Novičar iz domačih in ptujih dežel. Dr. Toiiianov govor v zbornici poslancev 13. dne t. m. Zdaj stoji pred nami vprašanje: kako se z Ogri poravnati? Mi zastopniki kraljestev in dežel, ki so ta-stran Litave, se lotujemo velike, težke in prečudne naloge, narediti postave, po kterih bi se imele zadeve med deželami ta- in unstran Litave mirno poravnati, in glej — pred nami stoji že izgotovljeno in dokončano delo, delo ogerskih sedeminšestdesetakov, ktero je naš presvitli cesar, kakor ogerski kralj, že s prisego potrdil. Ta naša naloga in ta naš stan je zdaj prečuden in skoraj neizrekljiv. On tirja od nas, da sami sebe popolnoma žrtujemo; on tirja, da zatajimo svoje prepričanje, da damo slovo svojim vtrjenim politiškim mislim, da se odpovemo pravici ravnati po svojem mnenji, ako želimo, da se dožene poravnava z Ogri. V takem stanu jemljemo danas v roke prvo vprašanje ogerske poravnave, — vprašanje o delegacijah, ktere so po mojih mislih poslednji del ustavne premembe in bi ravno to morale biti tudi gled6 na ogerske poravnave; ker ravno delegacije vežejo še to skupaj, kar se je razdružilo; one so edino vezalo dveh razdruženih delov našega cesarstva. V adresni debati sem povedal, kaj da mislim o predelavi ustave, ktere najpoglavitniši del je po mojih mislih osredni zastop vseh kraljestev iz dežel ta- in unstran Litave; povedal sem, kaj da je moja misel o poravnanju z Ogerskim samo ob sebi in glede na za-stope za to opravilo prav za prav opravičene. Tedaj zavračaje na to, kar sem oni čas govoril, opuščam danes vse daljne negacije ter kar prestopam h delegacijam, da jih pretehtam, —da pretehtam predlog do-tičnega odseka, pa tudi vladni predlog, ki zadeva dele-gacije. Ne da bi se mi zdelo, da je treba, temuč le zato, ker sem nektere ugovore slišal, memogrede opomnim, da to, da se je dal vladni predlog odseku v pretres, ni moglo nikakoršnega druzega namena imeti, kakor ta, da odsek ta predlog presodi, zboru o njem poroča, ter mu predloge stori. Iz tega po takem, ker je v pre-narejeni ustavi §. 11. črki o) naredba storjena, da ima državni zbor pravico staviti opravilni red za delegacije, se more sklepati, da se nikomur ne sme kratiti pravica, da o delegacijah popolnoma svobodno svojo misel izreče in se prost po svoji misli ravn&; to pa meni tem menj, ker sem zoper to naredbo glasoval, ktera vrh tega tudi še ni sankcije (cesarjevega potrjenja) dosegla. Omenjeni odsek za prevdarek ustave je več storil, kakor je bila po vladnem predlogu njegova naloga. On je najpoprej ustanovil, ktere zadeve so skupne obeh delov cesarstva, in to se je moralo zato najpred zgoditi, ker mora obseg splošnih zadev na tanko in razločno zaznamnjan biti, predno se more o delegacijah kaj govoriti. Kar se tiče obsega in obstoja skupnih zadev, jih ne mislim presojevati. Jez se le poprimem te gotove resnice, da zadeve, ki so v odsekovem poročilu za skupne spoznane, so take, da p o o k-toberski diplomi in februarski ustavi pred širji državni zbor spadajo. V ti neovrgljivi resnici tiči poglavitna reč in tudi kazalo, kako naj se prihodnjič skupne zadeve obravnavajo, in kdo naj delegacije voli. Če hočemo pričujoče ustavno vprašanje prav rešiti, se mi zdi, daje treba najpred na dvojno vprašanje odgovor dati. Prvič: kteri zbor je dozdaj imel pravico postave dajati o splošnih (skupnih) 391 zadevah? in drugič: kteri zastop je dosihmal poslance v ta zbor volil? Pričujoči postavni predlog odgovarja na ti vprašanji v §§. 6. 7. in 8. — V §. 6. je izgovorjeno načelo, da imata pravico o skupnih zadevah postave dajati ogerski deželni in naš državni zbor. Iz tega načela se dalje izpeljuje to, da imata ta dva zbora tudi pravico za spolno vanje teh pravic delegacije (poslanstva) postavljati in da morata imeti tudi pravico , poljubno poslance v te delegacije voliti. Poslednjič pa pride odsek po ti poti do breznačelnega konca, da svetuje nekaj poslancev voliti po poslancih posamnih dežel iz svojega krdela, in nekaj pa iz celega državnega zbora. Prvo vprašanje je važnejše in drugo je le nasledek prvega, in če je odgovor na prvo vprašanje napačen, mora iz njega tudi napačen nasledek izhajati. (Konec prihodnjič.) Zbornica poslancev v državnem zboruje 13. dne t. m. začela obravnava o delegacijah. Da vsak bralec ve, za kaj gre v teh obravnavah, naj povzamemo še enkrat, kar smo že večkrat omenili, to-le: Naše (avstrijsko) cesarstvo je zdaj razcepljeno na dve polovici; Ogri pravijo, da med njih kraljestvom (v ktero hočejo zajeti tudi Erdeljsko, Hrvaško in Slavonsko) in pa med druzimi deželami našega cesarstva dela reka Litava mejo. Da se pa vendar še s tenko nitko drže s temi deželami Avstrije skupaj, so ponudili nektere postavodajalne reči nam drugim, in te reči velikodušno (!) imenujejo skupne zadeve, — in te skupne zadeve naj se po njih volji obravnavajo v skupnih zborih, v ktere oni pošljejo svoje poslance, naše druge dežele pa tudi svoje, in ti zbori se imenujejo delegacije ali poslanstva. Za te delegacije je tedaj bila obravnava v zbornici poslancev, ktera se je začela 13. dne t. m. Odsek, ki je dobil vladni predlog v roke, da se najprej med seboj posvetuje in potem vesoljni zbornici predloge stavi, je vladni predlog nekoliko prevrgel. Vlada je namreč — še nekoliko v federalističnem smislu — svoj predlog tako osnovala, da naj zbornica poslancev voli svojih 45 poslancev, ki imajo iti v delegacije, tako, da zastopniki vsake dežele volijo izmed sebe svoje poslance; zbornica gosposka pa svojih 15 iz vse zbornice. Centralistični odsek, kteremu je trn v peti, da volijo zborničarji vsake dežele za-se, pa ne vsa zbornica skupaj (ker po tej volitvi bi spet nemški cen-tralisti gospodovali v delegacijah) je, (ker več ni mogel, sicer bi bili Poljaki kopita pobrali) odkrehnil od vla-dinega predloga 4 poslance in nasvetoval, naj se jih le 41 voli iz posameznih skupin, 4 pa naj volijo iz cele zbornice. In o tem se je začela obravnava. Gosp. dr. Toman je prvi besedo poprijel in v temeljitem govoru volitveno pravico v delegacije branil deželnim zborom in konečno rekel, da po svojem notranjem prepričanji tudi za vladin predlog ne bo glasoval, ampak da le sila ga utegne primorati. (Spredej je poslovenjen celi Tomanov govor). Govorilo je v splošni razpravi še mnogo poslancev in centralisti in dvalisti so se tako trgali med seboj, da je bila groza. Hujših priimkov, kakor jih je v teh govorih dobil dvalizem iz ust centralistov, jih ni dobil še nikoli, in hujših litanij, kakor so jih dvalisti brali centralistom, jih ti še menda niso slišali. In naposled so vendar glasovali, kakor je hotel državni kancelar Beust. Te ravno oni prečudni stan, v kterem se preroruje naša Avstrija! Zmiraj mirna „Reform" piše o „delegacijah" to-le: „Gro-tovo je, da delegacije takošne, kakor jih bo zdaj naredil državni zbor, ne bojo po volji niti takraj niti un- kraj Litave; pravično vprašanje je: ali se bojo delegacije take skazale, da bojo obstale. Vendar je mogoče,, da se na podlagi federalističnega delegacijnega principa kaj boljega izcimi, kar bo po volji vsem narodom. To, kar nasproti centralisti hočejo, nikakor ni mogoče, in če ta stranka ne bode nehala hre-peniti po nemogočem, pokopala bode Avstrijo samo." — Kralj pruski je odprl državni zbor z ogovorom, v kterem svetu obeta mirne čase; čudno se vjemajo te besede z oboroževanjem pruskim in s tem, da se fran-cozka vlada na vso moč na boj pripravlja. Cesar Napoleon sklicuje vladarski shod (kongres), ki bi pogasil ogenj, kteri tli pod žrjavico; al malo je upanja, da se spravi zaželjeni kongres na noge. — Turška vlada je poskušala napraviti na Kandii mir, al zastonj* Kandioti niso mogli Turkov predloge odobriti. Boj se je zato zopet vnel in Kandioti so v prvi bitvi Turčine nabili. 392 # 39$ Dr. Toiuanov govor v zbornici poslancev 13. dne t. m. (Dalje.) Jaz hočem tedaj najpred prevdarjati: ali je res, kar odsek v §. 6. trdi, da imata v skupnih zadevah ogerski deželni in naš državni zbor pravico postave dajati, jaz hočem prevdarjati: ali je res to v ustavi utrjeno ali pa ne? — Že pred sem rekel, da obravnava skupnih zadev po februarskem patentu in po oktoberski diplomi gotovo spada pred „širji" državni zbor. Ta pa se nikdar ni sešel, ker se nikdar niso sešli poslanci kraljestev in dežel ta- in unkraj Litave. Ako se je pa ožemu državnemu zboru kadaj izročila obravnava takih reči, ktere slišijo le pred „širji" državni zbor, se je to vselej le na posebno povelje vladarja zgodilo. In ker se je to moralo na posebno povelje zgoditi, zato je ravno jasno kot beli dan, da ima le ,,'širji" državni zbor po oktoberski diplomi in februarski ustavi pravico skupne zadeve obravnovati. Danes še misliti, da se bo širji državni zbor kedaj sešel, bi se reklo delo od konca začenjati, in kdor bi bil še te misli, moral bi sedanji posvet pri miru pustiti, in oziroma ogerske poravnave zopet trditi, da so Ogri svojo ustavo s puntom zapadli. Da bi se širji zbor sešel, ni mogoče več misliti. Pričujoči zbor pa po februarski ustavi ni tisti, kteri bi imel pravico obravnovati skupne reči, ki zadevajo kraljestva in dežele ta- in unstran Litave. Sedanji naš zbor tudi glede na delo ogerskih sedeminšestdesetakov ne more biti opravičen, o skupnih zadevah postave da- jati , kar bom pozneje posebno iz 28. člena tega dela dokazal. Pa Če tudi stopim na odsekovo mesto, moram ravno trditi, da pričujoči zbor nikakor ne more imeti pravice o skupnih zadevah zapovedovati; ker ravno odbor sam pravi, da delegacije stopijo na mesto šir-jega državnega zbora, in sicer zato, da bi one obravnovale tiste zadeve, ki so skupne kraljestvom in deželam ta- in unstran Litave. Prvo vprašanje je tedaj po odseku v §. 6. napak razsojeno. Pravica v skupnih zadevah postave dajati tedaj ne gre pričujočemu zboru. Pa ko bi bilo to, kar odsek trdi, tudi res in ustavno, še bi se ne smelo sklepati, kar odsekov predlog izrekuje, da ima le ta zbor pravico, poslance v delegacije voliti, ali da ima zastran take volitve le on pravico zapovedovati. Po dozdaj obstoječi in še celo po prenarejeni ustavi volijo deželni zbori poslance v državni zbor. Ce je toraj ta zbor v resnici le oži zbor — širji ne more biti, ko bi si tudi pravice širjega prilastoval — tako sledi iz tega, da tisti zbor, ki obravnava skupne zadeve, mora iz deželnih zborov svoje poslance dobivati, ker take poslance voliti imajo le deželni zbori po ustavi vtrjeno pravico. Ako postavimo sedanji zbor tudi za dediča nekdanjega širjega zbora, se ta pravica ne sme tudi na volitev raztegovati, ker je v ustavi in oktoberski diplomi razločno izrečeno, da se poslanci osrednih zasto-pov iz deželnih zborov nabirajo. Tedaj je jasno dokazano, da je vodilo, ki ga je odsek v §. 6. na čelo svojega predloga zapisal, zoper ustavo, da so nasledki, ktere iz tega načela izvaja, tudi zoper ustavo in da bi se deželnim pravicam strašna krivica zgodila, ko bi jim kdo pravico kratil, poslance v delegacije voliti. Tudi odsek se ni mogel te misli popolnoma znebiti, je ni mogel čisto zavreči, temuc jo je posredno v svojem poročilu posebno pa oziroma na vladni predlog za resnično spoznal. Ce je pa taka, kako je bilo potlej mogoče, da je odsek mogel svetovati, da bi se poslanci v delegacije morali drugače voliti kakor po deželnih zborih. Kdo bi si upal trditi, da bi o tako važnih zadevah priležnost (oportunost) smela načela namestovati. Ako bi si kdo upal, iz kakoršnega koli vzroka to najvažnišo deželno pravico deželam kratiti, bi tako samostojnost in osebnost (individualnost) dežel veliko hujše ranil, kakor če bi kako drugo v samoupravstvo spada-joČo pravico deželam odrekel. In vendar se je v poročilih in v očitnih sejah od vseh strani slovesno izreklo, da nikdo ne namerava deželnih pravic poškodovati, če bi bile tudi še tako malo vredne. Le vzemite deželam pravico, svoje poslance v osredni zastop — v delegacije — pošiljati, in jaz sem prepričan, da bo to vaše delo kraljestva in dežele vnovič žalilo in nezadovoljne storilo, in če morebiti s tem en most naredite čez Litavo, si bote pa veliko mostičev za hrbtom podrli, ki peljejo iz posameznihkraljestev in dežel v naše središče. Jaz pa mislim, da so tudi ti mostiči potrebni, če vas je volja kadaj tudi na ti strani Litave narediti mir in porazumlj enje. Se cel6 Ogri so to pravico kraljestev in dežel spoznali in so v delu svojih sedeminšestdesetakov v 25. členu za poglavitni pogoj to postavili, da morajo tudi druge dežele in kronovine Njih Veličanstva resnično vlado imeti, in da oni hočejo le z ustavnimi zastopi teh dežel v daleko stopiti in z njimi dalje obravnovati. Le z ustavnimi zastopi druzih dežel obravnovati, to je bila toraj poglavitna ogerska pogoja. (Kon. prih.) 404 Iz državnega zbora. Dr. romanov govor v zbornici poslancev 13. dne u. m. (Konec.) Dovolite gospod predsednik, da smem brati iz dela ogerskih sedeminšestdesetakov besede, ki to reč zadevajo. (Predsednik: Mislim, da tega nihče ne bode branil.) Poslanec dr. Toman (bere): „Druga poglavitna pogoja je ta, da se ustava tudi v drugih deželah in krono vinah Njegovega Veličanstva resnično vpelje, ker more Ogersko le z ustavnimi zastopi teh dežel v ka-koršnih koli skupnih zadevah v dotiko se podati, in ker je tudi Njihovo Veličanstvo želelo zato obravnavo skupnih zadev prenarediti, ker je ono tudi drugim svojim deželam ustavne pravice dodelilo in se toraj ne more ozir skupnih zadev ustavnemu upljivu teh dežel ogniti." Ogri so toraj razločno izrekli, da je to njihova poglavitna pogoja, da se s tastranskimi deželami le tedaj v obravnavo podajo, Če se ustavnost tastranskih kraljestev ia dežel spozna in vtrdi, in ustavnost sedanje vprašanje zadevajoča obstoji ravno v tem , da ustavni deželni zbori svoje poslance v delegacije volijo. Saj sami Ogri popolnoma razločno pravijo, da hočejo le z ustavnimi zastopi tastranskih dežel v dotiko stopiti. Tega bi pa gotovo ne bili izrekli, ako bi bili na naš državni zbor mislili. Oni bi bili naravnost povedali, koga da mislijo in bi gotovo o zastopih ne bili govorili. Ravno to nam pa tudi 28. člen na znanje daje. Ta se glasi (bere): „Ozir tistih splošnih zadev, ki ne spadajo edino v vladno področje, Ogersko ne spozna za potrebno ne popolnega državnega zbora, ne kakega dru-zega kakor koli imenovanega skupnega zbora, in se nikakoršnemu ne podvrže." Iz teh besed je menda lahko posneti, da Ogri po besedah svojega sedeminšestdesetaškega dela, ktero je že s prisego potrjena postava postala, našega državnega zbora nikdar niso za takega spoznali, kteri bi imel pravico, te reči obravnovati in o njih sklepe delati , ga niso za takega spoznali, kteri bi sploh imel pravico, v skupnih zadevah postave dajati. Ako bi bila njih misel drugačna, ne bi bili mogli tako govoriti. Ako bi mi hotel kdo ugovarjati, da 28. člen nadalje tako-le govori (bere): „Ogersko se tega trdo drži, da se morajo na eni strani dežele ogerske krone skupaj, na drugi pa vse druge dežele in kronovine Njegovega Veličanstva skupaj kakor dva posebna in enakopravna (paritetna) dela spoznati, kakor je to tudi Njegovo Veličanstvo v previsokem stolnem govoru izreklo, da je pragmatična sankcija začetek in zveza vseh kraljestev in dežel." Kdor bi kaj takega ugovarjal, mu rečem, da, če je to tudi resnično, vendar iz tega ne sledi, da bi Oger-ska mislila, da morata oba dela ozir delegacij in zlast ozir volitve v delegacije iz svojih osrednih zastopov, to je, iz našega državnega zbora in iz ogerskega deželnega zbora svoje poslance v delegacije voliti in da bi bil kteri teh zborov opravičen v skupnih zadevah postave dajati. 28. člen pravi naravnost, da se skupnost obeh delov cesarstva na pragmatično sankcijo opira. Pragmatično sankcijo pa so kraljestva in dežele samostojno posvetovale in sprejele. 28. člen ni druzega kakor le kratek načrt dvalizma. Res je, da se 29. člen glasi (bere): „Po tem načelu paritetnosti naj izvoli na ogerski strani ogerski zbor iz obeh zbornic deželnega zbora delegacijo obstoječo iz gotovega števila zbornikov." Ako bi kdo hotel iz tega člena sklepati, da moramo tudi mi tastran Li-tave iz obeh zbornic državnega zbora svojo delegacijo voliti, takemu rečem, da prvi stavek 29. člena, ki za poprej omenjenem sledi, tako misel ovrže. Ta stavek se takole glasi (bere) : „Ravno tako naj izvolijo tudi ostale dežele in kronovine Njih Veličanstva na ustavni način delegacijo, ki bo ravno toliko udov imela. Mislim, da sem dosti na tanko razložil, kteri da je ta ustavni način. To je namreč tisti način, po kte-rem seje volil osredni zastop, dozdaj širji državni zbor, na čegar mesto imajo delegacije stopiti, ktere morajo toraj tudi iz deželnih zborov dobivati svoje poslance. Pa še to. Kdor bi trdil, da se iz 28. in 29. člena * 405 kaže, da hočejo Ogri centralistično svojo delegacijo voliti, ta naj pogleda 69. člen, kteri pravi (bere): „Kako in koliko poslancev da bojo ogerski kroni pridružene dežele po le-tem sklepu v delegaciji imele, to se bo pozneje ustanovilo." Te besede menda saj dosti jasno povejo, da tudi na Ogerskem ne mislijo centralistično, ampak iz deželnih zborov voliti, ali saj toliko je prav gotovo, da še ni izrečena centralistična volitev, temuČ je trojedni kraljevini in Erdelju še pravica pridjana, da znata iz deželnih zborov poslance v delegacijo voliti. Iz dela ogerskih sedeminšestdesetakov tedaj se nikakor ne more sklepati, da bi se naša delegacija morala iz državnega zbora voliti in sicer iz njegove celote. Pač pa je ravno nasprotno očitno, namreč da je tudi deželam Ogerskemu pridruženim pravica prihranjena, svoje poslance v delegacijo posebej voliti. Pa, če bi tudi v delu ogerskih sedeminšestdesetakov o tem ne bilo nobene besede, prašam vas, moja gospoda, kakošno pravico imajo Ogri nam zapovedovati, kako da naj mi svojo delegacijo volimo, in v kaj takega se menda tudi oni ne želijo vtikati. Jaz bi rekel, gotovo da ne. Ako bi delo sedeminšestdesetakov o volitvi nič ne govorilo, kakor le to, da naj se delegacije volijo, bi se moralo to prašanje tako razsoditi, kakor sem poprej razložil. Ogri pa so vendar to poglavitno pogojo pristavili, da mora ustavnost tudi tastran Litave obveljati. Ce se pa delo ogerskih sedeminšestdesetakov za propo-zicije ene strani priznava, če se ustavni odsek in vlada tako skrbno po njem ravnata, se pa res moram čuditi, da ni visoka vlada za silno potrebno spoznala, da bi bila v svoj predlog ozir volitve v delegacije take naredbe sprejela, ktere bi se bile z delom ogerskih sedeminšestdesetakov popolnoma vjemale. In te naredbe bi bile tudi tostranske dežele zadovolile, ker bi bila tem kraljestvom in deželam pravica dana, svoje poslance v osredni zastop — v delegacije — voliti. S tega, kar sem dozdaj govoril, je lahko posneti, da se ne morem pridružiti ne odsekovemu ne vladnemu predlogu. Ce pa vendar rečem, da vladni predlog saj v načelu pravo in ustavno pravico kraljestev in dežel spoznava, — če hvalim saj dobro voljo vladnega predloga, pa tega nikakor ne morem o odsekovem predlogu trditi, tega marveč moram kar naravnost zavreči. V odsekovem predlogu ne najdem nikakoršnega načela, tudi ne oportunosti, ne politiške previdnosti, temuč golo samovoljnost, ktera tje v božji svet veleva, tako in tako se mora voliti! Ali kadar gre za važne imenitne politiške reči in zadeve, se ne sme ravnati, kakor bi bilo komu ravno pripravno. Mešanica, ki navdaja čez in čez odsekov predlog, menda vendar ne more biti znamenje prave ustanov-nosti; saj na dva načina ob enem voliti, vendar oboje ne more ustavno biti, posebno pa ne, ker sem dokazal, da sta oba načina volitve, kakor ju odsekov predlog priporoča, zoper ustavo. Ako je res, kar je gospod poročnik odsekov rekel, da delegacije nimajo ne iskre življenja v sebi; — ako je res, kar je on trdil v odseku — kar si pa skoraj ne upam tukaj izreči — da so delegacije pankert: mislim, da ta misel posebno iz mešave raznih načel izhaja , po kterih bi se moralo voliti. Mislim, da imajo začetniki takih volitnih teorij posebno pravico, take volitve s pankerti pitati. Ako je pa visoka vlada ozir delegacij pravo načelo spoznala, ako je spoznala, da imajo le kraljestva in dežele pravico, poslance v osredni zastop, v delegacije pošiljati, bi človek tudi res želel, da bi bila ona spoznano pravo načelo tudi v resnici speljala, in gotovo bi se bila prepričala, da bi bilo to srečne in pomirivne nasledke imelo. Izpeljava tega načela bi bila naredila mnogo mostov iz središča v posamezna kraljestva in dežele tastran Litave. Vredno bi bilo to reč poskusiti. Saj ima sadanja pa tudi vsaka avstrijska vlada to nalogo vsem delom cesarstva, vsem kraljestvom in deželam, vsem narodom voljo spolniti, kolikor je le mogoče in ne kvari edinstva mogočne države. Ako bi bila vlada videla, kako so se v odseku gospodje , nemški češki poslanci s svojimi sorodnjaki in politiškimi prijatli spodnjo avstrijskimi poslanci za enega samega poslanca v delegacije trgali, po tem bi bila ona gotovo spoznala, da se ni lahko pogoditi, kadar se boj za načela vname, in da tudi mi svojih načel tebi nič meni nič ne moremo zapustiti. Treba je dobro prevdariti, da nam ne gre samo za to, da imamo enega ali pa dva poslanca več ali manj, temuč nam gre zdaj za najimenitniše pravice, ktere dežele imajo, kterih ravno zato prostovoljno ne bomo za-vdali in jih tudi zavdati ne smemo. Ako tedaj to reč dobro in na tanko prevdarim, tudi za vladni predlog ne morem z notranjim in prostim prepričanjem glasovati. In le zato, ker bi me znale okoliščine siliti, bi se moglo zgoditi, da dam vladnemu predlogu svoj glas, to pa le zato, da bi število tistih, ki bojo morebiti enako glasovali, veče postalo in bi tako saj tista misel zmagala, ktera je resnici in pravici bliže, kakor odsekova misel. Predno pa rečem poslednjo besedo, bi še rad nekaj povedal, kar mi težko na srcu leži. Kar mislim povedati, stoji v odsekovem poročilu in so besede, ktere zdaj za svoje spoznam. To namreč, „da naj odgovor za vse to in za vse te obravnave in poravnave tisti na svoje rame vzamejo, kteri so tiste zakrivili in dogovorili." Vrh tega pa že danes še to prestavim, da če že danes pri delegacijah odgovor na druge rame odrivamo , se bo moralo to še veliko krepkejše zgoditi, kadar pridejo v poravnavi z Ogri denarne in gospodar-stvene reči na vrsto, ktere so že skovane in bojo v malo dneh ležale pred našimi očmi, mi pa bomo pred njimi stali z glavami majaje in težko težko Avstriji mogočnost in srečo prerokovaje.