List 18.
Gospodarstvo z gnojem.
Kdor ima stergano mošnjo, zgublja denar iz nje; kdor ima slabo gnojnico, takemu uide veliko gnoja ; kdor pa veliko gnoja pogubi, ta pride tudi ob lep kosec kruha. Kaj bi si nek od takega gospodarja mislili, kteri svoje pridelke v žitnico nasipa, v ktero dežuje, da mu spravljeno žito po-gnjije. Al ne borno tacega gospodarja nemarneža imenovali? Menim, da! Ravno tako gospodari tudi tisti kmet, kteri ima slabo gnojišče, iz kterega mu dežnica in snežnica najboljši gnoj izperate,   da   mu gre najbolja gnojnica v zgubo
in ž njo veliko zernja in slame ali kakoršnega koli druzega pridelka.
Kovač Štefanček je prerajtal: Kdor na svojo njivo 20 bokalov dobre gnojnice polije, dobi iz nje po sedanji ceni za 20 kr. več žita in pa slame. Komur tedaj vedro gnojnice po nemarnosti odteče, ta zgubi za 40 krajcarjev zernja in slame.
Za koliko sto milijonov veder pa leto in dan gnojnice po nemarnem iz gnojišč odteče! — Jez mislim, da ne bom preveč na stran zadel, če pravim, da tistim kmetom, kteri puste, da jim gnojnica iz gnojnisča odteka in se jim na vse kraje pogub uje, se jim je po vrednosti več po nemarnem pogubi, kar davka od svojega grunta plačujejo.
Tukaj moram pa vendar le omeniti, da je tu in tam že več kmetov, kteri gnojnico bolj čislajo in ki ne puste, da bi se razlivala in pogubovala kamorkoli, ampak jo skerbno spravljajo in na polje vozijo. Za take gospodarje ni ta sostavek namenjen; take le prosim, naj bi svoje sosede podučevali, ki se ne vejo z gnojem prav gospodariti.
Naj tem ob kratkem in prav po domače povem, kako fp ,i'iia gnojnisče napraviti,  da bo prav.
Gnojnišče se po prostoru dvorišča nareja. Najbolje je podolgasto na štiri vogle, 3, k večjemu 4 čevlje globoko, pa z ilovco ali glino dobro zatlače no, da se gnojnica skoz izcejati ne more, in da se lahko do njega z vozom  priti  da.
Dežnica s streh ali kaka druga voda ne sme na gnojnišče teči.
Jama za gnojnico naj se napravi, če se le da, na najnižjem kraji. Ce svet dosti visi, je dobro, ako se gnojnica iz hlevov na gnojnisče oceja in se še le skozi gnoj v gnoj ni čno jamo steka. To je bolje kakor če gnojnica naravnost  v svojo jamo teče.
Najboljše pa je, če je jama za gnojnico prav prostorna, in se kakemu obokanemu keldro podobna pod gnoj-niščem napravi, da se v njem gnojnica po volji hrani in o pravem času na polje speljati da. Če je jama za gnojnico preplitva, se večkrat pripeti, da gnojnica ob časih, ko se ne more na njive izvoziti, se iz jame razliva in na vse kraje pogubuje.
Kjer je le moč, naj se sekreti (stranišča) tako napravijo, da se v gnojnico ocejajo. Tu se čema juha napravi,  ki  na njivi in travniku res skoraj čudeže dela!
Da se gnojnica iz jame iztromba (izpumpa), je najbolj pripravna tlačivna tromba, ker se ž njo goščava in blato iz jame najložeje iztromba, če se le dobro pomeša.
Tu še nekoliko besed pristavim, kako naj se z gnojem ravna. Kdor si je dobro gnojišče napravil, mora tudi skerbeti, da si dober gnoj napravi; gnoj se pa dober napravi, če se ob suši in v suhem vremenu večkrat z gnojnico polije. Posebno pa če je gnoj na gnojnišču previsoko nakopičen, ali pa če se pariti in kaditi prične; zdaj je zadnji čas, da se z gnojnico polije, sicer se sožge in iz njega izpuhti najboljša dobrota, ker soparica, ki se iz gnoja kadi, je tudi gnoj in sicer najboljši.    Kemikarji ime-
138
nnjejo to, kar se iz gnoja izkadi, z gnjilcom združene dele, ki so za rastlinsko rast najbolj potrebni.
Zato se mora skerbeti, da gnoj vedno vlažen ostane, in da ne splesnije in ne sprepeli. Razun tega se da gnoj tudi jako zboljšati in pomnožiti, če se večkrat s perstjo posuje, da na lego gnoja pride lega persti, in da ga živina včasih dobro pomandra in potlači. To stori, da se z gnjilcom združeni deli tako naglo iz gnoja ne izkadijo, ampak ostanejo v njem.