
KOŠUTA

ALOJZIJ

REMEC

da imamo v zalogi le še malo

Goriške in tržaške pokrajine
v besedi in podobi.

Kdor je še nima, naj jo brž
naroči, da bo bral in ogle*
doval svoje rojstne kraje.

Stane le Lit. 6*30

II Pokažite tudi sosedom II

Naslov
naše založbe:

..SIBMil"

F*

Gorizia

Piazza HicolA TommasEO

N. 29-1

ALOJZIJ REMEC

ANDREJ KOŠUTA

POVEST

19 33

Izdala „ Sigma

134


Tiskala Kat. tiskarna

Gorizia 1933

iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiihM

L

Občinski sluga Matij ček je čepel za vogalom
in stiskal pesti od jeze.

»Ali jih bom! .. . Jaz jim pokažem!« je mrmral
skozi stisnjene zobe in mežikal v temo januarske
predpustne noči.

Na njegovi desni pa je tulila, cvilila in ropo*
tala godba na čast Kodrove Metke, ki se je tiste
dni možila drugič. Da se vdova moži, naj bi že
bilo! A da se poroči v drugo vas, to ni dalo golo*
brdskim fantom miru in zato so noč na noč po
zadnjih oklicih ropotali in piskali pod oknom po*
starne neveste.

Tako tudi nocoj. Prazni petrolejski zaboji so
bili bobni, dolge cevi žganjskih kotlov trobente,
pokrivače in železni lonci so godbi dajali prime*
ren poudarek, kdor ni imel v rokah kaj drugega,
je pa z usti oponašal godala, ki so še manjkala.

Ni čuda, da je bil ves konec vasi, kjer je bivala
Kodrova Metka, pokonci. A nikjer ni bilo luči,
nihče si ni upal odpreti vrat, samo Matijček je
čepel za vogalom bližnje hiše.

Tedaj so se nenadoma odprla vrata pred Ma*
tijčkom in se je zaslišal mogočni glas Kodrovega
soseda mesarja Vrčona: »Ali bo mir ali ne?«

3

Tedaj se je Matij ček opogumil in stopil izza
vogala.

»Fantje, mir! Drugače bom govoril v imenu
postave!«

Tisti hip je tudi Kodrova Metka odprla okno
in usta.

»Ali se to spodobi? Cele noči ne spim. Sramota
za Golo brdo, da so taki fantje v njem! Matij ček,
po žandarje idi v Dolgo vas, da uklenejo te hm
dobneže! Ta sramota, ta hudobija! . . . Oh, Oh!«

Metka je zajokala.

Godba je utihnila.

»Fantje, spat se spravite! Drugače vas nazna«
nim in gorje vam bo!« se je postavil Matij ček in
se bližal fantom.

»Kdo se nam upa jemati stare pravice?« se je
zaslišal glas iz gruče.

»To je kaljenje nočnega miru! Andrej ček, drži
jezik za zobmi! Ne vidim te, a po glasu te po«
znam!« se je jezil Matijček.

»Jaz tebe tudi! ... Fantje, še eno zagodemo
nocoj, potem bo dovolj!« je ukazal tisti glas, ki
je prej poudarjal fantovske pravice.

»Andrejček, županu te naznanim...« je kričal
Matijček, ki se je bal za svojo čast.

»Počakaj no, Matijček, da te denem čez ko«
lena!«

Toda Matijček ni čakal. Slišalo se ni nič več
drugega kakor beg dveh parov podkovanih škor«
njev po kameniti poti med hišami. Prvi par je bil
Matijčkov, ki je bežal, drugi Andrejčkov, ki ga
je lovil.

»Sramota!« je zagrmel Vrčon in zaloputnil
vrata.

4

»Hudobneži! Ni več pravice na svetu!« je
ihtela Metka.

Fantje pa so se smejali.

Kmalu je bil Andrejček zopet v njih sredi.

»Tako, fantje, zdaj še eno za slovo!« jih je po¬
zdravil. (

»Ne vem, ali bo varno,« je ugovarjal nekdo.

»Andrej Košuta je odgovoren za vse. Vsa vas
naj sliši: Andrej Košuta! Dajmo!« je kričal An«
drejček.

Zatrobilo in zapiskalo je s podvojeno močjo,
zaboji so grmeli, pokrivače in lonci ropotali.
Metka je jokala za oknom, mesar Vrčon je klel
za vrati, vsa soseska se je jezila nad fantovsko
prešernostjo, ki ji še vaški sluga Matijček ni
mogel do živega.

Tak je bil Andrej Košuta.

* * #

Na soboto pred pustom je bila res Metkina
poroka.

Zvonovi so veselo pritrkavali, sem po cesti so
prihajali svatje, pred cerkvijo je stalo pol Golega
brda in prodajalo zijala.

Štirje pari so bili.

Spredaj godec, veseli Špehonja, ki se brez nje«
gove harmonike devet ur naokrog ni mogla vršiti
nobena svatba. Po vasi je godel in raztegoval svoj
meh; zdaj ga je stisnil in obesil na hrbet.

Za njim so stopali svatje. Metka ob starešini,
vsa košata in imenitna, s povešeno glavo in z
očmi uprtimi v tla, kakor se spodobi nevesti. Za

5

njo z družico ženin, stari fant Janez Žemlja, ki
se je po štiridesetih letih samskega življenja
spomnil, da treba gospodinje v hiši. No, klobuk
je imel po strani, tudi svatovski šopek v gumbnici
in čez telovnik debelo srebrno verižico, kjer je
cingljal velik srebrn tolar in s tenkim glasom ozna?
njal, da njegov lastnik ni ravno berač.

Za temi sta stopala še dva para.

Do cerkvenih stopnic je šlo vse po sreči.

Godec je bil že na vrhu, ko sta si za njegovim
hrbtom podala dva fanta Košuta Andrej ček in
Krapežev Tone roke in potegnila prek vhoda iz
žepnih rut zvezano kito.

»Tebe, Špehonja, že pustimo v cerkev, svatov
pa ne. Ženin Janez Žemlja, odkupi se po stari
pravici, ker nam pelješ nevesto iz vasi!« je izpre«
govoril Andrej ček.

Med vaščani je zašumelo.

»Aha, glejte ga, Andrejček se je postavil.«

Ženin pa je nategnil obraz v dolge gube in
preudarno izpregovoril: »Pri nas ni take navade.
Kdaj smo vas v Dolgi vasi kaj vprašali, če je šla
katera na Golo brdo? Zato tudi jaz ne dam nič!«
»Za vedro vina boš dal in pot bo prosta!« ga
je zavrnil Andrej.

»Niti groša ne dam...« se je krčil ženin, ki
mu je denar šel nerad izpod palca.

»Potem te v cerkev ne pustimo...«

»Bomo videli...«

Pred cerkvena vrata se je postavila vrsta fam
tov, Andrejček in Tone sta nategnila rute. Svatje
so začeli v zadregi segati v žepe, nevesta je krem«
žila obraz na jok in če bi ne bila v svatovski
obleki, bi bila začela fante zmerjati.

6

Ni se mogla premagovati, da bi kaj ne rekla.

»Nič ni treba dajati, pojdimo pa skozi zakri*
stijo v cerkev!« se je obrnila k svatom.

»Prav praviš!« ji je pritrdil ženin in se obrnil
proti zakristiji.

»Ej, Janez, vrzi jim tiste krone, drugače te
bodo vlačili vse večne čase čez zobe!« je klical
ženinu Špehonja izpred vrat.

Vaščani so se smejali. V srcu se jim je le do*
bro zdelo, da fantje tako poudarjajo stare navade.

Ženin je prijel nevesto za roko in jo vlekel
proti zakristiji. Toda kamor je stopil, povsod se
mu je kak fant postavil na pot.

Metka je imela oči vse solzne, ženin je bil rdeč
v obraz in je že stiskal pesti, da sune prvega, ki
se mu še postavi na pot, v prša.

Svatje pa niso vedeli, kam bi od sramote.

Tedaj sta se za cerkvenim vogalom zasvetila
dva bajoneta in za orožnikoma škodoželjni Ma*
tijčkov obraz.

Orožnika sta si hitro napravila pot med ljudmi
in eden izmed njiju je zagrmel nad fanti: »Kaj
je to?«

Fantje so odstopili izpred vrat, potlačili klo*
buke na oči in se izgubili med ljudi. Tone je iz«
pustil robce, samo Andrejček je stal visok in po*
nosen pred orožnikom in mu gledal v oči.

»Tisti je vsega kriv!« je viknila Metka, poka«
zala Andrej čka in prestopila z ženinom prag v
cerkev. Orgle so zapele. Pred vrati so ostali le še
Andrejček, oba orožnika in Matij ček. Celo Tone
je bil izginil.

»Kaj je bilo to?« je strogo ponovil orožnik.

7

Andrej ček je ovijal robce krog roke, tako
tesno, tako uporno, da je roka rdela pod vozli.

»To je stara pravica ...« je odgovoril, ko je
bila ovita vsa roka.

»Stopiva za vogal, da se o tem natančneje po*
meniva!« je dejal orožnik, ki se je pisal Holter.

Matij ček je stopil v cerkev in se Andrej čku
še hudobno nasmejal, ko je moral za orožnikom.

Za zakristijo je orožnik začel fanta izpraše*
vati in je vsako njegovo besedo zapisal v zelene
bukvice, ki jih je potegnil iz žepa.

Ko je vse zapisal, kako je Andrejčku ime in
kako se piše, kako je hišna številka njegove bajte
in kdaj je bil rojen, ga je vprašal: »Ali nisi tudi
ti pred tednom rogovilil pod oknom Metke Koder
in lovil Matijo Orožna, občinskega slugo?«

Andrej ček je trdovratno molčal.

»Ali nočeš odgovoriti?«

»Ce me je kdo videl, naj pove in priseže!« se
je odrezal.

»No, nič ne de. Drugi so te slišali, ko si vpil,
da je Andrej Košuta odgovoren za vse. Tudi za
to se boš moral zagovarjati. Toda kaj je bilo to
pred cerkvijo? To sem videl na lastne oči. Kako
se drzneš braniti ženinu in nevesti vstop v cer*
kev? Kako se upaš še druge fante nagovarjati, da
so potegnili s tabo?«

»To je stara navada in fantovska pravica.«

»Na sodniji boš slišal o tej pravici. Šest mese*
cev ti ne odide. Zdaj pa glej, da izgineš! Drugače
se še kaj pomeniva.«

Orožnik je s tovarišem šel po vasi, Andrejček
pa je stlačil rute v žep, pomaknil klobuk na stran
in odšel proti domu.

8

Žvižgal je sam s seboj, toda v srcu mu je be*
snela jeza na orožnika, na Matijčka, na Metko,
na ves svet.

»Če bi imel moč in pravico v rokah, bi vam
pokazal, da sem ravnal prav. Pride čas, ko vam
to pokažem. Stara pravica je pravica, če tudi de-
set žandarjev trdi, da ni. In tistih šestih mesecev
se prav tako malo bojim kakor Metke in Ma«
ti j čka.«

Doma je Andrej ček vzel ključ izpod praga,
kamor ga je mati vedno polagala, kadar je šla
zdoma. Šel je v hišo, legel na posteljo in začel
premišljevati.

»Vsi drugi fantje so prav za prav za nič . ..« si
je mislil. »Če bi bili potegnili z menoj, bi bil odšel
Matij ček z dolgim nosom in žandarja povrhu.
Dolgi Janez bi bil moral plačati za vino in Metka
bi zelenela od jeze. Tako se pa res ne izplača.
Janez se bo postavljal, kako me je ugnal. Matijček
se bo na skrivnem veselil, da se je maščeval, ker
je pred mano moral teči; orožnik me naznani
sodniji in vsi drugi se bodo izgovarjali name. Še
Krapežev Tone se bo umikal, odgovarjal pa bom
za vse jaz, Andrej Košuta.«

Na glas je zakričal zadnje besede in v srcu
mu je bilo tako, da bi šel in se metal z vsem
svetom.

Toda zatisnil je oči in nehal misliti.

Koliko časa je tako ležal, ni vedel. Zavedel se
je šele, ko so zaškripala vrata in je stopila v sobo
njegova mati. Hipoma se je zravnal in sedel na
stranico pri postelji.

Sram ga je bilo.

Mati je spravila praznično ruto in predpasnik

9

v skrinjo, si otrla oči in vprašala, ne da bi Am=
drejčka pogledala: »Andrejček, ali si moj sin?«

Andrejček je zvonil z nogama ob postelji,
sklepal roke nad koleni in v grlu ga je dušilo, ko
je odgovoril: »Kdo pa je vaš sin, če ne jaz?«

»Pa mi delaš tako sramoto in toliko skrbi. Kaj
je bilo danes vsega tega treba? Vsi drugi so se'
potuhnili, samo tebe je orožnik prijel. Povsod
moraš biti zraven, kjer je kaka nerodnost, vsega
si kriv ti. Ko so Vrčonu v klet vlomili in izpili pol
vedra vina in mu nojedli celo gnjat, so vsi rekli,
da si bil tudi ti zraven. Ko so se o svetem Martinu
pri Komarju stepli, je cela vas govorila, da si bil
ti tisti, ki je prvi udaril. Zdaj tudi vse leti nate.
V grob me boš sparvil s svojim obnašanjem . . .«

»Ali sem jaz kriv? Saj je bilo vedno tako, da
se je vsak tuji ženin moral odkupiti. Zakaj bi se
Žemlja iz Dolge vasi ne?« je mrmral Andrejček,
ki ga je pekla materina žalost, dasi bi tega za ves
svet ne razodel. »In vina in mesa jaz nisem nikoli
kradel...« je dejal na glas.

»Kaj se vtikaš v te stvari? Revež si, nihče te
ne zagovori, vsi so jezni nate in vsako fantovsko
nerodnost moraš plačati ti. Ni dobrega konca s
teboj, če ne postaneš drugačen...«

Mati si je obrisala oči in gledala Andrejčka
proseče in z usmiljenjem.

»Eh, kaj! Vedno sem se izmazal, se bom tudi
sedaj. Kaj bo to, če sem Žemljo spomnil na dolž«
nost, ki iz golega skopuštva ni hotel vedeti zanjo?
Sram ga bodi!«

»Pusti vse skupaj, Andrejček, in poslušaj me>
ne, svojo mater, ki ti želi dobro kakor nihče na
svetu ne!«

10

»No, da — bomo že naredili!« je tolažil An*
drejček mater in sebe, potisnil klobuk na glavo,
ogrnil suknjič in vzel kramp iz kota.

»Čakaj, da ti pogrejem mleka za zajtrk!«

»Ne, mati, pozno je že in ljubi se mi tudi ne . . .
Zbogom!«

Andrej ček j e odšel po vasi k županu na delo
in mati je gledala pol žalostna, pol vesela za njim.
Saj je bil lep fant, najlepši v vasi, in bil ga je sam
ogenj. Prepričana je bila, da se bo ugnal in po*
boljšal, ker je bil to jutro tako mehek z njo kakor
še nikoli ne. Po, vsakem opominjanju je bila pre*
pričana, da bo njena beseda imela uspeh, to jutro
pa bi bila dala glavo zato, da se sin spreobrne.

Doslej je Andrejček ostal vedno Andrejček
in tako' nemara tudi topot ne bo iz njega nič
drugega.

11

II.

Županov vinograd, ki so ga tisto zimo nanovo
kopali, je bil skoraj dovršen. Lepo ga je bilo vi«
deti, tako skrbno in globoko je bil izkopan, kakor
bi mu bilo določeno, da bo rodil vinsko trto do
sodnega dne.

Izpod širokega golega hrasta, pod katerim so
kosili kopači solnčnega februarskega dne, je bil
lep pogled nanj.

»Ljudje so umetni. Vse si izmislijo, železnice,
brzojav, voze, ki sami tečejo. Tega pa ne bodo
nikoli iznašli, da bi iztuhtali stroj, ki bi zemljo
tako lepo izkopal kakor kramp v kmetskih rokah.«

Tako je modroval stric Luka, ki je bil vesel
tega dela, ki je pomagal pri njem z osmimi fanti
in možmi to zimo. Vrgel je žlico v jerbas, v ka«
tereni je bila prinesla županova dekla Francka
kopačem kosilo, se prekrižal, molil po jedi in iz«
vlekel pipo in mehur tobaka iz žepa.

»Vse bodo našli, stric, tudi take stroje, ki
bodo zemljo kopali. . .« je ugovarjal Andrejček,
ki je bil tudi med kopači.

»Ne bodo, ne bodo ...« je trdil Luka in pri«
žgal pipo.

»Ko sem bil lani v Romuniji v gozdovih, sem
na Ogrskem videl stroje, ki kosijo z njimi trav«
nike, da je bila senožet kakor obrita, ko je taka
pošast šla čeznjo. Slišal sem tudi, da z mašinami
orjejo, da sejejo in žanjejo žito. To vam tak stroj

12

požanje v petih minutah več kakor naše ženjice
v pol dneva, poveže v snope in postavi v kopice,
da je veselje. Gotovo' imajo tudi stroje, ki koplje«
jo ...« je pripovedoval Krapežev Tone.

»Tam, kjer vse to imajo, so bogati... In vem
dar jim teh strojev ne zavidam in vse njihove
bogatije. Tisto delo ni tako kakor naše, zemlja ni
kakor naša. Še na vinu poznaš, da ni iz pravega
kraja. Plehko je kakor naša podčepnina, če se
ustoji...« je ugovarjal Luka.

»Seveda, stric, jaz tudi pravim tako. Čez naše
delo in našo zemljo in naše vino ga ni na svetu. ..
In če mi ga naliješ ti, Francka, prav gotovo ne ...«
se je smejal Andrej ček, ki mu je nalila Francka
kozarec iz trebušastega vrča.

»Vse bodo iznašli... Mašine ... mašine ...« je
modroval Tone in hotel povedati še nekaj.

»Samo takega stroja ne, da bi take fante, ka«
kor je Andrej ček, predrugačil...« se je zasmejala
Francka.

Vrč in kozarec sta šla iz roke v roko. Andrej«
ček pa je nagubančil čelo in pogledal Francko
temno izpod obrvi.

»Kako to misliš?« jo je vprašal mračno.

»Tako... Danes je prišlo od sodnije pismo
zate. Vabijo' te, kaj jaz vem, zakaj ... Gospodar
mi je povedal, da pridi zvečer ponje.«

»Zaradi Žemlje bo . . . Da niso na našo slo«
vesnost pred cerkvijo pozabili!« se je prvi spomnil
Tone, ki ga je zaskrbelo, ali ni vabljen tudi on.

Andrej ček je umolknil. Kakor bi upihnil svečo,
je bilo pri kopačih ob dobro voljo.

»Ali ni tudi zame kakega pisanja?« je vprašal
Tone.

13

»Jaz vem samo za Andrejčka,« je dejala
Francka in spravljala sklede, žlice in vrč v
jerbas.

»Glej no!« je modroval stric Luka. »Nič se
ne pozabi. Par tednov je, kar sta se postavila za
fantovske pravice, in že vaju kličejo!«

»Vse jih pobijem in potolčem, če me zapre«
jo ...« se je jezil Andrej ček. »Nisem še hodil po
sodnijah, zdaj me pa hočejo v kozji rog ugnati,
ker se nisem zbal Matijčka in sem Žemljo po«
tresel, da bi kak groš padel od njega.«

»Fant, tiho in mirno bodi! Z gosposko se ni
šaliti!« ga je miril stric Luka, vstal in se odpravil
na spodnji konec vinograda, kjer je bilo kopanja
še za ta popoldan. Za njim so odšli drugi in kmalu
so spet težki krampi sekali grudasto črno zemljo.

Andrej ček pa se j e pomudil pri Francki.

»Zakaj si povedala pred vsemi o tistem piša«
nju s sodnije?«

»Saj bi bili itak zvedeli!«

»Naj bi bili! A ne od tebe, ki vedo, da se
imava rada.«

Dekle si je zadelo jerbas na glavo in menilo
tiho: »Saj ne vem, ali bo kaj iz naju. Če boš tak,
narediš kdaj kaj takega, da te za žive dni za«
pro...«

»Si pa drugega izbereš.. .« je dejal uporno
Andrej ček.

Dekle je molčalo, si popravilo robec in se ozrlo
po stezi.

»Zbogom!«

Andrej ček ni odgovoril; z dolgimi koraki je
odšel k delavcem. Ko je prijel za kramp in ga za«
sekal v grude pred seboj, si je želel, da bi pred

14

njim ležali vsi njegovi sovražniki, ki bi ta hip
čutili moč njegovih rok.

Francka pa je stopala po ozki stezi in se grizla
v ustnice, da bi na glas ne zajokala od žalosti nad
Andrej čkom, ki ga je imela tako rada in bi mu
vse odpustila, če bi se tudi ves svet zaklel proti
njemu.--

Zvečer je oče župan izročil Andrejčku vabilo
in mu osorno ukazal podpisati sprejemnico.

Ko je fant s trdo roko in okornimi črkami
podpisal papir, je župan godrnjal: »Kaj je bilo
tega treba, nerodnost fantovska? Same sitnosti
so s teboj in nihče te ne more ugnati. Zdaj imaš,
kar si iskal, Andrej.«

»Mar meni!« se je pobahal Andrejček in spra*
vil vabilo.

»Veš kaj, dobro ti hočem in poslušaj me! To
naj ti bo šola za bodočnost! Sveta ti ne boš ugnal,
pač pa bo svet tebe. Zato lepo vse priznaj, ko boš
čez štirinajst dni stal pred sodnikom, in bodi po*
nižen, da se ne boš kesal! Postava je postava in
žandarji žandarji. Pri domačih nerodnostih sem
molčal, zdaj te pa dobe drugi gospodje v roke in
te bodo obsodili po postavi. Ker si obdolžen prvič,
ne bo sodba prehuda, toda glej, da boš zadnjič
pred sodnikom!«

Andrejček pa ni nič poslušal teh dobrih nam
kov, marveč je bil prepričan, da mu tudi župan
Krivec želi slabo.

»Bomo' videli, kako se izteče...« je modroval
sam s seboj na poti domov. »Če me obsodijo,
bom vedel eno več. Toda dolžan ne bom ostal
nikomur niti pičice ...«

15

Tisti večer ni šel na vas, da bi pel s tovariši,
marveč domov in tuhtal je dolgo v noč, kako bi
si pomagal.

❖ * *

Čez štirinajst dni je stal Andrej ček s Krape?
ževim Tonetom pred sodnikom, prijaznim gospo?
dom z zlatimi naočniki. Tone je vse tajil, An?
drejček pa je dajal odgovor za vse nerodnosti, ki
jih je uganjal ob Metkini svatbi. Kakor v zadregi
je vrtel klobuk med prsti in s težavo zagovarjal
fantovske pravice in navade.

Kakor je bil gibčnega jezika ponoči na vasi,
tako mu je bilo sitno se zagovarjati pred sodnijo.
Vse okrog njega je bilo tako novo in čudno. Tam
so stali Žemlja, Metka in Matij ček, sami njegovi
neprijatelji, in pričali zoper vsako besedo, ki jo
je izrekel. Vrhutega se je vtikal vmes še žandar
Holter, ki ga je bil zapisal v svoje bukvice in na?
pravil zoper njega tako ovadbo, da bi bil moral
Andrej ček pravzaprav pred porotnike, če bi ne
bila sodnija drugačnega mnenja kakor gospod
podstražmojster iz Dolge vasi.

Javno nasilstvo, kaljenje nočnega miru, razža?
Ijenje uradne osebe, cela kopica paragrafov in
Bog še vedi kaj je brnelo Andrej čku krog ušes,
ki bi bil obupal, da se ni sodnik nekako dobro?
hotno potegoval zanj od začetka do konca raz?
prave in da ni Tone lagal, kar je mogel zase in za
Andrej čka.

Konec je bil ta, da je dobil Andrej ček pet dni
zapora, Tone pa štiri in dvajset ur. Oddahnila sta
16

si, ko je sodnik izrekel obsodbo, in na vprašanje,
ali kazen takoj nastopita in ali se ne pritožita, sta
fanta rekla, da sta z vsem zadovoljna. Po hudih
in dolgih rečeh, ki sta jih slišala, se jima je zdela
sodba mila.

V zaporu je Andrej ček premišljeval, kako po*
vrne vsem milo za drago, ko bo zopet svoboden.

Iz zapora se je vrnil domov tako, da je prišel
na Golo brdo v pozni nočni uri. Dobro se mu je
zdelo, da je bila temna noč, da ga ni nihče ne
videl ne slišal.

Prva pot — kam bi mu drugam kakor k de*
kletu pod okno? Ko je bil streljaj daleč od žu*
panove hiše, je zavriskal, kakor je znal le on. To
noč je bil v njegovem vrisku pozdrav domači vasi,
pozdrav prostosti fantovski, ki jo je teh pet dni
pogrešal kakor riba vode. V tem vrisku je bil
pozdrav dekletu, ki ji je odpustil vsa karanja in
vse očitke. Ta vrisk je bil pozdrav in klic tova*
rišem, da je Andrej ček Košuta zopet prost.

Fantje so ga slišali daleč na drugem koncu in
zapeli:

Kod si hodil, kje si bil,
da si čeveljčke zrosil . . .

Andrej ček je posluhnil in zamrmral: »Le pojte!
Vam je lahko! Če bi se kdo od vas vračal od ta*
kega opravka kakor jaz nocoj, bi ne pel. Jaz pa
sem, kar sem ...«

A slišala ga je tudi mati, spoznala njegov vrisk
in vzdihnila: »Še en očenaš,, da bi mu Bog dal
pravi um in dobro pamet!« Vzela je molek izpod
vzglavja in za očenašem je prišel še cel rožni ve*
nec in dokaj solz za Andrejčka, ki o njem ni ve*

17

dela, kam ga njegova preŠernost Še pripelje, da
vriska, ko prihaja iz zapora, mesto bi se sramoval
in skril pred ljudmi.

Andrej čkov vrisk je slišala tudi Francka, žu*
panova dekla.

Ko je zacingljal kamenček na njenem oknu, je
že davno stala za šipami.

Andrejčku je poskočilo srce veselja, ko je za*
škripala oknica visoko' nad njegovo glavo in se
je okno odprlo.

»Andrej Košuta te pozdravlja, ljuba deklica,
pozdravlja te on, ki prihaja z dolge poti. Prinesel
bi ti bil odpustek, ker te rad ima in je vselej mi*
slil nate. A v tistih krajih, kjer je bil, rožice ne
cveto, ptičke ne pojo in kramarjev ni, da bi srčka
prodajali za taka dekleta, kakor si ti!«

»Tiho govori, Andrejček, da te kdo ne sliši!
Ali nimaš nič sramu?« je šepetalo dekle.

»Koga se bo Andrejček bal, ki je ves svet
ugnal?«

»Kaj ti je, da si tak? Ne govori v en dan in
mi rajši povej kaj pametnega!«

»Kaj naj ti revež pove, ko' ničesar ne ve in je
bilo žalostno njegovo srce, ker je bil daleč od
tebe, dekle...«

Francka si ni vedela pomagati, kako bi od An*
drejčka dobila kako pametno besedo. Zato ga je
nehala karati in mu milo dejala: »Ali ti je bilo
dolgčas, Andrejček?«

»Do smrti, Francka. Zato sem vesel, da sem
prost!« je odgovoril Andrejček.

»Kajne, nikdar več ne boš storil kaj takega,
da bi te zopet zaprli?«

»Nikoli več!...«

18

»Zdaj boš pameten in vsak korak desetkrat
premisliš, preden ga storiš. Kajneda, Andrej ček?
Nič ne boš več uganjal fantovskih nerodnosti?«

Andrej ček je molčal.

»Zakaj molčiš?« je vprašalo dekle. »Da bi ve«
del, kako so te ljudje obrekovali, da se ti prav
godi, da te bodo ugnali, da si dobil šest mesecev.
Tako so govorili, mene pa je srce bolelo, da še
nikdar tako. Še druge take sramote bi ne mogla
prenesti...« ' '

Umolknila je in Andrejčku se je zdelo, da
Francka joče. Zato je postalo tudi njemu hudo
in jo je začel tolažiti: »Nič ne maraj, Francka!
Ali je to kaj hudega, kar sem storil? Ali sem kaj
ukradel ali koga ubil? Ali koga oropal ali mu hišo
zažgal? Stare pravice sem branil in če jih žandarji
in sodniki ne marajo poznati in so me zaprli, me
ni nič sram. Prav nič ne, Francka ...«

»Obljubi mi, da se nikoli več tako ne spoza«
biš, da bi imel opravka z gosposko!« je prosila
Francka.

»Obljubim ti!« je zatrdil Andrej ček po krat«
kem premolku. A v grlu ga je davilo- ob teh be«
sedah, ker ga je na tihem prevzemala misel, da
se bo vendar maščeval nad vsemi, ki so ga bili
spravili v zapor.

»Samo glej, da boš obljubo držal!«

Andrej ček ni odgovoril, marveč vprašal: »Saj
je med nama vse kakor prej, Francka, in me ne
boš imela nič manj rada kakor prej, ko še nisem
bil zaprt?« ! I L i !!i Ud

»Kakor vedno sem ti! Na konec sveta grem
zate. Samo da boš dober in pameten, da ljudje
pozabijo, da si imel opravka s sodnijo.«

19

»To so že pozabili!« se je zasmejal Andrejček.
»Da si le ti pozabila! Za druge mi ni. Sedaj pa z
Bogom, Francka! Jutri ti povem, kako se mi je
godilo ta teden. Sladko spi, varujejo naj te am
gelci, svetijo naj ti nebeške zvezde, jaz grem
domov čez ravno polje...«

Vrgel je klobuk v zrak in odšel. A ne domov,
marveč po travnikih na drugi konec vasi, kjer so
peli fantje.

Sprejeli so ga z velikim veseljem in pozno v
noč poslušali njegovo pripovedovanje, kako je
trpel za fantovske pravice.

20

III.

Andrejček je včasih upihnil kakemu zajčku
luč življenja. Brez pravice in brez orožnega lista
je to delal iz gole objestnosti in lovske strasti.
Golobrdski lov je imel v najemu gospod iz mesta,
ki je prišel vsako jesen komaj enkrat na lov. Te*
daj je imel Matijček, ki je bil obenem njegov
lovski čuvaj, obilo posla. Preden je prišel gospod
preganjat tistih par zajcev po golobrdskih strni*
ščih in travnikih, je Matijček vselej ustrelil dva
zajca, ki si ju je davno prej bil izbral za to pri*
liko. Potem ju je lepo pripravil za gospodovo
puško. Enega je postavil v grmovje četrt ure
daleč od vasi, drugega pa za kup kamenja na ob*
činski gmajni. Drugi dan je bil velik lov in Ma*
tijček je znal kratkovidnega gospoda tako voditi,
da sta mu prišla oba zajca pred puško. Komaj
je gospod sprožil na nastavljeno žival, je Matijček
že letel po' zajca, ga vihtel zmagonosno gospodu
nasproti in mu čestital, da tako dobro strelja. In
gospod je bil zadovoljen z zajcema in s svojim
lovskim čuvajem, ta pa sam s seboj in z dobrim
gospodom tudi.

Če je gospod vprašal, ali je kaj lovskih tatov,
je Matijček vedno za vse svete trdil, da ga ni
devet vasi naokrog nikogar, ki bi se upal prijeti
puško v roke. V resnici pa so fantje streljali zajce
vse vprek in jim nastavljali zanke po vseh pre*
lazih. Osobito Andrejček je bil med njimi.

21

Tisto jesen pred Metkino poroko je bil An«
drejček kriv, da je prišel Matij ček v veliko za«
drego pred svojim gospodom. Prvega zajca je Ma«
ti j ček že nesel v nahrbtniku in že je gospoda po
dolgih ovinkih previdno vodil v bližino drugega,
ko se je gospod nenadoma ustavil, popravil naoč«
nike in začudeno 1  strmel na mlad jesen streljaj
pred seboj.

»Matijček, ali ni tam na drevesu zajec?« je
vprašal poltiho.

Matijček se je hudo ustrašil, ko je zagledal
med vejami mrtvega zajca, ki je bil žrtev An«
drejčkove prekanjenosti; Andrej ček je bil namreč
sprožil njegovo nastavo. Ta se naredi takole: v
zemljo pod mladim prožnim drevesom zabiješ ko«
liček, ki ima na gornjem koncu kljukico v podobi
številke 1. Nato pripogneš vejo, privežeš nanjo
žico za zanko, ki jo na spodnjem koncu na rahlo
pritrdiš na kljukico količka. Kako se to naredi,
je umetnost, ki je ne zna vsakdo. Nesrečni zajček,
ki pride v zanko, sname to s količka, veja se
zravna in vrže ujetega siromaka na zanki visoko
med veje, od koder ni več iz zadrge. Matijček je
vse te umetnosti poznal in mislil gospodu pove«
dati resnico, a se je premislil, ker se je zanašal
na gospodovo kratkovidnost.

»Zajec je, gospod. Naj streljajo!« se je odre«
zal strahoma.

»Čudno, da gre zajec tudi na drevo...« je
dvomil gospod.

»Jaz sem ga videl že na hrastu . . .« se je lagal
Matijček. »Le brž naj sprožijo, drugače skoči z
jesena!«

22

Gospod je res ustrelil. Matij ček je pa tekel k
jesenu, ga pripognil, naglo potegnil zajca iz zan«
ke, mu naravnal ude in ga nesel gospodu.

»Težak je, gospod. Tako lepega že dolgo niso
ustrelili,« je hitel in tlačil zajca v nahrbtnik.

»Čudno, da gre ta žival na drevo... Vprašal
bom svojega prijatelja profesorja, ali zna zajec
plezati. Jaz bi rekel, da ne...«

Matij ček je godrnjal in se jezil na onega, ki
ga je spravil v tako veliko zadrego, a vendar je
vodil gospoda k drugemu zajcu, ki ga je bil na«
stavil. Tisto leto je dobri gospod ustrelil na Go«
lem brdu prvič v življenju tri zajce.

# * *

Odkar so bili orožniki v Dolgi vasi, so postali
golobrdski fantje opreznejši. Zajci so imeli mir«
nejše življenje, le Andrejček jih je preganjal s
staro strastjo. Bog vedi kje je bil staknil kratko
puško, ki jo je lahko razklenil na dva kosa in jo 1
skril pod suknjič.

S to puško je hodil na lov v dovoljenih in ne«
dovoljenih časih; nastavljal je tudi pridno zanke
in bil vedno 1  prepričan, da se mu vse srečno izteče.
Vedel je sicer, da bo lahko za zajčjo smrt huje
kaznovan, kakor če bi koga ubil — a strast je
strast.

Tako je tudi v medli ponedeljkovi noči, par
tednov potem, ko je bil prišel iz zapora, oprezno
koračil proti županovemu seniku nad vasjo, da
tam skrit počaka zajca, ki ga je že parkrat videl,
ko je tekel iz gošče preko majhne senožeti proti
njivam za potokom,

i

23

Prvi krajec je svetil nizko za obzorjem, ko je
prišel Andre j ček k seniku in začel tuhtati, za ka*
teri vogal bi se postavil na prežo. Mislil je že
sesti na kamen pred vhodom v senik, ko je za*
slišal iz njega enakomerno sopenje. Prvi hip se
je prestrašil in že mislil bežati, a radovednost mu
ni dala, da ne bi pogledal, kdo si je postlal na
mehkem senu. Človek, ki je tam spal, se ni zbudil.
Andrej ček je zlezel bliže, napenjal oči in si ni
mogel verjeti. Puška, sablja, orožniška čelada...
Bolj ko je Andrej ček buljil v poltemo, bolj mu
je utripalo* srce. V seniku je spal orožnik. Odpel
si je bil čelado in jo položil zraven sebe, puško
pa je držal v rokah.

»Gorje, če se zbudi!« je šumelo Andrejčku po
glavi. Kakor okamenel je bil in se ni več upal ga*
niti, ko je spoznal, kdo spi v njegovi bližini par
pedi od njega.

V Dolgi vasi je bil včeraj ples, orožnik se je
nemara tudi pridno vrtel in sedaj spi, mesto da
bi lazil po' zapuščenih stezah in iskal tatove in
razbojnike. Sreča, da imam dobra ušesa! . . . Dru*
gače bi že jutri romal vklenjen v mesto in bi moral
dajati odgovor, koliko zajcev sem že končal. Lepa
reč!... je premišljeval Andrej ček.

Nenadoma mu je šinila v glavo objestna misel.

Splazil se je tiho kakor mačka k spečemu orož*
niku, oprezno prijel za čelado, jo stisnil pod pa*
zduho, zlezel iz senika in pO’ prstih stekel proti
vasi.

Za zajca mu ni več bilo. Stiskal je pokrivalo k
sebi in tekel proti vasi vesel, da se mu je tako ne*
nadoma ponudila prilika, da tudi on pokaže orož*
nikom, kaj zna.

24

Na križišču pred vasjo je dobil še dva fanta,
Krapeževega Toneta in Godeževega Franceljna,
ki sta se odpravljala spat.

»Ali si zopet za zajci?« sta pozdravila An«
drejčka, ko je stopil k njima.

»Ne, nocoj sem lovil druge zverine. Če prise«
žeta, da me ne izdasta, vama povem.«

Fanta sta obljubila, da ne povesta nikomur
niti besedice, in Andrej ček jima je pokazal če*
lado in povedal, kako jo je dobil.

Veselje je bilo veliko.

»Ta klobuk je vreden več kakor deset zaj«
cev...« je modroval Tone, ki je imel orožnike
prav tako rad kakor Andrej ček, in vrtel čelado
med prsti. »Jutri ga nesi na žandarmerijo in vpra«
šaj, kateri gospod je to izgubil! Povej, kako si
klobuk našel, in priklanjali se ti bodo, kakor bi
bil sam glavar, če jim vrneš pokrivalo in obljubiš,
da boš držal jezik za zobmi.«

»Kajpa?« se je zasmejal Andrejček, ki je bil
bistrejše glave kakor Tone. »Če bi storil, kakor
mi svetuješ, bi zaprli mene in tistega, ki pride
jutri zjutraj gologlav s patrulje. Ne, naredili bo«
mo drugače ...«

Andrejček je fantoma šepetaj e povedal svoj
načrt. Oba sta bila navdušena zanj in urno so vsi
trije odšli v vas, da ga izvrše.

# * *

Ko je drugo jutro posijalo mlado solnce čez
hribe, so se odprla vrata edine gostilne na Golem
brdu in domača hči, Komarjeva Marička, je vsa

25

lepa in jutranje rdeča stopila na prag. Oči so ji
bile še nekoliko zaspane in prvo, kar je storila,
je bilo, da je zazehala, pokazala vrsto belih zob
in zaprla oči.

Ko jih je odprla in bistreje pogledala po pro*
štoru pred hišo, po trati za potjo in po dveh
divjih kostanjih, ki sta stala v prvem cvetju ob
poti, se je v resnici začudila in rekla: »O!« Nato
se je začela smejati na vse grlo, da je pogledal
iz hiše tudi oče Komar.

»Kaj se na tešče tako smeješ, deklica?« se je
osorno obregnil.

Za smehom, ki ji je prisilil solze v oči, je dekle
stegnilo roko in pokazalo v vrh prvega kostanja:
»Glejte, oče, glejte — od smeha se zadavim ...«

Komar je uprl oči v kostanj.

»Presneta reč, lepo so ti ga napravili. . . Da se
jim ljubi!« je dejal in tudi njemu so se raztegnila
usta na smeh.

»Ali ne, oče? In celo svetlo žandarsko kapo
ima! Kaj bi rekel Holter, če bi jo videl!« se je
smejalo dekle.

Vrh kostanja se je košatil mogočen slamnat
mož, se zibal v jutranji sapi in se mogočno opiral
na grablje v desnici, ki jih je imel mesto puške,
in tiščal k sebi bridko sabljo, ki SO' mu jo bili
fantje bogve odkod pripravili in potisnili v leseni
kolec leve roke.

Iz hiše sta prišla še Komarjeva mati in mali
Pavle in oba sta se zasmejala, ko sta ugledala
čudnega stražarja.

»Vrag vedi, kje so dobili orožniško pokrivalo?«
je slednjič začel ugibati Komar,

26

»Spravi pošast brž z drevesa!« se je Komarica
sredi najlepšega smeha ustrašila. »Lahko bi bili
kaznovani!«

»Fantovske budalosti!« se je jezil Komar, pri*
nesel izza hiše lestvico, jo prislonil h kostanju in
šel snemat moža, da bi ga soseska ne videla.

»Res, križ je, če ima človek dekleta v hiši!
Zdaj je med fanti prepir, zdaj tepež, eno nedeljo
dere vse v hišo pit, drugo nedeljo pa ga ni člo*
veka pri mizi. Marička, Marička, ne vem, kaj bo,
če te ne omožim!« je godrnjal in se trudil, da bi
zbil moža z drevesa.

Slednjič se mu je posrečilo, mož se je nagnil
naprej, kakor bi se hotel v kolenih prelomiti, in
počasi zdrknil skozi veje na tla. Pokrivalo mu je
zletelo z glave in se pritrkljalo ravno pred
Maričko.

Dekle ga je pobralo in pričelo ogledovati.

»Oče, poglejte! V kapi je listek z imenom:
Fric Holter!«

»Beži, beži! Sanja se ti!« je godrnjal Komar
in vlekel slamnatega moža v hišo.

Medtem se je priismulil po poti mimo Ma*
tijček s svojim vozičkom, v katerega je bil vpre*
gel svojo kravo.

Ko je ugledal Maričko z orožniško čelado v
rokah, mu uradna vest ni dala miru, da bi se ne
vtaknil vmes.

»Dobro jutro Bog daj! Kako se imate?« je
pozdravil, ustavil svojo žival in stopil bliže.

»Kaj pa je tebe treba?« se je Marička ustra*
šila in skrila čelado za hrbet.

; ir: n i . ।

27

»Eh, nič, nič, Marička! Saj vemo, kako je.
Gotovo je gospod Holter v hiši?« se je vsiljivo
dobrikal Matij ček.

»Nikjer ga ni! Ali misliš zato, ker imam nje*
govo pokrivalo v rokah?« se je smejala Marička.
»Za hišo leži tisti mož, ki je nocoj stražil pod
mojim oknom s temde strašilom na glavi!«

Matijček si je ogledal slamnatega moža za plo*
tom za hišo, ugibal sem, ugibal tja in slednjič iz*
tuhtal, da nekaj ne more biti v redu.

»Ali so se naši fantalini to noč kaj potikali
krog hiše? Ali si morda čula Košutovega An*
drejčka, ki je pri vseh norčijah prvi in zadnji?«
je poizvedoval Matijček.

»Jaz ničesar ne vem...« je dejala Marička.
»Sicer te to nič ne briga!«

»To se pravi, briga me že, Marička. Daj mi
pokrivalo, ki ni za slamnatega moža, marveč za
orožnika, ko gre po službenih poteh in patruljah!«

Marička je vrgla čelado 1  Matijčku, ki jo je
ujel, jo spoštljivo obrisal ob rokav pri srajci, jo
ogledoval od vseh strani in se slednjič odločil:
»Jaz bom to kapo sam nesel gospodom orožnikom.
Potem bodo že sami preiskovali, kako in kaj.«

»Da mi ne boš uganjal sitnosti, Matijček,« se
je tedaj oglasil oče Komar. »Naredi, kakor veš in
znaš, a jaz ničesar ne vem, nisem ničesar videl
ne slišal in slamnati mož pojde že danes med
steljo!« i ' i'!

»Naredim že, da bo prav!« je odgovoril Ma*
ti j ček in pognal.

# * *

28

Tisto popoldne je nesel Matij ček skrbno v
papir zavito čelado orožnikom v Dolgo vas. Za?
veselil se je, ko je ugledal v pisarni gospoda Hol?
terja samega.

»Vaše službeno pokrivalo sem prinesel, gospod
stražmojster!« je pozdravil in važno odvil čelado.

»Tako, tako, hm...« je hladno odgovoril Hol?
ter. Skoraj jezen je bil njegov glas.

»Čudno, kod vse je ta klobuk hodil...« je iz?
kušal Matij ček spraviti orožnika v dobro voljo in
mu začel na dolgo in široko praviti, kako in kje
je čelado dobil.

Holter je Matij čka malomarno poslušal. Sredi
najlepšega pripovedovanja je Matijčka ustavil:
»Vsega tega mi ni treba vedeti. Da ne boš dru?
gim o tem pripovedoval!«

»Vem, uradna tajnost, gospod stražmojster!«

»Vraga, uradna tajnost! Molči in hajdi zbo?
gom! Tu imaš!«

Holter je porinil Matijčku v pest dva zavojčka
tobaka za pipo 1  in mu odprl vrata.

»Treba bi bilo poizvedovati, kako in kdo je
službeno kapo> zlorabljal!«

»Molči, pravim, in zbogom! Če izvem, da si
kaj govoril, te tako gotovo naznanim, da si ukra?
del mojo čelado, kakor mi je ime Fric Holter.
Zakaj ti si jo prinesel, jaz je pa tebi nisem dal.
Torej je bila ukradena in kdo jo je ukradel, si
lahko mislim!«

Vrata so za Matijčkom treščila med podboje,
on pa je stal na stopnicah, gledal na cesto, tlačil
tobak v mehur in ni vedel, kako bi si vse to
razlagal.

29

IV.

»Četrtinko vina!«

Fric Holter je sedel v kuhinjo za belo mizo
pod brlečo luč, prijel Maričko za roko in ji gledal
v oči.

»Pustite me, da vam ga prinesem!«

»Ali smo danes prijazni?« sili orožnik v de«
kleta in ga boža po lahteh.

»Ne vem. Fante morate vprašati!« se brani
Marička in se skuša izviti.

Zunaj v sobi, hrešči harmonika, Košutov An«
drejček bije s podplati ob tla, ta hip je treščil
steklenico pod mizo.

»Vina gor, Marička!« vpije nekdo.

Marička se izvije Holterju in hiti v sobo, kjer
sede fantje, ki pojdejo jutri k naboru.

Hiša odmeva od krika in petja. Komar teka v
klet in nazaj, Špehonja sedi med fanti, mezi in
vleče meh in poje, kar kdo hoče.

Marička se suka po sobi, zdaj jo ujame ta,
zdaj oni in zapleše z njo, ona se smeje, pokušuje
vino pri tem in onem, bega od mize do- mize in je
vsa rdeča od plesa, smeha in petja.

Največkrat pleše z Andrejčkom, prvim med
fanti. H H h l!lJW'l

»Že drugo- steklenico si razbil... Zakaj?« ga
vprašuje in pometa črepinje čez prag.

»Zakaj? Ker sem. vesel, da bi skočil do stropa!«
vpije Andrej ček in stopa dekletu na pot.

30

»Ven te pometem!« mu grozi ona.

»Šopek mi moraš dati, Marička!«

»Ali ti ga ne da Francka?«

»Francka joče ... Mati joče. Tri leta te ne bom
videla ... Vojska bo ... Tako se cmerita obe. Ti,
Marička, se pa smeješ in boš moja deklica!«

Ta hip je stopil Holter pred Andrejčka.

»Kaj išče ta tukaj?« je šepnil Marički na uho.

»Vprašaj ga!«

»Ali je prišel svoj klobuk iskat? Fantje, žam
danski klobuk se išče!« je zaklical Andrejček v
sobo.

Holter je prebledel in stisnil zobe.

»Plačam, Marička!«

Dekle je pometlo črepinje v kot in šlo k Hol*
terju. i

»Pokažem jim! V pol uri se vrnem s patruljo!«
sika orožnik in šteje denar.

Andrejček pa kriči: »Fantje! Na lipici zeleni
slamnati mož stoji, na glavi črn klobuk se mu
svetli, žandar v seniku sladko spi. ..«

Ta hip je stopil Holter pred Andrejčka.

»Jezik za zobe, krofa!«

Za trenutek obstaneta fant in orožnik. Gledata
se, v očeh se krešeta onemogla jeza in fantovska
prešernost, zapovedujoča oblastnost in nezlomljiv
va upornost.

Visok, trd se okrene Andrejček k fantom: »Ali
ste slišali, fantje? S kroto me zmerja in mu nh
sem ničesar storil!«

Vrata so- v hipu polna Andrejčkovih tovarišev.

»Ne pusti se, Andrejček!«

»Saj se ne bom!«

»V vodo ga nesi!«

31

Ta hip je zgrabil Holter Andrejčka za suknjič
in zarohnel nad njim: »Z menoj!«

»Saj ni v službi!« vpije nekdo.

»V moji hiši tega ne!« se oglasi v kotu oče
Komar.

Andrej ček ne vidi nič, ne sliši nič. Ta hip se
je iztrgal, zgrabil Holterj a za roko, se upognil in
mu z desnico segel pod kolena. Ze  ga ima v na*
ročju. Orožnik se otepa, a le par trenutkov. An*
drejčkova levica ga je objela krog vratu in preko
prs in mu stisnila obe roki k telesu.

»Pusti me!« se vije orožnik pod železnim ob*
jemom Andrej čkovih rok.

»Andrejček, v moji hiši tega ne!« kriči Komar,
ki je stopil iz kota.

»Samo hladit ga nesem!« mrmra Andrej ček in
že korači z dolgimi koraki skozi vežo, preko dvo*
rišča in vrta. Fantje se gnetejo za njim v temno
noč.

Tam na koncu vrta curlja voda v korito.

»Da si boš zapomnil kroto!« pravi Andrejček
in se široko postavi pred korito.

»Z bajonetom te bom!« hrope Holter in glas
mu žvižga od togote.

»Zdaj ne!« pravi mirno Andrejček in položi
orožnika lagodno v vodo kakor dete v zibel in
odstopi par korakov.

Voda štropota, nekaj prska in se obrača v
njej, za par trenutkov skoči iz korita na tla in
zbeži brez glasu med grmovjem, koder ni steze
ne poti.

Fantje se vračajo v gostilno.

32

»Pij, Andrej ček, ti si vseh fantov fant!« vpije
vse vprek, Špehonja vleče svoj meh, Andrej ček
zapleše z Maričko.

»Kako si močan!« šepeče dekle.

»Na Goro te nesem nocoj!« kriči Andrejček.

A ni minilo četrt ure, ko skoči v sobo oče
Komar.

»Orožniki!«

Na vratih se bleščita dva bajoneta na puškah.

»V imenu postave!« govori nekdo.

Ta hip zamahne iz gruče roka po svetiljki sredi
stropa, da se razbije, ugasne in pade na tla. V
kuhinji se je luč zatemnila, od oken se slišijo
skoki v travo in beg na vse strani.

»Luč!« kričita orožnika in iščeta v temi med
mizami in stoli, da bi koga prijela.

Tedaj se priziblje iz kuhinje Komar s kadečo
se petrolejko v rokah in posveti v sobo ravno
tisti hip, ko je izginila iz okna Špehonjeva grba
in harmonika na njej in je vse skupaj požrla noč.

»Ali nisem rekel? Ti capini so mi luč razbili
in odnesli več kakor dvajset litrov neplačanih!«
tarna Komar.

»Kaznovani boste! Tudi vi ste odgovorni!« se
dereta orožnika nad njim.

»Kaj se je zgodilo, gospodje? Ali. sem jaz kaj
kriv?'Jaz, ki nisem bil še nikoli zaprt ali kazno*
van? Jaz, ki imam sam škode deset goldinarjev?«

»Piti ste jim dali!«

»Dam tudi vama, gospoda!« se dobrika Komar.
»Ničesar nočeva! Jutri naredimo ovadbo!«
Orožnika sta izginila v noč. Komar je pozaprl
okna, zlil vino’ iz steklenic in kozarcev po mizah
v velik vrč in ga odnesel-v klet. Marička je zaprla

33

hišna vrata in skoraj ji je bilo žal, da je kratko«
časnega večera bilo tako hitro konec.

»Ali ni Andrejček junak, oče? Frica je nesel
močit v korito, kakor bi nesel našega Pavleta!«
govori očetu, ki se odpravlja spat v gornje pro«
store.

»Pol vasi si oddahne, ko pojde jest komis. Tam
ga že izuče!« godrnja Komar in stopa zložno po
stopnicah. Marička pa gre pospravljat v kuhinjo
in izpred oči ji ne more slika, kako nese Andrej«
ček Holterja iz hiše.

»Oh, lep fant je Andrejček, najlepši izmed
vseh!« šepeče in trudna pomiva kozarce in ste«
klenice.

Tačas je Andrejček stal pod oknom svoje
Francke in jo tiho klical.

»Ali jočeš, Francka, ali se veseliš?«

Dolgo ni bilo odgovora, a ko Andrejček ni
hotel utihniti, se je pokazal skozi okno bel obraz
in Francka je vprašala: »Zakaj ne greš spat,
Andrejček?«

»Nocoj sem še tvoj, Francka, jutri bom pa
bogve čigav!«

»Ne delaj mi žalosti!«

»Doli pridi!«

»Ne ... Nisem taka!«

»Pridem pa jaz k tebi!« se je tiho zasmejal
Andrejček in izginil za vogalom.

»Jezus, Marija! Ali si ob pamet?« je šepetala
Francka, ko je prislonil Andrejček lestvico 1  k oknu.

»Nocoj moram k tebi!«

Ni še izpregovoril in že je stal na vrhnjem
klinu in sedel na okno.

Francka se je odmaknila in zatisnila oknice.

34

»Nocoj si zadnjič moja. Potem me bo cesar
komandiral!« je sunkoma govoril Andrej ček.

»Pil si, Andrej ček! Za božjo voljo te prosim,
idi spat! Tvoja mati joče, jaz ne vem, kaj bi od
žalosti, ti pa piješ in se veseliš ves popoldan, ves
večer!« je vzdihovala Francka.

»Daj mi šopek za jutri, Francka!«

Ujel je njeno- roko in jo- skušal potegniti k
sebi.

»Kako si lepa, Francka!«

»Pusti me! Jutri zjutraj ti dam šopek!« je pro«
sila Francka in se izvila.

»Sedaj ga hočem imeti! K tebi grem!«

»Ne, Andrej ček, ne!«

»Zakaj ne'?«

»Ker sem ti res dobra ...«

Andr e j ček je vzrojil.

»Nočeš? Prav. Vsaka bi bila vesela, ko bi prh
šel tako- k njej kakor k tebi! Ti pa se braniš. No«
čem šopka, nočem ničesar! Ti nisi več moja!«

»Nimaš me rad, da tako govoriš!« je tiho za«
jokala Francka.

»Mari meni tvoje solze! Za nuno- idi!« se je
razjezil Andrej ček, skočil z okna na tla in vrgel
lestvo- v travo.

»Andrejček!« je kriknilo dekle.

On pa je ni poslušal. Šel je že po poti, po ka«
teri je bil prišel, in ko je ugledal iz Komarjeve
gostilne luč v pritličju, je vedel, kam pojde.

Francka je jokala v trde hodne rjuhe svoje
poselske postelje, ko je Andrej ček pogledal skozi
okno- v Komarjevo kuhinjo, kjer je dremala za
mizo lepa Marička.

»Dekle!« je šepnil in se naslonil na okno.

35

Marička se je zdrznila iz sna.

»Ti, Andrejček?« je dejala sladkozaspano.

»Jaz, Marička! Povasovat sem prišel k tebi!
Privij luč, svetiva je škoda!«

Marička je pogledala Andrej čka z opojnim
pogledom in trudno vstala.

* # ❖

Drugo predpoldne je stal Andrej Košuta pred
naborno komisijo, kakor ga je Bog ustvaril, in
zdravnik in častniki so občudovali njegove mišice.

»Prvi mož na levem krilu bo!« je dejal zdrav?
nik, ko je povedal korporal njegovo višino nad
mero.

»Ali si zdrav, fant?« je vprašal doktor.

Andrejček se je začudil: »Kaaj?«

»Ali si zdrav, te vprašam!« je zarjul zdravnik,
da je ves zardel v tolsto lice.

»Ne razumem, gluh sem!« je odgovoril An?
drejček, ki si je bil napravil v zadnjem hipu na?
črt, kako bi komisijo' prevari! in se ognil vojaški
suknji vsaj za eno leto' zlate prostosti.

»Lažeš, dečko!« je vpil zdravnik in potisnil
fanta na stol.

Andrejček je sedel in sklenil, da bo molčal
kakor riba. Zdravnik mu je gledal v levo in desno
uho in grdo klel po nemško.

»Ali je fant res gluh?« je vprašal proti mizi,
kjer so sedeli župani.

»Ni mi znano, gospodje!« se je oglasil župan
z Golega brda.

36

»Kako slišiš?« se je zdravnik obrnil prijazneje
k Andrejčku.

»Kaaaj?« je zopet vprašal Andrejček in be«
dasfo' obračal oči, da bi komisija njemu bolj ver«
jela kakor županu.

Zdravnik je stopil za fantov hrbet, se sklonil
nad mizo in polglasno dejal: »Fant je gluh, ne bo
za vojsko!«

Komisija se je zganila od začudenja.

Zdravnik pa je stopil še par korakov stran na
drugi konec mize in skoraj šepetaj e dejal: »Do«
bro! Naj pride drugi na vrsto!«

Tedaj je vrglo Andrejčka s stola in zavriskal
bi bil od veselja, da se mu je načrt posrečil.

Pogledal je po komisiji.

A čudo: okrogli doktor je planil kakor obseden
k njemu in vpil: »Sposoben brez vsake napake!«

Andrejček se je šele tedaj zavedel, da se je
izdal.

»Pokažem ti, dečak! Boš ti nas za nos vodil!
V treh letih ti preide veselje biti gluh! Pri tej
priči bi moral v luknjo!«

»Fant je edini sin matere vdove!« se je opo«
gumil oče Krivec pri županski mizi.

Tedaj se je oglasil predsednik komisije, velik
major, ki je doslej prebiral neke papirje: »Poro«
čila govorijo, da matere ne podpira, da je fant
razgrajač in pretepač in si vsi žele, da pride iz
vasi. Potrjen za tri leta v liniji in dvanajst let v
rezervi. Marš!«

Andrejček se je okrenil in mrmral med zobmi,
ko se je oblačil: »Tako some opisali. A če drugih
ni bilo konec v treh letih, tudi mene ne bo ...«

37

Čez dobro uro je z drugimi vred prisegel, da
bo zvesto služil vojake no hribih in. dolinah, po«
dnevi in ponoči, na suhem in na vodi, vselej,
povsod...

* * «

Tistih par mesecev od nabora do noti v ka«
samo za tri leta je preteklo Andrej čku naglo,
prenaglo.

Kakor čez noč je prišlo tisto jutro, ko je bilo
treba iti.

Na tleh je zijal črn vojaški kovčeg z ubornim
bajtarskim perilom, na vrh je bila položila An«
drejčkova mati zadnje spremstvo: molitvenik,
rožni venec in hleb belega kruha.

»Na Boga ne pozabi, fant!« je govorila in jok
ji je dušil glas.

Andrejček je sedel na postelji in si popravljal
šopek za klobukom.

»Denarja ti ne bom mogla pošiljati. To imaš
za prvo silo!«

Iz rute je odvila zmečkan bankovec za dvajset
kron in nekaj srebra in ponudila sinu.

»Ni treba!« ji je odmaknil roko.

»Vzemi! Več ti ne morem dati!«

»Imam sam dovolj!«

Segel je v žep, porožljal s kronami in jih po«
kazal pol prgišča.

»Dovolj sem bogat za vojaški stan!« se je
pobahal.

»Kako? Kdo ti je dal?«

38

»Zaslužil sem in dekleta me imajo rada!« se
je pobahal.

»Ni prav, Andrej ček, ni prav... Ali sem te
tako učila?«

»Če mi pa denar silijo? Ali naj se branim?
Neumen bi bil!«

»Francka ti gotovo ni mogla dati, ker sama
služi!«

»Kaj Francka!« je zazehal Andrejček in vstal.

Domislil se je lepe Maričke, ki mu je bila do=
bra od tistega večera, ko je bil prišel od Francke
k njej.

»Dobro dekle je Francka. Hudo' jo žališ!« je
govorila mati.

»Iti moram. Pri Komarju nas čaka voz!« se je
izognil temu pogovoru.

Zadel je kovčeg na ramo in potegnil klobuk
na oči.

»Zbogom!«

Iztegnil je roko in za hip stisnil s svojo veliko
močno* dlanjo velo drhtečo materino desnico.

»Srečno hodi! In moli, fant!«

Andrejček je izginil visok, močan skozi nizka
vrata. Hitel je, da bi ne slišal več matere, ki je
jokala, hitel, da bi stresel s sebe vse, kar ga je
dušilo in davilo tisto jutro.

Ko so se gnetli fantje z Golega brda na majhni
postaji poldrugo uro od vasi v železniški voz, je
vstopil tudi Fric Holter, ki so ga bili premestili iz
Dolge vasi.

Z Andrejčkom sta se ugledala in se pogledala
tako, da sta oba čutila: Še se bova videla! —■

# # #

39

Tako je postal iz svobodnega Andrejčka, ki je
celo Golo brdo 1  preobrnil, rekrut Andrej Košuta,
s katerim je delal korporal Bajec, kar je hotel.
Mesto sinje svobode na vasi se je začelo^ vojaško
življenje, ki naj bi iz lesenega fanta ustvarilo
gibčnega vojaka. Zjutraj vaje, predpoldne marši?
ran j e po štetju, da so Andrej čku kosti pokale,
popoldne vežbanje in dolgčas ... Štirivoglato ve?
liko kasarniško- dvorišče, po vseh zidovih polno
temnomodrih velikih in majhnih figur, dolgi hod?
niki, ki jih je bilo treba vsako jutro pometati, ve?
like puste sobe, železne postelje, slamnjače, police,
monture, tornister, puška in kositrna skodela za
menažo — to je bil Andrej čkov vojaški svet. V
njem je moral živeti, kakor so hoteli drugi, samo
kovčeg je bil njegov in tja je spravljal svetle karte
z rožicami in golobčki in ljubezenskimi pozdravi
Komarjeve Maričke, ki mu je pisala pogosto. Nje?
na pisanja so bila edini znak, da Golo brdo še stoji
in da je zunaj še lepi, svobodni svet.

Edini Andrejčkov prijatelj pri kompaniji je bil
Krapežev Tone.

Tretjo soboto po dohodu k vojakom sta sedela
sredi dima in vpitja pod gugajočo se svetiljko v
kantini ob politi umazani mizi, vsak z vrčkom
slabega piva pred sabo.

»Kaj praviš, Andrejček, vojški stan je težak!«
je modroval Tone.

»Kdor si ga je izmislil, ga je že znal prenašati,«
se je razjezil Andrejček.

»In vendar mora tako biti!« ga je tolažil Tone.

»Veliko vprašanje je ali mora zares prav tako
biti? Saj se vsaka reč da po človeško narediti.
Kaj naj storim, če se mi godi krivica?«

40

»Korporal Bajec je rekel: — — Če se vojaku
godi krivica, naj molči in zvesto služi dalje!«

»In udari s notami skupaj in pokorno javi, da
je zadovoljen z menažo in da je komisa dovolj in
da je dober...«

Pri sosedni mizi je sedel korporal Bajec z vir*
žinko v ustih in pil v krogu rekrutov, bogatejših
Andrejčkovih tovarišev, ki so mu plačevali piti.

»Rekrut Košuta, kaj se držiš tako kislo?« se je
mogočno vtaknil v Andrejčkovo in Tonetovo mo*
dr o vanj e.

»Govoriva ...« je menil plaho Tone, ki se je
bal, da je korporal slišal in razumel njiju pomenek.

»Rekrut Krapež, ali se tako odgovori šarži? Če
te kaj vprašam, moraš vstati, se vzravnati kakor
sveča, salutirati in odgovoriti: »Gospod korporal,
pokorno javljam, tako in tako ...!«

Grmeč smeh se je razlegal po kantini.

Tone je preplašen molčal in ni vedel, kaj bi,
Andrejčefc je pa vstal, kakor je bil korporal po*
učil Toneta, in dejal: »Gospod korporal, pokorno
javljam, da mi ni vojaški stan prav nič pogodu!«

Kantina je onemela. Kaj takega vojak še ni iz*
ustil tako uporno kakor Andrej ček v teh prostorih.
Mislilo jih je tako že tisoče in tisoče — a povedal
ni tega še nihče.

»Kaaj?« je skočil Bajec kvišku, ko si je opo*
mogel od prvega presenečenja.

»Pokorno javljam, da sem rekel, kar sem re*
kel!« je odgovoril Andrejček.

»Jutri k raportu, rekrut Košuta! Tam boš po*
vedal to še enkrat. Mesec dni poj deš za te besede
v luknjo, če ne prideš pred višjo sodnijo. Ti še ne

41

veš, kaj so vojni artiklji, dragi moj! Naučili te
bodo!«

Andrej ček je s čudnim zadoščenjem sedel, Ba«
j ec tudi.

Kantina je zopet zašumela, Andrej ček je pil
svoje pivo, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.

Tone je po dolgem molku šepetal: »Zdaj imaš!«
»Nič nimam!« se je jezil Andrejček. »Fantje
moje krvi bi se v štirinajstih dneh naučili vsega,
kar je treba za vojsko. Tako pa bom tu tri leta!«...

Tako se je zgodilo, da je bil drugi dan Andrej«
ček pri raportu in da je bil kaznovan točno na me«
sec dni samotnega zapora, kakor mu je bil napo«
vedal Bajec.

»Ali je rekrut Košuta delavec, socialist?« je
vprašal mrko stotnik.

»Pokorno javljam, da je doma iz hribov!« je
javil Bajec.

»Kanalja je...« je godrnjal stotnik, ko je iz«
rekel svojo kazen, prvo v kompaniji rekrutov...

Ko je Andrejček prestal svojo kazen — vsak
dan v prostem času samotna celica in vso dolgo,
dolgo- noč — je prišel do spoznanja, da je tisti
košček prostosti v vojaškem stanu vendarle zlata
vreden.

— Ne bodo me več dobili! —■ se je zaklel in
pisal materi prvo pismo, da se mu v cesarski suk«
nji dobro godi, a da imajo vojašnice tako trde zi«
dove, da ne moreš z glavo' skozi, naj si bo tudi tako
trda kakor njegova. Marički pa je pisal, da bi imel
lahko že eno ali dve zvezdi, če bi hotel, a da noče.
Zakaj ne, da ji pove, ko pride na prvi dopust.
Francki pa ni pisal ničesar, dasi je vedel, da ža«
luje za njim,

42

Iz okornega fanta je postal lep vojak. Tista ka*
zen se je počasi pozabila, dobil bi bil morda res
kdaj kako prvo zvezdo, če bi ga ne bil videl ne*
kega jutra stotnik, da zna lepo pometati.

»Aha, to je socialist!« je dejal. »Kaj delaš?«

Andrej ček je udaril s petami skupaj, pritisnil
metlo k sebi in pokorno javil, da pometa.

»Za drugo itak nisi. Dobiš priliko, da se še bolj
navadiš!« je menil stotnik skozi nos in vihal brke.

Poklical je korporala Bajca in narednika iz pi*
sarne. Iz njihovega pogovora je Andrej ček napol
razumel, da išče stotnik slugo. Meril ga je ves čas
s pogledom, ki je bilo v njem nekaj ris j ega. A An*
drejček se ga ni zbal in ni sklonil glave.

Konec je bil ta, da je drugi dan moral Andrej*
ček za slugo- k stotniku.

»Jaz ti bom izbil vse muhe iz glave. Zdaj si moj
hlapec. Za las mi ne smeš izgrešiti najmanjšega
novelja. Razumeš?« je vpil nad njim prvo minuto,
ko je vstopal v stotnikovo stanovanje na hodnik.

Andrej ček je vojaški stan tako poznal, da je
vsemu pritrdil.

Odslej je stotnikove otroke zibal in jih vozil
v gosposkem vozičku na sprehod, zjutraj je hodil
s kuharico kupovat na trg, zvečer je čedil stotniku,
gospe, tašči in otrokom čevlje. Pometal je sobe,
drgnil in likal svetla tla in hodnike v stanovanju in
bil vzor vojaškega sluge. Bolj prost je bil kot drugi
in to je tudi nekaj veljalo.

Le kadar so- se ljudje na ulici ozirali za njim,
ko je tolažil jokajoče dete v vozičku, ga je bilo
sram, da ga je vojaški stan ponižal do tako ba*
bjega opravila.

43

A mislil in tolažil se je po svoje, da mine
tudi to.

Kako se je Andrejček veselil prvega dopusta!
Skoraj vsi njegovi tovariši so bili doma in se po?
kazali v vojaški obleki, le on je moral čakati in
čakati. Ta teden je gospa kam odšla, drugi teden
so bile vaje, tretji teden so kuharico izmenjali,
sami vzroki, ničvredni piškavi vzroki, nad kate?
rimi je Andrejček škripal z zobmi in stiskal pesti.

Neko popoldne ga je njegov gospod nagovoril
na hodniku, kjer sta se igrala oba psa in se lovila
za metlo, s katero je Andrejček pometal: »He, An?
drej, ali bi rad šel na dopust?«

Andrejček je odgovoril ponižno — te čednosti
se je bil zadnji čas navadil — da bi šel rad.

»Kanal j a, k dekletu te vleče, kaj? Ta teden boš
vodil še moja psa na sprehod — drugi teden poj?
deš.«

Andrejček je molče naslonil metlo v kot in
hotel pripeti oba psa na motvoz, da odide z njima
»na sprehod«.

»Pusti psa, tepec,« je zarenčal stotnik, »in po?
slušaj!«

Andrejček je obesil motvoz na obešalnik in se
vzravnal.

»Ti in še dva falota tvoje vrste pojdeta po pivo
in po led v pivovarno in ga pripeljeta na vozičku
v častniško obednico. Razumel?«

Andrejček je udaril s petami, da razume.

»Potem poj dete na glavni trg v trgovino po bu?
teljke, kakor sem napisal na ta listek, in jih od?
nesete tudi v obednico, da jih denejo na led. Ra?
zumel?«

44

Andrej ček je razumel, vzel listek in šel v za«
vesti, da bo še dolgo čakal na prvi dopust.

Tisti večer je bila velika pojedina v ozaljšani
čsatniški obednici. Andrej ček, ki je moral čakati
na svojega gospoda, se je je udeležil za vrati ob
vhodu v klet, od koder je pomagal strežajem va«
liti sodčke piva in pomivati vrčke, čaše in posodo.

O polnoči je bilo veselje na višku. Godba je
igrala, na mize je prišlo šumeče vino, zdaj je ta
častnik, zdaj oni govoril svečane govore.

»Zakaj nocoj tako norijo?« je vprašal Andrej«
ček svojega tovariša Klepca, ki je imel tisti večer
isto opravilo kakor on. »Vojska bo! Ali ne razu«
meš toliko nemški?« se je zarežal Klepec in vzdi«
goval sodček, da nalije sebi in tovarišem ostanke
piva.

Andrejčka je sunilo nekaj v rebra.

»Vojska! Potem bo tega našega babjega življe«
nja konec!« je vzkliknil.

»Kaj še! Sluge ostanejo doma, je dejal moj go«
spod. Meni je prav. Naj se drugi streljajo in ko«
Ijejo. Za infanterijo ne bo dobrega, moj ljubi An«
drejček. Zato bom rajši otroke povijal in zibal,
kakor da bi šel z regimentom,« je modroval Klepec.

Andrej ček je hotel odgovoriti, a tedaj ga je po«
klical ženski glas skozi hodnik. Spoznal je svojo
gospo in skočil ven,

»Idi h gospodu in mu reci, naj pride za trenu«
tek semkaj! Čakam ga, ta hip moram govoriti z
njim!« ga je zaprosila.

Andrej ček se je odpravil v obednico. Z miz se
je cedilo vino, razbiti kozarci so ležali po prtih in
po tleh, častniki so se objemali, dolg major je bil

45

izvlekel sabljo in jo vihtel visoko nad glavo in go«
voril.

— Odkod je dobil sabljo? — je premišljeval
Andrej ček. — Saj vise vse zunaj na hodniku.

Vse je bilo zavito v dim in soparo, skozi katero
so slepeče žarele luči pod stropom. Obhodil je vse
mize in v kotu našel svojega gospoda. Pijanosti mu
ni bilo poznati in zato' ga je nagovoril.

»Pokorno javljam, gospa je zunaj.«

»Kakšna gospa?«

»Vaša gospa, gospod stotnik!« je odgovoril An«
drejček.

»Sedaj nimam časa za svojo 1  mater, če bi iz groba
vstala, še manj za gospo. Kadar pridem, pridem.
Marš!«

Stotnikove oči so ga ošinile s sivim pogledom
kakor z bičem.

»Čaka vas, nekaj važnega mora biti!« je ugo«
varjal Andrej ček.

»K vragu ti in ona! Marš!«

Andrej ček se je splazil ven.

»Kaj je?« je drhtela gospa.

»Gospod je v pogovoru. Ne vem, kako misli...«
se je opravičeval Andrej ček.

»Še enkrat moraš k njemu. Otonček je nocoj
nenadoma zbolel. Davica, je dejal zdravnik!« je
sunkoma govorila gospa in iskala s trepetajočimi
prsti v torbici. Na listek papirja, ki ga je našla, je
napisala par besed in ga stisnila Andrejčku v roko.

Andrej ček je drugič nastopil pot okrog mize.
Ko je prišel do gospoda, je prvi trentuk vedel, da
bo tudi ta pot zaman.

46

»Kaj >se plaziš krog mene, kanalja?«

Andrej ček mu je molče pomolil gospejin listek.

»Rekel sem že, da nimam časa za nikogar!« je
grgral stotnik, zmečkal listek, ne da bi ga prebral,
in ga vrgel pod mizo.

»Čemu se jeziš, prijatelj?« se je nagnil k njemu
od nasprotne strani mize mršav nadporočnik.

»K ženskam in psom moraš z bičem!«

»K tvoji gospe ne — to je angel!« je ugovarjal
nadporočnik.

»Gospa čaka, Otonček je bolan!« je plaho me«
nil Andrej ček.

»Marš, pravim. Kadar bom jaz hotel, pojdem!
To povej!«

Godba je tisti hip zaigrala, kozarci so se nali«
vali, vse križem je bilo pijano.

Andrej ček se je splazil sključen od mize. V
šumu je še razločil nadporočnikov glas, ki je kričal
nad njegovim gospodom: »To ne gre, ne gre, moj
dragi stotnik ...«

— Kako naj povem vse to gospe? — je premi«
šljeval Andrej ček.

Ko je stopil pred njo, se je potrudil, da bi raz«
tegnil obraz v prijazne gube; mežikal je z očesom,
ko je šegavo povedal, da je gospod tako in tako,
nekako vesel in v preglobokem pogovoru s prija«
telji, bi rekel, in da je shranil listek, da ga prebere
pozneje in da naj gospa gre domov.

»Zverina!« si je grizla gospa ustnice.

»Zakaj zverina, gospa? Vojska bo, zato je vse
tako!« je zganil Andrejček z rameni, ki si ni vedel
pomagati.

47

»Domov pojdem in ti me spremiš!«

Andrej ček je menil, da mora čakati na gospoda,
da bo gospod hud, če ga ne počaka, in še vse
drugo, da bi se opravičil in ostal. A gospa ga ni
poslušala.

»Z menoj pojdi! Morda boš moral po zdravnika
še nocoj to noč!«

Andrej ček se je domislil Otončka, ki je tako
rad jahal na njegovem kolenu, domislil se je nje*
govih zlatih las in modrih oči in želel, da bi mu
pomagal. Zato se je vdal in odšel z gospo. Nero*
den, težak je stopal ob njej po razsvetljenih ulicah
mimo spečih temnih hiš, od katerih je njegov ko*
rak zveneče odmeval.

Zdelo se mu je, kakor bi stopala njegova mati
na eni in Francka na drugi strani.

— Tudi jaz sem zverina ... — je šumelo v nje*
govih mislih, ki so bile take na tej poti, kakor bi
Maričke ne bilo na svetu.

»Andrej, ti si kmet —« je izpregovorila nena*
doma gospa, ko sta stopila v senco hiše, kjer je
stanovala.

»Nisem, gospa, jaz sem bajtarski sin!« jo je
p r ekinil Andrej ček.

»Bodi karkoli — srce imaš!« je končala gospa
edini stavek, ki ga je izpregovorila vso pot.

Andrejčka je bilo te pohvale sram, da ni vedel,
kaj bi odgovoril.

V stanovanju je bil čuden mir. Ko je gospa od*
klenila, je stopila kuharica na hodnik.

»Kako je?« je dahnila gospa.

»Gori, ves gori, siromaček!« je odgovorila ku*
harica.

48

Gospa je z dekletom po prstih odbrzela v sobo.
Andrej ček pa si je pripravil stol v kotu na hod*
niku, sedel in začel dremati. K nogam sta mu legla
gospodova psa in mu naslonila vsak svoj gobec na
čevlje.

♦ # #

Nekdo je udaril v vrata, da se je šipa sesula na
tla. Psa sta zarenčala in vzbudila Andrej čka, skozi
motna steklena vrata iz kuhinje je sijala medla luč
mračnega jutra.

Ključ se je zavrtel v vratih, po gladkih ploščah
na hodniku so zacingljale ostroge in sablja. Bil je
stotnik, ki se je vrnil domov.

»He, kdo, si ti?« je zarenčal nad Andrejčkom,
ki je bil vstal svojega sedeža.

»Pomagal vam bom, da se slečete!« je odgovo*
ril mirno Andrej ček.

»To boš pomagal vragu! Jaz te bom že navadil
hoditi in klicati! Kdo je tvoj gospod, jaz ali moja
žena. Kdo, te vprašam, ti ušivec?«

»Oba!«

»H kompaniji boš šel, ti pes, da boš vohal smod*
nik. Rusi bodo nasekali guljaž iz tebe, kanalja. Ne
boš se več pretegoval brez dela po hodniku ...«

Ko je tO' govoril, besedo za besedo, sekaje, ka*
kor bi poveljeval na vežbališču, je zmetal čepico,
sabljo, rokavice in zapestnice po vrsti v kot in od*
šel nato hrupno v sobo. Vrata je pustil za seboj
odprta, da je Andrejček lahko gledal za njim. Ko
je prišel do mize, je brcnil stol, da je zaropotal na
tla. Tedaj so se odprla vrata iz spalnice, kjer je
ležal Otonček, in gospa je ■'stopila na prag. Vsa

49

lepa je bila z bledino prečute noči na licih in sle«
dovi solz v očeh.

»Oton!« je kriknila.

»Ušive babe delavcev hodijo klicat svoje može
tako kakor ti!« je hropel stotnik in se zibal ob mizi.

»Bodi človek, Oton!« je sklepala gospa roke
pred možem.

»Pokazal bom tebi in onemu ušivcu!«

Sklonil se je k tlom in pobral pasji bič izpod
mize.

Gospa je omahnila proti vratom, Andrejček
pa je vstopil polahko kakor po prstih za gospodov
hrbet.

»Gospe ne boste tepli!«

Tedaj je stotnik zdivjal. Obrnil se je in zamah«
nil. Andrej ček se je izognil, zgrabil za bič, mu ga
izvil iz rok, prelomil na dvoje in ga vrgel na hod«
nik. Ko je stotnik hotel s pestmi nadenj, ga je An«
drejček zgrabil za obe zapestji in ga z železnimi
rokami vlekel proti drugi sobi.

»Bog, Andrej! Ne, ne!« je viknila gospa.

»Spat ga položim!« je dejal Andrej ček.

Stotnik se je zleknil na tla. Andrejček ga je
vzdignil in po prstih odnesel v drugo sobo. Tam ga
je položil na divan, kjer je obležal kakor mrtev.

Na vratih je stala gospa smrtnobleda od strahu
in gnusa.

»Naspi se in dobro bo!« je dejal tiho, odšel in
zaprl za sabo.

Ko je korakal po jutranjih praznih ulicah proti
vojašnici, je mnogo mislil.

— Nekaj mora biti med njima. Do danes ni«
sem vedel, vendar sem imel vsak dan pred očmi.
Bogve da so čudni ljudje tudi med visoko gospodo!
50

Ko je stopal -'‘o hodniku v vojašnci proti svo*
jim prostorom, ga je srečal Krapežev Tone, ki je
imel tisto noč službo in je fante budil iz sna.

»Andrejček, vojska bo!« ga je pozdravil.

»Naj bo! Ljudem se godi predobro ... To noč
sem videl začetek!« je mrmral in stopil v svojo
sobo, da leže za trenutek na svojo slamnjačo.

Jjc # *

Tisti dan se je Andrejček odpravil šele popol*
dne na stanovanje svojega gospoda. Bil je prepih
čan, da gre zadnjič tja itn da ga popelje pot nazaj
naravnost v zapor.

Ko je stopil v stanovanje, sta psa veselo posko*
čila, se vzpenjala po njem in mu lizala roke. Otie*
sel se ju je in potrkal na vrata v sobo.

Odprla mu je sama gospa.

»Prišel sem, gospa!« jo je pozdravil Andrejček
tako vsakdanje, kakor bi ne 'bil preživel pretekle
noči in bi me bil videl njenega gorja.

»Nikoli ti ne pozabim tega, Andrej!« je dejala
gospa in mu ukazala, naj gre h gospodu v sobo.

Vstopil je in ugledal gospoda stotnika, ki je le*
žal na divanu, kamor ga je bil položil tisto jutro.
Kadil je cigareto in strmel v strop. Niti zganil se
ni, ko je Andrejček pred njim udaril s petami in
zaprosil: »Gospod stotnik, pokorno prosim, ali
smem zopet h kompaniji!«

Po teh besedah je čakal skoraj minuto in na*
peto gledal gospodu v obraz, ki je bil od prečute
noči zelenkastorumen.

Ker ni bilo odgovora, je Andrejček zopet začel:
»Pokorno prosim ...«

51

Tedaj je stotnik vrgel po bliskovo ogorek ci?
garete stran, se dvignil in pogledal svojega slugo:
»Po vsej pravici bi moral takoj v zapor, kanalja.
Gospa je prosila zate. Njej se zahvali, če ostaneš,
kakor si!«

Umolknil je nenadoma in opazoval učinek svo?
jih besed.

»Pokorno prosim, h kompaniji bi rad!« je mir?
no ponovil Andrej ček, a v njem je vse kričalo: —
Hinavec si, moj gospod, in z lajanjem hočeš skriti
svojo sramoto! —

»Pri meni ostaneš, dokler bom hotel jaz! Iz?
begnil bi mi rad, a ne boš. Z menoj pojdeš v Ga?
ličijo in tam se pomeniva. Vojska bo. Zahteval
bom od tebe pokorščino na las natanko. Jaz sem
tvoj gospod in zapovednik. Če ne boš ubogal, do?
biš kroglo v glavo! Razumeš? Marš! — Jutri zju?
traj se javi kakor navadno ob sedmi in pojdeš s ku?
harico na trg!«

Stotnik je legel in se obrnil v steno. Andrej ček
pa se je brez besede okrenil in šel iz sobe. Zdaj je
verjel, da bo res vojska.

Tiho se je splazil na ulico.

Svet se mu je zdel neskočno pust; do večera je
hodil po mestu in gledal v vsa okna; vsa zabavišča
z vrtiljaki, gugalnicami, bučečo muziko je obhodil,
na tarčo je streljal pol ure; po predmestnih gostil?
nah je pil in iskal tovarišev — zaman: nekaj je gri?
zlo kakor črv v njegovem srcu.

Ko je v kantini zapil zadnje svoje krajcarje in
kričal, da se ne boji samega vraga, mu je zvenelo
v ušesih še vedno: »Jaz sem tvoj gospod in zapo?
vednik! Če ne boš ubogal, dobiš kroglo v glavo!«

52

VI.

Stotnik baron Oton Lindner — tako se je pisal
Andrejčkov gospod — je imel tisti teden službo
od sobote na nedeljo v vojašnici. Ostal je tam tudi
čez noč. Slabe volje je bil in zvečer mu je moral
Andrej ček pripeljati oba psa, da sta ostala vso noč
v njegovi sobi. Drugo jutro na vse zgodaj pa ju je
Andrej ček moral peljati zopet domov.

Truden, zaspan je stopal- tisto nedeljsko jutro
po mestu. Iz oblakov je lilo, da je Andrejček za*
čutil mokroto skozi plašč po prvih korakih. Ko je
zavil okrog prvega vogala, mu je že droben curek
spolzel na vrat in po’ hrbtu. Ustavil se je, zavihal
ovratnik, potegnil čepico na zatilnik in se razgledal
okrog. Ulice so bile čudno nemirne, nred drugim
vogalom, kjer je bila vsa stena polepljena s piša*
nimi slikami, vabili k veselicam, razglasi in drugi*
mi listi, ki ljudi vkup kličejo, se je trlo ljudi. Pod
dežniki so se tiščali postreščki in kočijaži, služki*
nje, pekovski in mesarski vajenci in vsa pisana
mešanica ljudi, ki morajo zgodaj vstajati. Ko' je
Andrejček prišel tja, se je prerinil do stene tudi on
in razbral počasi prvo debelo tiskano besedo na le*
paku, ki je bil potegnil k sebi vso množico.

Mobilizacija! —■

Dalje ni več bral, saj je vedel, da bo vojska.

»Sedaj jih boste Ruse, kaj?« se mu je nasmejal
rdečeličen 1  gospod, ki je bil ob njegovi desnici.

53

— Vrag te vzemi! — si je mislil Andrejček in
potegnil za motvoz, na katerem je imel privezana
psa. Počasi je odšel dalje.

— Lahko njemu! Ni vojak, ni sluga, nima go«
spoda nad seboj! Ne ve še, kaj pomeni biti poslu«
šen ali pa dobiti kroglo v glavo, ne od sovražnika,
ki se z njim biješ, od zapovednika, proti kateremu
ne smeš dvigniti niti mezintea! Lahko vsem tem, ki
to berejo' in pravijo: »Vojska bo!« in jim je tako,
kakor bi rekli, da bo jutri solnce, ker je danes dež!
Doma bodo ostali, a mi poj demo! —

Iz teh misli ga je blizu doma vzbudila kuharica,
ki je z druge strani ulice prihitela vsa zasopla
k njemu.

»Otonček je to jutro umrl! Hiti in povej go«
spodu! Gospa je vsa obupana. Joče, da bi se kam«
nu zasmilila!« je hitelo dekle. Iztrgala je Andrej«
čku vrvico' iz rok in odhitela nazaj.

Psa sta lajala. Andrejček pa je stal na mestu in
ni vedel, kaj bi. Po dolgem času se je okrenil in se
vrnil skozi dež in mračno jutro v vojašnico. Tam
je stopil naravnost v pisarno, kjer je imel njegov
gospod službo.

Stotnik je stal s cigareto v ustih ob oknu in
gledal na kostanje pred vojašnico, ki jim je v li«
stih šumel poletni dež.

Andrejček je plaho' stopil ob njegovo stran in
povedal: »Pokorno javljam, da je Otonček umrl!«

Tedaj se je stotnik zganil, kakor bi ga bilo zbo«
dlo v prsih. A premagal se je in odgovoril Andrej«
čku, ne da bi odmaknil pogled od smeri, ki je lah«
ko kazala v kostanje, lahko pa tudi v neskončnost:
»Prav! Opoldne pridem domov!«

54

Tisti hip se je Andrej ček domislil, da je Otom
ček jahal večkrat na njegovem kolenu kakor na
očetovem, da je prej klical njegovo ime kakor oče«
tovo in da zdaj leži v beli posteljici, mrzel, bled
mrliček. Iz oči mu je nekaj zdrknilo čez lice, iskal
je v žepu robec, a ga ni našel.

Ker je bil Andrej ček tako nepremičen, ga je
stotnik nenadoma tisti trenutek pogledal in se za«
čudil: »Kaj? Ti kmečko tele boš tulil; ali si baba!
Ti se cmeriš, ko se še jaz ne! Kako boš šele tulil,
ko bo treba z bajoneti nad Ruse!« In zasmejal se
je s tistim grdim zlaganim smehom.

»Z bajonetom grem na samega vraga, Otončka
sem pa jaz učil hoditi!« je odgovoril Andrejček in
pristavil zase, da še volk tuli po mladiču.

Stotnik pa je stisnil skozi zobe: »Marš pri tej
priči in da te danes ne vidim več!«

Okrenil se je proti oknu in si prižgal novo ci«
gareto. Andrejček pa se je splazil iz sobe in ga je
bilo samega sebe sram. Taval je proti domu, kakor
bi ne vedel, kam gre. Pred plakatom, ki je ozna«
njal vojsko, se je bilo nabralo še več ljudi. Zapazil
je, da je še vse polno teh velikih listov nalepljenih
PO' zidovih, ki jih zjutraj ni videl. In povsod pred
temi tisti ljudje, ljudje... Eni so stali pred njim
sključeni kakor starci, s plahim pogledom, kot bi
jih bila velika črna roka udarila za tilnik. Drugi so
žvižgali, imeli roke sklenjene na hrbtih, gledali le«
vega in desnega soseda s vprašujočimi očmi: —
— Ali te je strah, prijatelj? — Zopet so bili drugi
z mastnimi podbradki in gubo tolšče za vratom in
ti so se navduševali: »Tako je prav! Saj ni bilo več
možno živeti! Meč naj odloči.«

55

Andrej ček je videl vse to kakor v megli in mi*
slil samo na mrtvega Otončka. Izkušal se je otresti
misli nanj: — Kaj mi bo ta tuji otrok? Kaj mi bo?
Dorastel bi in bi bil kakor oče. A vendar ne — oči
je imel gospejine in tisto žalostno potezo krog
usten tudi. Ni bil za življenje, siromaček, zato ga
je Bog vzel! —

Doma je slekel mokri plašč in ga obesil na obe*
šalnik. Stopil je proti vratom v sobo, kjer je ku*
harica tolažila najmanjše dete in se je igral sta*
rejši Otončkov brat s sabljo in konjičkom. Ko je
slišal skozi vrata njegov veseli smeh, se je opo*
gumil in jih odprl.

»Kje je Otonček?« je vprašal.

»Na drugi strani. Leži še tako, kakor je umrl!«
je odgovorila kuharica. »Ali si povedal gospodu?«

»Sem. In kje je gospa?« je vprašal Andrejček.

»V spalnici. Leži. Njena sestra je pri njej. Slabo
ji je! Kaj je rekel gospod?«

»Nič...« je odgovoril Andrejček, se obrnil in
šel pogledat mrlička. V temno zastrti sobi je ko*
maj našel k posteljici, ob kateri je brlela pojema*
joča lučka.

Sklonil se je nad drobno trupelce in odgrnil beli
prt, ki so ga pogrnili Otončku čez obrazek. Andrej
se je zdrznil, ko je ugledal napol odprte oči pod
visokim čelom, preko katerega so viseli mokri zlati
kodri.

»Glej, tako si umrl!« je dejal skoraj na glas,
ko se je toliko razgledal, da je razločil vlažno be*
lino pod polodprtimi vekami.

»Jokal si, preden si umrl, zato imaš solzne oči,
siromaček! Ležiš tako sam in! ne veš, da sem te
imel rad, fantiček!« je šepetal Andrejček in z okor*

56

nim svojim kazalcem skušal rahlo zaklopiti Otom
čku oči.

»Ves si mrzel, siromaček. Taka je smrt!«

Pogrnil je prt skrbno mrličku preko obraza in
po prstih šel iz sobe. Zunaj na hodniku je sedel na
stol in čakal. Ni vedel, česa naj čaka, a čutil je,
da mora biti tam. Včasih sta psa v kotu zacvilila,
dvignila glavi in ga pogledala, dete v sosednji sobi
se je upokojilo, čulo se je samo zibanje lesenega
konja, a nič več smeh.

Zunaj pa je šumel poletni dež, kakor da ne bo
nikoli več nehal...

# * *

Tisto noč je Andrejček pobegnil domov. Ne;
nadoma ga je prijelo, ko se je po tej žalostni ne«
delji vračal pozno v vojašnico. Na zadnjem vogalu
se je okrenil mesto tja — proti postaji.

— Če sam ne pojdem, me tudi nihče ne bo po«
dil! — si je dejal in jadrno hitel po ulicah.

Opolnoči je vlak odbrzel proti Andrejčkovim
domačim krajem.

— Samo eno noč ostanem, naj bo potem kar«
koli! — si je dejal in sedel v vagonu v kot. Vlak
se je tri ljudi. Rezervisti so se že vozili v daljna
mesta k svojim polkom.

Vse je govorilo samo o vojski.

»Čemu bi čakal?« je kričal pri oknu zagorel de«
lavec. Jaz grem kar sedaj, dasi bi imel še dva dni
časa. Konje bom koval pri bateriji, ko poj demo
nad sovražnika. Pijte, fantje, to bo lep ples!«

Ponujal je okrog steklenico, žganja in se jezil,
če kdo ni hotel piti.

57

Nekdo si je zvijal cigareto in govoril malomar«
no skozi zobe: »Jaz tudi grem danes. Sreča, da je
prišla ta vojska. Drugače bi bil končal sam. Saj se
ne splača živeti, zlasti če imajo koga babe tako za
norca!«

In je vrgel žveplenko skoz okno s kretnjo, ka«
kor bi vrgel od sebe življenje.

»Tvoje sorte ljudje se smrti najbolj boje!« mu
je ugovarjal tovariš. »Boš vedel povedati, ko ti za«
brenče krogle krog ušes in bodo granate treskale
ob tla krog tebe!«

»Radi babe bi se bil sam ustrelil, tako mi ne bo
treba!« je mrmral nezadovoljnež.

Za hip je v vozu vse umolknilo. Kolesa so ro«
potala v enakomernih sunkih čez tračnice, sve«
tiljka pod stropom se je stresavala in mežikala ob
vsakem sunku.

»Kako čudno pojo nocoj kolesa pod vozom. Ali
slišite? Kakor bi nas peljalo v smrt, tako ječi pod
nami!« je s plahim glasom nekdo zašepetal med
ljudmi.

»Beži, šleva!« se je zakrohotal tisti, ki je znal
konje kovati. »Vlak ropota kakor navadno ...«

»Jaz imam petero otrok, moji dragi. K njim se
peljem, da jih še zadnjič vidim, preden odidem na
vojsko!« je odgovoril tisti, ki so mu kolesa to noč
tako čudno ropotala.

Kovač z žganjem se je obrnil k Andrejčku:
»Kam pa ti, prijatelj?«

»Domov!« je jezno odgovoril Andrejček.

»Ti boš svojemu gospodu škornje likal. Lepa
šarža, bratec!« se mu je smejal kovač, ko je opazil
na njegovem rokavu znak častniških slug.

»Še lizali boste gospodom čevlje. In gnoj bo na

58

njih, smrdeči gnoj, in boste veseli, če ga boste
smeli čediti,« se je razjezil Andrejček in vstal.

»Daj mi piti!« je zagrmel nad kovačem.

»No, nikar ne razgrajaj! Na, pij! Saj sem se
samo šalil!« je dejal dobrodušno kovač in mu dal
steklenico.

Andrejček je izpil do dna in vrgel steklenico
skozi okno.

Nekdo je menil pomirjevalno: »Prav pravi fant,
majhna šarža sluge, a varna šarža!«

»Ali mislite, da se bojim?« je vpil Andrejček.
»Vi se bojite, strah govori iz vas vseh. Ali veste,
kaj je smrt na vojski? Zdaj si in zdaj te ni...
Tako je!«

»Kaj bi se prepirali! Saj bo tako v dveh mese*
cih vsega konec!« je menil nekdo.

»Preteče leto in dan, dve leti, tri leta, pet let in
še ne bo konca. To bo vojska, kakor je svet še ni
videl. To vam pravim jaz, Andrej Košuta, ki sem
danes pobegnil, da vidim še enkrat mater in ...
in . . . nič ne bom več govoril!«

Misel na Maričko mu je vzela besedo. Zleknil
se je v kot in zaspal kakor ubit. Sprevodnik ga je
moral zbuditi, da je izstopil na postaji.

Dež je bil ponehal, za hip je zasvetila osam?
Ijena zvezda iz teme in se zopet skrila, na jutranji
strani še ni bilo sledu zarje, ko je Andrejček na*
stopil pot s postaje proti domu.

»Ko pridem domov, bodo šele petelini peli. Nih*
če me ne bo videl!« si je dejal in zavil s ceste po
stezi med grmičevje. Z akacij, lesk, jesenov in jelš
je škropilo, kadar je veter potegnil, potoki so šu*=
meli v izjedenih strugah in- prelivih čez kamenje,
v temi je nekje v hribu klical čuk. Andrejček je

59

hitel med praprotjo in visoko travo, mimo poto«
kov, travnikov in njiv, preko mrtvih gričev in po
globokih spečih dolinicah. Nikjer hiše, nikjer luči
in vendar ni zgrešil niti stopin je v mislih, da je to
morda njegova zadnja pot domov.

Drugo noč je stal Andrejček v krogu domačih
fantov pod lipo sredi vasi. Polnoč je bila odbila,
odpeli so bili že zadnjo pesem, visoko so sijale
zvezde in utrinki so leteli med njih vrstami vsako
minuto.

»Jutri ob desetih zjutraj noj demo vsi, kar nas
je v vasi rezervistov in pri črni vojski. . .« je iz«
pregovoril nekdo, ko so že četrt ure molčali.

»Lahko nam, ki smo fantje!« je odgovoril drugi,
prižgal cigareto, da se je zasvetil njegov obraz
ostro iz teme. »Lahko nam, a možje, gospodarji, ki
bodo morali iti — kaj bodo ti? Žene doma, otroci,
družina, grunt — kako bo vse propadlo!«

Fantov obraz je ugasnil v temi, izmed hiš je pri«
šel nekdo s težkimi koraki in stopil med fante.

»Dober večer, fantje!«

»Glej ga, Franceta! Odkod? Kdaj si že ti fan«
tovščino plačal! Med nami ga ni, ki bi bil s teboj
vasoval,« so ga pozdravili.

»Ravno za en dan sem nrepozno nrišel na svet,
fantje. Če bi bil urnejši, bi mi ne bilo treba na
vojsko. Morda še za en dan ne, za pol dneva, mor«
da za uro, za minuto sem se prenozno rodil. . .«
je dejal prišlec, Grudnov France, bogat kmet, oče
sedmerih otrok.

»Kako, ti da boš moral iti! Saj si ves siv ...« so
se začudili.

»Tudi jaz. Šel sem danes v župnišče, ker sam
nisem mogel verjeti. Gospod so mi iz krstnih bu«
60

kev prebrali mojo nesrečo. Zdaj sem vaš, fantje,
z vami pojdem.«

»Saj ne bo' vsak v ognju ... Črna vojska bo mo«
stove in železnice stražila...« ga je tolažil An«
dre j ček.

»Karkoli naj se zgodi z menoj, fantje! Bog vedi,
kako bo. Vem le to, da žena nocoj joče, moji
otroci se strašijo v spanju, najmlajši v zibelki se
ne more upokojiti. Živina tuli v hlevu, pes na dvo«
rišču je zlezel v kot, zaril glavo in prednje noge v
dračje in ihti kakor človek. Fantje, ni me strpelo
v hiši, nisem imel obstanka v hlevu, pobegnil sem
s svojega kakor tat ponoči, ki je prišel krast in ne«
nadoma zapazi, da je na svojem lastnem domu.
Prišel sem k vam, da med vami počakam jutra.«

»Pil bi bil z nami in bi vseh teh misli ne imel.
Jaz bi zadnjo noč ne šel od žene, z doma, z grun«
ta. To se pravi, če bi vse to imel kakor ti!« se je
hrupno zasmejal Urhov Jože, veseljak med fanti.

»Molči, Urh — tebe je sama neumnost!« je za«
grmel Andrej ček.

»Ne jezi se, Andrej ček! Zdaj smo vsi enaki
pod božjo' roko!« je dejal Gruden.« Zakaj bi ne
pili? Ali je greh, če človek v veliki žalosti izpije
kapljo vina, da se pomiri? Še pokusil ga nisem da«
nes in ga imam v kleti še štiri polovnjake. Pojdite
z menoj, fantje. Zapeli bomo, žena se potolaži in
otroci ne bodo tako nemirni. Saj ne bomo sami.
Boste videli, da se nas do jutra nabere cela kom«
panija, ki jo bo dala naša vas za vojsko!«

»Tako je prav, Gruden!« so se zasmejali fantje.

Vsi so odšli z njim, Andrejček pa se je ukradel
v temo, ker se mu je zdelo, da nima pravice piti pri

61

prijatelju, ki sam ve, da praznuje svojo lastno po*
grebščino.

Po ozkih poteh med hišami je tipal proti do*
mu. Ko je stal pred kočo, kjer je vedel, da še bdi
njegova mati, ki jo je zjutraj komaj videl, je po*
misijal, ali bi vstopil ali ne.

— Ali bi še enkrat po slovo k Marički? — je
omahoval.

In je videl pred seboj dekle, kakor ga je gledal
tisti večer. Mrzla, tuja mu je bila postala od ti*
stega časa, kar je bil odšel k vojakom. Ob prvem
svidenju mu je povedala, da se je ves izpremenil,
da ni več niti polovica tistega Andrejčka, ki je
orožnika Holterja nesel v korito kakor otroka. Sli*
šala da je, da otroke pestuje pri vojakih, da po*
meta in škornje lika gospodu, ki mu je sluga. Ona
bi rajši, da bi bil svoboden fant in da bi imel že
dve zvezdi.

Andrej ček je menil, da ga nima več rada. Ma*
rička pa je ugovarjala. Še vedno da ga rada vidi,
samo otrok naj ne pestuje pri vojakih! Andrej ček
je tedaj zaklel, treščil Marički steklenico pred noge
in odšel ven. Naslonil se je na vrtno ograjo in po*
slušal šum, govorico in petje fantov in mož, ki so
praznovali slovo.

Gez par trenutkov je prišla Marička za njim
in ga začela tolažiti. Naj ji ne zameri, ves dan
mora streči, niti misliti ne more zase. Naj pride
pozneje, ko vse utihne in se pivci razgube.

Andrej ček pa se je pridušil, da ne pride več, in
odšel. Zaman ga je Marička klicala nazaj, zaman
pritekla na pot za njim, ga lovila za roke in v sol*
zah prosila, naj ne bo jezen nanjo . ..

To je bilo njuno slovo.

62

— Ali bi šel k Marički? — se je vprašal še en*
krat. । ' ■ ■

— Ne, nikoli več ne, dokler ne pridem z voj*
ske! — se je odločil na mah, pritisnil na kljuko in
vstopil v vežo. Po prstih je šel v čumnato, da bi
matere ne vzbudil, dasi bi bil skoraj prisegel, da
ne spi.

»Andrejček, si ti, dete moje?« je vprašala mati.

»Sem ...« je odgovoril fant in legel oblečen, ka*
kor je bil, na posteljo.

»Kod si hodil, Andrejček, da te ni bilo od jutra
domov?«

»Povsod in nikoder .. .« je odgovoril sin.

»Nimaš miru, sirota. Pojete, pijete, vriskate —
a v srcu žalujete z nami, ki vas objokujemo, da
morate na vojsko ...« je zaihtela mati.

»Nič ne jokajte, mati! Jaz bom za svojim go*
spodom menažo nosil in njegovo ropotijo...« jo
je tolažil Andrejček s tem, kar je bilo najnepri*
jetnejše in kar so mu tovariši oponašali in česar
bi se bil najrajši otresel. »In če pridemo v ogenj,
mati, zarijem glavo v travo in se ne bom vzdignil,
če bi me sam cesar za ušesa vlekel. Ustrelil ne bom
nikogar, samo s kopitom bom zamahnil krog sebe,
če pridejo nad me. Grizel bom in udrihal s pestjo,
če se mi kopito razbije, a vem in čutim že danes:
prišel bom nazaj. Drugi že danes vedo, da se ne
vrnejo več in da bo vojska njihova smrt. Živ bom
ostal, to je zapisano.«

»Ničesar ne veš, otrok moj! Misli na Boga!
Kdaj si bil zadnjič pri spovedi?«

»Kaj jaz vem!« je malomarno odgovoril An*
drej ček.

63

»Ljubi moj, misli si, da si na smrtni postelji!
Moj otrok si! Zato me poslušaj in mi izpolni edino
željo. Spravi se z Bogom! Z menoj pojdi jutri v
cerkev in bova skupaj molila, da bi ti Bog dal sre*
čen povratek!«

Andrejček je molčal.

»Koliko jih pojde, ki jih ne bo več nazaj! Smrt
ne izbira na vojski. Vsak dan bi se tresla zate, če
bi vedela, da te Bog nima rad. Če pa boš z Bogom,
bom vedela, da te njegov angel povsod varuje.«

»Pustite me, mati, da vse to premislim!« je de*
jal Andrejček tiho in tisto noč ni več izpregovoril
besede z materjo.--

Zjutraj je šel molče v cerkev in storil vse, za
kar ga je mati prosila.

Praznično je bilo njuno slovo'. Ko je stal oprav*
Ijen pod začrnelimi gredami domačega krova, da
se loči morda za vedno, mu je mati odpela bluzo
in srajco in mu obesila okrog vratu svetinjico.

»To svetinjico mi je dala Francka in me pro*
sila, naj ti jo izročim, ko boš odhajal...« je ihtela
mati.

»Pozdravite jo!« je odgovoril Andrejček in se
obrnil, da odide. Zdaj se je prvič spomnil Francke,
svojega zapuščenega dekleta, in žal mu je bilo, da
ji ni rekel niti besedice v slovo.

»Nikoli ji tega ne pozabim, povejte ji to!«

Stopil je na prag.

Mimo se je pripeljal z zelenjem ovenčan voz
in na njem so peli in vriskali fantje in možje, ki so
morali iti.

Andrejček je zaukal in se zavihtel mednje.

Voz je drdral med hišami, za njim drugi, tretji.
Ko je zavil iz vasi na cesto in je ropot in petje in

64

vriskanje onemelo v daljavi, je bilo med hišami
tako tiho, da so se vsa vrata zaprla pred tem čr«
nim nemim molkom, ki je padel tisto uro izpod
neba. < ; . i

Solnce je sijalo na zapuščeno vas in na belo
cesto, ki je peljala Bog vedi kam.

* # #

Zvečer se je Andrej ček v mestu poslovil od to«
varišev in šel v vojašnico. Tam je bil vik in krik,
vse polno tujih ljudi je ležalo po slamnjačah v so«
bah im na hodnikih, govorilo, pelo, vriskalo. Kan«
tina je bila vso noč odprta, za dolgimi mizami po
hodnikih so sedeli naredniki, pisali, kleli, pili in ka«
dili. Iz neznanih, dotlej vedno zaklenjenih prosto«
rov so metali vojaki obleke, čevlje, pasove, čepice,
tornistre, cinaste skodele, konzerve. Vse novo, vse
dišeče po svežem usnju, naftalini in ostrem kovin«
skem vonju.

Po hodnikih so vlekli zaboje, jih odpirali in
spravljali k stenam v dolge vrste. Municija. Dru«
god so šteli puške in bajonete, zapisovali številke
in jih postavljali v dolge vrste.

Andrej ček je taval po dolgih hodnikih kakor
brez uma.

Nenadoma ga je srečal na vogalu njegov go«
spod. — Zdaj bo konec mojega hlapčevanja! —
se je zaveselil Andrej ček.

»Kanalja, kod si hodil tri dni?« je zavpil stot«
nik. ! h i L

»Pokorno javljam, gospod stotnik, da sem bil
doma ...« je odgovoril Andrejček.

»Izbegnil bi mi rad, ušivec!« je vpil stotnik.

65

»Pokorno prosim, da bi šel h kompaniji!« je
moledoval Andrej ček.

»Da bi prišel v zapor in se izognil Galiciji. Ne
boš .. . Jutri zjutraj se moraš javiti pri meni na
stanovanju. Razumel? V Galiciji se pomeniva na*
tančneje. Ti ostaneš moj sluga, dokler se bo lju*
bilo meni ne tebi. Marš!«

Andrejček je brez glasu pozdravil in omahnil
v sobano-, kjer je imel svoje ležišče. Na njegovi
slamnjači je ležal tuj človek, a Andrejček se ni
brigal zanj. Padel je poleg njega na posteljo in
tisto- minuto zaspal.

66

VII.

Po ulicah je marširal bataljon za bataljonom —
ves regiment. Zadnja pot — na postajo in potem
bogve kam v Galicijo. Godba, zastave, cvetje na
čepicah in puškah. Od visokih palač je odmevala
gromka koračnica. V popoldanskem solncu se je
svetila oprema, konji so ponosno metali glave kvi*
šku in nazaj, častniki so se ozirali po oknih in bab
konih, odkoder je mahalo' nešteto belih rok v zad*
nji pozdrav.

Moštvo je korakalo nemo pod težo nabasanih
tornistrov, v vroči novi obleki in težkih okovanih
čevljih. Zdajpazdaj je kdo zaukal — mlad, ne*
umen fant — starejši rezervisti pa so šli trdo, mr*
ko v širokih vrstah, z desnico na svežem trdem
jermenu nizko ob kopitu puške, levica pa je iz*
gubljena iskala nekaj ob levi strani, kakor bi ho*
tela prijeti za roko najmanjšega otročiča, pobo*
žati po laseh naj večjega ...

Andrej je korakal za tisto vrsto, ki so bili v
njej Krapežev Tone, Urhov Jože in Grudnov
France. Zraven njih je stopal Aleš Koritnik, dolg,
suh človek gosposkega lica. Bil je tudi doma z Go*
lega brda, a že leta in leta po svetu, da so bili nanj
že pozabili. Nekje na Koroškem je rezljal bogce in
svetnike, poziv na vojsko ga je zopet vrgel med
domače ljudi, ki se jim je pridružil, ne da bi sam
vedel zakaj.

67

»Tako gremo sedaj. Ali se vrnemo, vedi Bog...«
je izpregovoril Gruden.

»Ne tuhtaj, sivček! Vriskaj?« je vpil Urh med
grmenjem velikega bobna in jasnimi glasovi tromb.
Ves mlad in svoboden je zavriskal in vihtel če?
pico v zrak.

»Vraga boš vriskal. Pojutrišnjem boš morda
imel že luknjo med očmi in ne boš nobene več re?
kel...« se je jezil Andrejček.

»Kje je še Galicija! Kje so- Rusi in njih krogle!«
je modroval rezbar Koritnik.

»Ljubi moj Koritnik, še prezgodaj pridemo tja.
Sicer vam povem, da je ni patrone v mojem tor?
nistru, ki bi stala kakega človeka življenje...« je
izpregovoril Andrejček in se oziral po svojem go?
spodu, ki je jahal ob kompaniji.

»Ne laži in ne zarekuj se, Andrejček! — Ali
ti ali jaz! — tako si bom mislil, ko- začnemo pokati
na Ruse. Oni znajo. Z Japonci so se tolkli in ne
bo se lahko z njimi metati!« je ugovarjal Krapežev
Tone.

»Jaz ne bom nikomur niti lasu skrivil. Naši
bratje so!« se je postavil Andrejček.

»To je Koritnikova modrost, ki malike rezlja
in se ne zna tepsti!« je posegel med pogovor Urh.

»Ali je treba vojske? Ne gremo, bi rekli vsi in
šli domov...« je Andrejček prodajal svojo mo?
drost, ki jo je v resnici imel od Koritnika.

»Molči, če ti je glava ljuba. Ali misliš, da so
krog tebe sami fantje z Golega brda?« se je raz?
jezil Koritnik.

»Kaj? Tudi mi ne bomo delali sramote. Pokali
bomo in se bili do zadnjega. Tudi naši bajoneti so
brušeni. Živijo!« je vpil Krapež.

68

»Ta vojska bo moja smrt...« je vzdihnil
Gruden.

Vsi so umolknili. — — —

Na postaji so stale dolge vrste voz, stroji so se
prepel j avali po 1  tračnicah, para je šumela iz njih,
vse se je trlo ljudi. Gospe so delile med vojaštvo
cigarete, električni zvonci so brneli, velik šum in
hrum je kipel pod razpaljeno poletno nebo.

Andrej ček se je moral ločiti od tovarišev. Dr*
žal je stotnikovega konja in čakal, da pride na vr*
sto, da ga spravi v voz. Ob strani je stal njegov
gospod in se pogovarjal malomarno z gospo, ki je
bila oblečena v črno in je imela z gostim pajčo*
lanom zastrto' lice.

— Bog vedi, ali je žalostna? — si je mislil An*
drejček in miril konja. Žival je strigla nemirno z
ušesi in na vsak rezget čudno hrzala.

— Še konji vedo, da gredo na vojsko! — je na*
daljeval Andrejček svoje premišljevanje.

»Otroci — sirote — Rusi — krogla — smrt —
pazi se!« —

Andrej čku ,so bile v presledkih te besede na
uho iz pogovora med gospodom in gospo.

—Vendar se boji zanj! — je mislil Andrejček.
— Vse mu je odpustila ... Kako lepo je, če se
more človek tako posloviti od svojcev. Gospodom
je laže. Nje so smeli domači spremiti do sem. Nam
pa to ni dovoljeno . . .

Nekje je zapel rog znamenje za odhod.

Andrejčkov gospod in gospa sta se poslavljala.
Stotnik je stopil k vozu in vprašal: »Ali je Fric
dobro oskrbljen, Glej, da se ti ne odtrga s po*
vodca! Med vožnjo ima svoje muhe... Z glavo mi
plačaš zanj ...« '

69

»Pokorno javljam, vse v redu, gospod stotnik.«

»Tako, zdaj se ples začne!« se je stotnik rezko
zasmejal in se obrnil h gospe.

»Oton, ravnaj lepo z Andrejčkom!« je zaprosila
gospa.

»Bab, to je moja skrb . ..« je odgovoril stotnik.

»Pazite na gospoda, zaradi mene in otrok! Pb
site nam, kako mu bo! Varujte ga, branite ga, ne
izpustite ga niti za hip izpred oči! Zbogom Am
drejček.«

Segla mu je v roko in Andrej ček je začutil, da
mu je stisnila svetinjico v dlan.

»Moj mož se ne boji ne pekla ne neba. Smrt
pride, kadar pride, pravi on. Vi mislite gotovo dru*
gače. Mislite na to, če pride kaj hudega!« je skoraj
šepetala.

»Mislil bom...« je odgovoril Andrejček.

»Olga, ali se boš od hlapca tako dolgo in senti«
mentalno poslavljala?«

Odšla sta.

Andrejček ni vedel, kaj je sentimentalno, vem
dar je razumel gospejino slovo.

— Boji se zanj, ubožica, in vendar ni vreden ene
same lepe besede ... — je modroval Andrejček in
ogledoval zlato svetinjico, ki mu jo je bila dala
gospa.

— Njemu je bila namenjena, pa je ni hotel. . .
Tako bi jaz vse to razumel. . . Zverina je ta moj
gospod...

Vlak se je začel polagoma premikati, vozovi so
bobneli čez tračnice, dva stroja sta bruhala paro

70

in dim v zrak. Odmaknila se je postaja, hiše pred«
mest j a so brzele mimo, naglej e in naglej e so se
vrstili brzojavni drogi, fantje so peli nekje v vo«
zovih prvo pesem na poti v Galicijo.

# # #

Nad gališkim mestecem je sijala polna luna.
Na štirivoglatem dvorišču so- bile zložene puške
v piramide, ob njih telečnjaki, vse lepo v vrsti ka«
kor ob vajah. Vse to je stalo v mesečini; v nizkem
poslopju v temi pa so ležali na ilovnatih tleh lju«
dje in čakali, čakali.

»Nocoj poj demo naprej ...«

Izmučeni, zbiti od vaj, ki so jih imeli ves božji
dan, so čakali možje na alarm, da vstanejo narav«
nost proti sovražniku. Doslej ga še niso videli. Le
zjutraj, ko je stal bataljon razvrščen v čete na
dvorišču, je zabrnelo visoko v zraku: nad meste«
cem je plul ruski letalec.

Čuden občutek je prevzel vso množico, ki je
strmela v drobno točko nad sabo, ki jo je oko ko«
maj doseglo v neskončni modrini neba.

— Tam gori je človek — sovražnik. Gleda nas,
šteje vlake, ki brze brezštevilni po železnih tirih,
opazuje kolone, ki korakajo po cestah, meri dol«
gost trenskih kolon, ki lezejo za četami, motri top«
ništvo in išče njegove postojanke.

Na zelenem hribu ob mestecu je počil nena«
doma strel iz topa — prvi, ki so ga ljudje čuli pred
sovražnikom.

Vse se je zganilo.

Visoko v zraku se je razletel šrapnel, komaj
ped daleč od letalca, kakor še je zdelo očesu.

71

Počilo je drugič, tretjič, četrtič, bele meglice so
se iz niča razletavale krog žive točke, ki je brnela
v solncu.

»Naši ga bodo zbili na tla!« je šlo od ust do ust
in neko veselo čuvstvo je zaplalo med vrstami.
Obrazi so se razjasnili, vsi so pozabili, da so še hip
prej kleli, da morajo sovražniku pred nosom mu«
čiti svoje ude s telovadbo kakor v rekrutskih čas
sih v vojašnici, da morajo salutirati, vaditi s pu*
ško in se ves božji dan biti z namišljenim so\raž*
nikom, ko je pravi tam za ravnino in se bliža po*
tuhnjeno in onrezno, da jih zgrabi, kadar bi naj*
manj pričakovali.

Zdaj je bilo vse pozabljeno, prvi boj v višavi
v zlatem jutranjem solncu je vse zamamil. Vsakdo
si je želel, da bi strel zadel letalo kakor lovčevo
zrnje ptiča in bi se nenadoma zavrtelo in začelo
padati z razbitimi perutnicami k tlom.

A njih želje se niso izpolnile. Letalec je zdajci

v ostrem kotu izpremenil svojo smer, pustil za

sabo meglo šrapnelov in odbrzel v ravni črti v ne*

dogled.


Streli so umolknili, oči so se povesile, začula so
se povelja in vrsta za vrsto je odkorakala; ostalo
je le solnčno prazno dvorišče in straža — star re*
zervist, ki je počasi stopal ob zidovju. V kotu sta
dva mršava psa grebla iz kupa smeti kosti in jih
glodala s škrtajočimi zobmi.

Tisto popoldne se je med četami nenadoma
raznesla novica, da ponoči odkorakajo v boj.

In zdaj so čakali znamenja za odhod.

Ob oknu v kotu so ležali na tleh Koritnik, Urh,
Krapež in Gruden.

72

»Bodimo si blizu, fantje!« je govoril Krapežev
Tone. »Na maršu, podnevi in ponoči; v boju, ko
bodo pokale puške in v metežu, ko se bomo z ba*
joneti klali z Rusi!«

»Ti si bedast človek!« je zehal Koritnik. »Kaj
je posameznik v tej množici? Kaj so trije, štirje,
kompanija, bataljon? Množica naredi vse — to je
skrivnost vojskovanja.«

»Ni res,« mu je ugovarjal Tone. »Mož proti
možu — to je zadnji konec. Če nimaš prijatelja ob
sebi si izgubljen. Primeta te dva, trije, štirje in pa*
deš . . . Skupaj bodimo, pravim jaz!«

»Da, skupaj bodimo! Ko bom padel, me zagre*
bite in pišite domov, da bodo vedeli žena in otroci,
kaj je z menoj!« je vdano dejal Gruden.

»Nikar ne govori tako!« ga je tolažil Krapež.
»Vsi jo bomo unesli, kar nas je z Golega brda
doma!«

»Bomo 1  videli. . .« je menil malomarno Korit*
nik, vstal in se naslonil k oknu, kjer so bile vse
šipe razbite.

Nekje v bližini, morda v prvi ulici za zidom
krog dvorišča, so pele gosli cigansko pesem in je
udarjala tamburina.

»Daleč smo še od sovražnika. Muzika igra in
ljudje se vesele!«

»Častniki so tam, babe, vino*, karte . . .«

»Mi se pa valjamo po tleh in čakamo kakor ob*
sojenci na zadnjo uro!«

»Andrejček je pravil, kako je ... Višji se boje
Rusa bolj nego mi. Zato nore, pijejo in igrajo na
smrt...«

»Blagor mu, Andrejčku, vsaj nekaj vidi in sliši,
ko lazi za svojim gospodom. Če bi njega ne bilo,

73

bi mi ničesar ne vedeli. Tako nam je on povedal,
da nocoj poj demo- in da je sovražnik samo za en
dan marša od nas!«

Andrej ček je tačas v resnici izprevajal konja
svojega gospoda pred nizko kavarno, kjer so čast*
niki čakali na odhod, poslušali godbo in pili od*
hodnico.

Dolg čas je bilo Andrejčku in vesela muzika
mu ni mogla razvedriti srca.

— Zajahal bi konja in pobegnil iz mesta v noč.
Kar po cesti bi ga podil naravnost k Rusom. Ko
bi jih zagledal, bi skočil na tla, pomahal z robcem
in vojske bi bilo zame konec ... —

Daleč, daleč za ravanjo je zamolklo grmelo.

— Nič bi ne bilo tako. Tam je že topništvo.
Tam so patrulje, tam bi me ujeli in obesili na prvo
drevo. Treba je iskati, gledati, oprezovati, potem
se vse naredi, kakor pravi Koritnik, ki ni neumen
človek ... —

Konec ulice so zapeketala kopita, izza vogala se
je vila za njimi počasi vrsta voz.

»Halo, infanterist, kje je štacijska komanda?«
je vprašal mož na konju.

»Prva ulica na levo roko!« je odgovoril An*
drejček.

Mimo je privozil oddelek sanitetnih voz na vi*
šokih škripajočih kolesih, v njih so sedele mračne
postave, neme, brezgibne. Zadaj nekje je nekdo
klel nad konji.

»Kaj vozite?« je vprašal Andrej ček.

»Ranjence...«

Andrejček je posluhnil. Še je igrala godba za
zastrtimi okni v kavarni, a vendar je čul, da v zad*
njih vozovih ljudje ječe, nekdo je vpil in klel in

74

molil v bolečinah z nečloveškim glasom. V drugem
vozu se je čulo grgranje človeka v zadnjem smrt«
nem boju.

»Kje so Rusi?« je vprašal Andrej ček voznika
pri zadnjem vozu.

»Jutri jih boš videl,« je odgovoril nevoljen glas.

Kolona je izginila za vogalom, šum in ropot ko«
les, stok ranjencev, molitev in kletev — vse je
utihnilo v noč in mesec je pokojno svetil na široko
prašno cesto.

Godba v kavarni je vnovič zaigrala z divjo
strastjo, loki so rezali po strunah, v besni vrtinec
vriskajočih melodij se je vrgel ženski glas s prodi«
rajočimi vriski: »Haj, ha j, ha j . ..«

In pesem, ki je Andrejček ni razumel, je raz«
vnela vse, ki so bili v kavarni, da so začeli za žen«
skim glasom vpiti: »Haj, haj, haj ...«

Andrejček je stopil k oknu in med zagrinjali
pogledal proti kavarni. Konj mu je položil glavo
na rame in tako sta človek in žival zastrmela v ti«
sto življenje, ki je vriskalo tako divje in strastno
v noč, ki je rahlo vztrepetavalo od daljnega groma.

Andrejček je gledal naravnost na mesto, kjer
je bil njegov gospod. Sedel je ob mizici na daleč
nazaj pomaknjenem stolu, na kolenu držal dekle
v kratkem, rdečem krilu, io objemal z levico krog
pasu, z desnico pa dvigal čašo v taktu pesmi in
vriskov.

Andrejček se je odmaknil od okna in tapljal
konja po vratu.

Zdaj je spoznal, kaj je bilo med gospodom in
njegovo gospo.

75

»Ali je strah pred smrtjo tako velik, da ti lju«
dje tako nore, ali pa jim je v krvi...« je mrmral
sam s seboj.

Nenadoma je v kavarni nastalo vpitje in trušč,
stoli so se prevračali, vrata so se sunkoma odprla
in Andrejčkov gospod je stopil na cesto.

»Baba je špijonka!... Košuta, po patruljo!« je
zavpil nad Andrej čkom.

Vrata so bila polna častnikov.

»Lindner, ti si vrag!« so mu klicali od vseh
strani. Nekdo je trgal črnemu človeku gosli iz rok,
visok poročnik je tiščal dekle, ki je prej sedelo
stotniku na kolenih, za obe roki k stolici. Dekle
je brezupno stresalo glavo s črnimi kodri in jo«
kalo v vročični blaznosti.

Andrej ček ni vedel, kaj bi.

»Po patruljo, tepec!« je vpil Lindner.

Andrejčku se je zbrala slina v ustih, da bi plju«
nil, a je samo zaničljivo dejal: »Saj ste jo imeli
pravkar na kolenih!«

Ta hip je stotnik potegnil samokres.

»Vojska je, razumeš, ti pes? Takoj boš imel
kroglo v glavi!«

Visok, pšeničnolas nadporočnik je tisti hip
zgrabil stotnika za roko in jo z nečloveško močjo
potegnil k tlom. Z mirnim glasom je velel An«
drejčku, naj stori, kakor mu gospod ukazuje.

Andrejček je vrgel vajeti preko sedla in odšel.

Čul je še za sabo, da vpije njegov gospod:
»Babo sem, da ji izpihnem s svincem njene vražje
oči! Slugo dam obesiti jutri na drevo, jaz, baron
Lindner!«

Strel je nenadoma počil in šipe so se sesule na
tla...

76

Andrej Košuta je hitel in ni šel nikamor dru*
gam kakor naravnost k svojim tovarišem z Go*
lega brda h kompaniji, kije bdela in čakala trudna
povelja za odhod.

»Kaj ti je, Andrejček, da si tako zamišljen?«
so ga vpraševali, ko je stopil k njim.

»Nič... Jutri se vidimo z Rusi. Vrag bo vzel
vse skupaj ...«

Potem se je zmislil, da ima za vratom dve sve*
tinjici, in je potipal, ali ju ni izgubil. Sedel je na
tla in. tovariši niso mogli doumeti, zakaj vprašuje,
kje je njegova puška in patrone.

Le Koritniku je zašepetal: »Ce koga v tej voj*
ski ubijem, bo to on ...«

»Kdo?« je vprašal Koritnik.

»On... Žival... Volk, zverina ... Stotnik!«

Koritniku so se zasvetile oči, stisnil je An*
drejčka za roko, da ga je zabolela, in mu pošepe*
tal: »Premočan si, fant, in preslab, da bi to storil...
Molči, take besede so vrv za vrat...«

Nenadoma je vse oživelo in se zgnetlo iz za*
duhlega prostora na dvorišče, piramide pušk so
se v hipu razklenile.

Odhod.

Brez roga in brez bobna je odhajala vrsta za
vrsto ven na cesto, ki je peljala v nepregledno ra*
van za mestecem. Nekje daleč je grmelo — tam je
bil boj.

Andrejček je stopal s svojo vrsto brez vsake
misli. Hodil je in hodil, morda uro, morda dve, dan
se je začel svitati, nad nizkim drevjem ob obzorju
so letele vrane. Tedaj je privihral mimo stotnik
Lindner in spoznal svoje ljudi.

»Košuta!« je viknil.

77

»Tukaj!«

»Jutri k raportu!«

V Andrejčku je vse zavriskalo: »Jutri, jutri!
Ko gremo tja, kjer se opravi pot iz življenja v
večnost brez raportov, ko gremo ljudje proti lju«
dem, ko imam pripravljeno za človeka samo eno
kroglo, a bom z vsemi drugimi streljal samo v zrak
— in naj mislim na raport, Glavo bom stisnil v
travo in bom gluh za vse. Morda pa pojdem in za«
mahnem z robcem .. .«

Nad gozdom so letale granate kakor grozni
zmaji, prežeči pod oblaki in tuleči v noč vau«vau«
vau ... Zaganjale so se v debla, da so se drevesa
lomila kakor v predpotopnem viharju, ko se je
zemlja rušila v vode in so močvirja požirala gore,
da je blatna, kadeča se voda v širokih pljuskih šu«
mela do oblakov, razpaljenih v plamenih bliskov,
raztrganih od bobnečih strel. Zaganjale so se v
mokra mahovita tla, orale zemljo, da je škropila
drevesom do naj višjih vej, in končavale svojo pot
v širokih lijakih v tleh.

Le redkokatera granata se je razpočila na svo«
jem cilju. Tedaj se je zabliskalo, v silnem gromu
se je stresel gozd, veje so pokale, iz smrdečega
dima so brenčali železni drobci na vse strani.

Nizko nad vrhovi dreves so se v ostrih pokih
razletavali šrapneli, da je svinec in železo padalo
in bilo po ubogem drevju kakor toča.

Nekje pred gozdom — komaj je moglo uho to
razločiti v grmenju in šumenju — ■ so ragljale stroj«
niče; včasih je švignila mimo drobna kroglica iz
puške.

Že dve uri je divjal ta pekel. Nekako ob treh
ponoči se je začelo, a jutra ni hotelo biti.

78

Ob potočku po dolinici, ki se je vila med obra*
ščenim hribovjem, je ležala v grmovju kompanija,
ki ji je poveljeval Andrejčkov gospod. Kje je bil
regiment, kje bližnja kompanija, kje prijatelj, kje
sovražnik, vedi Bog. V dolgi vrsti so ležali možje
na trebuhih v rosni travi, tiščali puško k sebi in.
strmeli v temo.

Pozabljeni so bili marši zadnjih dni, niso več
čutili ranjenih, pekočih nog v težkih čevljih, niso
čutili lakote, niso čutili odrevenelih udov in člen*
kov na rokah, le nekje v tilniku je tiščalo nekaj
kakor kamen in se še zavedalo: človek živi.

Nekako v sredi te neme vrste živih bitij, ki
niso vedela druga za drugo, ki so bila kakor od*
rezana od stvarstva božjega, je ležal Aleš Korit*
nik. Na njegovi desni je bil Gruden, na levi Urh.
Kje je bil Krapež, ni vedel nihče, zakaj tisti večer
je moral s patruljo naprej. O Andrejčku pa so vsi
vedeli, da je zadaj nekje na varnem, na toplem,
in so ga vsi zavidali za njegovo srečo.

»Ali še živita?« je vprašal Koritnik in se v temi
preobrnil na hrbet.

»Bog nam pomaga, Aleš, še sem živ. A kako
dolgo še? O, moji otroci, moja žena!« je vzdihoval
Gruden.

»Še se me glava drži!« se je oglasil na drugi
strani Urh. »Da bi človek vsaj kaj videl. A sama
noč, tema, gozd. Da bi vsaj vedel, odkod se ta
vražji ogenj jemlje!«

»Lepo je to divjanje, ta vihar v noči. Grozno in
lepo! Le poglejta, ko zagore v stoterih barvah
oblaki ob vsakem strelu, da oči slepi! Ko bi mogel
to naslikati, v živi besedi povedati, zapisati tako,
da bi mi nikoli ne izginilo iz spomina!«

79

»Vraga je lepo!« je robantil Urh: »Ti, Aleš, si
in ostaneš norec!«

»Zato pa božce rezljam in vidim vse z drugimi
očmi kakor vsakdanji ljudje.«

»Molita, fanta! Iz tega ne pridemo več živi v
svet!« se je oglasil Gruden.

»Čakaj, da pride dan! Tedaj pojdemo naprej.
Že dva dni se klatimo tu okrog in sovražnika še
nismo videli. Radoveden sem, kakšni so Rusi.«

»Takšni kakor ti ali jaz. Ljudje so!« mu je od«
govoril Aleš.

»Kaj —■ ljudje! Hudiči so, da gredo s takim
ognjem naprej. Človek bi se zgrizel od jeze. Ali
je to vojska? Sovražnik gre nad te z granatami,
s šrapneli in z vsem vragom, da je prej po tebi,
kakor si mu utegnil pogledati iz oči v oči. In naši!
Kakšni generali so to? Nikjer topov ... Komaj
bevskne kje kak možnarček in že ga ni več. Samo
nas so vrgli sovražniku v gobec. Samo infanterija,
uboga, lačna in trudna infanterija. Tako nas gonijo
kakor pse vse križem. In sem mislil, norec, da se
bomo bili mož proti možu, top proti topu!«

Urh je v svoji jezi zaklel, a nenadoma je po*
sluhnil.

»Ta gre nad nas!« je še viknil in se stisnil
k tlom.

Visoko pod oblaki je zatulila tisti hip granata
vse drugače kakor one, ki padajo v gozd. Niže in
niže, bliže in bliže, v položnem loku je treščila v
potok in se razletela, da je voda poškropila Aleša
in vse tovariše v bližini.

Tedaj se je vrsta zganila, oživela in z nagonsko
silo brez povelja planila kvišku, se obrnila in v
divjem begu zdrvela po obronku navzgor. Možje

80

so butali ob debla, se spotikali in padali nad kore*
ninami; robidovje se jim je zapletalo krog nog, a
divjali so dalje z nevzdržno silo. Svet se je pola*
goma dvigal, debla so se redčila, na vrhu razteg*
njenega hrbta redko porastlega hribovja se je svet
odprl v jutranjem mraku.

Oddahnili so se.

»Kje so častniki?« so se vpraševali, ko so se
ustavili.

»Tiho!« je sikal mladi kadet — edini, ki je bil
pri kompaniji.

»Bodo že prišli!« je godrnjal Bajec, ki je bil
pred odhodom na fronto povišan za narednika, in
z očmi štel ljudi. Polovica jih je manjkala po nje*
govem računu. »Vrag nas bo vzel...« je mrmral in
žvečil tobak v ustih.

Streljanje je ponehavalo, za rdečimi oblaki je
gorela prva zarja.

♦ * ♦

Tisto jutro je stal Andrej ček na ravnini ob
umazani gališki bajti in varoval konja svojega go*
spoda. Notri v hiši seje vrtel kamen v žmrlji; stara
ženska jo je gnala, da skuha močnik, za dvoje
otrok sirot.

Stotnik baron Lindner je bil šel v jutranjem
mraku iskat svojo četo. Prejšnji večer je bil pustil
Andrejčka s konjem, na tem mestu. Kaj bi mu konj
v gozdu? O polnoči je prišel nazaj in zlezel v ne*
kak Žakelj, ki ga je Andrej ček klel ob maršu, ker
ga je moral nositi na svojih plečih. Niti ogenj to*
pov, ki so v jutranjih urah obstreljevali gozdovje,

81

kjer je bil regiment z njegovo kompanijo, ga ni
pregnal iz tega Žaklja.

Šele zjutraj, ko je streljanje nehalo, se je od*
pravil s cigareto v ustih, kakor da gre na vežba*
lišče, iskat svoje ljudi.

Zdaj je bilo tiho, le na desni nekje je še v pre*
sledkih grmelo.

Andrej ček je zehal, ker je vso noč bedel.

—■ Bogve, ali so moji prijatelji še živi: žago*
netni Koritnik, razposajeni Urh, nesrečni Gruden,
korenjaški Tone? — se je vpraševal v mislih. Sko*
raj sram ga je bilo, da čepi za njimi na varnem in
pase dolgčas.,

Naslonil se je na plot ob kolovozu in se domi*
slil, da bi moral pisati materi, Francki, Marički.
Niti vrstice jim še ni poslal, odkar je šel zdoma,
in zdaj bi bil čas za to.

In je napisal prvo dopisnico materi: »Ljuba
mati! Naznanjam Vam, da sem prišel zdrav in ve*
sel v Galicijo. Tu je lepo. Gospodovega konja va*
rujem. Hudega mi ni. Vsi moji prijatelji so živi in
zdravi in vas vse pozdravljajo, Krapež, Urh, Gru*
den in kar nas je z Golega brda. Pozdravlja Vas
Vaš sin Andrej.«

Začel je pisati drugo dopisnico, a preko prvih
besed: »Draga Marička!« ni prišel.

»Kaj bi ji pisal, ko sva skoraj skregana?« se je
vpraševal.

Zamislil se je in gledal po pustem kolovozu, ki
je peljal proti gozdu. Nenadoma se je med dre*
vjem nekaj zganilo; majhen trop ljudi je prihajal
bliže. Na streljaj je Andrej ček spoznal prvega
moža: bil je Krapežev Tone. Za njim je stopalo
šest ujetnikov, za njimi še dva vojaka.

82

»Kje si pa te dobil, Tone,« se je Andrej ček že
od daleč smejal Krapežu izza plota.

»Prve tri sem ujel jaz!« se je pohvalil Tone in
se ustavil. »Ali imaš za cigareto tobaka?«

Andrej ček mu je prižgal cigareto', mu jih stisnil
še par v pest in ga silil, naj pripoveduje.

»Nocoj sem bil z dvema možema na patrulji.
Noč, tema, gozd — vsak hip lahko zadeneš z no*
som ob Rusa. Po polnoči so začele sekati granate
gozd, da so hrasti in bukve padali na levo in de*
sno. Sodni dan. Iščemo zavetja in tedaj zaslišimo
v grmovju javkanje in mile molitve. Splazimo se
tja in dobimo tam tri bratce, ki so se nam takoj
podali, ko smo jim pokazali bajonete. Medaljo
dobim, Andrejčekk, in povišanje. Zdaj jih pelje*
mo na višjo komando.«

»Mnogo Rusov mora biti za temi hribi!« je mo*
droval Andrejček.

»Kakor listja in trave. Huda bo. Ne bo dolgo,
ko pride njihova infanterija, potem bo boj. Zato
grem prav rad s temi*le bolj na varno,« je šepnil
Andrejčku na uho in se odpravil dalje.

Niso še izginili za drugim gričem, ko so na levi
začele pokati puške.

»To so naši — zdaj so zagledali Ruse!« si je de*
jal Andrejček.

A kmalu je spoznal, da se moti.

— Ciii*uuu — je zažvižgalo v zraku in škrcnilo
v slamnato streho.

Za to kroglo je priletela druga, tretja in An*
drejček je menil, da bi kazalo stopiti na drugo
stran bajte, kjer je jokala starka in molila z otro*
koma pred sveto podobo, pred katero je bila pri-*
žgana luč.

83

Ko je Andrej ček nategnil povodce, da konja
odpelje na drugo stran je zopet zažvižgalo; konj se
je vzpel na zadnje noge, da je Andrejčka — kakor
je bil velik — potegnil kvišku, obstal za hip in se
nato zgrudil na tla. Z njim je padel tudi An>
drej ček.

Prvi hip ni vedel, kaj je živali, a ko se je iz*
vlekel izpod nje in odvil povodec izmed prstov je
videl, da ima roko krvavo. Konj je bil smrtno za*
det v vrat. Z nogami je bil divje krog sebe, da se
je moral Andrej ček splaziti od njega, da bi ga ne
zadel s kopiti; iz nozdrvi in iz gobca mu je silila
krvava pena, hropel je, kakor da je padel sredi naj*
hujšega dira, iz oči, ki so se svetile v onemogli be*
lini, je zijala bolečina trpečega živega bitja, vijo*
čega se v smrtnih mukah.

Andrejčka je ta zadnji boj zveste živali tako
prevzel, da je pozabil na vse krog sebe. Ni slišal
več krogel, ki so rile v ilovnate stene koče, ob ka*
teri je ležal, ni več čul Stankinega javkanja in mo¬
litve otrok, le tiste oči je gledal, ki so ga prosile
usmiljenja.

Konj je drgetal v zadnjih sunkih, ko je An*
drej ček zaslišal, da ga nekdo kliče po imenu. Spo*
znal je glas svojega gospoda in pogledal skozi
špranjo v plotu po kolovozu. Po jarku ob njem,
skritem pred kroglami, se je plazila vrsta ljudi sem
od gozda; prvi je bil njegov stotnik.

»Tukaj!« se je odzval Andrej ček.

»Spravi moje stvari in potem za nami v šumo
na desno. Fric mora v galopu čez njivo v dolino!
Dobro jahaj — za glavo ti gre, Košuta!«

V dolgih skokih od nižine do nižine se je spu*
stila četa ljudi proti gozdu. Za njo druga, tretja,

84

četrta. Prej mrtvi jarki in dolinice so oživele, tu*
intam se je kaka četa ustavila, puške so pokale, p
strojnice ropotale, kratek boj, nekje so zahruli iz
gošče kozaki kakor iz tal vzrastli, na hribu se je
pojavila baterija, dim se je dvignil v zrak, na dalj*
no cesto so padale granate in šrapneli.

»Rusi!... Nazaj, nazaj!«

Tako se je začel veliki beg.

Z nevzdržno silo- so se ljudje skušali odtrgati
od sovražnika. Po močvirjih in blatnih cestah, po
gozdovih in nepreglednih ravninah, po hribovju in
dolinah, skozi zapuščene gališke vasi, mimo samot*
nih dvorov se je umikal val izmučene, razkro*
pl jene, v prvem navalu tepene vojske.

# # #

Na tem begu, ki je trajal Bog vedi kako dolgo,
so se ljudje začudili, ko so- počivali na kratkem
odmoru v majhni vasi ob vznožju gora in zagle*
dali trenske vozove, ki so prihajali naloženi s sveže
pečenim kruhom.

»Štirinajst dni nisem jedel. In zdaj — kruh!«
se je vzdramil Andrej ček.

»Kaj štirinajst dni — cel mesec živim samo od
tega, kar nakradem na njivah in surovo pojem!«
mu je odgovoril Urh.

Kompanija je bila razbita, vse polno tujih ljudi
je bilo v njej, a četvorica z Golega brda z Andrej*
čkom je bila ostala.

Tudi stotnik baron Lindner je ostal. Na dolgih
marših, ko so ljudje omahovali od utrujenosti, v
tempih nočeh, ko se je kompanija opotekala na
begu po razritih poteh, v boju, ko so sestradani

85

možje mehanično sledili poveljem — povsod je
zvenel njegov glas, žvižgajoč kot bič: »Kanalje,
zdaj vidite, kaj je Galicija!«

Kakor ris je oprezoval za ljudmi, v boju s pi«
štolo- v roki, na maršu z bičem.

Tepel jih je.

Aleš Koritnik, ki je nosil preko obraza sled
njegovega biča, je bil od dne do dne temnejši in
je imel skrivne načrte. Včasih, ko je s puško v
roki ležal in streljal brez cilja, je iskal z dolgimi,
zagonetnimi pogledi svojega poveljnika. Vselej
zaman — zdaj je bil predaleč, zdaj je bil preblizu.

Andrej ček je vedel za Aleševe misli in mu za«
voljo stotnikove gospe premnogokrat rekel: »Aleš,
vrzi tisto kroglo stran. Potrpi, kmalu bo boljše!«

Gruden — sivček so ga zvali — se je v teh hu«
dih dneh postaral, obraz so mu porastle sive ko«
cine, hrbet se mu je sklonil, kašljal je in trpel ka«
kor nema žival.

»Javi se, da si bolan!« so mu svetovali tovariši.

»Božja volja je, da trpimo, fantje!«

To je bila njegova tolažba.

Zdaj so stali ob potu in gledali vsi lačni na vo«
zove s kruhom.

»Ko bi vzeli vsak svojo štruco?« je vsem iz
srca izpregovoril Urh.

Toda voz za vozom je prihajal in odhajal, na
vsakem je sedel sit, zadovoljen Madjar in gledal
z zaničevanjem gladne ljudi.

»Nič ne bo- za nas . . .« je dejal nekdo z užalje«
nim glasom, ko je privozil mimo zadnji voz.

Tedaj se je zgodilo. Stranica je odskočila in
štruce so- se kotalile v blato. Ljudje so planili k
vozu in začeli pobirati.

86 ' '

Madjar na vozu je začel vpiti, a nihče se ni
zmenil zanj.

Tedaj se je prikazal stotnik Lindner.

Izkazalo se je, da je bilo ukradenih deset štruc.
Kako je Madjar na vozu to izračunal, vedi Bog, a
deset štruc je manjkalo.

Stotnik je ukazal kompaniji nastopiti in šel od
moža do moža:

»Ali si ti ukradel?«

Vsakdo je rekel, da ne.

Prišla je vrsta na Grudna.

»In ti?«

»Tudi jaz ne ...!«

»Kaj, kanalja? Tebe sem videl, da si jedel kruh
— torej si ga tudi ukradel.«

»Lačen sem, vsi smo lačni...«

»Ali misliš, da sem jaz sit, pokveka stara?«

»Nikoli nisem kradel...«

»Ali veš, da je za tatvino pri nas zapisana
smrt?«

Skozi vrsto je spreletelo nekaj upornega. Obra«
zi so posiveli, oči se izbuljile, pesti stisnile.

»Lačni smo ...«

Stotnik je pobesnel.

»Kaj — revolta?« je siknil.

»Gruden, dva koraka naprej!«

V roki je imel pištolo.

Gruden se je zgrudil na kolena in povzdignil
roke: »Zavoljo otrok in žene vas ponižno prosim
milosti, gospod stotnik!«

»Habt acht!« je vpil stotnik in Gruden se je
dvignil.

Ko je počil strel in je Gruden brez glasu padel
na obraz, se svet ni porušil, solnce ni zatemnelo.

. . . , : : ;  i  I < . . 87

Nekaj mrzlega je šlo ljudem skozi mozeg, da so
stali kakor v zemljo vkopani.

Aleš Koritnik pa je vedel, da je ni več sile na
svetu, ki bi mu mogla braniti izvršiti načrt.

»Pride ura!« je stisnil zobe in se na povelje
okrenil s kompanijo na novo pot.

❖ # *

Za debelim gabrom ob robu gozda je ležal An?
drej !  Košuta in tiščal lice h kopitu puške. Pred
njim se je v poznem jesenskem solncu svetila jasa:
široke senožeti, razrita pot ob položnem gričku,
na drugi strani zopet gozd. Vsakih pet minut je na
levi in desni, zdaj blizu, zdaj daleč počil strel iz
puške.

—• Da ne pozabimo, da je vojska! — je ob vsa?
kem poku zamrmral Andrej ček.

Na tem mestu, kjer je ležal, je bilo vse tiho.
Daleč zadaj v gozdu je bila njegova kompanija;
kopala je jarke že ves dan. Njegovega gospoda pa
je vrag zmotil, da je šel oprezovat naprej. An?
drejček je moral z njim in tako sta se priplazila do
roba gozda. Stotnik je ležal za bližnjim grmom in
čakal že dve uri na preži, Andrejčku pa je bilo
dolgčas. / i ■ ' : : ' ' 1'1 w |

Navadil se je bil vojske, stradanja, prezeba?
nja in večnega nihanja med življenjem in smrtjo.
Otopel je v pasjem življenju na fronti kakor drugi,
pozabil je na vse in se vdal v vse. Le če je kdaj
pogledal svojemu gospodu v oči za hip, ga je stre?
slo. Nikoli ni izgubil pozornosti zanj, vedno ga je
opazoval, vedno čakal, da se med njima zgodi ne?
kaj strašnega.

88

»Pazi se! Naš stotnik je norec!« ga je večkrat
opominjal Koritnik. »Najbliže si mu, lepega dne ti
nastavi pištolo na uho' in te poči za najmanjšo
malenkost!«

»Ne bo me... Še v spanju čutim njegovo bli*
žino in njegov korak, naj bo še tako rahel, me
vzbudi,« je odgovarjal Andrej.

»Grudna mu povrnem ...« je vselej končal Ko«
ritnik svoj pogovor. »Jaz mu ga povrnem, vi drugi
ste hlapci, slabiči, pozabljate na vse. Visite ure in
ure, če vas ukaže privezati, in bi mu roko poljubili,
ko vas odvežejo, in se zgrudite onemogli, omotični
na zemljo. Jaz nisem tak, jaz imam vse zapisano...
In najsi me stane glavo!«

»Žandarji so zadaj, ki gonijo vsakega v ogenj
kakor gonjači zajce na gosposkem lovu ...« je po*
mišljal Andrejček. »V železnih kleščah si in ni je
pomoči pod božjim solcem za takega siromaka, ka*
kor je infanterist na fronti. Izvršiti moraš, kar ti
ukažejo, ali pa dobiš svinec v lobanjo. Škoda bi
bilo tvoje brihtne glave, Aleš ...«

Koritnik na to ni odgovarjal. A v očeh mu je
Andrejček bral, da bo nekoč gotovo storil, kar
obljubuje, in tistega trenutka se je bal.

— Nesreča bo za vse ... — si je vedno ponav*
Ijal v temni slutnji, če je premišljeval o Aleševih
naklepih.

Tudi sedaj je ugibal, kako se vse to izteče, ko
ga je nenadoma vzbudil iz misli sikajoči glas nje*
govega gospoda: »Kanalja, ali spiš?«

Andrejček je pozorno pogledal preko jase pred
seboj. Tam na obronku se je grmičje gibalo.

»Pokorno javljam, da ne spim!«

»Pazi, butec, in pripravi puško!«

89

Grmičje se je razdelilo, na travo je stopil mlad
ruski častnik. Pozorno se je razgledal na vse strani
in nato udobno sedel na parobek. Izvlekel je iz
žepa beležnico in začel pisati.

»Ali vidiš?« je vprašal Lindner.

»Vidim!« je odgovoril Andrejček.

Videl je natančno, da je častnik mlad človek,
okroglega, skoraj dekliškega obraza. Pisal je ne*
mara domov, morda materi, morda dekletu, morda
sestri. Včasih je sredi pisanja obstal in s svojimi
sinjimi očmi pogledal predse ali pa uprl pogled za*
mišljeno v nebo. Tedaj je strmel nepremično ne*
kam daleč, čudno bridkosten izraz mu je legel
krog usten, kakor bi si šepetal prelepo pesem o
daljni žalostni ljubezni, ki je tedaj najgloblja, ko
je smrt naj bližja.

Temu človeku se je videlo, da v vojski trni, da
ga je osamelost gnala od drugih in da je kakor v
sanjah stopil pred cev puške. Kako bi mogel sicer
navaden človek pritavati iz gozda in se vdajati
svojim sanjam, ko se lahko vsak hip zvrne zadet
od sovražne krogle,

»Zdaj streljaj, Košuta! Tri sto korakov, nasta*
vek normalen! Če ga ne zadeneš, pomorem jaz tebi
s pištolo!« je šepetal stotnik.

, Andrejčku je zagomazelo mrzlo po telesu.

Zdaj je prišla tista strašna minuta, nepričako*
vana, neizbežna. Kakor bi se bilo utrgalo iz obla*
kov, je zašumelo nad njim: »Zdaj je prišla tvoja
preizkušnja, Andrejček!«

Stisnil je zobe divje, uporno in meril, dve pedi
stran od častnika, ki je bil shranil beležnico in v
globokih mislih naslonil glavo' v dlani.

90

— Bog, zakaj ne plane kvišku in ne steče v gr?
movje? Rešen bi bil sam in rešen bi bil jaz! — je
s sunki svojega srca trepetal Andrej ček.

»Kanalja, zakaj ne streljaš? Ali boš?« je sikal
stotnik v svojem grmu.

»Bom, gospod stotnik, takoj ... Samo na muho
ga moram dobiti!« je tiho' odgovarjal Andrejček
in meril še štiri pedi stran od človeka, ki je bil v
svojih mislih doma, morda pri materi, morda pri
svoji dragi.

— Zdaj naj bi mu poslal kroglo v srce, da bi
zastalo v najlepših mislih, v bolečini smrti izkrva?
velo, ko' je življenja najbolj žejno? Nikoli... In če
me .stane glavo! — si je govoril Andrejček in po?
škilil na svojega gospoda. Resnično: v rokah je
imel pištolo in z iztegnjeno roko meril proti
njemu.

»Če ne streljam, mi iztrga puško iz rok. In po?
tem bo prepozno . ..« je kakor v omotici premišlje?
val Andrejček.

Počasi, kakor bi bil na vežbališču in bi streljal
v tarčo, je pritiskal na jeziček in ko je počil strel,
bi bil dal dušo zato, da tistega človeka ni zadel,
kakor še nikogar ne v vojski.

Ruski častnik je tisti hip planil pokonci in iz?
ginil v gozd Andrejček pa se je vrgel kvišku in
zbežal v dolgih skokih na desno proti majhnemu
jarku.

Za njim kletve, dva strela; v levo uho ga je za?
ščemelo.

■ V jarku se je Andrejček vrgel na zemljo in po?
ložil puško predse — naravnost proti svojemu go?
spodu.

91

»Prekleti pes, zdaj bo konec tvojih budalosti!«
je kričal stotnik ves divji, se visoko vzravnal v gr«
movju, dvignil pištolo in z risjimi očmi iskal An«
drejčkovih oči.

Košuta pa se je stisnil k tlom in z oledenelimi
prsti iskal jezička, da sproži.

— Ti ali jaz! —■

Ali še preden je pritisnil s kazalcem, preden je
stotnik zamahnil z roko za zadnji strel, ki bi bil
Andrejčka morda prehitel, je nekje v gozdu jek«
nil pok.

Stotnik Lindner se je stresel, se počasi nagnil
in padel vznak.

Andrejčku so se za hip zmedle misli. Ko se je
zavedel, je tiščal med prsti zlato in medeno sve«
tinjico, ki ju je bil nehote poiskal na nrsih. Z muko
je dvignil glavo, da se razgleda, a bi jo bil naj«
rajši položil zopet nazaj in jokal kakor otrok, tulil
kakor zver in se zagrizel v zemljo od grenkega
čuvstva, ki mu je gnalo srce, da je bilo v krče«
vitih sunkih do grla.

Skoraj se ni upal ganiti in pogledati okrog. Na«
rahlo je potegnil z roko preko obraza, kjer ga je
lice skelelo, in se začudil, ko je pogledal roko in
videl, da je krvava. Šele sedaj je zapazil, da ga je
stotnikova krogla ranila na levi strani pod uše«
som in mu posnela v dolgi črti kožo po licu.

Brisal si je kri in mislil.

— Resnično, kakor psa si me hotel ustreliti sa«
mo zato, ker nisem onega tam zadel. Zverina si bil,
gospod stotnik, zato te je doletela roka božja . ..
Rajši tako, kakor da bi bil moral jaz streljati
nate.., I

92

In. je pomislil na stotnikovo gospo in na njene
otroke, ki jih je kot sluga zibal in vozil na spre?
hod tam daleč nekje, kjer ni vojske ne smrti. Ob
tem spominu si je zaželel, da bi bil stotnik le ra?
njen.

— Ko se zmrači, se splazim preko jase na drugo
stran in zbogom Galicija!« — je zaključil svoje
premišljevanje in sklenil, da ne vstane z mesta do
noči.

Ali vendar mu ni dalo. miru. Z nepremagljivo
silo ga je nekaj vleklo tja, da vsaj vidi, ali je nje?
gov gospod živ ali mrtev.

Vzravnal se je napol in pogledal tja, kjer je le?
žal Lindner. Stresel se je ob tem pogledu. Sredi
čela je bila majhna ranica. Široko razprte oči so v
čudni smrtni belini strmele nekaj nazaj, krog usten
je še prežal skrit zverski nasmeh.

— Mrtev je! —

Andrej ček je padel nazaj.

Tedaj je zašumelo listje za njim. Trudno se je
ozrl in zagledal za sabo Aleša Koritnika, ki se je
plazil po vseh štirih do njega in vlekel puško za
sabo.

»Ti?« je vzkliknil Andrej.

»Jaz ... Smrti sem te rešil, moj dragi, in Grud?
na sem maščeval!« je mračno zamrmral Koritnik,
se vzravnal in sedel.

»Ali ni nikogar blizu?« je drgetal Andrej.

»Nikogar ... Mislil sem, da si tudi ti padel za?
det od krogle... Opazoval sem ta boj med tabo in
onim le, ki ne bo več vstal. Sam Bog in midva
veva, kako se je vse zgodilo. Storil sem, kar se je
vse te čase pripravljalo, in hi mi žal. Moral sem

93

te braniti, drugače bi bil ti šel za Grudnom in za
tabo bi prišli še drugi...«

Koritnik je položil puško predse na kolena, po*
tegnil pipo iz žepa, jo natlačil in prižgal.

»Kaj sedaj?« je po dolgem molku vprašal An*
drej ček.

»Na drugo stran pobegni, dragi Košuta! Naj*
boljše ti bo, ker vedo, da si bil ti sam z gospodom
tu. Naše krogle so drugačne kakor sovražne. Ti bi
se zarekel in zapletel tako, da bi ti dali vrv za
vrat...« i 1

»In ti?«

»Zame se ne boj! Jaz imam ženo in otroke in
jih moram še videti. Ti si prost in nimaš nikogar,
zato ti bo pot lahka ...«

»Mislil sem že sam na to. Ko se zmrači, poj*
dem ...«

»Ni treba čakati. Jaz ti pokažem pot, ki te po*
pelje naravnost k Rusom, ne da bi te kdo naših
videl. Kratka je in skrita. Koliko jih je že šlo po
njej na drugo stran!«

Koritnik je iztrkal pipo in vstal.

»Bogve kako mi bo tam?« je dvomil Andrej ček.

»Veruj mi: bolje nego tu... Ce bi bil jaz kakor
ti, bi šel s teboj.«

»Tudi jaz imam mater. In Francki bi moral pi*
sati, stotnikovi gospej bi bilo treba tudi pove*
dati...«

»Ne pomišljaj, hiti, dokler je čas! Ko začno po*
kati topovi, bo prepozno. In lahko se začne ples
vsak trenutek. Zdaj je bil teden dni miru; mi se
zakopavamo — ne za prazno šalo, Andrejček!«

Koritnik je začel lesti v grmovje, Andrejček za
njim. Še enkrat je pogledal nazaj na mesto, kjer

94

je ležal njegov gospod, želel, da bi se bilo kaj iz«
premenilo, da bi zapazil gibljal njegove roke, ra«
hel dvig prsi, ne zavoljo- njega — zavoljo gospe in
njenih otrok... A stotnik Lindner je bil mrtev,
njegove oči so strmele brezupno v nebo, ki je uga«
snilo zanj na veke, njegove roke so ležale izteg«
njene brez moči v mokrem listju.

Počasi sta si Koritnik in Košuta delala pot med
grmičevjem, robidovjem in praprotjem po moč«
virnih tleh, ki so se udirala korak za korakom. Pot
je lil obema po obrazu, ko sta se ustavila v soteski,
skozi katero se je vil skrit potoček.

»Na mestu sva!« je dejal Koritnik!

»Ob tern potočku hodi in boš kmalu na cilju.
Do roba gozda te še spremim —■ potem Bog s te«
boj!«

V zraku je zabrnelo tisti hip, nekje za njima se
je razpočil šrapnel.

»Vraga, streljati so začeli. Hitiva, da ne bo pre«
pozno!«

Stekla sta po vijugasti stezi ob vodi.

»Hiti, bratec, za kožo ti gre!« je vso pot izpod«
bujal Koritnik Andrejčka, ki je od utrujenosti za«
ostajal.

Nista bila prispela še iz gozda, ko je zadonel
z nasprotnega brega nenaden klic: »Stoj!«

Kakor bi bilo- treščilo pred njiju, sta obstala in
pogledala v smer, odkoder je prišel glas.

»Žandar! V grmovje, Andrejček!« je zavpil
Koritnik in skočil s steze v breg.

»Dezerterja, stojta!«

Andrejček je za trenutek ostrmel in se zagledal
v svojega preganjalca, ki je bil kakor iz  zemlje
vzrastel na nasprotnem bregu, morda komaj pet«

95

deset korakov od njiju. Bil je frontni žandar in
Andrej čku se je njegov obraz zdel znan.

»Kaj me gledaš? Fric Holter sem! Stoj, ali
bom streljal!« je zavpil orožnik in nameril puško
proti Andrej čku.

Košuta se je vrgel na tla, strel je počil in šel
mimo. A gori v bregu je že sprožil tudi Koritnik,
da je Holter skočil naglo za nizek greben.

»Andrejček, sedaj ni poti nazaj! Zakoplji se,
izgini v zemljo, da te ne pihne kakor zajca!« je za«
klical Koritnik in Košuta je čul, da si koplje jamo.

Iztegnil je roko, da bi odpel lopato s hrbta, a
Holter, ki ga je moral opazovati, je zopet ustrelil.

»Čuj, Košuta!« je vpil orožnik. »Živega ali mrt«
vega te moram imeti. V petih minutah bo moja pa«
trulja tu, potem zbogom fantje z Golega brda! Ne
boš šel v korito, pač pa se poj deš sušit na vislice,
ker si hotel dezertirati!«

V Andrejčku je zaplala kri. V petih minutah
bo morda ujet. Bogve, od katere strani pridejo,
ga zvežejo in odpeljejo ... In jutri bo obsojen po
nagli sodbi in obešen. ..

»Nikoli! Živ se ne pustim ujeti. Holter, varuj
glavo!« je zavpil in sprožil proti mestu, kjer je le«
žal orožnik.

»Aleš, to je moj smrtni sovražnik... Živa ne
uideva več. Ne bo poznal usmiljenja z nama!« je
zaklical Koritniku.

»Midva z njim tudi ne! Pogum, fant, tu sva dva
in tam je samo eden!« je odgovoril Koritnik.

»Usojeno mi je, da danes padem...« je šepnil
sam zase Andrejček in začel lesti oprezno tja gori,
odkoder se je čul Koritnikov glas. Zdelo se mu je,
da bi mu bilo tam laže umreti.

96

Vsakih pet minut je Holter streljal, zdaj proti
mestu, kjer je domneval, da je skrit Andrej ček,
zdaj proti Koritniku.

A tudi sovražni topovski ogenj je rastel od mi*
nute do minute. Granate in šrapneli so padali go*
šteje in gosteje v sotesko. Izstrelki so treskali
zdaj na desni, zdaj na levi od trojice, ki se je bila
s puškami na življenje in smrt; vsak hip je grom
zabobnel v bližini in je škropilo železje in svinec
med drevje.

»V pekel sva prišla ...« je zaklical Andrej ček,
ko se je zarila komaj korak od njega granata v
mokra tla.

Tisti hip je zagrmelo še grozneje na nasprot*
nem bregu. Tam se je razletela granata in oblak
dima je zakril mesto, kjer je ležal Holter.

Ko se je dim razgubil, je Koritnik zavriskal in
planil pokoncu.

»Andrejček, za mano! Holterja ni več...« je
vpil in mahal z roko.

Tisti hip pa je prilajalo odnekod, tla pod Am
drejčkom so se stresla, pred očmi mu je zagorelo
svetlo, kakor da se je vžgal blisk komaj korak od
njega. Izpodneslo' mu je noge, v kolenih ga je za*
peklo, kakor bi se pogreznil v raztopljen svinec;
svet se je zavrtel pred njim, padel je nenadoma v
temo, kakor da se je strmoglavil v prepad brez
dna.

Zadnja njegova misel je bila: — To je moja
smrt... —

97

VIII.

Kar je v Andrejčku živelo in čutilo, tisto ob*
čutje, ki ne ugasne v najtrdnejšem spancu, je zi*
balo njegovo dušo v omamni nezavesti. Zibanje,
zibanje, kakor da ga opreznih korakov neso skozi
gozd. Vejevje šumi, kakor daljna reka žubori in
se preliva nekaj med drevjem, zvezde mežikajo
velike in blesteče v temi, glasovi mrmrajo, kakor
da skrivnostna množica moli... Škripanje koles,
hrzanje konj, spredaj sedi nekdo in poje polglasno
neko pesem, vedno enako, ne žalostno ne veselo
kakor uspavanko. Le na ovinkih umolkne in kliče
nekaj v čudnem neznanem jeziku.

Vozovi morajo biti spredaj in zadaj v neskočni
vrsti. Enkrat je nekdo Andrejčka za hip vzbudil,
da je začutil trde deske pod seboj in zastokal od
bolečin, ki so ga žgale pod koleni. Zaječal je, plat*
nena stena se je pomaknila, svetil j ka je kruto po*
svetila Andrejčku v oči, da jih je zatisnil.

»Eden je notri, drugi bo kmalu!« je izpregovoril
globok glas.

Svetiljka je ugasnila, Andrejček je zopet utonil
v mračno^ dremavico . . .

.Zopet vožnja. Čuden zoprn vonj lega na mož*
gane, nekaj bije in ropoče v brezčasju, Andrejček
iztegne roko, da bi odgrnil platneno steno, pljuča
se napenjajo, da bi ujela le dih svežega zraka. A
roka omahne ob trdi steni, na stropu se ziblje
motna luč; po trudnem dolgem premišljevanju se
Andrejček zave, da se vozi po' železnici. Sunkoma
98

bije kri v nogah, kakor bi ura tiktakala in se z vsa*
kim tresljajem dotaknila neznosno bolečih žil. An*
drejček tipa onemoglo po sebi, a čuti, da je ves
povit kakor dete; v zibeli.

»Kdaj so me povili,« se vprašuje žalostno, brez*
upno in si ne more najti odgovora. Za hip bi rad
dvignil glavo in se ozrl okrog, a ob sami misli
na to obnemore in pade zopet v spanec, ki ni ne
življenje ne smrt. —

Skozi okno lije belina zasnežene pokrajine. Za
šipami v belih okvirih reže dvoje temnih vršičkov
smrek ostro« motno sivino neba. Po prostoru, ve*
liki podolgasti dvorani, polje prijetna toplota.
Bela rjuha, topla koča, mehko vzglavje; nenadoma
začuti Andrej ček vse tOi in se prvič jasno zave,
da še živi.

Okrene glavo tja, kjer sliši govorjenje, v tu*
jem, nerazumljivem jeziku sicer, vendar človeško
govorico, ženske glasove. Zagleda vrsto belih že*
leznih postelj, tam gori na koncu je ob eni zbrana
gruča ljudi: belo oblečene usmiljenke z blestečimi
metuljastimi pokrivali na glavi; med njimi stoji v
belem plašču mlad človek prijetnega obraza in se
sklanja k bolniku na postelji.

Ko zdravnik dvigne obraz, ugleda njegove oči.
Vse lice mu zasije od veselja, v skokih je pri nje**
govi postelji, se smeje in govori, govori v žuboreči
govorici, ki je Andrej ček ne razume. Čuti samo
to, da se ta človek veseli, da se je vzbudil iz globo*
kega spanca ,da mu je nemara on pomagal in ga
ozdravil.

»Ne razumem, gospod, kaj hočete...« se opra*
vičuje Andrejček in gleda v ..zadregi krog sebe.

Iz tiho šepetajočih usmiljenk stopi ena k po*

99

stelji in ga vpraša po domače: »Kaj bi radi? Po*
vejte! Gospod doktor pravi, da je ves vesel in za*
dovoljen, da vam je rešil življenje. Bili ste že sko*
raj izgubljeni!«

»Kje sem?« vprašuje Andrejček in je ves vesel
domače govorice.

»V bolnišnici. S fronte so vas pripeljali težko
ranjenega pred tednom dni...« govori sestra in
imenuje tuje mesto, ki Andrejček o njem v živ*
Ijenju še nikoli ni slišal.

»Vstal bi rad ...«

»Ne smete se ganiti. Nogo' imate v gipsu . ..«
pravi sestra.

»Ali ni tu nikogar, ki je bil z mano? Aleš Ko*
ritnik bi vedel vse povedati...« pravi Andrejček
trudno in dremavica se ga zopet polašča.

Za hip se sestre pomenijo.

»Zdi se mi, da je mož s tem imenom tudi tu.
Vsak dan je popraševal po vas. On že hodi, takoj
ga bom poiskala, potem vaju denemo skupaj, da
vama ne bo dolg čas ...«

Sestre in zdravnik odidejo. Andrejček upre oči
v čudni onemoglosti. Koliko časa tako leži, vedi
Bog. Šele ko ga nekdo prime za roko, se zopet
vzbudi.

Nad njim se sklanja Aleš z roko na obvezi.

»Andrejček, zdaj je zate konec fronte ...«

»Aleš, kako je bilo?' Jaz ne vem ničesar ...« se
trudno smehlja Andrejček.

»Tebe je zadelo v noge, mene v roko. Splazil
sem se nazaj, povedal, kje si in na večer so te od*
nesli. Kos šrapnelovega vžigalnika ti je tičal pod
desnim kolenom, v levem pa drugi kos. Hudo te
je zadelo ...«

100

»In Holter?« je vprašal Andrejček, ki se je tisti
hip vsega domislil.

»Pravili so mi, da so ga na mestu pokopali. Nih«
če ne ve, kako je bilo v tistem vražjem jarku, kjer
nas je Bog vse skupaj udaril. Vidiš, na fronti po«
stane človek zverina, zdaj mi je skoraj žal...«

Andrejčka je zazeblo pod desnim kolenom. Ho«
tel je nogo prestaviti in tedaj ga je spreletela čud«
na slabost.

»Zebe me v desno, tako čudno zebe. . .« je po«
tožil.

»Saj te lahko, siromak. Še meni šiva v roki dan
in noč, dasi pravi zdravnik, da bom v enem me«
seču zopet zdrav za fronto.«

»Kaj so naredili z menoj?« je skoraj zaihtel
Andrej ček.

»Kaj ne veš še? Invalida...« je v zadregi od«
govoril Koritnik.

»Povej mi vse!«

»Desno nogo so ti odrezali. . . Levo ti morda
rešijo, da ti ostane, mi je davi pripovedovala se«
str a Cirila, ki edina zna slovenski v tej madjarski
bolnišnici...«

»Nikoli več tedaj ne bomo plesali na Golem
brdu ...« je dejal na lahko' Andrejček.

»Na fronti tudi ne boš iskal več poti na drugo
stran ...« je odvrnil Koritnik. »Jaz pa bom še mo«
ral nesti glavo na prodaj.«

»Piši moji materi domov, kako je!« ga je na«
prosil Andrejček.

»Kako bom pisal, če imam desnico na obvezi?
Sestra Cirila ti bo pisala, ..tista, ki si jo poslal
pome.« ' I ' i'' | HFI

I . i ' ! , 101

Ko je Koritnik odšel, je Andrej ček s težavo
stegnil desnico do desnega kolena. Moral se je
dvigniti, a je padel nazaj, ko se je s trepetajočimi
onemoglimi prsti dotaknil debele obveze.

Obrnil je glavo proti oknu, da bi ga nihče ne
videl, in iz oči so se mu potočile solze na vzglavje,
v katero je bil s svojim bledim, shujšanim obli«
čjem. Stiskal je zobe, da bi ne zakričal od bolečin,
ki so nenadoma stisnile grlo, tiščal oči krčevito
skupaj, da bi se ne videl skozi solze: invalida z le«
seno nogo. On, ki mu ni bila nobena pot prestrma,
nobena steza prenerodna, on, ki je bila vsa do«
mača vas njegova, ki je z lahkim korakom ob vsaki
uri ponoči hodil vriskajoč čez polja in griče po
prostosti prelepe domače doline, on bo odslej s pa«
lico in leseno nogo kakor starec odtrkljal svojo
žalostno pot v življenje!

Mehka roka ga je pogladila po čelu. Odprl je
oči in zagledal sestro Cirilo.

»Ne jokajte, Košuta!«

»Boli me v nogi...« se je zlagal in si z rokavom
potegnil preko oči.

»Vem, vem. . . Boli vas tudi srce. A ne obupaj«
te! Ona, ki vas je rešila smrti, vam bo pomagala
prenesti tudi to ...«

Sestra mu je rahlo dvignila glavo in mu obe«
sila njegovi dve svetinjici krog vratu.

»Shranila sem vam jih, da vam jih vrnem, če
se vzbudite. Ali pa bi vam jih bila obesila krog
vratu, če bi bili umrli. Zaupajte v Marijo! Ali ho«
čete, da pišem, kako je z vami, Materi, sestri, ne«
vesti?«

»Materi bi rad sporočil, da sem še živ. O nogi
pa ni treba sedaj nič pisati! Saj bom vse naznanil,
102

ko bom mogel vstati...« je odgovoril Andrejček
in strmel truden ven v snežni dan.

« ❖ *

Dnevi, tedni in meseci so potekali enakomer«
no. Od življenja, ki je vrvelo tam zunaj, je priha«
jal med ljudi v bolnici le daljni odsev. O vojski
so govorili vsi vsako uro kakor o vsakdanjem
kruhu. Boji v Karpatih, zmage in porazi, toliko in«
toliko- ujetnikov, tolikointoliko topov so Rusi iz«
gubili, to so bile besede, za katere se ni zmenil
nihče več. Le tedaj so se za hip zganili, ko je kdo
umrl ali pa so se postelje napolnile čez noč z no«
vimi ranjenci, ki so redkobesedno pripovedovali
svoje življenje na fronti, če je kdo silil s vprašanji
vanje.

Andrejček je bil že toliko okreval, da je vsta«
jal in se učil hoditi. Na desno nogo so mu pod ko«
lenom pritrdili neko železje in s tem je moral ho«
diti po dolgih belih hodnikih vsak dan v zimskih
mesecih tako dolgo, da se je utrudil. Spočetka je
bil v par minutah ves obnemogel. Zdaj se je tako
navadil, da je mogel po stopnicah doli v park, ki
je poganjal in zelenel v aprilskem solncu.

Tudi danes je hodil že celo uro po solncu in
sedel potem na klopico-. Dolgčas mu je bilo same«
mu, ker ga ni spremljal kakor po navadi Aleš Ko«
ritnik, ki se mu je bil mesec bolezni raztegnil že
na štiri. Tisto jutro je pa moral v pisarno in ga
še sedaj ni bilo nazaj.

Andrej čku je solčna toplota lila po vseh žilah;
vrabci so čebljali,, z vrhov dveh smrek sta si odpe«
vala dva ščinkavca: pomlad gre že preko gričev....

Mehko, toplo je bilo Andrejčku krog srca; vzel

103

je bil iz bluze sesvaljkano zamazano pismo, ki mu
ga je mati po Francki pisala v bolnišnico. Pisala
mu jih je potem še več, a to je bilo najlepše, zato
ga je Andrej ček hranil in večkrat bral.

— »Če si tudi ob nogo ali ob roko, Andrej ček,
vedno ostaneš moj sin in te bom imela še rajši,
ker boš moje pomoči bolj potreben kakor prej, ko
si bil še zdrav. Nič mi ne pišeš, kam te je krogla
zadela. Naj bo, kakor hoče, vesela sem, da te je
/Marija smrti obvarovala. 'Ker si vendar moj ljubi
sin, za katerega bi jaz življenje dala. Tolaži me ob
tvoji nesreči to, da ti ne bo treba več na vojsko.
Vendar sem hudo žalostna, če pomislim, da si,
ubogi, morda tak revež, da nikoli več ne boš zdrav.
Zato mi piši sam, ko boš mogel, kako ti je!« —

Morda je Andrej ček že stotič bral te besede, ki
jih je Francka tako lepo napisala v materinem
imenu. Še do danes pa ni domov pisal, da je ob
nogo, marveč v pismih, ki jih je pisal sam, je pri«
povedoval le o levi nogi, iz katere da zdravniki
vsak dan vlečejo železa. In zadnji poldrugi mesec
je pa vedel povedati le to, da se noga lepo celi in
da se zlomljena kost počasi uravnava, da hodi ob
palici, a da bo že še opravil polagoma tudi brez
nje.

Zagledal je Aleša, ki je prihajal po belem potu.
Spravil je pismo, vstal in mu šel naproti.

»Kaj so ti povedali?« ga je vprašal.

»Jutri bom moral oditi. Od bataljona je prišlo
pisanje, da sem zdrav. Tako pojdem k bataljonu
in potem z marškompanijo zopet na fronto «

»Morda ti vendar ne bo treba še enkrat v tisti
pekel?«

Mračno in trdo ga je prekinil Koritnik. »Fant,

104

to so velike stvari... Zdi se mi, da nas bodo zve«
zali čez prša in nam zanko deli za vrat. Ne bomo
mogli ne gibati ne dihati...«

Umolknila sta.

»Ne vem, kako to misliš, Aleš. Ti poznaš svet,
si pameten. Jaz ne vem sedaj nič drugega kakor
to, da mi še nikoli ni bilo tako hudo, da sem ob
nogo, kakor ta hip ...« je povzel Andrej ček zopet
pogovor.

»Cernu, Andrejček? Ali misliš, da bi ti mogel
kaj izpremeniti, če bi bil tudi zdrav? Drugod se
nam piše postava, moj ljubi! Naša kri je samo
zato, da drugi vanjo pomakajo bodala.«

»Učeno govoriš; ne razumem te, ti pravim. A
vem: če nimam več dveh nog, imam še eno in dve
roki. Aleš, rečem ti: tudi tak, kakor sem, se bom
prebil do pravice. Nobenih bogastev si ne želim,
naj se svet preobrne, kakor hoče, samo živel bi
rad do smrti, skorjo kruha vsak dan si prosim in
vsakdo naj me pusti, da ostanem tisti Andrejček,
kakor sem bil od rojstva!«

»Prav praviš, fant, samo drugim ne pravi te
svoje modrosti! Jaz te razumem in sem te vesel
bolj kakor sebe. Pride čas, ko tista tvoja upornost
prav pride in boš z njo del j prišel kakor s palico.
Nikoli te ne pozabim, Andrejček, pisala si bova,
ko bova daleč narazen. Še če bi me smrt vzela, bi
ti prišel povedat!«

Po hodnikih v poslopju je zvonilo h kosilu; pri«
jatelja sta se ločila.

Drugo jutro je Aleš Koritnik po kratkem slo«
vesu odšel.

# *

105

Tisti mesec potem je Andrejček vsak teden do
binkošti pisaril domov vsaj enkrat. Čakal in čakal
je na odgovor, vsaj besedico bi bil rad ugledal iz
tistih dveh kratkih dopisnic, ki jih je še tiste čase
dobil od doma, da ga razumejo in vedo, kaj jim
prerokuje, a zaman. Zakaj da nič ne piše, to je bil
večni očitek, ki si ga ni mogel razložiti.

V resnici pa njegova pisma niso nikoli prišla do
Golega brda, ker jih je že v bolnišnici uničeval nas
rednik, ki je imel cenzuro pisem, in vse, česar ni
razumel, vrgel v koš.

Nemir je gonil Andrejčka ves dan od postelje
na hodnike, s teh na vrt in v park tja do železnih
vrat ob ograji. Potem je hodil po stezi ob dolgem
zidovju ure in ure, prisluškoval vsakemu klicu,
vsakemu koraku, ki ga je zaslišal iz sveta onkraj
zidu. Vedno ga je vleklo tja k vratom; ogledoval
jih je in v mislih računal, kje bi jih najlaže prele«
zel, če bi bil zdrav.

Izpraševal je sestro Cirilo' vsak božji dan, kdaj
bo’ smel ven, vsaj enkrat v mesto, da bo videl tudi
druge ljudi kakor bolnike, invalide in sestre in
zdravnike, a usmiljenka mu ni vedela povedati
drugega, kakor da je vojska in da ne more biti
drugače, kakor je.

Tudi ponoči mu ni dalo miru. V toplih nočeh,
ki jih je prinesla pomlad, so bila okna že odprta in
iz dalje se je zamolklo slišalo grmenje topov
s fronte.

»Ne bomo več dolgo tu ... Čisto blizu morajo
biti. . .« si je dejal Andrejček včasih, ko je v urah
brez spanja prisluškoval daljnim odmevom.

Neko jutro je pa res prišla sestra Cirila k nje«
mu in mu dejala: »Košuta, danes vam lahko po«

106

vem, da poj dete kmalu z vsemi skupaj. Usmiljen*
ke smo dobile nalog, naj se pripravimo za odhod.
Bolnišnica se izprazni.«

»Kam pojdemo?«

»Vedi Bog! A pripravljeni bodite, jutri, po ju*
trišnjem, v enem tednu morda poj demo. Bolnike
porazdelijo na druge bolnišnice, tudi me sestre se
moramo ločiti.«

»Po vas mi bo vedno žal...« je dejal Andrej*
ček.

Drugo jutro 1  pa je zašumela v bolnišnici novica,
da se je začelo tudi na jugu.

Andrejčku se je stisnilo srce in je vprašal zo*
pet sestro Cirilo, kaj misli.

»Božja volja . ..« je dejala usmiljenka.

»Kako da nobeno pismo ne pride tja doli? Ma*
teri sem pisal vsak teden, ona pa piše, da že dolgo
ni prejela nobenega mojega pisanja. Že prej bi bil
rad povedal, kaj se pripravlja . . .«

»Pisma berejo in odpirajo. Če je v njih kaka
beseda o vojski, jih ne puste dalje...« ga je po*
učila sestra.

»Še misli in dušo bi nam vzeli, če bi mogli. ..«
je dejal Andrej ček mračno.

»Molite in potrpite! Bog gleda tudi na vas!« ga
je potolažila sestra.

Čez dva dni so vozili bolnike iz bolnišnice na
postajo. Oni, ki so mogli hoditi, so pa morali iti
peš. V ti žalostni procesiji je bil tudi Andrej ček.

Ko' so na postaji čakali, da stopijo 1  v vlak, je
skrivši vrgel v skrinjico dopisnico na mater. Nič
drugega ni bil napisal nanjo kakor to: »Grem, ne
vem, kam. Pisal Vam bom.« —

I

107

IX.

Čez mesec dni je prišel Andrejček v oskrbova*
lišče za invalide nekje na nemškem Štajerskem.
Prijeten gradič na obraščenem griču v bližini ve*
likega mesta, lepa okolica, položne, čiste poti, ob
njih klopioe, na katerih so v mirnih časih posedali
bogati ljudje, ki so zahajali semkaj v sanatorij na
oddih. Človek bi se brezskrbno zleknil v to pri*
jetno življenje, ko mu ni treba niti z eno samo
mislijo skrbeti za to, kaj bo jutri, kaj pojutri*
š-njem, kaj čez leto dni.

Andrejček pa tega življenja ni bil vesel. Osam*
Ijenega se je čutil med drugimi, ki so šteli tedne
in dneve, kdaj bodo toliko ozdraveli, da bodo mo*
gli domov. Invalidi bodo sicer, a vsaj prosti med
domačimi ljudmi, v domačih krajih. On pa je ve*
del, da ne more domov, ker so morali ljudje iz nje*
gove domače vasi v begunstvo. To- mu je povedalo
prvo pismo, ki ga je bil pisal od tu materi, čakal
tedne in tedne odgovora nanje, a ga slednjič dobil
z uradno pripombo — Evakuirano! —

Mrzla, kratka beseda na ovitku sredi množice
poštnih pečatov vseh krajev, koder je pismo ro*
malo. Ko ga je Andrejček dobil, ga je zmečkal in
raztrgal na drobne kosce. Potem je seštel borne
krajcarje svoje invalidne plače, stopil v pisarno in
zaprosil, naj mu dajo popoldne dovoljenje, da sme
v mesto. Dobil ga je in pred kosilom odšel.

Hodil je po- mestu tako dolgo, da je našel ve*
liko vojašnico in šel tam v najbližjo krčmo. V nizki
zakurjeni sobi je ob slabem pivu čakal in čakal vse
108

popoldne, sam ni vedel česa. Gledal in poslušal je
tudi okrog sebe; prihajali in odhajali so vojaki,
mladi fantiči, možje, starci — nobenega znanega
lica, tuji ljudje, ki jih je zmetla vojska od vseh
strani skupaj za dan, za teden, za mesec, da jih
potem razprši na vse vetrove.

Žalosten, zapuščen je bil, še piti se mu ni lju«
bilo. In se je mislil opijaniti ta dan, da bi vse po«
zabil, a je sredi velike čaše opustil to misel, plačal
in odšel, ko je bil večer še daleč.

»Siromak je človek . . . Včeraj še fant, ki je sto«
pil in že bil preko hriba, danes se vlečem kakor
starec po' teh pustih poteh, ki jih ni konca. Kdo
me je naredil takega? Ali ne vojska, ki me je pre«
lomila na dvoje in me vrgla v stran, da segnijem,
še pnedno bom mrtev? In mi je še mater pognala
po svetu bogve kam... Siromak je človek ...« je
govoril sam s sabo in po samotnih ulicah iskal poti
iz mesta.

V teh žalostnih mislih je komaj opazil, da hodi
za njim že dokaj časa v žalno obleko zastrta gospa.
Bogvedi kako, na vogalu je začutil njeno bližino,
se ozrl za hip in se okrenil na drugo stran.

»Po drugi ulici pojde!« je dejal sam s seboj,
a že je čutil zopet njene stopinje za sabo in se
zopet ozrl.

»Ali ste ali niste Andrej Košuta?« je izprego«
vorila gospa nenadoma.

Andrej ček je vztrepetal in zajecljal: »Sem, go«
spa ...«

Spoznal jo> je: bila je žena njegovega stotnika.

V glavi mu je šumelo: — Kaj naj ji povem?
Kako naj obračam besede, da ji ne naredim ža«
losti? —

109

»Siromak ste, Andrej! Skoraj vas nisem spo«
znala. Že deset minut hodim za vami, a se vas ni«
sem upala nagovoriti... Pojdite z, menoj; stanu«
jemo tu v bližini!«

Andrej ček se je opravičeval, da ne utegne, da
mora biti ob devetih na svojem mestu in da je da«
leč do tja.

»Saj je šele peta ura! Za pot nazaj se ne bojte!
Povedali mi boste, kako je bilo!« ga je. pregovar«
jala.

In moral se je vdati njenim prošnjam.

V prijazni sobi, polni lepih slik, preprog, im za«
grinjal, ob prijetno dišečem čaju na pogrnjeni
mizi se je Andrej ček pomiril, počasi pil iz škode«
lice in lomil sladek kruh. Ob njem je sedela gospa,
v črni obleki se je zdel njen obraz še bolj bled ka«
kor nekdaj, poteza žalosti ob ustih še globlja ka«
kor včasih.

Andrej ček je pripovedoval: »Ob robu gozda
sva bila z gospodom; pred nama se je širila jasa;
na drugi strani se je vzpenjala položna strmina in
gozd. O sovražniku niti sledu. Ležala sva vznak in
gospod pravi: —- Glej, tako' mirnega popoldneva,
kakor je danes, na fronti še ni bilo! — Kmalu do«
bim dopust, da pojdem pogledat, kako' je doma.
Že tri mesece nisem videl gospe in otrok. Dolgčas
mi je po njih ...«

Ali govorite resnico?« ga je vprašala gospa ne«
nadoma.

»Vse, kakor je bilo, gospa...« se laže An«
drejček.

»Tudi njega je trpljenje izpreobrnilo ... A bil
je trd človek, nikoli ni mogel napisati v pismih
s fronte besede zame in za otroke. Še živim....

110

Imenitno' se bijemo ... Danes sem enega s pištolo
poslal na oni svet... Vidite, tako nas je pozdrav«
Ijal. . . Sram ga je bilo tople besede.. .«

»Ni prijetno življenje tam zunaj, gospa. A ven«
dar je gospod mislil na vas in otroke, ko je padel.
To je bilo tako ... Pomisliti moram ...« se je tru«
dil Andrej ček s svojo povestjo, ki si jo je sproti
izmišljeval na ljubo dobri gospe.

»Tako je bilo*, da: Stopil je izza grma in dejal:
— Pokazati se morava, da naju bodo videli, če so
sploh tam. Mislim, da ni sovražnika v gozdu na
oni strani. . . — Tedaj se je zgodilo, drobna kro«
glica je zasičala isti hip, kakor je počilo na drugi
strani, in gospod je padel. Skočil sem k njemu, da
mu pomagam. —> Pozdravite gospo, otroke! •— je
še dahnil in... kaj bi pravil, naprej, gospa...«

»Zakaj mi niste pisali? Tuji ljudje so nam, po«
slali sporočilo, kratko', uradno, da sem do te mi«
nute videla vse grozne j še slike o njegovi smrti,
kakor ste mi vi povedali...«

»Še tisto popoldne, gospa, me je šrapnel zadel
v nogo. Štirinajst dni nisem vedel jasno-, kako je
z menoj; potem sem ležal dolge mesece na Ogr«
skem v bolnišnici, kjer so mi nogo odrezali. Cio«
vek je siromak, gospa ... Ne zamerite mi! Kako-
naj bi bil vedel, kje ste, da bi vam bil pisal, ko še
lastni materi ne morem pisati, ker ne vem, kje je...«

Gospa je jokala. Andrejčku je bilo hudo in si
ni vedel pomagati. Kako naj bi ji povedal še kaj
tolažilnega, ko je še to svoje poročilo z veliko
muko, da je vsaka beseda zastajala, tako nerod«
no sestavljal v strahu, da bi ga kaka besedica ne
izdala, da si je to lepo laž o stotnikovi smrti izmi«
slil samo zato, da bi gospa ne zaslutila tiste grozne

111

resnice, ki je. še sedaj včasih mučila Andrejčka
v sanjah, da je planil z groznim krikom kvišku in
so ga morali tovariši miriti.

»Hvala vam, Andrej, za to poročilo!« je vzdih«
nila gospa po dolgem času. »Siromak ste; v svojih
skrbeh niste mogli misliti na nas ... Bog je hotel,
da sem vas danes zagledala in da ste mi s svojimi
besedami pomirili srce... Moj rajni mož je bil
strog, brez srca na zunaj, a v skritem kotičku svoje
duše je vendar imel blago misel na vsakega člo«
veka...«

Andrej ček je prikimaval in bil vesel, da si je
izmislil tako lepo zgodbo o gospodovi smrti, da
zakrije z njo grozoto tistega trenutka, ki mu bo
nemara vse življenje kakor pošastna senca ležal
na vseh spominih tistih težkih dni.

Začel se je odpravljati.

A gospa ga ni pustila. Prišli so- otroci in kmalu
spoznali v njem svojega starega varuha; prinesli
so mu pokazat vse svoje igračke, celo najmanjše
dete mu je splezalo v naročje.

Moral je pri gospe večerjati, celo steklenko
močnega dobrega vina so mu prinesli, da se po«
krepča, ker je tak siromak in še vedno bolan, ka«
kor je gospa vedno ponavljala.

Tema je že bila, ko se je poslovil. Vse žepe so
mu natrpali s pecivom in mesom. Gospa mu je na«
ročala, da mora priti vsak teden, kuharica ga je
spremljala do hišnih vrat.

Andrejček se je začudil, ko je prišel na ulico in
mu je tam kuharica odprla svetlo kočijo.

»Kako, saj to ni zame!« se je branil. »Do de«
vetih že pridem na svoje mesto!«

»Voz je naročen za vas. Gospa ne pusti, da bi

112

hodili!« je odgovorila kuharica. Andrejček se je
poslovil in sedel v kočijo.

»Mater sem šel iskat; nisem je našel, a dobil
sem dobro gospo, Bog ji daj dobro! Nikoli je ne
pozabim....« si je dejal, ko je zdrčal voz po tlaku.

Vendar ni bil vesel. Tisti večer si je želel, da bi
bilo vse resnica, kar je pripovedoval o smrti ba«
rona Lindnerja njegovi gospe.

— Pripovedovala bo to' mojo zgodbo otrokom,
otroci svojim otrokom. O junaški smrti, o misli
nanje. Tisti hip bo šla bajka in jim bo svetila ka«
kor lučka na neznanem grobu. V Galiciji pa ne
bo ne križa ne spomina na tistem mestu, ki je bilo
priča najtežje ure, ki sem jo dočakal in preživel...

Andrejček ni poslej nikoli več šel v mesto. Še
tisti teden je zaprosil, naj ga premeste kam v do¬
mače kraje.

»Zakaj?« so ga vprašali.

»Mater sem izgubil. Begunka je, bogve kod
mora trpeti po> svetu. Med svojimi ljudmi bi mor«
da našel sled k njej ...«

»Pisali bomo mi...« so rekli.

Čez štirinajst dni je Andrejček zopet prosil, naj
ga premeste. Odgovorili so mu, da so pisali zaradi
matere v begunske tabore, na vlado, na urade, a
da še ni odgovora, naj počaka še štirinajst dni.

Čas je potekal, Andrejček je zopet prosil. Po«
vedali so mu, da so odgovori prišli in da nihče ni«
česar ne ve.

Končno SO' se vendar naveličali njegovih pro«
šenj in so ga premestili. A ne v njegove kraje, k
bataljonu so ga poslali; tja da pošljejo umetno
nogo za njim, potem ga odpuste in pojde, kamor
bo sam hotel.

113

Tako se je vozil k bataljonu.

Na veliki postaji je moral čakati na vlak in te«
daj je prvič srečal domačega človeka. Iz vojaškega
vlaka ga je poklical znan glas: »Andrejček, kam?«
Andrej ček je spoznal Krapeževega Toneta, svo«
jega dobrega prijatelja veselih let, ki je skočil iz
voza in hitel k njemu.

»Tone, kam pa ti,« ga je pozdravil.

»Na fronto, že tretjič, moj ljubi Andrejček;
glej, vsi smo mislili, da si umrl. Kako sem vesel,
da te vidim! Kod si hodil, kako se ti je godilo! Sto«
piva vstran, da mi poveš!«

»Končali so me za vedno, saj vidiš. Beračiti
bom moral...«

»Kaj še! Kosil boš in mlatil tudi z leseno nogo,
ko se navadiš!« ga je tolažil Tone. »Zdaj se vozi«
mo zopet na fronto. Nič ne vem, ali še pridem
nazaj. Ti si vsaj te skrbi rešen...«

»Zamenjal bi s teboj, če bi mogel!« je dejal
Andrejček in skoraj z zavistjo gledal Toneta, ki
je bil dobil že tri zvezde in rumen našitek in bil
zdrav, vesel kakor včasih.

»Kaj hočeš — tako je!« je menil Tone in po«
nudil Andrejčku cigareto.

Sedla sta na klop ob zidu k mizi na peronu in
molče kadila.

»Ali kaj veš o naših ljudeh?« je vprašal An«
drejček, ko mu je Tone ponudil drugo cigareto,
odpiral konzervno škatlo in klical vina na mizo.

»Slabo je z njimi.. . Na Golem brdu ni več ni«
kogar, vse je moralo v begunstvo. Granate sekajo
v vas, kmalu bo vse sama razvalina. Tako mi je
pravil te dni Urh, ki se je tolkel tam doli. Ranjen
je bil v roko in je prišel še živ nazaj.«

114

»Kje so naši ljudje?«

»Na Štajerskem nekje tu blizu v velikem ta*
boru. Barake so postavili. Mnogo pa jih je drugod,
da drug za drugega ne vedo ...«

»Jaz iščem mater že pol leta ...« je vzdihnil An*
drej ček.

»O njej res ne vem, kje je... Moji ljudje so v
barakah; pred štirinajstimi dnevi sem vzel slovo
in videl pol vasi. Tvoje matere ni bilo tam ...

»In župan in Francka?« je vprašal Andrejček.

»Jih tudi ni tam gori. Nekje na Dolenjskem so,
sem slišal...«

»Toda nekdo drugi je vpraševal po tebi...« je
mežikal Tone in nalival vino v kozarce. »Ona bi
utegnila kaj vedeti... Marička. V Ljubljani je na*
takarica. Ves svet pozna, ni ga transporta, da bi
naši fantje ne ušli k njej k »Zlati kaplji«. Ta teden
sem govoril z njo, ko sem šel po rekonvalescente.
Izpraševala je le po tebi...«

»Kaj si ji rekel?«

»Da nihče ne ve ničesar o tebi. Morda si padel,
morda so te ujeli, morda ležiš kje bolan — tako
sem povedal.«

»In ona? Ali je kaj dejala na to?«

»Smejala se je ini me tolažila, da kopriva ne
pozebe. .. Mislim, da ti je še dobra!«

»Molči, Tone! Kaj bo z invalidom!« se je uža*
lostil Andrejček in izpil do dna.

»Lepo je bilo včasih, kaj? Ko si Holterja nesel
v korito, si zaslužil medaljo!« se je šalil Tone.

»Padel je pol streljaj a od mene...« je odvrnil
Andrejček in se spomnil na Aleša Koritnika ter
vprašal Toneta po njem.

»Saj res!« se je domislil Tone. »Aleša so zaprli,

115

še preden je prišel iz Galicije, kjer je bil tudi ras
njen. Obesijo ga, pravijo, če ga že niso!«

»Zakaj?« je vzdihnil Andrej ček.

»Proti vojski je govoril in cesarja žalil... Pa
ne vem natančno, kako je ...«

Andrej ček se je oddahnil.

»Vidiš, jaz pa sem vse te čase čakal, da mi bo
pisal, in ni bilo glasu od njega od nikoder. Skupaj
sva bila ranjena v bolnišnici. On je vedel, kako je
bilo z menoj. Obljubil mi je, da mi pošlje sporo«
čilo, kjerkoli bo.«

V pogovoru jim je potekla ura kakor minuta,
da sta se oba začudila, ko' je prihrumel Andrej«
čkov vlak.

»Iti moram!« je dejal Andrej ček in vstal.

Ves beden in sključen je bil videti v svoji po«
nošeni invalidski obleki.

»Pogum, Andrej ček, še bova videla Golo brdo
in ko ga bodo na novo zidali, postaviva najini
bajti skupaj!« se je poslavljal Tone in spremil An«
drejčka do vlaka.

Ko se je vlak že premikal, mu je mahal s če«
pico v slovo in klical: »Maričko mi pozdravi!«

»Srečen, da je zdrav!« si je dejal Andrejček in
sedel na svoj prostor.

* # #

»Kaj bomo z vami?« je vprašal pri bataljonu
An drejčka narednik, ko se je javil v zakajeni pi«
sarni, kjer je bilo natrpano ljudi, ki so sedeli ob
mizah in pisali. Skladovnice papirja so rastle pod
njimi, pisalni stroji SO’ ropotali in škrtali, zunaj
pred vrati pa so čakali ljudje v uniformah ne«

116

strpno drug drugega, da vstopijo in opravijo svoje
posle.

»Kaj ... Jaz ne vem. .. Saj vidite, invalid
sem...« je odgovarjal Andrej ček in vrtel čepico
med prsti.

»Ali hočete na dopust,«

»Zakaj ne... Mater bi šel iskat!« se je razve«
selil Andrej ček.

»Kam in za koliko časa?«

»V Ljubljano za teden dni.«

Napisali so mu pisanje, izplačali njegove borne
invalidske krajcarje in denar za menažo in je šel.

Drugi dan se je odpeljal v Ljubljano.

Pod noč je našel tisto krčmo, kjer je bila Ma«
rička natakarica. Sedel je v prvi sobi v kot in ča«
kal. Mrak je lezel iz kotov, muhe so brenčale na
stropu, v drugi sobi je govorilo in se smejalo par
vojakov, vmes se je čul ženski smeh. To je bila
Marička, samo da je bil njen smeh globlji in dr«
znejši kakor včasih, njen glas oster, zagrljen.

Andrejček je potrpežljivo čakal in poslušal.

»Ali imate fanta?« se je smejal eden.

»Na vsak prst kolikor hočem . ..« je odgovorila
ženska.

»Ali hočete še mene?«

»Zakaj ne, če ste lep fant...«

Andrejčka je nekaj zbodlo v prsih; potrkal je
s palico po tleh. Marička je prišla; dasi je bila že
skoraj tema, jo je Andrejček spoznal.

»Kaj hočete?« je vprašala z nevoljnim glasom;
videlo se ji je, da se ji mudi nazaj v sobo.

»Pol litra!«

Odšla je po vino.

Notri je nekdo prižgal luč pod stropom. Ma«

117

rička se je vrnila in postavila steklenico in čašo
pred Andrejčka. Ni ga spoznala, ker je sedel v
temi.

»Štirideset krajcarjev!« je dejala vsakdanje.

»Ali je treba plačati takoj?« je vprašal An«
drej ček.

»Takoj, ker je vojska ...«

Andrej ček je izvlekel denar in naštel na svetlo
pirogo' preko mize svoje krajcarje. Marička jih je
pobrala, brez besede odšla v drugo sobo in tam
spet sedla k mizi.

Andrej ček si je nalil, izpil prvo čašo v dušku,
si zopet natočil in se zagledal v drugo sobo.

Da, to- je bila Marička! Bujna, košata je po«
stala, skoraj lenih kretenj.

Obe beli roki je položila predse na mizo, eden
izmed gostov, lepo oblečen v novo uniformo, jo je
držal za desnico in ji nekaj šepetal na uho. In Ma«
rički so se iskrile oči; čez par hipov je vrgla glavo
nazaj, da se je zasvetil njen beli vrat, nagnila
obraz, da se je z visoko frizuro dotikala lica ti«
stega mladega človeka, zaprla oči in se smejala, da
so se ji svetili zobje med polodprtimi ustnicami.

»Izpridila se je . . .« si je skoraj z žalostjo dejal
Andrej ček in odmaknil oči od nje v temo. Izpil je
kozarec do dna, zopet nalil in izpil.

»In sem jo imel rad, Maričko, da sem zavoljo
nje zavrgel Francko!« je mrmral sam s seboj. Naj«
rajši bi bil vstal in šel, ne da bi ga kdo videl.

Tedaj je vstopil v sobo nov gost, visok, zama«
zan delavec, kakor je prišel z dela, in se razjezil:
»Oštarija, luč! Ali bomo v temi!«

Sedel je k mizi v drugi kot, Marička je prihi«
tela.

118

»Kaj, ali bo luč samo za boljše ljudi in za tvoje
ljubčke?« je vpil delavec.

»Molči, neroda fabriška!« je odvrnila Marička,
postavila stol na sredo sobe in prižgala luč.

»Tudi meni še pol litra!« je dejal Andrejček,
ko je Marička hotela oditi po vino za delavca.

Vzela je steklenico' izpred njega, ne da bi ga
pogledala, in odšla.

Ko se je vrnila in postregla delavcu ter je po«
stavila steklenico pred Andrej čka in mu zopet
s tujim mrzlim glasom dejala, naj plača, jo je na«
govoril: »Marička, ali me ne poznaš več?«

Zdrznila se je in mu pogledala v obraz. Ni se
ga razveselila. Nekako zdolgočaseno mu je dejala:
»Saj so pravili, da si padel, Andrejček. Odkod si
se tako nenadoma vzel? Glej no.«

In se je domislila, mu segla v roko in se nasme«
jala: »Postaral si se. Vojska te je hudo vzela...«

»Krapežev Tone te pozdravlja. On mi je po«
vedal, da si tu!«

»Veš, čakaj, Andrejček! Potem mi poveš ali pa
jutri dopoldne. Gospodje so notri; nimam časa!«

Odhitela je v drugo sobo.

»Nima časa...« si je šepetal Andrejček in si
nalil znova. »Zame nima časa, da bi jo vprašal, ali
kaj ve o moji materi. Za one ima čas, ki ji pravijo
prazne marnje ...«

Z vsakim požirom vina, ki ga je popil, je rastel
njegov gnjev.

Potrkal je s palico po tleh.

»Kaj bi vendar radi?« je vprašala Marička na
vratih.

»Samo kratko besedo, Marička! Ali kaj veš,
kje je moja mati?«

119

»Kako bom vedela? Župana moraš vprašati,
tam doli na Dolenjskem je...« In mu je imeno«
vala dolenjsko vas ter zopet izginila.

»Marička, ven pojdi!« je klical Andrejček.

»Kaj bi radi?« je vprašala kar iz druge sobe.

»Lačen sem; prinesi kaj večerje!«

»Zdaj še ni kuhano. Tu imaš kruh!«

In je postavila predenj krušnico z dvema od«
rezkoma štruce in zopet šla.

Andrejček je trgal s prsti sredico od skorje in
jo tlačil v usta, da bi ne zakričal od besnosti. Za«
kaj Marička je zopet sedela tam med tistima dve«
ma in se smejala.

Izpil je zadnjo čašo; drzna misel mu je šinila
v glavo; vstal je in stopil v drugo sobo.

»Ker nočeš ti ven, sem pa jaz prišel sem!« je
dejal in odmaknil stol od mize, kjer je sedela Ma«
rička. Oba moška sta umolknila. Marička je uža«
Ijena vstala in nekam odšla.

»Čujte vi mož! Ne nadlegujte gostov!«

Andrejček je šele zdaj zapazil, da ima ta člo«
vek naredniško šaržo.

»Prostora je za vse...« je odgovoril mirno.

»Niti salutirali niste .. .«

»Invalid sem in sem na fronti pozabil...«

»Jaz vas bom navadil, le čakajte!«

Nagnil se je k tovarišu, ki je vrtel v zadregi
kozarec pred sabo: »Glej, ti ljudje mislijo, da
smejo vse, ker so bili na fronti...«

»Pusti ga!« je odgovarjal oni.

Marička se je vrnila, nekaj naredniku pošepe«
tala in se nato obrnila k Andrejčku: »Večerja je
gotova ... Guljaš, vampi, klobasa z zeljem ...«

120

»Nič te ne vprašam, Marička, samo prijazne
besede!« jo je prekinil Andrejček.

»Slišite! Če gospodične ne pustite v miru, po«
kličem ta hip patruljo!« je vzrojil narednik.

»Albin, saj sem ti rekla, v kuhinjo pojdi!« ga
je mirila Marička.

Andrejčka je nekaj tiščalo v grlu.

»Pogovoril bi se rad z njo; je iz iste vasi do«
ma!« je odgovoril naredniku.

»Andrejček, ti si pijan!« je prasnila Marička
tisti hip v smeh.

»Po patruljo bo res treba!« se ji je smejal na«
rednik.

Andrejček je vstal, izvlekel denar in vrgel dro«
biž na mizo.

»Zbogom! Bog bo udaril tudi med vas in tebe
bo zadel najbolj . ..«

Njegov obraz je bil tak, da so' vsi onemeli. Vi«
sok, trd je šel ven, na vratih se je moral skloniti.

Ko je stopal po 1  temačni ulici in je. odmeval
njegov korak z udarci njegove lesene noge ob zi«
dovih, je snel čepico z glave, da si ohladi vroče čelo.

»Prav se ti godi, norec! Zdaj se smeje in pri«
poveduje ljudem, kdo si. Vidiš, zdaj je prišla po«
kora za vse tiste večere, ko si hodil k njej va«
sovat! Takrat si bil lep, mlad, prešeren in si se
igral z njo v objestnosti in ji verjel, da te ima rada.
Zdaj si invalid, nadložen kakor kruljav berač,
zdaj se pokoriš, ko te ne mara več in jo je sram,
da bi pred ljudmi govorila s tabo!«

Iz jesenske megle, ki je padala na mesto, je
začel pršeti dež.

Andrejček pa je hodil od luči do luči, od ulice
do ulice in ni vedel, kamčgre ...

121

X.

Prvi novemberski sneg je bil zapadel, ko je
dobil Andrej ček prvo vest o svo ji materi. Francka
je pisala pismo, ki se je končavalo takole: — Na
vse strani smo pisali, a te nobeno naše pismo' ni
našlo. Od tebe tudi ni glasu; nihče ne ve, ali si še
živ ali ne. Mati je slaba, a ne more umreti, da bi
te ne videla prej šei enkrat. Trdi vedno, da si še
živ in da te Marija varuje. Dejala je, naj to pismo
pošljem gospodu župniku, ki so tudi v begunstvu,
a v drugem taborišču. Gospod župnik vedo zate
in ti bodo pismo poslali po regimentu. Pridi, Am
drejček, takoj, tvoja mati bi te še rada videla. —

Andrejček je pogledal, kdaj je bilo pismo pi«
sano, in je vedel,, da je od tedaj preteklo že šti«
rinajst dni. »O Bog, da bi ne bilo prepozno!« je
trepetal.

In hitel je na postajo, da ga je bolna noga pekla
v kolenu kakor žerjavica in se vozil dve noči in
en dan in je stal ob nekem jasnem jutru ob vhodu
v taborišče. Baraka Za barako, kakor daleč je seglo
oko.

Pred Andrejčkom je stal siten človek, vojak,
orožnik, policaj ali Bog vedi kaj, in hotel vse ve*
deti: kdo je, kam gre, koga išče, ali ima dovoljenje,
da sme v taborišče, in množica vprašanj, da se je
Andrejček tresel od nestrpnosti: »Pustite me, moja
mati umira tu nekje! K njej moram, vse drugo
vam povem potem!«

»Počasi, človek božji! Kam pa hočeš med to
množico beguncev, ki jih je vojska nagnala iz
vseh vetrov sem?«

Peljali so ga v pisarno, važno iskali po nekih

122

zapisnikih, hodili iz sobe v soho; slednjič je prišel
nekdo in povedal: »V špitalski baraki je.«

Ip Andrej ček se je znašel tam kakor v sanjah.

Ozek, bled je bil materin obraz, globoko- udrte
oči so 1  še živele, ko se vele rumene roke niso mogle
več dvigniti v pozdrav in so se rahlo tresle na su«
rovi plahti, ki je pokrivala usehle ude.

»Prišel si, Andrej ček... Vedela sem, da še
prideš ...« je šepetala. »Sedi, siromak, in se na«
sloni k meni, da te še enkrat vidim, od blizu, dete
moje.«

»Pol leta sem vas iskal, mati, in vas nisem mo«
gel najti...« je govoril Andrejček, z desnico' prijel
rahlo materine mrzle, drobne prste, z levico pa si
potegnil preko oči.

»Trudna sem; begunstvo 1  mi je vzelo- zadnje
moči... Zdaj bi zaspala tako lepo, ko si prišel...«

Tedaj je pristopila Francka, popravila odejo in
šepnila: »Tako- te je čakala ves zadnji teden.«

Andrejček je dvignil glavo in prvič pogledal
Francko. Bledejša, nežnejša je bila kakor včasih,
oči bolj vase zamišljene, kretnje nežne, mate«
rinlske.

»Nikoli ti tega ne pozabim, Francka, da si tako-
dobra!«

Mati je odprla oči in ugledala oba pred seboj.

»Bodi ji hvaležen, Andrejček, skrbela je zame
bolj, kakor bi bila moja hči!«

Zopet je zatisnila oči.

»Francka, hudo- sem te žalil, ali mi moreš od«
pustiti?« je prosil Andrejček.

»Vse sem prestala, toliko trpela, da nisem, imela
časa misliti n|a to, da bii me bil žalil. Glej, za vse
te moram, skrbeti!« je pokazala po sobi.

123

»Kako to?« se je začudil Andrej ček.

»Strežnica sem bolnikom; odkar sva z materjo
tu ... Nekdaj si mi dejal, naj grem za nuno. Glej,
zdaj so se tvoje besede skoraj izpolnile... Usmi*
Ijenka bi rada postala ...«

Tedaj je Andrejčka zbodlo' v srce, rad bi bil
nekaj rekel, a ni mogel.

»Vode!« je zaprosila mati.

Andrej ček je vstal, da ji postreže, tedaj je
Francka zapazila, da ima leseno nogo.

»Ne trudi se! Vidim, da težko hodiš, siromak!«
je šepnila in vzela z mize skodelico čaja, da ga da
bolnici. V njenih očeh je zasijalo usmiljenje, ki
je Andrejčka hipoma pomirilo.

Ko je pomogel Francki, ki je materi dvignila
glavo, da bi mogla piti, mu je padla palica na tla,
neroden kakor je bil.

Ko se je sklonil po njo, je materino oko spo*
znalo hipoma vse, kakoi je z njim.

»Francka, tudi on bi bil potreben tvoje po*
moči...« je dejala priprosto in oba sta vedela,
kaj je hotela reči.

Drugi dan je bolnica umrla v njiju rokah in
njene zadnje besede so ju zvezale za večno.

* # *

Andrejček se je vozil zopet k bataljonu. V
topo žalost po umrli materi je segala misel na
Francko. Ni bila beseda izrečena, nista se izpo*
vedala drug drugemu, ob materinem grobu sta oba
jokala, ob ločitvi sta komaj dahnila poslednji
zbogom!

A vendar je Andrejček vedel, da pride čas, ko
bo Francka njegova žena.

124 > 1 1  I

»Saj bo kdaj konec teh groznih dni in; tedaj
se snideva!« ji je bil dejal na postaji, ko> je vstopil
v vlak.

Ali ga je razumela ali ne, vseeno. Na peronu
je stala in gledala za njim, ko ji je s čepico' mahal
skoz okno v slovo.

»O Francka, zlata duša, ki sem te našel!« je
govoril med sabo skozi tisto okno.

Nekdo je sedel za njim v kot in ga pozdravil:
»Kam se voziš, Andrej ček?«

Ozrl se je in spoznal Koritnika.

»Ali te niso obesili!«

»Šest mesecev sem bil v ječi. Pasje življenje,
ti pravim. Morali so me izpustiti, ker mi niso mo«
gli ničesar dokazati. Določen sem spet za fronto
in zdaj grem domov, da še enkrat vidim ženo in
otroke. Od začetka vojske jih nisem še videl.«

Toplo je bilo Koritnikovo pripovedovanje.

Med potjo sta se zmenila, da bo Andrej ček
spremil Koritnika na dom.

V tistem mestu bi moral čakati na vlak do
drugega jutra; bolje mu bo, če bo čez noč na
njegovem stanovanju, kakor da bi zmrzoval na
postaji.

»In laže mi bo, Andrej ček, če boš z meno j ...«
je ponavljal Koritnik venomer.

Mrak se je že delal, ko sta šla iz zasnežene
ulice preko majhnega dvorišča na Koritnikov dom.
V pritličju med dvema velikima steklenima okno«
ma je nad vrati visel skromen napis: Aleš Koritnik,
rezbar in podobar.

»Odpri ti, Andrej ček! Mene je strah, da mi
kolena klecajo ...« ga je zaprosil Koritnik.

Vrata so zacvilila v tečajih; vstopila sta.

125

»Kakšna zapuščenost! Tu ne bom. mogel nikoli
več delati!« je šepetal Koritnik.

Skozi nizka vrata sta vstopila v mrzlo kuhinjo.
Izza štedilnika se je dvignila v veliko ruto zavita
starka.

»Kdo sta, za Boga svetega?« je kriknila.

»Jaz sem, Aleš ... Prižgite luč!« je odgovoril
Koritnik.

»Ti, Aleš? Moj Bog, kdo bi te bil čakal ob tej
uri!« je trepetala starka in s tresočimi se rokami
iskala vžigalic.

»To je moja tašča!« je poučil Koritnik Am
drejčka in si odpenjal nahrbtnik.

»Kje je Roza, kje sta otroka,« je vprašal
medtem.

»V postelji... Ona leži že šest tednov, otroka
sta pri njej, da ne prezebata. Drv nimamo, da bi
kurili.. .« se je opravičevala starka.

Koritnik je planil v sobo.

»Drv ni, gospod, in taka zima! Les iz delavnice
smo’ ves pokurili, zdaj nas zebe. Komaj da sku«
hamo z ostanki. . .« je govorila ženska Andrejčku
in privijala luč.

V sobi pa sta vpila otroka: »Ata, ata!« In je
jokal Aleš, da se je čulo skozi zaprte duri.

»Moja hči ne bo vstala, gospod. Zdravnik je
rekel že davno, da ji gre na pljuča... Oh!«

Iz sobe je stopil Koritnik, držal oba otroka na
rokah in ju pokazal Andrejčku: »Glej ju, črvička
nedolžna! Tudi njima ni prizaneslo, prezebata
kakor mi zunaj, še bolj . ..«

Šel je odvezovat nahrbtnik in jima nasul v
naročje prepečenca.

126

»Veš, Andrej ček, ukradel sem ga iz skladišča,
ko smo ga včeraj zračili. Konzerv sem si nabasal
v žepe, čaja, kave, sladkorja . . . Samo drv ni...«

Obrnil se je k tašči: »Peč bi morali zakuriti,
v ognjišču zanetiti. .. Ali nimate drv?«

»Samo te deščice!« je pokazala starka pod šte¬
dilnik.

»Pojdi z mano!« je dejal Koritnik mračno An«
drejčku in ga potegnil s sabo v spalnico.

»Glej, Roza, to je moj prijatelj. Rad ga imam,
ker sem mu življenje rešil. Siromak je...«

»Daj ji roko, Andrejček!« se je obrnil h Košuti.

Iz borne postelje, ki je bila v naglici pokrita s
pisanim pregrinjalom, je zasijal Andrejčku prelep
obrazek, nežno oblikovan od trpljenja in bolezni.

»Sedaj bomo zakurili, Roza!« se je obrnil
Koritnik k ženi. »Andrejček, pomagaj!«

V kotu je odgrnil zagrinjalo s kipa svetnice, ki
je bil le grobo izdelan, le obraz je bil že dovršen.

»Biali smo se dotakniti tega tvojega dela, Aleš.
Zato je do danes stal kip tam, kakor si ga pustil«
je dejala žena.

Dvignila sta kip in ga nesla v delavnico. Ko«
ritnik je vzel žago.

»Glej, Andrejček, to bi bilo veliko delo; sveta
Roza Limaniska. Poglej obraz, kako je izdelan!«

»To je lice tvoje žene!« se je začudil Andrejček.

»Danes bo vse zgorelo. Umetnost je umrla,
moja žena bo tudi. Samo en večer toplote, en
večer miru, potem naj se vse potopi!«

»Ali ni škoda?« je ugovarjal Andrejček.

»Žagaj!« je odvrnil Koritnik in žaga je zapela.

Tisti večer je bilo prvič to zimo v Koritnike«
vem stanovanju toplo.

127

Drugo jutro je Andrejček ob slovesu dal otro*
koma ves svoj denar, kar ga je imel.

»Pojutrišnjem se vrnem, Andrej ček!« mu je
stiskal Koritnik v delavnici roko. »Zdaj mi ne bo
težko iti na fronto, ko sem videl svoje, ki jim, je
slabše kakor meni...«

# # *

Minula so leta, vojske je bilo nenadoma konec,
s front se je valilo človeštvo trudno, do krvi zbi*
čano domov.

V rdečih večerih pozne jeseni so brneli vlaki,
natrpani ljudi do vrh streh, po železnih cestah in
kolesa so pela tisočem in tisočem pesem hrepe*
nenja vseh teh grozote polnih let: domov, do*
mov!...

Tedaj je tudi Andrejčku vzcvetela misel: do*
mov pojdem.

Šel je najprej na sever, da najde tam svojo
Francko.

# # *

Par tednov pozneje je stopalo’ skozi meglo po
ulicah proti postaji četvero ljudi: Andrejček in
njegova žena, Krapežev Tone in Aleš Koritnik.

»Tam doli nas čaka dom, razbit, porušen, po*
žgan dom morda, a vendar dom ... Še imam dvoje
rok in Francko. Živela bova, za vse Golo’ brdo
bom tesal, ko bomo vas zidali iznova...«

Tako je govoril Andrej Košuta in se v mislih
že videl na mestu, kjer je stala njegova rojstna
hiša. Videl se je, da teše prvo bruno za svoj
novi dom.

128

KRIZ V TEMI

je naslov knjige s podobami,
ki bo izšla v začetku
novembra* Popisuje
zgodovino mi**
sijonstva

prav na

kratko, zanimivo in
pregrledno.

Se enkrat

prosimo vse, ki so
na zastanku s pla¬
čili, naj poravnajo
tisto malenkost
in naj nam nikar

ne prizadevajo škode!

B

Naročite kar po dopisnici!

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

Kopica veselih ....
Milijon 
Našemu nadpastirju . .
Aleluja 
Ljubezen in sovraštvo .
Snopič dom. pisateljev .
Od Anapa do Soče . .
Krona življenja . . .
Juheej! 

Spomin na sv. birmo . .
Marjetica 
Goriška in trž. pokrajina
Janez Žbogar ....
Lesenjač Cefizelj . . .
V skalnih gorah . . .

16. V tri smeri

17. Ljubezen premore vse .

18. Otočje v plamenih . .

19. Kozorog

20. Živ pokopan ....

21. Lučko išče dekle . . .


Lit. 1.50

3.—
0.80
0.70
3.20
2.—
2,—
1.50
2.—
2.50
L—
6.30
2,—
2,—
1.10
2.60
1.80
2.10
2.90
2,—
0.40

GORIZIA

PIAZZA NICOLČ
TOMMASEO N. 29
(Ček. rač. št. 11/1171 Trieste)

ima v zalogi sledeče knjige po ZNIŽANI CENI

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000511643