socialne
ustreznosti kot posamezniki iz kontrolne sku-
pine na obeh področjih Priročnika za ocenje-
vanje otrokovega vedenja. Te ugotovitve so bile
potrjene tudi, ko smo športne dejavnosti izklju-
čili iz prejšnjih prednosti na področju analize
dejavnosti pri moštvu ZDA. Ne samo, da so
bih dosežki moštva ZDA na področju sociali-
zacije višji v primerjavi s kontrolno skupino,
bili so tudi sorazmerni s tistimi, ki smo jih do-
bili po Priročniku za ocenjevanje otrokovega
vedenja v normativni skupini. Moštvo ZDA je
bilo izenačeno z normativnim vzorcem na
področju dejavnosti in približno za točko pod
normativom na področju sociahzacije.
Tretja študija je pokazala, da so rezultati
moštva ZDA na področju ocenjevanja otroko-
vega vedenja ostah višji tudi po štirih mesecih.
To dokazuje, da ti rezultati niso bih umetno
povišani zaradi predhodnega predtekmoval-
nega pojava, temveč so bili pričakovani. Iz-
boljšanje socialne ustreznosti ni bilo povezano
s samimi svetovnimi igrami, temveč bolj odse-
va skupni učinek daljše nepretrgane športne
aktivnosti. Mogoče je izboljšanje socialne
ustreznosti povezano z vztrajno podporo in s
spodbudami trenerjev ali družin. Socialno
področje je prav tako lahko povezano s pogo-
stimi uspehi, ki oblikujejo jedro tega progra-
ma, ali pa tudi s športnikovim predvidenim in
načrtovanim užitkom in zabavi pri športnih
dejavnostih in pri druženju z drugimi ljudmi.
Povezave med specialno ohmpiado, prilagoje-
nim vedenjem in pozitivno samopodobo niso bile
konsistentne v vseh treh študijah. Vsekakor pa je
prva raziskava pokazala, da je prilagojeno vede-
nje bolj povezano z inteligenčnim kvocientom kot
262
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
pa S Časom sodelovanja v programu.
Več pomembnih trendov je potrdilo in po-
globilo poprejšnje raziskave o vplivu specialne
ohmpiade na samopodobo. Še zlasti druga študija
dokazuje, da so športniki moštva ZDA našteli veli-
ko več pozitivnih trditev o sebi v primerjavi s kon-
trolno skupino. Te razhke so bile največje na oseb-
nem področju in na področju dejavnosti, kar kaže,
da se učinek programa pozna širše od športnega
področja. V tretji študiji so ostali rezultati pozi-
tivne samopodobe pri športnikih moštva ZDA
stabilni tudi več kakor štiri mesece. Stabilnost in
zaznavanje samega sebe potrjuje dejstvo, da te
razhke niso posledica razpoloženja pred samimi
svetovnimi igrami.
Podatki o samopodobi športnikov so se ujema-
h s socialno ustreznostjo, ki so jo navajali starši.
To je bila povsem nepredvidena oziroma nepriča-
kovana ugotovitev staršev. Primerjava rezultatov
na štirih področjih nedokončanih stavkov pred
in po svetovnih igrah je pokazala predviden od-
klon na področju zmage, poleg tega pa tudi na
pomembno izboljšanje dosežkov na dveh podro-
čjih, ki odsevata socialno ustreznost, področju
neodvisnosti (živeti na svojem, imeti avto ...) in
osebnih ciljev (naučiti se voziti s kolesom, plesati,
šivati...). Ti podatki kažejo, da športniki specialne
ohmpiade sami veliko razmišljajo o izboljšanju
svoje socialne ustreznosti tudi na številnih ne-
športnih področjih.
rimi se bo družil, sodeloval, potoval. Prav tako
ima na voljo več krajev, med katerimi se bo od-
ločal, in navsezadnje tudi več obhk delovanja in
vrst športov.)
3.	hipoteza: Ukvarjanje s športom veča upo-
rabniku možnosti vpliva in udeležbe.
4.	hipoteza: Ukvarjanje s športom daje upo-
rabniku veliko možnosti za osebni razvoj. (Šport
kot fenomen daje vsakemu človeku nešteto mož-
nosti za njegov razvoj na telesnem, duševnem,
duhovnem in družbenem področju.)
5.	hipoteza: Ukvarjanje s športom daje upo-
rabniku veliko priložnosti za sklepanje novih
znanstev in prijateljstev.
METODA, VRSTA RAZISKAVE,
MODEL RAZISKAVE
Raziskava je kvalitativna analiza. Sam sem v svoji
raziskavi izbral metodo intervjuja. Natančneje bi
tip intervjuja opredelil kot nestrukturiran inter-
vju, pri katerem sem vseeno v posameznih sklo-
pih vprašanj želel dobiti odgovore na točno
zastavljena vprašanja.
Kot vodilo pri postavljanju vprašanj sem vzel
kriterije normalizacije (Brandon 1993). Želel sem
dokazati (ah ovreči) hipotezo, da je šport pomem-
ben dejavnik samouresničevanja in destigmati-
zacije oseb s posebnimi potrebami. Ti kriteriji so
po mojem prepričanju odlično orodje za to.
RAZISKAVA O KVALITETI ŽIVLJENIA
IN VPLIVU ŠPORTA NANIO
V OBALNEM VARSTVENO DELOVNEM
CENTRU - KVALITATIVNA ANALIZA
PROBLEM IN HIPOTEZE
Z raziskavo sem hotel ugotoviti, ali je športna
dejavnost pomemben element v kvaliteti življenja
oseb s posebnimi potrebami zaposlenimi v Obal-
nih delavnicah za delo pod posebnimi pogoji.
Moje hipoteze so bile:
1.	hipoteza: Športna dejavnost vpliva na dru-
žbeno življenje uporabnika. Ukvarjanje s športom
mu veča njegovo prisotnost v družbi, veča število
stikov z ljudmi, ki niso uporabniki podobnih
storitev.
2.	hipoteza: Ukvarjanje s športom uporabniku
veča možnost izbire. (Ukvarjanje s športom daje
uporabniku več priložnosti za izbiro ljudi, s kate-
ZBIRANJE PODATKOV -
IZVEDBA INTRERVIUJEV
Intervjuje sem izvedel po predhodni odobritvi
uporabnikov in njihovih staršev in po dogovoru
o času, ko naj bi jih izvedel. Vsak intervju je
potekal v posebnem prostoru, kjer sva imela z
intervjuvancem potrebni mir. Pogovore sem po
odobritvi uporabnika snemal na kaseto. PribHžno
trajanje pogovorov je bilo (okoli) 20 minut.
Dogajalo se je, da je uporabnik »zašel« s teme
vprašanja. Največkrat sem uporabniku puščal, da
pove svoje razmišljanje do konca, in ga potem z
naslednjim vprašanjem »vrnil« na temo pogovora.
To sem počel predvsem zaradi večje sproščenosti
uporabnika pri pogovoru in s tem večje sponta-
nosti in točnosti odgovorov.
Intervjuval sem šest uporabnikov Obalnega
varstveno delovnega centra, kar je 10% celotne
263
TOMO DADIC
populacije. Enega intervjuja v obdelavi nisem
upošteval, ker se starši uporabnika pozneje niso
strinjali z uporabo, kljub zagotovilu o popolni
anonimnosti. Tako mi je za končno analizo ostalo
pet in-tervjujev. V raziskavo sem zajel uporabnike,
ki se intenzivno vključujejo v športne aktivnosti
(Marko, Esad), in uporabnike, ki se športnih aktiv-
nosti ne vključujejo v taki meri. Pri tem sem upo-
števal tudi dejavnike socialnega statusa oziroma
razmer doma, različno preživljanje prostega časa,
spol in starost.
SPREMENLJIVKE
Neodvisne spremenljivke so:
•	starost
•	spol
•	vključenost v »Obalni varstveno delovni
center«
•	socialni status družine
Odvisne spremenljivke so:
•	možnost druženja uporabnika
•	možnosti izbire uporabnika
•	vpliv in udeležba uporabnika
•	osebni razvoj uporabnika
•	dobri medčloveški odnosi uporabnika z dru-
gimi ljudmi
MERSKI INSTRUMENT
Za merski instrument sem izbral kriterije norma-
hzacije Davida in Althee Brandon (1992: 3-17).
Osebni vprašalnik za intervju sem oblikoval po
sklopih, kakor jih navaja avtor, in si pri vsakem
sklopu pripravil še podvprašanja (Dragoš, Flaker,
Urek 1996: 9-10):
a)	o druženju:
•	Je naš poseg v življenje stranke omogočil,
da je sedaj bolj prisotna v skupnosti?
•	V katere prostore ima dostop, v katere ne?
•	Se giblje v družabnem in kulturnem okolju,
ki omogoča druženje z uglednimi člani skupnosti,
ali pa je morda še bolj omejena na stike z ljudmi,
ki imajo podobne težave kakor ona sama?
•	Se je njen radij delovanja v družbi povečal
aH zmanjšal?
•	Koliko je prostor dejavnosti povečal aH zma-
njšal širjenje stikov z raznolikimi ljudmi?
b)	o izbiri:
•	Ima večje možnosti in moč izbiranja?
•	Lahko v večji meri izbere, kaj bo jedla, pila,
oblekla, kje bo živela, kaj bo delala?
•	Lahko v večji meri izbira prijatelje, ljube-
zenske partnerje?
•	Ima sedaj več sredstev, ki omogočajo izbiro
(denar, informacije ...)?
•	So naši posegi opogumljali osebo?
•	Smo dopuščali pravico, da se zmoti pri
izbiri?
•	Smo dopustih tveganje, smo spoštovah
osebne izbire?
c)	o vplivu in udeležbi:
•	Lahko oseba zdaj bolj vpliva na potek
svojega življenja?
•	Lahko bolj odloča o svojem zasebnem
življenju?
•	Odloča o stvareh, ki so zanjo pomembne?
•	Je vključena v procese odločanja?
•	So se njene spretnosti sodelovanja v teh
procesih povečale?
•	Kako smo pomagali pri vključevanju v te
procese?
•	le oseba imela dostop do istih informacij
kakor mi sami?
d)	o osebnem razvoju:
•	Ima oseba zdaj več družbeno cenjenih vlog?
•	Je spoštovana kot sosed, sorodnik, delavec?
•	Je član več društev, družb?
•	Ima več znanja, ga lahko uporablja?
•	Jo imajo ljudje radi in jo spoštujejo?
•	Se z udeleževanjem teh dejavnosti bolje
počuti?
e)	o dobrih odnosih:
•	Ima oseba več prijateljev in prijateljic?
•	Kje dobi podporo, nasvete?
•	So odnosi vzajemni, tesni, topli?
•	S kom gre na kavo, trening, tekmo?
•	Se je povečalo aH zmanjšalo število odnosov
z ljudmi, ki niso plačani za to in nimajo enakih
težav?
ODNOSNO KODIRANJE KATEGORIJ
Kategorije sem uredil v odnosnem oziroma časov-
nem zaporedju:
•	šport kot sredstvo destigmatizacije, normali-
zacije in samouresničevanja
•	opolnomočanje uporabnika s položajem po-
membnosti v športnem klubu
•	občutek varnosti dvojno stigmatiziranega
uporabnika
264
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
•	frustriranost Z neugodnimi razmerami v
okolju
•	destigmatizacija in normalizacija oseb s po-
sebnimi potrebam
•	dvojna marginalizacija in stigmatizacija
•	zmanjšana možnost uporabnikov za parti-
cipiranje v družbi
•	zoženost vpliva na institucionalen prostor
•	marginalizacija uporabnika izven okolja, ki
mu ni prilagojeno
•	druženje, pogojeno s stigmatizacijo
•	nerealna pričakovanja in nerealen pogled v
prihodnost
•	dober stik s plačanimi strokovnjaki
•	ali starši spodbujajo samovrednotenje
•	sramovanje staršev zaradi otrokove drugač-
nosti in omejevanje osnovnih potreb
•	predsodki staršev o sposobnostih oseb s po-
sebnimi potrebami
•	dom kot zaprti oddelek totalitarne institucije
•	delavnice kot prostori samouresničitve upo-
rabnika
•	dodatna stigmatizacija in institucionalno
oženje socialne mreže uporabnikom
•	možnost izbire le med danimi možnostmi,
ki jih ponujajo institucije
•	vpliv in udeležba uporabnikov omejena le
na ozek socialni krog
•	marginalizacija in večplastna odvisnost upo-
rabnikov
•	omejevanje socialne mreže uporabnikov na
ozek družinski krog, ostale uporabnike in plačane
strokovnjake.
Ko te kategorije povežem znotraj paradigmat-
skega modela Glaserja in Straussa (Mesec 1998:
118-128), dobim naslednji model:
a)	Druženje, pogojeno s stigmatizacijo
b)	Izbire so mogoče le med danimi možnostmi
institucije
c)	Marginalizacija uporabnika izven okolja, ki
mu ni prilagojeno
d)	Dober stik uporabnikov s plačanimi
strokovnjaki
e)	Predsodki staršev in okolice o sposobnostih
oseb s posebnimi potrebami
f)	Šport kot sredstvo destigmatizacije,
normalizacije in samouresničevanja
g)	Starši spodbujajo samovrednotenje.
Zaporedje od (a) do (g) prepoznavam kot od-
nosno. Kategorije pri posameznih primerih so
bile zelo podobne, tako da izbrane kategorije
dejansko predstavljajo vsebino odgovorov vseh
petih primerov. Kategoriji (f) in (g) prepoznavam
kot možnost nadgradnje dejanske situacije.
FORMULIRANJE TEORIJE
Raziskava, ki sem jo opravil v Obalnem varstveno
delovnem centru, je v vehki meri potrdila, da
navedene hipoteze držijo. Če poskusim povedati
glavno potrditev v enem stavku, lahko rečem, da
ukvarjanje s športom bistveno vpliva na kvaliteto
življenja uporabnikov.
Seveda ima za uporabnike iz izbranega vzorca
športa v življenju različen pomen. Tako je pri
nekaterih (E, B) čutiti, da ima športna dejavnost
izredno velik pomen v njihovem življenju med
tem, ko pri ostaHh (K, M, J) tega ni zaznati v veliki
meri. Dejstvo je, da si prvi (E, D) želijo sodelovati
v športu, pri drugih uporabnikih (K, M, J) pa tega
ni čutiti. Športnih aktivnosti se udeležujejo le
občasno.
Sam razumem šport kot sredstvo, ki lahko v
določeni meri vpliva na kakovost življenja uporab-
nikov, vendar na zadovoljevanje ostalih pomem-
bnih potreb v življenju nima (pre)vehkega vpliva.
Rezultati raziskave so pokazah, da ima šport
veliko vlogo pri podiranju tabujev o tem, česa so
uporabniki oziroma osebe s prizadetostjo sposo-
bni. Kakor je pokazala raziskava, ima šport veliko
vlogo kot sredstvo destigmatizacije, normalizacije
in integracije oseb s posebnimi potrebami. To v
raziskavi še posebej kažeta primera E in D.
Raziskava pokaže, da je kvaliteta življenja zelo
odvisna od socialnih razmer, v katerih uporabnik
živi. Zavedam se, da je bistveni problem uporab-
nikov, aU lahko v življenju dejansko izbirajo med
več možnostmi, da sodelujejo v družbenem
življenju in sami odločajo o načinu zadovoljevanja
svojih potreb. Rezultati kažejo, da so nekateri
uporabniki prikrajšani pri najosnovnejših potre-
bah. Pomemben podatek v raziskavi je, da imajo
uporabniki veliko zaupanje v strokovne delavce.
To lahko pomeni, da so strokovnjaki edini, ki so
jim pripravljeni prisluhniti. Po drugi strani pa si
postavljam vprašanje, aH jim strokovnjaki resnič-
no prisluhnemo, aH pa jim prisluhnemo zato, ker
smo za to plačani.
Raziskava je pokazala tudi to, da je športna
aktivnost eden od možnih dejavnikov za krepitev
samopodobe (E, D), udeležbo v družbi in boljše
možnosti osebnega razvoja.
265
TOMO DADIČ
SKLEP
Raziskava je del moje diplomske naloge, oprav-
ljene na Visoki šoli za socialno delo (Dadič 2000).
Čeprav že okoli 10 let delam z uporabniki in
sodelujem pri njihovem vključevanju v najrazlič-
nejše športne aktivnosti, se teme nikoli nisem lotil
s teoretsko-raziskovalnega stališča. Tako je bil to
moj prvi poskus osvetlitve te problematike, resda
na mikro ravni ustanove, kjer sem zaposlen. Če-
prav dvomim, da bi bili rezultati bistveno drugačni
v kateri koh drugi podobni ustanovi v Sloveniji.
Najbolj množično je gibanje specialne ohmpiade
Slovenije, v katero so vključeni vsi uporabniki,
ki si to želijo. Obalna posebnost je v tem, da se
uporabniki vključujejo v skupine mladih za
zdravo življenje in dobre medčloveške odnose in
v trening juda.
OPIS ŠPORTNIH DEIAVNOSTI,
KI POTEKAJO V OBALNEM
VARSTVENO DELOVNEM CENTRU
SPECIALNA OLIMPIADA
KOT NAČIN ŽIVLJENJA
OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
predstavitev gibanja
specialne olimpiade
Gibanje specialne ohmpiade je bilo ustanovljeno
na pobudo Eunice Kennedy-Shriver leta 1968 v
ZDA in ima svoja načela in pravila.
Specialna olimpiada je svetovni program
športnega treninga in športnih tekmovanj, ki so
namenjeni osebam z motnjami v duševnem raz-
voju, ne glede na njihove sposobnosti. Mednarod-
ni olimpijski komite je uradno priznal specialno
ohmpiado kot enakopravnega partnerja.
naloge specialne olimpiade
Naloga specialne ohmpiade je zagotavljanje celo-
letnega športnega treninga in športnih tekmovanj
v različnih olimpijskih športih za razvojno motene
osebe, ki so presegle starost 8 let. S tem jim želijo
zagotoviti možnost za kontinuiran razvoj telesnih
zmogljivosti, razvijanje samozavesti in poguma,
dopustiti pridobiti izkušnje veselja in sodelovanja
v predajanju, sklepanju prijateljstev, sodelovanju
svojih družin z drugimi udeleženci skupnosti
specialne ohmpiade.
filozofija specialne olimpiade
Specialna olimpiada je bila ustanovljena na po-
dlagi načela, da so osebe z motnjo v duševnem
razvoju z ustreznim vodenjem in spodbujanjem
sposobne učenja, veselja in uživanja v udeležbi v
individualnih in skupinskih športih, ki so prila-
gojeni potrebam ljudi, ki imajo določene duševne
in telesne motnje.
Eno od načel specialne ohmpiade je prepri-
čanje, da je vztrajni trening, ki vključuje aktivnost
za telesno kondicijo, prehrano in zdravje, osnova
za razvoj športnih veščin in da je med tistimi, ki
imajo enake sposobnosti, tekmovanje najbolj
ustrezen način preverjanja teh veščin, merjenja
napredka in zagotavljanja spodbude za osebno
rast in razvoj.
Osebe z motnjo v razvoju lahko imajo od
športnih treningov in tekmovanj telesne, mental-
ne, socialne in duhovne koristi. Z udeležbo in
opazovanjem se družina in širša družba poveže
z osebami z motnjo v duševnem razvoju, v okolju,
ki temelji na enakosti, spoštovanju in sprejemanju.
operativna politika
Da bi športniki z motnjo v duševnem razvoju čim
bolj uživali v aktivnostih in imeli od njih čim več
koristi, deluje specialna olimpiada povsod po
svetu v skladu z lastno operativno politiko. Splo-
šna pravila specialne ohmpiade in uradna športna
pravila so sestavljena v skladu s to pohtiko.
Specialna olimpiada mora biti vodena v skladu
z vrednotami, ki odražajo povezanost, ne glede
na geografske, nacionalne, politično filozofske,
spolne, starostne, rasne in verske povezave.
Zagotoviti mora enakovredno udeležbo vsa-
kemu športniku, ne glede na njegove ekonomske
zmožnosti.
Na specialni olimpiadi je športnik najpomem-
bnejši. Razvoj telesnih, psiholoških, intelektualnih
in duhovnih kvalitet udeležencev morajo biti pred
kakršnim koH programom specialne ohmpiade.
Specialna olimpiada spodbuja vaditelje in
družinske člane športnikov in tako tudi športnike
specialne ohmpiade, da bi dosegh čim višjo raven
266
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
Športnih dosežkov v posameznem športu, in zago-
tavlja pogoje, da bi jih dosegh.
Obširen, celoleten športni program in trening
morata biti dostopna vsakemu športniku special-
ne ohmpiade pod vodstvom dobro usposoblje-
nega trenerja in v skladu z uradnimi športnimi
pravih, ki jih je izdala Mednarodna specialna
ohmpiada. Vsak športnik, ki tekmuje v določeni
športni panogi, mora biti deležen tudi treninga v
tej panogi. Trening mora obsegati aktivnosti za
telesno kondicijo, prehrano, zdravje. Nacionalni
programi morajo zagotoviti minimalne pogoje za
potrebe tekmovalcev. Športniki, ki želijo tekmo-
vati na mednarodnem tekmovanju, morajo svojo
športno panogo trenirati najmanj osem tednov.
Vsak spremljajoči program mora vsebovati
različne športne dogodke in aktivnosti, ki so pri-
merne starosti in sposobnostim vsakega šport-
nika. Program lahko vključuje tudi trening in
tekmovanje v združenih športih, v katerih osebe
z motnjami v duševnem razvoju in osebe brez
takih motenj skupaj sodelujejo v ekipah, in pro-
gram treninga motoričnih aktivnosti za osebe s
težkimi motnjami v duševnem razvoju, ki se ne
morejo vključiti v standardne programe treninga
in tekmovanja specialne olimpiade.
Specialna ohmpiada spodbuja kvalificirane
športnike, da se vključujejo v šolske programe, v
klube in družbene programe, v katerih lahko tre-
nirajo in tekmujejo v rednih športnih aktivnostih.
Športniki lahko nadaljujejo športne aktivnosti v
specialni ohmpiadi ah pa jih zapustijo. Odločitev
je stvar športnikov samih.
Specialna ohmpiada odločno podpira koncept
razvoja športnih prireditev za športnike z motnjo
v duševnem razvoju v povezavi s prireditvami
športnih organizacij, v katere so vključene osebe
brez take motnje.
Treninge in tekmovanja specialne ohmpiade
bi morali izvajati na najvišji (možni) ravni kva-
htete organiziranosti, treningov, vodenja prire-
ditev, opreme, športnih oblačil, transporta, do-
datnih programov itn.
Specialna ohmpiada je zasnovana na prepri-
čanju, da vsak športnik zasluži zmago in mora
imeti med tekmovanjem enake možnosti zanjo.
Zato mora biti vsaka športna prireditev v okviru
vsake tekmovalne discipline organizirana tako,
da ima vsak športnik oziroma moštvo med tekmo-
vanjem enake možnosti. To je zagotovljeno s tem,
da športnike oziroma moštva razdehmo v tek-
movalne skupine glede na dosežke v prejšnjih
prireditvah ah ogrevanjih (predtekmovanjih).
Specialna ohmpiada se trudi obdržati športni
duh in ljubezen do sodelovanja v športnih aktiv-
nostih. Prepričanje specialne ohmpiade je, da bi
se moral vsak športnik udeležiti specialnoolimpij-
skih aktivnosti do svojega najvišjega potenciala.
To pomeni, da mora v skupinskih športih vsak
vaditelj paziti, da ima vsak športnik priložnost
za udeležbo. Vse igre, tekmovanja in turnirji bi
morah ponuditi čim več športov, z oblikami, ki
so primerne za športnike različnih sposobnosti.
Specialna olimpiada razširja to filozofijo na tre-
ningih za vaditelje in uradne predstavnike.
Vse igre in tekmovanja specialne ohmpiade
na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni
ravni odražajo vrednote, standarde, tradicijo, slo-
vesnosti in aktivnosti, ki so bili vključeni v antično
in so še danes vključeni v moderno olimpijsko
gibanje, razširjeno in obogateno tako, da proslavi
moralne in duhovne kvalitete oseb z motnjami v
duševnem razvoju ter dviguje njihovo dostojan-
stvo in samozavest.
Treningi in tekmovanja specialne olimpiade
potekajo javno. Pritegniti je treba čim več gledal-
cev in medijev, da bi športnikom z motnjo v
razvoju omogočih prikaz njihovih posebnih du-
hovnih kvalitet, ki jih razvijajo — pogum, prija-
teljstvo in veselje.
Specialna olimpiada mora v enem letu ponu-
diti vsakemu športniku več priložnosti za udelež-
bo na lokalnih tekmovanjih v vsakemu športu,
za katerega je zainteresiran. V te aktivnosti bi
morah biti vključeni tudi posamezniki ali moštva,
s katerimi športnik ne trenira. Poleg tega so v
okviru možnosti organizirana tudi območna, re-
gionalna, nacionalna in mednarodna tekmovanja
in turnirji, s katerimi športniki dobijo še več pri-
ložnosti za sodelovanje. Te vrste tekmovanj so
odprte za vse športnike in ponujajo širok razpon
uveljavljanja veščin na razhčnih ravneh.
Namen specialne olimpiade ni trenirati izključ-
no ehtnih športov, temveč dobro izurjenim šport-
nikom različnih sposobnosti, pa tudi elitnim šport-
nikom z motnjo v duševnem razvoju zagotoviti
trening in tekmovanja. Pri izbiranju športnikov
za udeležbo na nelokalni ravni je treba opraviti
pravičen izbor.
Čeprav je specialna ohmpiada v prvi vrsti pro-
gram športnega treninga in tekmovanj, lahko za-
znamo prizadevanja, da bi ponudili sodelovanje
ali pa sodelovah z drugimi in kot sestavni del iger
specialne olimpiade omogočili široko paleto
267
TOMO DADIC
umetniških, socialnih in kulturnih izkušenj.
Vsi programi treningov in tekmovanj specialne
ohmpiade morajo biti vodeni pod pokrovitelj-
stvom organizacije, ki jo je pooblastila Medna-
rodna specialna olimpiada.
Aktivnosti specialne ohmpiade morajo biti
organizirane tako, da v največji možni meri vklju-
čujejo lokalne prostovoljce, od srednješolcev do
starejših občanov, od razhčnih civilnih do po-
slovnih društev, da bi ustvarili čim večje možnosti
za razumevanje javnosti in njeno sodelovanje z
osebami z motnjo v duševnem razvoju.
Družine športnikov specialne ohmpiade spod-
bujamo, da se čim aktivneje vključijo v programe
specialne olimpiade, prisostvujejo treningom
njihovih športnikov in pomagajo pri ozaveščanju
javnosti, kar je potrebno za boljše razumevanje
emocionalnih, telesnih, socialnih in duhovnih
potreb oseb z motnjami v duševnem razvoju in
njihovih družin.
Specialna olimpiada spodbuja družbo, državo
in nacionalni športni program, profesionalce in
amaterje, da v svoje glavne dogodke vključujejo
tudi predstavitev športnikov specialne olimpiade.
Specialna olimpiada priznava in spodbuja tudi
vlogo in udeležbo drugih organizacij, kakršne so
šole, športni klubi, oddelki ustanov, ki skrbijo za
osebe z motnjami v duševnem razvoju, in stano-
vanjske skupnosti, ki povezujejo športne treninge
za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Sprem-
ljajoči programi specialne olimpiade bi morah
spodbujati tovrstne organizacije in trenirati šport-
nike v skladu s pravih specialne olimpiade, da bi
jim olajšah udeležbo na tekmovanjih specialne
ohmpiade.
nacelo udeležbe
Specialna olimpiada se trudi obdržati športni duh
in ljubezen do sodelovanja v športu. Na treningih
za vaditelje in sodelavce se specialna olimpiada
drži filozofije, da bi moral vsak športnik so-
delovati na prireditvah, ki so glede na njegove
sposobnosti izziv za razvoj potenciala v največji
možni meri. To pomeni, da morajo vaditelji v
skupinskih športih omogočiti vsakemu športniku
igrati na vsaki tekmi. Vsak vodja iger in tekmo-
vanja bi moral na vsaki tekmi in turnirju ponuditi
čim več športov in prireditev za vse ravni spo-
sobnosti športnikov, ki so vključeni v specialno
olimpiado.
SKUPINA MLADIH
ZA ZDRAVO ŽIVLJENJE
IN DOBRE MEDČLOVEŠKE ODNOSE
Začetek delovanja skupin mladih za zdravo življe-
nje in dobre medčloveške odnose (v nadaljevanju
skupine mladih) sega v leto 1990, ko je bila na
Obali ustanovljena prva taka skupina, in sicer v
Kopru. Še istega leta je bila ustanovljena sorodna
skupina v Piranu. Začetnika tovrstnega dela na
Obali sta Tone Kladnik in Branka Knific. Leta
1992 je bila ustanovljena podobna skupina v Izoli,
ki sva jo ustanovila z ženo Jano. Le ta je delovala
do leta 1996, enako tudi piranska skupina. Tedaj
so se vse tri skupine združile v Obalno skupino,
ki deluje še danes.
Skupine mladih so namenjene mladim, ki
imajo med svojci alkoholika. Približno v razmerju
1:1 so člani skupin tudi prostovoljci, ki so člani
skupine pod enakimi pogoji. Starostna struktura
članov je od 12 do 22 let.
Teoretska zasnova skupin mladih temelji na
socialnoandragoški metodi urejanja ljudi v stiski
Janeza Ruglja in logoterapiji Viktorja Frankla.
Glavno vodilo skupin je, da omogočijo posamez-
niku doživljanje pozitivnih izkušenj, spoznavanje
samega sebe, sprejemanje življenjskih dejstev in
soočanje lastnih možnosti za napredek, presega-
nje tragike, ki je prisotna v alkoholičnih družinah,
in pridobivanje potrebne samozavesti. »Mladim
je poleg usmeritve v zdravo življenje potrebno
omogočiti spletanje kvalitetnega prijateljstva,
usmeritev v odkrivanje in negovanje pozitivnih
vrednot, spoznavanje bistva omame in zasvoje-
nosti.« (Kladnik, Knific 1992: 15-16). Vseskozi
so v delovanje skupin mladih za zdravo življenje
in dobre medčloveške odnose vključene tudi
osebe s posebnimi potrebami. V njih zelo aktivno
sodelujejo in ostalim mladim veliko dajejo. Po
drugi strani pa jim je na razpolago veliko aktivno-
sti, kjer se lahko izrazijo ter uveljavijo (gl. Knific
1999).
JUDO KOT OBLIKA REKREACIJE IN
NAČINA ŽIVLJENJA OSEB S
POSEBNIMI POTREBAMI
zgodovina juda
O nastanku juda govori mnogo legend. Moderni
judo je v današnji obliki nastal na Japonskem.
268
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
Razvil se je iz tradicionalnega ju-jitsa, ki velja za
temelj modernega juda. Ju-jitsu je bil poznan pod
številnimi imeni in bilo je veliko različnih šol,
vendar so imele vse skupno osnovo. Ju-jitsu v
splošnem definiramo kot umetnost napada in
obrambe, z orožjem ah brez. Judo v stari obhki
je bil dolgo tajna veščina, rezervirana za kasto
samurajev, ki je ljubosumno varovala svoje
prijeme.
Današnjo obliko je judo dobil šele leta 1882.
Jigoro Kano je po dolgotrajnem študiju vseh šol
in njihovih sistemov izdelal nov sistem za telesno
vzgojo in mentalno vadbo, pa tudi za športno
tekmovanje. Imenoval ga je kodokan judo (institut
za iskanje poti). Judo je začel v moderni obHki
doživljati pravo ekspanzijo, tudi v Evropo. Leta
1964 je postal olimpijski šport in je danes zelo
razširjena oblika rekreacije in tekmovalnega
športa.
razširjenost juda
nem razvoju. Deklarirane moralne vrednote, ki
usmerjajo medsebojne odnose v judu, so vljud-
nost, pogum, iskrenost, ponos, skromnost, spo-
štovanje in obvladovanje. Ali kot pravi ustanovitelj
modernega juda Jigoro Kano: »Lepo je, če judoist
postane prvak in vehk šampion. A če ne postane
dober in spoštovan človek, se od juda ni naučil
ničesar.«
Za judo lahko rečemo, da ima nekaj prednosti
pred drugimi športi. Tu gre zlasti za uporabnost
naučenih tehnik v samoobrambne namene in s
tem povezan občutek boljše varnosti in pridob-
ljene samozavesti. Skratka, ko judoist pridobi in
sprejme načelo: »Popusti, pa boš zmagal,« po-
meni to zanj povsem nov pristop k razhčnim
življenjskim situacijam. Izbira reakcij v raznih
življenjskih situacijah se močno poveča, začenši
z odzivanjem na čisto preproste stresne situacije
pa do situacij, ki grozijo z uporabo sile. Še več,
nasprotnikovo silo in energijo poskuša uporabiti
v svojo korist.
Judo je v svetu bolj poznan kot borilna veščina,
umetnost bojevanja in tekmovalni šport. Judo pa
je ob tem, da krepi človekovo telo in duha, lahko
tudi odlično terapevtsko sredstvo, telesno in
duševno. Stroga etična in moralna načela, kakor
so spoštovanje in tovariški odnos do nasprotnika,
skromnost in pripravljenost pomagati šibkejšemu,
so le najpomembnejše.
Judo pomeni v prostem prevodu »mehka pot«.
Besedo podrobneje razlaga eno glavnih njegovih
načel. Bistvo juda ni v tem, da bi na silo odgovorili
s silo, ampak se nasprotnikovo silo izrabi, podaljša
v smeri, od koder je prišla. Za boljše razumevanje
lahko navedemo znano legendo o mogočnem
hrastu, ki se je upiral močnemu vetru in si pri
tem polomil veje, medtem ko se je bambus ob
vsakem sunku vetra prilagodil siH, ki je delovala
nanj. Poudariti je treba tudi, da je lahko judo
odlična rekreacija za vsakogar, ne glede na starost
in omejitve. Stopnja zahtevnosti se pač prilagodi
sposobnostim posameznika.
judo kot sredstvo in cilj
Judo nam kot vzgojno sredstvo omogoča, da lahko
z njegovo pomočjo zelo uspešno vplivamo na
oblikovanje mladega človeka tako v fizičnem
kakor v duhovnem, socializacijskem ah osebnost-
treniranjetuda z osebami
s posebnimi potrebami
Treniranje juda z osebami s posebnimi potrebami
se razlikuje od tekmovalnega, vendar v sebi nosi
ista načela in cilje. Izkušnje in pozitivni učinki,
ki jih v življenje teh ljudi prinaša judo, so v svetu
že znani in opisani v strokovni literaturi. Poudariti
je treba, da se v svetu lotevajo treniranja »druga-
čnega juda« timsko (trener, športni zdravnik,
fizioterapevt in prostovoljci). To omogoča, da je
trening čim bolj prilagojen potrebam in zmožno-
stim vsakega posameznika.
začetki ukvarjanja
oseb s posebnimi potrebami z judom
v svetu in sloveniji
Ko mi je klubski kolega Mojmir Kovač, sicer dol-
goleten odličen tekmovalec in trener, pred šestimi
leti predlagal, da bi se lahko tudi v Obalnem
varstveno delovnem centru ukvarjali z judom,
sem ga verjetno pogledal z velikim začudenjem.
Nekako si oseb s posebnimi potrebami v judu
nisem predstavljal. Mojmir me je prepričal, ko
mi je pokazal zbornik, ki so ga izdali ob 10-letnici
ukvarjanja z judom v Cremoni v Italiji. Tako sva
se tudi z Mojmirjem pazljivo lotila treniranja z
269
TOMO DADIC
uporabniki v Varstveno delovnem centru. Na
začetku s petimi uporabniki, po kakšnem letu pa
se je skupina razširila na deset športnikov. Danes
delujeta že dve sekciji (Portorož, Koper), kjer
redno trenira okoli dvajset oseb s posebnimi po-
trebami. V strokovnih krogih omenjena aktivnost
ni naletela na odobravanje (Došler 1999; Lačen
1999; Dadič 1999). Kolegi, ki se z judom ukvar-
jajo drugod po Evropi, pripovedujejo o podobnih
pojavih tudi pri njih (gl. v nadaljevanju van der
Eng, van Es).
Med tem, ko se na vzhodu ukvarjajo z judom
vsi ljudje, ne glede na sposobnosti, in so z njim
pretkane vse pore življenja, pa v Evropi segajo
prvi začetki v leto 1950. Treninga juda z osebami
s posebnimi potrebami so se lotih v Angliji s sle-
pimi osebami. Prvi resnejši začetki dela segajo v
leto 1965, ko je Claude Combe v Franciji ustanovil
prvi institut juda. Začel je delati s štirimi, danes
pa se z judom ukvarja že okoli 140 oseb s poseb-
nimi potrebami.
Zelo dolgo se z drugačnim judom ukvarjajo
tudi na Nizozemskem. Glavni koordinator in vod-
ja seminarja v Cardiffu Ben van der Eng, ki se z
drugačnim judom ukvarja nad 30 let, nam je v
pogovoru zaupal, da je bilo v začetku veliko težav
z razumevanjem tudi pri njih, čeprav je Nizozem-
ska pojem tolerance do drugačnosti:
V začetku se nas je otepala tudi nacionalna
judo zveza in nam grozila z izobčenjem; danes
imajo osebe s posebnimi potrebami enake
tekmovalne knjižice kakor ostali tekmovalci.
Skratka, filozofija juda temelji ravno v miseL
nosti, ki izhaja od ustanovitelja juda Jigora
Kana - da je judo način življenja. Torej je lahko
kdo velik tekmovalec in olimpijski prvak, judo
pa enako doživljajo tudi druge osebe, ne glede
na starost in sposobnosti. Judo tako lahko
sprejemamo kot terapijo, šport, tekmovanje
... Kakšna oseba pač nikoh v življenju ne bo
tekmovala, a bo judo živela!
kot strela z jasnega. Odgovoril sem mu, da
bom tudi zanj organiziral tekmovanje. Ta do-
godek je v meni popolnoma spremenil doje-
manje juda. Tako se zdaj z judom ukvarjam
že več ko 40 let in v mojem klubu trenira nad
200 tekmovalcev. Del njih je populacija oseb
s posebnimi potrebami.
zakaj judo?
Judo velja za zelo kompleksen šport. Začne se,
ko judoka (judoist) stopi na tatami (blazino). Judo
omogoča vsakemu posamezniku, da se izrazi.
Športno polje je prostor, kjer se kaže moč posa-
meznika ali skupine. Že sama športna dejavnost
je sredstvo komunikacije med udeleženci in opa-
zovalci. In športni dosežek opredeljuje mesto
posameznika v družbi. Če je oseba s posebnimi
potrebami sposobna preseči »družbena pričako-
vanja«, ji njihovo preseganje v tej isti družbi daje
nov položaj. Tako je judo za osebe s posebnimi
potrebami terapija, lahko tudi tekmovalni šport.
Vsekakor pa je v obeh primerih način dojemanja
in sprejemanja življenja.
Medtem ko se veliki šampioni izražajo »skoz
zmage na vehkih tekmah«, je za koga zadosti že
redna vadba juda v umirjenem ozračju, ko je lah-
ko sam s sabo. Tako je judo postal redna dejavnost
obnovitvenih terapij pri Zvezi društev za cerebral-
no paralizo Sonček. Z judom se lahko ukvarjajo
tudi osebe, ki so nepokretne in pri premikanju
potrebujejo pomoč. Treninge vodiva skupaj z Da-
rijem Šomnom, ki je prav tako bivši tekmovalec
in zaposlen pri Zvezi društev za cerebralno para-
lizo. Pri omenjenih aktivnostih so me navduših
doživljanje uporabnikov ob novih položajih in
gibanjih telesa v prostoru, ki so jim bili dotlej
neznani.
A. Prančič (1996: 6-7) navaja primer, ko je
treniranje juda pomagalo k močnemu izboljšanju
samopodobe in premagovanju telesne ovire:
Podobne izkušnje nam je zaupal tudi pionir
drugačnega juda na Nizozemskem, gospod v
poznih sedemdesetih Hans van Es:
Bil sem trener in po svojem prepričanju popol-
noma usmerjen v tekmovalni judo. Moj edini
cilj so bile zmage in medalje. Nekega dne je
prišel k meni mlad fant brez nog in me vprašal,
zakaj ne more nikoh tekmovati. Zadelo me je
Spominjam se mladega fanta iz Maribora. Bil
je brez ene roke, a je na vsak način hotel treni-
rati judo. Trener mu je nesebično pomagal in
v presenetljivo kratkem času je začel tekmovati
in tudi zmagovati ne le na prijateljskih, ampak
tudi na prvenstvenih tekmovanjih.
Avtor članka opisuje tudi primer iz Ljubljane:
270
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
V osnovni Šoli, v 7. razredu so imeli nadpov-
prečno živahnega in nemirnega fanta, ki mu v
šoli niso bih kos. Tudi v raznih športnih dru-
štvih niso bih zadovoljni z njim in so ga odslav-
IjaH. Potem je pričel trenirati judo. S trenerjem
sta se razumela in se spoštovala. Na treningih
je bil reden in marljiv in čez nekaj let je postal
mladinski evropski prvak.
Pomembna so doživetja, stanja, vloge posame-
znika v situacijah, v katere ga postavlja proces
dogajanja športne aktivnosti. To so stanja, ko
posameznik doživlja uspehe, vzpone in padce.
To je življenje!
Judo ni samo šport, kjer je primarno osvajanje
prvenstev in medalj. V sebi nosi »nekaj več« (glej
citat J. Kana v uvodu). Po eni strani je to kultura
neke dežele in običajev, povezanih z njo, in med-
človeških odnosov, ki iz nje izhajajo. Najpomem-
bnejša vrednota, ki iz nje izhaja, je spoštovanje
sočloveka in odnosov, ki temeljijo na enakoprav-
nosti. Seveda se to nanaša tudi na sprejemanje
drugačnosti. *
Ko stopimo v vadbeni prostor {dojo) in oble-
čeni v kimono pozdravimo, smo si vsi enaki. Pri
pozdravu se umirimo in posvetimo treningu.
Vsakdanje skrbi pustimo zunaj. Med treningom
juda vlada tišina, kajti le tako sta naš um in telo
prisotna. Judo je proces, ki človeka celostno akti-
vira na vseh njegovih področjih delovanja. Torej
se lahko vsakdo odloči, da postane judoist in to
ostane celo življenje. Zato bi bilo na tem mestu
vprašanje primernosti juda za osebe s posebnimi
potrebami odveč.
kaj pa varnost?
Ker sodi judo med kompleksnejše športe, je v
kontekstu oseb s posebnimi potrebami nekoliko
zahtevnejši. Seveda je varnost športnikov na
prvem mestu. Nobenih dokazov ni, da bi bil judo
nevarnejši od drugih športov s kontaktom
(nogomet, rokomet, košarka ...). Seveda pa so
pravila za judo deloma prirejena. Že samo ime,
ki ga uporabljajo v Evropi - »safety judo« - nam
pove, da je na prvem mestu varnost. Tako so
prepovedani nasledniji prijemi:
•	prijem okoli vratu z obema rokama (pove-
čana možnost poškodbe),
•	požrtvovalni meti (to so meti, kjer se tekmo-
valec, ki met izvaja, prvi vrže na tla in s svojo
težo oziroma rotacijo vrže nasprotnika), ker je
tu kontrola tekmovalca, ki met izvaja, slabša in je
s tem povečana možnost za poškodbe,
•	davljenje,
•	vzvodi.
Zelo pomembno je tudi, da se tekmovalci raz-
delijo po sposobnostih med sebi enake. Podobno
kot razvrstitev po prijavljenem rezultatu v speci-
alni olimpiadi. Drug pomemben dejavnik pa je
razvrstitev po teži in seveda po spolu.
Zelo pomemben za samo izvedbo tekmovanja,
zlasti z vidika varnosti, seveda pa tudi z vidika
enakih možnosti za dosego rezultata, je trening,
ki je praviloma pred vsakim tekmovanjem. Na
tem treningu tim trenerjev določi tekmovalne
skupine in se pomeri s posameznimi tekmovalci,
ki morda izstopajo iz določene skupine.
Tako tekmovalci, ki imajo težave z ravno-
težjem, oziroma, si morajo pri normalni hoji
pomagati s pripomočki, tekmujejo tako, da borbo
pričnejo »s kolen«. Enako velja za tekmovalce, ki
v stoječem položaju težko kontrolirajo svoje gi-
banje in seveda (kar je še bolj zahtevno) gibanje
nasprotnika. Skratka, teži se k čim večji kontroh
in s tem seveda tudi varnosti.
Po pripovedovanju glavnega koordinatorja
Bena van der Enga so imeli lani na Nizozemskem
po 1.400 borbah le dve poškodbi, ki sta zahtevali
resnejšo zdravstveno obravnavo (zvin komolca,
zvin kolena).
V tekmovalnem delu seminarja je vse prisotne
navdušil že v uvodu omenjeni 71-letni Dik Koene,
oseba z Downovim sindromom in mojster juda
1. dan. Prepričljivo je zmagal v svoji kategoriji in
požel simpatije vse publike v dvorani. Zanimivo
je bilo doživeti treninge, ki so potekali teden dni
pred tekmovanjem in smo se jih udeleževali tudi
trenerji. Trenerji smo bili navdušeni nad občut-
kom za borbo, prostor in čutenje partnerja, ki so
ga pokazale osebe s posebnimi potrebami. Oseb-
no sem imel priložnost vaditi s fantom, ki je imel
ob svoji prizadetosti še drugo težavo - slepoto.
Vendar ga vse to ni oviralo, da ne bi zelo dobro
izvajal tehnik v parterju (kontrola telesa, kontrola
partnerja, obračanje, »iskanje težišča« ...).
Ob osebah z motnjo v duševnem oziroma
telesnem razvoju je bilo veliko tekmovalcev slepih
ali na vozičkih in s kombiniranimi motnjami. Tako
so na primer slepi osebi spremljevalci zgolj poma-
gali do nasprotnika. Po prijemu pa sta nato ob
sodnikovih navodilih sama nadaljevala borbo.
271
TOMO DADIČ
POSEBNOSTI PRI TRENIRANJU
Cilji in zahtevnost izvajanih prijemov pri judu za
osebe s posebnimi potrebami so postavljeni na
raven, prilagojeno sposobnostim posameznika.
Zagotovo velja, da treniranje juda pozitivno vpliva
na telesne in psihične sposobnosti posameznika.
Že po nekaj uvodnih treningih smo prišli do
zanimivih spoznanj, zlasti pri doživljanju svojega
telesa v prostoru in pri doživljanju, čutenju nas-
protnika. Mogoče bi prijeme pri določenih vajah
najlažje primerjali s plesom, pri katerem se ple-
salca prav tako čutita med sabo. Čeprav nekateri
težko stojijo oziroma niso pokretni, se lahko v
parterju (na tleh) plazijo, kotalijo, vlečejo, prete-
gujejo ... Vse navedene vaje lahko delajo sami, s
partnerjem ali v skupini. Skratka, elemente juda
(mete, končne prijeme ...) dodajamo do stopnje,
ki jo je posameznik sposoben doseči. Tako je na
primer simulacija borbe v parterju ta, da eden
od partnerjev, ležeč na trebuhu, stiska večji kos
spužve ali žogo, medtem ko mu jo drugi poskuša
iztrgati. To vajo lahko izvajata tudi dve nepokretni
osebi, ki sta sicer na vozičku. Lahko bi rekli, da
se da trening juda prilagoditi tudi za osebe, ki se
zelo težko gibljejo ali so celo nepokretne. Ob giba-
nju po blazini (kotaljenje, vlečenje, padanje na
mehko blazino ...) doživlja človek ugodje in spro-
stitev. Med treningom se ob vseh telesnih in psihič-
nih dogajanjih pri posameznikih dogaja še cel kup
procesov v skupini. Skupina (med treningom)
vpliva na posameznika in narobe, kar nam ponuja
priožnosti za razvijanje in spodbujanje dejanj, ki
jih posameznik v življenju težje obvladuje. Hkrati
pa se ponuja priložnost blaženja nezaželenih
reakcij (agresije, sebičnosti ...). Claude Combe,
ki je prvi v Evropi začel trenirati judo s populacijo
oseb s posebnimi potrebami, pojmuje judo kot
psihoterapijo — »uravnoteženje vseh psihofizičnih
funkcij«.
PREDLOGI
Moji predlogi se nanašajo na tri področja,
a) Praktično delovanje:
•	razširiti dejavnost (juda) na ostale regije (v
ustanavljanju je nova sekcija v Ljubljani),
•	pridobiti in izobraziti čim večje število pro-
stovoljcev, ki bi želeli sodelovati pri dejavnostih,
•	v dejavnosti privabiti čim širši spekter stro-
kovnjakov s področij, ki obravnavajo to tematiko
(Fakulteta za šport. Pedagoška fakulteta. Visoka
šola za socialno delo ...),
•	za sodelovanju in pomoč pri izvedbi dejav-
nosti (zlasti juda) pridobiti zainteresirane pro-
stovoljce med judoisti, ki se z judom ne ukvarjajo
več tekmovalno,
•	za treniranje »juda za osebe s posebnimi
potrebami« pridobiti dodatna znanja pri strokov-
njakih v tujini, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo že
dlje časa,
•	pripraviti seminarje z udeležbo tujih strokov-
njakov za strokovne delavce in s tem detabuizirati
ukvarjanje z judom za to populacijo,
•	v največji mogoči meri spodbujati vključe-
vanje oseb s posebnimi potrebami v običajne
športne kolektive. K tej problematiki je treba pri-
stopiti z občutkom in zagotoviti vse potrebne
pogoje (varnost vadbe, odnos do drugačnosti...).
•	spodbuditi interes pri Judo zvezi Slovenije
za sprejem segmenta juda za osebe s posebnimi
potrebami kot svojega (prvi korak je narejen -
ustanovitev tričlanske komisije, seja december
2000),
•	prevod in sprejetje tekmovalnih pravil za
populacijo oseb s posebnimi potrebami (predvi-
doma februar 2001),
•	izobraziti trenerski in sodniški kader v Slo-
veniji.
b)	Predlogi, ki se nanašajo na teorijo obravna-
vanih pojavov, metod socialnega dela in športa:
Vloga športa kot orodja je v socialnem delu
dokaj slabo obravnavana. Sam sem teoretski ok-
vir za dejavnosti, ki jih vodim v svoji ustanovi,
našel v socialnem kulturnem delu. Trdno sem
prepričan, da ima športna aktivnost velik pomen
v življenju vsakega posameznika. Seveda velja to
tudi za osebe s posebnimi potrebami. To doka-
zujejo tudi rezultati opisane raziskave.
Pomembno dejstvo je tudi, da šport kot feno-
men ne pripada absolutno samo eni znanosti.
Kakor so vse vede interdisciplinarne, je mogoče
tudi v socialnem delu najti elemente športa in
narobe. Seveda je treba za širše priznanje vloge
socialnega dela v športu izvesti več raziskav in
jih predstaviti v športnih publikacijah. Na Visoki
šoh za socialno delo je treba predstaviti čim več
projektov, ki vsebujejo šport kot socialnodelavsko
orodje, in tako doseči sinergijski učinek, »ko 1 +
1 ne bo 2, temveč 3«.
c)	Predlogi glede nadaljnjega raziskovanja:
•	prizadevati si za povezavo med strokovnjaki
Fakultete za šport in Visoke šolo za socialno delo.
272
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
•	raziskati vpliv športa pri reševanju različne športno tematiko in narobe,
socialne problematike,	• pomen publiciranja v strokovnih in poljud-
•	pomen vnosa socialnodelavskih pojmov v nih publikacijah.
LITERATURA
Berčič, h. (1983), Vpliv večmesečne programirane kineziološke rekreacije na nekatere karakteristike
psihosomatičnega statusa telesno prizadetih oseb. Zagreb: Fakultet za fizičku kulturu.
Berčič, H., AŽman, D., Šavrin, R., Tušak, M., Veličkovič-Perat, M., Vute, R. (1966), Šport in športna
rekreacija v funkciji kakovosti življenja telesno prizadetih. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za šport. Inštitut za kineziologijo.
Berčič, H., Tušak, M., Karpliuk, D., (1999), Šport v funkciji zdravja odvisnikov. Ljubljana: Univerza
v Ljubljani, Fakulteta za šport. Inštitut za kineziologijo. Inštitut za šport.
Barič, m. (1998), Analiza igre malega nogometa pri osebah z zmerno motnjo v duševnem razvoju.
Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Bertičevič, N. (1999), Mislio sam da ču umrijeti. Zagreb: Sportske novosti št.12950
Brandon, A. in D. (1992), Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami.
Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Capobianco, r.. Cole, D. A. ( 1960), Social behaviour of mentaly retarded children. /. Mental Deficiency,
64: 638-51.
Cooper, D. (1987), Psihiatrija i antipsihiatrija. Zagreb: Naprijed.
Dadič, T. (1996), Ko veščina postane zdravilo. Zdravje, 6.
—	(1999), Borilni športi in osebe z motnjo v duševnem razvoju IL Naš zbornik, 4.
—	(2000). Šport kot orodje socialnega dela in bogatitve življenja uporabnikov v obalnih delavnicah
za delo pod posebnimi pogoji. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
—	(2001), Judo in osebe s posebnimi potrebami. Zdravje, 251.
Došler, R. (1999), Karate kot borilna spretnost. Naš zbornik, 2.
Dragoš, S. (1995), Kako. Socialno delo, 34, 1.
Dragoš, S., Flaker, V, Urek, M. (1996), Priročnik za izdelavo praktične naloge. Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo.
Eichtaedt, k., Lavay, b., (1992), Physical Activity for Individuals with Mental Retardation. Ilinois:
hkb.
Flaker, V. (1998), Odpiranje norosti. Ljubljana: Založba /*d.
Frankl, V. E. (1994), Volja do smisla. Celje: Mohorjeva družba.
Classer, W. (1994), Kontrolna teorija. Ljubljana: Texsus.
Goffman, E. (1991), Stigma. Časopis za kritiko znanosti, XIX, 138/139.
JuRišič, B. (1996), Učinek specialne olimpiade na socializacijo oseb s posebnimi potrebami: Povzetek
raziskave, narejene v ZDA. Naš zbornik, 4.
273
TOMO DADIČ
Kane, J. E., (1972), Fizička aktivnost i psihološki razvoj hendikepiranih. Beograd: Nolit.
Kladnik, T., Knific, B. ( 1992), Skupine mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose. Piran,
Koper: Program za ministrstvo za zdravstvo, družino in socialno varstvo Republike Slovenije.
Knific, B. (1999), Skupina mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose. V: Prva slovenska
konferenca o odvisnosti. Ljubljana: Koordinacija Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti
pri Ministrstvu za zdravstvo Republike Slovenije (45).
Lačen, M. (1993), Pridružite se svetu zmagovalcev. Naš zbornik, 1.
-	(1996), Duh, blišč, pogum. Naš zbornik, 4: 29.
-	( 1997), Gibalna vzgoja, šport, specialna olimpiada. V: Zbornik prispevkov o psihomotoriki in gibalni
vzgoji. Ljubljana.	•
-	(1999), Borilni športi in osebe s posebnimi potrebami. Naš zbornik, 3: 35.
Mesec, B. ( 1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
MusEK, J. (1982). Osebnost. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum.
Neuman, Z. (1984), Ljudje z zlomljeno hrbtenico. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Poštrak. M. (1994), V znamenju trojstev. Socialno delo, 33, 4.
-	(1996), Socialno kulturno delo. Socialno delo, 35, 5.
Prančič, a. (1996), Judo kot sredstvo in cilj. Slovenski judo, 3.
Ramovš, J. (1990 a), Doživljanje, temeljno človekovo duliovno dogajanje. Ljubljana: Založništvo
slovenske knjige.
-	( 1990 b), Sto domačih zdravil za dušo in telo 1. Celje: Mohorjeva družba.
Rugelj, j. (1981), Dolga pot. Ljubljana: Repubhški odbor rdečega križa Slovenije.
Skalar, V. (1999), Osebe s posebnimi potrebami: Konceptualne iztočnice. Sodobna pedagogika,
1.
Sozzi, G. (1994), Ragazzi difficili? Cremona: Centro di Formazione Professionale e Centro Socio
Educativo di Cremona.
Šugman Bohinc, L. (1994), Socialno kulturno delo. Socialno delo, 33, 4.
VuTE, R. (1999), Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora.
Walker, G. H. (1950), Social and emotional problems of the mentally retarded child. /. Mental
Deficiency, 55: 132-138.
274
Urban Kordeš, Helena Jeriček
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
SPREMEMBA PERSPEKTIVE
ALI ZAKAJ SE POSTAVITI NA GLAVO
Narava in potek človekovega spoznavanja prek
zaznavnih procesov sodita med poglavitne epi-
stemološke teme, hkrati pa se tega vprašanja lote-
vajo tudi psihologija, antropologija, nevrofizio-
logija, biologija in kognitivna znanost. Če povza-
memo razhčne razlage odnosa med organizmom
in okoljem, lahko ugotovimo, da so do prve
tretjine tega stoletja prevladovale razlage, ki so
priznavale splošen odnos med zunanjim, »obje-
ktivnim« svetom in tem, kar človek zaznava in
spoznava, torej subjektivnim (ob redkih ideahstič-
nih in solipsističnih teorijah, ki so povsem zani-
kale obstoj zunanjega sveta in zavzemale stahšče,
da »vse« obstaja v človekovi »glavi« oz. »psihi«).
Te razlage implicirajo delitev sveta na zunanjega,
objektivnega, in notranjega, subjektivnega. Člo-
vekovo spoznavanje je spoznavanje zunanjega,
kar je ločeno od subjekta oz. tistega, ki spoznava.
Vsakršno spoznavanje je potemtakem bolj ali
manj natančen odsev objektive resničnosti; izre-
kanje trditev pa je izrekanje o zunanjem in ob-
jektivnem.
Prevladujočo metodo, na podlagi katere je
utemeljena miselnost Zahoda, lahko opišemo s
tremi elementi: vzrok-(algoritem)-posledica.
Gre za kavzalno-logično raziskovanje, pri katerem
lastnosti raziskovalca ne smejo vplivati na pred-
met raziskovanja, sicer to raziskovanje ni znanst-
veno (oz. objektivno). Narava je po tej »logiki«
pojmovana kot mehanizem, sestavljen iz ločenih
delov in podvržen kavzalno-logičnim zakonito-
stim.
S pomočjo omenjenega triadnega modela
(vzrok, algoritem, posledica) lahko razložimo
procese, ki jih Heinz von Foerster ( 1991 ) imenuje
trivialni stroj ali sistem. Njegove značilnosti so:
•	sintetična določljivost, kar pomeni, da lahko
trivialni stroj ali sistem izdelamo, zgradimo in
razgradimo;
•	analitična določljivost: s poizkusi lahko dolo-
čimo, izračunamo algoritem transformacij;
•	neodvisnost od lastne zgodovine: pretekle
operacije nimajo nobenega vpliva na potek poz-
nejših operacij, kar pomeni, da pri enakem inputu
dobimo vselej enak output;
•	napovedljivost; odnos med inputom in out-
putom je znan in nespremenljiv, zato lahko na
podlagi konkretnega inputa natančno predvidimo
output.'
Kaj je skrito v ozadju tega (še vedno prevladu-
jočega) načina raziskovanja? Glavna značilnost
tega metodološkega pristopa je, da se raziskovalec
oz. opazovalec umakne, distancira, loči oz. dvigne
nad predmet, ki ga opazuje oz. raziskuje, in misH,
da je to, kar vidi, nekaj objektivnega in zunanjega.
Ta predpostavka implicira, da spoznano ni od-
visno od načina spoznavanja oz. od strukture
spoznavnega mehanizma. Toda kot bomo videh
v nadaljevanju, to ni čisto res. Naše spoznavanje
je pogojeno oz. odvisno od kognicijskega/spo-
znavnega aparata in tudi kognicijski aparat se z
našim spoznavanjem spreminja.
Z razvojem znanosti, ki se ukvarja s kognitiv-
nimi oz. spoznavnimi procesi, se kaže, da logično-
kavzalni način raziskav ne zadošča več. Zakaj?
Ker gre za anologon očesu, ki gleda (preučuje)
samo sebe. Že Kant je opozarjal, da psihologija
ne more biti empirična znanost, ker se njen
predmet v trenutku, ko ga začnemo raziskovati,
spremeni.
Tudi tradicionalno teorijo komunikacije^ s
shemo pošiljatelj (oddajnik)—komunikacijski
kanal-sporočilo (informacija)-sprejemnik lahko
uvrstimo v kavzalno-logični model spoznavanja.
Komunikacija oz. pogovor se »vzpostavi«, ko
275
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
pošiljatelj pošlje prejemniku informacijo, katere
pomen je zaobsežen v njej sami. Pošiljatelj ima
namen prejemniku sporočiti oz. posredovati neko
misel, ki govori o objektivnem ali o subjektivnem
svetu, sprejemnik sprejeme signale, jih dekodira
in jim da svoj pomen (jih interpretira). Prvi
problem, ki si ga ob tako opredeljeni komunikaciji
zastavimo, je, ah gre pri komunikaciji resnično
za prenašanje informacij drugemu. Drugo vpra-
šanje pa je, ali lahko komunikacijo raziskujemo
in opisujemo kot trivialni sistem.
ALI JE KOMUNIKACIJA
TRIVIALNI SISTEM?
Da bi lahko odgovorih na vprašanje, se moramo
preseliti na področje kognitivne psihologije, kjer
so v drugi tretjini tega stoletja vzniknile nove
razlage spoznavnega procesa. Eksperimenti Adel-
berta Amesa ml. so poštah osnova konstrukti-
vistični teoriji, ki ne zanika obstoja zunanjega
sveta (kot se ji pogosto pripisuje), ampak meni,
da predmeti ne obstajajo neodvisno oz. ločeno
od zaznavajočega organizma. Ames meni, da se
svet posameznika ustvarja/nastaja pri ravnanju
z okoljem. Podobno razmišljata Ittelson in Kilpa-
trick ( 1973, po Sugman Bohinc 1996), saj menita,
da je najbolj smiselna razlaga razhčnih eksperi-
mentov o načinu vidnega zaznavanja ta, da opa-
zovalec nezavedno povezuje dražljajske oblike
(to, kar vidi) z neke vrste povprečjem preteklih
posledic dejanj, ki so v zvezi s to obliko. »Izbrana«
zaznava je tista, ki ima najboljšo napovedno
vrednost za delovanje in uresničevanje namenov
organizma.' Ittelson in Kilpatrick trdita, da vsi
eksperimenti kažejo, da zaznava ni končen, »ob-
jektiven« oz. »absoluten« odsev resničnosti oz.
tega, kar je. Zaznava je bolj napoved, človekov
konstrukt, ki predstavlja najboljšo možno pred-
stavo sveta, ki bi človeku omogočila najboljšo
izvedbo namenov delovanja. To pomeni, da je
zaznani predmet neločljivi del zaznavne funkcije.
Povedano drugače, predmet in zaznava sta del
iste stvari. Če je spoznavanje konstrukcija, stva-
ritev, ki nastane s konstrukcijskim procesom, in
ne »registracija« »zunanjega« sveta, potem se
lahko s spreminjanjem tega procesa spremeni člo-
vekovo spoznavanje. Posledica tega je, da se pro-
ces spoznavanja in spoznano (rezultat spoznava-
nja) »sestavita«. Svet se nenehno rojeva in spre-
minja skoz spoznavanje. Svet torej ni nekaj
statičnega, temveč je nenehno porajanje. A kako
naj si predstavljam svet kot porajanje?
Za pomoč pri razumevanju omenjenih spo-
znanj se lahko obrnemo na biologa in nevrofizio-
loga H. R. Maturano in F. J. Várelo (1980; 1998),
ki svojo razlago utemeljujeta s prepoznavanjem
in upoštevanjem krožnosti spoznavnih procesov.
Podobno tudi Husserl v svoji fenomenologiji ne
ločuje resničnosti in spoznavanja, ampak ju
obravnava v dinamični povezanosti. »Ta krožnost,
ta povezanost med delovanjem in izkušnjo, ta
nedoločljivost med določenim načinom bivanja
in sliko, ki jo ustvarimo o svetu, nam pravi, da
sleherno spoznavno dejanje poraja svet.« (Matu-
rana, Varela 1998: 21.) Maturana in Varela trdita,
da je vsako spoznavanje ne samo doživljanje,
ampak tudi delovanje. »Spoznavanje namreč,
tako meniva, ni reprezentacija sveta, ki je tam
zunaj, temveč nenehno porajanje sveta skoz sam
življenjski proces.« (Op. cit.: 7.) Avtopoetska teo-
rija (katere tvorca sta ta avtorja) zanika klasično
predstavo o delovanju kognicijskega sistema, za
katero je značilno, da razume njegovo delovanje
kot preslikovanje zunanjega sveta v notranjega,
čemur sledi odziv (output). Namesto tega pred-
lagata dinamičen pogled na spoznavanje, ki je
stalen proces iskanja stabilnosti ob nenehno spre-
minjajočem se okolju (Stein 1997). Trdita, da
naloga kognicijskega aparata ni preslikovanje
(zunanjega) okolja v notranja stanja, ampak vzdr-
ževanje organizmove (in svoje) notranje dinamič-
ne stabilnosti. Živ sistem je po njunem mnenju
operacijsko zaprt (njihova organizacija, tj., odnos
med sestavinami sistema je konstanta), kar
pomeni, da se odzivi na perturbacije'^ dinamično
določajo znotraj sistema. Glavna značilnost žive-
ga sistema je, da se samoizgrajuje, samoproizvaja,
da sam ohranja svojo samoizgrajevalno (avtopo-
etsko) naravo. Spremembe strukture so podreje-
ne vzdrževanju lastne organizacije. Mogoč obseg
sprememb strukture posameznega živega sistema
in vrsta sprememb v okolju, na katere se sistem
odziva, sta določeni z njegovim trenutnim stan-
jem, ki je posledica celostne zgodovine živega sis-
tema. Spremembe v okolju lahko sprožijo spre-
membo strukture, lahko pa tudi ne, odvisno od
tega, ali trenutno stanje strukture sistema to dopu-
šča oz. ali rabi vzdrževanju njegove organizacije.
Kognicijski aparat lahko tako v enem trenutku
določen impulz uporabi, ker mu to pomaga pri
ohranitvi notranje stabilnosti, v drugem pa ne.
Laing (po Spencer-Brown 1973) predlaga, da bi
276
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
tO, Čemur navadno rečemo empirični podatki
{data, dano), dosti bolj upravičeno imenovali
capta (pobrano). Lahko bi rekli, da kognicijski
aparat ves čas »predlaga« svet, s tem da izbira
vrsto sprememb, ki jih bo upošteval pri konstruk-
ciji. Preživeti se posreči tistim organizmom, ki
izbirajo^ take perturbacije, da pomagajo pri ohra-
njanju dinamične stabilnosti sistema.
Navedena spoznanja lahko ilustriramo z ne-
katerimi nevrofiziološkimi odkritji.
Maturana in Varela v knjigi Drevo spoznanja
(1998) navajata primer enostavnega eksperimen-
ta, ki ga je prvi opisal Otto von Guericke leta
1672. Vzamemo dva svetlobna vira (enega z na-
vadno belo svetlobo, drugega z rdečo) in ju name-
stimo tako, da se svetlobna snopa sekata. V prese-
čni žarek postavimo predmet, lahko tudi roko.
Senca, ki jo vidimo na steni, je zeleno modra.
Kako to, da smo dobili zeleno modro senco, ko
pa smo se nadejali le bele, rdeče, ali mešanice
rdeče in bele (rožnate) barve? Navajeni smo
misliti, da je barva lastnost predmetov in svetlobe,
ki jo odbijajo. Če torej vidim zeleno modro senco,
je to zato, ker prihaja v moje oko svetloba zeleno
modre barve. Če bi izmerili valovno dolžino, bi
ugotovili, da je v senci svetloba razpršena tako,
kakor je značilno za belo svetlobo. Maturana in
Varela sklepata, da barva ni lastnost stvari in da
je naše doživljanje sveta barvnih predmetov neod-
visno od sestave valovnih dolžin svetlobe, ki priha-
ja od tega, kar vidimo. »Namesto tega rajši skušaj-
mo doumeti, da doživetje barve ustreza določene-
mu vzorcu stanj aktivnosti v živčnem sistemu, ki
ga določa njegova struktura.« (Op. cit.: 18.)
Drugi primer je očesna zenica, ki se nenehno
premika, tudi ko se nam zdi, da opazujemo
določeno sliko popolnoma pri miru. Fiziologi
razlikujejo večje gibe, imenovane sakade (hitre
spremembe pogleda, med katerimi oko ostane
statično približno 2000 milisekund) in tremor,
imenovan micronystagmus. To pomeni, da vidimo
shko vsak trenutek pod razhčnim zornim kotom
in da se aktivacijsko stanje mrežnice stalno spre-
minja. Naša izkušnja pa nam govori, da imamo
pred seboj popolnoma mirujoč predmet in da ga
vidimo ves čas iz enake perspektive.
Tretje odkritje je povezano z delovanjem živ-
čnega sistema. Nevroznanstveniki ugotavljajo, da
je centralni živčni sistem sestavljen holografsko^,
kar pomeni, da sprememba stanja enega gradnika
(nevrona) lahko vpliva na spremembo stanja
velikega števila nevronov (vsega sistema). To
pomeni, da vsako spoznavno dejanje spremeni
strukturo celotnega kognicijskega aparata.
Končna sklepa zapisanega sta: ( 1 ) proces spo-
znavanja ni samo pasivno sprejemanje informacij
o zunanjem svetu, ampak aktivno ustvarjanje; (2)
naše spoznavanje je pogojeno oz. odvisno od
kognicijskega aparata in kognicijski aparat se z
našim spoznavanjem spreminja.
KAJ POMENIJO TA
(DRUGAČNA) SPOZNANJA
ZA PROCES KOMUNIKACIJE?
Če poteka komunikacija med dvema živima,
operacijsko zaprtima sistemoma, potem veljajo
zanjo opisane zakonitosti spoznavanja. Komuni-
kacija je namreč vrsta spoznavanja. Zato moramo
spoznanja, ki smo jih opisah, upoštevati pri obra-
vnavi komunikacije.
Shema pošiljatelj—kanal—sprejemnik je spre-
jemljiva za vzročnoposledični način raziskovanja
in gledanja na svet, v nenehno porajajočem se
svetu pa z njo ne moremo opisati celotnega komu-
nikacijskega procesa. Zakaj? Omenjena shema
razgradi proces komunikacije na komponente in
predvidi njegov algoritem, obravnava ga neod-
visno od prejšnjih operacij in na podlagi inputa
predvidi output - obravnava ga kot trivialen si-
stem. V komunikaciji med dvema človekoma ni
nikoh tako. Komunikacija (verbalna ali neverbal-
na) je odvisna od preteklih izkušenj in komunika-
cij, ne moremo je napovedati vnaprej in jo težko
ujamemo v obrazec. Poleg tega sta udeleženca v
komunikaciji dva živa, netrivialna sistema, ki
spoznavata (delujeta) na način, kakor smo opisali
zgoraj, zato tudi komunikacije ne moremo
obravnavati algoritemsko kot trivialen sistem.
Zavajajoča sta tudi izraza sprejemanje in od-
dajanje, ker pripisujeta oddajniku aktivno vlogo,
sprejemniku pa pasivno. Proces komunikacije ni
oddajanje in sprejemanje vsebine, ampak njeno
soustvarjanje. Pri sprejemniku ne gre za spreje-
manje pomena - kot česa danega (kakor pogosto
mishmo), ampak za njegovo ustvarjanje, kar je
izrazito aktiven proces. To lahko razumemo, če
upoštevamo Batesonovo (1979) pojmovanje infor-
macije, ki - v nasprotju s Shannonovim - informa-
cijo pojmuje kot razliko, ki povzroči razliko. Iz
tega izhaja, da komunikacija ni prenašanje vse-
bine, temveč stalno poskušanje, povzročati razlike
oz. spremembe v kognicijskem aparatu. Drugi je
277
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
tisti, ki določi/odloči, ali bo neka sprememba v
okolju (besede, vedçnje) postala informacija ali
ne. Če kognicijski aparat prepozna spremembo
(dogodek) kot ugodno za ohranjanje svoje stabil-
nosti, jo uporabi za sprožitev spremembe; če ne,
razlika/sprememba v njem ne povzroči spremem-
be. Tako so besede ah dejanja drugega (lahko)
sprožilec sprememb v kognicijskem aparatu, ne
pa njihov vzrok.
Ne »oddajnika« ne »sprejemnika« ne moremo
ločiti od vsebine, ki jo govorita, saj sta del te vse-
bine, ki ju ne samo določa, ampak tudi spreminja.
Komunikacija je zaključen proces stalnega nasta-
janja in spreminjanja, ki ga ne moremo izolirati
in razstaviti na posamezne segmente, saj s tem
zgrešimo njegovo bistvo.
Če sledimo tej »logiki«, potem cilj komunika-
cije ni uspešno (jasno, razločno ...) prenašanje
informacij, temveč je iskanje možnosti, kako bi
udeleženca (drug v drugem) povzročila spre-
membo oz. razliko. Zavreči je treba idejo, da
prenašamo objektivne pomene in da je kvahteta
komunikacije odvisna le od »jasnosti izražanja«.
Po Watzlawicku »vsaka komunikacija izhaja iz
interaktivnih procesov«, za opazovanje komuni-
kacije pa niso tohko pomembna dejanja posame-
znih udeležencev, nosilcev, ampak odnosi med
njimi.
Ko govorimo o komunikaciji kot o ustvarjanju
spremembe, se morda zdi, da se naša definicija
ne ujema z Watzlawickovo tezo, da je »nemogoče
ne-komunicirati«. Vendar ni tako. Watzlawick je
hotel s svojo tezo povedati, da ima lahko vsak
akt, vsako dejanje (tudi na primer zavračanje od-
govora) svojo komunikacijsko vrednost, oziroma,
da vsako dejanje pri udeležencih sproži nastanek
pomena. Seveda pa določeno dejanje (komuni-
kacijski akt) lahko spodbudi k ustvarjanju spre-
membe v udeležencih komunikacije, lahko pa
sproži potrditev »že znanega« in tako pomaga
ohranjati »status quo«. Molk žene, ki sicer navad-
no neprestano klepeta, ima lahko za moža veliko
komunikacijsko-sporočilno vrednost (lahko celo
večjo kakor njene besede), medtem ko molk mol-
čeče ženske po dolgih letih druženja lahko zgubi
vso sporočilnost - ne ustvari nobene razhke pri
moževem dojemanju situacije.
KAKO OBRAVNAVATI
KOMUNIKACIJO?^
Zapisali smo, da je komunikacija proces stalnega
porajanja in nastajanja, v katerem se tako vsebina
kot tudi akterja nenehno spreminjata. Če je to
res, zakaj tega spreminjanja med vsako komuni-
kacijo ne opazimo?
Človek v procesu spoznavanja - ki je glavni
proces, skoz katerega (kakor smo že omenili)
deluje - ocenjuje, preračunava resničnost oz.
opise resničnosti. Nevrofiziološka razlaga govori,
da dobijo čutne celice organizma na podlagi
dražljajev iz okolja le informacijo o jakosti
(kvantiteti) in lokaciji dražljaja, ne pa tudi o
njegovi naravi, kvaliteti. Gre za t. i. načelo nedifen-
ciranega vkodiranja, na podlagi katerega lahko
sklepamo, da vsak posameznik da pomen (vse-
bino) dražljaju. Drugo pomembno dejstvo, ki ga
ugotovita že Ittelson in Kilpatrick (po Šugman
Bohinc 1996), pa je, da človek neznano zunanjo
konfiguracijo, ki oddaja enako mrežnično obliko
kakor druga pojavna forma, s katero je vajen rav-
nati, zazna kot znano konfiguracijo. Kar pomeni,
da čutila živih organizmov zaradi biološkega
preživetja (oz. principa samoizgrajevanja, samo-
proizvajanja) delujejo kot sistem redukcije in
poenostavljanja (tega, kar shšijo, vidijo). Gre za
to, da kognicijski aparat omogoča odziv na samo
nekatere perturbacije, in sicer na zanj optimalne.
Posledica te selekcije je oženje organizmovega
sveta. To oženje poteka asimptotično do določe-
ne, optimalne meje. Z oženjem si organizmi ust-
varjajo trden in stabilen svet. Kognicijski sistem
specializira na »izbrane« perturbacije. Specializa-
cijo občutimo tako, da nam svet in drugi ljudje
oz. to, kar govorijo in to, kar predstavljajo, postaja
vse bolj znano in domače. Domačnost (familia-
rity) ima dva aspekta, ki ju bomo v nadaljevanju
podrobneje obdelali. Na nevrobiološkem podro-
čju se ta proces kaže kot vedno večje zapiranje
kognicijskega sistema samega vase. Že minimalna
sprememba okolja (sprejemljiva za sistem) pri-
pelje do vzpostavitve stabilnosti. V nevrologiji je
za to uveljavljen izraz zapolnjevanje (fill-in).
nujnost domačnosti
Domačnost (znan svet, drugi) je krožno povezana
z redukcijo, intencionalno selekcijo, ki je nekaj
nujnega in potrebnega, saj omogoča nadaljevanje
278
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
avtopoetske organizacije in stalnost njenega delo-
vanja. Domačnost nam omogoča uspešno delo-
vanje in odzivanje na (omejen) spekter spre-
memb. Pomeni tudi, da smo si naredili (ustvarili)
svet, v katerem poznamo pravila, lahko predvi-
dimo dogodke, poznamo mehanizme delovanja,
hkrati pa se v njem varno gibljemo, sporazume-
vamo in razumemo. V komunikaciji to pomeni,
da so akcije sogovornika znane in predvidljive.
Ko se pogovarjam z znanim drugim, ni (ne more
biti) nezveznih skokov spoznavanja.
Jezik je po avtopoetski teoriji glavno »področje
medsebojnega orientiranja« (Winograd, Flores
1986: 50.). Naše govorjenje je odsev našega živ-
ljenja, doživljanja, ne pa tega, kar se zgodi iz
perspektive drugega. Maturana in Varela menita,
da »v mreži jezikovnih interakcij, v kateri se
gibljemo, vzdržujemo nenehno opisno krožnost,
ki jo imenujemo 'jaz'. Omogoča nam ohranjati
našo jezikovno operacijsko skladnost in našo pri-
lagojenost na področju jezika.« (Maturana, Varela
1998: 231.)
Primer domačnosti:
Bil je dan njune zlate poroke. Ves dan sta bila
zaposlena s praznovanjem in z množico sorod-
nikov in prijateljev, ki so jima prihajah voščit.
Zato sta bila hvaležna, ko sta proti večeru
lahko, sama na verandi, opazovala sončni
zahod in počivala po napornem dnevu. Stari
mož je nežno pogledal ženo in rekel: »Agata,
vesel sem te.« »Kaj si rekel?« je vprašala stara
gospa.
»Veš, da slabo slišim. Povej glasneje.«
»Rekel sem, da sem te vesel.«
»Že prav,« je odvrnila in zamahnila z roko.
»Tudi jaz sem te sita.« (Mello 1990: 94.)
In še:
Žena možu, zatopljenemu v časopis: »Nič več
se ti ni treba mučiti in govoriti mhm. Že pred
desetimi minutami sem nehala govoriti.« (Op.
cit.: 95.)
omejitve, ki jih prinaša domačnost
Drugi vidik znanega, trdnega in domačega sveta
je ujetost vanj. Domač svet ni naklonjen spozna-
vanju »novega«. Domačnost se boji neznanih in
novih stvari oz. jih ignorira ter vse neznano inter-
pretira z znanim. Posameznikov svet se zapre in
ne dopusti, da bi vanj prodrlo kaj novega. Človek
se v domačem svetu počuti varnega, saj ve (bolj
ali manj), kaj ga čaka oz. kaj lahko pričakuje. To
je posledica vse večje zaprtosti organizma, ki se
usmerja v znano, išče v znanem, in vse, kar zazna,
»uporabi« za potrjevanje svoje strukture (sveta).
V končni fazi nas takšno oženje in zapiranje vase
pripelje v odmaknjeno lebdenje, v katerem stvari,
dogodke in spremembe interpretiramo z že
znanim, predvidljivim. Organizem se vrti okoh
lastne osi, nemočen, da bi doživel kaj novega,
čeprav se tega praviloma ne zaveda. V komuni-
kaciji se to kaže kot ponavljanje, variiranje istih
vzorcev oz. modelov reagiranja, razmišljanja in
odgovarjanja na spremembe (razlike) v okolju,
česar pa se udeleženca običajno ne zavedata, saj
gre za avtomatizem. Akterja v komunikaciji nima-
ta občutka, da ždita v statičnem, nespremenljivem
svetu. Zdi se jima, da se dogajajo nove stvari in
da spoznavata nova dejstva o njih. To se najbolj
jasno kaže na jezikovnem področju.
Kadar se sprašujemo po vzrokih oz. razlagah,
imamo občutek, da odkrivamo nekaj novega.
Dejansko pa z odgovarjanjem na vprašanja (zakaj,
kako) stvari ali dogodke, ki bi lahko segali izven
meja znanega, ujamemo in jih kategoriziramo v
znane kategorije. Vprašanja nas vračajo v znani
(kavzalno-logični) svet, v katerem iz vprašanja
izhaja odgovor oz. kjer vprašanje že ponuja od-
govor. Vsako spraševanje je jezikovno spraševanje
in nas vrača v jezik, ki je v kavzalno-logičnem
svetu vzroka in posledice, kjer vladajo znani
zakoni in je vse razstavljivo. Spraševanje (kakšno
koli) je neuspešen poskus spoznavanja novega,
saj pomeni le vrtenje v krogu in potrjevanje
svojega (skonstruiranega) sveta in jezika.
KOMUNIKACIJA KOT NASTAJANJE,
PORAJANJE IN KOT NAZADOVANJE,
UMIRANJE
Ugotovimo lahko, da obstajata dva bistveno raz-
hčna načina komuniciranja: komunikacija, ki je
usmerjena v utrjevanje sveta, in komunikacija, us-
merjena v širjenje, spreminjanje sveta. Vprašanje,
ki bi si ga na tem mestu zastavil Bateson, je, ah se
pri obeh vrstah interakcije zgodi sprememba. Vze-
mimo najprej primer komunikacije, ki je usmer-
jena v oženje sveta. To je najbolj običajen in vsa-
kodnevno rabljen način komuniciranja z drugim
279
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
O znanih Stvareh. O njej ah v njej ne razmišljamo,
temveč delujemo avtomatsko. Pogojena je s prej-
šnjimi izkušnjami in vednostjo in rabi ohranjanju
in utrjevanju znanega sveta. Taki pogovori nam
ne morejo prinesti nič novega, saj so podobni
preurejanju stanovanja, v katerem živimo vse
svoje življenje.
Primer:
Sin pokhče mamo po telefonu.
»Živijo, mami!«
»O, živijo, prideš kaj domov?«
»Ne morem, že dva dni sem brez denarja
...«
Sin niti ne dokonča stavka, ko ga mama
prekine: »Saj sem ti rekla, da ne zapravljaj.
Pa me nikoli ne poslušaš. Ne morem razumeti,
da s svojo plačo ne moreš preživeti niti sebe.
Jaz živim skromno, vsak mesec se trudim, da
še nekaj malega prihranim, ti pa živiš, kot da
denar pobiram na cesti. Ne bom te več pod-
pirala, dovolj si že star!«
»Ja, prav imaš. Zdaj mi je postalo jasno,
da tako res ne gre več naprej, začel sem znova
...«
»Vedno mi govoriš, da je tokrat zadnjič,
toda potem narediš vedno isto stvar! Zaprav-
Ijivec si in lenuh! Izkoriščaš me, dosti mi je
tega!«
Jezna mama prekine pogovor, ko se iz
druge strani zasliši obupan sinov glas: »Pa ne,
podjetje je šlo v stečaj! V novi službi zahtevajo,
da imam obleko s kravato, in nimam denarja
zanjo!« Toda mame ni več na drugi strani.
Slutimo, da je sin poskušal ustvariti v mami
spremembo, poskušal ji je povedati nekaj novega,
nov razlog za denarno stisko. Skušal ji je (do)po-
vedati, da je začel delati v novi službi, ki ima
drugačne zahteve do uslužbencev. Mama, ki je
bila že ujeta v vzorec svoje interpretacije sinovega
obnašanja, mu ni pustila izraziti misli do konca,
ker je že po nekaj besedah »vedela«, za kaj gre.
Če mama ne bi bila ujeta v svoj svet, bi bila njuna
komunikacija bolj harmonična. Vzrok za pomanj-
kanje denarja je poiskala v svojem znanem svetu,
hkrati pa je iz kratkega sinovega govora ponovno
ugotovila, da je sin neposlušen, zapravljiv in neod-
govoren. Sin je za mamo znan, predvidljiv, čeprav
se mama tega ne zaveda. Sinovo govorjenje oz.
obnašanje v njej ni prebudilo razhke, ampak ji je
le utrdilo in potrdilo že izoblikovano sinovo
podobo (oz. predstavo, ki si jo je ustvarila v dolgih
letih). Ah to pomeni, da do spremembe ni prišlo?
Trdiva, da se je sprememba zgodila, vendar v na-
sprotno smer - v utrjevanje. Struktura maminega
sveta ne le, da je ostala enaka, ampak se je celo
utrdila (Foerster 1991). Posledica takega »spozna-
vanja« je vedno večja negibnost slike o drugem,
vedno večja oddaljenost oz. neusklajenost podobe
s trenutnim stanjem, položajem drugega. To je
pogost vzrok konfhktov, zlasti pa odtujevanja.
Kako lahko spoznavam drugega kot drugačnega
od sebe in kako naj ga ne zaprem v svoj svet, ko
pa si ga (drugega) vsakič znova »prikrojim«? Želja
po spremembi se pojavi ah v trenutku konfhkta
ali v trenutku, ko se zgodi skrajna stopnja domač-
nosti, ki se spremeni v svoje nasprotje. To je v
trenutku, ko smo tako togi, da se ne moremo več
primerno odzivati na možnosti in zahteve, ki nam
jih daje življenje. Ne samo to, naše reakcije niso
usklajene z dogodki v okolju in naš pogled ni spo-
soben zajeti širine sveta. Stalna pripravljenost na
spoznavanje novega in odprtost za sprejemanje
vedno drugačnega, spreminjajočega drugega za-
hteva vehko napora, časa in energije, zato udele-
ženca dostikrat ostaneta na pol poti, med nebom
in zemljo, neodločena, aH naj se postavita na glavo
ah ne. Glavni problem pa je - kako. Kako naj
predreta zaprtost, ujetost v kroženje okoh svoje
osi in se prebijeta do drugega, natančneje pove-
dano, do predstave o drugem, ki omogoča sklad-
no komunikacijo, do novega?
V članku je viden (in upava, da občuten) pos-
topen prehod v vse bolj oseben način pisanja, kar
utemeljujeva z dejstvom, da je komunikacija nekaj
notranjega, da zahteva osebno angažiranost. Kot
sva že omenila, je ne moremo obravnavati algo-
ritmično, odmaknjeno in ločeno.
KAKO NAJ BO KOMUNIKACIJA
USMERJENA V ŠIRJENJE SVETA?
Komunikacija, ki daje možnost širjenja, je podvig
par exellence. Zakaj? Od udeležencev zahteva,
da se podata iz znanega, iz običajnih vzorcev delo-
vanja in pustita za seboj vsaj enega od gradnikov
sveta - mnenja, predsodke, stahšča, kar sta se
naučila in kar so ju naučih, uspešne interakcije s
svetom. Gre za izstop iz sebe, iz znanega sveta, v
drugega, ki je skrivnosten in neznan. To pa ni
mogoče, če kot skrivnostnega, kot vedno spre-
minjajočega ne gledam tudi sebe.
280
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
Ena izmed bolj ali manj naključnih (in nasilnih)
poti izstopa iz znanega je šokiranje. Drugega pre-
senetim z (novo) informacijo, ki je ne more vklju-
čiti v znano, in ga »prisilim«, da zazna razHko.
Toda kar človeka spremeni enkrat (prvič), ni nuj-
no, da ga bo spremenilo drugič, zato je šokiranje
postopek, ki zahteva vedno nova presenečenja
in nove načine. Šok je npr. glavno sredstvo me-
dijev, še posebej reklame. Reklama si prizadeva,
da bi kupca, ki ni zainteresiran za njeno sporočilo
(ne želi, da bi v njem ustvarih razliko), presenetila,
v njem sprožila razmišljanje, spraševanje oz. mu
sugerirala neko mnenje, tj., razliko. Šokiranje je
enosmeren postopek, usmerjen od enega k druge-
mu, pri čemer sta njuni vlogi jasno določeni. Ker
je ta način preveč tvegan in nepredvidljiv, je za
nas manj zanimiv.
Drugo pot bi lahko imenovali spiralno pribli-
ževanje. Navdih za tovrsten pristop h komuni-
kaciji sva našla v teoriji Paula Watzlawicka (1967)
in pri avtorjih, kot so Keeney, Pask, von Foerster,
pa tudi pri nekaterih hermenevtikih (Rorty,
Gadamer).
Čeprav gre za hkraten in prepleten postopek,
ne moremo o njem pisati drugače kakor z razliko-
vanjem, zavedajoč se jezikovne determiniranosti
in omejenosti. Bralec opisanega ne sme jemati
kot algoritem.
Kaj misliva z izrazom spiralno približevanje?
To je zvezen proces počasnega in obojestranskega
spreminjanja udeležencev interakcije. Zveznost
je biološko utemeljena, saj je nujna za delovanje
kognicijskega aparata. Za prekinitev ustaljenega
načina delovanja (spoznavanja) in za začetek
novega, drugačnega, ki bi omogočalo širjenje
sveta oz. njegovo spreminjanje, je treba ugotoviti,
kako smo se »naučili« starega. Za ilustracijo nam
lahko rabi omenjeni primer mame in sina. Tako
kakor si je mama skoz dolgoleten, ponavljajoč
proces utrdila predstavo, da je njen sin zaprav-
Ijivec, tako smo se tudi mi skoz dolgotrajen proces
socializacije »naučili« in pridobili vso svojo
»vednost«, vsa spoznanja. Podobno kakor bi
lahko mama skoz zavestno ponavljajoč proces
spremenila podobo o sinu, lahko tudi mi spre-
menimo svoje stare, utrjene predstave in načine
reagiranja v nove. Le razumsko spoznanje ne
spremeni utrjenih predstav; za to je potrebno
daljše obdobje zavestnega opominjanja. Če bomo
pri tem uspešni, se bo naš stari način reagiranja
in razmišljanja spremeniH v novega - drugačnega.
Čez čas bo ta novi način zaradi bioloških
vzrokov postal star, enako trden in fiksiran kakor
tisti, ki smo ga nadomestih. Kaj to pomeni? Znašh
smo se v sila neprijetnem položaju, saj smo se
zaleteh v lastne meje in omejitve. Izstop iz (sta-
rega) znanega v resnici ni nič drugega kot vstop
v novo znano. Ima torej naše prizadevanje smisel,
če pa eno predstavo nadomesti druga, en vzorec
drugega? Vsak izstop nas vrne na začetek, ki pa
ni nikoli isti začetek, vedno se znajdemo drugje,
na drugi stopnji. Naše delovanje je podobno pove-
zovanju vedno druge pentlje, valjenju vedno dru-
ge skale, toda v isti breg... Ustvarjenje oz. kreira-
nje fiksnega sveta je biološko pogojena nujnost,
ki se ji ne moremo ogniti, lahko pa se pripravimo,
da se zavedamo svojih vzorcev in selekcije, ki jo
opravljamo in kot končni uspeh, da se med
različnimi vzorci prosto gibljemo, da smo fluidni.
Prvi premik je zaustavitev in zavedanje pogo-
jenosti z bremenom preteklosti. Mati bi lahko
zaslutila, da se je ob sinovem govorjenju v njej
začel vrteti njen film o sinu. Če bi zavestno pregle-
dovala svoja mnenja in reakcije, bi lahko spoznala,
da je spoznano njena kreacija. Ugotovila bi, ka-
kšne spremembe se v njej (ne) dogajajo. To bi ji
pomagalo ustvariti ustreznejša mnenja in pred-
stave, ki bi omogočile bolj harmoničen odnos s
sinom.^ V prvem premiku gre za ugotavljanje
kohčine oz. stopnje selekcioniranja zaznave, ah
drugače, zavedanje ustaljenih modelov, vzorcev,
predstav, kategorij, v katere generaliziramo posa-
mezne neznane zaznave.
Drugi premik je odločitev za spremenjeni
način komuniciranja, ki je raziskovanje samega
sebe in ki dopušča, da se v posamezniku zgodi
sprememba njegovega kognicijskega aparata.
Uspešno izpeljavo premikov (da se spremenimo)
zagotavlja vztrajno zavedanje ujetosti v predstave
in opominjanje na novo resničnost. Vsaka spre-
memba je plod počasnega, zveznega in ponavlja-
jočega zavedanja, ki lahko pripelje do fluidnosti.
Na začetku običajne komunikacije oz. ob
prvem srečanju si udeleženca prizadevata čim
hitreje in čim bolj učinkovito »spraviti« neznanega
sogovornika v znano, ga uvrstiti v kategorijo npr.
veselih, zabavnih, dolgočasnih, duhovnih, čudnih,
lepih, grdih, podobnih, drugačnih tipov ljudi. Vsa
prizadevanja, vsa vprašanja so namenjena temu,
da bi v sogovornikovem govorjenju ali obnašanju
našh kaj znanega, kaj, po čemer bi ga lahko oz-
načih in ovrednotiU. Skrajni primer tega je klasični
terapevtski pogovor, v katerem želi psihiater najti
besede, pojave, ki jim ustrezajo pacientovi
281
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
simptomi. Terapevtovo spraševanje je usmerjeno
in v skladu z znanjem, teorijami (pojmi, katego-
rijami ...), ki si jih je pridobil v času šolanja in
prakse in v katere bo pacienta po določenem času
(čim hitreje) uvrstil. Udeleženca navadno mislita,
da nimata predstav o drugem in da ga želita (s)po-
znati kot neznanega. Dejansko pa jima je pogosto
že ob prvi besedi, ki jo slišita iz ust drugega, »jas-
no«, kdo in kakšen je, kar je pogojeno s preteklimi
izkušnjami, s podobnimi ljudmi, z idejami, priča-
kovanji in nameni. Ob vsakem naslednjem sreča-
nju se podoba, ustvarjena na prvem in drugem
srečanju, samo še poglablja. Po določenem času
se zgodi, da ne slišita, ne vidita, ne čutita, ne von-
jata spreminjajočega se drugega, ampak slišita,
vidita, čutita, vonjata le svojo v preteklosti obliko-
vano predstavo o drugem, ki si jo na ta način še
utrdita. Opisani proces bi lahko ponazorih z rehe-
fom, v katerega se zarezujejo (zapisujejo) pred-
stave, in vsaka potrditev že ustvarjene predstave
pomeni poglobitev zareze (zapisa).
Sliki 1 in 2 predstavljata potencialna rehefa,
v katera se zapisujejo mnenja, predstave, stereo-
tipi. Izraz »potencialni relief« izvira iz teorije
nevronskih mrež - računalniških simulacij po-
vezav med biološkimi nevroni. Trenutno stanje
nevronske mreže je opredeljeno s povezavami z
vsemi gradniki sistema (nevroni). Potencialni
relief rabi kot pripomoček za prikaz stanja nev-
ronske mreže.
Glavni pogoji za idealno komunikacijo so
pozornost na spremembe, nenavezanost na prej-
šnje predstave o drugem in pripravljenost zavreči
obstoječe predstave. Zelo pomembno je, da sta
udeleženca senzibilna za novosti in čuječa. Po
končani komunikaciji trenutne oblike reliefa ne
jemljeta za dokončno, ampak dopustita, da neneh-
no nastaja in se spreminja. »Zapis« je le trenutna
slika zapisovalca, ki se v samem procesu zapiso-
vanja spremeni in je ob njegovem koncu že
drugačen. »Zapis« ni objektivna slika resničnosti,
temveč le pripomoček za naše delovanje v njej, pri
čemer ne smemo zanemariti, da je celotno živ-
ljenje ujeto v zamik, saj je naše zavedanje časovno
zamaknjeno za pol sekunde. Ko se zavem, da vi-
dim nekaj, tega v resnici ne vidim v tem trenutku,
ampak pred pol sekunde, ob tem mi je pa gotovo
»ušlo«, da me je to spremenilo.
Shka 1: »Učenje«, ustvarjanje zareze v poten-
cialnem reliefu.
Slika 2: Spreminjanje vzorca, pomembno je,
da je sprememba zvezna.
smernice spiralnega približevanja
Algoritmična kontrola ah algoritmično navodilo
za delovanje (spoznavanje) je pri živih, avtopoet-
skih organizmih nemogoče; uporabno je za neka-
tere procese, za kognitivne pa pomeni pregrobo
ideahzacijo. Ob upoštevanju dejavnikov komuni-
kacije in ob oceni dane situacije lahko organizem
le usmerjamo proti zastavljenemu cilju, ne da bi
bili prepričani, ali in kako se bo zgodilo, kar priča-
kujemo. Podobno je učenje hoje. Otroka lahko
usmerimo v hojo, kako in kdaj bo shodil (ah s
plazenjem ali s poskusi in napakami ...), pa je
odvisno od vsakega posameznega otroka in oko-
hščin. Vse, kar boste v nadaljevanju prebrali, so
tako le smernice za komunikacijo, ki je lahko tudi
spiralno približevanje.
Glavne značilnosti komunikacije kot spiralne-
ga pribhževanja so:
L dovolj je, da se eden od udeležencev v ko-
munikaciji odloči za drugačen način spoznavanja;
2. tisti, ki se je odločil za spiralno približevanje,
se mora zavedati, da je to proces raziskovanja
svojih meja, ne pa spoznavanje objektivnega
drugega;
282
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
3.	gre za vztrajno obnavljanje pripravljenosti
za spremembe (pogosto neopazne) svojega kog-
nicijskega reliefa;
4.	odgovornost, zavedanje dejstva, da bo imela
komunikacija, ne glede na to, kakšno pot bo ubra-
la, vpliv na oba udeleženca.
Izhodišče je poslušalčevo in/ah govorčevo
dopuščanje spremembe oz. želje po spremembi,
želje po razkrajanju starih, utečenih vzorcev in
približevanje novemu. Kot sva že omenila, to
pomeni izstopiti iz sebe, iz znanega, stabilnega
sveta, v katerem si sam sebi znan in ti je znan
tudi drugi. Pogoj je, da udeleženec utihne in pusti
del znanega, da bi se razkrilo neznano - neznani
jaz, neznani drugi. Iz želje ah pripravljenosti se
obhkuje (zavestna) odločitev. Vsak udeleženec se
odloči, da bo izvedel prvi in drugi premik, ki smo
ju opisah zgoraj. Toda dokler si za to prizadevata
(mislita), dokler ves napor vložita v prizadevanje,
v odprtost in odločanje, se to ne bo zgodilo. Za-
kaj? Krčevita želja nas zapira vase in onemogoča
sproščenost; v krčevitem in blokiranem položaju
je težko biti pozoren in sprejemljiv.
Spiralno približevanje bi lahko razdeliH na dve
fazi. Prva, najpomembnejša, je notranja; sestav-
ljena je iz stanja odločitve za pogled izven meja
in iz stanja odprtosti, ko prisluškuješ sebi in dru-
gemu ter si sprejemljiv in dojemljiv za neznano
in novo, ki se lahko zgodi, ali pa tudi ne. Ni algorit-
ma, kdaj se bo v meni ali v drugem zgodila spre-
memba. Ko govoriva o prisluškovanju drugemu,
pri tem ne misliva samo na poslušanje besed, saj
so lahko besede le sprožilec, ne pa vzrok, in pogo-
sto nas vračajo v znani svet. V kakšnem trenutku
se lahko zgodi, da z besedo dosežemo spremem-
bo, v drugem pa ne, zato je resnična sprememba
sveta zunaj besed, kar pa ne pomeni, da se mo-
ramo prenehati pogovarjati z besedami. Spremin-
janje našega spoznavanja je počasno, nezapisljivo
in neizgovorljivo. Stanj odločitve in odprtosti ne
moremo ločiti med seboj, čeprav o njiju pišemo
ločeno; sta enota, ki mora biti v sebi uravno-
težena. Enota - ki pa je bolj proces -, sestavljena
iz obeh stanj, se lahko pojavi na višjem nivoju.
Druga faza je aktivna; gre za čim bolj iskreno®
izražanje svojega mnenja o temi pogovora. Po-
membno je, da v razlago vključita iskreno razlago
stanj, mnenj, stereotipov, ki jih imata. Zelo
dragoceno je, če se nam uspe izraziti tako, da ne
fiksiramo sebe ali drugega, kar pomeni, da je
dobro, da se izogibamo vrednostnim sodbam in
opredehtvam. Glavni pripomoček za nefiksirano
izražanje (verbalnega in neverbalnega) je kreativ-
nost. Kreativno, domiselno in zavestno vodeno
izražanje omogoči prediranje rutine in vzorcev
(udeleženca se postavita »na glavo«). Za drugo
fazo ni pravil, njeno zelo uspešno udejanjanje se
lahko zgodi tudi brez upoštevanja teh smernic.
Primerjajmo pravkar povedano z ugotovitvami
kognitivnega znanstvenika F. Várele, ki v utemel-
jitvi svojega novega raziskovalnega programa,
imenovanega nevrofenomenologija, piše tudi:
Nobenega razloga ni, da bi se to [namreč feno-
menološka redukcija]razlikovalo od učenja
katere koh veščine, na primer igranja inštru-
menta ali tujega jezika. Vsakdo, ki se uči, bo-
disi igrati inštrument, govoriti jezik ali misliti,
bo s tem ustvaril spremembo v vsakdanjem
življenju. ... [VJztrajno, disciplinirano učenje
prinaša spremembo, tako kakor tudi vse
drugo, kar vztrajno počnemo. To je v redu, če
zavržemo predpostavko (kakor jo zavračam
sam), da obstaja nekakšen dobro definiran
standard, ki šteje kot normalna izkušnja; kaže,
da je izkušnja nekaj odprtega, zato ni proti-
slovno trditi, da lahko vztrajna vaja metode
omogoči izkušnje, ki prej niso bile dostopne.
Bistvo fenomenološke redukcije je (med dru-
gim) preseganje navade avtomatske introspek-
cije. Ni nam treba žalovati za tem, kar bo
izgubljeno, bolje je usmeriti pozornost na tisto,
kar se lahko naučimo. (Varela 1996: 343.)
Če se za proces spiralnega približevanja odlo-
čita oba udeleženca, lahko govorimo o samo-
organiziranem sestavljanju teh dveh faz med ko-
munikacijo - ko se eden od udeležencev opo-
minja na pripravljenost, da preveri svoja mnenja
in je sprejemljiv, je drugi aktiven in poskuša spre-
meniti pogoje komunikacije, da bodo omogočili
izstop iz rutine. »Začetek« ene faze se nahaja na
»koncu« prejšnje, tako da med njima ni nobene
prekinitve. Če želita udeleženca vztrajati v taki
komunikaciji, morata biti nenehno navzoča v tem
ciklusu menjave, ki ga lahko prenesemo tudi na
druge interakcije organizma z okoljem.
Če razumemo komunikacijo kot usklajevanje
med njenimi akterji (in ne kot izmenjavo infor-
macij o objektivnih dejstvih), potem je jasno, da
gre za nenehen proces. Tako tudi spiralnega pribli-
ževanja ne moremo definirati kot končen proces
z določenim ciljem, ampak samo kot poseben
način usklajevanja, ki se izogiba fiksiranju.
283
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
(Približen) primer komunikacije kot spiralnega
približevanja, ko se je zanjo odločila mama:
Sin pokliče mamo po telefonu.
»Živijo, mami!«
»O, živijo, prideš kaj domov?«
»Ne morem, že dva dni sem brez denarja
...«
Sin niti ne dokonča stavka, ko ga mama
prekine, v njej se sprožijo [vzpostavitev vzor-
ca] podobe, misli, besede, s pomočjo katerih
ji je sin uspešno izvabljal denar iz meseca v
mesec. Sina vidi kot zapravljivca, lenuha, ne-
odgovornega mladeniča, ki ga mora še vedno
denarno podpirati. Na misel ji pridejo očitki,
s katerimi ga vsakič znova zasuje. V tem tre-
nutku se ustavi in pomish [prvi premik, trenu-
tek refleksije], kaj pa, če se je v tem času kaj
zgodilo in ji ima povedati kaj novega, zato
reče:
»Pripravljena sem poslušati tvoje argumen-
te, čeprav se bojim, da si spet zapravljal ...«
[Sprejemljivost.]
»Veš, ugotovil sem, da tako res ne gre več
naprej, začel sem znova. Poiskal sem si novo
službo, ravno v trenutku, ko je šlo naše
podjetje v stečaj. V novi službi zahtevajo, da
imam obleko s kravato in nimam denarja
zanjo!« pripoveduje sin.
Mama pozorno posluša, se v sebi bori in
odloča. Kaj če ji sin laže in je to le še ena
njegovih metod, da bi jo pretental? [Vzorci.]
Zakaj sem tako prepričana, da je sin zapravlji-
vec? Kaj pa, če ne govori po resnici? [Vztraja-
nje.] Morda pa govori resnico, saj je res čudno,
da je imel tako nizko plačo. Toda če je šlo pod-
jetje v stečaj, potem je stvar jasna ...
»Kaj pričakuješ od mene ...?« Reči hoče
»denar«, pa se zadrži. [Poskus iskrenega izra-
žanja brez fiksiranja drugega.]
Sin odgovori: »Denarja mi nekaj časa ne
dajaj. Rad bi sam skrbel zase. Prosil bi te, da
prideš v mesto in mi kupiš novo obleko, če
moreš. Naprej se bom pa že sam znašel.«
Mama zajame sapo in začudena vpraša:
»MisHš resno?« »Smrtno resno!« odgovori sin.
V	mami se odpre možnost spremembe. [Mož-
nost spremembe.]
V	tem zelo poenostavljenem primeru smo opa-
zovah mamo, lahko bi se ustavili tudi pri sinu in
ugotavljali, ah je pogovor spremenil tudi njega.
Predvidevamo, da bi se lahko podoben proces
zgodil tudi v njem. Kot je mama »ugotovila«, da
se je sin spremenil, bi lahko sin »ugotovil«, da se
je spremenila mama, toda to je šele začetek spre-
minjanja. Vzorci ostajajo. Za njihovo transfor-
macijo je potrebno dolgotrajnejše opominjanje
in vztrajanje v procesu spiralnega pribhževanja.
Komunikacija kot spiralno približevanje (če
sta se za tako vrsto komunikacije odločila oba
udeleženca) zahteva od trenutnega »poslušalca«
velik napor, saj mora biti aktivni eksperimentator,
ki mu komunikacija pomeni podvig, pogumno
dejanje, ki ga spreminja. Govorec pa se mora
zavedati dvojega: (1) da besede, ki jih izgovarja,
v kognicijskem sistemu sogovornika ne pomenijo
istega in (2) da vsaka beseda, ki jo izreče, in gib,
ki ga stori, spremeni ne samo drugega, ampak
tudi njega samega. Oba udeleženca se morata
zavedati, da se njuni »vlogi« izmenjujeta in da je
komunikacija nenehen proces njunega spreminja-
nja; spiralno raztezanje brez začetka in konca (le
če se postavimo na položaj »od zunaj«, lahko
govorimo o začetku in koncu komunikacije), ki
nikoli ne bo pripeljalo do spoznanja končne res-
nice o drugem, lahko pa pripelje do harmonič-
nega odnosa. Taka komunikacija zahteva ne-
nehno čuječnost.
Opis spiralnega pribhževanja je nejasen, zato
ga želiva ponazoriti s še enim primerom.
masaža
Glavne karakteristike, ki sva jih želela poudariti
v prejšnjem poglavju, so vidne v primerjavi z
masažo.
Vztrajnost postopka
Kot je masaža počasno, vztrajno spreminjanje
strukture telesa, tako je komunikacija vztrajno
spreminjanje strukture sveta. Vztrajnost je pogoj
za vsakršno spremembo, ki je cilj uspešne masaže
in komunikacije.
Omehčanje okolice
Nobena masaža se ne začne v točki nič, ampak
se pri masaži obdeluje telo, v katerem so strnjeni
vsi gibi, izkušnje in interakcije z okoljem, skoz
katere je šel človek do tega trenutka. Maser mora
najprej poiskati vozlišče in omehčati območje
284
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
okoli njega, da bo sprejemljivo za spremembo.
Podobno je treba pri komunikaciji omehčati trd-
nost zarez v potencialnem reliefu, omehčati »last-
ne vrednosti« (Foerster 1980), ki so »tiste vred-
nosti neke funkcije oziroma vedçnja, ki v primeru,
da jih vedno znova podvržemo enakemu postop-
ku (operaciji, algoritmu), po katerem smo jih
dobih, proizvedejo same sebe, se torej obnavljajo,
kar je v skladu s pojmovanjem krožne vzročnosti,
po kateri se morata začetek (vzrok) in konec (uči-
nek) stikati, če naj zaključimo zanko njune med-
sebojne povezanosti« (Šugman Bohinc 1996: 85)
Sproščenost in usklajenost udeležencev
Pogoj za uspešno masažo je, da se masirani spro-
sti in se prepusti maserju, ki z (različnimi) ponav-
ljajočimi gibi obdeluje področje in išče izhode,
kjer bi lahko dosegel spremembo in organizem
npr. omehčal in sprostil. Pomembno je tudi, da
se maser in masirani uskladita glede samega pos-
topka in pri njem oba sodelujeta. Tudi za komu-
nikacijo velja, da je uspešnejša, če sta oba udele-
ženca sproščena, usmerjena v spremembo, če sta
odprta za drugega in ustvarjata spremembo drug
pri drugem.
Pomembnost majhnih sprememb
Strukturne spremembe, ki jih povzroča masaža,
so večinoma zelo majhne in skoraj nevidne, a
vseeno spodbudijo npr. boljšo prekrvavitev, kar
lahko pripelje do blagodejnih sistemskih učinkov.
Podobno majhne, nevidne in postopne so tudi
spremembe sveta, ki jih povzroča komunikacija,
čeprav lahko bistveno vplivajo na življenje.
Različnost vpliva na strukturo
ODGOVORNOST ALI
KAJ IMAM JAZ PRI VSEM TEM
Obe vrsti komuniciranja, tista, ki je usmerjena v
utrjevanje sveta, in tista, ki je usmerjena v širjenje
sveta, sta enako relevantni in pomembni, saj
vplivata na nas in nas (ne) spreminjata. Najin
namen ni povehčevati vrsto komuniciranja, ki
pripelje do spremembe oz. ki spreminja udeležen-
ca, trdiva le, da omogoča bolj usklajen in har-
moničen odnos med udeležencema.
Odgovornost za po(ne)srečeno komunikacijo
nosita oba. A zadošča, da se jaz (kot eden od ude-
ležencev) odločim in usmerim v določen način -
ah bo moja komunikacija usmerjena v utrjevanje
znanega sveta, v fiksacijo, ah pa se bom podal v
raziskovanje novih možnosti spoznavanja, v
spreminjanje in širjenje sveta. V obeh primerih
bo komunikacija vplivala na oba udeleženca, zato
sta tudi oba odgovorna za eno ali drugo odločitev,
ne glede na to, ali gre za zavestno ah nezavedno
dejanje. Ni vseeno, ali se komunikacijskega pro-
cesa zavedamo ah ne, ni nepomembno, ali smo
čuječi in odprti za spremembe, ah smo navezani
na ustvarjene predstave ah ne. V vsakem primeru
bomo po vsaki, še tako »nedolžni«, komunikaciji
drugačni in posledično bo drugačen naš svet.
Lahko bo bolj trden, znan in nespremenljiv, ah
pa bolj skrivnosten, nepredvidljiv.
Vsaka komunikacija je ustvarjanje spremembe
- ali v utrjevanje ali v razhko. Mi smo njeni krea-
torji, mi jo ustvarjamo, mi jo usmerjamo, če to
želimo ali ne, če se zavedamo ali ne. Odgovornost,
ki nam jo nalagajo navedena dejstva, lahko spre-
jemamo kot nujno zlo ah pa kot priložnost za
lastno spreminjanje. Bistvo komunikacije kot spi-
ralnega približevanja ni tohko raziskovanje in
spreminjanje drugega, temveč bolj samega sebe.
Tako pri masaži kakor pri komunikaciji lahko isti
dogodki oz. spremembe stanja povzročijo v orga-
nizmu različne spremembe, saj so te notranje
pogojene. Komaj zaznaven dotik lahko na telesu
povzroči več dolgoročnih sprememb kakor mo-
čan udarec in narobe. Tudi iste besede, gibi lahko
povzročijo spremembo aH pa tudi ne, odvisno od
strukture in usmeritve kognicijskega sistema.
285
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
OPOMBE
' Obširnejšo obravnavo von Foersterjevega koncepta trivialnih (in posledično netrivialnih) sistemov
lahko najdemo v magistrskem delu L. Šugman Bohinc (1996).
^ Ta klasična komunikacijska teorija je danes še vedno prevladujoč interpretacijski okvir tako v
vsakdanjem razmišljanju »laika« kakor v znanstvenem preučevanju (večina knjig o komunikaciji
temelji na tej shemi).
^ Ne pa tista, ki najbolj natančno odslikava »absolutni«, zunanji svet.
Izraz perturbacija jima pomeni vse tiste interakcije, ki sprožajo spremembo stanja.
' Besede kot »uporabi«, »izbira« ipd. so seveda metafore za samoorganizacijske procese v organizmu,
pogojene z njegovo strukturo.
^ Osnove teoriji nevronskih omrežij je postavil Hebb (1948). Če bralca zanimajo eksperimenti in
podroben opis spoznanj, si lahko prebere Pribrama (1991).
^ Preden se lotimo obravnave komunikacije, bi rada povedala, da ne želiva ustvariti (še enega) novega
algoritemskega postopka (sheme), v katerega bi ujela nekaj tako živega, kakor je komunikacija.
® Opozarjava, da ne gre za absolutno stanje. Meniva, da mamin svet ni nič manj resničen kot sinov,
gre le za bolj usklajeno in harmonično komunikacijo.
® Iskrenost je zelo izmuzljiv pojem. Te besede v najinem tekstu ne smemo brati z moralno konotacijo.
Z njo pojmujeva čisto poseben poskus izražanja svojega notranjega stanja; gre za poskus, izraziti
svoj odnos do določene teme tako, da ta izraz maksimalno odslikava akterjev pogled. - Iskrenost je
dogajanje, ki se ga ne da enoznačno definirati. Opredehmo ga lahko samo rekurzivno kot dogovor
ali strinjanje s samim sabo. Iskren si takrat, ko sam čutiš, da se ti je uspelo izraziti. To pomeni, da
iskrenost, kakor jo pojmujeva v tem tekstu, ni nekaj, kar bi se dalo objektivno vahdirati. Čeprav
zveni definicija iskrenosti zelo nejasno, pa se v praksi izkaže, da je prav to ključ do spremembe.
Varela predlaga nov pristop k Husserlovi fenomenološki redukciji, ki naj bi omogočil razvoj
metodologije preiskovanja svojega trenutnega stanja.
286
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
LITERATURA
G.	Bateson (1979), Mind and Nature: A Necessary Unity. London: Flamingo.
P. Brajša (1993), Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta Nova.
M. Bratanić (1990), Mikropedagogija. Zagreb: Školska knjiga.
H.	von Foerster (1969), What is memory that it may have hindsight and foresight as well? V: S.
Bogoch (ur.), Tiie Future of the Brain Sciences. New York: Plenum Press (19-65 in 89-95).
-	( 1980), Epistemology of communication. V: The Myths of Information: Technology and Postindustrial
Culture. Madison: Coda Press (18-27).
-	(1991), Through the eyes of the other. V: F. Steiner (ur.), Research and Reflexivity. London: Sage
Publications (63-75).
R. H. Greene (1993), Nov način komunikacije. Alpha center, Ljubljana.
D. O. Hebb (1949), The Organisation of Behaviour: A Neurophysiological Theory. New York: Wiley.
W. H. Ittelson, F. p. Kilpatrick (1973), Experiments in Perception. V: R. Ornstein (ur.). The Nature
of Human Consciousness. San Francisco: W. H. Freeman and Co. (171-185).
T. Kohonen (1984), Self-Organization and Associative Memory. BerHn, Heidelberg: Springer.
T. Lamovec (1991), Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Zavod RS za produktivnost dela.
Center za psihodiagnostična sredstva.
T. Mandić (1998), Psihologija komunikacij. Glotta Nova, Ljubljana.
H. R. Maturana, J. Y Lettvin, W. S. McCulloh, W. H. Pitts (1960), Anatomy and Physiology of
Vision in the Frog. Journal of General Physiology, 43: 129-175.
H. R. Maturana, F. J. Varela (1980), Autopoiesis and cognition. Reidel, London.
-	(1998), Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia humanitatis.
A. de Mello (1990), Žabja molitev II: Meditativne zgodbe. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana-Dravlje.
K. H. Pribram (1991), Brain and Perception. Hillsdale: Lawrence Erlbaum.
G. Spencer-Brown (1973), The Laws of Form. New York: Bantam.
A. von Stein ( 1997), Does the Brain Represent the World? Evidence Against the Mapping Assumption.
V: New Trends in Cognitive Science, Dunaj (zbornik konference).
L. Šugman Bohinc (1996), Razgovor o razgovoru: Od spoznavanja spoznavanja k razumevanju v jeziku
kibernetike drugega reda. Ljubljana: Filozofska fakulteta (magistrsko delo).
J. Trček (1994), Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica: Didakta.
F. J. Varela ( 1996), Neurophenomenology: A Methodological Remedy for the Hard Problem. Journal
of Consciousness Studies: Special Issues on the Hard Problem, 3 (4): 330-349.
P. Watzlawick, J. Helmick Beavin, D. D. Jackson (1967J, Pragmatics of Human Communication. New
York: W. W. Norton & Company.
T. Winograd, F. Flores (1986), Understandnig Computers and Cognition. Norwood: Ablex PubHshing
Co.
287
RECENZIJA
Darja Zaviršek (2000), Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba Г cf, (350 str,;
Knjiga z naslovom Hendikep kot kulturna travma
je nastajala v različnih kulturnih okoljih. Ne samo
da naslov govori o tem, da ne obstaja kultura, ki
se ne spopada s družbenim fenomenom prizade-
tosti, ampak je knjiga tudi nastajala v različnih
kulturnih prostorih, evropskih in neevropskih.
Ravno ta razdrobljenost pa botruje temu, da je
skoz celotno delo opaziti raznorodni konceptual-
ni aparat. Dediščina ločitvenih praks med »prvim«
in »drugim«, med »mi« in »oni«, med prizadetimi
in neprizadetimi, ki je del življenja tako v našem
slovenskem prostoru kakor tudi v drugih kultur-
nih okoljih, nam narekuje miselne obrate, na
katere avtorica v svojem delu pogosto opozarja.
Vedno znova odpirajoča se travma naše dobe,
ki jo doživljamo ob ne preživeti antagonistični
miselnosti, se povezuje s koncepti identitete. Iden-
titeta je vedno že konstruirana prek razlike, prek
relacije do »drugega«, do tistega, kar nekdo »ni«,
kar mu/ji manjka. Identitete pa lahko delujejo kot
točke identifikacije le zato, ker imajo sposobnost,
da izključijo, »pustijo zunaj«, na drugi strani,
kakor pravi avtorica in prav tako številni drugi
avtorji.
V	uvodu avtorica posveti pozornost problemu
terminologije. Termini, s katerimi različni diskur-
zi označujejo »drugačne«, so v jeziku omejeni
termini, ki pravzaprav označujejo le majhen del
posameznice/posameznika. Najpogosteje to ni
bistvena komponenta v družbenem konceptu,
igra pa glavno vlogo. Oznaka je v medicinskem
diskurzu sprejemljiva, hkrati pa preozka za ozna-
čevanje kompleksnosti posameznice/posamez-
nika. Obenem spremembe v različnih diskurzih
pri uporabi terminologije dokazujejo, da gre
vedno za koncept, ki je družbeno konstruiran.
V	okviru problematiziranja terminologije
mishmo na miselni obrat, ki ne govori o statusu
»invalidnih« oseb, temveč nas zanima njihov drža-
vljanski status. Ne gre za to, kako bomo dodatno
invahdizirali »invalide« s pomočjo metod in tehnik
pomilovanja ali moralnim argumentiranjem skrbi.
Ne gre za to, kako jih bomo opisah in karakteri-
zirah kot nesposobne kompleksne celote, temveč
je treba pogledati, kje so jim kršene ali odvzete
državljanske pravice, npr. svoboda gibanja (če
niso urejeni pločniki in dovozi, lahko že govorimo
o omejenosti gibanja, in s tem je kršena ustavna
pravica svobode gibanja).
Pri poglavjih, ki so pomembnejši za prepozna-
vanje problematike prizadetosti in ključnih pro-
blemov znotraj tega, se bom ustavila dlje kakor
pri tistih, ki osvetlijo problem prizadetosti širše
in pojasnjujejo problematiko s koncepti, kjer je
opaziti le nekaj stičnih točk.
Kulturno travmo avtorica poveže s kulturnim
biologizmom, ki se prenaša z govorico. To prikaže
zelo nazorno, ko vključi v tekst pregovore in reke,
mehanizme, s katerimi se vedno znova rojeva
kulturna travma »črede«; kdor se razlikuje od čre-
de, postane kulturno drugačen. Kulture pripisu-
jejo prizadetosti različne pomene in simbole, ki
jih skoz čas prenašajo znanja in naracije. Avtorica
se v delu ukvarja po eni strani z ravnanji in po-
stopki, ki izhajajo iz kolektivnega stereotipnega
verovanja v vsakdanjem življenju in zadevajo
prizadete v evropskih družbah, po drugi strani
pa z epistemološkim prelomom, ki prinaša spre-
membo pri obravnavanju prizadetih ljudi. Ne po-
sveča se kategoriziranju prizadetih oseb, temveč
jo zanimajo družbene posledice stigme, ki jo
doživljajo prizadete posameznice/posamezniki.
Če smo začeli s terminološkim problemom,
ne s statusom »invalidne« osebe, temveč z držav-
ljanskim statusom, potem se nam zastavlja vpraša-
nje, kakšen je status socialnega dela in sorodnih
strok ter kje se nahajamo na družbeni lestvici.
Avtorica vpelje koncept razmerja moči med
zdravnico/zdravnikom in uporabnico/uporab-
nikom in se v tem okviru ukvarja s paradoksi v
procesih globahzacije. Ugotavlja, da so uporabni-
ce/uporabniki zaradi vrhunske tehnologije bolj
kakor nekoč odtujeni od sprejemanja samostojnih
odločitev. Splošna družbena ravnanja s prizade-
289
RECENZIJA
timi ljudmi določa zlasti medicinski model. Ko
medicinske kategorije prodirajo v vsakdanje
življenje, popolnoma spremenijo družbeno izkuš-
njo. Užitek se sprevrže v trpljenje; moč in ugled
medicinske profesije, ki ga še vedno poseduje
zdravniški poklic, in dediščina tradicije imata
sposobnost zasenčiti kolektivni um. To pomeni,
da življenje ne pomeni več užitka, temveč pato-
loško dejstvo. To pa je treba preoblikovati s pomo-
čjo medicinske tehnologije. Namen tega je, da bi
subjekt uniformirali v formo kolektivnosti; ne
spoštovanje razlik med posamezniki, temveč iz-
ključevanje.
Ko avtorica opredeli pojem izključevanja, ga
poveže s paradoksom globahzacije, kjer gre za
vrednostni konflikt. Ta se izraža kot prostorski
konflikt in se kaže v protestu posameznikov in
skupnosti proti temu, da bi imeli v svoji bhžini
stanovanjsko enoto, v kateri bi živeh prizadeti,
zasvojeni z drogo ali uporabnice/uporabniki
psihiatričnih storitev.
Nasprotovanja takim nastanitvam ni razumeti
le kot predsodek, temveč tudi kot kapitalsko
logiko, ki poskuša zaščititi menjalno vrednost
nepremičnin na določeni lokaciji. Proces globa-
hzacije ne gre mimo zgodovinsko nastalih domi-
nacij, ampak jih nadomešča z novimi. Partikula-
rizem pomeni najprej zagotovitev državljanskih
pravic ljudem, ne glede na njihove razlike. Na-
sprotje je univerzalna transformacija v formo, ki
jo narekuje medicinski diskurz in preplavlja celot-
no kolektivno miselnost.
Naprej avtorica prepleteno govori o institucio-
nalizaciji kot eni od zgodovinskih dediščin skrbi
za prizadete ljudi in primerja njeno delovanje med
političnimi sistemi (komunističnem in demokratič-
nem). Institucionalna skrb je pripomogla k molku
in nevidnosti prizadetih ljudi, ko jih je prostorsko
ločila od neprizadetih in s tem omejila njihovo
mobilnost.
Iz intervjuja prizadete, ki živi v domu za osta-
rele, avtorica ugotavlja, da je intervjuvana prido-
bila v domu normativno identiteto, ki je hkrati
tudi identiteta tistega, ki je zatiran. To je razvidno
iz izjave, ko so ji od otroštva dalje govorih, da je
»otrok države«. To pomeni, da ji je položaj otroka
onemogočal, da bi se pritožila na temelju kršenja
človekovih pravic. Počutila se je krivo za svoje
nezadovoljstvo in hvaležno za skrb. Prizadeta, ki
so ji rekli »otrok države«, ne le da je bila stigma-
tizirana, ampak se je njeno telo v državnih apa-
ratih pomoči pohtiziralo. Primeri dokazujejo, da
je bila v srednji in vzhodni Evropi prizadetost
politično vprašanje. Prizadeti ljudje niso imeli
lastnih reprezentacij prizadetosti, bili so izločeni
in skriti. Novi demokratični sistem ni prinesel
sprememb. Spremenila sta se kulturni in poHtični
kontekst, v katerem še vedno živi segregirano živ-
ljenje. Danes pa to segregacijo razumemo v konte-
kstu neoliberaHzma. Sistem vrednot je v protislov-
ju med prizadetimi in novim redom ekonomskega
gospostva.
Če pogledamo strokovno osebje v socialnih
in pedagoških poklicih, opazimo, da se v postko-
munističnem obdobju reproducira staro protislov-
je med pomočjo in nadzorom. To nam narekuje
vprašanje, kohko pomagati človeku in koliko biti
del represivnega aparata države. Tu lahko govo-
rimo o paradoksu med vključevanjem in izključe-
vanjem, saj strokovno delo nekatere posamezni-
ce/posameznike vključuje, nekatere pa izključuje.
V nekaterih delih Slovenije strokovnjaki vpeljujejo
načelo vključevanja otrok s posebnimi potrebami
v navadne šole. Ponekod pa poteka medicinizacija
etničnih manjšin; tam zagovarjajo izključevanje
otrok, ki pripadajo etničnim manjšinam, da bi
zapolnili kapacitete posebnih šol. Prizadeti ljudje
so na podlagi diagnoz in socialnih kategorizacij
vključeni v družbeni red. Vključitev pomeni isto-
časno tudi družbeno izključitev, saj s tem izgubijo
nekatere pravice, ki jih neprizadeti imajo. Kon-
cept državljanskih pravic je fleksibilen koncept,
ki je odvisen od tega, kako družba sprejema priza-
detost glede na ekonomske, družbene, zgodovin-
ske in simbolne vidike. Avtorica ugotavlja, da je
dinamika med vključenostjo in izključenostjo
prizadetih v tem, da so kategorizirani kot invalidni
in s tem uvrščeni v normativni socialni red, vendar
so hkrati tudi prostorsko, politično, ekonomsko
in socialno izključeni.
V postkomunističnih družbah se je ohranilo
tradicionalno razumevanje državljanstva. Mnogi
ljudje tudi danes ne sodelujejo polno v ekonom-
skem, družbenem in kulturnem življenju. Imajo
formalne državljanske pravice, ne pa aktivnih dr-
žavljanskih pravic. Tudi nove ideologije odvzema-
jo aktivne državljanske pravice prizadetim in
marginaliziranim skupinam prebivalstva. To po-
meni predvsem tiste, ki se ne morejo odzivati na
zahteve trga, in tiste, ki niso avtonomni. Za mnoge
ljudi sprememba režima ne pomeni spremembe
državljanskega statusa. To je eden od konceptual-
nih problemov, s katerim se srečujemo v social-
nem polju. To je prevladujoča univerzalistična
290
DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRA VMA
paradigma, ki temelji na razsvetljenskih vredno-
tah in na enakih pravicah.
Tradicionalni koncept državljanstva deli pra-
vice v pasivne in aktivne. Pasivne pripadajo vsem,
aktivne pa samo nekaterim. K slednjim ne sodijo
posameznice/posamezniki iz marginaliziranih
skupin. Univerzahstična paradigma je temelj, na
katerem so v 19. stoletju nastale socialne institu-
cije, ki so po svojih formalnih ciljih želele zadostiti
potrebam ljudi. Niso pa se ozirale na socialne,
razredne, spolne in etnične razhke med njimi.
Odgovoriti na potrebe posameznice/posamez-
nika ne pomeni odgovoriti na potrebe »ljudi na-
sploh«, ampak je treba poleg skupne človeškosti
upoštevati in spoštovati razlike med posamezniki.
Govorimo lahko o »interaktivnem univerzaliz-
mu«, ki zahteva, da je vsak splošni drugi ali druga
tudi konkretni drugi ali druga.
Klasična paradigma univerzalizma torej nikoH
ni vključevala vseh. Tisti, ki so jo utemeljili, so
imeh v mislih »najboljše može«, ki so pomenili
normo državljana z državljanskimi pravicami.
Tudi med prizadetimi vidimo, da med navidezno
homogeno skupino z enakimi pravicami obstajajo
velike razlike. Glede na državno skrb imajo
nekateri več pravic, npr. vojni invalidi, drugi pa
(kljub govoru o »univerzalnih pravicah«) manj.
Prizadetost slednjih ni simbolno povezana s
herojstvom, z žrtvovanjem za domovino, temveč
z dejanji, ki jih poskušajo državne oblasti skriti
in izbrisati iz kolektivnega spomina. Njihov
partikularni obstoj ogroža vladajočo kolektivno
naracijo. Avtorica poudarja, da je pomembneje
govoriti o dostopnosti in sposobnostih prizadetih
kakor o neodvisnosti in integraciji.
Drugo poglavje se začne z zgodovinskim pre-
gledom pojmovanja »drugega« (konstrukcije in
izključenosti drugega). Nadaljuje s tujstvom v nas
samih. Ukvarja se predvsem s psihološkimi odzivi
neprizadetih ljudi na prizadete in z delujočo silo
dominacije. To povezuje z ohranjanjem klasifika-
cije in jo problematizira, ko se ukvarja z defini-
cijami normalnosti.
Zgodovino izključevanja je mogoče raziskovati
z dvema ločenima procesoma. S procesom kon-
struiranja drugosti in drugega in s procesom
ustvarjanja norme. V to je vključen stereotip, ki
ni poenostavljena ali prehitra generalizacija o lju-
deh, temveč je vedno zgodovinski in zelo komple-
ksen. Tega ni mogoče pojasnjevati z enostavnimi
koncepti.
Zgodovinske začetke uporabe besede za »dru-
gega« je mogoče najti v 7. in 6. stoletju pr. n. š.
Beseda barbaros je onomatopeja in je pomenila
nerazumljiv jezik tistih, ki niso govorili grško. Od
4. stoletja pr. n. š. naprej so helenistični Grki s to
besedo začeli ločevati sebe od tistih, ki so jih imeli
za inferiorne. Tako so utrdili idejo o manjši člo-
veškosti tistih, ki jih sami niso razumeli. Grki so
povezovali govorico, ki so jo razumeh, z razu-
mom, negrško govoreče ljudi pa so dojemali kot
iracionalne in ne povsem človeške.
Začetki evropske civihzacije so začetki sovra-
štva do drugih. Kult o skupnem izvoru vsebuje
tudi sovraštvo do tistih, ki niso istega rodu.
»Umakniti se k svojim« in iskati skupno določnico
-	to je še vedno arhaični odgovor na raznoličnost
vsakdanjega sveta in način ohranjanja mehaniz-
mov gospostva. Avtorica citira Duncana, ki pravi,
da so Evropejci projicirali lastno evropsko
ambivalentnost v svoja ravnanja in svoj odnos do
»drugih«. Razširjanje krščanstva v Evropi se kaže
v prostorsko-časovnih reprezentacijah. Časovne
reprezentacije so ločevale čas predkulturne, pri-
mitivne Evrope - ta naj bi se razvila po človeko-
vem »padcu« iz rajskega, brezmadežnega stanja
-	in čas po tem. Z začetkom križarskih vojn v 12.
stoletju Evropejci teh reprezentacij niso samo
časovno preselih v preteklost, temveč so jih tudi
razširili na neevropska območja. Razmejevanje
je postalo totalno, ker ni obsegalo le idealizirane
preteklosti, temveč tudi idealiziran prostor zamiš-
ljenega raja nekje zunaj »našega prostora«. Neev-
ropski prostor je pomenil prostor za pobijanje in
uničevanje in hkrati prostor romantičnega iskanja
korenin svoje naravnosti. Od konca 12. do
začetka 16. stoletja je beseda barbar pomenila
tako ljudi, ki niso bili kristjani, kakor neracionalne
ljudi. Barbari so bili tudi vsi ne-Evropejci. Meha-
nizmi gospostva delujejo po ambivalenci, ki jo v
našem primeru vsebuje koncept drugosti.
Avtorica vpelje Foucaultovo razlago spre-
memb, ki so se dogajale v 17. in 18. stoletju. Domi-
nacija meščanskega razreda v Evropi je v tistem
času močno vplivala na novo oblikovanje izrazito
normativnega telesa na področju dela in na po-
dročju spolnosti. Vse spolne prakse, katerih cilj
ni bila biološka reprodukcija, so bile izključene
iz modela normalnosti in zatirane. Zatiranje na
novo ustvarjenih patologij je postalo del novega
aparata vednosti in obenem del globalnega meha-
nizma nadzorovanja ljudi v nacionalnih državah.
Proces ustvarjanja norme je mlajši od procesa
ustvarjanja »drugega« in poteka v povezavi z njim
291
RECENZIJA
od 19. stoletja naprej. Starogrški koncept drugega
ni bil utemeljen na normativnosti. Začetki tega
sežejo v predmoderne procese industrializacije.
Prizadetost v današnjem pomenu besede pa je že
konstruirana kot ideja normalnosti. Pri obravna-
vanju prizadetosti je bil v vsej znani zgodovini
najpomembnejši medicinski vidik. Čeprav je grški
zgled pokazal, da je podoba »istosti« in »drugosti«
ali drugačnosti obstajala že pred 18. stoletjem, je
ne smemo enačiti z modernim konceptom norme
in normalnosti. Poškodovano telo je bilo sicer
označeno kot »drugo«, vendar ta drugost ni teme-
ljila na normi normalnosti. »Dfugo« telo je bilo
čudežno telo kiklopov, sfing, pritlikavcev, palčkov,
velikanov, torej monstrumov najrazličnejših barv
kože, velikosti in okončin.
Prehod k ideji norme v 19. stoletju označuje
obdobje »freaks«, kakor so začeU imenovati ljudi
s telesnimi posebnostmi, ki so jih razkazovali na
predstavah. Avtorica citira Rosemarie Thomson,
ki poimenuje to obdobje prehod od »telesnih
čudes« k »telesnim napakam«. Na predstavah
nakaz (freak shows) so razkazovali ljudi, ki so pre-
hajah meje že oblikovanih kategorij normalnosti.
Senzacionalne zgodbe in oblačila so morali pou-
dariti njihovo iznakaženost. S tem pa so obenem
poudarjali standard. Te predstave so pomenile
prostor zabave, hkrati pa tudi prostor nenormal-
nosti. Na to opozarja teratologija, ki je bila ena
od znanstvenih disciplin. V obdobju moderne je
iz izjemnih teles naredila patološka telesa, ki so
se pohtizirala in medikahzirala. Nakaze so tako
postale ikone deviantnosti, ker je bil v njih
predstavljen ves normativni sistem tistega časa.
Besedo normalno, ki je označevala nekaj, kar
ustreza splošnim standardom, so v evropskih
jezikih začeh uporabljati med letoma 1759 in
1840. Norma se je nanašala na upodobitve ideal-
nega telesa, ki je živelo le v mitologiji. Na obli-
kovanje koncepta norme je vplivala industria-
lizacija, razvoj meščanstva, razvoj medicinskih
znanosti in iz nje izhajajoča potreba po delovno
sposobnih telesih. Evropski »drugi« je v 19.
stoletju postal brezčasen, ahistoričen objekt, ki
ni bil več občudovan, ampak osovražen. Ljudi z
etiketo fizično ah duševno »drugačnih« so začeh
ločevati v posebne prostore.
Naprej se Zaviršek ukvarja s tujstvom v nas
samih in pojasni najpogostejše psihološke odzive
neprizadetih ljudi na prizadete. Avtorica poudar-
ja, da je upoštevanje zgolj psiholoških kompo-
nent, ne da bi pri tem prepoznah tudi kompo-
nente interesov po ohranitvi strukturne neenako-
sti, nevidni način opravičevanja in ohranjanja
diskriminatornih odnosov neprizadetih do pri-
zadetih. Če bi v odnosu do prizadetih videh zgolj
»nelagodje pred drugačnostjo« in strah pred last-
no prihodnostjo, bi se znašh pred hierarhičnim
obratom, ki nastopi vedno, ko je strukturam z
manj družbene moči pripisana večja moč. Sub-
jekt, ki zadene ob drugačnost in ne vzdrži realno-
sti razlik, se počuti kot žrtev drugega (npr.: nepri-
zadeti poročajo o jezi in nelagodju, če prizadeta
oseba na cesti zavrne pomoč). Drugi ga zaustavi
in ogroža. Tak hierarhični obrat spregleda matri-
ko moči in prikrije resnično sovraštvo do pri-
zadetih, ki se ovije v samozadovoljno »nelagodje
pred razliko«. Hierarhični obrat je način, kako
opravičiti sovražni govor, besede, ki poškodujejo.
Nanj naletimo takrat, ko se neprizadeti pritožu-
jejo nad privilegiji prizadetih. Paradoks takih izjav
je v tem, da ne prepoznajo resničnega razmerja
moči v strukturi družbe. Ravno narobe. Bolj ko
ljudje poskušajo izločiti prizadeto osebo iz svo-
jega okolja, bolj se jim ta oseba zdi močna in
nevarna. Sovraštvo, ki ni povezano z dejansko
situacijo, proizvaja učinek, pri katerem se objekt,
bolj ko ga poskušamo uničiti v realnosti, močneje
dviga pred nami.
V nadaljevanju avtorica problematizira upo-
rabo in temporalnost terminov o normalnosti v
smislu ustvarjanja subjektov s poimenovanjem in
njihovim ohranjanjem s klasifikacijo. Problema-
tizira definicije prizadetosti. Ugotavlja, da je pri-
zadetost fenomen, ki se konstruira v posameznem
vrednotnem sistemu in je konceptualiziran odnos-
no. Njegova konstrukcija je temporalni proces,
ki deluje s ponavljanjem. To lahko vidimo pri
terminih, kot so »kripel«, »invalid«, »človek s
posebnimi potrebami«, ki ustvarjajo prizadetost,
hkrati pa jo destabilizirajo. Očitno je, da je priza-
detost spreminjajoča se kategorija, hkrati pa tudi
repetitivna. Ponavlja staro dediščino, ki tudi danes
prizadete ljudi konstruira kot odklon od norme.
Prakse ponavljanja, ki se kažejo v jeziku, ohran-
jajo stalne strukture, hkrati pa ne morejo pobe-
gniti pred novimi konstrukti. Moč torej izhaja iz
ponavljajočega se govornega dejanja, katerega
kodo že poznamo.
Podobno kot posamezni termini tudi definicije
predstavljajo problem. Prizadetosti definirajo kot
odsotnost temeljnih osebnih sposobnosti, ne
pojasnijo pa, katere sposobnosti so temeljne. Pri-
meri kažejo, daje klasifikacijski sistem arbitraren
292
DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRA VMA
in temelji na številnih ideologizacijah, ki kon-
struirajo realnost z jezikovnimi praksami. Vsaka
ideologija se torej promovira kot nevtralna in kot
»pravi« pogled na svet. Članice in člani skupine
pogosto ne prepoznajo ideološke narave jezika,
ki ga uporabljajo. Interakcijo med jezikom in
družbenimi strukturami sprejmejo kot nekaj
»normalnega«. Čeprav beseda invalid opiše člo-
veka kot šibkega, večina ljudi besedo sprejema
za svojo, ko da gre za naravno danost. Jezik po-
stane naturaliziran, kar pomeni da izbriše razlike
med govorci. To pomeni, da se zabrišejo različne
pozicije moči. Beseda invahd (invalidas) pomeni
nemočen in negativno opiše človeka. Sovražne
besede, ki poškodujejo, so ena od strategij zavra-
čanja. »Drugi« postane simbol revščine, nevar-
nosti, patologije, nenormalnosti. Avtorica citira
Mary Douglas, ki trdi, da je mogoče medicinske
diagnoze uvrstiti v skupno kategorijo »zavrača-
nja«. Večina diagnoz uničevalno učinkuje na
državljanski status osebe, ki je s tako diagnozo
osramočena, pomilovana in izključena.
Poststrukturalistična teorija o subjektu govori,
da ljudje prevzemajo razne subjektne položaje v
različnih diskurzih in različne identitete, ki so si
lahko tudi nasprotujoče. Klasifikacije določajo,
katera identiteta bo v družbi določala človekov
subjektni položaj. Avtorica to ponazori s klasifi-
kacijskim sistemom, kjer so prikazana načela
zaporednega vstopanja skoz različna vrata, na
katerih so zapisane razne oznake razvrščanja.
Klasifikacije kljub svoji arbitrarnosti odločilno
vplivajo na osebno identiteto posameznice/
posameznika. Identiteta je vedno splet tega, kako
človek vidi samega sebe, kako ga vidijo drugi in
kakšen si želi biti zase in za druge. Posameznice/
posamezniki se konstruirajo v subjekte na raz-
lične načine, vsekakor pa so ti načini povezani z
močjo in vednostjo. Avtorica ugotavlja, da je
kategorizacija eden od najučinkovitejših načinov
za ustvarjanje subjektov. Kategorije pa so proiz-
vod najzgodnejšega učenja; zdijo se naravne in
simbohzirajo življenjsko kontinuiteto.
Po tem se avtorica ukvarja s kvalitativnimi
razlikami pri dojemanju in obravnavanju priza-
detih, ki so jih prinesle spremembe na začetku
moderne, ter poudarja pomembnosti srednje-
veške ekonomske prakse. Sprašuje se, kako je
prišlo do homogenizacije telesa, ki je zamenjala
»somatsko fleksibilnost« predindustrijskih kme-
čkih skupnosti. Cilj srednjeveške ekonomije je
bilo preživetje in ne akumulacija. Družinska
oblika je bila jedrna družina, ki je vključevala tudi
stare starše. Svoboda definiranja telesa in
organizacije dnevnih delovnih aktivnosti sta bili
veliki, zato ni bilo ločevanja na delovno sposobne
in nesposobne ljudi. Eden od pomembnih ele-
mentov v ekonomiji takratnega časa je bil tudi ta,
da so ljudje dajali zemljo v najem, če je niso bili
sposobni obdelovati. Tako so stari, prizadeti najeli
zemljo, in če je niso mogli obdelovati, so jo oddali
naprej v najem. Tako so dobili vir za preživetje.
Materialna struktura kmečke družbe srednjega
veka je zelo fleksibilno določala življenje priza-
dete osebe. Zvečine so si sami kreirah produk-
cijsko življenje. Kapitalistična oblika proizvodnje
pa je prinesla spremembe in dehtve. Ena glavnih
delitev je bila prostorska ločitev domačega pro-
stora od delovnega. Začetek moderne je prinesel
tudi začetek izključevanja prizadetih iz gospodinj-
stev na ulico. Prizadeto telo je ob tej ločitvi postalo
delovno nesposobno. Delo pa ni imelo le eko-
nomskega pomena, ampak tudi moralnega. Vse
vrste prizadetosti so dobile moralno konotacijo
in so postale manifestacija družbene odklon-
skosti. Prevladalo je prepričanje, da je prizadetosti
mogoče zdraviti in to je pomenilo začetek razvoja
medicinske, psihološke in pedagoške obravnave
s skupnim imenom - terapija.
Nova oblika proizvodnje in reprodukcije ma-
terialnega življenja je zgolj vrsta praks, ki proiz-
vajajo nov družbeni prostor. Medicinski diskurz
je prevladal nad drugimi diskurzi. Oblikoval se
je koncept nove racionalnosti. Ta je temeljila na
ideji o racionalnem subjektu.
Tretje poglavje je avtorica naslovila Spomin
in pripovedovanje. Tujo zanimajo zlasti travmatič-
ni spomini, ki najredkeje postanejo del javnega
spomina. Govori tudi o kolektivnem spominu in
hkrati o družbeno ustvarjenem molku.
Danes je pripovedovanje kot dejanje in delo-
vanje postalo sestavni del družbenih znanosti.
Nekateri to spremembo poimenujejo »narative
turn«, obrat, s katerim so postala individualna in
kolektivna pripovedovanja pomembnejša od
univerzalnih zgodb. Individualna pripovedovanja
pa niso abstraktni modeli, temveč so vedno že
kontekstualizirana v času in prostoru. Avtorica
poudarja, da ne potreba po javnem molku, temveč
potreba po javnem pripovedovanju postaja
osrednja tema sodobnih družb in znanstvenih
disciplin. Kultura spominjanja je postala del de-
mokratizacije vsakdanjega življenja, pripovedo-
vanje pa temelji na spominjanju. Izmed številnih
293
RECENZIJA
Zgodovinskih dogodkov ostanejo »resnični« le
tisti, ki jih kdo pripoveduje, in zgodovinski dogod-
ki so le tisti dogodki, ki so del javnega spomina.
Javni spomin ni pozabljeni, temveč dovoljeni
spomin, kar pomeni, da je spomin cenzuriran.
Zavzame prostor na področju javnega in določa,
kaj je vladajoče pripovedovanje. Javni spomin
oblikujejo institucije. Tako je izpostavljen družbe-
no konstruiranim procesom pozabljanja, ki ga
preobhkujejo tako, da nekatere zgodovinske do-
godke brišejo, nekatere poudarjajo in druge mar-
ginalizirajo. Javni spomin je torej vladajoči spo-
min. Ta selekcionira in filtrira osebne in kolektiv-
ne spomine, ki ravno zaradi tega niso del javnega
spomina. Spomin prizadetih posameznic/posa-
meznikov in članic/članov marginalnih skupin ni
del javnega spomina. Nad njihovim osebnim in
kolektivnim spominom dominirajo profesionalne
prakse. Ta proces onemogoča procese spremin-
janja. In v tem vidi avtorica ključno povezavo med
javnim in osebnim spominom.
Z etnografskega vidika je pomembno, da se
približamo vsakdanjemu življenju tistih, ki jih razi-
skujemo. Zlasti pomembno je, da dehistorizirane
zgodbe dobijo zgodovino, da spodbudimo spo-
minjanje tistih področij vsakdanjega življenja, ki
niso imela pravice do zgodovine. Tako lahko
pretrgamo družbeno ustvarjeni molk in pozab-
ljanje ter oživimo osebno spominjanje, ki dobi
simbolno dovoljenje za obstoj in postane zgo-
dovinski del javnega spomina.
Pripovedovanje in spominjanje travmatičnih
in tabuiziranih dogodkov pogosto velja za člove-
kovo šibkost in ne za način okrevanja. V tradicio-
nalnih kulturah ljudje verjamejo, da lahko kolek-
tivni molk in pozabljanje izbrišeta travmatične
dogodke. Tako ohranjata normativni imperativ
kolektiva kot homogene in univerzalne celote. To
je eden od razlogov, da je tako težko zajeti spomin
ljudi, ki so socialno prikrajšani. Podobno se doga-
ja ljudem v institucijah, pa tudi v družini. O njiho-
vem življenju pripoveduje osebje ah starši. Tisti,
ki je močnejši, pripoveduje o nekom, ki je šibkejši.
Postmoderne družbe se od predmodernih
razlikujejo po tem, ugotavlja avtorica, da se je
ljudsko pravilo: »o čemer se ne govori, tega ni in
ne boli«, spremenilo v načelo: »govoriti o preži-
vetem zmanjša bolečino in zdravi«. Čeprav veliko
ljudi, ki so preživeli travmatične dogodke, pripo-
veduje o želji, da bi pozabili, pa vse več ljudi hoče,
da bi njihovo spominjanje postalo del javnega in
tudi javnih sprememb. Tu je razviden obrat od
komunističnih do postkomunističnih družb. Javni
molk se počasi umika javnemu spominu in hete-
rogenim izkušnjam ljudi, katerih zgodbe so bile
izključene iz javnega prostora.
Namen zbiranja zgodb prizadetih ljudi ni ta,
da bi s tem ganili prizadete, temveč je pohtično
dejanje. Ta je lahko del upora proti obstoječim
okoliščinam, ki prizadete prizadenejo, je izziv in
grožnja legitimnosti javnega spomina. To je
spomin, ki se upira družbeni konstrukciji pozabe.
Posledica zanikanja v javnem spominu je kulturna
kanonizacija, ki ustvarja drugost in zabriše
drugačnost. To dokazuje, da sta javni in osebni
spomin med seboj tesno povezana. Niti javni niti
osebni spomin nista privatna, temveč kolektivna
in historična. Prostori, kjer potekajo procesi
pozabljanja, so institucije, ki ustvarjajo svojo
identiteto in javni spomin tako, da neprestano
pozabljajo ljudi in dogodke. Hkrati pa ohranjajo
zaledeneli spomin na preteklost, saj je spomin
vpisan v prostore institucij.
Naprej Zaviršek primerja spomin ljudi, ki so
preživeli holokavst, s spominom ljudi, ki živijo v
socialnih institucijah. Langer v intervjujih z ljud-
mi, ki so preživeh holokavst, razlikuje med »vsak-
danjim« spominom in »globokim« spominom.
Slednji pomeni spominjanje travmatičnih dogod-
kov, kakor jih je človek osebno doživel. Vsakdanji
spomin pa pogosto vsebuje moralno znanje in
obče trditve in onemogoča, da bi oseba prišla do
travmatičnih trenutkov, ki jih izzove globoki
spomin. Pri prehodu od vsakdanjega spomina h
globokemu spominu pa se zgodi sprememba.
Pogovor izgubi gladkost, zastaja, hrope, ali pa
prehiteva, preskakuje; govorništvo se torej na tej
točki konča.
Ko se globoki spomin dotakne travmatičnih
dogodkov, zahteva poslušalca, pričo; če ni prič,
nihče ne more posredovati dogodkov.
Prizadeti ljudje praviloma ne govorijo o svoji
kolektivni izkušnji, ampak le o osebni izkušnji,
ki prej ločuje kakor povezuje. Prizadete ljudi ima-
jo pogosto za krivce za lastno prizadetost, zato
njihovih bolečin ne jemljejo resno. Ljudje, ki so
večji del življenja preživeh v socialnih institucijah,
azilih, psihiatričnih bolnicah, so najpogosteje
prikrajšani za to, da bi pripovedovali. Njihova
potreba po pripovedovanju postane del osebnega
in javnega molka. Potreba, da zgodba posamez-
nice/posameznika postane javno pripovedovanje,
je hkrati želja, da bi bili ljudje priča preživetega.
Je želja, osmisliti nesmiselne dogodke in čas, ki
294
DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRA VMA
je minil, kakor da ga preživeli ne bi živeli. Nez-
možnost biti sam sebi priča je ena od skupnih
značilnosti ljudi, ki so preživeli travme. To je
povezano z družbeno konstruirano prepovedjo
pripovedovanja spominjanja z ustvarjeno pozabo
v prostoru javnega. Zato ne more postati del
zgodovine, ker se o tem ne govori.
V institucijah k temu pripomorejo pedagoške
geste, ki disciplinirajo tako individualni spomin
uporabnic/uporabnikov in ustvarjajo krotka
telesa. Avtorica ugotavlja: če je pedagogizacija
»uspešna«, uporabnice/uporabniki internalizirajo
institucionalni spomin, ki človeka pozicionira kot
pacienta ah varovanca. Varovanke/varovance
tretirajo kot nebogljene otroke, institucije pa so
»dobre«, ker za njih poskrbijo. Shranjeni spomin
ostaja molčeči spomin. Ta se manifestira kot
somatski simptom ali telesna bolečina. Freud je
v svojem spisu »Prekrivajoči spomini«, v katerem
se je ukvarjal z najzgodnejšimi spomini, poudaril,
da je spomin vedno način, kako se človek izogne
in izpusti tiste elemente dogodka, ki so najpo-
membnejši deli zgodbe, na katero se spomin
nanaša. Spomin je torej za psihoanahzo način,
kako se oseba izogne spominu na travmatične
dogodke: tako, da ustvari nov spomin. Langer
poda kritiko »očiščene« verzije travmatskega
spomina, ki danes nastopa v literaturi, filmu,
zgodovini. Tu postane spominjanje nepretrgana
artikulacija spomina, ki je oblikovana tako, da
spodbuja pozabljanje in minimalizira občutke
groze. S tem zmanjšuje možnost prehoda oseb-
nega spomina k javnemu. K takim načinom se
nagibajo tudi strokovnjakinje/strokovnjaki v
socialnih in zdravstvenih institucijah.
Nato avtorica primerja različne trditve avtor-
jev, ki opredeljujejo kolektivni spomin. Halb-
wachs trdi, da preteklost ne obstaja v spominu
ljudi kot splet »resničnih« dogodkov, ampak je
vedno že družbeno konstruirana. Spomin je
strukturiran v obhki kolektivnih identitet. Moč
kolektivnega spomina je v tem, da lahko pri-
pomore k temu, da opogumi osebni spomin, da
ne izgine v pozabo. Kolektivni spomin lahko tako
kakor zgodovina da okvir oz. razlagalni model, s
katerim človek razume, kaj se mu je zgodilo.
Avtorica ugotavlja, da gre za vprašanje legitima-
cije. Kolektivni spomin lahko pomaga redefinirati
in razumeti preživeto. Brez tega okvira veliko ljudi
ne sme redefinirati travmatičnega dogodka, in
tako se spremeni v molk. Pamela Ballinger opo-
zarja na fenomen redefiniranega spomina, ko
posameznica/posameznik sredi življenja definira
sebe kot žrtev ali kot koga, ki je preživel npr.
koncentracijsko taborišče ali spolno zlorabo v
otroštvu in se tega spominja ločeno od ljudi, ki
so mu bili blizu. Gre torej za to, da ljudje v živ-
ljenju redefinirajo, kaj se jim je zgodilo, kar
pomeni, da ne gre tohko za oživljanje potlačenega
spomina, temveč za prevrednotenje preživetega.
Obenem pa za javno dovoljenje, da se o prežive-
tem govori. Kai Erikson enači proces deljene
travme, ki poveže ljudi v skupnost, z drugimi
izkušnjami, ki jih skupina deh med seboj, npr.
jezik, skupni dogodki, skupna znanstva. Travma
v tem smislu postane temelj, na katerem ljudje
oblikujejo skupni vrednostni sistem. Avtorica
ugotavlja, da so prizadeti ljudje historizirali svoje
spomine tako, da so postali aktivni v uporab-
niškem gibanju. Njihova kolektivna identiteta je
postala izhodišče, iz katerega so se začeh bojevati
za svoje pravice in historizirati osebne izkušnje v
kolektivnih pripovedovanjih. Spominjanje je
osmislilo tisto, kar se je zgodilo. Ustvarjanje skup-
nosti, ki se spominja, komemorira, pa je pomem-
bno za ustvarjanje kolektivne identitete, ki
omogoči, da posameznica/posameznik, kije priča
dogodkom, lahko postane priča tudi samemu sebi.
Zato so uporabniška gibanja danes ena najpo-
membnejših oblik kolektivnega spominjanja
travmatičnih dogodkov v socialnih institucijah.
V nadaljevanju Zaviršek preučuje vpliv insti-
tucionalne pedagogizacije na travmatični spomin
posameznice/posameznika. Kakor smo že videh,
so dogodki potekah brez prič ne le v taboriščih,
temveč tudi v socialnih in medicinskih institucijah.
V življenjskih zgodbah prizadetih, ki se spomi-
njajo življenja v institucijah, in jih je avtorica
rekonstruirala, se po njenem ponavljajo tri ključne
teme. Institucionalna rituahzacija hrane, odnos
medicinskega osebja do prizadetega telesa in
institucionalni odnos osebja do smrti. Hrano, telo
in smrt lahko uporabimo kot metafore za opiso-
vanje institucionalnega nadzora, ki pogosto dobi
obliko pedagogizacije. Iz primera o Leni, ki ga
opiše, je mogoče videti pedagoško naravo institu-
cije. Bolečina, ki jo Leni ohranja v spominu, je
posledica ambivalentnih sporočil, ki jih je dobila
kot prizadet otrok. Po eni strani naj bi bila institu-
cija njen novi dom, po drugi strani pa je bila
prostor nadzora in pedagogizacije najintimnejših
dogodkov. Osebje ji je predstavljalo smrt kot del
»normalnosti«, kot nekaj, kar je inherentno
povezano s telesno prizadetostjo.
295
RECENZIJA
Družbeno konstruirana amnezija prikrije insti-
tucionalno proizvajanje bolečine. Odvisno telo
objektivizirajo in instrumentalizirajo zaradi lastne
groze do prizadetih teles. S tem pa povzročajo
bolečino prizadetim. Zanemarjanje in institucio-
nalno nasilje je tudi posledica tega, da so bila pri-
zadeta telesa zgodovinsko utišana. Iz perspektive
vladajočega pripovedovanja so bila označena za
»deviantna« telesa, ki nimajo formalnih oblik
zaščite in samozaščite.
Travmatični dogodki lahko dobijo formo pri-
povedovanja, molka ali zgolj telesnih spominov.
Freud opredeli travmatski spomin kot nekaj, kar
povzroča mentalno rano, ki se ne more zaceliti
tako, kakor se zaceh telesna rana. Zato ima časov-
no kontinuiteto. Bolj ko okolje utiša zgodbe, bolj
v telesnih spominih nastopajo kot bolno telo ah
moteče vedenje, ki dobi medicinske in pedagoške
diagnoze. Avtorica ugotavlja, da ne samo posa-
meznice/posamezniki, tudi institucije imajo spo-
min. Institucionalni spomin pa je po eni strani
družbeno spodbujen molk, po drugi strani pa dolg
spomin, ki povzroča, da se strukture izključevanja
ne spreminjajo, temveč se spreminjajo le skupine
ljudi, ki so naseljene v institucijah.
V četrtem poglavju z naslovom Etnizacija,
rasizacija in Iculturne razliice avtorica pojasnjuje
razsežnosti norm, ki se razhkujejo glede na kul-
turno področje. Pokaže pomembnost in komp-
leksnost diskurzivnih etičnih in religioznih norm,
ki jih je treba upoštevati pri analiziranju in pro-
blematiziranju marginalnih skupin. Pisno v tradi-
cionalnih kulturah nima enakega pomena kot v
visoko industrializiranih družbah in prav zato se
vsakdanja praksa razlikuje od zapisanega. Antro-
pološke raziskave o ljudeh s prizadetostmi v
raznih kulturnih kontekstih je mogoče tipološko
razdeliti na tiste, ki poudarjajo kulturne razno-
ličnosti, in tiste, ki poudarjajo kulturne podob-
nosti. Zavirškovo najbolj zanimajo raznohčnosti,
saj ponekod prizadete sprejemajo kot svete, dru-
god pa so osebe z enakimi prizadetostmi izklju-
čene kot nevarne in okužene.
Kulturne reprezentacije pripadnikov etničnih
skupin in temnopoltih so bile povezane s pred-
stavami, da gre za reveže, ki imajo »poseben
vonj«. Veljah so za grde, umazane, nimajo ena-
kega razuma kot beli ljudje. V drugi polovici 19.
stoletja so predvsem avstrijski, nemški in fran-
coski zdravniki dokazovali, da so Judje, ki so bili
označeni kot »rasa«, bolj nagnjeni k duševnim
boleznim kot ostali. Tako je bila ena od kulturno
značilnih podob druge polovice 19. stoletja
podoba bolnega potujočega Juda. Ta je bil pato-
logiziran kot histerik in obtožen poženščenosti.
Na ravni kulturnih reprezentacij avtorica ugo-
tavlja, da so obstajale očitne analogije med diskri-
minacijo prizadetih, temnopoltih, žensk in drugih
etničnih kultur. Kulturni imperiahzem je temeljil
na vrednotah, ki so dokazovale večvrednost belih
in predvsem moških (rasizem in seksizem), in je
omogočil zgodovinski nastanek dominacije in
podrejenosti. Obenem pa vidimo tudi razhke med
kulturnimi konstrukcijami prizadetih, temno-
pohih in žensk. V nasprotju z dvojnim ekonom-
skim izkoriščanjem žensk, etničnih manjšin in
ljudi temnejše barve kože je bilo za prizadete
značilno, da so bili zgodovinsko izključeni iz
procesov proizvodnje in družbene in biološke
reprodukcije. Prizadeti niso bih ekonomsko izko-
riščani, temveč so bili definirani kot delovno
nesposobni in zato kot družbeno nekoristni.
Dvojno izkoriščanje temnopoltih in žensk so
omogočile rasistične in seksistične ideologije.
Zgodovinsko segregacijo prizadetih pa je omo-
gočila ideologija skrbi, torej sistem socialnega
varstva, ki je temeljil na segregaciji »delovno
nesposobnih«.
Avtorica ugotavlja, da tudi tam, kjer prizadeti
niso fizično izločeni iz družbe, obstaja nekaj
ambivalentnosti in nelagodja do prizadetih.
Tudi današnje antropološke raziskave dokazu-
jejo, da večina družb občuti do prizadetih nekaj
nelagodja in da so posameznice/posamezniki v
skupnost pogosto vključene/vključeni tako, da so
iz nje hkrati tudi izključeni. Izključenost se kaže
v poimenovanjih, v družbenih statusih in iden-
titetah, ki jih smejo privzeti. Kaže pa se tudi v
kozmologiji vrednot, ki veljajo v določeni družbi.
V petem poglavju avtorica posveča pozornost
diskurzivni materialnosti teles. Najprej opiše
razhčne trditve avtorjev o odnosu do prizadetega
telesa, ki privedejo do naturalizacij telesa.
Naturahzacije telesa temeljijo na razsvetljenskih
idejah o fiziognomiji kot metodi opazovanja telesa
in govorijo o tem, da je »zunanji človek le proje-
kcija notranjega«. Prizadeti so bih zato pogosto
naturalizirani tako, da so jih ljudje dojemali zgolj
prek poškodovanega telesa ah uma. Upodobljeni
so bih kot predmet iz »divje narave«, ki je v nas-
protju z racionalno in organizirano »kulturo«.
Pri kritiki biologističnega diskurza, ki je po-
vezan s telesnimi praksami in tehnikami, avtorica
vpelje Foucaulta, ki govori o subjektivaciji in
296
DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRA VMA
podjarmljenju individuumov, ki poteka prek teles.
Ko obstoječi družbeni red potrebuje taka telesa,
ki ustrezajo obstoječi družbeni strukturi, naj-
različnejše prakse poskrbijo, da jih tudi dobi.
Pri obravnavi telesnega spomina postavi bolj
kot travmo samo v ospredje dogodek, ki je travmo
povzročil. S tem se odmakne od medicinskega
razumevanja travme in poudarja, da je telo vedno
družbeno telo. Telo je ves čas tudi konstruirano
skoz spomin in skoz lastno zgodovino. Ko
mislimo na prizadetost, misHmo zlasti travmatične
spomine, ki se kopičijo v telesu. Travmatične
izkušnje pa proizvedejo telo, ki je prizadeto,
poškodovano.
Avtorica problematizira popravljanje prizade-
tega telesa, ki je značilna reakcija medicinskega
diskurza. Osvetli problem normativnega telesa,
norme, kjer so bistvene razhke med medicinskim
in sociološkim diskurzom. Skoz intervjuje pri-
zadetih ugotavlja, da starši zelo zgodaj podredijo
prizadete medicinskemu diskurzu.
V	petem podpoglavju se avtorica ukvarja s
problemi telesnih meja in protez. Ugotavlja, da
je tema telesa in njegovih meja povezana z vpra-
šanjem prostora. Primerja intervjuja dveh priza-
detih in ugotavlja, da ena izmed intervjuvanih
razširja meje normalnosti, ko v meje svojega
telesa vključuje protezo kot del telesa, kot telesni
organ. Za drugo intervjuvanko pa obstaja meja
med njenim telesom, protezo in boleznijo. Inter-
nalizirala je normo normalnosti, kjer je proteza
in bolezen na strani odklonskosti, kije prostorsko
segregirana. Prva pa razširja meje normalnosti.
Avtorica ugotavlja, da spreminjanje prostora in
telesa kot prostora ni samo osebno, temveč je tudi
pohtično vprašanje. Bolj ko je prostor javnega
nadzorovan, bolj so nadzorovana tudi telesa.
V	zvezi s komodifikacijo telesa, ki je znana
tako iz zgodovine psihiatrije kakor iz zgodovine
prizadetosti, avtorica ugotavlja, da ima instrumen-
talizacija teles kontinuiteto. Začetek kapitalizma
je iz heterogenih teles naredil nova, regulirana
telesa. To je razvidno tudi iz antičnega Rima.
Otroke so zapirali v zaboje, da ne bi zrasli, da bi
jih tako uporabili za tržne namene. Skoz tipične
primere iz zgodovine ugotavlja, da se tedaj poka-
žejo vse razsežnosti spolnih in etničnih vrednost-
nih predstav o posameznicah in posameznikih.
V	šestem poglavju avtorica prikaže prizadetost
kot spolno specifično izkušnjo. Osredotoči se na
prepoznavanje razlik po spolu, predvsem ko gre
za umevanje telesa, vprašanja pravice do spolnosti
oziroma pri ženskah do reproduciranja in abor-
tiranja.
Najprej opozori na spolne razhke v samo-
podobi. Avtorica ugotavlja, da ženske ponotra-
njijo več negativnih podob o sebi kakor moški.
To je posledica negativnih odzivov iz zunanjega
sveta. Tudi v tradicionalnih uporabniških organi:
zacijah so navzoče negativne podobe o prizadetih
ženskah. Normativne zahteve po lepem telesu so
simbolno močneje povezane z ženskim kakor z
moškim telesom. To močno poudarjajo reklame,
ki zaželene telesne mere neposredno povezujejo
s pozitivnimi lastnostmi telesa in osebnostnimi
lastnostmi. Taka sporočila povezujejo negativne
človeške lastnosti z »grdim« telesom, pozitivne
pa z »lepim«.
Če prizadete ženske rojevajo, ima to pohtične
razsežnosti. Avtorica iz perspektive feministične
teorije problematizira ustaljene medicinske pogle-
de na reprodukcijo, pokaže na paradokse abor-
tiranja, oplojevanja z biomedicinsko pomočjo in
steriliziranja prizadetih žensk v socialnomedi-
cinskih ustanovah. To raziskuje v razhčnih poli-
tičnih ureditvah, pri čemer posebej obdela sloven-
ski prostor. Ugotavlja, da aktivistke in aktivisti
gibanja prizadetih vidijo v genetski dilemi etično
dilemo, ah je življenje neprizadetih vrednejše od
življenja prizadetih.
Ko navaja vzroke za skrb, ki je v tradicionalnih
družbah žensko delo, po eni strani ugotavlja, da
se ženska umakne v tradicionalni okvir skrbi, ker
je njena identiteta povezana z njeno reproduktiv-
no zmožnostjo in zato velja v družbi za krivo, če
se rodi prizadet otrok. Ta družbeno konstruirana
ideja o ženski moralnosti je še danes eden glavnih
razlogov, da so med skrbnicami prizadetih pred-
vsem ženske. Po drugi strani pa ugotavlja, da so
prizadete ženske apriori izključene iz tega okvira.
Z dvojno stigmatizacijo prizadetih žensk se
Zaviršek ukvarja predvsem v smislu spolnega
nasilja nad prizadetimi ženskami. Trdi, da se
verjetnost spolnih zlorab veča s stopnjo prizadeto-
sti. Vehko storilcev si za žrtev raje izbere koga,
ki je prizadet, ker je eden pomembnih elementov
zlorabe ta, da storilec uživa v občutenju moči in
nadzorovanja šibkejšega od sebe. Tudi če priza-
deta deklica ali odrasla ženska išče pomoč, kljub
njenim spremenjenim telesnim in čustvenim odzi-
vom nihče ne pomish ali pa ji ne verjame, da se je
zgodila spolna zloraba. Taka vedenja patologi-
zirajo in individualizirajo. Običajni odziv pa je
medikalizacija. Avtorica ugotavlja, da se največ
297
RECENZIJA
Spolnih zlorab zgodi doma, v rejniških družinah
in v institucijah in da so bolj travmatične izkušnje
spolnih zlorab tiste, ko zlorabljajo najbližji. Teh
povzročiteljev je več kot neznanih povzročiteljev
na neznanem kraju. Te ugotovitve nam jasno
kažejo paradoks. Skrbniki ali osebje raje ne pu-
stijo prizadetih, da bi hodili sami naokoh, »ker se
jim lahko zgodi kaj hudega«, medtem ko se jim
najhuje dogaja ravno v domačem, »varnem«
okolju.
Posebej'se avtorica loti vprašanja spolnega
nasilja nad prizadetimi v institucijah, natančneje
v socialnomedicinskih zavodih. .Tam je mogoče
osvetliti spolno nasilje s treh vidikov.
Prvi vidik spolnega nasilja izhaja iz sistemskih
problemov. Če posameznica/posameznik nima
stanovanja, je prisiljen živeti v zavodu. Drugi vidik
se nanaša na spolne zlorabe ene varovane osebe
v zavodu nad drugo. Pri tretjem pa gre za to, da
osebje spolno zlorablja prizadete. Avtorica pouda-
ri razlike med zavodskim in »domačim« spolnim
nasiljem. Ugotavlja, da je narava spolnih zlorab
v institucijah pogosteje kolektivna kakor pri spol-
nih zlorabah svojcev ah neznancev. To pomeni,
da za zlorabo vedo tako osebje kakor prizadeti
in tudi vodstvo. Vodstvo ustanov poskuša zlorabe
prikriti. Govoriti o tem bi pomenilo legalizacijo
nekorektnega postopanja v ustanovi. To pa bi
ogrožalo podobo institucije, ki je pomembnejša
od pravic in varnosti prizadetih. V tem kontekstu
lahko govorimo po eni strani o molku, ki pomeni
smrt za prizadete, po drugi pa o institucionalni
pedagogizaciji, ki prizadetim sporoča, da morajo
biti čim manj zahtevni in zadovoljni s tem, kar
imajo, ter da nimajo druge izbire. Avtorica ugo-
tavlja, da je strukturna nevarnost pri spolnih zlo-
rabah v ustanovah ta, da spolne zlorabe individua-
lizirajo in reducirajo na problem »patoloških po-
sameznikov«. S to opredelitvijo jih razbremenijo
osebne odgovornosti, institucijo pa razbremenijo
tega, da bi ocenila svoje delovanje.
Sedmo poglavje avtorica naslovi Reprezenta-
cije prizadetosti. Najprej se ukvarja s podobami
in njihovimi pomeni. Osredotoči se na članke iz
dnevnega časopisja, ki govorijo o prizadetih in
prizadetosti, ter jih analizira. Avtorica ugotavlja,
da so reprezentacije prizadetosti napačne inter-
pretacije. Reprezentacije prikrivajo socialne okoli-
ščine, v katerih se prizadetost ustvarja. Dominant-
ne podobe, ki jih reproducirajo različni diskurzi,
vedno znova utrjujejo položaj moči tistih, ki prav
zaradi obstoja takih reprezentacij prizadetosti
vzdržujejo predstavo o svoji neprizadetosti. Tako
je tudi razvidno, da so prizadeti izključeni iz
medijskih reprezentacij in ostajajo nevidni. Ob
pregledu medijskih reprezentacij avtorica pokaže,
da večina medijev utrjuje normo normalnosti in
poudarja »drugost« prizadetih. Članki se pogosto
ne osredotočijo na sistemske zlorabe, ki jih ob-
čutijo prizadeti, ampak zgodbe individualizirajo.
Poudarjajo vztrajnost in usmerjenost k temu, da
bi prizadeti aH prizadeta premagala bolezen.
Personifikacija problema preusmeri pozornost od
strukturne neenakosti na »osebno moč«.
V	podpoglavju Kdo se boji nasmejanih obrazov
avtorica navaja načine, skoz katere poteka v
določenih reprezentacij ah prizadetosti utrjevanje
norme normalnosti. Ugotavlja, da nasmeh na
obrazih prizadetih oseb prikriva resnične razmere
v medicinskih in socialnih zavodih. Prikriva zgo-
dbe o bolečini, institucionalnem nadzorovanju,
nasilju in osamljenosti, ki le redko pridejo v
javnost. Institucionalna fotografija pokaže tisto,
kar želi institucija, saj je del nje. Gledalci, ki jo
gledajo v mediju, pa se srečajo z normativno
reprezentacijo »pravilne« prizadetosti in ne z
reprezentacijo prizadetih.
Posebej se avtorica posveti normalizacijskim
učinkom filmske produkcije. Ugotavlja, da je pri-
zadetost v filmih vedno sporočilo neprizadetim,
in sicer zato, ker poudarjajo dvoje: dobroto v
odnosu do prizadetosti in transformacijo v
»pravega človeka« pri stiku s prizadeto osebo.
Filmi ustvarjajo neprestane opozicije (prizade-
tost/neprizadetost, normalnost/nenormalnost), z
namenom, da bi dosegli močan dramatičen
učinek. Poudarjanje in prikazovanje stereotipov
in predsodkov in t. i. »žanr normalnosti« pa zgolj
krepi opozicijo med občim in drugim. S tem se
meja med »normalnostjo« in »nenormalnostjo«
še močneje zariše v gledalčevo nezavedno.
V	zadnjem poglavju Zaviršek poudari pomen
razlikovanja med »verovanjem« in »vednostjo«.
Posledično se ukvarja z birokratsko ustvarjenimi
subjektivitetami. Avtorica ugotavlja, da subjekt
ni naravno dan, temveč je učinek moči vladajočih
diskurzov. Pri prizadetosti je to ideologija skrbi,
ki različno ovirane ljudi birokratsko označi kot
invahdne, kar pomeni, da vlada prepričanje, da
so prizadeti odvisni in da potrebujejo skrb in
varstvo.
Na koncu avtorica pokaže razliko med tra-
dicionalnimi invalidskimi organizacijami in
uporabniškimi gibanji. Pojasnjuje, katero poHtiko
298
DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRA VMA
skupnostne skrbi katera zagovarja in kako je druž-
beno gibanje vplivalo na politiko skupnostne skr-
bi. Zagovorniki različnih konceptov skupnostne
skrbi so združeni, ko gre za realizacijo ideje o
deinstitucionahzaciji in integraciji življenja priza-
detih v skupnost. Razlike pa se pojavijo pri zago-
varjanju razhčnih vrednot, torej med tistimi, ki
izhajajo iz ideologije skrbi, in tistimi, ki izhajajo
iz ideologije pravic.
Avtorica zavzame stahšče, ki ga je mogoče
razumeti kot vlogo zastopnice oz. zagovornice
prizadetih, ki se v okviru uporabniških gibanj
zavzemajo za neodvisno življenje. Ta trend je na-
stal zaradi nezadovoljstva z obstoječimi tradicio-
nalnimi invalidskimi organizacijami. Poudarek je
na državljanskih pravicah prizadetih in ne na
statusu »invalidnosti«. Avtorica pa hkrati utrjuje
prakso, ki producira vladajoče pripovedovanje,
saj sama ni prizadeta. Kljub kontroverznosti pa
delo dobi težo in pomen, ko uvršča v kontekst
zgodbe in pripovedovanja iz intervjujev, osebnih
spominov prizadetih žensk iz slovenskega pro-
stora, ki so doživele travme. Tako eksplicitno po-
kaže prehod iz osebnega spomina v javni spomin
in njegovo legitimnost. Znotraj tega je razviden
tudi miselni obrat, ko se postavi v vlogo poslušal-
ke, v vlogo »molčečega subjekta« oz. zapisovalke.
Obstoječa terminologija za označevanje ljudi,
ki imajo nekaj manj ah nekaj več od večine pre-
bivalstva, je kljub modifikacijam skozi stoletja še
vedno sporna in problematična. Avtorica se v knji-
gi odloči za uporabo termina hendikep. Toda ne
zgolj za tega, ampak vnaša terminološko različ-
nost: ljudje s posebnimi potrebami, prizadeti,
hendikepirani. Po eni strani kaže, da poudarja
dilemo pri uporabi terminov, po drugi pa je to
mogoče razumeti kot uveljavljanje »tujega«, ne-
prevedenega termina v slovenski prostor. Termin
ni popolnoma opredeljen, shši pa se prodorno.
Ne nazadnje je to mogoče razumeti kot vnos
»tujega«, »drugega« v »naš« kuhurni prostor in s
takim terminološkim posegom preseči mejo med
»nami« in »drugimi«.
Poleg terminoloških dilem in kaosa je mogoče
opozoriti še na hendikep, ki ga razumemo kot
koncept. Hendikep je mogoče razumeti kot kon-
tekstualni koncept, ki v razhčnih kulturnih pro-
storih pomeni različno. le tudi razhčno interpre-
tiran in pomen je odvisen od konteksta. Hendikep
pomeni vsak odklon od večine, ne glede na popu-
lacijo. Pojem hendikepa tako označuje odklons-
kost v situaciji. Ta pa je v različnih kulturnih
prostorih različno interpretiran.
Besede, jezik in s tem označevanje, poimeno-
vanje, sintagme so ključnega pomena v odnosu
do kogar koli. Ko pa govorimo o prizadetih, ki so
najpogosteje označeni z negativnimi konota-
cijami, lahko vidimo, na kateri točki se začenjajo
miselni obrati, na katere opozarja avtorica pri
poimenovanju ah ne poimenovanju. Nevarnost
pri tem je v tem, da sami poimenujemo prizadete,
namesto da bi to štorih prizadeti.
Večji del knjige se ukvarja ravno z jezikom.
Zaradi tega sem se podrobneje ustavila pri po-
glavjih, ki imajo neposredno ali posredno zvezo
z njim. Proti pokroviteljskemu diskurzu avtorica
vpelje različne koncepte in vsakdanje prakse.
Večkrat se oddalji od teme prizadetosti in se os-
redotoči na feministično teorijo ah na področje
norosti. Ko pokaže na podobnost problemov
marginalnih skupin, problematiko zastavlja širše
in ponazori, kaj pomeni strukturno izključevanje.
Po drugi strani pa lahko taka primerjava naleti
na negativne odzive pripadnic in pripadnikov
različnih populacij.
Kakor je skoz knjigo razvidna širina in raz-
sežnost problematike, tako zgodovinsko kakor
konceptualno, teoretsko in diskurzivno podkrep-
ljena, pa je na drugi strani opaziti pomanjkanje
globine. V knjigi pravzaprav kritizira poglobljeno
osredotočenje na specifično populacijo. Eklektič-
no navajanje dejstev tako tistih pred našim štetjem
kakor poststrukturahstov je posledica tega, da
avtorica vpelje množico razhčnih konceptov, kjer
je včasih viden prepad, tako geografski kakor kon-
ceptualni. Ukvarja se s slovenskim prostorom in
problematiko prizadetosti, ki jo podkrepi z zapisi
intervjujev, hkrati pa z zaposlitveno problematiko
mladih žensk v Aziji in s problematiko arktične
histerije.
Avtorica pokaže premik od medicinske para-
digme k paradigmi vsakdanjega življenja tako, da
uvrsti v svoje delo pripovedi in slike prizadetih
posameznic. To pomeni uvrščanje osebnega
spomina v javni spomin, torej premik od molka
k besedi. Prav tako tudi prezentacijo fotografij,
ki se razlikujejo od institucionalnih fotografij
nasmejanih obrazov prizadetih. Avtorica vpelje
v tekst literarna dela Cankarja in Kosmača, saj to
odpira nove vidike razmišljanja in kritično samo-
refleksijo pri branju literarnih del, ki so vsekakor
del vsakdanjega življenja.
Za konec, če strnem refleksijo o knjigi, lahko
rečem, da se avtorica ukvarja s institucionalno
299
RECENZIJA
pedagogizacijo prizadetih. Na drugi strani pa se
ukvarja z uporabniškimi gibanji pri nas in v svetu.
Ti opozarjajo na tiste potrebe posameznic in posa-
meznikov, ki se razhkujejo od potreb institucij,
zlasti pa na premike v smislu miselnih obratov v
odnosu do marginaliziranih skupin in posamez-
nic/posameznikov. Avtorica poda tudi kritiko
neohberahstične demokracije ter govori o molku
prizadetih, ki je še vedno prisoten. Institucionalna
pedagogizacija je posledica molka, ki se odraža
tako v slovenskem kulturnem prostoru kakor dru-
god, začenši v družinah prizadetih do filmskih
reprezentacij. Vsebina knjige ima velike časovne,
geografske in konceptualne razsežnosti. Avtorica
se ukvarja s problematiko na široko in kritizira
osredotočenje zgolj samo na prizadete.
Če se omejimo na specifično populacijo priza-
detih in osredotočimo na konkretne probleme v
slovenskem kulturnem prostorninam to omogoči
poglobljeno uporabo kritične teorije družbene
konstrukcije prizadetosti. Poleg faktografije nam
tako na lokalni ravni kakor širše omogoči vpogled
v problematiko na ravni konkretnega, lokalnega.
in omogoča tudi poglobljeno razmišljanje. To nam
pribhža branje »javnega spomina« iz intervjujev
prizadetih posameznic in narekuje konkretne
smernice razvoja pri konstruktivnem iskanju kon-
kretnih rešitev, ki so pomemben dejavnik reahza-
cije miselnih obratov. Tako pri spolno specifičnih
izkušnjah posameznih prizadetih kakor tudi pri
institucionalni pedagogizaciji. To pomeni hkrati
politična dejanja v smislu družbene rekonstrukcije
prizadetih, katerih začetke vidimo v uporabniških
gibanjih prizadetih.
Knjiga Darje Zaviršek Hendikep kot kulturna
travma pomeni za slovenski prostor prispevek na
teoretski ravni, ko pokaže premik od predmo-
dernega k poststrukturalizmu, od medicinskega
k vsakdanjemu. Prav tako pa pomeni knjiga pri-
spevek k praksi socialnega dela, saj je izziv za
razmišljanje in daje smernice za načine dela z
prizadetimi, ki izhajajo iz teorij uporabniških
gibanj.
Rezka Osredkar
300
POVZETKI
Nešo Stojanović, Mojca Pettauer
SAMOMORILNOST IN MLADI
DELOSSUlCIDALNOSTRANKO
Nešo Stojanović je socialni delavec in strokovni delavec v Kriznem centru za mlade v Ljubljani.
Mojca Pettauer je diplomirana socialna delavka in strokovna delavka v Kriznem centru za
mlade v Ljubljani.
Da bi bolje razumeli suicidalno vedenje in ga lažje prepoznavali pri ljudeh, moramo poznati
smernice, ki kažejo na samomorilne misli, poskus samomora ali samo dejanje. Strokovni delavci se
pri svojem delu pogosto srečujejo s tovrstno problematiko, vendar pa se vedno znova vprašajo, ali
so dovolj usposobljeni, da lahko z različnimi profesionalnimi ravnanji ponudijo kvalitetno pomoč.
Razmišljanje o samomoru v adolescenci ima še večje razsežnosti, saj je povezano z obdobjem, v
katerem je mladostnikova občutljivost in ranljivost največja. Ko se srečamo s suicidalno stranko, je
pomembno vedeti, da ta želi tudi živeti in ne samo umreti, saj gre za razpoloženjsko konfliktno
stanje, ko želi človek istočasno živeti in umreti. Zato je informiranost in ozaveščenost o tem pojavu
še toliko pomembnejša, saj lahko prav ustrezno prepoznavanje in učinkovito postopanje bistveno
zmanjšajo suicidalno tveganje.
Ključne besede', samomor, avtoagresivnost, družinska psihodinamika
Tomo Dadič
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJE OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
V OBALNEM VARSTVENO DELOVNEM CENTRU
Diplomirani socialni delavec Tomo Dadičje zaposlen v Centru za usposabljanje Elvira Vatovec
Strunjan - Obalnem varstveno delovnem centru kot vodja enote Izola. Hkrati je podiplomski
študent na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani V matičnem delovnem okolju skrbi za športno
dejavnost. Leta 1994je pričel v športno življenje uporabnikov uvajati judo.
Prispevek opisuje športne dejavnosti, ki se izvajajo v Obalnem varstveno delovnem centru in
njihov pomen na življenje uporabnikov. Poudarek v prispevku je na obravnavanju problematike v
lokalnem obalnem okolju in vplivu športa na izboljšanje kvalitete življenja uporabnikov. V prispevku
je zajeta desetletna izkušnja delovanja na področju športa v Obalnem varstveno delovnem centru.
Delovanje je razdeljeno na tri področja: sodelovanje v gibanju Specialne Olimpiade, vključevanje
uporabnikov v Skupine mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose in trening juda za
osebe s posebnimi potrebami, ki na Obali poteka že sedmo sezono. Rezultati avtorjeve raziskave
kažejo, da je šport dejavnost, ki prispeva k bogatitvi življenja uporabnikov. Socialno delo kot stroka
pa ima v rokah orodje, ki je uporabljeno manj, kot bi lahko bilo. Po drugi strani pa imajo
socialnodelavski pojmi svoje legitimno mesto tudi v obravnavanju športne problematike.
Ključne besede: šport, normalizacija, destigmatizacija, samopreseganje, večdimenzionalnost
človeka.
Urban Kordeš, Helena Jeriček
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
Mag. Urban Kordeš je mladi raziskovalec na Institutu »Jožef Stefan« in asistent za metodologijo
na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Helena Jeriček je mlada raziskovalka na Institutu »Jožef
Stefan«.
Na začetku prispevka je predstavljen prevladujoč triadni model znanstvenega dojemanja: vzrok—
301
POVZETKI
(prenosna funkcija)—posledica, ki pa se je z raziskovanjem kognitivnih in spoznavnih procesov
izkazal za nezadostnega. Avtorja ob primeru komunikacije razmišljata o razlikah v raziskovanju
trivialnih in netrivialnih sistemov. Sprašujeta se, kako lahko komunikacijo obravnavamo kot stalen
proces nenehnega porajanja udeleženčevega sveta. Ob tem predlagata pogled na komunikacijo z
vidika nevrofiziološke teorije in Batesonove definicije informacije kot razlike, ki povzroča razliko.
Obdelata tudi dva po njunem mnenju prevladujoča načina komuniciranja (ki pelje v ožanje oziroma
utrjevanje sveta ali v širjenje sveta) in njune značilnosti. Ob tem predlagata nekatere smernice, ki
vodijo h komunikaciji kot sprožilcu sprememb fiksiranih vzorcev komunikacije in s tem kognicije,
oziroma, k širjenju sveta. Avtorja predstavita obe fazi in glavne premike spiralnega približevanja,
ki odpira pot komuniciranju, pri katerem je poudarek na spreminjanju in raziskovanje sebe in ne
drugega.
Ključne besede: komunikacija, netrivialni sistemi, sprememba.
302
ABSTRACTS
Nešo Stojanović, Mojca Pettauer
SUICIDAL BEHAVIOUR OF THE YOUTH
WORKWITHASUICIDAL CLIENT
Nešo Stojanović and Mojca Pettauer are social workers in the Crisis Centre for the Youth in
Ljubljana.
For better understanding and recognition of suicidal behaviour, we must be familiar with the
indications that point to suicidal thoughts, attempts or the act as such. Professional social workers
often meet this kind of problems, but they always wonder whether they are qualified enough to
offer professional help. Thinking about suicide in adolescence is an even greater problem, as this
is the period in which sensitivity and vulnerabiUty are at their height. While meeting a suicidal
client, it is important to know that the person wishes to live as well and not only to die; it is a state
of conflict in which the person simultaneously wants to live and die. Hence the importance of
awareness and good information about the phenomenon, for the appropriate recognition and
acting may considerably reduce the risk of suicide.
Keywords', suicide, self-aggression, family psycho-dynamics.
Tomo Dadič
SPORT AS A MEANS OF ENRICHMENT AND A WAY OF LIFE OF PERSONS WITH SPECIAL NEEDS
Social worker Tomo Dadič works at Centre of skills learning Elvira Vatovec in Strunjan as head of
its unit in Izola. He is also a postgraduate student at the University of Ljubljana Facidty of Sports.
In 1994 he began to introduce judo into users' sporting activities.
The contribution describes the sporting activities practised at his institution, and their impor-
tance for the lives of users, with emphases on the local surroundings and on the impact of sports on
the quality of users' lives, and based on ten years' experiences in the field. Users' activities in sports
are divided into three major areas: participation in the Special Olympics movement, inclusion
into Youth groups for healthy life and sound interpersonal relations, and judo training for persons
with special needs, now in its seventh season. The results of the author's research show that sports
positively influences user's lives. Social work thus possesses a tool that is used less than it might be.
On the other hand, social work concepts have a legitimate place in the discussions on sports.
Keywords: sports, normalisation, destigmatisation, self-exceeding, human multi-dimensionality.
Urban Kordeš, Helena Jeriček
COMMUNICATION AS SPIRAL CONVERGENCE
Urban Kordeš, M. Sc., is a junior researcher at the »fozef Stefan« Institute and an assistant lecturer
at the University of Ljubljana Faculty of Arts. Helena feriček is a junior researcher at the »Jožef
Stefan« Institute.
Initially, the prevailing, so-called 'triad' model of scientific comprehension is presented: cause—
(transfer function)—result, which proves to be insufficient in the domain of cognitive research.
Established scientific method works for describing trivial systems, but it fails in the cases of nontrivial
ones. The core of the paper is dedicated to the study of communication as a nontrivial system.
Communication is viewed as a constant process of bringing forth the participants' worlds ('world'
= the domain of one's experience). The neurophysiological aspects of communication are exam-
ined and compared with findings of cybernetics of the second order. Further on, two prevailing
modes of human communication are discussed: one that leads to narrowing and solidifying the
303
ABSTRACTS
participant's world, and another that enables its expansion. The concluding part of the paper is
dedicated to more detailed description of methods by which communication can be turned to a
process of expanding one's experiential potential and a process of (self-)discovery. The authors
call such endeavour "spiral convergence".
Keywords: communication, non-trivial systems, change.
304
VISOKA ŠOLA ZA SOCIALNO DELO in SOCIALNA ZBORNICA SLOVENIJE
vabita na strokovni izobraževanji
L
SVETOVALNO IN TIMSKO DELO NA PODROČJU DRUŽINSKEGA NASILJA
IN SPOLNIH ZLORAB
(od 6.nov. - 4. decembra 2001)
2.
INTERKULTURNO SVETOVALNO DELO V SOCIALNIH SLUŽBAH
(od 4. do 18. decembra 2001)
Visoka šola za socialno delo v sodelovanju s Socialno zbornico Slovenije vas vljudno
vabita, da se udeležite dveh strokovnih izobraževanj, ki so namenjeni strokovnim delavkam
in delavcem v socialnem varstvu. Odgovorna nosilka izobraževanj je izr. prof. dr. Darja
Zaviršek.
Oba programa je v letu 2001 izbrala, potrdila in sofinancirala Socialna zbornica Slovenije.
Programa sta ovrednotena s točkami, ki jih udeleženci izobraževanja lahko koristijo za
napredovanje v višje nazive. »Svetovalno in timsko delo na področju družinskega nasilja in
spolnih zlorab« je ovrednoten s 3 točkami, »Interkulturno svetovalno delo v socialnih
službah« pa z 2 točkama.
Ob koncu izobraževanja bodo udeleženci in udeleženke prejeli potrdila o udeležbi.
Izobraževanji bosta potekali na Visoki šoli za socialno delo.
Svetovalno in timsko delo na področju družinskega nasilja in spolnih zlorab
Glavni cilji programa:
1)	Pridobiti poglobljeno znanje in veščine za delo z ženskami, ki so preživele nasilje v
družini in / ali spolno zlorabo.
2)	Pridobiti znanje in spodbudo za oblikovanje strokovnih timov na tem področju dela.
Program »Svetovalno in timsko delo na področju družinskega nasilja in spolnih zlorab«
obsega poglobljeno učenje veščin za prepoznavanje, svetovanje, intervencije in zagovor-
ništvo človekovih pravic žensk in deklic, ki so najpogostejše žrtve psihičnega, fizičnega in
spolnega nasilja v družini in spolnih zlorab zunaj družin. Udeleženci in udeleženke se
bodo naučili antidiskriminacijskega dela z žrtvijo, dobili znanje o različnih modelih pomoči
v okviru socialnega dela, reflektirali svoje znanje in pridobili veščine za timsko delo, delo
z mrežami institucij in za interdisciplinarno obravnavanje problematike nasilja.
Predavateljice
-	prof. dr. Darja Zaviršek (VŠSD): Deset let obravnave spolnega nasilja in zlorab v Sloveniji
-	Katja Bašič (Društvo proti spolnim zlorabam): Delo z odraslimi in otroki, ki so preživeli
spolno zlorabo
-	mag. Mojca Urek (VŠSD): Učenje metode 'individualnega načrta za varnost'
-	Dora Meden (Ženska svetovalnica): Pomoč ženskam, ki doživljajo nasilje
URNIK:
ob torkih:
6.	november, 13. nov., 20. nov., 27. nov. in 4. dec.
ob sredah:
7.	nov., 14. nov., 21. nov., 28. nov.
vsakič od 16.00 do 20.00. ure
CENA IZOBRAŽEVANJA: 40.000 SIT in vključuje 19% DDV.
Študenti, brezposelni in uporabniki socialnovarstvenih storitev so oproščeni plačila
kotizacije.
Interkuiturno svetova Ino delo v socialnih službah
Glavni cilji programa:
1)	senzibilizirati strokovne delavce in delavke za vprašanja etnične različnosti uporabnikov
/ uporabnic socialnih storitev in implikacije za socialno delo,
2)	pridobiti znanja o možnih načinih ravnanja / zagovorništva pri delu s posebej ranljivimi
skupinami, kot so begunci, ljudje brez državljanstva, Romi, novi imigranti oz. prosilci za
azil itd.
Program »Interkuiturno svetovalno delo v socialnih službah« je prvi program, ki bo
omogočil strokovnim delavkam in delavcem učenje interkulturnih kompetenc v socialnem
delu z zagovorniško perspektivo.
Predavateljice
-	izr. prof. dr. Darja Zaviršek (VŠSD): Slovenija kot multikulturna družba: izziv za socialno
delo
-	mag. Jelka Zorn (VŠSD): Etnične manjšine, begunci in tujci kot posebej ranljive skupine
(problem segregacije in razkoraka med človekovimi pravicami in dejanskim stanjem);
Prepoznavanje osebnega, institucionalnega in kulturnega rasizma; Antirasistične
perspektive v socialnem delu.
-	dr. Alenka Janko Spreizer (1SH): Romi in človekove pravice
-Alenka Pavlovec (Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport): Vključevanje romskih otrok v
izobraževalne procese v Sloveniji
-	Katarina Gorenc: Interkuiturno učenje
URNIK:
torek, 4. december od 16.00 do 20.00
sreda 5. december od 16.00 do 20.00
torek 11. december od 16.00 do 20.00
sreda 12. december od 16.00 do 20.00
torek 18. december od 16.00 do 20.00
CENA IZOBRAŽEVANJA: 25.000 SIT in vključuje 19% DDV.
Študenti, brezposelni in uporabniki socialnovarstvenih storitev so oproščeni plačila
kotizacije.
Za več informaciji lahko pišete na elektronski naslov jelka.zorn@siol.net ali pokličete po
telefonu 01- 300-62-31 vsak ponedeljek od 11. do 13. ure.
PRIJAVNICA
(obkroži izbran program)
-	Svetovalno in timsko delo na področju družinskega nasilja in spolnih zlorab
-	Interkulturno svetovalno delo v socialnih službah
Ime in priimek:___________________________________________________________
Organizacija in naslov:_____________________________________________________
Telefon / e-naslov:________________________________________________________
PODATKI ZA PLAČILO KOTIZACIJE IZOBRAŽEVANJA
Kotizacijo prosimo plačajte najmanj pet dni pred pričetkom izobaževanja, na žiro račun
Visoke šole za socialno delo.
Številka ŽR: 50100-603-40199.
Pri plačilu se sklicujte na naslednji številki:
-	sklicna številka za »Svetovalno in timsko delo na področju družinskega nasilja in spolnih
zlorab« je 1460004,
-	sklicna številka za »Interkulturno svetovalno delo v socialnih službah« je 1460005.
PODATKI ZA IZDAJO RAČUNA O PLAČILU KOTIZACIJE IZOBRAŽEVANJA
(obkroži)
-	kotizacijo bom plačal/a sam/a po položnici na žiro račun
-	kotizacijo bo plačala organizacija na žiro račun
-	plačila kotizacije sem oproščen/a
Naziv organizacije, ki bo plačala kotizacijo:__________________________________
Naslov in telefon organizacije:_______________________________________________
Davčna številka in št. žiro računa organizacije:________________________________
ALI JE ORGANIZACIJA DAVČNI ZAVEZANEC? DA NE
Datum in kraj:______________________________________________________
Podpis:_________________
Visoka šola za socialno delo je davčni zavezanec za DDV. Davčna številka: 80139574.
Izpolnjeno prijavnico prosimo pošljite na naslov:
Jelka Zorn, Visoka šola za socialno delo, Topniška 33,1000 Ljubljana
IZDAJE VISOKE SOIE Z^ SOCIAINO DEIO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stano-
vanjska tveganja ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Psihosocialnapomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160
SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so
preživele spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher,
Valerie Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje:
Feministične raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila:Knjižnica VŠSD, Topniška 33, 1000Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@um-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba/* cf.
Marija OvsENiK, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za
samorazvoj
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT.
Vito Fiaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cL (3.650
SIT)
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cL (3.888 SIT)
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cL
Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju mladinskega
prava. Ljubljana:/* cL (3.456 SIT)
David Šaiamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /* cL
(1.026 SIT)
Založba/*cf, Slomškova 15,1000Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi ali po e-pošti. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
Besedilo naj bo zapisano v formatu RTF.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne
uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabiU
naš standardni tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah za
naslove knjig in revij in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. Krepke {bold) pisave
ne uporabljajte.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Le v citatih pustite izvirno obliko zapisa.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb
(ne pod črto ne na koncu). V glavnem besedilu označite opombo z zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom,
in sicer v pisavi 5'í//)^r5'cn^í(»nadpisano«). V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, daje tisk črno-bel.
Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih modulov
(npr. MS Word), temveč le grafične programe.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij,
kjer avtor ali urednik ni naveden).
Primeri za navajanje knjig:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem
sociološkem društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
A. Miller (l^^l), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Primeri za navajanje poglavij v zbornikih in člankov v revijah:
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin {nr.),Lectures in Experimental
Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32,1-2:54-60.
Če se avtorjevo ali urednikovo ime ponovi, ga zaznamujete z dvema črticama ( - ) namesto imena. Podnaslov se
piše za dvopičjem po glavnem naslovu. Pri revijah in zbornikih obvezno navedite strani, kjer se nahaja besedilo,
pri reviji za dvopičjem, pri zborniku v oklepaju.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Čačinovič Vogrinčič 1993; prim, tudi
Miller 1992)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi
stran v viru, npr.... (Benjamin 1962:111)... Imena istega avtorja ah urednika v zaporednih referencah ni
treba ponavljati, npr. ...(Miller 1984: 111; 1992:87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorjaoz.
urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr.... po Millerjevi(1992:32) je... Kadar je referenca
edina ali bistvena vsebina opombe pod črto, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir na isti strani,
uporabite... (/Ш.)..., če paisti vir na drugi strani, uporabite »o/?, di.«, npr.:... {op. cit.: 121)...
•	Ne uporabljajte več kot tri stopnje vmesnih naslovov (1,1.1,1.1.1).
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., etat, ipd.) pišite ležeče ah podčrtano.
Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.:... igra \play]...\ s tem
zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...]
in latinske...«.
•	Druga datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in 3 do 7 ključnih besed. Omembe avtorja naj bodo v
tretji osebi. Dodajte kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr.: Dr. X Y je docentka za sociologijo na
Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in
pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in
telefonsko številko.
social work
Vol.40, October 2001, Part 5
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Edltors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of the Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+3861 ) 43-77-615, fax 43-77-122
eíTiail sodalno.delo@unNj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
selected contents
Nešo Stojanović, Mojca Pettauer
SUICIDAL BEHAVIOUR OF THE YOUTH: WORK WITH A SUICIDAL CLIENT	249
Tomo Dadič
SPORT AS A MEANS OF ENRICHMENT AND A WAY OF LIFE OF PERSONS
WITH SPECIAL NEEDS	255
Urban Kordeš, Helena Jeriček
COMMUNICATION AS SPIRAL CONVERGENCE	275
ENGLISH ABSTRACTS	303
Published in six issues per year
socialno delo 40 (2001), 5
članki
Nešo Stojanović, IVlojca Pettauer
SAMOMORILNOST IN MLADI: DELO S SUICIDALNO STRANKO	249
Tomo Dadič
ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA
OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI	255
Urban Kordeš, Helena Jeriček
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE	275
recenzija
Darja Zaviršek (2000), Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf.
• Rezka Osredkar	289
povzetki
SLOVENSKI	301
ANGLEŠKI	303
ISSN 0352-795Ó	LDK 304+36