Slovo
Kadar otožni pride čas jeseni,            Globoka tuga vselej  me obhaja,
 Umira po naravi bujno cvetje;       Ko od vasi poslavljam se domače, Kar pomlad nam rodila,  kar poletje,      Kadar v tujino moj  korak odhaja.
Uklanja kosi smrtni se iekleni.
Oko  v bolesti ob slovesu plače,
Nakrat veselja jesen   nas  opleni:             Srce  nevzdržno  me  ostati  sili
Potihne po goSčavah jarno petje,            V tihoti ljubeznivi,  v vasi niili. Na iug za ptičem ptič odletel spet ie.                                  
Na jug,  kjer sever ne vrši sneženi.