111
Nekaj o urokih.
(V   Istri   okoli   Pazina.)
Nevestina dota se pelja ponoči, da ki na alamnico arokov ne stavi; ako bi padla z voza, so uroki gotovi. Tako-le se pa uroki pregaujajo: V mižol (ali žmul, Trink-glas) se veržejo tri ugleni goruči; ako potonijo, so uroki, ako plavajo, niso; kadar se upleni v vodo mečejo, se govori: „uroki! uroki! oči mu spali, ki vas je dal ;tt za tem se uročna stvar s to vodo poškropi. Ako je živina uročna, se prepaše s černim trakom, se podkuri (pokadi) z uličino in z lavoriko, se ugasijo uroki, ker uglenje v vodo metati, se pravi „uroke ugašati44; na to se vzame star klobuk, pa se ž njim živina dergne od repa do nosa trikrat, govoreč vsakikrat: „uroki, uroki, oči mu spali, ki ti jih je dal." Da se človek urokov obrani, ako misli, da ima ki uročne oči, se naredi skrivaje sterpič (figa s persti) ali rogje, da žugavec in mezinec stegne, druge perste pa stisne.
\ekteri zamerjajo. da se take reči obznanujejo, pa ne pomislijo, da je treba rane našega ljudstva pervo dobro poznati, ako jih hočemo celiti.                            J. V.