poročila - ocene
O ŠKRATIH V ŽITU
Marica Škorjanec: Škrati v žitu; ilustracije Maja Kocmut. - Maribor: Mariborska literarna družba, 2004. - (Zbirka Palačinka; 5, urednik Marjan Pungartnik.)
Doslej smo Marico Škorjanec poznali kot pesnico občutene osebnoizpovedne in pokrajinsko, predvsem panonsko-slo-venjegoriško barvane lirike (Ukradena dežela, 1975, Julijevo leto, 1982, Košnji veter, 2001), z zbirko Škrati v žitu pa se je prvič obrnila k otroškemu bralcu. Zbirka združuje šestindvajset pesemskih besedil, med njimi je pet ugank. Pesmi, zbrane v tej knjigi, so po veliki večini nastale v kratkem obdobju nekaj tednov pred pomladjo 2002 (o tem piše avtorica v zapisu o svojih pesmih, objavljenem v tej številki Otroka in knjige).
Marica Škorjanec v vsakem pogledu obvladuje pesniški jezik, izrazna, ritmična, oblikovna in druga poetološka sredstva, kar potrjujejo tudi njene otroške pesmi. Pisane so v različnih ritmično urejenih vrsticah ali v sproščeni obliki, približani svobodnim verzom, razdeljene so v enakomerne kitice ali v različno dolge verzne sklope, ali pa so napisane strnjeno, brez kitičnih razdelitev. Verzi so vedno ritmično spevni in zvočno učinkoviti, ne glede na razporeditev in obseg rim, ki jih včasih nadomestijo aso-nance, ali pa glasovna sozvočja v izteku verzov odpadejo. Različne so pesmi prav tako po dolžini, od dveh vrstic (uganka o sončnici) do šestdesetih verzov (pesem Mišji raj), a vsaka slušno dobro učinkuje
in, kakor je pokazala izkušnja, pritegne tudi manjše otroke, ki pesmi še ne berejo sami, temveč jih lahko le poslušajo.
Pesmi so različne tudi po motivih in tematiki ter po izhodiščih, iz katerih rastejo. Govore o otroku ali otrocih, o živalih oziroma rastlinah, o naravi, pa tudi o pravljičnih ali bajeslovnih bitjih. Otroci so postavljeni večinoma v realno predstavljivo okolje, nekajkrat je otrok tudi imenovan, oziroma so z imeni predstavljeni posamezniki iz skupine otrok (v pesmih Igre, Maškare). Največ je pesmi o živalih, ki včasih nastopajo s svojimi živalskimi lastnostmi, drugod so poosebljene oziroma počlovečene. Poosebljeno je predstavljen tudi rastlinski svet (predvsem v pesmi Rožice male Ide). Tako učinkujejo posamezne pesmi realistično, druge pravljično oziroma fantazijsko fantastično.
Značilnosti posameznih pesmi dopuščajo, da je avtorica vključila v zbirko tudi besedilo ljudske otroške pesmi Otroci vabijo, o otrocih, ki nagovarjajo poosebljeno žival, grilčka, kot sebi enakovrednega vrstnika v igri, oziroma v tej pesmi pomočnika pri delu, pri sejanju ajde. Pesem je Marica Škorjanec (kakor je sama pojasnila) slišala iz ust preproste Gorenjke in pomeni varianto k pesmi v Štreklju številka 7992, iz Dobrave pri Kropi. Nekoliko sproščen trohejski ritem, deminutivi, barvna epitetoneza, glasovna soglasja, zaporedne rime, notranja rima, ponavljanje, tu anafora, otrokov nagovor živali so splošno znana izrazna sredstva v folklorni poetiki, a v tej štirivrstičnici ponazarjajo otrokovo naivno neposred-
67
nost in njegovo živo domišljijo. To pa so značilnosti, ki jih najdemo tudi v drugih pesmih te zbirke. Tako ta »tuja« pesem ne izstopa, temveč samo poudarja sestavine, ki otroško poezijo Marice Škorjanec marsikje približujejo folklorni poetiki.
Toda v zbirki beremo tudi drugačne pesmi. Zveza med otrokom oziroma človekom in živaljo je prikazana na primer v realistično zasnovani pesmi Levis, kakor se imenuje pobegli maček. Tu žival ni počlovečena, temveč je prikazana stvarno, tako da pesem sprva deluje kot opisno pripovedna. Tudi oblikovno se s petimi štirivrstičnicami v menjavajočih se popolnih in nepopolnih štiristopičnih trohejskih verzih s pretrganimi rimami približuje naši starejši poeziji. A v izraznih sredstvih so tudi odstopanja od tradicije, kot je sredi rim samo delna rima: iznenada - navado, ali le približek rimi: Levis - slovesa. Še bolj pesem sprošča menjavanje pripovedne perspektive. Osnovo zariše prvi verz: »Naš rumeni maček Levis«; s svojilnim zaimkom je nakazano prvoosebno množinsko izhodišče. Levis pripada vsem, zato po njegovem samovoljnem odhodu »nam pri hiši nič ni prav«. Toda v to skupno, družinsko občutje se ves čas vpletajo spominski utrinki na mačka, oblikovani v drugi osebi ednine, ki ponazarja notranji samonagovor pripovedovalke. Pesem se izteka v neposredno prvoosebno izpoved: »vsak dan čakam, da od nekod / oglasi se spet: »Mijav!« Tu je osebno občutje pripovedovalke še posebej poudarjeno z naglasom »od nekod«, ki pripada govoru avtoričinega okolja v otroštvu. Iztek tega verza pa s svojim predvidevanim verznim parom ne ustvarja glasovnega sozvočja. Tako poudarjeno zazveni občutje praznine, o katerem pesem govori, s čimer se to besedilo približuje osebnoizpovednim pesmim Marice Škorjanec.
Nekaj podobnega najdemo v pesmi Netopirji. Opis netopirjev v sproščenih verzih bi lahko pojmovali kot stvaren
prikaz njihove zunanjosti in načina življenja. Odstavek: »Vsak netopir, / ki se ceni / in da kaj nase, / se vsaj enkrat / zaplete / skuštrani deklici / v lase,« pa navidezno neprizadeti uvodni opis razgiba v čustveno zaznamovano epizodo, ki celo pesem obarva zelo osebno.
Neposredno izpovedno učinkuje do-gajalno izhodišče v prvoosebni realistični pripovedni pesmi o kuni Pošasti, v kateri je prizorišče opredeljeno tudi geografsko: »na Benediškem vrhu / ... na podstrešju naše hiše ...« Na pesniške postopke starejše otroške poezije deloma spominjajo razgibana vprašanja v sicer ritmično dosledno grajeni pesmi, nekoliko tudi sklepni nauk o praznem strahu.
Drugače učinkuje spominska pesem iz otroštva Škrati v žitu. Tu se prelivata druga v drugo pripoved stare matere punčki »v vasi domači« o skritih kolačih v zelenem žitu, ki jih čuvajo bajeslovni škrati, in poletna inpresija valujočega žitnega polja z zelenečim kruhom v vetru in s pesmijo murenčkov. Škrati, bajeslovna bitja iz ljudskega verovanja, so otroku približani s poosebljenim škratom Makom, ki »je izgubil / klubok svoj rdeči«. Ta pesem je dala naslov knjigi ter s tem nakazala možnost za globlje razumevanje celotne zbirke. V njej je izhodišče nedvomno osebnoizpovedno, vezano na spomine iz otroštva, vendar na način, ki zabrisuje meje med realno določljivim in irealnim, fantazijskim.
Najbrž ni naključje, da sta v razporeditvi vseh besedil prav pesmi Pošasti in Škrati v žitu postavljeni v središče zbirke. Prva kot realistična spominska pripoved iz sočasnosti in druga kot pesniška oživitev intenzivnega doživetja v otroštvu.
V ta razpon je mogoče vključiti velik del pesmi iz zbirke. Realistično učinkuje vrsta pesmi o živalih, predvsem o mačkah, ne glede na to, ali so živali poosebljene in govorijo (Maka), ali pa ostajajo v okviru realističnega opisa (Muca Frica). Rea-
68
listično so prikazane tudi druge živali; med njimi prevladujejo take, ki živijo v kmečkem okolju (Petelinček, uganki o petelinu in o mačku pred mišjo luknjo). poseben spoj podrobnega opisa okolja in dogajanja v njem, ki presega stvarne zaznave, a je lahko blizu otrokovim do-mišlj ij skim predstavam, j e obsežna epsko zasnovana pesem Mišji raj, v kateri igra odločilno pomirjujočo vlogo poosebljeni maček Pino, ki bo prespal vso zimo na podstrešju sredi lipovega cvetja in sredi malih miši. Te so se ob nepričakovanem Pinovem prihodu sicer prestrašile, pa se potem spet pomirile. Tako pesem Mišji raj združuje sestavine realističnega in fantazijskega, kar se v različnih povezavah kaže v vrsti pesmi Marice Škoijanec, hkrati pa kot sklepni akord zbirke izzveni v zaupanje in vero v prihodnost.
Preplet realističnih zaznav in fantazijskih predstav, značilnih za otrokovo domišljijo, prinaša že prvo besedilo v knjigi, pravljična pesem Zmaj, o strašnem zmaju pod goro. Zmaj kjub strašnosti pri otrocih ne zbuja strahu. »Naš Bor«, ki ga varuje pripadnost družinski skupnosti, saj je »naš«, je bil celo tako predrzen, da »ga povlekel je za rep«, Maja pa je do zmaja, ki mu za božič plete šal, pokroviteljsko zaščitniška, s čimer zmaj izgublja svojo strašljivo moč, nakazano v uvodnem delu pesmi.
Neposredno pa je otrokovo predajanje fantazijskim bitjecem, o katerih poje spevna uspavanka Beli možički, pisana pretežno v petercih padajočega ritma, ugodnih za poslušalca že od Župančiča dalje.
Na tradicionalno otroško poezijo spominja motiv Miklavža v pesmi Miklav. Obdaroval bo pridnega otroka, a za nagajanje mami ga »parkelj strpal v svoj bo koš«. V tej pesmi je didaktičnost najizrazitejša, a je v skladu s starožitnim okoljem »na Blokah«. S tradicionalnim vzgojnim poudarkom je usklajena tudi dosledna oblika pesmi štirinajst štiristopičnih
jambskih verzov brez razdelitve v kitice, s krepkimi zaporednimi rimami.
Čisto drugače, spominsko osebno je barvana desetvrstičnica Otrokov strah, ki je po obliki blizu pesmi Miklav. pisana je v štiristopičnih trohejskih verzih z zaporednimi rimami, a pripoveduje o strašljivih podobah od ognja ožarjene pokrajine in se izteka v obupano prestrašen otrokov klic mami: »pridi, da ne bom več sama!« Konec pesmi prerašča vrednost omejenega spominskega zapisa in gradi temeljno izhodišče za zbirko.
Nekaj sorodnih tonov zazveni iz konca pesmi Igre. pesem kljub poimenovanju posameznih otrok učinkuje posplošujoče in v sproščeni obliki ponazarja številne možnosti najrazličnejših iger, ki se jim otroci lahko predajajo v svoji bujni domišljiji. Bolj konkretne postajajo take domišljijske predstave v pesmi Maškare, kjer so otroci prav tako poimenovani in svoje umišljene vloge podprejo z ustreznimi preoblekami. V obeh pesmih pesnica otroke opazuje in se hkrati vživlja v njihov način dojemanja in čustvovanja, ko se predajajo domišljijskim predstavam in jih sprejemajo kot resničnost. V tem so otroci blizu ustvarjalcu. V skladu s takim sprejemanjem sveta izzveni zadnja kitica v pesmi Igre. Tu se tretjeosebna pripoved preusmeri v drugoosebni samonagovor pripovedovalke, ki v sklepni podobi o letu ptice ter diru konja v daljavo »v sanj -sko deželo / med Muro in Dravo« oživi spominsko podobo iz otroštva, kakor jo, osvetljeno iz druge perspektive, beremo v pesmi Sled iz Košnjega vetra, tretje pesničine zbirke za odrasle, izšle 2001. Sklepna kitica pesmi Igre razkriva temelj celotne zbirke: ta raste iz spominov na lastno otroštvo in se hkrati povezuje z doživljanjem sveta, značilnim za otroka, ki mu je igra, resnična ali samo domišljijska, oblika življenja.
Največ sorodnosti med pesmimi za otroke Marice Škorjanec in njenimi pesmimi za odrasle je mogoče zaslediti v
69
impresijah iz narave. V zbirki Škrati v žitu so take predvsem tri: pomladansko bleščeča Ob potoku, poletno bujna Vabila ter jesensko barvita Novembrska. Vse tri so grajene v ritmično učinkovitih kiticah, poosebljajo živali, rastline, celotno naravo in dogajanje v njej. Otroku so najbolj približana Vabila, ki ga neposredno nagovarjajo in pred njegovo domišljijo razgrinjajo nagajive domisleke prijazne lisice. Največ osebnega pa je mogoče razbrati iz Novembrske, ki opredeljuje opisovane prizore tudi zemljepisno: »v vrheh / pohorskih sonce zahaja«.
Podobno geografsko določilo, Dravo, ima uganka o snegu. pri ugankah izstopa način ubeseditve. Izmed petih so kar štiri, o snegu, o zalivalki, o sončnici, o petelinu pisane prvoosebno, s čimer vsaj prve tri dobijo tudi dodatne, osebno barvane sopomene. prvoosebno je grajena tudi pesem Petelinček, kjer rahlo ironičen opis kurje družine preide v tih poklon kokljam, mamam.
Humorne poudarke, ki deloma prehajajo v ironijo, je moči najti v pesmi Srake, ki s poosebljenimi pticami ponazarja značilnosti mestnega ali primestnega, torej urbanega okolja. posebej tu izstopa jezik, ki vključuje angleške besede in fraze, s čimer je tudi na jezikovni ravni ponazorjena naša sodobnost.
Sodobni otroški poeziji, ki jo prištevamo k tako imenivani nonsens poeziji, je najbližja pesem Nezgoda, o ponesrečeni zeleni lisici v mestni knjigarni. Ta ne izhaja iz otrokove neposredne domišljije, temveč gradi prizore in dogajanja, kakor jih pogosto oblikuje literatura, ki zlasti v slikanicah rada oživlja svet igrač ter jih postavlja v nepričakovane, večkrat komično učinkujoče situacije. Sodobni otroški poeziji je pesem blizu tudi po sproščeni obliki in zvočnih učinkih, doseženih z različnimi glasovnimi soglasji.
pesem Rožice male Ide s podnaslovom Po Andersenovi pravljici odraslemu bralcu razkrije literarno pobudo za bese-
dilo. Toda melanholična pesem oživlja pozabljen spomin »iz davnine« na ples in čustveno omamo, ki je minila. Spomin je ponazorjen z omamnim plesom poosebljenih rožic, ki zjutraj na vrtu pod slano zaspijo, vendar z upanjem, da se bodo spomladi spet prebudile. Tu je najdoloč-neje izoblikovana andersenovsko otožna zasanjanost, ki omogoča fantazijsko prehajanje iz realno možnega v imaginarni svet domišljije. podobne spoje smo srečali v različnih povezavah in odtenkih tudi v drugih pesmih Marice Škorjanec.
Ta pregled njenih pesmi po tematiki in motivih nam je potrdil prvi vtis, da so pesmi v zbirki Škrati v žitu zelo različne. Vedno pa jezik v njih učinkuje naravno, konretno, označujoče in izrazito.
Otroška poezija Marice Škorjanec oživlja svet otroštva kot pokrajino prvobitnega, neposrednega, pristnega doživljanja, iz celote pa diha sicer zabrisano, a kljub temu razberljivo nostalgično čustvo in občutje. Zato je tudi humor, ki je sicer večkje prisoten, večinoma utišan.
Ostaja še vprašanje, kako je avtorica razporedila tako raznorodno snov v zbirko, da učinkuje zaokroženo. Razporeditev pesmi upošteva tematiko in motive ter sledi časovnemu zaporedju v koledarskem letu, od prihajajoče zime in misli na božič (v uvodni pesmi Zmaj) do zadnjih dni v starem letu (v sklepni pesmi Mišji raj). Vmes se zvrstijo pesmi, ki rišejo pomlad, poletje, jesen, zimo. Vrsta besedil sicer nima kakšnega posebnega časovnega določila in ne stvarno učinkujočih odslikav realnega sveta. To velja zlasti za pesmi, ki se prevešajo v pravljičnost ali fantazijsko fantastiko, vendar s podrobnostmi iz narave oziroma prikazovanega okolja, predvsem pa s splošnim občutjem, ki veje iz njih, zbujajo v bralcu ali v otroškem poslušalcu tudi ti verzi predstavo dnevnega oziroma letnega časa.
Čeprav zbirka torej ni enotna ne po formalnih vidikih ne po motivih, učinku-
70
je kot skladna celota. Vtis zaokroženosti izhaja iz skupnega osnovnega občutja, iz katerega rastejo posamezna besedila. Prav to skupno občutje pa pomaga povezovati značilnosti tradiciolnalne in sodobne, moderne otroške pesmi ter pripomore k polnosti in mnogopovednosti otroške poezije Marice Škorjanec.
Ilustratorka, akademska slikarka Maja Kocmut, je pesmi v zbirki Škrati v žitu nadgradila s svojim videnjem, s svojimi občutji. Posameznosti v ilustracijah ne sledijo vedno pesniškim podobam v besedilih, vendar se obe ravni medsebojno dopolnjujeta. Kot temelj obeh se kaže nekakšna zamišljenost, obrnjenost navznoter, zamaknjenost v svet, kakor se odpira umetnikovi intuiciji in hkrati otrokovi naivni neposrednosti.
Z osmimi slikami v tempera tehniki se Maja Kocmut v Škratih v žitu prvič predstavlja kot ilustratorka literarnega dela v knjižni izdaji. Doslej so njene posamezne ilustracije izhajale v revijalnem tisku, pred leti pa je slikovno opremila tri poljudne zdravstvene publikacije. Tokrat je izmed pesmi Marice Škorjanec izbrala osem motivno različnih besedil, od takih, ki slikajo stvaren prizor iz narave, do fantazijskih in pravljičnih. Večina slik predstavlja otroka ali skupino otrok. pri uganki o sončnici, ki v besedilu prinaša le samogovor poosebljenega sončničnega cveta, je ilustratorka naslikala cel prizor, v katerem otrok, deklica, zamaknjeno občuduje sončnico. Spoj realnega in fantazij skega prinaša slika baj eslovnih škratov v ilustraciji pesmi Škrati v žitu (slika je uporabljena tudi za platnico knjige). Naivna radovednost in nagajivost, značilna za otroka, je ponazorjena z miniaturno izrisanimi karakterističnimi potezami obrazov, vidnimi zlasti v izrazu oči in obliki ust. podobno povezavo realnega in fantazijskega prinašata dve skupinski sliki otrok, pravljično dekorativna poosebitev plešočih deklic s cvetnimi venčki na glavah pri pesmi Rožice male Ide,
ki ponazarjajo ples poosebljenih rož iz besedila, ter v pustne šeme preoblečena skupina otrok pri pesmi Maškare, kjer fantazijsko fantastično deluje vživetje otrok v privzete vloge. Ilustratorka s človeškimi obrazi poosebi tudi upodobljene živali, tako kure v pesmi Petelinček kakor še posebej detajlno pravljičnega sedmeroglavega zmaja v pesmi Zmaj, saj ima sedem različnih obrazov. Živalsko podobo pa ohranjajo srake v pesmi z naslovom Srake. Ta ilustracija deluje najbolj dinamično, razgibano. Ornamen-talno pa učinkujejo strašljivo kačaste rozge v pesmi Otrokov strah.
Pri vseh ilustracijah je opazna avtoričina težnja, da prizore kompozicijsko uravnovesi. Naslikani prizori so večinoma postavljeni v širše okolje. Ozadje je kdaj zaznamovano tudi z zemljepisno prepoznavnimi značilnostmi: ozadje pri pesmi Zmaj zapira skalnato pogorje, iz katerega štrli na sredini obris Triglava, za petelinčkom s kurami v pesmi Petelinček se razprostira slovenjegoriška pokrajina. Vsaka od osmih ilustracij temelji na drugačni osnovni barvi in na vsaki sliki se pojavljajo drugačni barvni sestavi. Barvno so slike umirjene, ubrane, vendar je v vsaki kak element, ki izstopa z izrazitejšim barvnim poudarkom. Slike z vsemi sestavinami pričajo o premišljeni upodobitvi izbranih motivov oziroma prizorov ter prispevajo k vtisu klasične uravnoteženosti in hkrati otroške naivnosti, k čemur pripomorejo zlasti posamezni detajli.
Zbirka Škrati v žitu se nam torej kaže kot knjiga, ki je tako z besedili kakor z ilustracijami dostopna otroku in privlačna zanj, a lahko še več pove občutljivemu odraslemu bralcu oziroma ogledovalcu ilustracij.
Alenka Glazer
71