Vinko Bitenc . . ¦¦ > Pravljica o kresnem škrateljčku Ne bom vam pravil storij o za- den je mogel zaklicati, je zdrčal kletih kraljičnah, o vilah, o hudob- po rebri navzdol. ( nih čarovnicah ali bajk o palčkih Še zajokati ni mogel, tako se je in podobnem; vse to že domala po- bil prestrašil. Obsedel je na maho- znate, ali ne? vitih tleh in se preplašeno oziral Pravljice o kresnem škrateljčku naokoli. pa gotovo še niste slišali. Le po* Globel je bila vsenaokoli gosto slušajte! ziarasla s praprotjo in resjem. Kresni škrateljček je majhen, sila Bukve so se košatile navpik kakor drobcan možiček, z dolgimi, žab- čarovnice z ogromnimi rokami, jim krakom podobnimi nogami in debla brez so se belila iz polteme še daljšimi rokami, ki se konču* kakor strahovi. jejo v ostre krempeljce. Pojavi se Z visoke smreke se je zapičilo v samo enkrat v letu, in sicer na Jančeta dvoje žarečih oči. kresni večer. Tedaj napravi toliko »U-hu, u-hu!« je zaskovikala raznih norčavosti, d^ si še misliti ne sova, zaplahutala s krili in odletela morete. Drugače pa je kresni škra- na drugo drevo. teljček zelo vljuden in prijazen, Med vejevjem nad praprotjo so čeprav včasih malce poreden. se iskrile kresnice, ugašale in spet Bilo je pred davnimi časi. Takrat prižigale svoje lučke. je živel Grčarjev Janče, osemletni Janče se ni ganil. Na jok mu je fant od fare. šlo, pa se ni upal zajokati. Kurja Na kresni večer so vaški otroci polt mu je oblivala telo, lasje so se zažgali na Gričku kres. In kakor mu ježili. je še dandanes olb takih prilikah na^ — Mama! — je hotel zaklicati, vada, so tudi tedaj otroci veselo pa mu je glas obtičal v grlu, ko je rajali krog ognja, zažigali baklje, zdajci zagledal pred seboj čudnega prepevali in vriskali. Ko pa je do- možička. gorel kres, so skakali za stavo čez Bil je kresni škrateljček. Trikrat visoki kup žerjavioe. se je prekopicnil pred dečkom, po- Nobeden pa ni pogrešil Gričar- tem pa je izpregovoril: jevega Jančeta. Ko so se bili nam- »Hehehe,« se je zasmejal, »ikaj pia reč prej dečki razkropili po gošči počneš ti tukaj, človeček? Si naj- nabirat suhljadi, je Janče zašel pre- brž zašel, kaj? O, nič se me ne boj, daleč v gozd. Nenadno mu je ničesar ti ne storim. Kresni škra- zmanjkalo tal pod nogami in pre- teljček sem, vedno vesel in dobre 22.3 volje. Kar hočeš, ti izpolnim. Go-vori!« In zgovorni škrateljček se je spet trikrat prekopicnil po zraku. Janče se je sprva silno prestrašil. Ko pa je videl, kako prijazen je škratelj-ček, se je opogumil in dejal: »Domov bi rad. Pokaži mi, kje pridem odtod.« Škrateljček se je zahehetal. »Domov? Hehehe! Kam se ti pa mudi? Počakaj, nocoj lahko do- živiš stvari, o katerih še sanjal nisi nikoli. Hočeš?« In preden je Janče mogel kaj od-govoriti, ga je škrateljček prijel za roko. Janče je začutil, kako se dvi-ga s tal, vedno više in više. Nedo-povedljivo občutje ga je prevzelo; zdelo se mu je, da mora pasti, toda škrateljček ga je trdno držal za roko in se smejal. »Nisi še letel po zraku, kaj? He-hehe! O, to je prijetno! Kmalu do speva tja, kjer praznujejo gozdne živali kresno noč.« Plavala sta visoko nad vrhovi dreves. Janče je pogledal navzdol. Kar v glavi se mu je vrtelo, s tako naglico so bežali pod njima griči, doline, gozdni parobki in skalnate grape. Netopirji so v širokih viju-gah obletavali nenavadna letalca skozi njihove zračne revirje. Naenkrat je v zraku silno zavr-šalo. Janče je videl, kako je z ne-znansko brzino švignila mimo vr-sta divje razkuštranih žensk, je-zdečih na metlah. »Kaj pa je to?« je boječe zaše-petal Janče. »Hehehe, hehehe! To so pa co-prnice! Vsako leto na kresni večer jezdijo na Grmado, častit pogla-varja vragov. Z vragi sem jaz v daljnem sorodstvu, toda drugače si nismo prav nič podobni. Vragi so hudobni; škrateljček, kakršen sean jae, pa ne more 'biti hudiOiben, še marsikoga sem osrečil na kresni večer.« »Počemu pa coprnice časte po-glavarja vragov?« je vprašal Jan-če, kakor bi bil preslišal zadnje besede. »Počemu? Saj ga časti ves svet. Razlika je le v tem, da se nekateri klanjajo vragu očitno, drugi pa na skrivaj.« »Ali poletiva midva tudi na Gr-mado?« je spet hotel vedeti Janče, ki se je bil že okorajžil in se ni več bal škrateljčka. »Kaj še, hehehe! Midva prista-neva tam onkraj gozda, kjer imajo vse gozdne živali nocoj veselico. Sijajne stvari boš tam videl in slišal.« Med tem pogovorom sta se jela spuščati vedno niže proti tlom. Žarka svetloba se je razlrvala nad kotlino, kroginkrog obdano z go zdovi. »Zdaj sva na mestu,« je dejal škrateljček, veselo skakajoč ob strani dečka. Janče si je mel oči, ki so ga šče-mele od svetlih luči. Na tisoče kresnic je migotalo po zraku. Gazdtae živali so stale v diolgih vr= stah druga poleg druge, po dreve-sih so čepele ptice. V ospredju, kjer je razprostiral svojo krono or- 23O jaški gaber, je sedela na vzvišenem »Pridi bliže, prijatelj,« se je pri- prostoru kraljica Noč. Ogrnjena je jazno nasmehnila kraljica Noč in billa s teimnomadrim iplaščem, pre* dvignila roko. tkianim s samimi zlatimi zvezdami. Janče je z veliko spoštljivostjo Kraj prestola je žuborel bister stu- stopil pred čudežno bitje. denček, ob njem je ležala vitka bela »jaz sem vsepovsod, zato vem srna, s pohlevnim pogledom mo- in vidim vse,« je nadaljevala kra- treč okolico. ljiCa Noč. »Ti si marljiv, pogumen »Pozdravljene, moje zveste pri- otrok, ljubiš svojo mamico; zato ti jateljice,« je kraljica Noč nagovo- podarim zaklad v spomin na moj rila živali. »Zelo sem srečna, da letošnji godi. Tam je, odkoplji in ste se nocoj, na praznik mojega go- vzemi si ga!« du, zopet zbrale v tako obilnem In je pri tem pokazala z roko številu. Upam, da mi bo moj dobri kraj sebe ob studencu. škrateljček tudi letos privedel ne- Janče je ves ginjen poljubil kra- koga, ki mu bom mogla podariti 1 jici roko. naš kresni zaklad.« »Vidiš, vidiš, ti nisem pravil? »Sem že tu, sem že tu!« je vzklik- Hehehe,« se je priklanjal škratelj- nil škrateljček, ki se je bil z Jan- ček. »Zdaj pa brž na delo, pomagal četom umaknil za grm in čakal na ti bom.« povelje kraljice noči. Porinil je in pričela sta grebsti ob studen- Jančeta predse in oba sta se pri- cu jn sta grebla toliko časa, da sta bližala prestolu. Tam se je škratelj- Se — čudo božje — dokopala do ček po svoji navadi trikrat preko- Vreče s samim suhim zlatom. picnil, potem pa je dejal: t DOtem _ T,otem'=) »lega decka sem pnpeljal, Veh- XT , , . , ., , , čanstvo! Mislim, da je vreden vaše . Ne ^ se kako je bilo, ker to se milosti, saj je priden in pošten Je zSodi'10 ldavd10' ldayno ¦ • ¦ otrok, samo reven je, a to ni men- Po vsej priliki se je moral na da noben greh. Hehehe!« tistem mestu ob studencu dvigati Škrateljček je s svojo šegavostjo mogočen grad, last Gričarjevega prinesel veselo razpoloženje med Jančeta, ki ga je bil kresni škratelj- zbrane živali. Vse hkrati so pritr- ček pripeljal do bogastva in blago- dile: stanja. »Res je to, res je to!« O tem pričajo razvaline, ki stoje Janče je od začudenja odreve- v dolini med gozdovi. nel. Še nikoli ni slišal govoriti ži- Na kresni večer pa se oglaša z vali, nocoj pa razume njih govo- začrnelega zidovja sova s svojim rico! zateglim skovikanjem.