88
bc skamranja, hramba disket, kaset, fotografij, magnetofonskih trakov delavec v profcsi<mali h institucijah zavezujejo, da pripravimo vsaj enkrat na leto dopolnilno izobraževanje v obliki predavani, seminarjev, okroglih miz ai načrtovanih diskusij.
Vez med arhivi in ustvarjale arhnskega gradiva Je nuina, čeprav za strokovne delavce pomeni dodatno obremenitev, /al pa se ta vez velikokrat Pretrga zaraui izjemno velike tluktacijc na teh delovnih mestih V Pokrajinskem arhivu Maribor se jc v Času od 6. junija 1983 do 16. marca 1990 izobraževalo 181 delavcev, ki so po naši evidenci opravili tudi preizkus strokovne usposobljenosti. Kar 75% arhivarjev je v teni času zamenjalo delovna mesta, mi pa smo postavljeni pred dejstva, da nioramo pričeti od začetka.
Osnovne smcrniee za pripravo programa usposo-bij <ima so pred nami. Lahko jih še izpopolnimo, -'odamo elemente, ki v naši occni ,iiso bili zajeti in Predstavljeni, vendar je najpomembnejše, da jih sprejmemo enotno v korist tistih, ki jim je program v celoti namenjen.
jih organizira A RS, scvcaa ec je aovolj pripravnikov. Če jih ni dovolj, ^a pripravnik pač smolo in so možne le konzultacije pri posameznih predavateljih. Prav v okviru seminarja bi bila zelo koristna ¡¡.menjava med arhivi, v okviru katere bi pripravnike scznan.li z delom te ustanove. Kot primer navajam sledeče: y. ipravniki iz ARS bi se lahko p* iktično seznanili z delom regionalnega arhiva in njihovo službo. Za pripravnike iz regionalnih arhivov pa bi veljalo obratno seznanitev z ARS, njihovo službo, depoii, konservatorsko-restavratorsko službo, povezavo z ostalimi arhivi.
4. Vsak pripravnik bi se moral obvezno seznaniti z delom celega arhiva .n ne samo resorja oziroma se držati samo svoje specializacije.
Z nekaj konkretnimi »meri sem želela predvsem nakazati, na se pripravi boljši »vozni red« pripravništva, saj podajanje kvalitetnejših informacij in ukvarjanje s pripravnik ni izguba časa, ampak dobra naložba za prihodnost. Zato naj pripravniki nc bodo tako prepuščeni samim sebi, svoji iznajdliivosti in radovednosti. Pri tem seveda poudarjam, da pravilnik in program o Bipravništvu sicer marsikaj od naštetega zahtevata, vendar pa praksa iz različnih razlogov kaže drugače.
Izobraževanje «rimskih delavcev in Pripravnikov
j Zupančič
V svojem prispevku sem se omejila na i/obraže-vanje arfiivistov pripravnikov, torej list li, ki morajo pridobljeno znanje zelo hitro uporabiti tudi v Praksi oziroma ga izpopolniti, če jim praktični pro-blcnii pokažejo, da določenih znanj ni, oziroma jih lf Pómulo. Namen pripravništva je, da se bcdoii Jrhivski delavec seznani z deli in nalogami, za katere sc glede na stopnjo svoje strokovne izobrazbe Popravlja. Pripravništvo ureja Pravilnik o priprav-lStvu i opravljanju strokovnih izpitov za delavec v arhivih (Ur. 1. S RS, št. 46/82).
Ne bom ponavljala in analizirala pravilnika, temveč želim na primeru spoznanj, ki sem j;h pri-°oila v času svojega pripravništva in na pv)dlagi ""¡izgovorov z bivšimi pripravniki, pokazati, kje bi Sc izobraževanje v praksi še izpopolnilo.
!■ Imela sem dvojno srečo. Pripravništvo .^m opravljala v dveh institucijah, v ars in v ZAL in a ko dobila vpogled v njuno delo in hkrati tudi raz-!,lko med njima. Mogoče bi se v okviru pripravništva uvedla izmenjava med arhivi.
}■ Druga in bistvena stvar je, da me s prihodom v /Al, ni čak;ila prazna soba, ampak je bila moja P' -dhotlnica še nekaj časa na delovnem mestu.
ako meje lahko uvedla v delo in nudila pelo vrsto Vr'bnih nasvetov, do katerih bi sama v kratkem Casi težko prišla. To poudarjam zato, ker je med P^Pravniki cela vrsta takih, ki so prišli na prazno Pjesto, brez možnosti, da bi se z svoj in. i predli od n i -Kl Posvetovali, zlasti o drobnih problemi h.
Zelo koristni - o seminarji za pripravnike, ki
izobraževanje arhivskih delavcev v Nemčiji in Italiji
Vesna Gotovina
Arhiv Republike Slovenije je veano dajal velik poudarek izobraževanju strokovnih delavcev tuai po opravljenem strokovnem izpitu. Vsi so imeli možnost vpisa na podiplomski študij arhivistike oziroma tudi možnost strokovnega izpopolnjevanja v tu i i ni, vendar pa je bilo vse prepuščeno ambi-cionznosti >n iznajdljivosti posameznika, od tod tudi želja večine mladih arhivistov, da bi meli tudi pri nas možnost izobraževanja na posebni arhivski šoli.
Nemčija in Italija imata že dolgoletno tradieijo na področju izobraževanja arhivskih delavcev, zato je zelo zanimiv vpogled v vsebino in potek izobraževanja v teh dveh državah.
VSEBINA IN POTEK IZOBRAŽEVANJA V NEMČIJI
Po nemškem temeljnem (ustavnem) zakonu imajo zvezne dežele enaka pooblastili: kot država, torej jim ;c omogočeno, da avtonomno urejajo vprašanja s področja arhivistike. Vsaka zvezna dežela ima tudi svoje pravilnike o izobraževanju arhivskih delavcev in oopravljaniu strokovnih izpitov.
Na področju nekdanje Zvezne republike Nemčije sta dve arhivski šoli. Prva ie v Marburgu na Lani (dežela Hesscn), ki na Inštiutu za arhivistiko izo-hrazujc kand tU za višjo arhivsko stopnjo, na Strokovni visoki šoli pa za visoko arhi\sk,~ stopnjo
89
O študijskem programu Strokovne visoke šole odloča sedemčlanski kolegij, ki ga sestavljajo predstavniki predavateljev in študentov. Odločitve mora potrditi še hcsscnski nrnister za znanost in umetnost.
Arhivska šola v Marburgu je pristojna zj izobraževanje arhivistov iz vseh zvezn: n dežel, z izjemo dežele Bavarske, ki ima v Miinehnu svojo Bavarsko arhivsko Šolo.
V tem delu b navedla le nekaj razlik med obema šolama. Bavarska Šola ima poseben program izobraževanja za srednjo arhivsko stopnjo, ki ga mar-burška šola mma. Pogoji za vpis na Bavarsko arhivsko šolo so strožj', saj mora kandidat za vpis na višjo arhivsko stopnnjo oprav'|ati sprejemni izpit (1). /a vpis na obe šoli je obevzno znanje latinskega in francoskega jezika. Pogo.,e za vpis na Marbur-ško arhivsko šolo določa vsaka od zveznih dežel na podlagi svojega pravilnika o izobraževanju arhivskih delavcev in oprav'janiu strokovnih hpitov.
Marburški izobraževalni proces na Strokovni visoki šoli za arhivistiko traja dve leti. Razdeljen je na dva dela, in ..iccr na praktični in teoretični.
a)	Praktični del traja 6 meseeev v enem od arhivov, ki ga določi hessenski min ster za kulturo in znanost. Program tega dela obsega naslednja poglavja1.
-	izločanje, valorizacija in prevzem arhivskega gradiva v arhiv,
-	popisovanje, ure_,anje in izdelava pripomočkov za uporabo arhivskega gradiva,
-	pisna in ustna pojasnila uporabnikom arhivskega graoiva,
-	vaje iz diplomatike na latinskih in francoskih tekstih,
-arhivska tehnika, restavracija,
-	publikacije, razstave,
-	uprava ahriva.
b)	Teoretični del traja eno leto in pol, razdeljen je na štiri deie, zadnji del poteka v Zveznem arhivu v Koblenzu. Celoten uer proces je zelo b'»gat, saj obsega okoli 1 500 ur predavanj z naslednjimi poglavji:
1.	ARHIVISTIKA
-	temelji zgodovine arh vistike,
-	arhivsko pravo,
-	organizacija in uprava v arhi /ih,
-	arhivska tehnika in arhivska zgradba,
-	razvoj uprave,
-	valorizacija, popisovanje, urejanje in priročniki :a uporabo arhivskega gradiva,
-	temelji b'bliotekarstva in dokumentalistike.
2.	POMOŽNE VEDE
-	zgodovinske pomožne vede starega in novega veka,
-	heraldika, numizmatika, gencaologija.
3.	ZGODOVINSKE TEME
-	ustavna in upravna zgodovina,
-	zgodovina dežel,
-	pravna zgodovina,
-	socialna in gospodarska zgodovina.
Na Bavarski arh'-'ski šoli za visoko arhivsko stopnjo poteka izobraževalni proces dve leti in pol Od tega je 20 mesecev teorije na Bavarski arhivski šoli in 10 mesecev prakse v bavarskih arhivih.
Učni načrt določi Generalna aircKeija bavarskih arhivov v Miinehnu v sodelovanju z Državnim ministrstvom za pouk in kulturo v Miinehnu. Učni program je obsežnejši od programa (2), ki ga imajo na marburški arhivski šoli saj obsega preko 1700 ur predavanj za visoko arhivsko stopnjo (in okoli 2400 ur predavanj za pridobitev višje arhivske stopnje, ki poteka 3 leta).
Po končanem šolanju opravljajo Kandidati na obeh šolah zahteven državni arhivski izpit. Na Strokovni visoki šoli v Marburgu je izpit sestavljen iz pismenega in ustnega dela. Pismeni del je sestavljen z št -ih klavzurnih nalog; prvi dve sta iz starejše dobe (listini v latinskem in nemškem jeziku), drugi dve pa z novejšega časa, in sicer teksta v francoskem in nemškem jeziku. Za vsako od teh nalog ima kandidat na razpolago po pet ur. Ustni del izpita obsega vse teme, ki so bile vključene v predavnja in traja dve uri (3).
Obe arhivsk, šoli imata že bogato tradicijo. Mar-burška je pr.eela s prvimi predavanji za arhivske delavce že leta 1949, bavarska pa leta 1965. Na obeh šolah so predavanja ciklična, odvisno od števila kandidatov. K delu sta šoli pritegnili veliko število zunanjih sodelavcev, ker bi bilo drugače nemogoče organizirati tak ueni program.
Posebej bi bilo potrebno poudariti, da je ta program izobraževanja namenjen samo arhivskim delavcem, k' delajo v državnih in javnih arhivih. Zaradi tega organizira Arhivska šola v Marburgu tudi polletne tečaje v arhivsko delo in gradivo za vse, ki se žcliio usposabljati tudi s področja arhivskega dela. Vpišejo se lahko le kandidati, ki so končali visoko strokovno šolo oz. visokošolski študij in že imajo praktične izkušnje iz arhivistike. Tečaj obsega 500 urin obsega naslednja poglavja: -arhivistika,
-	upravna zgodovina, -paleografija (nemška in latinska), -arhivske zbirke,
-knj ižniee, informacije in dokumentacije,
-	arhivsko pravo, -arhivska uprava,
-	razstave,
-ari vska tehnika.
Marburška šola poleg tega organizira tudi krajše seminarje na teme različnih strokovnih vprašanj (kot npr. arhivsko pravo ...)
VSEBINA IN POTEK IZOBRAŽEVANJA V ITALIJI
^ Italiji >oteka izobraževanje arhivistov le na šokih za arhiv:stiko, paleografijo in diplomatiko. Pn so le ;o bile ustanovljene že v prvi polovici 19. stoletja. Od h i 1963 pa v Italiji obstaja sedemnajst sol, ena od teh je tudi šola za arhivistiko, palcogra-fi > in diploma,ko pri Državnem arhivu v Rimu. Tu traja izobraževalni proces dve leti. Po^oj za vpi! je končana srednja sola (scoula media si : erio-re) m znanje latinskega jezika. Kandidati, ki nimajo ki asi ene mature morajo opravljati sprejemni izpit iz latinskega jezika. Program predavanj' 1. ARHIVISTIKA
BI
-	pojem arhiva,
-	razlike in podobnosti med arhivskim in biblio-tcenim gradivom,
-	arhivistika kot zgodovinska metoda,
-	uprava arhiva,
-	arhivi kot kulturna dediščina,
2.	ZGODOVINA PAPEŠKF DRŽAVE
3.	ZGODOVINA 1NŠT1TUC1J
4.	DIPLOMATIH
5.	ZGODOVINA AHR1VOV
Pri drobnem pregledu nemškega in ita ijanskega izobraževalnega programa se da ugotoviti, da sta to dva popolnoma različna sistema. V Nemčiji se izobražujejo arhivski delavci, ki so prehodno končali višjo ali visoko stopnjo izobrazbe {in ima i o drugostopenjsko diplomo zgodovine, prava.,), v Italiji pa so šole na višji stopnji in izobražujejo kandidate, ki sc še niso srečali z delom v arhivu.
Postavlja se vprašanje, kateri od teh dveh izobraževalnih sistemov je boljši, oz. kateri bi slovenskim razmeram in potrebam bolj ustrezni.
Nemški sistem izobraževanja je bolj raeioBilcn, ker izobražuje delavce,, ki že delajo z arhivskim gradivom, in ne proizvaja viška delovne sile. torej ¡e s tega stališča za nas ustreznejši i seveda v nekoliko skrajšanem obsegu, ker najverjetneje ne bi bili sposobni izpeljati tako obsežnega učnega progra-IT predvsem zaradi pomanjkanja ustrezno bobra-'-enega predavateljskega kadra in tudi majhnega števila kandidatov, ki bi obiskovali šolo. Samostojni arhivska šola, brez tesne povezave z zgodovino !n pomožnimi zgodovinskimi vedam;., pa ne bi inula večje prihodnosti.
Ol'OMim:
Cilcj; Arhivi; XIII/, 1-2, 1990, sir. 132-133. — 2. Glej; Arhivi, X]]]/, [-2, 1990, str. 132-133. — 3. Polck oprav-'Jfinja izpita pokončani lin v,'irski ahrivski šoli; glej: Arhivi, X]M/, ]_2, [990. str. 132-133.
L|Tl£RATURA IN VIRI
''red I od pietlpisa o izobraževanju in opravljan i u izpila za visoka ; rgvsko stopnjo v dc/di Hessen (I. ok;. 1990) -■er Arhivar, 43/, 4 1990, sir. 679. — 1'rcdpis o izobraževanju in opravljanju i/piln 7.i\ visoko arhivsko slopnjo ^ deželo Nord heim Westfalen (8. jami::r 1987)- Der Arhivar, 41/, 2, 1988, sir. 259. — Predpis o izobraževanju 'n opravljanju i/pita /a višjo (1979) in visoko arhivsko sl^Pnjo (1965, 1987) za deželo liavarsko. - Tečaj »od v arhivsko delo in gradivo - Der Arhivar. 41, 1990, str.
— Seoul a di Arehivisliea. Palcograiia e Diploinati-*£l ~ Archivio di slato di Roma (nov. 198R)
Slovenski in tuji predpisi in standardi na Področju materialnega varstva arhivskega
gradiva
J*(h't y<Hlopivec
v osemdesetih letih, torej v desetletju, ki seje iz-
2Klo,jc v arhivskih in sorodnih področjih, ki skrbijo za varovanja in prenos informacij, prišel v ospredje pci>:Č problem materialnega varovanja gradiva in informacij pred poškodbami, uničenjem in izgubo. O problemu sc je pričelo obširno govoriti, pi .at in tudi delati. Naloga tega desetletja pa je te probleme čimbolje razreševati
Pr pripravi prispevka sem zbraia in pregledala predpise, priporočila in standarde, ki urejajo materialno varovanje gradiva pri nas in po drugih državah.
Ugotovila sem, da večina, razen ZDA, Kanade, Franeijc, Velike Brilar je, Nemčije, prevzemajo navodila oziroma vsebmo predpisov {odvisno od govornegt m geografskega področja) od omenjenih vodilnih drŽav. Lc-tc pa so tako ali drugače v stalnih medsebojnih si ikih.
Pri nas ureja področje mate 'alncga varovanja arhivskega gradiva Zakon o naravni n kulturni dediščini (Ur.l. SRS, št. 1/81). bolj podrobno pa Navodilo o načinu izvajanja materialnega varstva arhivskega in registraturnega gradiva (Ur.l. RS, št. 10/69). Leta 1987 ;c bil pri jravlicn osnutek novega pravilnika, ki pa ni prinesel nič bistveno novc-
V	veljavi ic ostal sta r predpis iz leta 1969, k načelno se vedno dovol' dobro pokriva vsa ključna področja varovanja arhivskega gradiva. Manjka le neko sodobnejše priporočilo ali standard, k bi bil v pomoč pri konkretnem ipclicvanju problemov. Problemi temperaturnih nihani, previsoke ali prenizke vlage, plcsn in insektov so znani že vrsto stoletij. Problem onesnaženega zraka je nekatere zaskrbljeval že v sredini prejšnjega stoletja. Problem slabe kakovosti papira pa zaskrbljuje strokovnjake že od konca prejšnjega stoletja.
V	vsem tem času so bile pre kušcnc mnoge ideje. Nekatere so bile sprejete, druge zavrnjene ali pozabljene. V skladu s prcvladu'ocirti socialnimi, ckonomsk mi in tehnološkimi možnostmi, jih je danes mogoče bolj učinkovito razreševati. Posebno v razvitih deželah posvečajo precej pozornosti naravoslovnim raziskavam, ki preverjajo uspešnost posameznih postopkov reševanja in varovanja kulturne dediščine
Na to temo je v svetu že prcccj objav, ki sc čedalje bolj pogosto pojavljajo tudi v arhivskih revijah ali samostojnih publikae ih. Izsledki najnovejših raziskav so objavljen,' na kongresih, okroglih mizah, seminarjih (zadnji sem iar o raziskavah na področju varovanja in konscrvacijc, ki jc potekal letos maja v državi New York, 25.-29.5,1991).
Seminar o raziskavah na področju varovanja in konscrvacijc so pripravili: Mednarodna knjižničarska organizacija IFLA, Mjdnarodr arhivski svet 1CA h Kmižničarsko-arhivski-konservatorski izobraževalni program na univerz' Columbia v New Yorku, Namen seminarja je bil pripraviti pregled nad tekoč mi raziskavami in razvojem aktivnosti za dvig pomena raziskav pri reševanju problemov ter priprava predlogov in prioritete raziskav na tem področju.
Na konferenco jc bilo vabljenih 90 predstavnikov iz 33 držav. V 23 predavanjih so bile predstavljene sledeče teme: