Poljub.
Prostonarodna opera v dveli dejanjih.
Po pripovesti Karoline Svetlč spisala Eliška Krasnohorska. Uglasbil B. Smetana.
Preložil
A. ^untek^.
Izdalo in založilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
K
K.
lvcem.
ŽlULKVrHKK
V LJUBLJANI.
Natisnila „Narodna Tiskarna"
1894.
Oisebe
Oče Traven ............Bas-bariton.
Vronica, njega hči..........Sopran.
Luka, mlad vdovec..........Tenor.
Tomo, Lukov svak . . . . . . . . .	Bariton.
Martinka, stara teta Vroničina......Alt.
Matevž, star tihotapec.........Bas.
Barbka, služkinja pri Travnu.......Sopran.
Stražnik..............Tenor.
Sosedje in sosede ; dekleta ; godci; tihotapci.
Dejanje se vrši v Krkonoših ; prvo dejanje v kmetski sobi pri Travnu, drugo dejanje v gozdu ob meji in pri koči Martinčini.

Prvo dejanje.
Kmetska soba pri Travnovih. V ozadji odprto, široko obokano okno, skozi katero se vidi na vas. Duri na desni, levi strani in zadi. Miza, stoli i. t. d , pisana skrinja, polica s posodo, ob peči lesene konvice, škafi, čebrički, vse v najlepšem redu.
Prvi prizor.
Skozi odprta vrata na desni strani priteče Martinka. Pozneje oče Traven in Vronica.
Martinka.
Vronica! Oče! Hej, čujta me! Kje sta? Kaj nič ne vesta še ? Hitro to zvčsta !
(Skozi leva vrata pride hitro Vronica, za njo polagoma oče.) Martinka.
Vronica! Oče! Hej, čujta me! Kje sta? Kaj nič ne vesta še? Hitro to zvčsta: Ženin je zunaj že!
Vronica (veselo izueuadejana).
Kaj mi tu praviš ?
4
Martinka.
Vronica, kaj li nerodno se staviš? Kaj li molčiš mi brez kraja? Vedi, sčm Luka po tebe prihaja!
Vronica (radostno).
On? Res da?
Martinka.
No, verjeti smeš!
Vronica.
Ne, teta, možno ni, kar deš!
Najsi bi ljubil me srčno,
Saj komaj še pokopal je žen<5 . . .
Martinka.
V vinu s prijatelji bol je zatopil, Zdaj pa pred tebe snubač bode stopil! Smel ti pred leti ni roke podati, Da bi ne klela ga oče in mati; Ženo, obd je poklical Bog k sebi, Zdaj pa spet Luka prihaja sčm k tebi 1
Vronica (ginjena).
Njegova bom, on moj vsekd&r! Oce.
Le še premisli vso to stvar!
Vronica (poudarno).
Kaj li?
5
Oče (zmeden). Jaz dem, ne zri po njem! Vronica (ginjena, zaupno). Jaz naj pustim ga? Rajši pač umrem!
Oče.
Pa vzemi ga, če hočeš —■
Jaz imam čisto vest,
A slušati me nočeš.
Le hiti; kar želiš, ukreni,
Da v hišo pride p6koj meni;
Privedla me bogaboječnost
Na stezo kdaj bo v sveto večnost.
Drugi prizor.
Prejšnji. Barbka (pride hitro skozi zadnja vrata, katera pusti odprta).
Barbka.
Gredo, gredo, in vsi ljudjč Za njimi semkaj se drevč.
Vronica, Barbka. Martinka in oče (begajo po izbi in se trudijo vse lepo pospraviti).
Gredb, gredo, in vsi ljudjb Za njimi semkaj se drevč! Vse hitro spravite stvari, Da čast imamo pred ljudmi.
Sem brž obleko novo še, Da kot na praznik bode vse!
(Vroniča in Martinka vzameta iz skrinje obleko in pomagata očetu, ko se oblaCi.)
Tretji prizor.
Prejšnji. Luka in Tomo gresta mimo okna v ozadji. Za njima se zvedavo prikradejo sosedje in sosede.
Barbka (kazaje na okno).
Gredo!
Vronica. Martinka. Oče (tiho, oprezno).
j J Zdaj grem drugam, u s0 • \ Zdaj skrij se kam, Da ne uzrd te (me), došli k nam.
(Vronica odide na levo, Barbka in Martinka na desno stran Oče stoji sam, slovesno pričakujč goste.)
(Pri odprtih vratih se prikažeta Tomo in Luka Za njima počasi sosedje in sosede.)
Tomo.
Dober vščer!
(Karavo Luki .
Ti si kakor kamen!
Luka (se zavč).
Dober večer!
7
Oče.
Amen, amen! Strijček, kaj vidvd želita ? (Sosedje in sosede, ž njimi Martinka in Barbka, pridejo v izbo.) Prosim, prosim, posedita!
Tomo.
Temu je še čas, da zveva, Ali kar takoj ne greva. Novega nič ne prinašam —
Oče.
Kaj bi radi, to vas vprašam! Tomo.
Luka, svak moj tukaj —
(Zasuče zamišljenega Luko.) Moško se zasukaj! — Mater je izgubil, ženo, Sestre nima — to seveda, Vse posestvo zapuščeno, Zdaj po gospodinji gleda. Vsega pač ne vzmore vdovec, Ko je dosti dela zmiraj,
V	staji krav in v hlevu ovec — Kdo družino res nadziraj ?
V	shrambi, v hiši, vse brez kraja Grč pod nič, in vse pohaja; Poleg stiske te neštete
Pa v zibčlki plaka dete!
s
(Luki.) Torej Luka tukaj — Moško se zasukaj! — Grč se ženit:; rad sem mu obljubil, Da zanj Vronico pri vas bi snubil.
Oče.
Jaz volje božje ne podiram, Poroki tej se ne upiram; Če hočeta oba tak<5 — V imeni božjem, pa naj bo 1
Tomo.
No, strijček dragi, pa naj bo!
(Sežeta si v roko.) Oče (migne Barbki; tiho).
Barbka, hitro kaj Sem za gosta daj! (Barbka in Martiuka hitro odideta na desno.)
Tomo (veselo Luki).
Srečen, dečko, bil je dan zatč, Glej, nevesto privedb ti že! (Odide na levo).
Luka (prime očeta za desnico).
Umeti komaj vem Vso srečo to izredno, Da njo imeti smem, Ki ljubil sem jo vedno!
9
Vse žive dni vam Bog zato osladi, Ker Vronico tako ste dali radi.
Oče (zmeden).
No — rad — če nerad!
Luka (vzrasel).
Kaj li? Teh besed ne znam!
Oče.
No, kaj si vzrasel? Saj jo vender dam! Luka.
Neradi!
Oče.
Nisem rekel! Luka (žalostno).
Radi ne!
Oče
Oh, čuj, nikar besede mi ne kradi! Luka.
To tudi nikdar v moji ni navadi, Zakaj pa Vronice ne daste radi ?
Oče.
Tegž, ne vprašaj!
Luka.
Vprašam vas pa le, Zakaj ne dajete mi radi njč?
Zbor.
No, zdaj le brž povejte, kaj, kakd! Vsak dal bi hčerko rad mu za ženo, Le vi ste boljši nego nas vsakdo.
Oče (si otira znoj s čela).
Če silite tako me hrupno,
Pa znaj, lagal ne bom na vest čisto:
Vidvd za zvezo nista skupno!
Zbor.
Ej, ej, kaj vsega nam ne deste? To vender slabo veste!
Luka (iskreno).
Midvž, ki zvesto mnogo let Takd sva se ljubila, Ki nama up je vsak bil vzet, Da bi se kdaj združila, Za zvezo nisva — čudo sdmo! Zakaj ne ?
Zbor.
Zakaj ne? Dejte, da zaznamo! Oče.
Daj mi že pokoj!
Luka (razvnet).
Ne, ne, nel
Oče.
Glej, tebi precej kri zavre, In Vronica je ravno taka; Pomisli, kaj tedaj te čaka! Obd imata trdo glavo, Nikddr ne vesta, kaj je pravo; Dovdlj pri vaju bode krega, Vem, dan na dan prepir bo zgolj! Le smej se, če ti ni do tega, Sedaj veš vse, zatd dovdlj!
Lzika.
Kaj, trdo glavo ? To me sili v smeh, Le jedna volja je v obeh 1
Zbor.
Da, to nas sili v smeh, Saj ljubav je v obeh!
Oče.
Prav, kar storiš — posvetna reč, O nji soditi ni mi všeč; Rad sem, da to sem ti navčl, Odslej bom vest čistb imel.
Zbor.
Vse zdi se mu na svetu grešno; Poznate ga, res, to je smešno I
(Barbka in Martinka se vrneta. Na mizo postavita vrče, sir in kruh, vzameta iz omare kozarce in natakata.)
12
Oče.
Končali torej smo to reč, Sedaj, sosedje, če vam všeč, Posčdite, užijte kaj, Vsem skupaj dober tek Bog daj! (Vsi sedejo za mizo, jedo iu pij<5. Oče in Luka si sedita nasproti prčcej ob kraji.)
Zbor.
Posčdimo, užijmo kaj,
Vsem skupaj dober tek Bog daj!
Oče.
Svet grešni le hlepi po tem,
Ob r6si le jaz žijem neba ;
Oh, svetega mini mi treba,
Zato pa ti že zdaj povem,
Vse, Luka, ti razložil bom,
Kaj ti dekle prinese v dom.
Kar treba k hiši, dam ji s sabo —
Luka (odklanjaje).
Po tem kar nič ne hrepenim! —
Oče.
Pred svatbo tisočak pred tabo Na mizo precej položim.
L-uka.
Kaj mi do zlžta, kaj do blaga, Le ona mi nad vse je draga!
(Poskoči izza mize.)
Samb da niste spravili me v jezo, Da jaz bi z Vronico ne bil za zvezo! Ne, prej se zruši trdno teme gor, Kot bi med nama prvi bil razpor!
Zbor.
Res, prej se zruši trdno teme gor. Kot bi med njima prvi bil razpor!
Cetrti prizor.
Prejšnji. Skozi leva vrata pride Tomo z Vronico. Luka (pohiti proti Vronici s prostrtimi rokami).
Oh, ti si! Moja zdaj in vekomaj!
Vronica in Luka (se držita ljubeče za roke; tihotno).
Kaj sreča, oh, ni kriva! To reči se bojiva, Da spet se duša ne vzbudi In od bolesti ne vzkipi, Da spet ne splava do nebd Ljubezen nama mila!
Zbor (si šepeti).
Zasč sta stvarjena ta dv£, Kot bi golobca bila!
14
Luka (iskreno).
Pri tebi le, zate bom žil vsekdar, Ti duše moje žar!
(Hoče jo poljubiti.) Vronica (ga pahne od sebe).
Ne, stoj! Nikar!
(Vsi vstanejo izza mize in jo začudeni gledajo.) Tomo.
Kaj to ?
(Pomirljivo Vronici.) Dejal bi, da je htel poljub?
Vronica.
Ne dam ga!
Tomo.
Ni ji dober kup! Z njim samo se šali!
Oče.
Trma — moj obup!
Luka (presenečen, toda rahlo).
A, draga, glej, Kaj to pomeni? Dej!
Vronica.
Sedaj ni čas; poljubiti te nočem. Luka.
A, Vronica, poljub imeti hočem!
'5
Vronica.
Ne dam ti ga!
Luka.
Saj ga hoteti smem.
Ti mi ga daš!
(Bliža se ji.)
Vronica (se umakne; resno).
Ne, nikdar! Daj, da grem !
Zbor (tihotno).
Oh, glej, že kri Vrč in kipi'! Že zdaj vihar! Presmešna stvar!
Oce.
Pretožna stvar! (V tem Vronica, umeknivši se od Luke, nekaj zašepeče Martinki in Barbki, ki obe odideta).
Tomo (po strani Luki).
Kaj ni te kar nič sram? Saj vender vidiš sam, Da pri sosedih teh Le spravlja te v posmeh!
Oce (Luki).
Do sebe nisi dal, Kar sem ti prej dejal; Zatd se tudi kdaj Pozneje sam kesaj !
ib
Luka,
Naj se le brani — to Nji šala je samb, In čim me draži bolj, Ljubezen to je zgolj!
Zbor.
V duše dno to Luko peče, Ker poljubiti ga neče; Rad bi nje poljub imel, A hudó se je uštčl!
Tomo (s kozarcem v roki), po lijem takisto zbor.
Bog ju živi mnogo let, Pa pustimo ju v samoti; Vse med njima bode spet Poravnano kar v dobroti. Z Bogom, zdrava !
(Napivajo.) D6kaj sreče in dobrot Vama Bog daj na življenja pot!
Vronica. Luka. Oče.
Dragi moji, hvala vam, To vam Bog povrni sam!
(Podajajo si roke v slovo in odidejo. Ostaneta samo Vronica in Luka.)

■7
Peti prizor.
Vronica. Luka.
Večerna zarja seva skozi okno. Luka.
Nikdar, nikdar v zlih mi dneh, Vronica, ni nada vzklila, Da ljubezen večno kdaj Mene bi s teboj sklenila!
Vronica.
Nikdar še, predragi moj, Misliti si nisem smela, Da se združim kdaj s teboj — Zdaj za vselej žij z menoj!
Luka.
Brezi tebe, oh, brez tebe, Kakšna to so bila leta! Zdaj pa zlate sreče raj Ljubav tvoja mi obeta!
Vronica.
Kaj bi ljubav moja vsa, Kaj bi nama vredna bila, Ko bi tvoja ne bila Rajnica se umeknila! Njo častilo bo sreč, Mati bom siroti njč. (Barbka in Martinka prineseta zibelko z detetom in zopet odideta skozi zadnja vrata.)
2
i8
Vronica (jima steče naproti).
Detece, zdaj te imam, Več od sebe te ne dam!
Luka.
Angelj si ljubezni sam!
Vranica (ob zibelki).
Srček zlati, Tebi mati
Biti hočem žive dni, Dete moje bodeš ti, Dragi deček moj!
Litka (zase). Oh, prekrasno zrem jo pred seboj! (Vronica vzame s peči posodo in siplje iz nje bel pesek okolo zibelke.)
Luka (začuden).
Kaj delaš ?
Vronica (boječe).
Tiho!
Luka (kažoč na zibelko).
Ali se budi?
Vronica (se plašno ozira). No, znaj, če toli te skrbi! (Skozi okno seva večerna zarja.)
9
Vronica (boječe).
Večerna je svetloba; Čuj, ko stemnise zemlja žč, Pa mati v dom iz groba Pogledat dete svoje gré! V ta pesek drobni vtisne Nje lahni, tihi se korak, Ko dete gre sirotno Zazibat skrbno v sen sladak! Če v rokah bi morda Zlih dete videla ljubd, O polnoči prišla Sèm tožit bi, ihtet glasno. Ti, moj sirotek zlati, Razjâsni materi obraz ; Dej ji, če pride mati, Da skrbno bdim pri tebi jaz.
Luka.
Daj mrtvim mir, veseli se z menoj —
(Pritisne jo nase.)
Samâ sva!
(Hoče jo nežno poljubiti.)
Vronica (plašno). Prosim te, oh, pusti, stoj!
Luka.
Saj sva sama!
(Hoče jo poljubiti.)
2*
20
Vronica (ljuto).
Ne, pravim, pusti me!
Luka (ljuto).
Zakaj pa? Vender zvedeti želim, Zakaj poljuba tega ne dobim?
Vronica.
No, vedi, rajno čislam jaz žen6, Poljuba ne dobodeš prej od mene Kot po poroki, od zakonske žene; Potem žalilo rajnice ne bo!
Luka.
Dotlčj naj ženin čaka? Zakaj si vender taka? Kaj to grč mili ženi, Da z mano se takb igra? Udd se z dušo meni, Zdaj še poljuba mi ne da In roga se mi od sred,! Toda le stoj —
(Preganjo jo.) Vronica (ga peha od sebe).
Srd mi kipi!
Luka.
Poljub čem tvoj!
Vronica. Zdaj časa ni!
21
Luka.
Poljub ččm jaz Na tvoj obraz, Pa bode mir; Čemu prepir? Dobiti, vem, Poljub tvoj smem; Spreš se z menoj, Če mi ne daš ga koj!
Vronica.
Ne dam ga jaz, Za to ni čas. Daj torej mir; Čemu prepir ? In zapovem Ti pokoj s tem; Sprem se s teboj, Če ne pustiš me koj!
(Podita se po sobi in prideta do odprtih vrat v ozadji. Vronica hitro potisne Luko skozi vrata in jih zaprk. Vronica stoji raz-srjena, Luka skoči smehoma skozi okno v izbo.)
Luko (šaloma).
Začnem iz nova!
Vronica (kar najstrože). Zdaj niti slova!
22
Luka (prestrašen).
Kaj, to je več kot šala lč ? Ti si razvneta?
(Proseče.)
Razvneti nisem htel te, Bog to vč; Kdor oprosti, pa tudi ljubi žč 1
Vronica (ljubeče). Saj vender ljubim te takb! Luka.
V	oččh ljubezen zrem srčnb ; Zaliti me ni tvoj namen,
Ti sama daš ljubeče
V	dokaz prihodnje sreče Poljub iskren!
Vronica (zčse).
Kaj hočem ? Kaj li naj storim ? Ko sama zanj tak6 plamtim ?
Luka.
Ljubezen njena se budi! Po meni, vidim, hrepeni.
Vronica (jarno).
A ne!
Luka (jamo).
Zakaj ?
23
Vronica.
Jad bi ji v grobu v srce silil, Če bi že zdaj se z drugo milil; O polnocistopila bi pred mč, Uprla name bi očikalnč — —
Luka.
Stoj! Nje ti jad je, vidim, več Kot moj — oh, kakšen čut skeleč!
Vronica (iskreno).
Glej, dušo rada, kri pustim, Da te bridkosti oprostim.
Luka.
Toda poljub? —
Vronica (po kratkem premisleku).
Ne dam ga! Luka.
Kaj res misliš, da se pregrešiš, Če po volji meni kaj storiš ?
Vronica.
Sreč ti dam in dušo svojo!
Luka.
Toda poljub ?
Vronica.
Ne! Pusti voljo mojo!
24
Luka.
A nežnost le krasi ženo!
Vronica.
A mož naj vselej moder bo!
Luka.
Kaj vselej tvoja obveljaj ?
Vronica.
Kaj tebi vsak le prav dajaj ? Luka.
Kdor ljubi, ta ni svojeglav!
Vronica.
Ljubezen več je kot poljub!
Luka.
Kdor le kljubuje, ta ni ljubil.
Vronica.
Kaj jaz le naj ti dajem prav? Ltlka.
S teboj še pamet bi izgubil!
Vronica. Gnjev vzbuja mi ta šala!
Luka.
Ta jeza tvoja bo prestala, Ko bodeš trme se kesala!
25
Vronica.
Čemu pač z mano se jeziš? Saj vender lahko me pustiš!
Luka.
No, če bi tudi me odbila, Deklet dovdlj drugjč dobim.
Vronica.
Enkrat sem že te izgubila, Se drugič te lahkd pustim!
Luka.
Na svetu dosti je deklet, Poljubi njih so kakor med!
Vronica (se zdrzne, nato se mirno obrne k posodam).
Spet bodem delo v roke vzela, . Kaj stala bi ondot brez dela ?
Luka (udari z nogo ob tla).
Grom božji!
Vronica (s konvico v roki).
Kje drugjč se srdi!
Luka (jezen razmeče posode po sobi).
Čepinje te-le, lonci grdi — Kaj, več kot jaz ti to veljaj ? Od sebe res me goniš v kraj ?
26
Šesti prizor.
Prejšnja. Skozi desna vrata vstopi oče z molkom v roki. Oče.
Kot sem dejal, vse je prišlb, Drugače čudo bi bilo! Ti trda buča — in pa ti — Sem li govoril kaj laži? Glup vama se je govor zdel. Svetuj si zdaj, kdor ni verjel! Jaz vaju nič več ne poznam, Zdaj stbri vsak, kar hoče sam! (Odide jezen na levo stran.)
Vronica (zase).
Kaj meni prav je svetoval ?
Luka (zfse).
Kaj z mano prav je prej ravnal?
(Vronici.)
No, kaj udaš se, ali res naj grem ? Poljubi me!
Vronica (odbijaje, vender nežno).
Ne, še enkrat ti dem!
(Luka na vso moč jezen odide skozi zadnja vrata, in videti ga je skozi okno, kako odhaja.)
27
Sedmi prizor.
Vronica, pozneje Martinka.
Vronica (gleda za Luko).
Kam li hiti.? Naj ga pokličem spet? Ne, niti za vesoljni svet! Ves pozabila bom razgovor trd, Potem ga mine njega nagli srd; Prav dal mi bode sam takrat, Saj pač imž le mene, mene rad ! Kak6 bi zabil dni krasni čas, Ko meseca na naju zrl je svit Pod 6no jelšo, v dni dol zakrit! Poljubov sto . . . ljubezni mlade čas, Vso njeno srečo spet uživam jaz! (Skozi zadnja vrata pride hitro Martinka.)
Martinka.
Kaj pa je bilo.? To ni mogoče, Luka ves jezen v krčmo ropoče !
(Vronica se zgane.) Kdo bi dejal, da v krčmi poseda ?
Vronica (jezna).
Saj le kljubuje, meni seveda!
Martinka.
Kaj
pa dražila si ga tak d ? Vronica (jezna).
Moj poljub — glupost!
28
Martinka.
No, kaj zat6 ?
Vronica.
Da v krčmo gre! Oh, sram ga bodi!
Martinka. Ti le si kriva ! Pojdem po njega!
Vronica (odporno). Čuj, to pustiva!
Martinka.
No, dobro! Itak se mudi! Vprašala bi te kaj. Starikava sem, mlada ti, A delam še sedaj. In rada s tihotapci še Hodila bi z družico v noč; Dej, ali kje poznaš dekle, Ki meni bila bi v pomoč, Ki strah ji ne ustavlja nog, Ko nočni mrak objemlje log, Ki pušča je ne bega, Strah ni je vetra, snega ?
Vronica.
Takd pogumne ne poznam.
Martinka
Da, zdaj deklet je lahko sram, Mehkč so kot od voska !
29
Vronica.
Kje vzamem naj dekle v pomoč ?
Marinka.
To skrb je tvoja! — Lahko noč! (Odide zadi. Stemni se.)
Vronica.
Lahko noč! (Pri zibelki.) Zdaj, deček moj, Pa naj menim se s teboj!
(Sdde in ziblje.) Spavaj, moj angeljček, sanjaj mirnd, Mamica tvoja ti poje sladkd!
(Vzdrami se.) Oh, mamica ti v grobu spi! — Kaj pač zdaj Luka misli? No, že še pride! — Naj le pojem ! (Mesec se prikaže. — Vronica ziblje in poje.) V zrak golobica zletela od nas, Srečala angeljčka z nčba tačas; Ptica bela, Kam si htela?
Htela zleteti v nebeški sem kras ! Dušica, zliti v nebeški mi hram, Jaz pa grem k detetu tvojemu sam; Ondu bom pel, Zibal vesel,
.Stokrat in stokrat poljub mu tvoj dam! (Oprta na zibelko zaspi.)
-S-Kr-
3°
Osmi prizor.
Vronica spi; od zadi prihiti Barbka. — Pozneje Luka, štiri dekleta in godci.
Barbka (teka jezna po sobi).
Sram in žalost! Vsa že vas Govori o nji na glas!
(Pri Vronici.) Tu spiin nič o tem ne vč, Kak<5 zelb jo sramotč!
(Iz dalje zazveni plesna godba, ki prihaja bliže).
Barbka (zagrozi s pestjo proti oknu).
Ti tam, že zmenim se s teboj! — Kaj to ? Kakov to vriše nocoj ? Tu so, tu so! (Luka, dekleta in godci se prikažejo za oknom.)
Vronica (poskoči in gleda skozi okno).
Ha, kaj je to ? (Luka se suče s plešočimi dekleti in jih dviga v zrak.) .
Luka.
Le igrajte, jaz ččm peti, Na vesel igrajte ples! Saj med živimi dekleti
(Skozi okno.) Dčkle že pozabim res! Do polnoči, alt bodi Kar do dnč, naj se vrtim; Sadje meni malo godi,
(Skozi okno.)
Ce sršena v njem dobim!
Vronica.
Kaj vidim?
Barbka.
Jaz zanj se stidim 1
Vronica.
To v moj zasmeh!
Barbka.
In vmes si dž igrat!
Vronica.
Ne, dal si ne bi, da imd me rad!
Barbka (hoče jezna iz izbe). . Nanj grem sedaj!
Vronica (jo pridržuje). Nikamor, znaj!
Barbka.
Nesramnik tak ! Dekline ž njim ! Vronica.
Tak je!
Barbka.
Oh, da ga v pest dobim!
Vronica (odprč skrinjo in si pripravlja zveženj).
Oh, ta sramota! Biti tu ne smem 1 Proč moram, prčcej grem!
32
Barbka (zapri skrinjo in ji hoče vzeti zveženj). Kaj hočeš s temi?
Luka.
Dosti se mladenek vidi, Kaj napuh mi svojeglav! Ktera dč: Od mene idi —
(Obrnjen proti oknu.) Pa ji rečem: Je že prav! Hotel sem poljub imeti, Pa je dela: Ne sedaj! Tisoč drugih je na sveti, Ki dajb jih, da je kaj!
(Luka za oknom dvigne jedno izmed deklet in jo poljubi.)
Deveti prizor.
Prejšnji. Ko Luka poljubi dekli, pridejo Tomo, sosedje in sosede za oknom.
Tomo (prime Luko za rame).
Nehaj, to je malovredno, Duše to je podle znak; Kaj bi žalil dekle bedno, Sram te bodi, da si tak !
Sosede. Strl je trmo grešno!
33
Sosedje.
To je res presmešno !
Tomo.
Sram te bodi!
Barbka.
Žolč se mi razliva — Stoj, ko se dobiva! (Vsi za oknom izginejo; Barbka za njimi.)
Vronica (sama).
Ljubezen je minila, Do smrti bom tožila!
(Vrišč za pozoriščem.) Takč izdana, Zasmehovana!
(Vzame zveženj in odide na desno stran.)
Zavesa pade. - -?■—->-<- —f--
3
Drugo dejanje.
Košat gozd. Zadi strmina z visokim drevjem.	Spredi na desni
položje, obraslo z mladim gozdom; pod njim	spredi studenec; med položjem in strmino prepad. Na levi strani posamezne skale in grmičje.
Prvi prizor.
Matevž in tihotapci. Črna noč. Matevž s puško v roki in zvežnjem pod pazduho se zdajci prikaže na strmini v ozacdji; pazno se ozira v temd.
Matevž
(se obrne nazaj, skrivnostno in polglasno).
Naprej!
Tihotapci (od daleč).
Naprej!
(Matevž stopa počasi po zviti stezi nizdolu, za njim takisto tihotapci, nekoliko korakov vsaksebi. Vsi nosijo zvežnje ter so oboroženi s palicami in sekirami. Pla-zijo se počasi in oprezno.)
Matevž in za njim prvi tihotapci (tajno).
Tiho stopaj vsak, Pazi na korak; Dobro glej na pot, Če ni straže kod. (Postanejo.)
Matevž . (na sredi strmine; ozira se).
Naprej!
Tihotapci (že na pozorišči).
Naprej!
Drugi (še za pozoriščem).
Naprej!
Matevž in tihotapci (zopet stopaje; skrivnostno).
Mirno vse okrog! Zdaj pa v hrastov log Pot držile-ta, Tu prepad zij£!
(Obstanejo.)
Matevž (blizu vznožja; ozira se).
Naprej!
36
Tihotapci (po vsi zviti stezi).
Naprej 1
Drugi (še na pol za skalami).
Naprej!
(Matevž in tihotapci pridejo nizdolu.) Matevž in tihotapci.
Tiho zdaj nizdol, Tu je pota pol; Tja čez plast mahu Pazno, brez glasu! (Obstanejo.)
Matevž
(pri sprednji višini blizu studenca. Ozira se. Tiho). Naprej!
Tihotapci (za Matevžem, že na tleh).
Naprej!
Drugi
(že poslednji na zviti stezi).
Naprej!
Matevž in tihotapci (se pripravljajo na pot; kar najbolj tiho).
Pazno, brez glasu —
37
Matevž (se ustavi, šepetaje).
Stoj!
Prisluškuje; vsi stojč. Matevž zazvižga na ptičjo piščalko in se skrije za skalo pri studenci; takisto se tihotapci poskrijejo v gošči na levi in desni strani.)
-3HHS-
Drugi prizor.
Prejšnji. Zdajci nastopi Luka iz desnega ospredja, Luka (jako razvnet). Nesrečnik jaz!
To, Vranica, ti hvale je dokaz? Zakaj ? Ker mrtvim si želela mir! Saj vender blag je bil to, svet ozirl A trmast jaz bedak takd Užalil sem sreč zlatd! — Da krivico svojo poravnam, Htel bi iti skozi žgoči plam ; Solzen bi omečil skale gor, K tlom zvezda priprosil jasni zbor! Ko za mojo zvedela bi žal, Morda srd bi angelja prestal; Iz nebd pregnana duša znd, Da ima me rada od sred.! Ne, saj toli sem grešil, Toli sem nesramen bil, Da ne more oprostiti! Tožim, vzdiham pač zaman, Večno žalosten, pregnan! (Brezupno se zamisli, oprt ob skalo pri studenci.)
Tretji prizor.
Luka. Z leve strani nastopi Tomo; upehan in prestrašen tiplje v tčmi pred seboj in išče steze med skalami.
Tomo,
Ta me gnal je, pa minil kot duh, Vid zastonj napenjam in posluh — (Ustavi se in se ozira. Žalostno.)
Morda sem prehudo ž njim govoril, Če si le ni sam kaj zlega storili Hu, mrazi me! Kam sem neki zašel? Luka, Luka ! Kje li bi ga našel ?
Luka.
Kaj je? Tomo, kje si vzel se ti ? Tomo (jako olajšan).
Oh, vsak dobri duh Boga slavi!
(Sede na kamen in si oddihuje.) Hitel si neznano!
Luka.
Kaj pa greš za mano ?
Tomo.
I, zatorej, ljubi brate, Ker sem močno bal se zate!
Luka.
Oh, Tomo, če jeziki zli
Ne oponašali bi nji,
Jaz prčcej bi si glavo vzel!
39
Tomo.
Da, sam ne veš, kaj bi počel! Luka.
Oh, Tomo, jaz sem ves bolan ! Tomo.
No, kaj pak, saj ni sodni dan ! Luka.
Vem, da sem jaz v obsojencev števili, Vem, da se več me ne usmili!
Tomo.
Naprosi jo, bedaček ti, In videl bodeš, kaj stori, Da ti za ves vihar in hrup Odpustek dž — iskren poljub!
Luka.
Oh, žaljena je njena čast,
Osveta le ji bode v slast!
Saj pred ljudmi sem jo zasmehoval,
Glej, vsi vedd, kako sem ž njo ravnal!
Tomo.
Hm, to že vem! No, čuj, kar dem!
(Pristopi k Luki.) (Matevž oprezuje za .skalo in posluša.)
40
Tomo, za njim Luka.
Če se udaš (udam), Vse poravnaš (poravnam). Za priče ti (jaz) dve tri ženč Pokliči (pokličem) in dva tri možč, Takb pa zvedo še ta dan, Da si (sem) do nje prišel skesdn. In Vronica ima te (me) rada, Ta oprosti ti (mi) v hipu tem; In kar želi ti (mi) ljubav mlada, Takoj ti (mi) d&, to dobro vem. In prčcej v jutru novem Sosede ti (si) pozovem — Radost obit spremljaj!
(Obd odideta na levo stran.)
Četrti prizor.
Matevž in tihotapci.
Matevž
(stopi oprezno od studenca; nekaj čaaa posluša, potem šepeče).
Ha, ha, ti Luka. imaš velik križ! Rad bi te slišal, ko se spokoriš!
(Uprč roke in se oziraje tiho smeje.)
Precej sta že v daljavi! Uh, kaj — skrb jima Pač druga roji v glavi! Naprej!
(Tihotapci se hitro prikažejo.)
4'
Tihotapci (pod hribom). Naprej!
Tihotapci (na hribu). Naprej! (Stopajo nizdolu.)
Matevž in tihotapci.
Zadnji še na plan, Skoro bode dan! Vsakdo sam odtod, Bog daj srečen pot! (Tihotapci se razidejo zadi na levo in desno stran.)
Matevž (za tihotapci).
Naprej! Naprej! Naprej! (Vsi razven Matevža so odšli )
Matevž (sam).
Mrak gine že, dani se, jutro je; Kje se mudi Martinka? Sicer je tukaj žč. — Kaj slišim ? Nekdo grč !
(Gleda na desno stran.) Dva sčm prihajata! Zdaj pozor! (Skrije se v globelo na desno.)
42
Peti prizor.
Iz desnega ospredja pride Martinka z j'erbasom iu Vronica. Matevž.
Vronica (osupla).
Kak temen gozd !
Martinka.
Da, dete, res,
Čemu si z mano htela v les, Ko z dbma si utekla prej ?
Vronica (se boječe pritisne k nji.)
Ha, čujte!
Martinka.
Kaj me plašiš, glej!
(Posluša.)
Kaj je?
Vronica. Kakd to stoče in šumi, Kot morje bi bobnelo! Tako, srce si v boli ti Na ves glas zaihtelo! O, rajši bi v prihodnjih dneh Hodila po pustinjah teh, Kot da še njega kdaj uzrem, Ki ljubav je zamrla v njem !
Martinka.
Umiri se, tu sva sedaj! (Oprezno posluša, potem zapiska na piščalko kakor Matevž, čegar piščalka se skoro oglasi.)
43
Martinka.
Že čaka!
{Prime Vronico za roko in gré ž njo ob dolini na desno stran ; pri ovinku jima stopi Matevž naproti.)
Matevž (s puško proti Vronici).
Kdo to?
Vronica (prestrašena odskoči).
Oh !
Martinka (karavo).
Kar mblči!
(Pridržuje Matevža za roko.) Njo vzela sem s seboj; Prišla je prvič z mano, Zato se ji nocoj Vse vidi še neznano.
Matevž (Vronici).
Če večkrat boš hodila, Ne bodeš se plašila, Na to rokO ti dam!
(Dd ji roko.) Kdo si ? (Začuden.) Že te poznam! Oh, Vronica, kaj v gozdu blodiš In k tihotapcem s teto hodiš ?
Vronica.
Hotela je pomoč,
Zatd prišla sem k nji to noč,
Ker Luka, znajte, več me nima rad ;
44
Zdaj več ne vidi me ni jedenkrat! Kakd li mogla misliti sem kd&j, Da mene v srci nosi vekomaj! A naj me draži, smeši tisočkrat, Da bi vsaj trohico imel me rad! Kot on i jaz pozabim ljubav ž njim, Da duši svoji pokoj pridobim 1
Martinka iu Matevž (zaupno k sebi, nekoliko od Vronice; Martinka z jerbasom, Matevž z zvežnjem).
Nikar takb brezumno ne ravnaj, Vem, da te v srci nosi vekomaj!
Matevž.
. Saj pač jaz bolje vse to vem!
Martinka in Matevž.
Če razjezi se ndnjo tisočkrat, Zato pa tisočkrat imA jo rad!
Matevž.
Saj pač jaz bolje vse to vem!
Martinka in Matevž.
In najsi ga pozabiti želi, On vender spet jo zase pridobi!
Matevž.
Saj pač jaz bolje vse to vem ! (Oddd Martinki oprezno svoj zveženj.)
45
Že svetil se po ravani, Pa zdravstvujta!
Martinka.
Zdrav ostani!
Matevž
(stopi na levo stran; veselo zdse).
Starec, zdaj pa le posk6či, Luki kaj o Vronici poroči!
(Poskakuj^ se na tihem smeje in odide. — Martinka si v tem z Vronično pomočjo sname koš z glave.)
Šesti prizor
Martinka. Vronica. Pozneje stražnik. (Dani se.) Martinka.
No, povej mi, kaj ti močno Prija sčm hoditi z mano ? Več na pot ne prideš nočno, Vem, da vse bo poravnano !
Vronica.
Nikdar 1 Volja moja, znaj, je taka, Da ne maram tega veternjaka!
Martinka (odklaujaje).
Več o tem pregovoriva; A blagd prej odloživa.
46
Velik naju res ne čaka pot, A zarano hodi straža tod.
(Vronica se prestraši.) Kaj, če stražnik te zaloti, S tabo v ječo se napoti ?
Vronica (vzgrožena).
V ječo? Oh, gorjč!
Martinka. (Vzame iz jerbasa košek s hruškami).
Preljuba,
Cas mini, to je izguba, Ko takd sva blebetavi. — Glej, takb se to napravi:
(Dene zveženj v jerbas.) Zveženj spodaj nosim, Cčzenj hrušk natrosim —
(Dene košek s hruškami v jerbas.)
Zdaj počasi 1
(Pomaga Vronici, ki si deva jerbas nžse.)
Proti vasi! Korenin se ogni! Malo se pripogni!
(Vronica se skloni pod jertmom.) Jerbas hrušek ni brez teže! Glej, da kdo te ne zaseže!
Vronica (prestrašena).
Groza! Nekdo grč — stražar 1
47
Martinka.
Ej, ne plaši se nikar! Bistro glej ga in pozdravi, Hitro potlej se odpravi.
(Stražnik nastopi. Zdanilo se je.)
Martinka
(mu grd z Vronico, katera se boji, naproti).
Bog daj dobre sreče!
Stražnik..
Pa sta zgodaj vstali!
(Gleda preplašeno Vronico.) Od mrazu deklč trepeče! Khj sta hruške v gozdu brali ?
Martinka..
Dal jih letos je prav dosti Bog, Mesto želoda ima. jih log.
Stražnik.
Prašne so in tudi kakor mbčne; Kaj je prah bil?
Martinka.
Medne so in sočne.
Stražnik.
Miče me, da bi izbral jih kaj.
Martinka (Vronici) Brž se skldni! Videti jih daj!
48
Stražnik
(izbira hruške, Vronica stopa boječe od njega, on za njo). Trde! Rad bi kakšno mehko!
Martinka.
Zgoraj jih odberem lehko. (Odveže si zastor in ga podd stražniku.)
Vsaj pomagajte mi kaj!
(Vzame Vronici jerbas in delajoč se, kakor bi bil jako težak, hoče stražniku natresti hrušek v zastor.)
Stražnik
(zmeden, ne vč, kaj bi počel z zastorom).
Kar od vrha mi jih daj!
Martinka.
Ko pa spodi jih želite!
(Natrese mu hrušek v zastor, iz katerega mu padajo na tla; stražnik se zmeden suče med njimi.)
Martinka (jezno).
Le mi vseh ne raztresite!
Vsaj predpasnik razprostrite!
(Stražnik hoče razprostreti predpasnik, pri čemer raztrese vse hruške iz njega.)
Martinka.
Zdaj pa zbirat jih hitite!
(Pobira hruške.)
49
Stražnik
(nerodno pobira; padajo mu iz rok).
Vražje delo! (Vzame jih nekaj.) Te so mi po godi, (Dit ji denar.)
N plačilo! Kar dovdlj jih bodi!
(Nejevoljen odide.) Vronica (trepetaje pobira hruške)
Groze kar umiram, Komaj misli zbiram 1
Martinčka (karavo).
Nič ni zla, če stražnik glupi Se od naju hrušek kupi!
Vronica fvzgrožena).
Misel ta me grudi: Priti v ječo tudi!
Martinka.
Drugo v gozdu je hoditi, Drugo pri ljubimci biti; Torej slušaj: ž njim se spravi, Vsega te poljub izbavi!
Vronica (jezno).
Nikddr ni krivdi taki oprostila, Vsekdar na Luko bodem se srdila!
Martinka.
Poljub je h tel — saj te je snubil I
4
Vronica.
Poljub, a prej je drugo ljubil!
Martinka.
Prav ti pokazal, kar skrito je v moži, Ženo mož vladaj, ki srce mu da; Prej ne dobila bi trnja pri roži, Kot brez ponosa bi našla možž! Bodi pokorna mu, vedno prijazna, Kot bi tvoj kralj bil, ti dekla samb; Ne poljubiti ga, trma je prazna, Težko živela bi ž njim in bridko!
Vronica.
Prav mi pokazal, kar skrito je v moži, Ženo bi vladal, ki srce mu dd.; Prej ne dobila bi trnja pri roži, Kot brez ponosa bi našla možž. Nečem ga slušati, biti prijazna, Kot bi moj kralj bil, jaz dekla samb; Ne poljubiti ga, trma ni prazna, Težko živela bi ž njim in bridkb.
Martinka.
Prazen brez njega bi ves ti bil svet!
Vronica.
Nikdar več videti nečem ga spet!
5i
Martinka.
Vronica, vem, rada ga imaš Najsi mi tega ne priznaš!
(Vronica se brani Martinčinih opominov in odhaja proti višini na desni strani.)
V njega objemu že v duhu te zrem !
Vronica (ljuto in jezno).
Nikdar, oh, jaz ne želim si po njem ! (Odide Martinka gleda nejevoljno za njo.)
-SHKr-
Izpremena^.
Jutro Zadi košat gozd. Na levi strani obraslo brdo. Na desni pod gozdom Martinima koča, ob nji vrtič s plotom.
Sedmi prizor.
Okolo plota na desni strani pride hitro Barbka.
Barbka.
Kar dih gubim, Tak6 hitim 1
(Trka na vrata in na okno.) Vronica, Martinka, čujta me, kje sta? Dobrih novic imam, prčcej jih zvesta! Rekel Matevž je to, dobri ta zlati ded, Bog mu povrni sam, Bog mu daj mnogo let 1
(Gleda čez plot.) Vronica, Martinka! Kje li tičita?
4*
52
Šli sta nemara v gozd. (Kliče v gozd.) Vronica! (Odmev.)
Nič ni glasa.
Martinka ! (Odmev ) Škoda časa. K njima grem. — Ne, če bi ji zgrešila? Tu pač počiti smem. (Sede, toda prčcej zopet skoči ua noge.) Kaj li bi storila ?
K dragi mi Vronici Luka dojdč skesan, Spet pbgled nanj se uprč mil njen in srčan! (Posluša.)
Koraki? Ne to je bil skrjanček, Zdaj poje, poje, da sreč igrži mi! (Poje.)
Pevaj, ptiček, spev glasan, Oj, spev glasen ! V travi cvet je rosen vstal, Vzbudil ga je beli dan, Oj, beli dan 1
Glasno, jasno poj, skrjanček, Da cveticam mine spanček!
Vstani, krasno solnce nam, Oj, solnce nam! Bog otvoril je neba Okenca in srca hram, Oj, srca hram ! Rado bi vzletelo v svet Sanjat, vriskat, glasno pet!
(Ozrč se na desno stran).
Glej, Matevž, Luka in naš gospodar!
53
Osmi prizor*.
Prejšnja. Okolo plota pridejo Matevž z Luko, oče s Tomo, sosedje in sosede.
Matevž.
Tu stare je Martinke dom, V njem Vronica prebiva zdaj.
Luka.
Oh, torej tu živi skrivaj!
Tomo.
Ko te uzre, mini jo dvom!
Barbka.
Če le dojdš! Mogoče, Da v gozd sta šli iz koče.
Zbor.
Odtod ne idimo, Saj vender vidimo, Če kosa se vzdrži, Ko v kamen prileti.
Oče.
Kdaj ta prazna trma neha, Koliko se dela greha! Davno že bi več ne gledal Svojeglave hčere v hiši, Da nam Bog ni zapovedal: Grešnikom se greh izbriši!
54
Luka (skesano očetu).
Hišo sem vam onečastil, Vašo radost upropastil; Milostno ravnajte z mano!
Tomo (pomirljivo očetu). Glejte, prosi vas skesano !
Oce.
Bodi; vsega te odvežem, Da že vender mir dosežem! Kaj li za ta grešni svet Že prenašam dokaj let! Ko je hčer, brezumno stvar, Čustev vnel posvetnih žar, Da je stokala vsekdar! In to vse za tega Luko -Kakšno še učakam muko! Rad bi živel zložno v miru, Pa naj vse pripravim k piru; Na dvorišči krik in ples, Brenkanje in petje vmes . . . V babilonski zmedi hudi Dete imam v hiši tudi, Jokalo je vso to noč . . . Bog mi pridi na pomoč! Zdaj še tu naj stražim, Da ju potolažim, Za poljubek — Bog me vhruj! Bodi; vsega te odvežem,
55
Da že vender mir dosežem! Kot mučenec sem prebil nadlog, Vzemi jo, jaz rečem: Hvaljen Bog!
Matevž in zbor.
Odtod ne idimo, Saj vender vidimo, Ce kosa se vzdrži, Ko v kamen prileti 1
Tomo (stopi pred očeta).
Kar smo se zmenili
Kot možjč pošteni,
Zgodi, strijček mili,
Vam se v čast in meni!
Kar vas mdž je in žena,
Priče ste, kakd kesd
Svak moj Luka se, da svojeglav
Z Vronico ravnal ni prav 1
L.uka.
Pričajte, iskreno to ž.elim, Saj pri nji sam vere ne dobim!
Zbor.
Kar se tega tiče, Radi smo za priče!

56
Deveti prizor.
Prejšnji. Na levem brdu nastopi Vronica, za njo Martinka s košem.
Vronica (obstane, vzkrikne; radostno). Tu on !
Luka.
Tu ona!
Vronica (kkr najbolj ginjena zrise).
On šel je za menoj', Oh, vetider je še moj!
Luka (zmeden). Ti, Vronica! . . .
Vronica (razpnč roke in mu steče naproti).
Ti, ljubeč moj! Na vek sem tvoja zdaj!
Lutka (zmeden).
Oh! Nisem vreden . . .
Vronica (ga objame).
Tebi le živim, Zate le gorim!
(Hoče ga poljubiti).
Ltika (se umakne).
Ne, pusti me!
Vsi
(razven Vronice in Luke, osupli). Kaj to?
57
Martinka (začudena). Poljub dobil bi njen v pozdrav 1
Luka (.se premaguje).
Ne maram!
Oče.
Ta je tudi svojeglav!
Vronica (se jokaje obrne).
Oh, to gorjč!
Martinka.
A saj si vender htel poljub imeti! Matevž.
No, krasno spravo moral sem uzreti! Oče (razljučen Luki).
Kaj ? Menda rad od nje bi sel ?
Tomo (takisto). S teboj sramoto bi imel?
Oče.
Kaj res miru ne bo mi v hiši? Tomo.
Kaj dž o meni, kdor to sliši ?
5 «____
Vsi
(razven Vronice in Luke).
Kaj zatb si sklical nas, Da ti bode krajši čas, Ko zasliši ves te svet, Da se ž njo prepiraš spet ?
Luka
(proseče in odklanjaje objame Tomo, ohrabri se in se skesano približa Vronici).
Oh, Vronica, vem, da sem bil zločest, A sam prebil globoko sem bolest; Oh, k tebi sem priščl skesan, Da zvedeli bi vsi ta dan, Kako na glas te prosim oprostila In vpričo vseh pravico tebi dam! Poljub sem htel, krivica to je bila, Zdaj se odrekam, zdaj ga nečem sam 1
Vronica (živo).
Bil si v pravici!
Luka (iskreno). Ti le prav si dela!
Vronica.
Jaz se udam!
Luka (skesano).
Jaz se udam ti rad!
59
Vronica (ljubeče). Htel nisi zlega!
Luka (iskreno). Dobro stvar si htela!
Vranica,
A ti še boljšo!
Luka (blažen).
Boljšo ??
Vronica.
Tisočkrat!
(Vronica in Luka si ognjevito stečeta naproti, srčno se poljubita, primeta se za roke in stečeta zadi s pozorišča).
Barbka. Martinka. Oče. Tomo. Matevž. Zbor (živo gledajo za Luko in Vronico).
Sprava je dognana,
Žalost je končana,
Nji je drag, njo ima rad —
Dobro, dobro tisočkrat!
Zavesa pade.