SI
Miroslav   Košuta
Si, ko tkeš šepetanje trav v svileno omamo,
ki z njo odevaš telo,
si, ko naju prerašča nemir strasti,
ko se — eno —
razdajava zemlji in času.
Si, ko se v valovili povračaš na prod življenja
in me odnašaš vase,
(morske zvezde si mi naplavila v oči, da bi pozabil nebo)
si, dokler se predajam umiranju,
ujet v izvenčasju.
Potem se vračam na izlizano obalo
in pozabljam, da si,
in ne pomislim,
da se nekega dne ne bom vrnil.
438