Dopisi. Iz Slov. goric. Naj mi bo dovoljeno malo označiti 23. julij. Ta dan se je blagoslovila zastava ognjegascev pri sv. Trojici. No, upal sem že naprej videti nemčurski napredek, a sem se zmotil, ker je bilo dokaj — slovenskega. Trobojnico sta razobesila trgovca gg. L. Babosek in J. Friš; prvi je imel ogromno dolgo, tako da je do tal segala. Sicer so nem.škutarji v predvečer ukazovali, da naj imenovanca snameta to — sodrgo, a g. Friš je zavrnil: »Saj imam na svoji hiši, kaj hočete?« Jednako g. Babosek. Radi tega možatega obnašanja se najtopleje priporočata Slovencem. Druge hiše in okna so bile okrašene z nemškimi napisi in pozdravi a na slavoloku je bil: »Gut heil!« Sv. mešo so brali vlč. g dekan .1. Jurčič, in imeli so tudi pridigo, v kateri so ognjegascem na srce polagali spoštovanje do sv. katoliške cerkve. Pri sv. maši se je pelo — slovensko, kar menda ni ravno dobro delo ušesom tem gospodom. Po blagoslovljenju so šli v »paradi« k slavoloku, kjer je gospod Golob imel govor, pri čijem so ga na veliko jezo nemškutarjev začeli motiti — zvonovi, bil je pogreb. Slovenska dekleta so potem na vrtu g. Goloba pevala lepe miloglasne slovenske pesraice, na čelu jim gospiea Lizika Babosek; očarala so marsikaterega Šlovenca, a razIjutila užesa nemčurjev. V obče rečeno, vel je §e celo med gasilci — slovenski duh, a vendar še je preslab, da bi se popolno otresel te nemške čmige. Na večer je nek gospod, ako sem dobro podučen, zabavljal radi zvonjenja med govorom. pa saj častiti gospodje za to nič ne moreje. Kakor čujem, so si ti inteligentni gospodje dolgo v noč močili grla in hladili srce s hladnim pivom, tako, da se je potem dobro natrkan zvrnil nek gospodek, ter si glavo potolkel; zdravnik je moral kožo na nemški butici skupaj zašiti, a nekega doktorčka žena, a ne slovenskega, ki se je pri njem vozila, je baje tudi dobila neko prasko. Končno je moj smoter. da ponovim vsaj nekaterim ognjegascem besede č. g. dekana, da bi naj obiskovali — cerkev. —j— Iz Negove. Okrajno glavarstvo Ljutomersko je zapovedalo občinam svojega delokroga. da morajo na razpotjih postaviti kažipote. Ni pa zapovedano, da morajo biti ti kažipoti le v nemškem jeziku. Skoraj vse občine so svojo nalogo dobro rešile in si postavile kažipote v svojeni — slovenskem jeziku. Gast vam, občinski predstojniki, ki se ne sramujete svetu očitno pokazati, da Ijubite jezik, katerega Vas je učila mati in da mu pred drugimi prednost dajete. Ni pa tako v občini Negovski. Tu najdeš kažipote le v nemškem jeziku. Smešno se nam zdi in ne vemo, ali bi se smejali »pretkani« glavi obeinskega predstojnika, ali bi občudovali njegovo visoko učenost, ker zna nekoliko besed tolči iz nemške »šprohe«. Ali menda misli obč. predstojnik, da ima v svoji občini same Prajze! Kdor ne ljubi in ne čisla jezika maternega, ne spoStuje svoje matere in je ob enem izdajalec svojege naroda. Gospod obč. predstojnik, dajemo vam svet, idite še enkrat k Vašim kažipotom in sicer pri belem dnevu s svetilnico v roki in z očali na nosu in si jih dobro od vseh stranij oglejte; znabiti se vendar prepričate, da gori tista mazarija ni na pravem mestu. Ali imate v svoji občini tistega mazača, kateri zna tako lepe oglaste črke namazati? Kaj pa delate doraoljubi Negovski ? Ali spite ? Ako se ne popravi, bodemo drugikrat kaj več in natančneje poročali. Ko bi ti napisi bili dvojezični, slovensko-nemški, nič bi proti ne imeli, pa sedaj ne moremo in ne smemo molčati, kajti to zahteva domoljubje, ker se našemu milemu jeziku s tem krivica godi, da se v kot potiska. Pri Negovi pač manjka in spet manjka bralno društvo, kjer bi se imela že mladina iz narodnega spanja dramiti. Daljč še smo za drugimi! —r. S Crne gore. (Nenavaden) je bil pri nas 18. avgust. Povsod mile naSe Avstrije razni narodi praznujejo s slovesnostjo cesarjev rojstni dan. Pa takšnega še naša lepa Gora ni doživela — ter mislim nikjer nobena župnija na Slovenskem. Ob devetih bila je slovesna sv. maša in v krasni naši cerkvi videl si — vojake, kar je na deželi nenavadno. Na Goro so postavili svoje tope ali kanone ter med sv. mašo vstrelili lžkrat med obedom pa tudi 12krat. Tako še nobeden ne pomni, da bi se pri nas praznoval eesarjev rojstni dan. Izvrstno so peli otroci v cerkvi, kar so očito gg. častniki spoznali. Skrbimo Slovenci za izvrstno petje, katero še drugi narodi radi poslušajo in hvalijo. Iz Brežic. [Konec.] Imenovani gospod pa ima svoje stanovanje v hiši nemške hranilniee — in v kratkem času se mu je zvišala že tako velika najemnina. Se ve, da gospod Sollner ni s tem zadovoljen in ¦— iti mora. Pa ne samo nemški moški spol (mi ne rečemo možje), temveč tudi gospe delujejo za nemštvo in kako? Jedna je prepovedala svoji dekli, da slovenskih gospa ne sme pozdravljati; to pa je, se ve, da tera zelo Ijubo; moj Bog, kako tudi ne, saj je tisti »kishant« pravo mučilo za vsako uho in »kishant« je prvi pogoj pri »slovenskih« poslih v »nemških« rodbinah. Omenil sein gori: »das deutsche Lied«. Prosim, da se mi ne smejete preveč, ako Vam začnem pripovedovati, kje se je ta pesem že pela. Pri veselici »otroški« »Kindergarten«, v katerega zahaja, ako posnamemo število po vedno »resnični« »vahtarci", 30 ljubeznjivih nemških otrok. Sveta pomagalka! Zakaj se toliko posmehujete? Ali so to nemški otroci: Poljavšek, Grobošek, itd. Sami slovenski, in čudimo se slovenskim starišem, da jim pripušča srce, svoje otroke v tak zavod pošiljati, kjer se toliko »germanizuje«. Ti slovenski otroci se morajo zdaj dati multiplicirati, da dobijo nemško solo, ne v svoj prid, temveč ker se naši nemčurčki »kapricirajo«, ker prav za prav že tako imamo samo nemško Solo, slovenske nobene; žalostno — pa lstina! S šolo pa so tudi uradi nemški. Občinski urad daje celo na slovenske vloge nemški odgovor, sramota za slovenske Brežice! Ali pustimo to, saj ni moči do konca priti, preveč se je že nabralo krivic, katere moramo trpeti, ker se ne branimo. Ali vzdramimo se in začnimo moško postopati, da zbrišemo črno piko, katero smo si doslej v slov. zgodovini z nemarnostjo pridobili in da se vresničijo besede: Vrč gre tako dolgo do studenca, da se stere — in nemčurstvo se mora streti. Govoril sem! Od Kapele pri Radgoni. (Volilni shod) 27. avg. vršil je se nenavadno sijajno. Gostilnica g. Horvata bila je natlačena ljudij, zunaj in znotraj. Cesarske in slovenske zastave so veselo po zraku plapolale, možnarji gromeli, godba svirala: »Naprej zastava Slave», ko je doSel naš državni poslanec, č. g. dr. Lav. Gregorec, spremljan od mnoge gospode; med to videli smo tudi g. profesorja Zitka iz Maribora in g. Nedoka iz Krakova. Poslančev govor poslušalo nas je nad 2000 Ijudij z velikim zanimanjem. Prvi del bil je gospodarstven, drugi političen. Izvedeli smo o mršavih razmerah v državnem zboru, ki so še kmetske poslance zapeljale glasovati za novi zlati denar brez zlata, za grozovenske milijone v podporo po židih izsesanim društvom, za uvažanje italijanskega vina po neznatni colnini. Naš poslanec za te reči ni glasoval in prav je imel: 100 milijonov je vže šlo za zlato, pazlatega denarja le ni k nam. V razgovor prišla je zatem vojaška taksa, lovska postava, domovinski zakon in novi predlogi za dohodninsko dačo, ki bi naj krivice poravnala, ki davkeplačilce tarejo, ker so sedanji dačni zakoni zastareli. — Slovence so vže Rimljani našli v pokrajinah od Donava do Jadranskega morja, bili smo po njihovem odhodu nezavisni 300 let, prišli pod Bavare, Franke in nemško-rimsko cesarstvo, postali podaniki tujim grajščakom, dajali desetino, delali tlako in raboto 1000 let in bili potisnjeni v sedanje tesne meje, izgubivši s/s slovenske zemlje. Leta 1848postali smo svobodni in leta 1867 vsem drugim jednakopravni državljani. Toda Ijudstvo tega še ni razumevalo dovolj. Zato so domoljubi skrbeli najprvlje za orožje: časopise, društva, posojilnice, hranilnice. Tako orožani začeli smo se boriti zoper trojne nasprotnike, namreč nemškutarje, tiste Nemce, ki se nam sovražne kažejo, zoper vlado, kolikor in kedar nam krha državljanske pravice. Prve smo na kmetih premagali, zoper druge in njihove nemškutarske zaveznike v niestih bojujemo se sedaj. Vpričo vlade pa naši poslanci naše pravice branijo, krivice zavračajo, dobili smo slovenske paralelke na gimnaziji v Mariboru. Letos je 25 let od one dobe, ko so se vršili prvi tabori v Ljutomeru in Žavci. Malo tega, kar so tam sklenili, je se dosegnilo. Toda ukrepili smo se in čudovito napredovali vsestranki: bližamo se zmagi! G. poslanec je djal: Njemu je geslo: vse za vero, dom, cesarja! V tem sraislu bode deloval, dokler bode živ in zdrav in imel zaupanje svojih volilcev. Na vprašanje predsednika č. g. Meška: zaupajo li svojemu poslancu, odgovori ljudstvo z gromovitimi, dolgotrajnimi živio-klici. Gesarska pesem je pričela, ona je tudi sklenila ta za naše kraje znameniti, vseskozi sijajni shod volilcev. Še dolgo ga bodemo pomnili. Iz Vitaiija. (Huda ura.) Nisem še čital v nobenem slovenskem časniku o veliki škodi. katero je napravila toča, deloma pa tudi grozni nalivi dne 5. avgusta t. 1. v naSi bližnji soseski. Bilo je že proti večeru, ko začne toča klestiti na južni strani Kozjaka, okoli Dobrne, sivoteinni oblaki se vlečejo preko vinogradov po Čreskovi, Soteski na Gojko Ije do Frankolovega. Tukaj je bilo najslrašnejše. Ne le, da je toča do malega vse pobila, vtrgal se je ludi oblak ter nenadna in silna povodenj odnesla rodovitno zemljo, raznesla ndine in žage, povalila travnike ter na nje navalila cele gromade peska in kamenja. Na blizu tri ure daleč je stolkla toča vinograde, ter obrala temu polovico, drugemu tri četrtine, nekaterim, osobilo Frankolčanom, pa tudi celo trgatev. Že itak revno Ijudstvo ne bo imelo ničesar, kar bi moglo zdaj spraviti v denar, da si nakupi potrebnega živeža ter se reši dolgov, ki ga tarejo. Iz Ormoža. (Da se resnica izpozna, treba slišati dva zvona.) V Ljubljanskem »Slovencu« neki dopisnik očita vodstvu Ormoške Gitalnice: gosp. Gomsiju, točasnemu predsedniku in g. dr. Omulcu, toeasnemu tajniku, zanemarjenje narodne dolžnosti, ker qb času knezoškofovega prihoda v Ormož in odhoda v Gitalnici nista izobesila slovenske zastave. Vzrok, da se to ni zgodilo, pa je, ker odbor Gitalnice tega ni sklenil. tudi v odborovi seji tega nihče, tudi dopisnik »Slovencev« ni predlagal. Čitalnica ima svoje stanovanje v gornjem predmestji, v Posojilnični hiši, precej daleč proč od ulic, v katerih se je vršil sprejem; in mislilo se je, da ne Gitalnica, temveč posamni Šlovenci naj pokažejo, kakošni so in to so storili: g. dr. Omulec, g. Gomsi in g. Mikl, okrasivši z velikimi, slovenskimi zastavami svoje biše, ker ravno v bližini njibovih liiš vršil se je sprejem novih od železnice pripeljanih zvonov in za tem sprejem mil. knezoškofa. Tako so omenjeni gospodje storili svojo narodno dolžnost, s svojo požrtvovalnostjo povišali slovesnost, kakoršne še Ormož ni doživel in je najbrže tako hitro ne bo; niso ničesar pozabili, ničesar zanemarili, tudi niso bili dolžni Posojilnice, lastnice hrama, opomeniti, da naj ona zastavo obesi, ker vsaki lastnik hrama sam ve, kaj mu je storiti in ne potrebuje nasvetov svojega najemnika. lz Sladke gore. (Nevihta.) Meseca julija t. 1. je J. Oblak, vdovec, kovač in »advokat« iz okolice Lemberške blizo Šmarja, na.š kraj zapustil, in pobrisal jo je v dalnji svet med svoje brate Nemce. Pravijo, da se on v Gradci zadržuje. To človeško bitje je tu z menjicami barantalo, na visoke obresti denarje posojevalo, Ijudi pridno toževalo in se tako od svoje »kanclije« preživilo. Vsled takega ravnanja je 0. sedaj v sodnijskej preiskavi; saj ga že iščejo. Še pred svojim odhodom se je ta izvoljena stvarca predrznila g. N. z neko vmazano in kosmato tožbo napasti, vsled česar bo on gotovo velike neprijetnosti imel, kedar ga v pest dobijo. Naš »oblak« je torej šel; a žal, da je 5. t. m. ob 7. uri zvečer pravi oblak v naš kraj prilomastil. Na to se nebo med bliskom in groniom stemni, črni oblak se vtrga, dež lije, voda vre od vseh stranij in v pol ure je bilo vse, kakor jezero. Z visokih goric je vsa prst odplavala in zasula nam je polje in travnike. No drugi dan se je oblak od severa zopet prikazal in nam je v svoji neprizanesljivosti vse naše občinske ceste, pota, brvi, mostove, mline in druga poslopja jako poškodoval, katero nesrečo je naš župan, Matevž Majcen precej slavnemu c. kr. okrajnemu glavarstvu v Gelje naznanil. Sam Bog nas varuj torej oblaka in črnih oblakov! Naj bi le ostali enaki oblaki pri svojih bratih! Od Sv. Ilja v Slov. goricah. (Ustanovna veselica »kmetskega bralnega dr uštva«.) »Mi vslajamo — in vas je strah«. Kadar koli se čita v kakem slovenskem listu, da se je tu in tam ustanovilo bralno društvo ali čitalnica, vselej se človek z radostjo spominja besed »Slovan gre na dan*. Kolikega pomena in kako potrebna so dandanes bralna društva, ve vsak zavedni rodoljub. Tudi pri nas so nekateri narodnjaki začeli misliti na ostanovitev »kmetskega bralnega druStva«, kajti nikjer ga menda ni toliko potreba, kakor pri nas, ker vedno hujse nam piše in preti pogubni sever. Predložili smo pravila c. kr. namestniji, katera nam jih je potrdila z odlokom, dne 16. junija t. 1. štev. 14.153. Pa kakor strela iz jasnega neba, zadela je ta noviea naše Nemce, posebno našega »barona«. občinskega predstojnika Pistorja. Ni nam nasprotovala gosposka pri c. kr. namestniji v Gradcu. hoče nam nasprotovati pa naš »prijatelj«, kar mu bode v njegovi moči kot občinski predstojnik. da nam zraanjša in prikrajša ustanovno veselico. Izrekel se je, da nam ne bode dal dovoljenja za godbo in čez deseto uro na večer se ne sine živa duša več znajti v krčmi, kjer bode veselica. No, bodemo videli, ako je on sam gospod na svetu. Tudi je rekel, da tega v njegovi občini ne trpi, da bi se od vseh stranij zbrali ljudje (»ti bindišarji«) in tukaj njega obrekovali. Prazna domišljija; se pač ne bodemo brigali za vas Nemce. Iz tega pa vidimo, kaj vse zmore grdi fanatizem in sovraštvo do Slovencev in vsega, kar je slovenskega.. Gosp. predstojnik pa menda tudi misli, da bodo povabljeni gospodje »bindišarji« koj prišli s planjkami k nam nad tukajšnje »privandravce«, ker hoče na dan veselice poklicati tudi dva moža iz Jarenine s puško in bajonetom. Naj bode prepričan, da na ta dan bodo si le miroljubni Slovenci iz vseh krajev po prijateljski v roko segli. Goričan. Z Murskega polja. (Razno.) V četrtek na dan sv. Rešnega telesa nas je zaran pozdravil in razveselil že od dolgo zaželeni dež, ker še letos ni bilo takega deža po Murskem polju, da bi primerno zemljo namočil. Najslabše je šlo za živino, ker se je suha polaga porabila, a trava je slabo rastla in zavoljo tega je živini cena za četrtino pala. Zdaj nam je večdnevni dež dobro zemljo namočil in še bo vse oživelo. V jeseni zarano ozimina posejana je jako lepa, bodi si žito ali pšenica, krompir, koruza in oves niso povoljno raslli, pa zdaj se je vse popravilo, enako je z deteljico in drugim. Po polju je sadje v zimi pomrznilo, kar pa ni pomrznilo, je lepo odcvel > in so nekatere jablane rodne, a slive pa pra jako povsod po polju in po goricah. Trta je pa v jeseni po nižavah pozebla in je tam manj grozda ; po visokih prostorih pa,- ako se je že več let škropilo proti peronospori, je se prav dosti grozdja prikazalo in je prav lepo grozdičje in kaže se za dobro letino, ako ne pride na vzraes kaj. Bog nam daj in Bog nas obvaruj vsega hudega! Neškropljene gorice so pa pač jako oslabele, pa od letos riaprej bo se že škropilo. — Gosp. .T. Gomilšek, tržan v Ljutomeru je umrl. Bil je od vstanovitve posojilnice Ljutomerske vrli njen uradnik, vrli Slovenec in vrli podpiratelj vsega dobrega. Nepričakovano se je slišal glas dneva 11. maja vsem znancem in prijateljem. Mož že prav zdrav ni bil več let in zatoraj je tako naglo umrl. Da ga je spoštovalo vse blizo in daleč, je bil dokaz dneva 13. maja pri njegovem pogrebu. Nešteta množica ljudij ga je spremljala na Ljulomersko pokopališče, krsta je bila pokrita z venci od raznih stanov in društev. Ker je bil podporni ud gasilnega društva na Cvenu, so se tudi vrli ognjegasci vdeležili v polni obleki in s polnim moštvom pogreba. Iz Makol. (Novi nadučitelj.) Kakor čujemo, je c. kr. deželno šolsko svetovalstvo v Gradcu gosp. Jožefa Svetlin, dosedanjega podučitelja v Kamnici pri Mariboru imenovalo za nadučitelja v Makolah. Imenovani gospod je, kakor se nam zatrjuje od različnih stranij, prav spreten učitelj, izurjen organist, veren kristjan, in k temu še tudi iskren slovenski rodoljub, tedaj po vsem mož, kakoršnega smo si vsi želeli. Bogu bodi hvala, ker rodoljubni in verni učitelji so velika dobrota za vsako župnijo. Slišali smo, da se je bilo za razpisano tukajSnjo nadučiteljsko službo oglasilo dvanajst prošnikov iz bližnjih in dalnjih krajev, med njimi tudi več starejših, dobro zaslužnih učiteljev. Častitamo g. Svetlinu prav iz srca, da se mu je posrefiilo v takih razmerah službo dobiti. Veselo ga bodemo sprejeli. Le skorej naj pride in svojo novo službo nastopi! Iz Dola pri Hrastniku. (Bralno društvo.) Bil je zares lep in nam nepozabljiv dan 13. avgust! Naš mirni Dol je bil ves v praznični obleki in ljudstva od blizo in daleč se je kar trlo. Vsa vas v narodnih zastavah je kazala, da se v njej kaj veselega godi. In tako je tudi bilo: ustanavljali smo namreč »Bralno društvo.« Mi Dolanci pokazali smo, da smo vneti za katoliško-narodno stvar, naši vrli sosedje in gostje pa so v velikem številu priznavali ustanovljenje tako potrebnega društva. Vsa hiša g. Peklarja v spodnih in zgornih prostorih bila je prenapolnjena domačinov in gostov, in velikim morali so zunaj mize pokriti. Posebno hvalo izrekamo tukaj našim bratom in sestram onkraj meje, požrtovalnim vrlim sokolcem iz Zagorja; 21 izbornih pevcev in pevk prišlo je zapet našemu društvu prvi pozdrav; njim pa so se pridružili še drugi gospodje iz Zagorja. Za njimi prišlo je v največi vročini in urnih korakov preko Ojstrega 18 pevcev iz Trbovelj s svojim načelnikom. Nismo se nadjali, da že tudi tako izborno poj6, ker so še le letos si društvo ustanovili. Pa še eden izvrsten mešani zbor nas je počastil, namreč iz Laškega trga pod vodstvom gospoda Flisa; bilo jihje tudi 11, tedaj 50 pevcev in pevk. Ne vem, če so že kateremu društvu v tako obilnem število peli pri zibelki. Najprisrčnejša hvala vsem! Točno ob 3. uri popoldne otvorijo č. g. župnik Anton Fischer s prisrčnim, pozdravom veselico in zborovanje, končavši s trikatnim živio na presvetlega cesarja, v kateri klic je vse ravzoče ljudstvo gromovito zaorilo. Ko konča Zagorski mešani zbor prelepo pesen »pri peči«, priveže zadnjim besedam: rPoln težav je in britkosti Začetek vsake učpnosti." slavnovstni govor novoizvoljeni predsednik č. g. Anton Šebat, navdušujoč navzoče po geslu »Bog in narod« za novo društvo. Sklepne besede po pesniku Gregorčiču: „0 mati moja domovina, Ljubezen nioja ti edina, Ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te!" povzročile so zopet, kakor iz enega grla, po sobanah glavni živio. Za tem se je vpisalo domačinov in bližnjih sosedov 123 udov. Krasen začetek! Vesele slovenske pesmi pa so vmes popevali navzoči trije pevski zbori. Tudi dva brzojava izrekla sta svoje veselje nad ustanovo tega društva: 1. »Novemu bratskemu društvu gromoviti živio! Živeli osnovatelji in udeležniki. ZagorskiSlovenci.« 2. »Novega boritelja za narodno idejo presrčno pozdravljajo izostali Slovenci v Laškem trgu. Bog in narod.« Ni čuda tedaj, ako pravijo, da Dolanci še take veselice imeli niso ali ako Bog da in sreča junaška, bomo jo zopet imeli. To je bila še le — botrina. Iz Gotovelj. (S v a r i 1 o.) Redkokedaj se oglasi kdo iz naše prijazne vasice s kakim dopisom v >Slovenskem Gospodarju.« No, saj pa tudi ni čudo; dela imamo do vrh glave in naše roke so okorne ter ne znajo peres gladko voditi. Zato pa tudi meni ne zamerite, če Vam danes bolj po domače nekaj povem, kar se mi v zadnjem času pri nas ne dopade. Navajeni smo bili dosedaj, da so nas Gotoveljske fante povsod čislali in nas celo v časopisih kot zavedne in mirne mladeniče hvalili. V zadnjem času pa so začeli neki še mlečnozobi in golobradi srboriteži po noči okoli tuliti in divjati ter celo mirno iz dela se vračajoče fabričane s karaenjein napadati ter jih brez uzroka pretepavati. Kot starejši Gotoveljskih fantov čutim se dolžnega, da te mlade paglavce resno posvarim, da nam ne bodo nečasti delali in morali se celo pri sodniji zagovarjati. Po noči se ne spodobi okrog divjati ter nočnega mirii kaliti. Ge se še enkrat kaj enakega pripeti, kakor minoli petek večer, vzeli bodemo starejši in pametni fantje namočeno vejo in korobač v roke ter bodemo te srboriteže, ki se še ne vedo po fantovsko vesti, prav pošteno našeškali, da se jim ne bode vee ljubilo, ljudem nagajati in celej fari sramoto delati. Toliko za danes v resno svarilo in poboljšanje! G. Iz Dola pri Hrastniku. (S v e č a n o s t.) V četrtek na predvečer rojstnega dne presvitlega cesarja napravili so Hrastničani uraetno razsvetljavo na visoki skali, prek katere so še pred nekaj leti urno, kakor blisk leteli po zraku s premogom obloženi vozovi. Krasno bilo je v tihi noči gledati velikanski kres, in lučice, ki so v različnih barvah visoko eez skale se podile v nebo, kakor bi hotele se med zvezdice uvrtsiti; vmes odmeval je po zavoju bučeei grom iz velikih topičev, in razlegali se vbrani glasovi domače godbe. Počasno in mirno pomikal se je polumesec od visokega hriba tja na Hrastniško skalovje, kakor bi hotel tudi zvedeti, kaj se je danes zopet tako iznemirilo na tej tihi zapuščeni skali. V petek pa se je streljalo v Dolu, kamor je k sv. maši ob 8. uri prišlo nekaj gospode in mnogo Ijudstva. Kaj milo pa mi je bilo pn srcu, ko je h koncu sv. opravila okolu 500 šolarjev prav navdušeno zapelo cesarsko pesen.