Naš pastir
lada kri pravi: poškočiva! stara pa: počijva!" Ta prigovor je menda vže od nekdaj veljaven in bode tudi veljal, dokler bode kaj mlade in stare krvi na svetu. Saj smo bili kot otroci tudi mi prav tako razposajeni, kakor ste vi danes. Komaj je zapel zvonec, vže smo se vsipali iz učilnice kot mravlje iz otlega panja, če potrkaš nanj. Potem smo pa bežali na vse strani, da nam je odskakovala torbica na plečih in rožljalo pisalno orodje v njej — no prav tako, kakor se vam tudi večkrat primeri. (Jlovek bi bil dejal: ,,Da bijih, to se jim mudi doraov!" Ali varal bi se bil, zelo varal, če bi bil tako trdil. Zdirjali smo le toliko, da smo imeli šolsko poslopje za seboj. Potem smo se pa ustavili in poiuenkovali, kam jo udarimo. če je bilo mrzlo po zimi, šli smo se drsat na Oblasec, mal tol-mun sredi nekega travnika. Tam srao uganjali vsakovrstne šale: Vozili drug drugega za roke, drsali se čepe, streljali raeo in napravljali ,vlak.' Ce nas je bilo dosti, naredili smo po dva ,vlaka', ki sta se srečavala. Večkrat je trčil drug vlak v drugega in tedaj so padli ,vozovi' vsi navskriž in naredila se je prava živa kopica. In ko smo tako kobarili drug z drugega, ni bilo smeha in vrišča ne konea ne kraja. Pa kaj bi vam pravil še dalje, kako smo ob južnem vremenu postavljali sneženega raoža, kako igrali vojsko na kepe, saj sami prav tako delate. In prav imate. Le poskočite in radujete se ter zahvalite Boga, da vam je dal zdrave in čvrste ude. — Seveda, čez mero ne smete uganjati takih razveseljevanj, da ne bote zgubili preveč dragega časa in žalili svojih ljubih starišev s tem. —
Toda še večje veselje je bilo za nas po letu. Tedaj nismo imeli nerodnih cokelj, da bi nas obtrkavale po petah. Kar bosi smo hodili v petek in svetek ter bili poskočni, kot mlade srne. Zato smo pa tudi kaj radi begali po občinskern pašniku in borovem gozdiču. Igrali smo Jelena.' preobračali ,kozolce' in bili ,svinko.'
Najraje smo se zbirali okolo našega pastirja, črednika Komatarja. [n kaj bi se ne ? Saj nam je vedno zakurjal ogenj in nam pekel krompirja. Kako smo sedeli okolo ognja, bosopeti poniglavci, ter komaj čakali, da je Konaatar s palieico izkopal iz žrjaviee krompir ter ga razdelil raed nas! — Oj, tako je bil lepo rumeno zapečen, da imam še zdaj sljo po njem! —
Toda pravi užitek za mlade radovedneže je prišel še le tedaj, ko je vže vsak vrtel svoj krompir v rokah in pihal na vso moČ nanj, da bi se preje ohladil. Mar-sikak nestrpnež je zasadil svoje bele zobke prezgodaj vanj ter se prav pošteno opekel na jezik. Mi smo se mu smijali, Komatar je pa dejal: „ Kdor ne verojame, skušnja ga uči." In tedaj smo rai vedeli, da bo pastir prieel pripovedovati zgodbo ali pravljico, katerih nam ni bilo nikoli dosti. Izvestno tudi vi vže komaj čakate, da bi vam jih povedal nekoliko, kakor nam jih je pravil Komiitar. Toda, kaj bi vam jih pravil! Saj so vam izvestno znane tiste od treh bratov, pa od zlatolase kra-ljičine. Zato vam bora raje povedal nekatere iz življenja našega pastirja samega. Videli bodete, da srao se mnogo naučili od pastirja in upam, da se bodete tudi vi.
I.
„Ali jo vidite žveplenko?" tako je pričel, koje zažigal tobak. »Bojte se je, kakor strupa! Vi ne veste, kaj se vse lahko priraeri, kdor se igra s to stvarj6. Ko sem bil jaz še manji kot ste vi zdaj, našel sem pred hišo novec. Sosedova dva sta bila pa vže nekaj veeja — kakor jaz. Hitel sem torej k njima z denarjem, mesto da bi ga bil dal materi. Starej.si — Janez — mi pravi: nDaj ga raeni!" BKaj mi daš?" pravim jaz. nTa-le kos pogafe pa to-le hruško." Se vo, pri sose-dovih so bili premožni, a jaz sem bil veckrat lačen. Zato sera drage volje kupil i pogačo in hruško. Vrnil sem se domov, sedel na hldd in slastno oinetal tečno južino.         ¦
Popoludne tistega dne sva šla z materjo na polje. Kar se začuje: ^Klenk, 1 klenk, pink, piok!" — „011 Bog moj," zakliSfijo mati. nplat zvona bije! Nekje gori!" In res! Iz uaše vasi se je valil Srn dini proti nebu. Ljudje so tekli s polja gasit. Tudi jaz sein koracal za materjo in jokal. Ko prideva domov, bili so vže ljudje na naši strehi s škati. Zakaj pri sosedu jn gorelo. Gasili so nekaj časa. Toda bilo je prepozna. Branili so le dmga poslopja, cla se riiso unela. Sosedovo je pa pogorelo do tal.
In vi bodete vprašali, kako se je unelo, kakor so takrat ljudje pozvedovali. Sosedova dva sta kupila za moj novee žveplenk in zakurila na skednji ob kupu slarae. Sosedovi, ki so bili poprej premožni, zadolžili so se z zidanjein nove hiše in oba mlada sinova sta inorala od hiše. Služila sta za pastirja ter stradala ovse-nega kruha; prej sta pa pogačo prodajala in se norčevala iz nje. Vidite, tako-le udari Bog poredneže. Zato rečem še jedenkrat: Ali jo vidite, žveplenko? Bojte se je kot strupene kače in zapomnite si, kaj pravi prigovor:
Iskrica mala nesrežo napravi, • ,              ČSloveka na pal'eo beraško postavi.                        Fr. S F