Štev 36.
Cena edne številke dinar
Poštnina v gotovčini plačana.
7. septembra 1924. Leto XI.
Glasilo Slovenske Krajine
Prihaja vsako nedeljo.
Cena Novin na celo leto je: doma 20., v Ameriko 80 Din. Cena Marijinoga Lista na celo leto je: doma 10 Din., v Ameriko 50 Din. Novine prihajajo vsaki tjeden, M List vsaki mesec Naročniki M. Lista dobijo kalendar brezplačno, naročniki Novin pa za polovično ceno, letos za 5 Din. Rokopisi se ne dajo nazaj. Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali opravništvo Novin v Črensovce, Prekm.
„Vredništvo i opravništvo Novin je v Črensovcih, Prekmurje“.
Vrednik Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črensovcih.
Oglasi, (inserati) se tüdi sprejmajo. Cena ednoga kvadratnoga centimetra za ednok en dinar za večkrat popüst. Cena malih oglasov je do dvajset reči 5 Din., više od vsake reči pol dinara. Med tekstom je cena oglasov cm2 dva dinara v „Poslanom“ tri dinare. Ki naroči ¼, ½ ali celo stran, dobi 25% popüsta za edno objavo, za večkratno več. Takso za vse oglase plača opravništvo „NOVIN“.
Desetletnica smrti † dr. Ivanóczy Franca aug. 17. pri Sv. Bedeniki.
Pomen slavnosti.
Stari pregovor pravi, ka nezahvalen človek ma vse hüdobije vsebi. 1 te pregovor je istinski. Nezahvalnost je nekaj tak grdoga, ka zamaže vse lepote na človečoj düši. Če je što ešče tak čisti, Pobožen, ponižen, zgübi vse poštenje pred svetom, če ga zamaže nezahvalnost. Kljub najlepšim jakostam ga sréča na vsakšem vogli te nečasten Pozdrav: nezahvalen božnjak. — Slovenski narod starodavne Slovenske Krajine se ne mogo zamazati z nezahvalnostjov. Svojega voditela, büditela, dobročinitela desetlnico je obhajao s takšov slavnostjov, kakša more samo iz najbole zahvalnoga srca privreti. 1 gda je ž njov potisno pečat poštenosti na svoj narodni značaj, je zbüdo v nas vüpanje najlepše bodočnosti. Zahvalen narod ne more prejti. Narod, ki z zahvalnov ljübeznostjov obima špomin tistih, ki so ga ljübili, bo ostao, mora obstati. Takši narod je plodna zemljá, štera bo rodila samo dober sad.
To je prvi pomen slavnosti. Drügi je oživotvorenje Ivanoczyjovoga düha okoli njegovoga groba. Živo je i trpo je pokojni samo zato, da naš narod ostane krščanski i slovenski. Vnogi jezeri, ki so s svojov krščanskov düšov i s svojim slovenskim srcom ovih njegov grob, so živ dokaz, da pokojni ne je živo zaman. Njegov kriš je prineso vstanenje našemi ljüdstvi. Vsi, ki so prišli na slavnost, so prinesli sad k grobi, sad tistoga semena, šteroga je sejao pokojni.
I tretji pomen, šteroga si je slavnost pred oči postavila, je bio, da i v bodočnosti potrdi v našoj gospo di tak kak v prostom našem človeki lvanóczyjov düh. 1 ka se te namen bo gotovo dosegno, je trdno naše vüpanje, bi pravili, je neomahlivo naše Osvedočenje. Tisti jezeri, ki so na eden jedi ni glas „Novin“ napunili b nešče k sv. Bedenika, nam kak sunce svetlo i vroče posvedočijo, ka so punizIvanoczyjovim dühom,i ka toga bodo tüdi vcepili v poznejše rodove. Ta svecka gospoda i dühovščina, ta mladina, to dijaštvo, ti stariši, ki so na toj lepoj gorici naših slovenskih Goric zadišali z rožami Zahvalne ljübezni, so porok, da Ivanoczvjov düh nikdar ne zamere v Slovenskoj krajin!.
Pa glejmo zdaj petek slavnosti.
Priprave na slavnost.
Laní smo šteli to slavnost obhajati. Naša Slovenska Šolska mladina se je čütila v prvoj vrsti pozvana na to, da svojemi prijatelji plača dug zahvalnosti. Ali V. katoličanski shod v Ljubljani ne je dopüsto, da bi se slavnost vršila lani, ar smo Vnogi romali na to lepo versko prireditev. Ostala je tak slavnost na letos. Šest tjednov pred njov smo določili dnevni red i se začeli pripravljati. Oprosili smo krsčanska drüštva, naj nam javijo, če se ščejo slavnosti vdeležiti. Naznanili so nam svoj Prihod žižkovski i bogojanski Orli. Za tem smo oprosili pevska drüštva, naj se zglasijo. I ‘zglasili so se: beltinski", žižkovski, bogojanski i eden del črensovskoga. Cankovski i tišinski
sta se tüdi oprosila, ali ne sta sprejela ponüdbe, prvi zato, ar so Pesmarji bili v tüjini na deli, drügi pa zato, ar je te ne bio ešče zadosta vrejeno Poleg gornjih pevskih zborov se je pa javo za udeležbo naš dijaški i ešče žižkovski tamboraški zbor. Začelo se je zdaj včenje. V Bogojini je včio pesmare g. Bajlec visokošolec, v Beltincih g. F. Šprager nadvučiteo, v Žižkih šolske sestre, mesto teh pa sledkar v Črensovcih pod vodstvom Lütar Štefana nadučitela i g. Fr. Balažic, vučenika orglarske šole iz Odranec. Vse pesmare je potem sprobao sküpno g. Ferdo Šprager v Bogojini aug. 16. na navečer pred slavnostjov. Bilo je vseh vküp stodvajseti. Poleg pesmarov pa so se drügi tüdi pripravljali na slavnost. To so bili pred vsem naši Orli i Orliči z Bogojine i iz črensovske fare, pa dijakinje i šolarice iz beltinske, črensovske pa bogojanske fare. Od deklic, ki so vence plela i rože brale, štere so se lepe pozdrave včile, se tüdi ne smemo spozabiti. Posebno se pa moramo spominjati dve fari, ki sta najtesnej prirasli k pokojnoga srci z bedeničke i tišinske. Prva, ki je rodila pokojnoga i je čuvarica njegovoga groba, je lepo okinčala cerkev, pokopališče, ta drüga, ki je vidila njegovo delo i vživala sad toga, je pa bila Spodobna k ednomi koši roja, Šteroga vse Včele stojijo pod komandov matice i nosijo štera med, štera jarpe v koš i ga napunijo z bogastvom. Pod vodstvom matice g. plebanoša Krantza je tüdi koš tišinske fare si-pavao iz sebe včelice — farnike, ki so zletele po vence i rože ljübeznosti, da ž njimi oklajene na tihom grobi svojega dühovnika pastera pošepetnejo pokojnomi: tlačimo še tisto pot, po šteroj si nas vodo. Okoli Sedemsto tišinskih farnikov se je oki-tilo z rožami i prijavilo za procesijo k Sv. Bedeniki. — Vse dobre düše so se pa tak pripravljala na slavnost, da so pobožno molíle za lepo vreme. 1 ka ne zaman, svedoči to, ka smo slovesnost do konca lehko vöni opravili v najlepšem redi.
Zbiranje v Bogojini.
Bogojina je bila pri toj lepoj slavnosti, kak škegenj vu žetvi. V njo se je Spravo sad našega zavednoga, krščanskoga slovenskoga ljüdstva. Vse je privrelo na navečer slavnosti v Bogojino: pesmarje, Orli, Orlice, Orliči, tamburaši pa drügi gostje i udeleženci slavnosti z sosednih far, ki vsi so bili sprejeti od g. plebanoša i vrlih bogojanskih farnikov zaistino z popolnov ljübeznostjov. Najprisrčnejša .hvala bodi tű povedana za redko gostoljübnost g. plebanoši Bašša Ivani i vsem vrlim bogojančarom, ki ne samo ka so stan dali neštetim romarom, nego ešče hrano, da od ljübezni-voga sprejema na navečer niti ne gučimo. Tü se je vršila posküšnje pesem i telovadbe vu večérnih vörah. Po kratkom spanji pa se je ljüdstvo podalo v cerkev, več jih sprejelo sv. obhajilo za f Ivanóczvja düšo, i zatém se zbralo v procesijo i romalo z
venci i rožami obogateno k Sv. Bedeniki. Procesijo so vodili Orli z narodnov zastavov.
Sprejem pri Sv. Bedeniki.
Že v ranih, vöraj je brešček sv. Bedenika zgledao, kak mravljinjek. Vse je vrelo i šamrelo okoli cerkvice, narod za narodom je prihajao od bližnjih i dalnjih krajov, celo z Kobilja i od Grada. Vsem je valao Pozdrav napisan na slavoloki: .Bog Vas prineso" i vse je opominao napis slavoloka, šteri je med vratami pokopališča razprestirao svoje peroti, ka se tű dnes v špomin našemi velikomi moži bo nekaj godilo. Glasio se je naimre lepoga slavoloka napis etak: „Slava † dr. Fr. Ivanóczyi.“
Oltar v iz jaličovja napravljenom šatori i lepo očiščeno i okinčeno pokopališče je svedočilo, ka je mala bedenička fara vse mogoče včinila, naj kem lepše počasti Spomin svojega velikoga rojaka —dobrotnika i kem bole dostojno sprijme jezero jezerne goste. Predvsem so se pa trüdili pri kin-čanji i lepšanji gospa Ludovika Faflik, Süšico, Kálmán Daniel, Horvat Jožef, tajnik SLS, g. vučiteo i drügi. Vsem naj pri-srčnejša Zahvala, predvsem pa g. Faflik Ferenci plebanoši, ki so velikanske stroške i trüde na sebe vzeli i tak pripomogli, da se je slavnost tak sijajno posrečila.
V to lepo mesto je prišla prva bogojanske procesija. Jezeroštiristo düš je prišlo ž njov. Stavila se je pri križi na cesti, ki vodi k cerkvi. Sem so šli g. Klekl Jožef, vp. plebanoš pred njo. Tü so pozdravili romare, predvsem mladino, kakti živ, dozoreli sad dela f dr. lvanóczyjovoga i jo sprevodili v cerkev. Pri cerkvi je te že teliko naroda bilo zbranoga, kase teh 1400 ljüdi niti dosta ne poznalo. Za tov procesijov je prišla tišinska pod cerkvenov zastavov med popevanjom lepih cerkvenih pesmi. 1 toj so šli proti vp. pleb. Klekl Jožef, jo kratko pozdravili, blagoslovili i odvodili v cerkev. Prišlo je okroglo Sedemsto vrlih tišinskih farnikov na grob svojega nepozabnoga plebanoša i so prinesli rože, vence vu roki, rpso v očeh, a ljübezen, veliko, vročo ljübezen pa v srci za dar tistomi v špomin, ki je tak ognjevito ljübo nje i brano njihove pravice. S tov procesijov so prišli tüdi g. dr. Hohnjec Jožef, profesor bogoslovja i narodni poslanec z Maribora v drüžbi g. Antauera, tišinskoga nadvučitela. Tišinski g. plebanoš so mogli iti na Cankovo k blagoslavlanji novih zvonov mesto g. č. kanonika Slepec Ivana, ki so jih poslali mesto sebe na Cankovo, ar so doma z božov slüžbov bili zadržani. Po toj procesije se je začela predga i slovesna sv. meša, oboje vöne} pod milim nebom.
Svete meše i predga.
Sv. meše so so ob 7. začele slüžiti. Prvo so slüžili domači g. plebanoš, drügo Klekl Jožef, vp. plebanoš, trétjo Bašša Ivan bogojanski g. plebanoš. Lepo število domačih i zvünskih farnikov je pristopilo pri
2
NOVINE
7. septembra 1924.
teh sv. mešah k sv. obhajili i to darüvalo za † dr. Ivanóczyja düšo. — Gda je pa po prihodi tišinske procesije že narod napuno veliki breg okoli cerkvi notri do pokopališča, predvsem katoličanske, a tüdi do dvejezero evangeličanske vere spovedi, tak da smo ga nalteli do osem. jezero düš, se je začela predga. Predgali so nevtrüdljiv!' delavec v Gospodovih goricah, povsod poznan i priljübljen bogojanski g. plebanoš Bašša Ivan ;s svojov lepov predgov, štero niže objavimo, so posebno na našo mladino napravili veliki vtis i v joč spravili vnogo dobrih düš.
Po lepoj predgi se je začela slovesna sv. meša v šatori, štero so slüžili g. dr. Hohnjec Jožef, nar. poslanec, ministrerao je pri sv. meši mladenec Golob Janoš z Bogojine. Zvün jezero jezerne vnožine našega ljüdstva smo vidili pri njej tüdi zastopnike naše oblasti, inteligenco i dühovščino. Priromali so na slavnost: dr. Lipovšek Gašpar, okrajni glavar, njihov namestnik dr. Franc Bratina, referent za šume Hržič. Tü smo vidili tüdi g. upravitele, Mikuša iz Beltinec, Klimeka od Grada, Jelovška z M. - Sobote, dr. Goričana, zdravnika z G. Lendave, Džubana, ev. nadvučitelja z gospov vred z Križovec, Hari Leopolda, ev. bogoslovca z Panovec, Fabiana fin. komandanta z G. Petrovec. Počastili so slavnost tüdi g. Žandarmerijski major Sagadin Jakob s svojov gospov, grofica Ernestina Batthyanyi, domači g. vučiteo, Kontler Julij vidonski vučiteo i več drügih civilnih gospodov i dam. Med dühovščinov zvün gori imenüvanih smo vidili sledeče g. plebanoša Bednarik Rudolfa od Grada, Kühar Alojzija od Nedele, Prša Ivana od Sv. Sebeščana, nadale Hauko Jožefa Sobočkoga i Jerič Ivana ljutomerskoga g. kaplana. Naše dijaštvo je bilo punoštevilno zastopano, med njim Kolenc Franc, bogoslovec, Bašša Ignac, veterinar, Bajlec Franc, Stavbenik, visokošolca, gimnazijci, učite-ljiščniki, dijaki i dijakinje.
V globoko pobožnost vtopljeno je poslüšala osem jezerna vnožina sv. mešo, pri šteroj je popevao štiri glasno pod izvrstni vodstvom g. Šprager Ferdinanda, vučitela v Beltincih, iz 120 pesmarov stoječi črensovski—žižkovski—beltinski—bogojanski i dijaški zdrüženi zbor. Pesem se je milo glasila po lepih gorah i püstila v vsakom srci sled svoje lepote, Štero se je omehčilo i k Bogi zdignolo z zahvalnostjov za tistoga moža, ki nas je včio ljübili Njega i naš rod.
Sprevod na pokopališče.
Pevski zbor je po končanoj sv. meši začeo popevati lepo pesem, štero smo lani čüli prvič na V. kat. shodi v Ljubljani: „Povsod Boga.. I “ Med popevanjom te krasne pesmi se je Vila procesija na pokopališče. Najnaprej je Šla mladina, za tem drüštva, pevski zbor, dühovščina, oblast i za tov pa narod, keliko ga je moglo prostor dobiti na pokopališči; večina je zvünaj ostala, čeravno je ešče vso drevje okoli pokopališča puno bilo z pobožnimi gledalci. — Genljivo je bilo videti, kak nese zahvalen narod venec za vencom, šopek za Šopkom, rožico za rožicov proti grobi tistoga, ki je prvi začeo z vsem ognjom svojega plemenitoga srca braniti to zavrženo slovensko ljüdstvo.
1 med svetov mešov, i pri toj procesiji i na pokopališči i sledkar pri telovadbi so red držali gor ognjegasci iz Ivanec pod povelstvom g. Klar Jožefa. Tej jedini so se odzvali izmed ognjegasnih drüštev našemi pozvanji i so slavnosti bili zaistino na veliko pomoč. Zaslüžijo zato naše javno priznanje i globoko zahvalo.
Na pokopališči
je z genjenim srcom i suznimi očmi obdao v sam cvet spremenjeni lvanoczyjov grob zahvalen slovenski narod. Nemo, kak tužna
ptičica pri razdretom gnezdi i tiho, kak polnočna stopnja je poslüšao narod govor vp. pleb. i narodnoga poslanca, Klekl Jožefa. Zaistino žalno — zahvalno razpoloženje je kraljüvalo med ljüdstvom i v tak resnoj svečanosti se je hvalevredno, resno, plemenito držalo vse ljüdstvo brez razlike. O, vidili smo jokati še takše pri grobi, ki so pokojnoga mrzili v žitki. — Po govori, šteroga niže objavimo, je narod prinašao vence na že itak ovenčani grob. Prinešenih je dvajseti vencov, šestdesetšest polvencov (šopkov) i nešteto drobnih rožic. Prvi venec je položo vlč. g. Bašša Ivan bogoj. pleb. v imeni dühovnikov. Trak njegov je noso napis: „Rk. dühovniki svojemi sobrati, gorečniki za diko božo.“ Venec slovenskoga ljüdstva se je glaso: Slovensko ljüdstvo svojemi voditeli i braniteli njegovih pravic i te venec je z gorečimi rečmi vložila na grob mladenka Jerič Marija z Dokležovja v drüžbi Žižek Age iz Črensovec i Horvat Kate z Trnja. Bedeničke fare venec so položile deklice vnükice † cehmeštra Kanizsay Jolanka, Elizabeta i Lenkica. Na traki, šteri je koštao 250 Din. se je dalo šteti: Bedenička fara. — Venec dijakov, šteroga trak sta držale dijakinje Šprager Marica i Danica, je poklono bogoslovec Franc Kolenc. Govor, šteroga je meo pri toj priliki, se etak glaso: že nad deset let spiš v hladno] zemlji. Telo je zakrito, a düh Tvoj žive. Spomin Tvoj je živ. Vodnik, oča si bio prekmurskomi ljüdstvi v časi, kda je bilo zatirano vse, ka je bilo slovenskoga. Preganjan si bio, a ne si odnehao. Bojüvao si se, odpovedao se vsoj časti i Slavi, Štero so Ti šteli ponüditi i ostao med Svojim narodom, na Slovenskoj zemli, štero si lübo nad vse. Zahvalni smo Ti zato.. Iz zahvalnosti smo prišli na Tvoj grob tüdi mi prekmurski dijaki, ki se s ponosom imenüjemo za Tvoje sine, ar stopamo po Tvojih stopinja], nadaljüjemo delo, štero si Ti začno.
V znak za vse, ka si včino za blagor prekmurskoga ljüdstva, Ti polagamo venec s srčnov željov, da bo Tvoja slava večna.
Venec dijaški je noso te napis: „Od Tvojega düha vzgojeno in z njim napolnjeno domače slovensko dijaštvo.“ — Tišinske fare lepi venec je položila Martinec Anika z Petrovec z dvema pajdašicama. Pri polaganji venca je genljivo omenila deklička pokojnoga zasluge pri vodstvi düš tišinskih farnikov. V belo oblečene dekle z venci na glavi i s slovenskim trakom prek po ramaj, so napravile najlepši vtis na navzoče. Položili so zatem venec zahvalni pokojnoga, kim je dobrote delio, z napisom „Mentorju svojemu.“ Občine Gederovske venec je noso napis: „V spomin nepozabnomi dobromi Gospodi, občina Gederovci.“ Venec so položili še: Kmečka zveza z, Bogojine, Orliči, Orli, Šbül Mima z Petrovec, Gibičar Vilma i Škalič Veronika z Gederovec, Gergorec Otilija i Kos Terezija z Petanec, Horvat Marička z Tišine, Üllen Ana i Omar Vilma z Rankovec i drügi, šterih vseh iména ne nam je mogoče zvediti. Celo naprej eden den so že prinesle pobožne düše venec i nas prosile, naj ga položimo na grob, ar One zavolo velikih drügih poslov ne morejo biti nazoči pri slavnosti. Po polagali vencov je pevski zbor spopevao dve pesmi pri grobi: „ZBogom prijatelj" i„Vigred se vrne".
Zatem se je pa vršilo nekaj genljivoga i nepopisno lepoga. Tamburaški zbor iz Žižkov, stoječ iz šestih kotrig, je začeo igratistaro narodno pesem: „Sveto je drevo, sveti je križ, ki “vöni na poli tam stojiš." Po igranji jo je pa začeo popevati narod i tak je šlo to naprej, ednok se igralo, drügod pa popevalo i med tem popevanjom i igranjom pesmi, v šteroj je guč od sina dühovnika i njegovemirajoče matere, je narod romao k grobi i metao na njega rože, ga močao s skuzami zahvalnosti i venčao z ljübeznostjov svojega srca. Nepozabni, ljübeznivi prizor.
Akademija
Iz pokopališča smo se podali nazaj k cerkvi, da začnemo slavnost, zvano akademijo. Prva točka akademije je bila:
Deklamacija.
Deklamira^ sta lepo, navdüšeno dijak Sobočke gimnazije Horvat Franc iz Törnišča i Špragerova Danica dijakinja iz Beltinec. Oba sta deklamirala dve lepivi pesmi našega pesnika, šteri je tak naglo vmro, Miroslava (f Bašša Jožef bogoslovec). Prvi pesem „Počitek moj..", v šteroj si žele grobni počitek v domačoj Slovenskoj zemlji, drüga pa: „Gde de moja", štere pesmi z povdarkom ognjevito predao od-pevek; „Mili moj slovenski svet, živi, živi dugo let" je napravo Velikansko navdüšenja med poslüšalci. Po vsakoj deklamaciji je igrao žižkovski tamburaški zbor.
Govori.
Po deklamacijah so se začeli vršiti govori. Prvi je govoro dr. Jožef Hohnjec, nar. poslanec, koga lepi govor so z velikim zanimanjom i odobravanjom poslüšali. Niže ga v celoti objavimo.
Za njegovim govorom je stopo na govorilnico dr. Gašpar Lipovšek, okrajni glavar, ki je z veseljom pozdravo neštete vnožine našega vernoga i zavednoga slovenskoga ljüdstva i njemi je naznáno, da na višjem mesti bo tolmačo njegovo vdanost do države.
Zadnji govornik je bio Faflik Franc, bedenički plebanoš, ki je s svojim grtnečim glasom, šteri je shajao z ljübečega detin-skoga srca, odpro vnogo suz v očeh poslüšalcov. Gučao je od velike ljübeznosti f dr. lvanoczyja do našega slovenskoga ljüdstva i pozivao poslüšalce, naj darüjejo, kelko premorejo na pokojnoga spomenik. Iz šume, štera bo vküp prišla, se napravi ne samo sini, nego i materi špomin, ar ga ta tüdi nema, gda ga očé ma. Zezavao se je na našo detinsko ljübezen do svoje matere i tak proso dar na spomenik.
Pa ne zaman.
Na spomenik je darüvano tri Jezero i sto dinarov. Vekšo Šumo so dali sledeči gospodje: Faflik Franc, pleb. 1000, Jelovšek upravitelj Veleposestva grofa Szaparyjav M. Soboti 500, Klimek, upravitelj na veleposestvi pri Gradi 100 Din. — 1500 dinarov je pa vküpdao Pobožen narod.
Med govori i med pobiranjom je igrao tamburaški zbor, po vsakom govori se je pa zahvalo govornikom narodni poslanec Klekl Jožef, ki je po govori g. okr. glavarja pozvao narod, naj trikrat skriči: ..Živio" kralji i domovini. 1 jezérno jezernoga naroda glas, Živio krič je odneso veter daleč, prek meje, pa je oznano vsakomi, ka je te narod slovenski i ljübi, verno ljübi svojo slovensko domovino i njenoga vladara.
Telovadba.
Po govoraj je narod napravo lepi krog pri pokopališči, da vidi telovadbo naše mladine. Orlov je prišlo iz črensovske fare 28, Orličov pa 42, štere šo pelali do Bogojine brezplačno Kolenko Ivan z Črensovec, Grüškovnjak Štefan i Horvat Ivan z Žižkov.— Malo foringo so samo prosili Halaš Martin, Horvat Matjaš z Črensovec i Horvat S. Ignac z G. Bistrice.
Vsem foringašom se mladina to pot srčno zahvali za dobroto. — Nadale je prišlo okroglo: z M. Sobote 10 Orličov, iz Bogojine Orlov 16, Orličov 46, — šolane, ki so telovadile pod vodstvom Barice Lovrenčeč z Bogojine 9 i dijakinj iz črensovske i beltinske fare 12. Večina te naštete mladine nas je kratkočasila z telovadbov i težko bi bilo povedati, štere mladine telovadba je bila lepša. Vsi so lepo zvršiíi svoj posel, vsi, brez izjeme posebno so se pa dopadnole narodi: telovadba bogojanskih Šolarje, naših dijakinj, bogojanskih Orlov, skupine i črensovskoga naraščaja vaje. Iz
7. septembra 1924.
NOVINE
3
Bogojine je telovadilo zvün devet deklic 20 višjih, 20 nižjih naraščajnikov, proste vaje jih delalo izmed Orlov 12, skupine pa 10. Ka je bogojanski mali Vincek (Casarov) žeo nájveč ploskanja, ne trebe povdarjati. Dve vöri je ljüdstvo gledalo telovadbo z najvekšov zadovoljnostjov i ženske smo čüli, kak so si med sebov zgučavole: „Sam ešče na tešče, pa li bi je do večera glédala. — Ta drüga njoj je na to odgovorila: „Jez bi je pa dva dni glédala žedna i lačna". I zaistino vredno je bilo gledati našo mladino. Telovadba deklic z pesmov zdrüžena je napravila takši vtis na gospode še, ki so pa vidili že vnogo lepih reči, ka so izrazili svoje začüdenje, presenečenje i popolno zadovolstvo nad njov. Med ednov i drügov telovadbov je igrao jamburaški zbor, ali pa popevao g. Špragera pevski zbor. Oboji lepo, dovršeno, predvsem pa pevski zbor tak izvrstno, ka gda se je ob dvema dešč začeo spüščati, so z marelami pribežali ljüdje k pesmarom, je držali nad notami i je prosili: „ešče edno, samo edno nam spopevajte.“
Razid.
Pa čas je bio, da razidemo. Po od-popevanji narodne himne »Lepa naša domovina" smo šli, da si okrepčamo telo. Dühovščino i svetno inteligenco je sprejeo góstoljtibni stol g. Faflik Franca plebanoša. Ža to dobroto se njemi je toplo zahvalo med obedom narodni poslanec Klekl. V svojem govori je izrekeo zahvalo tüdi še vsem, ki so se trüdili, ki so žrtvüvali, daje slavnost tak lepo uspela, predvsem oblasti, civilnoj gospodi i dühovščini. Govor je končao z želov, naj postane lvanóczyjov düh, ki je že v svojoj fundacija. za dijake mislo na vjedinjenje naših Slovencov z onimi prek Müre, vez ljübezni med vsemi Slovenci.
Brešček sv. Bedenika se je v popoldnešnjih vörah sprazno, a v srcah osem jezernoga naroda, ki se je slavnosti vdeležo, je pa ostalo puno osvedočenje, štero se je i od vüst do vüst govorilo: „Lepše se je ne mogla vršiti † dr. Ivanóczyja slavnost, bila je popolna“.
Predga vlč. g. Bašša Ivana, pleb. v Bogojini.
„Hvalimo dična može i naše očae v njihovom rodi." Sir 44.1. Ne vüpam, kak cerkveni predgar hvaliti moža, koga Sv. mati cerkev ne postavila na oltar. Samo sv. pismo navada sv. cerkve pri sprévoda! glasovitih možov mi pa pokaže, ka slobodno včinim to celo v takšem časi, kak je
dnes, kda smo tű v küp prišli na čast tistomi, ki je bio velki med nami. Tej bregovje so ga rodili, po dobroti drügih je prišeo v šole, včio se je kak najbogše, stopo v semenišče kak klerik se je zdržavao po leti v Beltincih pri pokojnom plevanuši Žižek Marki. Od njega se je navčo lübiti svoj rod i svoj materinski jezik. Kak dühovnik je po kratkom prišeo za prefekta i profesora v semenišče. I on je pokazao svojo posebno lübezen do klerikov, ki so bili Slovenci, dobro se pa ne čüto tam. Želo se je domo. Večkrat je proso kakšo slovensko faro. Püšpek ga ne so püstili, dokeč njim ne telko zadevao, da so njemi nasljed-dnje dali tišinsko faro.
Na Tišini njemi je prva skrb bila starodavna cerkev, štero je z vnogim trüdom dao prenoviti. Faro je ravnao ostro, liki z ostročov lübečega srca. Z njegove fare je bilo tistoga hipa nájveč dijakov štere je sprobüdjavao i pomagao. Šteo je viditi kem več Slovencov v razliíni slüžbaj.
Postao naskori esprš. Skrbo se je za vse cerkvi naše okolice. Vsikdar v cerkvenom i Slovenskim dühi. Bio je dober z dühovniki i lüstvom. Bio je vsakomi na pomoč z rečjov pa djanjom. Poleg njegove lübezni do sv. matere cerkve pa ostro crkvenoga mišlenja je pa Vseširom i vsikdar pokazao svojo lübezen do svojega slovenskoga roda. Poskrbo se je, naj ma potrebne mer litvene knjige, katekizmus, krščanski kalendar itd.
Ka je pa včino velkoga? To vse je velko med gotovimi razmerami. Pelao, živo je za naše slovensko lüstvo pa je. vplivao na nje tak, ka ostane njegov špomin na sto let. Njegovi kaplanje so gratali vsi vreli dühovnicje ino Slovenci. To povej vnogo. Vreden je našega spomina i naše pobožne molitve. Pelao je boj za slővenske krščanske šole. Trpo je za to vnogo. Dobo bi vekše časti, Či bi se vdao, zdaj so ga pa vnogo blatili pa je ostao miren, delao je dala, kak ga je odiló krščansko slovensko srce. Vreden je..
Govor vp. pleb. nar. poslanca Klekl Jožefa pri grobi † dr. Ivanóczyja.
Zahvalni slovenski narod!
Letos, gda se je vršila férma v toj lepoj fari sv. Benedikta, so naš milostiven Višešnji paster pohodili to gomilo, pri šteroj mi z genjenim srcom stojimo i so molili za tistoga blagoga moža, koga slovenski narod tak vroče ljübeče srce pod njöv prhne. I ka so včinoli oni letos, so včinoli njihov prednlk pred 10 letimi, gda so delili tű svestvo sv. potrdjena. Vučenik nepozabnoga j dr. Ivanoczyja je te obisk itak popisao 1. 1925. v kalendar! Srca Jezušovoga. Na konci ferme je püšpek šo na cintor ino je korine neseo z sebov, štere je doli položo na znamenje svojega miloga spomina na grob Ivanoczyjov. Pa kak je tam molo, je edna skuza spadnola na mrzlo zemlo. Po zgledi vašega višjega pastira idte tüdi vihérno slovensko lüdstvo nagrob!vanoczyja ino poklekni tam doli. pa dokeč žalüvka žalostno prigne šumeče veje svoje na vaše glave ino gladki,pihlaj vetra dale nese vaše zdihláje, položile na trdo grüdo doli ništerno korino, püstite na nje edno vročo skuze. Ar pod tbv grüdov počiva
trüplo ednoga döhovnika, ki je vnogo trpo, i ki je zvročim srcom lűbo lüdstvo svoje!
1 mi, verno Slovenke lüdstvo, smo poslühnil! želo vučenikovo f dr. Ivanoczyja, prišli smo k njegovomi že 10 let Staromi grobi, prinesli smo rože na njega, štere položimo z lübečim srcom! zskuznim i očmi onomi na špomin, ki je jako—jako lübo naš narod i dosta jako dosta trpo za njega.
Vroče je lübo f dr. Ivanoczy Franc, č. kanonik, svoje slovensko lüdstvo, to ljübezen je zajimao iz ljübezni do svojih prostih slovenski starišov. Vrelo je ljübo svoje stariše, vrelo je ljübo tüdi svoje ljüdstvo, če ravno so njemi to šteli v greh, če ravno je zato ljübezen mogo brldki pehár preganjanja do dna spiti. Jaz bom samo kratko govoro od njegove delavne ljübezni, bom samo kak vetriček rahli, ki se z bistrimi perotami pašči prek teh rožič ljübezni. Vnogo vam je po-vedao od nje že v svojem lepom cerkvenom govori g. Bašša Ivan plebanoš. Več vam bo od nje še povedao po molitvi pri grobi dr. Hohnjec Jožef, narodni poslanec, ki so blagovolili z zelenega Maribora priti v našo sredino i se udeležiti naše Prisrčne slavnosti.
Dobrih 10 let je že, ka se je te grob odpro I nam je zapro nas vse ljübečega očo pa li ne je pozabljen, kak drügi gro-bovje, še več, obdaja ga več src, kak je obdajalo onoga v žitki, ki tű počiva venčan s slavov pravičnih, s slpvov trplenja. Žakaj ? Dober Bog je spuno nad njim svojo ob. ljübo: ..Poštüj očo svojega i mater svojo, ka boš dugo živ na zemli, štero Gospodin Bog tvoj da tebi P' plejtel Poštüvao je svoje stariše pokojni, kak mogoče nieden, ali malo šteri med nami;, zato je dobo dugi Žitek na zemli, ne v svojem teli, nego v svojem spomini i v svojem naraščaji. Mladina, ki obdaja njegov grob, je prijeten düh njegove ljübezni, rodila se je ž njegovoga srca. Kak zrno kadila zgori na ognji, a düh prijeten, šteri se okoli razširjava, svedoči, da je vmrla plemenitne rastlina, ravnotak naša z dobrim dühom napunjene šolska i drüga mladina je svedok, da je bilo dobro tisto zrno, ki je tű pokopano. Pokojni je hitro zgübo svojega očo potem, kak je zvršo svoje šole. O jaz znam, ki sem bio njegov prvi kaplan i pet let se dao voditi od njegove modre reke, jaz znam, z kakšov ljübeznostjov se je Obračao do svojega pokojnoga očé i do svoje stare matere. Dosta je molo za očo i z najvekšim poštüvanjom jočeč gučao od njega, njegovo podobo nad svojo posteo Obeso, da ga ta vsigdar opomína, naj se ne spozabi z pokojnoga düše. J materi, svojoj staroj materi ka je bio, je nemogoče nači povedati, kak či izjavim, da je bio njeni angeo čüvar. Pozvan v Beč v Augustineum za ravnate-lsko mesto, toga ne je sprejeo, čeravno
Fabijola
ali
Cerkev v katakombah.
II. Boj.
Obednom jemi predložim pripravleno pismo v podpis i jemi povem, da si zaslüži velko hvalo pri lüstvi, če da Agneskino premoženje najbližnjoj sorodnici. Casar je ravnotak častilakomen i požrešen, zato ne bo napačno, če z ednov napadov Spodnjem drügo".
„Za istino lübi Oča, tak bo najbole. Zdaj pa si z mirnim srcom vležem k počitki. Vütro je razsodni den mojega živlenja; vsa moja prihodnjost se bo ravnala po tom, če me Fabiola sprejme ali zavrže."
Ravno ob tom časi sta imela.tüdi Fulvij i njegov lübezniv! striček prav zanimiv pogovor. Kda je Eurota kesno prišeo domo i je svojega vnüka najšeo samoga, ga takle nagovori:
„No, Fulvij, ali je zavarvana?"
»Kelko je more zavarvati Židovje i železje, je zavarvana; pa njena düša je nespremen-liva, kak prle."
»Tiho bodi od düše, jo že ostro železo pokonča. Ka pa, ali je že odločena njena Usoda i kak je z nasledki?"
»Usoda je gvüšna, če ne pride nikaj vmes, ka pa zadeva nasledke za mene, je vse na tom ležeče, kakše vole bo casar. Povem ti pa, da mi je srce nemirno i da me peče vest, pokončali tak mlado živlenje, posebno, ár je dobiček tak negvüíen."
Starec je ne spremeno resnoga obraza, mrzeo i trdi je ostao, kda je odgovoro:
.Fulvij v toj reči pa nikše mehkost!! Ali znaš ka je jütrášnji den?"
„Eden i dvajseti prosinca*
„Te den je za tebe razsoden! Ravno ti den je bio, kda si bio na tam, da bi pridobo premoženje —“.
»Tiho, tiho, vstavi ga Fulvij v gilnoj düšnoj bolesti! Ka me vsikdar spominaš na to, ka bi hajraj pozabo l"
»Ravno zato, da ne pözabiš. Jaz morem skrbeti zato, da te ne bo vodila vest, čast ali jakost. Ali je ne norost gajiti usmilenost do človeka, ki je tvojoj sreči nza poti, i si z njov dozdáj ravnao tak?"
Fulvija je zgrobila notranja jeza, čemeri; vgrizno se je v lampe, a svoje čemere je zakrio z rokami. Ali Evrota ga je friško zdramo z rečmi:
»Glej vütro ti napoči drügi den i najbrž zadnji razsödni za tebe. Le mirno premisliva, ka nama obeta. Ti boš šo k casari i ga prosiš za postavni tao od premoženja; ka ne? Vzemiva, da ti ga dal"
„To je nemogoče, to je nemogoče," kriči na vse grlo Fulvij.	:
,,Ve mam pravico do njega, trdo pravico Nikak mi nemre odpovetadi!"
,,Le mirno mladi prijateo, le mirno. Misliva si, da ti odpovejo tvojo pravico!"
»Potom sam zgüblena
»Drügoga izhoda nega, da bi se opomogeo; zbežati bi mogeo od tu.
„To bi že bilo; kelko si pa dužen pri židovaj ?“
.Dvejsto sestercijov (10,000 K pred vojnij), po petdeset od sto i z obresti od obresti brezvestnom! gülači Efrajni."
»Kakše zagotovilo si njemi pa dao?”
»Drügoga ne, nego gotovo vüpanje do Agneškinoga premoženja.*
,,I če se ti ne posreči, misliš, da vuj-deš židovi?"
„Se razmi, da ne vujdem, če bi židov znaó, trbe pa, da se na skrivnoma pripravla va na beg (rešitev).*
»Fulvij to prepüstl meni 1 Ti vidiš, kak po-memben je za tebe vütrašnji den, ali pravzaprav dnešnji, ar se bliža že vütro — prinese ti živlenje ali smrt. —
„Le koražo, da prestaneš, ka ti rodi!“ Razsodni dén; drügi tao.
Fulvij je odišeo iz svojega stanüvanja na mrzli, friški lüft, da si malo pöhladi vročo krv i si pomiri nemirno srce. Brez vsakšega Cila je hodo se pa ta, ali nikaj ga je vleklo bliže i bliže k Tulijanovoj vozi. Ka denok je bilo to? Ali vest ali osramočen! ponos (gizda); ali čüt lakomnosti? Zavrženoga, zanicüvanóga se je čüto, i ponižanoga od deklice, štere bogástvo se njemi je vidilo za potrebno, da se reši kodiške palice i gvüšne smrti; vendar bi ešče rajši med njo, nego njeno smrt. Vmoriti jo dati, to se njemi je vidilo nekaj strašnoga, da bi bilo na kakši drügi način mogoče. Ešče ednok njoj šče ponüditi rešenje.
Ravno je stao pri vozinih dveraj? povedao je parolo i straža ga je püstila v hižičko mlade vjetnlce.	(Dale).
4
NOVINE
7. septembra 1924.
bi ga čakala po njem püšpekijska čast. Püsto je čast i prišeo je v Slovensko krajino, da pomaga svojoj staroj materi. Ona ga je želela i je prišo. Vsaki den, čiravno je meo najimenitnejše goste, je tečas ne djao v zobe falaček hrane, dokeč toga najlepšega falata ne izročo svojoj materi. I odkedkoli je prišo, rano, ali kesno, ne šo tečas spat, dokeč ne obiskao svoje matere.Gda je mati obetežala, ne bio zadovoljen s tem, ka njoj je dao dvoriti, ka jo je dao vračiti, nego sam je ne vöre, nego cele noči stao pri njenoj posteli i njej dvoro v betegi. Gda je dober Bog starico k sebi vzeo, je düšo zdehnola vu njegovih rokaj, pa če ravno je za smrt popolnoma dozorela, vendar je tak britko Žalüvao nad njenov zgübov, da smo se bojali za njegovo živlenje. Ta prosta Starka je bila njemi več, kak celi svet, ar je bila njegova mati. Vi tišinski farniki ste mi svedok, kak vroče je ljübo on vas, dnes po polnoči ob 4„, gda so spopevali vaši lepi zvonovje, zakaj ste se zbrali vküp skoro Polovica odrešeno fare i napravili to dugo pot k grobi? Ne ste mogli pozabiti njegove ljübezni do vas, štera ga je gnala, da je živo za vas i vmro za vas. Ali itak naj pokaže, ka oča i mati sta njemi ešče globše v srčice proso odpüščenje i dovoljenje od vas, ka vas po smrti zapüsti i si postele posteo do sodnjega dneva tű pri oči i materi. lvanoczy zvenčan z znanostjov i modrostjov, kak med jezeri redko što, lvanoczy podignjen na najvekšo čast na zemli, na dühovniško, Ivanoczy vreli gorečnik za lepoto hiže bože i neustrašen boritelj za pravice svojega slovenskoga lüdstva —se svetiš daleč okoli. Ali te blišč prehladi, gda te glédam ležati tu pri oči i materi, ar tű Občüdüjem tvojega velikoga srca ešče vekšo ljübezen do tvojih prostih slovenskih starišov.
I gda toj velikoj ljübeznosti do starišov t dr. Ivanóczyja poklonim priznanje svojega detinskoga srca i vseh dnih, ki so gda čütili, ali čütijo bitje očinskoga i materin-skoga srca,: glasno povdarim, da se z te .njegove ljübezni do svojih starišov rodila njegova velika ljübezen do svojega maloga Slovenskoga ljüdstva.
Kakša je bila f lvanóczyja ljübezen do našega ljüdstva ? Zbetežao je dühovnik, ar je bio novi plebanoš, ne meo teliko vrednosti, da bi se v daljnoj krajini mogo zdraviti, doma se pa ne dao beteg Odpraviti. Ivanoczy zve za to i ka včini ? Svoje prišparane krajcare pošlje dühovniki i njemi naznani, ka če ne de mogo, ne trbe nazaj dati, intereša tüdi ne proso, glavno je, da ozdravi i dela za naš narod, znao je pa zato samo on i betežnih Glavni cio vsega njegovoga dela je bio: po božjoj voli vse za naš narod ne z rečjov nego z djanjom..
Gda je prišo v Slovensko Krajino za dühovnika, te so cerkve zgledala, kak drevje po zimi brez vse lepote i dike, düše so pa v nje hodile medle, kak ftice odrevenela. Glejte tišinske, Cankovsko, sebe-štjansko, benedičko, nedelsko i drüge cerkve kak zaročnice olepšane za nebeskoga zaroč-nika, i glejte neštete jezere, ki se v našem kraji mesece za mesecom hranijo z božim telom njegov düh je to napravo. Za par let ne bi bilo dühovnikov, i narod bi prišo tüjcem v roke, zato je dao včiti za dühovnike i drüge stane sine našega naroda i svojo gibajočo vrednost odločo za Slovenske dijake. Lepo vam jegučao ojübezni njegove]* o č. g. predgar Bašša Ivan plebanoš. Vsaki narod ma dva korena, iz šteriva živi čistost i treznost; živi pa po svojem jeziki. Zato je pokojni neizprosni boj vodo proti sovražnikom čistosti i treznosti i za pravice našega miloga slovenskoga jezika. Zagovoro je Slovenske knige (drüžbe sv. Mohora) pisao je, čiravno ne mogo dosta za volo dühovniški poslov, a dao je pisati slovenski i pisatele našega slovenskoga Štenje, kak
je v svojem lepom govori povedao g. Bašša Ivan plebanošje on odgojio — Müra je neštete kvare delala našim mürčanom, büranje je on izposlovao — krivično máute v Gederovcih je on odpravo — krivico trpeče naše Slavončare je On zagovoro; — i gda so pri nekom gospod! za celo dnevno težko delo sramotno nizko plačo dobili naši dalavci, je tem tak pomagao, gda je je k sebi povabo na delo, njim vekšo plačo dao i tak gospodo prisilo, da tüdi ta podignila plačo naših delavcov. Politiko je vodo krščansko, pač tisto je podpirao, štera je bila poštena i zagovarjala pravice vöre i našega slovenskoga jezika; i naj se v šolaj slovenski vči, bar katekizmuš, je z svojega žepa dosta aldüvao. Ne je bilo dobroga namena med nami, da ga on ne bi potpirao, ne samo z delom, nego i z dari. Pri vsem svojem deli i pri vseh svojih potporah je žeIo, je zahtevao od vseh pomagani, da ostanejo pošteni i ne zataji)o svojega slovenskoga maternoga jezika, kak je on tüdi pred celim svetom povedao ne gledoč nato, ka gučijo nasprotniki: „Slovenec sam." 1 naj svojo ljübezen do materne reči ešče po smrti posvedoči, je v teštamenti svojem zapüsto zapoved, da njegov grobni spomenik more slovenski napis nositi.
Ali ta ljübezen pokojnoga do našega roda, je bila ovita v tak hodeče trnje, kak ni eden ščipek naših gradič ne. Ne gučim od tistoga njegovoga trplenja, štero njemi je rodilo vse stransko delo; niti od trplenja vnogoletne želočne i obistne bolezni; jaz gučim od trplenja njegove düše, štero je to desetletja držalo na križi i štero je teliko vekše bilo, keliko je düša več od tela. Istina, meo je on tüdi slabosti, ve ešče vlas drži senco i ma tenjo, ve niti človek ne, ki je nema ali odpravlao je te i spokorio se je za nje. Nego hüdobije ne bilo v njem, to so samo tisti vidili v njem, ki so sami bili puni ž njov. Grde grehe zmislijo na njega, na štere nigdar niti mislo ne,i gaza volo teh i drügih nedužnih potvarjanj pred sod vlačijo, ga cerkvenoj i svetsko]* oblasti neprenehoma naznanjajo, njegove farnike i poznance preganjajo, po novina) ga blatijo i vse to vnoga leta, pa niti po smrti njemi ne dajo mirü, protiverske novine blato mečejo ešče na njegov grob. I vse to samo zato, ar je vüpao povedati, ka ga je Slovenska mati rodila, ka je Slovenec i ka je brano pravice svojega slovenskoga roda. To vnogoletno trnje je povzročilo, da je ravno te počilo njegovo srce, gda bi nam toga ljübezen najbole bila potrebna.
Razžalostili smo se nad njegovov zgübov. A to žalost obsijavajo že traki veselja i tolažbe, ki se Igrajo nad sadom njegove ljübezni, šteri je dozoro i te sad smo mi: Prekmurci. Pred celim svetom v nazočnosti naše Slovenske oblasti, ponosno povemo vsi: krščeniki smo, Slovenci smol Njegov namen, za šteroga je Živo, je dosegnjen, ostali smo z krščanskim dühom napunjeni verniki i postali smo i vsigdar bole postajamo zavedni Slovenci. Z tov tolažbov napunjeni položimo venec i trosimo rože na njegov grob iz zahvalnosti, njegovimi spomini na čast, njegovoj düši pa Želemo slavo — slavo — slavo — i molimo za njo.
Govor narodna poslanca, profesora bogoslovja, g. Dr. Hohnjeca.
Sv. pismo nam veleva, da hvalimo sloveče može (Sir. 44). Naš slovenski narod ni velik po številu svojih članov niti po prostnosti in plodovitosti svoje zemlje. Velik pa je po svoji nadarjenosti in sprejem-ljivosti za vse, kar je resnično in pravično, lepo in dobro. Ta bistrost düha in plemenitost srca, ki je najlepša lastnina in svojina
našega ljudstva, je zbrana in nekako osre-dotočena v velikih in slovečih možihjnašega ljudstva. Take sloveče može častiti, hvalili i slavili, je naša dolžnost, na katero nas spominja in opominja veliki slovenski škof Anton Martin Slomšek z znanimi besedami:
„Kdor svojih prednikov ne časti,
njih naslednik biti vreden ni !“
Med velikimi možmi slovenskega prekmurskega ljudstva zavzema prvo mesto kanonik dr. Ivanóczy, kojega desetletnico smrti danes z največjo slovesnostjo obhajamo. To slavje ni omejeno samo na prekmurske Slovence, kojih je na tisoče danes pri-romalo na njegov grob. Na tem grobu je danes v duhu zbran ves slovenski narod ter se klanja spominu svojega velikega sina. Saj se lvanóczyjeva ljubezen do slavenskega naroda ni končala ob Muri, ona se je razširjala preko Štajerske, Kranjske, Koroške in Primerja ter se je raztezaja take daleč, kakor je segala in sega Slovenska govorica. S svojo vseslovensko ljübeznijo in s svojim národnim delom je dr. lvanóczy pripravlja! pot ujedinjenje vseh Slovencev in zato zasluži, da se ga hvaležno spominja ves slovenski narod. V imenu Slovenske ljudske stranke, ki je edina poklicana in upravičena govoriti v imenu vsega slovenskega ljudstva, se spoštljivo in hvaležno klanjamo spominu velikega sina slovenskega prekmurskega ljudstva.
Dr. lvanóczy je telesno umrl pred desetimi leti, njegov düh pa živi med prekmurskim ljudstvom, kakor živi med štajerskim delom slovenskega naroda düh škofa Slomška. Med obema odličnima sinovoma našega ljudstva vláda velika sličnost. Podobna sta si ne samo po poklica marveč tudi po svojih düševnih sposob-nostih in neskaljenem dühovniškom Življenju, zlasti po svojem delu in trpljenju za slovenski narod. Kakor so Slomška zalezovali in preganjali pretirani nemški nacionalci in nemškutarji, take dr. lvanoczyja zagriženi madžarski i madžaronskf prenapetneži.
Dr. Ivanóczy je kakor Slomšek videl bodočnost svojega naroda v izobrazbi in prosveti. Zato je smatral kot eno svojih najvažnejši!) nalog, širiti med narodom pravo izobrazbe in omike. Pri tem se je držal Slomškovega gesla: „Vrli Slovenci! Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike". V svojo župnijske kroniko je zapisal znamenite besede: .Lüdstvo se pokvari, či ne bo imelo knjige in poštenoga čtenja*. Zato je bodisi sam bodisi po možeh svojega mišljenja spisal in širi! med ljudstvom knjige, in to ne samo verske, marveč tudi Splošno izobraževalne vsebine. Kako težko je bilo to ljudsko izobraževalno delo in kake velike žrtve je zahtevalo, dokazuje žalostno dejstvo, da je bil Slovenski jezik pregnan iz vseh šol ter se je že v vseh osnovnih (ljudskih) šolah šopiriía samo madžarščina. Te ogromne ovire je mogla premagati samo takšna ljubezen, kakor jo je do slovenskega naroda in slovenskega jezika gojil dr. lvanóczy.
Ob tem velikem plameriu rodoijubja so se zanetile iskrice v srcih drugih, zlasti v srcih mladine. In te iskrice so se jačile, so rastle in se širile in iz njih je nastala ona svetloba Slovenske prosvete in omike, ki je prekmursko ljudstvo držalo pokonci v najtežjih dneh tujinske vlade ter ga rešila temne smrti in propada.
Zato bo dr. Ivanóczy Svojemu ljudstva ostal prerok, je svetli vzor rodo in domolübja. Ljübiti svoj rod je dolžnost, ki vam jo nalaga vera. Mi si nismo mogli izbirati in izbrati matere, ki naj bi nas rodila. Nismo bili Vprašani, ali hočemo bogato ali revno, imenitno ali preprosti mater. Ni nam bilo dano na voljo, ali hočemo biti rojeni v madžarskem, nemškem, italijans-kem ali slovenskem narodu. Bog nam je
7. septembra 1924.
NOVINE
5
dal slovensko mater in slovenskega očeta. Njegova volja je, da smo rojeni kot Slovenci, da živimo kot Slovenci ter da umremo kot Slovenci. Proti Bogu in njegovi volji bi grešil tisti, ki bi se sramoval svojega naroda ter ga zatajil. Slovenci smo, Slovenci hočemo ostati. To svojo zemljo, ki nam jo je dala božje previdnost, hočemo ohraniti, na njej biti gospodarji zdaj in na vse čase.
To je danes naš sklep, ki ga kot naj-dragocenejši venec polagamo na grob velikega buditelja in voditelja prekmurskega ljudstva, kanonik dr. !vanóczyja. Duh Ivanóczyjev ni umrl ter ne bo nikdar izgi-nil iz vrst slovenskega ljudstva. To je düh krščanstva in Slovenstva. In v tem duhu je zmaga in obstoj ne samo prekmurskega ljudstva, marveč celoküpnega slovenskega naroda.
NEDELA.
Po Ris Kili. Evang. sv. Lukača. XVII. 11— 19. Deset gobavih možov zvrači Jezuš, a hvalo njemi da samo eden. Keliko gob, grehov je Spravo del dober Jezuš že z naših düš. Kak smo njemi plačali to neskončno dobroto? Povrnimo njemi jo z tem, ka bomo podpirali z svojimi molitvami i dari tiste, ki odgajajo mladino, ka ta ne postane gobava na düši.
Ljübezen do bližnjega.*)
Pa kda ste prišli ví iz srca svojega bližnjega, kelko časa ste bili tam naseljeni, da tak natenko poznate vso njegovo notranjost? O, ali je r.e človeško srce ne doumno (nemre ga razmiti)? Ali je ne pa samo Bog tisti, ki vidi človeki v dna srca? Jaz, Gospod, preglednem srce i ledvice probam, pravi pri preroki. Ja, Bog ja, človek pa ne ? Ve šče svojega lastnoga srca ne poznaš, pa delaš kak da bi Poznao srce bližnjega. Kda se spovidavaš — ali ne praviš dostakrat da ne veš prav, kak je bilo, ali si privolo v sküšnjavo ali ne, ali si se slaboga djanja veseliö ali si se obsojao... Ne veš natenko, kak je bilo s teov samim, s tvojlm srcom — od bližnjega pa ščeš soditi z g»Bš-nostjov: tak i tak... Ali se ne bojiš, da je tvoja sodba krivična?
Praviš: Krivična je ne, ve sodim po tom, ka vidim i Čüjem. — O samo pomali! Ti vidiš gvüšnega človeka, tvojega nasprotnika — i že sodiš: Zdaj sta vküp i vdarjata po meni I Ti Čüješ, da so bili tű, tam zbrani trije, štirje, ki so ir.ačiših nazordv nego ti — i že praviš: Zaroto so kovali! Ti vidiš dva mladiva človeka, mladenca i mladenko, drüg drügom! prijazno se nasmejati—i že skleneš: Greh je med njima 1 Ti Čüješ, kak te i oni malo bole zapravlao žive — i že vdani: Lehko, da si je peneze prigolfaol Ti vidiš dühovnika dvakrat, trikrat iti v isto hišo — i že napraviš prek njega kriš: Te hodi po pre-povedanoj poti. 1... O prijateo, prijateo 1 Ali istinsko misliš, da takše tvoje sodbe nemrejo biti krivične ? Da so zaistino ne krivične dostakrat? Ali si se ne že sam dostakrat osvedóčo, da je biIo inači, nego si sodo, da si sodo prenaglo, premalo premišleno, zato krivično. Šteri Sodnik, postavlen od zakonite človeške, i teda tüdi bože oblasti, sodi tak? Sodnik, je pravo že Aristotel, mora biti natančen kak zlatar, da loči pravo zlato istine od navideznoga zlata laži. Zato ne sme iti samo za tem ali onim videzom, nego mora preiskati djanje, vse njegove vzroke, kak je pravo od sebe Job: Reč, štere sam ne znao, sam piav marlivo Preiskávao.
*) Predga dr. M. Opeke stolnoga kanonika v Ljubljani. Izdala tiskarna Ničman f Ljubljani.
Glasi.
Slovenska Krajina.
Nova meša pri Sv. Sebeščani. Čüdne so bože poti, da z najnižišega i najsirmaškešega stana pozove Gospodin Bog človeka v najplemenitejšo čest. Na to so velka pelda gosp. Fuis Herman Matjaš novomešnik, ki so se v Prosečkoj vesi v velkom sirmaštvi narodili, na Stajarskom gorzrasli, v Graci svoje včenje opravili ino kak gorposvečeni mešnik prišli v svoj rojstni kraj, gde so se farnicje z lepimi dari poskrbeli za njuvo primicijo tak, kak prvle na pomoč za zvršenje njuvi študij. Augustuša 3. dneva, v nedelo, so se novitnešnik
pripelali v Prosečkoves, gde ji je velka vnožina lüstva čakalo. Oni so na lepo okinčenom hintovi sedeli, pred njimi je pa posfarbica, Fuis Mihala, njuvoga vüca Čij, držala na künštno našitom svionatom vankiš! korono, ka so novi mešnik seov pripelali, pod koronov je pa vteknjena bila citrona, i okoli korone je pa trnavi venec bio položeni. Tü odnet ji je lüstvo z pesmami, molitvami sprevajalo proti farnoj cerkvi do v máloj bükovnici postavnoga lepo opravlenoga Šatora. Tü so proti prišli z velkov procesiov od farne cerkvi v plašč oblečeni domači plivanoš i v dalmatike oblečeni dühovnicje gosp. Kühar nedelski plivanoš Resner klerikuš z Graca i gosp. Ficko čopinski plivanoš. V šatori so domači plivanoš v mešnl gvant oblekli novoga mešnika, ki so dolpokleknoli pred njim i so njim na glavo djali korono z etakšimi rečmi: Gor si posvečeni za dühovnika, pastera Kristušovi ovčic, vodi je, ravnaj je, pelaj je z bogobojaznov modrostjov v kralestvo nebesko. Zatem so njim dali citrono zsledičimi rečmi: Toje znamenje, da se moreš zatajiti, i da boš znao na zatajenje navčiti ovčice, ar níšče nemre Jezuša nasledüvati, ki se nešče zatajiti i svojega križa pokorno nositi. Na zadnje so njim dali trnavi venec i etak povedali: Te venec je proročanstvo Kristušovo. Z kem bole boš vörno spunjavao svojo čest, z kem bole iskao božo diko i pravico, z tem več neprijatelov boš meo, ki do te odürjavali i preganjali ar je vučenik nej vekši od svojega meštra. To djanje, kak so zkuznate oči svedočile, je nazoči bodočim do srca segnolo. Od šatora, ka je namestnik bio rojstne hiže, se je velikanska procesija gibala proti cerkvi z pesmami i z milim glasom z prevelkim áldovom farnikov i bridkim trplenjom gosp. Kerec Franca spravlenih novih velkih zvonov. Z živimi i papernatimi korinami na vse kraje okinčana cerkev je pretesna bila te den. Tü so nas popravlene i povekšane orgole z lüblenim glasom sprevajale, i tüdi hvalile radodarnost farnikov i g. Kereca. Pod prelepov i do skuz genlivov predgov g. Ficko Karola, markoskoga plivanoša je v prepunoj cerkvi novomi mešniki hüdo gratalo i prisiljeni so bili vö iti na hladen zrak. Med tem so se okna zodprla, i šli so nazaj, i so v šegeštiji zaglednoli novi trnok lepi omar, ka je plemeniti dar g. Kerec Ferenca, i so na dale opravlali sveto mešo. Na zadnje so pa delili blagoslov novoga mešnika. Pri božoj slüžbi i pod blagoslavlajo^! so jako lepo orgolah i spevali g. Berdon Karol mestni ákonik. Pomagale so njim njuva gospa Sommer Irma, Fuis Cör Marija, Sever Francija i drügi, posebno Horvat Peter. Po dokon-čanom oprávlanji so se g. novi mešnik na farofi med rodbinov i botrinov i drügimi gostmi okrepili i na drügi den odpelali nazaj na Štajarsko.
Gornji Petrovci. V našoj vesi se je odprla pali nova krčma. Mamo jih že osem pa prebivalcov je ne celo jezero. Ma naša oblast srce, ka dovoli to?
Na kelih za prečiščavanje i monštranco črensovske cerkve, štero so hüdobne roke oropale, je Balažič Janoš iz Chicage poslao 15 dolarov. — Najlepša hvala!
Slinavka in parkljevka. Okrajno glavarstvo Radkersburg je zabranilo zavolo küge slinavke i parkljevke uvoz živih parkljarjev po cesti in obmejni promet s pakljarji. Srezki poglavar: Lipovšek.
Orlovski odsek Žiški priredi telovadni nastop 14. septembra na Križovo v Črensovcih poleg cerkve v ogradi gospoda Tomeca. Telovadba se začne o pol 1. vöri. Pridite vsi prijatelji Orlov! Posebna vabila ne bomo razpošiljali. V slabom vremeni prireditev odpadne. Bog Živi!
Bogojanski Orel priredi na Malo mešo (8. septembra) izlet v Türnišče. Po meši nastopi s sledečim sporedom: a) proste vaje članov; b) nastop deklic s petjem; c) vaje višjega naraščaja; d) skupinske vaje članov I.—II.; e) vaje nižjega naraščaja; f) nastop deklic s plesom; g) skupinske vaje članov III.—IV.; h) Skupina.
Telovadba bo pri cerkvi. Pridite vsi prijateli Orlov i mladine, videli bodete vnogo lepoga. Bog živi!
Zobozdravniški atelje gosp. dr. Brünnera je od 15. augusta vu poslopji g. gostilničara Lenariča. Tehnične dela opravla g. Dragotin Šarman zobotehnikar, ki je dozdáj v Palanki, Varaždini i drügi vekši mestah ista dela opravlao. Vsake vrste zlate, zlatonadomestilne krone, moste, kaučuk dela prevzame.
Domača politika.
Pogajanja med Jugoslavijov i Madjarskov. Okoli 15. septembra se znova začnejo pogajanja med našov državov i Madjarskov. Pretresevali bodo v prvoj vrsti prometne razmere.
Sestanek državnikov male antante. Dne 27-ga augusta se je pripelao v Ljubljano dr. Beneš, čehoslov. zvünešnji minister i se je tam sestao z našim zvünešnjim ministrom, dr. Marinkovičom. Pogovarjala sta se v zadevaj, štere se tičejo naše i češke države. Naslednji den se je pripelao v Ljubljano' romunski zvünašnji minister, g. Duca. Tüdi s tem se je naš zvün. minister posvetüvao.
Svetovna politika.
Odmev londonske. konference v nemškom i francuskom parlamenti. Komaj so se vrnoti predstávniki raznih držav v svoje domovine, so nastopiti v svojih parlamenta], da sporočijo sklepe konference. Kak v francoskon), tak v nemškom parlamenti je večina poslancov z velkim odobravanjom vzela na znanje sklepe konference i s tem tüdi izrazito zavüpnico.
Nemrtelnost.
piso: Hari Leopold, ev. bogoslovec.
Preminoče vremen je notri ločilo v verski Žitek ono idejo, ka je prej vöra vsakoga naprejideta sovražnik, tak pravijo brezverci, ka toga sovražnika trbe vöstrcbiU.
O kak velika nepravičnost je to 1 Krščanstvo najmre te cilj ma pred sebom, ka gradi ne etoj zemlji boži orsag, Šteroga je začno že Jezuš, i či je v krščanskom vadlüvanji kaj takše, ka je proti božoj zapovedi, te je naša dužnost krščanstvo očistiti od toga i ne vničiti Istina ka brezverstvo, nepravičnost ne moreta podreti krščanstva drevo, ali to vidimo, ka so preveč dojsklestili njegove vejke, njegovo krono. Steblo ešče močno stoji, ali itak se v vsakom mesti sliši, ka ljüdje karajo Bože, karajo Kristušovo ime. Dajmo se mi prek s cela Kristuši, živimo več ne mi, nego naj živi v nas Kristuš. Či verjemo v Kristušovoj nemrtelnosti, v njegovom goristanenji od mrtvi i na to vučimo svojo deco tüdi, le nemre vesnoti krščanstvo, nego potem to steblo pa zeleno bode i naša vera takša bode, kak ogen i naš bodoči Žitek, kak plamen, šteri vniči greh, nevernost i brezverstvo.
Zato pa či bolšo bodočnost Ščemo, te pó-bogšajmo svoj verski Žitek.Preobrnimo svoje mišlenje, slečmo doj staroga človeka i oblečmo gori novoga, šteri naj bele brez greha 1 šteroga srce naj puno bode ljübeznosti proti Bogi i preti ljüdem.
II.
Či bolšo bodočnost ščemo, tak pobogšati moremo svoj moralni Žitek tüdi. Ar preminoče vremen v morainom žitki tüdi velike krivice kaže i pri tom tüdi preveč dosta moremo delati či to ščemo, ka bi Bog nas rešo od oni nevol, štere nam je obečao.
One krivice, štere vračiti trbe, vsi poznate, štere z velikov batrivnostjov hodijo na sveti, ka naj kem več dűš morejo spraviti šatana orsagi. Poznate mladencov nepošteno oponašanje, šteri se z vsakoga poštenja norca redijo, poznate
6
NOVINE
7. septembra 1924.
roditeljov nemarnost, šteri svojoj deci vsako lag-vijo dopüstijo. Poznate hamičijö, poznate, one, ki se norčarijo z vsakoga svétoga dela. Istina, da sta od stvorjenja mao lagvija i greh vsigdar kraljüvala med ljüdstvom, nego spoznala sta svojo ružnost, i zato se je skrila pred sveta očmi. Dnesden pa lagojina i greh vöideta na svetioščo i tam se kažeta vsakomi.
Kak moremo te blaženo bodőčnost čakati, či bože zakone ne poštüjemo, či Kristuša goristanenje, Kristuša nemrteinost ne verjemo. Iščite dobro i ne lagve i tak te z vami bode Gospod. Iščimo dobro, Čisto, jakostno življenje, ogibajmo se lagvije, greha, naj bodemo mi tüdi gradbene Bože hiže. Z paskov Hodmo med žitka trnjom, naj ne dobimo boleče rane, nego delajmo kak celi möžje, kak pravi krščeniki proti nepoštenosti, pokvarjenosti. Pokažimo, ka šče só takši, šteri se bojüjejo pröti lagviji, proti grehi i ka je ešče sveto Bože ime, štero lagvija, greh, nevernost, brezverstvo Zobstom šče vničiti i notrizamazati.
(Dale.)
Prekmurski dijak.
Zavednost. Dne 28. avgusta se je vršil v Beltincih redni občni zbor društva Zavednost, na katerem je bil Izvoljen sledeči odbor: Predsednik- Franjo Kolenc; pod-preds.: Nači Bašša; tajnik; Franjo Horvat; blagajničarka: Danica Šprager; knjižničar: Janko Tivadar.	Odbor.
Beltinci. »Bog vas nima rad." — sem slišal dne 24. avgusta od nekega gospoda, ker je začelo deževati ravno v trenutku, ko smo hoteli začeti s predstavljanjem igre. In jaz sem mu pritrdi!, ker sem sespomnil tudi drugih podobnih slučajev. Dež nas je torej motil. Toda igrali smo kljub temu, res da ne s takim uspehom, kakor bi ga imeli v slučaju lepega vremena. Dež je bil neprijeten i za nas i za občinstvo. Za nas, ker nas mnogo gostov, ki so že prej kupili vstopnice, ni obiskalo, za navzoče pa, ker so biti-mokri in, blatne Oboji nam naj oprostijo, ker ni naša kri vda, da seje izvršilo vse take. Želji nekaterih, da bi igro še enkrat ponovili, bi radi ustreglí, toda je toliko sitnosti i skrbi, da je to .nemogoče. Bliža se tüdi konec počitnic i že raditega je stvar , oteškočena. Bomo pa zopet drugo leto spravili kaj na oder i takrat se take popravimo,, da. nas tüdi dež ne bo mogel motiti., Vsem, ki so nam na kakršenkoli način pri igri pomagali, se tem potom naj-iskreneje zahvaljujem. Posebna Zahvala gre družini g.* nadučitelja Špragera, pri kateri smo bili ves čas priprave za igro kakor doma, g. trgovcu Sagadina ki nam je brez odškodnine dal na razpolago deske za oder i g. dr. Kolaršu, ki nam je posodil stole iz hranilnične dvorane. Zahvalo smo dolžni tűdi mnogim drugim, a jih radi pomanjkanja prostora v ..Novinah" ne morem i-menoma navesti. Sicer pa tako vsak sam ve, kdor je pomagal i tako se tüdi lahko Zaveda, da smo mu hvaležni. V imenu vseh. Fr. K,
Pošta.
Bertalanič Mihal. Krajna. Pod tistim brojom, kak sam ti pisao, ■ dobijo tvoji vő potni list. Drži se danoga navodila, drüge poti nej. Lebar Marko. Nedelica. Vašo prošnjo morate poslati Delegacij! ministerstva financ v Ljubljano i za 25 Din. štempel prido na njo. Financi i občina moro potrditi, da je istina, ka v prošnji trdite. Po staro prošnjo pošljite v uredništvo naše, gda šeg. poslanec povrnejo z Toplic, tű jo na nazaj dobite.
MALI OGLASI
Trgovski Pomočnik,
z železnim i zmešanim blagom, mesto išče z dobrimi spričevalami, govori slovenski, nemški 1 madjarski. Naslov pri E. Balkányi tiskarna Dolnja Lendava i Bamabaš Erdőšy trgovina s papirjem Murska Sobota.
I. a kovaški premog garantiran kg. od 2 K. — do 3-20 vsigdar velka i stalna zaloga. Tüdi ves stavbeni material se od zdaj naprej dobi po čüdovito nizkoj ceni pri V. Bratina Križovci pri Ljutomeri.
Pri cerkvi Kapela-Radinci se oda po niskoj ceni zidano poslopje s 3 do 5 plügov zemle, nekaj goric, njive, sadovnjak i les. Oglasiti se je pri Klobasa Andreji, kaplani i Posestniki Tonimira.
Oda se posestvo, hišno i gospodarsko poslopje, vse zidano, 15 plügov zemle na ravnini 20 minot od farne cerkve Sv. Trojica v Slov. Goricaj. Vse vküp se falo oda zavolo drüžinskih razmer. — Što žele küpiti, naj si pride ogledat. Küpi se lehko vse kak stoji i leži. Več se Zvedi v krčmi Jurkovič, Slatina Radenci.
Klepec Paveo dam na znanjeI Pozavlam vse svoje prijatele, znance i negdašnje dobre odjemalce na obisk, ar sam začno pa trgovino na stárom mesti pri apoteki v Beltincaj. Blago vse fele, nova bonta. Nova sréča! Dobro rbba, nizke cene.
Pos pozdravlam! Paveo.
Samostojnega mlinarja za eksportni Paromlin sprejme takoj Uprava Veleposestva Beltinci, (Prekmurje).
Amerikanci!
Oda se iz drüžinskih razmer v Prekmurji najvekši PAROMLIN, ki je opremljeni z najbogšimi stroji. Dve drüžini se lahko preživljata iz njegovih dohodkov; stanüvanja zadosta.
Pitati v upravništvi „Novin“ v Dolnjoj Lendavi.
Prekmurje! Amerikaiak!
A legnagvobb és uj gépekkel legjobban berendezett GÓZMALOM Prekmurjéban családi okok miatt eladó. Két családnak is njujt megélhetést, lakás van bőven.
Kérdezősködni lehet a .Novine" kiadó-hivatalában Dolnja Lendava.
SALONip je najbolši škrilj (pala)
za pokrivanje strehe je bolši Od vseh drügih materialov, lehki, nezgorljivi, dugo drži i je tüdi najfalejši.
Dela potaejtssarose ok vodi Hiformi„ETERNiT" Za pokrivanje strehe se da večletna garancija. Izdelavle se v Solini pri Spliti v zalogi je pri
Čeh & Gašpar-i,
trgovina z mešanim blagom, železninov, polskimi pridelki.
MURSKA SOBOTA, Prekmurje.
Oglas.
Trgovski Pomočnik
in en priden Učenec za trgovino s specerije in manofakturo se sprejme s 15-tim septembrom v trgovino.
Alois Kreft na Cankovi.
Slovenska Banka d, d.
podružnica
DOLNJA LENDAVA
plača najbolje dolarje
in zlate peneze.
Ovlaščena banka za trgovanje z devizami in valutami. Izstavlja izvoznikom uverenja in prevzema bančne garancije.
Podpirajte Novine!
FABRIKA MAŠINOV I LIVARNICA D. B.
V LJUBLJANI.
Livarnica zvonov iz brunca.
Nastavlena 1767.
Najbogše blago.
Krasni glasi. Hitro zgotovijo. Nizke cene.
Naročite naš cenik!
Najvekša i najstarejša domáča
LIVARNICA ZVONOV.
Naročite naš cenik 1
Tisk: ERNEST BALKANA Dolnja Lendava.