V mrežah greha15 »Ali si dobila moje pismo?« jo je vprašal Štefan. »O, kako sem srečen! V ponedeljek se bo začelo zame novo življenje. Nina, delal bom ko živina, samo da čimveč zaslužim. Denar bom štedil. Videla boš, da bom kmalu imel svojo točilnico in potem ...« Nina je razočarano molčala. Po glavi ji je blodila misel, da se po Štefanovem odhodu ne bo mogla zoperstavljati Kazimiru. To pa bi pomenilo konec njaie sreče. Če bi Štefan ostal doma, bi ga morda pripravila do tega, da bi končala s Kazimirom. Ali pa bi pobitela in se skrivaj poročila. Ko bi Kazimir pozneje uvidel, da je zanj izgubljena, bi jo pustil morda pri miru m ne bi govoril o njej materi in učencem. Cim bolj je o tem razmišljala, tem bolj je zorel v njej sklep, da bo pregovorila Štefana, naj ostane doma. Štefan je opazil, da ga Nina ne po6luša. Nekam žalostno je vprašal: »Nina, kaj ti je? Ali se ti morda ne dopade moja nova služba?« »O, pač! Saj sem vesela,« je počasi odvrnila, »toda nočem se ločiti od tebe. Tako te ljubim, da niti en dan ne bi mogla vzdržati brez tebe. štefan, ne zapusti me! Proeim, ostaini pri meni!« Stefan je bil vesei teh besed, toda njegov sklep je bil neomajen. »Nina, o tem je prepozno govoriti. Sklenil sem, da se hočem rešiti tega pekla in sedaj imam ugodno priliko. Sicer pa ne bova dolgo ločena. Ker se bom marljivo lotil dela, se bom kmalu izučil in naštedil denar za lastno gostilno. Pa tudi gostilničar ne bora dolgo, ker se mi ta posel prav za prav ne dopade. Več hočem doseči. Angleško se bom učil. Potem bom preštudiral vse knjige in s tistim denarjem, ki ga bom prislužil z gostilničarstvom, bom začel s kako drugo stvarjo, ki bo človeštvu v korist, ne pa v škodo. Nekaj takega bi rad iznašel, kar bo osrečevalo vsakega človeka. Neko tako zdravilo, ki bo za vsako bol. Zdravilo bi prodal bogatinom, denar pa bi razdelil revežem. Za denar se pač vse dobi in v tej državj ima samo tisti veljavo, ki ima dosti denarja.« »Štefan, vse to je lepo. A zaradi tega še ne odidi. Nekaj časa še počakaj! »Ne! To se mora takoj zgoditi. Tovarni sem dal slovo in sem brez službe. Če bom čakal, ostarim in ne bom za delo.« »Štefan, jaz se tako bojim brez tebe!« »Cesa se bojiš?« »Kazdmira.« »Ali ti je spet kaj rekel?« »Da, pretil mi je. Rekel je, da nikdar ne bom tvoja žena. Oh, on sovraži tebe in mene! Bog ve, kaj bo storil z menoj, ko boš ti odsoten. Bojim se, tako se bojim!« »Pomiri se, Nina! Ce ne bo miroval, bo nesrečao končal.« »O, Štefan, če samo ...« »Kaj?« jo je prekinil fant. Nina je globoko vzdihnila. Rada bi povedala, kaj je prevračala v giavi, a ni našla pravih besed. Zaenkrat je torej molčala o svojem načrtu. Namesto tega je še enkrat poskusila, da bi Štefana pregovorila. »Prosim, Štefan — ostani! Ne pusti me same! Obupala bom brez tebe.« »Ne, Nina, ne morem ostati! Zaman je vsaka prošnja! Zaradi tebe in sebe moram začeti drugo življenje.« 9. Nini se je za izvedbo njenega načrta nudila ugodna prilika prej kakor je pričakovala. Po deževnih dneh je spet nastopilo toplo vrerne. Sončni žarki so odeli v zlato barvo pikertonske sive hiše. Narava je še enkrat zaživela pred zimskim spanjem. Bilo je v petek opoldne. Pri Mateskasovih so vsa okna odprli na stežaj, da bi se stanovanje napilo svetlobe in toplote. Muhe, ki jih je bil prejšnji mraz pregnal, so zapustile svoja skrivaiišča in so zuraljaje letale po sobah tsr sedale na predmete, ki so jih obsijali sončni žarki. Tu in tam se je pokazal kak sumič in pijano poletaval. Vse stvari so še enkrat zaživele. Tudi Kazimir ni bil izjema med drugimi stvarmi. Toplota je tudi njega poživila. K obedu je prišel v novi sivi oblefci in z rdečo ovratnico. Molče je obedoval in vmes bobnal z nogo ali tolkel po mizi s pečatnim prstanora. Njegov pogled je nervozno blodil po sobi in se vedno na novo vrnil k Nini, ki je sedela na nasprotni strani mize. Imela je na pol zaprte oči in se je sklanjala nad krožnik, kakor da bi se samo za jed zanimala. Nini so medtem blodile take-le misli po gJavi: Kako toplo je! O, da bi bil Štefan tukaj! A niti pisal ni. Kaj neki dela? In zakaj ta neanosni Kazimir venomer tako buli vame? Ali ne vidi, kako mi je to zoprno? Ninina mati ni mogla trpeti molka in je veselo besedičila o dnevnih dogodkih. Nina je sumila, da je vzrok njene veselosti dejstvo, da je Štefan odsoten. Ali morda kujeta s Kazimirom kake naklepe zoper njo? Proti koncu obeda je mati, ki je najprej končala z jedjo, odšla v kuhinjo pomivat. Nina in Kazimir sta srebala črno kavo. Dekle je sedaj dvignilo glavo in hladno pogledalo Kazimira. V njegovih očeh, ki so bile nepremično uprte vanjo, je opazila neko novo potezo. Zdelo ^e ji je, da se je Kazirnir, ki je prej nastopal kot dobri varuJi male Nine, spremenil v zver, ki hlepi po plenu. »Hm!« je mislila, »tudi ta je tak ko drugi. Vsi so enaki. Živali! Ve, kakano razmerje je med menoj in Štefanom, a mi vendar ne da miru, kakor da bi me smatral za tako pokvarjeno.« Zardela je, a se kmalu zbrala in na videz brezbriino vprašala: »Kazimir, ali m boste šli na delo?« »Prevroče je. Sicer pa ne bo toliko posla, da ga ne bi mogel natakar sam izvršiti. Nimara zato pomoči, da bi tudi sam moral vedno garati.« Nekaj časa je strmel v Nino, nato se nagiiil nad miao proti njej in rekel: »Nina!« »Kaj pa?« je ona ostro vprašala. »Zakaj si zadnji čas hodila samo s Kmicicem, z menoj pa nikarnor nočeš iti?« Nina je že odprla usta, da bi mu ostro odgovorila, toda nenadoma ji je šinila v glavo čudna misel. Požrla je pravi odgovor in s hlinjeno žalostjo odvrmila: »Zato ne grem nikamor z vami, ker me več ne vabite, vsiljevati se pa ne maram.« Kazimir bi najraje zavpil od -veselja. »Nina! Ali si hotela s tem povedati, da bi šla z menoj, če bi te povabil?« Nina se je smehljala. »Da.« »Nina, ali resno govoriš? Ali bi hotela iti sedaj z menoj na sprehod?« Nina ga je Ijubeznivo pogledala in mu odvrnila: »Takoj, če hočete!« »Gromska strela!« je Kazimir treščil po mizi. »Ne vem, ali sem buden ali sanjam!« Soba se .ie stresla od Kazimirovega smeha. »Pojdiva torej!« je zakričal. »Jaz sem priprav Jjen.« Skočil je k Nini in jo hotel zgrabiti za ro-ko, da bi jo kar peljal. »Počakajte malo! Pooesati in ebleči se moram Kmalu bom gotova.« Nina je odhitela v nadstropje. Srce ji je močnc razbijalo. Naglo je smuknila v Kazimirovo sobo, odprla kovčeg in vzela iz njega samokres. Skrila ga je v bluzo. Nato je tiho odšla v svojo sobo. Počesala se je in preoblekla. V petib minutah je bila z napravljanjein gotova. Tekla je iz sobe, kakor da bi ji gorelo za petami. Kazimir jo je smehljaje sprejel. Zdelo se mu je da tako še ni bil srečen. Poslovila sta se od matere in šla v sončno naravo. Kazimir si je požvižgaval od zadovoJjstva, Nini pa se je zdelo, da se ves svet suče z njo in je morala zbrati vse moči, da ni izdala svojega razburjenja. »Kam bova šla?« je vprašala z negotovim glasom. »O, bodiva spet mlada in pojdiva na travnike cvertlice nabirat,« je odvrnil Kazimir. »Pojdiva!« Šla sta po istih ulicab, po katerih je Nina tolikokrat hodila s Štefar.om. Molče sta stopala drug ob drugem. Zrak je bil bolj topel kakor sta prej mislila, Vse je bilo podremano. Ljudi ni bilo videti in Nina je z veseljem ugotovila, da ju ni nihče opazoval. To je bilo prvič, da na ulicah ni srečala nobenega znanca. (Dalje sled!)