Aleksandrov: Romanca.
173
Romanca.
i
z sprednje mračne,  tihe sobe solzeče harfe glas zveni, na divanu ob lepi ženi sloni ljubimec mlad.
V boli še neizrečeni mre mu pogleda živi žar, poln sreče in tesnobe izviie zdih se vroč.
»Do polnoči, čuj, luna čaka, do polnoči, čuj, spi bridkost sklonila se je, tiho plaka, prostost, prostost . . .
Aleksandrov.
/—,vezda nebroj blešči pokoj, lahno zlati noč pod seboj.
Vse brez glasu, polno miru . . . In bolj  žari se plašč Bogu.
Aleksandrov.
.S
Pri   stricu.
estradan in žejen, z dolgom ogromnim namerjal sem ravno popiti strup . . . tedaj  se bogatega strica spomnim, in dušo kot blisk mi prešine up.
Spočetka sem čutil nekako  tesnobo, a srčno bil zmogel sem dušni razdvoj. Potrkal, k sorodniku stopil sem v sobo — pogledal me je in me spoznal takoj.
Sedel mi je sam pri široki mizi in usta nabral v prisiljen nasmeh; okoli so spale daleč in blizi pobožne knjige po stolih, po tleh . . .
Začel sem. Glasno mu vse potoži!, kako me obup razjeda pekoč. Na prsi sem burno roko  položil in milo zaprosil: ,0 stric, pomoč!'