!f 263343
2	SLOVENSKA	LJUDSKA	GLASBA
KAJ, KAKO, KDAJ?
Tale številka naše revije pripoveduje o slovenski ljudski giasbi.
Sodi v niz temstskih številk, ki jih je Glasbena mladina Slovenije izdala z namenom, da bi čimveč mladih bralcev razširilo svoje glasbeno znanje. Doslej so izšle tematske številke o Mozartu, o Ipavcih, Lisinskem in Mo-kranjcu, Beli Bartoku, Novih akordih, Jazz, Slovenski operi in Glasbenem baroku. Te številke so bile namenjene ne le prebiranju, ampak tudi tekmovanju učencev osnovnih šol, ki smo ga imenovali Kviz Glasbene mladine Slovenije. S temo Slovenska opera so naši kvizi postali množični, saj študijsko gradivo po priporočilu Zavoda za šolstvo naroča več kot pol slovenskih osnovnih šol. Odtlej je v navadi, ta tekmovanje v znanju poteka vsako drugo leto, zato pa naj bi šole gradivo prejele že leto prej, da bi bilo več časa za učenje.
Za slovensko ljudsko glasbo je bilo zlasti med učitelji veliko zanimanja, saj to temo učni načrt vključuje na vseh stopnjah večkrat na leto. Upamo, da bo ta številka skupaj s kasetami izpolnila pričakovanja mnogih bralcev in poslušalcev.
čeprav gradivo prihaja n šole šele ob koncu šolskega leta (imeli smo precej težav z izbiro avtorja gradiva), ostaja do tekmovanja vendarle še precej časa.
Gradivo je napisano v dokaj strokovnem jeziku, ki bo osmošolcu morda nekoliko tuj, zato bo tu pomembno učiteljevo mentorsko delo. Učenci sedmih in osmih razredov bodo skupaj z učiteljem v reviji izpolnjevali delovne liste (ki so v sredi številke) in na ta način osvojili osnove gradiva. Tisti, ki bodo šolo zastopali na nadaljnjih tekmovanjih — po uspešno opravljenem šolskem preskusu znanja — pa se bodo ob reviji, kasetah in komentarju k posnetkom študija lotili bolj temeljito. Predvidevamo, da bodsta delo v razredih in šolsko tekmovanje lahko stekla do srede oktobra, kajti rok za prijavo ekip Glasbeni mladini Slovenije je 19. oktober 1984. Glede na št na število prijavljenih ekip in glede na kraje, od koder jih bo največ, bomo organizirali območna tekmovanja, ki bodo 3. novembra, polfinale bo 17. novembra, finale pa 8. decembra v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani in ga bo kot običajno snemala TV Ljubljana. Naj zapišemo še to, da so nam na ljubljanski televiziji obljubili, da bodo v jeseni ponovili serijo o slovenskih ljudskih glasbilih in godcih, kar nam bo vsem skupaj še popestrilo priprave na kviz.
• Pri učenju vam želimo veliko uspeha!
GLASBENA MLADINA SLOVENIJE
Pričujoča razmišljanja o ljudski glasbi na Slovenskem so nastala na osnov: številnih arhivskih virov, terenskih zapiskov in opažanj, številnih literarnih virov ter treh del:
— Pesem slovenske dežele, Zmage Kumer
— Ljudska glasbila in godci iste avtorice
— Plesat me pelji, Mirka Ramovša
Gradiva torej ne gre razumeti kot učbenik, temveč kot vir za spoznavanje, odkrivanje, učenje in primerjanje z že znanim. Ko bo gradivo prispelo na šole, naj opozorim učitelje, da ni namenjeno le nekajurni šolski obravnavi, saj bi bilo to spričo obsežnosti in do sedaj vse prevečkrat prezrte bogate kulturne
dediščine nemogoče in krivično. Ostalim bralcem pa, upam, gradivo ne bo samo informacija o ljudski glasbi, temveč mnogo več: pobuda za razmišljanje in vrednotenje. Zahvaljujem se sodelavcem Sekcije za glasbeno in plesno narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SGPN SAZU), dr. Zmagi Kumer in Mirku Ramovšu za dobrodošle nasvete, Juli-janu Strajnerju pa za tehnično pomoč in presnemavanje zvočnih posnetkov iz njihovega arhiva ter uredništvu za ljudsko glasbo RTV Ljubljane.
Mira Omerzel-Terlep
1. Godci na svatbi, panjska končnica
3
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
MIRA OMERZEL-TERLEP
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
Ljudska glasba je sestavni del kulture in načina življenja vsakega ljudstva. Slovensko ljudsko izročilo, v katero prištevamo tudi pesem, ples in godčevstvo, pripada širši srednjeevropski kulturi in slovanski dediščini, porojeni že v pradomovini
—	Aziji. Le redkokdaj je ljudskemu izročilu mogoče zanesljivo dokazati čas in kraj nastanka, saj se neprestano spreminja in prilagaja okusu časa. Novo izpodriva staro ali se skozi čas staplja v zmes starega in novega«. Zdi se, da je zato ljudska glasba »brezčasna«. Oznaka »ljudsko« je raziskovalcem povzročala in še povzroča nemalo težav, zato je o njej tudi mnogo nasprotujočih si mnenj. Definiciji ljudskega, ki bi bila v svoji strogi omejenosti prav gotovo nepopolna, se lahko izognemo z vprašanjem.KAJ ljudstvo poje ali kaj je pelo, plesalo, igralo. Rabnostin pogostnost določata ljudskost, slovenskost. Če Slovenci glasbilo uporabljajo v vsakdanjem življenju, ga smemo priznati za ljudskega, torej za nas (naše Ijud-stvo/etnos) pomembnega. Enako velja tudi za plesno in pesemsko izročilo. In če se ob razmišljanju o ljudskem ozremo po glasbilih, ugotovimo, da so lahko zelo preprosta, pa kljub temu zvočno učinkovita in zanimiva, mnogokrat doma narejena ali improvizirana1, kupljena, sorodna ali prevzeta od sosednjih ljudstev, saj izoliranih kultur ni in etnične meje ne sovpadajo z državnimi. Enaka ali podobna glasbila in podoben način god-čevstva lahko najdemo na širših geografskih področjih. Podobne življenjske razmere narekujejo podobnost. Na naših' tleh se prepletajo, mešajo in dopolnjujejo elementi alpske, panonske in sredozemske kulture, zato lahko najdemo sorodno ljudsko glasbo in glasbila tudi v sosednji Avstriji, v Italiji in na Madžarskem. Avstrijsko ozemlje je bilo še v srednjem veku daleč na sever poseljeno s Slovenci (etnično mešano ozemlje) . Ne smemo pozabiti tudi na zgodovino, na to, da so bili naši kraji stoletja pod tujo upravo (Avstro-Ogrsko, Italijo). Slovenci so se hodili učit raznih poklicev v. sosednje dežele, hodili so služit, trgovat in se vojskovat pod različnimi zastavami širom po Evropi. Prvotna dosmrtna vojaška služba v stari Avstriji je bila skrajšana šele leta 1804: pri pehoti na 10 let, pri konjenici na 12, drugod na 14 let. Cesarica Marija Terezija pa jo je znižala s 14 na 8 let. Odsluženi vojaki so iz tujih krajev prinašali domov novosti, tudi glasbila, pesmi, napeve in plese. Nekatere so na Slovenskem sprejeli, jih prilagodili svojemu okusu, neustrezne pa pozabili. Skupna preteklostjo omogočila oplajanje tudi v obratni smeri.
Sorodstvene vezi ljudske glasbe segajo mnogokrat dlje od sosedstva, daleč v preteklost. Razpoznavanje le-teh je izredno težko, saj nas ločita od preteklosti prostor in čas. Poskusimo si osvežiti spomin o poselitvi današnjega slovenskega etničnega ozemlja, o preseljevanjih in vdorih različnih ljudstev: od Ilirov, Keltov, Rimljanov, Slovanov do Turkov in indijskih Romov. Nedvomno so vsi pustili sledove v kulturi. Bogati, pa kljub temu“skromni arheološki viri nam dajo le slutiti tisočletja dedovano in spreminjajoče se kulturno jedro. Sorodno ljudsko glasbo lahko najdemo (po mnenju etnomuzikologa V. Voduška) pri kajkavskih Hrvatih, Čehih, Poljakih, Ukrajincih, Velikorusih in Bolgarih, kjer je nedvomno staroslovanska dediščina, pa tudi v predelih od Belgije do Pirenejev. Zastavlja se vprašanje, ali je ta sorodnost dediščina starih Keltibercev, podobno kot je pet-delni metrum slovenske ljudska pesmi verjetno keltskega izročila. Trstene orglice, ki jih še danes najdemo v vzhodni Sloveniji, so izpričane na primer že v stari železni dobi, v 6. stoletju pred našim štetjem (glej reliefno upodobitev godca na situli iz Vač). Zaradi skromnih podatkov lahko o
njihovi nadaljnji poti le ugibamo: ali so staroselska ali kasnejša prvina.
Že ta vprašanja nas opozarjajo na starost in izvor posameznih kulturnih elementov. Vsako ljudstvo ima svojevrsten kulturni izraz, ki se odraža na vseh kulturnih področjih, od materialne (gospodarstva, stavbarstva, noše) do socialne (družbeni ustroj) in duhovne kulture (šege, običaji, slovstvo, glasba).
Ustvarjalnost posameznika je prisotna v vseh dobah in pri vseh družbenih plasteh ljudstva. Tako imenovana »visoka«, »uradna«, »umetna« glasba (zdi se, da noben izraz ne ustreza povsem), ki je zavestna stvaritev posameznika in ki je zavestno ohranjena v nespremenjeni obliki, prav tako ne more mimo korenin svojega ljudstva (primerjaj skladateljska dela različnih narodov). Glasba, kiji pravimo »ljudska«, je glasba širokih množic določenega časa in kraja, ki individualne stvaritve posameznikov sprejme, spreminja in prilagaja svojemu estetskemu občutenju2. Ljudstvo pa se skozi čas in družbeni ustroj spreminja. V ljudsko ustvarjalnost zato prištevamo tisto glasbo, ki je bila v določenem obdobju značilna za najširše plasti ljudstva, kmete, obrtnike in meščane. Ker je bila do nedavne preteklosti, nekako do druge svetovne vojne, večina slovenskega prebivalstva kmečkega stšnu, je slovenska ljudska glasba tisto izroči-
lo,	ki je bilo značilno za večinsko kmečko-podeželsko prebivalstvo. Sem je prišteta tudi glasba manjšine, stopljene z večino: glasba rokodelcev in krošnjarjev, ki so bili pevci in godci z obširnim repertoarjem in so ohranjali in prenašali izročilo, medtem ko so hodili ponujat svoje izdelke po vaseh, trgih in oddaljenih saminah. Zal dosedanja raziskovanja ljudske glasbe še niso zajela slovenskih mest in večjih trgov, čeprav bi njihova glasba kljub (verjetni) stilni različnosti prav tako sodila med ljudsko. Sem bi sodila tudi današnja glasba rudarjev, tovarniških delavcev in delavcev pri številnih drugih opravilih3. V začetku tega stoletja in še zlasti z razširitvijo radijskih in televizijskih aparatov pa se je pričela nova in povsem drugačna polpretekla doba, ki čaka raziskovalce. Radijska in televizijska ponudba je še bolj zabrisala krajevne značilnosti. Pričela se je doba poenotenja, čigar posledice so številne ponarodele melodije in pesmi, širjenje in sprejemanje popularne glasbe, ljudske glasbe zadnjih desetletij, glasbe določene generacije. Zato ne bomo ljudski glasbi nikdar storili krivico, če bomo povedali, iz katerega kraja je, v katerem času je bila zabeležena in kateremu sloju ali generaciji prebivalstva je rabila. Pri opredeljevanju ljudske glasbe ne pozabimo na ČAS, KRAJ in SOCIALNI POLOŽAJ! Omenili smo stil ljudske glasbe, ki je pomemben za določitev ljudskosti in slovenskosti. Ljudstvo si je in si še zmeraj prilagaja sprejeto glasbo po nepisanih zakonih, zakonitostih in estetskih merilih, ki z različnimi teorijami tako imenovane »uradne« glasbe nimajo nič skupnega. Tudi v tem je treba iskati drugačnost ljudske glasbe. V čem se torej ljudska pesem razlikuje od umetne? Ta drugačnost je slišna že v načinu izražanja, v jeziku, ki je poln tipičnih okrasnih pridevkov in prispodob, v melodičnem in harmonskem izrazu, ki je mnogokrat v nasprotju s šolsko »klasično« hUfVnonijo, v nenavadnem križanju glasov, v mnogokrat značilno ozkem tonskem obsegu, v značilnem svobodnem ritmu in načinu petja (vsi pevci nikoli ne prično peti hkrati kot v zboru). Ljudsko petje je ponekod lepo tiho petje, drugje petje »na vse grlo«. I |*jd-skost se odlikuje tudi po improvizaciji, po številnih variantah. Vsaka odpeta pesem ali odigrana godčevska melodija je
4
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
pravzaprav enkratna in neponovljiva, odvisna od trenutnega navdiha in občutja izvajalcev. Zatorej je vsak arhivski zapis enkratna podoba trenutnega stanja.
Literatura:
1. Zmaga Kumer, Etnomuzikologija, Ljubljana 1977
2. Sestavki o ljudski glasbi v reviji GM, leto 1978, št. 4, 5, 7,
8
3. Mira Omerzel-Terlep, Od obredja k ironiji, GM letnik XIIl/št. 5
4. Alenka Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem, Ljubljana 1982
1. Improvizirana glasbila so predmeti, ki sicer rabijo za druge namene: žlice, pokrovke, lonci, žage itd.
2. Marsikatera Jenkova pesnitev, ki je bila blizu ljudskemu občutenju (Knezov zet, Naš maček) je ponarodela.
3. Po drugi svetovni vojni je zamrla na primer pesem delavk v ljubljanski tobačni tovarni in v slamnikarskih delavnicah v okolici Kamnika. Pojavlja pa se prav gotovo drugje in v drugačni obliki.
ZBIRANJE LJUDSKIH PESMI
V	času prebujanja narodov in z razvojem nacionalne za-ve8ti v Evropi konec 18. stoletja se je rodilo zanimanje za ljudsko glasbo Evropejcev. V njej naj bi se po Herderjevem pozivu k zbiranju zrcalil duh časa, bistvo narodove kulture. Zlasti mali narodi so začeli zavestno obujati ljudsko izročilo, iz katerega so črpali navdušenje in samopotrditev. Prvo zanimanje »Herderjeve romantike« je bilo v glavnem namenjeno ljudski poeziji.
Prvo poročilo o slovenski ljudski pesmi sega v 14. stoletje. V nemškem rokopisu je zapisan odlomek zahvalne pesmi, ki jo je ljudstvo pelo na Gosposvetskem polju ob umeščanju koroškega vojvode. Kasnejši romantični nazori tedanje Evrope pa so vzpodbudili zanimanje za ljudsko pesem tudi na Slovenskem: Marko Pohlin, Valentin Vodnik, Žiga Zois, ribniški graščak Jože Rudež. Tudi iz tujine je bilo razposlanih več vprašalnic o življenjskih navadah na naših tleh. Pomembne so zlasti vpraialnice štajerskega nadvojvode Janeza, poslane z Dunaja, in leta 1819 razposlane vprašalnice Društva prijateljev glasbe z Dunaja, ki pričajo o prvem načrtnem zbiranju ljudskih pesmi avstrijskih narodov, med katere so bili vključeni tudi Slovenci. Tudi v Kranjski Čbelici so objavili številne ljudske pesmi, ki jih je prepesnjeval tudi France Prešeren, meneč, da jih je treba očistiti in popraviti. Po Evropi je bilo literarno prirejanje tedaj v modi, prevladovalo je zanimanje za besedilo kot slovstveno vrednoto. Tudi zbiranje in zapisovanje ljudskih pesmi je bilo neenotno in povečini brez melodij. Najpomembnejši zbiralci te dobe so bili Mattja Majer-Ziljski, Urban Jarnik, Stanko Vraz in Emil Korytko. Zapisovalce s konca 19. stoletja je že težko prešteti. Zapisovala sta tudi JOSIP JURČIČ in Poljak LUDVIK KUBA. Daleč najpomembnejši pa je KAREL ŠTREKELJ, ki je leta 1887 objavil poziv k zbiranju ljudskih pesmi in sestavil vprašano polo. Kot odbornik dunajskega odbora, ki je želel zbrati ljudske pesmi narodov tedanje Avstrije, je dobil v roke več pesmaric in (rokopisnih) zbirk različnih zapisovalcev, številne pesmi je poskuM urediti in jih sistematizirati. V letih od 1895 do 1923 je izšla v šestnajstih snopičih obsežna zbirka SLOVENSKE NARODNE PESMI, ki jo je po Štrekljevi smrti dokončno pripravil za tisk Joie Glonar. To je bila urejena-zbirka 8686 pesmi, prvi poskus sistematiziranja, zbirka, kakršne niso imeli tedaj niti večji narodi. Celotna zbirka dunajskega odbora pa je obsegala 13000 zapisov!
Leta 1877 je Američan Thomas A. Edison skonstruiral tori og ra f. Cez dobro desetletje so ga že uporabili za snemanje indijanskih melodij. Konec stoletja so ga prvi v Evropi uporabili Madžari (med prvimi snemalci je bil tudi Bela Bartčk).
Odbor Društva prijateljev glasbe je leta 1913 nabavil fonograf in Jure Adlešič je napravil prve zvočne poanetke slovenske ljudske pesmi. Snemal je v Beli Krajini. Fonograf je bil sprva precej okorna in velika naprava z voščenimi valji (valjčni fonograf), kasneje pa s cilindri (cilindrični fonograf), v katere je igla, ki je prenaša nihanja glasu, zarezovala žlebiče. Naprava je imela tudi velik rog foodoben odmevniku starih gramofonov), ki je ojačeval zvok. Žal pa zapisi niso bili obstojni. Leta 1934 je bil v Ljubljani ustanovljen FOLKLORNI INSTITUT, vodil ga je France Marolt. Po vojni se je preimenoval v GLASBENO NARODOPISNI INSTITUT, ki je leta 1955 dobil prvi magnetofon in šele z njim je bil postavljen temelj zvočnemu arhivu. Od leta 1972 je institut vključen v Slovensko Akademijo znanosti In umetnosti (SAZU) kot Sekcija za glasbeno in plesno narodopisje Instituta za slovensko narodopisje (SGPN-ISN SAZU). Dodeljeno ji je zbiranje ljudske glasbe po vsem slovenskem etničnem ozemlju. Danes hrani sekcija okoli 14000 zvočnih posnetkov ljudske glasbe. Njeni sodelavci so: Zmaga Kumer, Valens Vodušek, Mirko Ramovš, ki se ukvarja z ljudskim plesom, Julijan Strajnar, Marko Terseglav in Igor Cvetko. Leta 1971 je izšla v njihovi redakciji prva knjiga obsežno zasnovanega opusa desetih knjig s skupnim naslovom SLOVENSKE LJUDSKE PESMI. Prva knjiga prinaša bajeslovne in junaške pesmi. Leta 1982 je izšla druga knjiga, ki združuje legendarne pesmi. Obsežni opus naj bi vseboval vse zbrano slovensko pesemsko gradivo z melodijami.
Izven sekcije je še več zbiralcev, ki zbirajo ljudsko izročilo posameznih (največkrat rojstnih, domačih) področij: pred nekaj leti umrla Josip Dravec, ki je raziskoval po Prekmurju in Prlekiji in Radoslav Hrovatin, ki se je zanimal za pesem, glasbila in ples različnih pokrajin. V Prekmurju raziskuje Ladislav V6rds (pesem in godčevstvo), v Beneški Sloveniji skladatelj Pavle Merku, zlasti jezikovno plat rezijanskega izročila pa Milko Matičetov. Seveda na tem mestu ne moremo našteti vseh zbiralcev. Povejmo pa še, da se je načrtne raziskave posameznih pesmi (npr. Lepe Vide) lotil Ivan Grafenauer, metrične strukture in ritmičnih problemov Valens Vodušek, Radoslav Hrovatin pa je pisal o glasbeni podobi pesmi.
Literatura
1. Karel štrekelj, Slovenske narodne pesmi, Ljubljana 1895-1923
2. Zmaga Kumer, Pesem Slovenske dežele, (z dvema priloženima malima ploščama), Maribor 1975
3. več avtorjev, Slovenske ljudske pesmi, I, Ljubljana 1970 in II, Ljubljana 1981
4	Pavle Merku, Ljudsko Izročilo Slovencev v Italiji, Trst 1976
5. Josip Dravec, Glasbena folklora Prekmurja, Ljubljana 1957
6. Josip Dravec, Glasbena folklora Prlekije, Ljubljana 1981
7. Zmaga Kumer, Ljudska giaaba med rešetarji in lončarji v ribniški dolini, Maribor 1968
8. Veliki gramofonski plošči (SGPN ISN SAZU): Porabje, Koroška kaseta: Benečija
9. Pri Helidonu pa je izšla še velika plošča Dolina Rezije (producent Pavle Merku).
5
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
LJUDSKA PESEM
V	ljudski pesmi je lahko misel izražena domiselno in slikovito kljub skromnim sredstvom izražanja. Ljudska pesem je pregledno členjena in ne preveč zapleteno zgrajena, kajti le takšna je primerna za spominski prevzem po ustnem prenosu, značilnem za ljudsko izročilo. Le takšna je primerna za spontano preoblikovanje in Improvizacijo, nekoč prisotno povsod, danes pa živo predvsem v Reziji. Ljudska pesem je zrcalo različnih življenjskih razmer, človekovih misli, razmišljanj in čustvovanja v medčloveških odnosih. Je tudi vir za spoznavanja kulture. Iz nje lahko razberemo odnos do življenja in smrti, odnos do naravnih in nadnaravnih pojavov, reševanja neznanega se loteva tudi z uroki in čaranjem1. Iz nje lahko razberemo sledove ljudskopravnih običajev in socialnih razmer2. Vojaike pesmi opisujejo razmere iz časov uvedbe splošne vojaške obveznosti in tudi čas najemniških vojsk, ko so vojaki smeli vzeti s seboj tudi žene ali ljubice. Bogati so se lahko odkupili, revni pa so se leta tudi skrivali pred nabiralci vojakov. Sicer imamo Slovenci malo junaških pesmi, razen pesmi, ki opisujejo spopade s Turki3, saj so se morali bojevati pod avstrijsko zastavo, do katere niso mogli čutiti domovinske pripadnosti, temveč le odpor do tega zla, ki je večini odvzel najlepša leta ali celo življenje4. Pesmi o smrti, ki je poosebljena (grenka smrt, bela žena s koso) in pred katero so vsi ljudje enaki® (glej stran 11). V besedilih se odraža odnos do posvetne in cerkvene gosposke6. Pesmi nam razodevajo pojmovanje krivde. Mlinarji, krmčarji pa tudi godci so po ljudskem prepričanju nepridipravi in goljufi, medtem ko do beračev goje veliko sočutje in stik z njimi ima po ljudskem verovanju magično moč. Stari IJudskopravnl običaji so se v dobi krščanstva pometali s krščansko moralo o dobrem in zlu, vendar so ohranili prenekatero značilnost. Po ljudski pesmi je neodpustljiv prekršek še zlasti mešanje vina z vodo, grdo ravnanje s starši in detomor. Krščanstvo je zapustilo mnogo pesmi z versko vsebino, številne legendarne pesmi, v katerih nastopajo svetniki kot preprosti ljudje z vsemi življenjskimi tegobami vsakdanjega človeka7- Polne so domiselne fantazije in tudi predkrščanskih mitoloških bitij.
Iz pesmi spoznavamo tudi Ideale lepote: bela polt, bele roke, rdeča lica, črne oči, postavnost in vitkost.
1. Na primer pesem o Maščevanju zapuščene ljubice, ki pričara smrt nezvestemu fantu s korenom lečenom ali pesem
o	Mrtvaški kosti — Fantič je hodil daleč v vas (kaseta: C-8 in 1. delovni list).
2. o tlaki in desetini: Neusmiljeni gospod ali pesem o galjotu široko more I Dunaj (kaseta A-13 in str. 12).
4.	na primer Lavdon zavzame Beograd in vrsta pesmi o Kralju Matjažu.
4. Spomnimo se verzov »čez dolgih sedem let se bova vidla spet.«
5. na primer pesem Mlinar in smrt, v kateri se poskuša mlinar odkupiti pred smrtjo in ponuja v zameno zase svojo družino. Toda smrt ga zato še huje kaznuje z besedami, da bo živel tako dolgo, da si bo smrti prosil sam.
6. Na primer Žlahtna gospa zakolje majerici sinka
7. Poslušaj pesem Marija In brodnik — Marija z Ogrskega gre (kaseta: 8-1 in str. 12).
glasbena podoba pesmi
Tako pesmi kot godčevske melodije pripadajo različnim tonskim govoricam, od morda najstarejšega malotonskega niza, ki obsega le nškaj tonov1, prek pentatonike (napevi s
308 Rubato
Široko more I Dunaj
petimi toni) do starih modusov2 in diatonične lestvice dura in mola. Posebno mesto imajo belokranjski in istrski napevivt.i. »istrski lestvici«, ki jo sestavljajo za naše uho, šolano in vajeno dur-mol sistema, nenavadna tonska razmerja. Ti toni so netemperirani,*poltonsko neizravnani. Enakost vseh poltonov v lestvici je dala šele baročna doba3, ljudska glasba pa je po izvoru mnogo starejša od te, ki bi ji lahko rekli tudi umetna. Tonska razmerja slede dvigu in padanju melodije, glede na trenutno občutenje so poltoni včasih manjši, drugič večji, z njimi pa seveda tudi vsi ostali intervali. Istrska lestvica ali bolje istrski niz pa je ohranil svojevrstno in nespremenljivo intervalsko razmerje.4 Niz sestavlja pet stopenj oziroma intervalov, ki jih ni moč opredeliti s klasičnim glasbenim izrazoslovjem. Istrski niz še ni dokonfcno raziskan.
J =76 GIUSTO
' i l	_.............i I
i./fa-ri-ja z O - gr skc -ga gre Ha -rt - ja z O gr skr ga gre
t(W) (2)
IlliFSS^Ep
/1a-rC-ja z J) -gr - ike~qa gre.	*
ga gre.
Marija z Ogrskega gre,
Marija z Ogrskega gre,
Marija z Ogrskega gre.
Marija pride do morja.
Prav l6po prosi br6darja, naj jo čez m6rje pripelji, naj jo pripelja za božji Ion, al pš za ta nebeški tron.
Jast ne vozim ne za božji Ion
8 in tudi ne za nebeški tron,
9 jast vozim le za krajcarje
10 in tiste bele zeksarje.
11 Brodar začew Iadj6 vozit,
12 ladjš začela se topit.
13 Brodar zavpije na vso moč:
14 Prid mi Marija na pomoči
15 Naj ti pridGjo zeksarji
16 in tisti beli krajcarji!
Marija in brodnik
ritem slovenske ljudske pesmi in tudi napevov (godčev-skih) je značilno pogosto menjavanje taktovske mere. Posebna značilnost je petdobnl ritem (pravi petdobni ritem ali menjavanje dvo- in tridobne mere). Pogost je v mnogih pripovednih in plesnih pesmih.8 Najpogosteje se pojavlja še danes v rezijanskem glasbenem izročilu, ki je zaradi svoje izoliranosti ohranilo mnogo staroselske kulture. Prav težko dostopna, izolirana področja, daleč stran od trgovskih poti, ki so prinašalke novosti, ter na obrobnih pokrajinah (Prekmurje, Rezija, Soška dolina, Koroška), seje kultura zaradi utesnjenosti, ogroženosti in močnejše navezanosti na tradicijo počasneje spreminjala in dlje časa ohranjala »staro«. Osnovno mero je pogosto težko določiti, včasih je skorajda vsak takt v drugačni meri. Ena od značilnosti slovenskega petja pa tudi godčevanja je lahko ritmična ohlapnost (ru-
6
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
:
bato ritem), prosti ritem. Pevci in godci pohitevajo, zategujejo po svojem občutju za harmonsko in melodično lepoto, lepoto sozvenenja. Prosti ritem je značilen še posebej za nekatere pripovedne pesmi, katerih besedilo je recitirano na enem tonu. Tu je besedilo pomembnejše od glasbenega oblikovanja. Značilno je tudi pogosto ponavljanje posameznih zvočnih vrstic.
Ljudska pesem ne pozna agogike indinamike. Pesem je v celoti zapeta brez pretirane izrazne igre glasu v enaki dinamiki. Lepo petje je po prepričanju ljudi ponekod tiho petje (Koroška), drugje pa petje »na vse grlo« (Haloze, Rezija).
1. Pogosto v otroških in obrednih pesmih. Poslušaj belokranjsko kresno pesem ali pripovedno Marija in brodnik (kaseta: B-1 in str. 12) ali rezijansko Lipa ma Banerina (kaseta: D-4)
2. V njih so stare nabožne pesmi (modusom pravimo tudi starocerkvene lestvice), obredne kolednice, s katerimi so hodili voščit srečo in rodovitnost. V starih modusih je mnogo prekmurskih in porabskih ter madžarskih pesmi.
3. Temperacijo (poltonsko izravnavo) je leta 1687 predlagal Andreas VVerckmeister.
4. Poslušaj dvojnice ali pesem Široko more i Dunaj (kaseta: A-13)	•
5. Pripovedne pesmi so v srednjem veku plesali (ostanek srednjeveške plesne balade je tudi belokranjska Pobelelo pole: glej poglavje o plesu). Petdelnost je po mnenju Voduška dediščina starokeltskega izročila
Zanimivo se je ozreti po imenih glasov, kakor jih ljudje označujejo: visoko in nizko, tenko in debelo (Bela krajina, Gorenjska, Primorska), tenko in tolsto (Rezija), naprej in čez (Gorenjska, Dolenjska), na mlado in na staro (Prekmurje).
T rog las n o petje cenijo zlasti v osrednji Sloveniji in je najpogostejši način fantovskega petja. Vodilni glas je v sredini, spodaj je bas, zgornji glas patercira (nedosledno). Večkrat se oglasijo vzporedne kvinte in subdominantne harmonije, ki so sicer v nasprotju s pravili klasične harmonije in posledica vodenja glasov. Ljudje pravijo, da eden poje naprej, drugi čez in tretji basira. Ce pojeta dva glasova nad basom, pravijo temu cvajar (nemško zwei=dva), če pa pojeta dva glasova pod vodilnim glasom, pa pravijo temu copet ali zraven pet5.
Štiriglasjeje prav tako star način petja, ki nikakor ne sledi pravilom zborovskega štiriglasja. Nastane tako, da se nad glas, ki poje čez, vzpne še eden, to je tretji nad basom, ki se giblje v oktavah skladno z vodilnim ali po svoje. Zato mu pravijo na Dolenjskem, Notranjskem in Kozjanskem naiber pet (naprej, čez, iber in bas; iz nemške besede iiber=čez), na Koroškem petje na tretko in na Gorenjskem drajar (nem. drei=tri). Posebno zanimivo je žensko štiriglasje s stisnjenim glasom v Halozah in v Zgornji Savinjski dolini.6
J
" r'0
i. Sla rom. vi yo
I* - M
NAČINI PETJA
Slovenci poznamo enoglasno, dvoglasno, troglasno, štiri-glasno in petglasno petje. Večglasno petje nastane takoj, ko se zbere več pevcev. Enoglasno so peli obredne in pripovedne pesmi (seveda to ni pravilo za vse), še danes pogosto pojo enoglasno v Porabju in Prekmurju, podobno kot na Madžarskem. Enoglasno je seveda tudi petje posameznika, ki ob"različnih priložnostih išče v pesmih izraz za navdih.1 Dvoglasno petje je znano skorajda po vsej Sloveniji. To je petje v vzporednih tercah ali sekstah. Pri petju v vzporednih tercah je vodilni glas spodaj, spremljevalni v terci pa zgoraj; pri petju v vzporednih sekstah pa je vodilni glas zgoraj, spremljevalni pa spodaj v seksti. Vzporedno gibanje glasov v tercah ali sekstah je lahko tudi nedosledno, glasova se lahko med seboj . mestoma oddaljita za kvarto ali kvinto, v terčnem gibanju glasov pa tudi za seksto, lahko se med seboj križata ali na koncu spojita v unisono (na isti ton)2. Primer je prekmursko petje.
Starejši način dvoglasja je bordunsko dvoglasje (bordun je stalno zveneč ton iste tonske višine). Spodnji glas poje v bordunu (mestoma lahko tudi odstopi), zgornji glas pa se razgibano giblje nad njim. Primer je rezijansko petje3.
Svojevrstno je belokranjsko sekundno dvoglasje (v nekaterih kresnih pesmih), kjer se glasova približata na sekundo, na koncu pa spojita v unisono. Posebno mesto ima že omenjeno istrsko (sekundno) dvoglasje.4
Bogdaj.bog daj do ber ve-čer, daj nam Boz(e)'
Za ve - čer - kom bo le ju fro, daj nam BoiHe)!
Petje kresnic
2.	Pevke starih, večinoma pozabljenih balad izpod po-
horja, Štajerska
Šla bom na goro visoko
7
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
Petglasno najpogosteje pojejo fantje. Ker pa je težko dobiti še en izredno visok tenor, ki gre čez vse (»čez drajar čez«), izjemoma pomagajo tudi ženske. Na Gorenjskem mu pravijo na firar (nem. vier = štiri) in v Savinjski dolini na štrt ton, ker pojo štirje glasovi nad basom.7
J*. 132lRub»to)
(obe iz Prekmurja kaseta: B-7 in B-8) ali An šuštar me barovv (Koroška,kaseta: C-2), Janičica (Rezija,kaseta: D-5), Margareta lepo šiva (Bela Krajina, kaseta: A-12).
3. Poslušaj rezijansko Lipa ma Banšrina (kaseta: D-4) ali Černl potčk ob instrumentalni spremljavi citire in bunkule (kaseta: D-7).
4. Poslušaj kresniško belokranjsko ob spremljavi dvojnic (kaseta: A-10).
5. Poslušaj triglasno fantovsko petje: Lepšega kraja nej (kaseta: C-15) ali Udare polnočne ure z Dolenjske (kaseta: C-14).
6. Poslušaj haloško štiriglasno žensko Šla bom na goro visoko (kaseta: A-1).
7. Poslušaj primer štajerskega fantovskega petja »na štrtko« Mene glavica boli (kaseta: A-3).
NAČIN IZRAŽANJA
Mene glavca boli
In ob koncu tega poglavja je potrebno še enkrat omeniti pomembno razliko med zborovskim petjem in ljudskim večglasjem, kjer pevci nikdar ne začno peti vsi hkrati. Glasovi vstopajo eden za drugim. Najsposobnejši pevec, ki ima po navadi tudi dober spomin, saj mora dobro poznati vsa besedila, kar pri dolgih pripovednih pesmih ni zmeraj najlaže, poje naprej in ima enako vlogo kot dirigent v zboru. Z začetnim petjem da pevcem tudi intonacijo. Podobno vlogo ima tudi vodilni godec v godčevskem sestavu, kolovodja ali vojarinka pri plesu (glej poglavje o plesu). Danes ponekod še znajo zapeti v starejših načinih večglasja, vendar zborovsko petje močno izpodriva ljudsko.
Če hočemo razumeti pesem v celoti, kot zvezo besedila in melodije, se moramo ozreti tudi po načinu jezikovnega izražanja. Jezik v ljudski pesmi skoraj nikoli ni povsem narečje, marveč je nekakšna vmesna stopnja med narečjem in
knjižnim jezikom. Jezik je (po mnenju Z. Kumerjeve) baladno redkobeseden, ki ne mara širokega epskega opisovanja. Poln je tipičnih okrasnih pridevkov in z.-ez1, ponavljanja besed2, izražanja v nasprotjih3 in hkratnega pretiravanja4. Za ljudsko pesem so značilni »potujoči verzi«, tudi kitice. Najpogosteje so to verzi, ki jih opazimo v mnogih začetkih ali koncih5.
Živost in spremenljivost se kaže v oblikovanju besedila, ritmiki in metriki ter melodični podobi v pesmi, saj je ljudska pesem vselej namenjena petju, in ne deklamiranju! Vzroke za preoblikovanje je treba iskati tudi v ritmični polnitvi ali drobitvi besedila ter v premakljivem besednem naglasu, tako značilnem za slovenski jezik.
Pesmi so lahko tudi nekitične. Takšne so zlasti stare pripovedne pesmi, belokranjske in jurjevske kresne pesmi, obredne pesmi. Najkrajša kitica je dvovrstična, ki pa se lahko štiridelni melodiji prilagodi tako, da se en verz trikrat ponovi (npr. v baladi o Mrtvaški kosti). Za ljudsko pesem je zelo značilen tudi predtakt (anakruza). Večina besedil pripada trohejskemu in daktilskemu ritmu, če upoštevamo anakruzo. Prvi je pogostejši v starih baladah, ki so verjetno nastale v 15. ali 16. stoletju, nekatere oblike pa (po V. Vodušku) so najbrž še staroslovanske.
i
Strukturno zanimive so t.i. naraščujoče pesmi, v katerih besedilo od kitice do kitice narašča. Pri vsaki naslednji kitici je treba ponoviti vse prejšnje6. Pri verižnih pesmih pa se besedilo vsake naslednje kitice vsebinsko povezuje s prejšnjim6.
3. Na prireditvi v domačem kraju pojo zagoriški fantje (Dobre Polje), Dolenjska
1. Poslušaj: Pojaj, mi pojaj, čeren kous (Porabje, kaseta: B-13), Marija z Ogrskega gre (Kras, kaseta: B-1), Vragova nevesta (Prekmurje, kaseta: B-6) in druge.
2. Poslušaj: Duša v pekel zavrnjena ali Fčelijca zletela
1	Kje si hodil, kje si bil; po gorah grmi, se bliska.
2. Stoji, stoji, beli grad; leži, leži, ravno polje.
3. Preden bo jutri beli dan, fantič je bil že na pare djan (balada o Mrtvaški kosti).Na priloženi kaseti je primer z Gorenjske (C-8),
4.... da v vojski teče kri, da bi gnala mlinske kamne tri (npr. Lavdon zavzame Beograd).
5. Doli pada, omedli, dušico spusti.
6. Primer Prišla je miška iz mišnice — (glej 1. delovni hit).
7. Primer Jaz si bom kanone kupu iz Bele Krajine (kaseta:
A-15).
8
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
ŽIVLJENJE LJUDSKE PESMI
Ljudska glasba je bila še do druge vojne del vsakdanjega življenja, del praznovanj in obredja, tesno zvezana z načinom življenja, z običaji in navadami. Danes so te vezi močno zrahljane. Če poskušamo pesmi razvrstiti po življenjskem krogu, moramo najprej omeniti sicer redko zabeležene uspavanke. Namenske zazibalke so redke, saj morda še najbolj izražajo trenutni navdih.
Otroški svet pozna raznovrstna ritmizirana besedila, izštevanke in rajalne igre.
	A'76
B&ba si je sela u balon,	■Zy	i - /~3 —
da se pelje u London,	w S? «"3
u Londonu kupi griz,	- #"2 • J~3 ( -#-T—	
da se pelje u Pariz,	-jj. t s? n \ J
u Parizu kupi papriko,	r* jp •“ r. *
da se pelje v Afriko,	0~m ■ J~3 i #""3-J - i -
v Afriki kupi eroplcin,	«i J i —J-3-t—*		
da se pelje ve Ljubljen,	-V3-! r# i J
u Ljubljani moči dež,	*~31 «r~5 j.—-—
da je baba mokra kakor jež.	—£»U 1i-J	k
Izštevalnica za igre
Za sprejem v fantovsko druščino je bilo potrebno pevsko znanje, prav tako za vasovanje. Na svatbi so se zvrstile svatbene pesmi in druge pesmi domačega kraja. Z njimi so spremljali potek svatbenega obredja, od plesov posameznih parov, pobiranja darov za mladoporočence (pobiranje jabolka v Beli Krajini), za godce in kuharice, do pesmi jutranjice. S pesmijo so spremljali svate na domove. Ponekod je tako še danes.
Tudi ob smrti so peli. Do zadnje vojne je bilo v navadi ponekod v Sloveniji pojoče objokavanje mrliča z improviziranimi besedili, ki so pripovedovala o življenjski poti umrlega in hvalila njegova dobra dela. Za narekovanje ali naricanje so domači včasih tudi najeli objokavanja vešče pevke, nari-calke ali jokovke. Še danes je ponekod na podeželju v navadi vasovanje pri mrliču, bedenje ali vahtanje. Ob mrliču pojb sv6te pesmi, pripovedne (npr. Marija in brodnik, balada o Mrtvaški kosti), bolj »žalostne pesmi« ali prav »mrliške« pesmi, na Goričkem imenovane mrtveče pesmi. Z njimi se domači poslavljajo od umrlega. Do druge svetovne vojne so peli tudi spominske pesmi ali pesmi slovesa, ki so pripovedovale o smrti pokojnega.
Pesmi (pa tudi plese in godčevanje) lahko razvrstimo tudi po koledarskem krogu, po prazničnem letu. Ob pustu so vselej veliko peli, igrali, plesali in tudi svatbe so bile v tem času najpogostejše. Vrstile so se rimane prošnje pustnih šem za darove, vesela plesna godba ali pesmi in plesi. Pustni čas je z maškarami preganjal zimo iz dežele. Maske so ljudi varovale tudi pred zlemi silami, ko so s pesmijo in plesom čarale plodnost prebujajoče se pomladne zemlje (npr. ples za visok lan ali debelo repo).
Običaj se je ohranil do današnjih dni, toda stroge obrednosti ni več. Danes je pustni čas le še čas norčij in sprostitve. Pustovanju je sledil postni čas, ko glasbe ni smelo biti. In ker je krščansko praznovanje odtisnilo načinu življenja Slovencev
močan pečat, ki se mu ni bilo moč izogniti vse do let po drugi svetovni vojni, je cerkveni praznični koledar narekoval tudi vsakdanje običaje, verovanja in šege. Na velikonočni ponedeljek so zato plesali, peli in igrali po vsej Sloveniji (npr. v Črnomlju Črnomaljsko dekliško kolo Aj, zelena je vsa gora ali v Metliki Metliško kolo).
Tudi jurjevanje je bilo poznano po vsej Sloveniji. Peli so jurjevske obredne pesmi (v Beli Krajini Došel je, došel, zeleni Jurij, fant, zavit v zelenje, simbol življenja). V Beli Krajini so 24. junija kresovali. Ponekod je kresovanje še živo. Obe šegi sta pričeli toniti v pozabo konec 19. stoletja. Danes ju obujajo vse bolj v turistične namene. Na kresni dan so pred prvo vojno hodile v Beli Krajini dekleta oblečena v belo, z rutami poveznjenimi čez obraz, da jih ni bilo mogoče prepoznati. Najprej so obšle polja in vinograde, nato pa odšle v vas in pele v dveh skupinah ali po dve in dve. Petje kresne pesmi se ni smelo prekiniti, sicer bi nad hišo, pred katero se je to zgodilo, prišla nesreča. T udi govoriti niso smele z nikomer, kaj šele zmotiti se pri petju! Pele so izmenjaje, drugi dve sta morali začeti peti, še preden sta prvi dve odpeli. Tako so se lovile, pretekale ali zatekale. Do prve vojne jih je improvizacijsko spremljal godec z dudami, po drugi vojni pa piskar, fant z dvojnicami. Domači so kresnice obdarovali, če pa dekleta niso dobile darov, so jim s pesmijo klicale nesreče v hišo.
Prošel je, prošel pisani vuzem, došel je, došel, zeleni Juraj.
Donesel je, donesel pedenj dugu travicu, laket dugu mladiču.
Dajte Jurju vina,
da mu ne bo zima;
dajte mu rškije,
da se Juraj napije;
dajte mu kruha, da ga rte bi muha;
dajte mu pleče, da bo k letu veče;
dajte mu jajce, pa ga ne štentajte;
dajte mu groš, da dojde k letu jošl
(Govorjeno;) Dajte, dajte, dva tii jajca!
vuzem = velika noč
štentati = obotavljati se, pustiti nekoga čakati
Primer belokranjske jurjevske pesmi, ki jo spremljajo z dvojnicami
Došel je došel zeleni Juraj...
4. Kresnice in godec z dvojnicami, Bela krajina
9
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
V božično-novoletnem času so vse do treh kraljev (6. januar) koledovali. Koledniki, pevci in godci, so hodili voščit srečo sorodnikom, prijateljem, sosedom. Običaj je bil znan po vsej Sloveniji, po vaseh, trgih in tudi mestih, ponekod je še vedno živ, seveda v spremenjeni obliki.
V Prekmurju so pravili kolednikom tudi pesmarji. Ponekod so kolednice (koledniške melodije) spremljali tudi dramatski prizori, ki izvirajo iz baročne dobe. Zanimive so bile kraške kolednice, grajene dvozborno. Ena skupina je pela glavno besedilo, druga pa je odgovarjala z odpevom. Kolednice, ki so jih prepevali okoli treh kraljev (trikraljevske kolednice) pa segajo po nastanku v 16. ali 17. stoletje, čeprav izhajajo že iz srednjeveškega izročila in so šolarska šega. Koledniki so najprej zaigrali dramatski prizor (igro s petjem, ki pripoveduje o prihodu treh kraljev). Znamenite so bile te igre v Železnikih, Tuhinju, Kropi, Bohinju, Rožu in Borovljah na Koroškem. Lahko pa so hodili koledovat koledniki, preoblečeni v tri kralje in z zvezdo v rokah. Pred hišami so »s petjem pripovedovali« zgodbo o poklonitvi treh modrih. Nato so jih povabili v hišo in jih obdarovali z živežem, jajci, klobasami ali z denarjem. Včasih so hodili koledovat tudi po 14 dni in več, daleč stran od doma, in koledniški darovi so jim pomagali preživeti zimo, kar je še zlasti veljalo za revnejše kraje. Šega in koledniško petje sta se v 19. stoletju že izgubljala. Ko je med odraslimi začela toniti v pozabo, so jo za kratek čas prevzeli otroci. Kjer se je ohranila do danes, jo izvajajo povečini godci.
Kokodakanje
Kot-kot-kot-kodžk	#
jajca za tobak,	,~7	r—
kaj vaše kokoJš telko jajc nesejo, "# « • « « #"• #7 *• -
kak na pout kamšnja!	#"# ** #""* :
Kot-kot-kot-kodcik,	« * •"# •
kaj vaše krave telko mle'ka ma,	•	•••••••••
kak ma Raba vode!	* * 000 •
Kot-kot-kot-kodak,	000*0
kaj vaši bijci tak tučni bodo kak gle1 vi!	0 0 0 0 0 0 •••••• •>
Kot-kot-kot-kodšk!	00000
Tepežnice, rimana ali ritmizirana besedila božično-novo-letnega časa, so prav tako prešla v last otrok. S šibanjem in petjem so čarali rodovitnost po vsej Sloveniji na tepežni dan (28. december), danes pa je običaj skorajda pozabljen in z njim seveda tudi tepežnice. Le na Koroškem običaj še živi.
Peli so in še pojč tudi ob osebnih praznovanjih, raznih hišnih ih krajevnih praznikih: ob godovanju, rekrutaciji fantov v vojsko in še zlasti pri ali po skupnem delu. Dela, pri katerih so si ljudje med seboj pomagali, so bila priložnost za prepevanje in učenje pesmi: ob pletju, metvi prosa, košnji in žetvi, ličkanju koruze in luščenju bučnic (na štajerskem), pri ribanju repe in zelja, pri trgatvi in steljarjenju (Koroška), teritvi lanu, preji in česanju perja (Porabje), tkanju ali kleklanju (na Idrijskem).
Pozabljeno je tudi belokranjsko dekliško djačenje, ko so si dekleta pri žetju stelje odpevala s hriba na hrib, si izmišljala besedila in očitke, ki so se nabrali med letom kot nekakšna javna sodba. Zdi se, da jih je bilo tako v varni daljavi laže izpeti.
Ob koncu stoletja so pričeli opuščati tudi prošnje za dež in razne uroke in zagovore zoper bolezni, nezgode (kačji pik ipd ), ki so bili pravzaprav ritmizirana besedila ali prave pesmi, čeprav ponekod vanje še verjamejo.
Med ljudske pesmi v širšem smislu štejemo tudi klice prekmurskih kupinarjev, ki so pred drugo vojno hodili od vasi do vasi in kupovali perutnino ter pri tem na ves glas z značilnimi polpetimi klici vabili (klicali) vaščane pred hišna vrata. Podobna so bila tudi »klicana vabila« piskrovezov (nekdaj so to bili Rezijani in Romi), prodajalcev časopisov in raznih ročnih izdelkov, pa prodajalcev kisa ali jesiharjev (še do danes se je ohranila rečenica »kričiš kot jes’har«). Le poskusite prisluhniti spontanemu oblikovanju besed in melodije jezika tržnih prodajalcev! Na ljubljanski tržnici npr. lahko najdete Jugoslavijo v malem, vsakdo nosi v sebi okus tvornosti domačega kraja in svojo individualno spontanost. Klici in vabila so prav podobe neponovljivih trenutnih razpoloženj.
RAZISKOVANJE GLASBIL IN GODČEVSTVA
Prvi vir o slovenskih glasbilih je nemška pesem potujočega muzikanta iz 13. stoletja, ki pravi:
...Na Kranjskem so nas prosili, da bi slovensko plesali ob piskanju dud...
Pogosto najdemo naslikana glasbila na srednjeveških freskah slovenskih cerkva, ki so bogat vir za spoznavanje, čeprav ne vselej zanesljiv, ker so slikarji slikali po tujih vzorih in slikarski modi in često z veliko mero svobode. Zato so raziskovalcem dobrodošli dnevniški zapiski različnih popotnikov, ki so poleg drugih zanimivosti beležili tudi podatke o glasbi in glasbilih ter plesu v naših krajih. Nekaj podatkov je dal tudi J. V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689).
Romantično zasnovano zbiranje ljudskih pesmi je na glasbila pozabilo. Podatki so zašli med nabrano gradivo več ali manj slučajno. O glasbilih imamo zato na voljo le malo podatkov, vsekakor pa mnogo manj kot o ljudski pesmi, saj se je zanimanje za ljudsko godčevstvo pojavilo kasneje. Do danes se je nabralo bogato pesemsko gradivo, na katerega smo lahko upravičeno ponosni, o godčevskih melodijah in stilu igre pa imamo bore malo zbranega. Zato je toliko dragocenejši vir t.i. Gothova topografija iz štajerskega deželnega arhiva v Gradcu (ime je dobilo po tajniku nadvojvode Janeza, ki je poslal poziv za zbiranje vsakršnih podatkov o svoji deželi). Vzhodna Slovenija je sodila k Štajerski, zato so vprašalnice zajele tudi naše kraje. Podatki so se nabirali v letih 1811—1847. Podoben zapis o glasbenem življenju je nastal tudi leta 1838, ko so v Ljubljani pričakovali obisk cesarja Ferdinanda, ki so mu želeli prirediti veličasten sprejem in mu po-kazati način življenja.
Na Kranjsko so razposlali vprašalnice o ljudskih zabavah in poročevalci so se razpisali tudi o ljudski glasbi in plesu. Svojevrsten dokument o godčevstvu so tudi besedila ljudskih pesmi, ki omenjajo glasbila in ples ter poslikane panjske končnice, kjer večkrat nastopijo godci z glasbili. Večkrat so glasbila položena tudi v roke živalim (upodobitev živalske svatbe). Panjske končnice so vir, ki seže v začetek minulega stoletja. Najstarejša panjska končnica je iz leta 1818.
Karel Strekelj je v svojih Navodilih za zbiranje opozoril tudi na glasbila. Ustanovitelj in voditelj predvojnega Folklornega instituta France Marolt pa je uvrstil med naloge instituta tudi raziskovanje glasbil. Od šestdesetih let je razpravljanje o ljudskih glasbilih in godčevanju tudi v programu Zveze društev folkloristov Jugoslavije. Istočasno so pričeli po vsej Evropi pripravljati mednarodno zasnovan Priročnik evropskih ljudskih glasbil s sedežem uredništva v Berlinu in Stockholmu.
10
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
Vsaka tri leta se mednarodna skupina raziskovalcev sestane na delovnem posvetu v drugi državi. Maja 1983 je bil tak sestanek v Piranu. Nekako pred desetimi leti se je sistematičnega raziskovanja posameznih ljudskih glasbil na Slovenskem lotila tudi avtorica teh vrstic, etnomuzikologinja Mira Omerzel Terlep Z možem Matijo Terlepom sva pričela zbirati stara ljudska glasbila, raziskovati njihovo zvočnost in jih predstavljati na koncertnem odru.
1. Zmaga Kumer, Slovenska ljudska glasbila in godci,
Ljubljana 1972
2. Zmaga Kumer, Ljudska glasbila in godci, Ljubljana 1983
3. Godčevske melodije so tudi na omenjenih ploščah in kasetah SGPN ISN SAZU (terenski posnetki)
4. Velika plošča Slovenske ljudske pesmi in glasbila, (I
(1982), II (1983), s priloženimi komentarji (arhivsko oživljeni)
5. Revija Glasbene mladine: O opreklju (1980/81 št. 1)
O	citrah in Ožvegii (1980/81, št. 4) avtorice Mire Omerzel Terlepove
6. Mira Omerzel Terlep, Oprekelj na Slovenskem, Muziko-loški zbornik, zvezek XVI., Ljubljana 1980
7. Mira Omerzel Terlep, Citranje — velika evropska moda
—	na Slovenskem in še zlasti na Štajerskem, zbornk 1. kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov, Rogaška Slatina 1983
GODCI IN GODČEVSKE SKUPINE
Godci so se po vsej Sloveniji družili v večje ali manjše godčevske skupine. Sestava skupin je zvečine naključna, odvisna od godcev in glasbil, ki jih je moč najti na določenem področju. Obstajale so in še obstajajo dokaj stalne skupine določenega kraja in časa. Po zbranem gradivu o godcih in god-čevskih skupinah lahko sledimo procesu spreminjanja in prilagajanja modnemu (glasbenemu) okusu.
I.
Od srednjega veka dalje lahko po različnih virih sledimo najstarejšim glasbilom, ki so tudi azijska in staroslovanska dediščina (ne pozabimo, da smo Slovenci indoevropskega po-. rekla). Nekateri prežitki (preostanki) so se tu in tam ohranili do danes, zlasti v obrobnih pokrajinah slovenskega etničnega ozemlja (v Halozah, Prekmurju, Reziji, Beli krajini) seveda v svojih razvojnih oblikah. Ta najstarejša glasbila bomo opisali v prvi skupini. Zde se nam že precej nenavadna, a preprosta in domiselna, najpogosteje iz naravnega materiala, ki je bil prednikom dosegljiv. Po zvočnosti in barvitosti so zanimiva in že daleč od našega glasbenega okusa. V to skupino sodijo piščali iz trstike, dude, rogovi, piskanje na travo ali pero in oprekelj. In ker vemo o njih najmanj, si jih bomo podrobneje ogledali.
5. Panjska končnica prikazuje godce pred peklom
II.
Najkasneje v 17. stoletju pa so začeli uporabljati glasbila, ki jih danes pozna tudi t.i. svet »klasične glasbe« in so bila v 18. stoletju v splošni rabi: to so gosli, klarinet, bas. Žal o
njihovih starejših razvojnih oblikah na Slovenskem ne vemo vleiko. Za bas pa vemo, da je imel sprva le tri strune, in ne štiri kot današnji. Tako je bil od 17. do 19. stoletja najbolj razširjen sestav na Kranjskem, Koroškem in Notranjskem oprekelj, violina in bas na tri strune. Na Primorskem so bili pogosti sestavi piščali (lahko tudi klarinet), gosli in basa. V Reziji, Prekmurju in Porabju so se ogreli za godala. V Reziji je še danes običajen sestav gosli (citira) in basa (bunkula). V Prekmurju in Porabju so godčevske sestave imenovali »go-slarije«, sprva so bili sestavljeni iz godalnih glasbil, ki so se jim pridružile še cimbale. Kasneje se je ime preneslo na vsakršen godčevski sestav, goslar pa Je bil vsak godec.
Klarinet pa tudi druga pihala in trobila so v 19. stoletju vse bolj izpodrivala starejša glasbila, ki so bila uglasitveno manj zanesljiva, kot razne piščali, dude in oprekelj. Starejše bor-dunske citre domače izdelave so pričele nadomeščati akordične citre, ki so bile obrtniško in tovarniško blago. Moden godčevski sestav 19. stoletja so bile pihalne godbe, posamezna glasbila iz njih pa so se pojavljala v najrazličnejših naključnih godčevskih sestavih na Dolenjskem, Notranjskem, Primorskem, Štajerskem, v Brkinih, Prekmurju, Prlekiji in Slovenskih goricah. Igra pihalne godbe se izmenjuje s petjem še danes pri koroškem štehvanju (glej poglavje o plesu) in plesanju prvega reja pod lipo.
POSAMEZNA GLASBILA
m.
Konec 19. stoletja so nastopile zamgovito pot harmonike, sprva na gumbe, imenovane »frajtonarice«, in kasneje na tipke, imenovane »klavirke«. Nastopale so samostojno ali pa so se pridružile drugim glasbilom, skoraj nikoli pa se niso mogle pridružiti starejšim glasbilom iz prve skupine, pored-vsem zaradi različne uglasitve.
Pred prvo svetovno vojno so bili po vsej Sloveniji poleg harmonik modni tudi različni tamburaški sestavi, ki so najpogosteje delovali v okviru različnih vaških, trških in mestnih društev. Vsem tem bomo dodali še poglavja o bobnu, tamburicah, pojoči žagi, lajni in pritrkavanju z zvonovi.
IV.
V	tej skupini se bomo ozrli po svetu otroških glasbil in zvočil.
NAJSTAREJŠA GLASBILA
A)	TRSTENKE
Trstenke ali trstene orglice sodijo med najstarejša glasbila na naših tleh. Na situli iz Vač pri Litiji, ki je iz 6. stoletja pred našim štetjem (starejša železna doba) je upodobljen godec s trstenkami, ki zabava plemiče. O trstenkah v preteklosti žal nimamo mnogo podatkov, zagotovo pa lahko rečemo, da so bile še pred prvo vojno znane po vsej Sloveniji. Narejene so iz močvirne trstike. Iz različno dolgih cevk (od 6 do 47) je godec sestavil trstene orglice, 7 najdaljšo cevko in torej najnižjim tonom v sredini. Uglaševali sojih po starih vzorčnih trstenkah in po melodičnih značilnostih domačih napevov. Uglasitev so uravnavali s čepi iz čebeljega voska, pomešanega s čevljarsko smolo. Uglasitev se od glasbila do glasbila razlikuje, odvisno od godčevega posluha, izdelovalčeve sreče in velikosti glasbila. In kar je najpoglavitneje, uglašene so poltonsko
11
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
neizravnano (netemperirano), središčne cevke glasbila so le približno uglašene na eno stran v durovih in na drugo stran v molovih akordih, proti koncem pa v posameznih zaporednih tonih, ki jih godec potrebuje za igranje. Prav vseh tonov lestvice godec za igranje ne potrebuje, zato jih na glasbilu ne bomo našli, Trstenke različnih velikosti še danes izdeluje godec iz Podlehnika pri Ptuju v Halozah. Nanje igra sam ali ob spremljavi lesene prečne flavte-žvegle, tako za ples kakor tudi za podporo pevcem, včasih pa le sebi v zabavo. Lahko se mu pridruži tudi godec, ki piska na bršljanov list in z njim oponaša zvoke klarineta. Nekdaj so z manjšimi trstenkami igrali melodijo, z večjimi pa so spremljali.
Tudi na Dolenjskem so izpričane kot plesno glasbilo. Na Koroškem so jih imenovali pišole in na Primorskem vidalice. Sicer pa so različno dolge cevke povezovali v glasbilo po različnih krajih sveta od prazgodovine do danes.
B)	ŽVEGLA IN POSTRANICA
Različne flavte so poznale evropske in neevropske kul-ture"od prazgodovine dalje; bile so iz kosti, lesa, gline, kasneje pa kovinske. S sistemom poklopcev se je pričela razvijati današnja prečna flavta, starejše lesene prečne flavte pa so se obdržale kot ljudsko glasbilo alpskega področja od Švice, Avstrije do slovenske Štajerske in Koroške. Štajerci in Prekmurci so prečne flavte poimenovali postranice, Haložani in Korošci pa žvegle. Slednje so se od prvih razlikovale po odebeljenih konceh. Tako trstenke kot žvegle so izdelovali v več velikostih, to je rodovih glasbila. Haložani sojih izdelovali najpogosteje pozimi na domačih stružnicah in jih nosili naprodaj na bližnja proščenja in sejmišča, kar je bilo revnim haloškim kmetom dodaten vir zaslužka. Izdelovali so jih v devetih velikostih in jih poimenovali s številkami od »enke« do »devetke«. Vsaka naslednja žvegla se je uglasila za ton niže Različne uglasitvene tonske lege so tako rabile različnim namenom: spremljavi pevcev, različnim godčevskim sestavom in njihovi uglasitveni zmožnosti. Najbolj pa so se priljubile žvegle »petke«, ker so bile za prstno igro najpripravnejše. Zveglo je bilo moč najti še do druge svetovne vojne skorajda na vsaki haloški kmetiji, saj so bili tam doma tudi daleč znani izdelovalci iz družine Merc. Žvegla je rabila od srednjega veka naprej tako za plesno spremljavo pa tudi za lovsko in pastrisko zabavo. Ptujski graščak se je rad zabaval ob žve-glah in bobnih. Ptujski žveglarji so hodili igrat za vsakdanji kruh celo do Dubrovnika. Bila je pomembno glasbilo srednjeveških potujočih skupin in tudi vojaških orkestrov. Nekdaj tako priljubljeno haloško glasbilo je moralo v pozabo in prav tako tudi postranice ali stranščice, ker se težko čisto uglase. ton je rezek ali medel, uglasitev pa se ne prilega današnjim glasbilom.
6. Godcaigrata na trstenke in žveglo, Haloze
C)	OPREKELJ
Na panjskih končnicah in srednjeveških freskah slovenskih cerkva je pogosto upodobljen oprekel, cimprekelj, preti, brana, male cimbale. Veliko ima imen, ker je bil znan skorajda po vsej Sloveniji; razen v Beli Krajini. Najstarejši likovni vir v Evropi je iz 11. stoletja, na Slovenskem pa se je pojavil konec 14. stoletja. Glasbilo je azijskega izvora, poznala ga je vsa srednjeveška Evropa, danes pa je ljudsko glasbilo alpskih dežel. Večje cimbale pa so poznane po vsej Panonski nižini (Prekmurje, Madžarska, Romunija, Slovaška, Ukrajina). Od srednjega veka do danes je glasbilo dobivalo najrazličnejše oblike, imena, uglasitve in namene. Ima okoli sto strun, po tri ali štiri enako uglašene v obsegu dveh do treh oktav.
7. Godca igrata na gosli in oprekelj, zastavica s škofjeloške ženitvovanjske pogače
Transkribcija pesmi Mi se imamo radi v izvedbi oprekljarja Leopolda Pivka.
12
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
Nekdaj so ga nosili oprtanega prek ramen z jermenom in igrali, hodeč od hiše do hiše. Uporabljala ga je gorenjska in ziljska muzika v sestavu dveh violin ali klarineta in malega basa. Večkrat je naslikan tudi na panjskih končnicah gorenjskih slikarjev. Znani »preklari« so bili tudi Štajerci, Primorci, Notranjci in še zlasti Idrčani in Trentarji, ki so hodili igrat za živež pred hiše v Kranjsko goro. V Ihanu pri Ljubljani so pravili sestavu oprekelj-violina-bas »lesena muzika«, vendar ljudje niso bili zadovoljni z njo. Pravili so, da je bila ta muzika smešna in se je zato morala umakniti modnejšim sestavom. Sto strun je težko dobro uglasiti, še teže je uglasitev dlje časa obdržati, saj je glasbilo zelo občutljivo na temperaturne spremembe in se hitro razglasi. Prav ta intonančna negotovost je povzročila umik opreklja iz večjih godčevskih sestavov. Leta 1979 pa je umrl še zadnji slovenski opreklar, doma iz Hotedršice na Primorskem. Tudi harmonike in pihalne godbe so ga pomagale izriniti. Raznoliko barvitost zvena so godci dobili z različnimi tolkalci. Zvonasto barvo so dobili z udarci paličic, na katere so nataknili plutovlonaste zamaške (Prekmurje) ali ukrivljeno žico (Koroška), rezek zven so dosegli z lesenimi paličicami, ki sojih obložili s klobučevino, in žameten zven s paličicami, ki so jih povili z vato in sukancem (drugod po Sloveniji).
mehanizmom, to je dušilnim mehanizmom, kot ga ima npr. klavir. Povečal jim je tudi obseg na štiri oktave in jim napravil noge, saj tako velikega glasbila ni bilo moč prenašati. Tako izpopolnjenega in mnogo zmogljivejšega glasbila so se oprijeli zlasti izvrstni romski godci na Madžarskem, v Romuniji, na Slovaškem in pri nas v Prekmurju. Z velikimi cimbalami je bilo moč sproti dušiti akorde (na opreklju so se le-ti zlivali med seboj in včasih zazveneli kar malce razglašeno) ter tako lepše spremljati ostala glasbila bande, ki se v Porabju imenujejo tudi goslarije (z ozirom na velikost so velike in male). Sestavljali so jih: 2—4 gosli (violine) ali primi, 1—2 konti, ali violi, 1—2 klarineta, bas, cimbale. V našem stoletju pa so cimbale zamenjale harmonike ali pa so se jim pridružile.
Cimbale so postale ljudsko glasbilo domače, obrtniške ali tovarniške izdelave. Razlikovale so se po velikosti, barvitosti zvoka in uglasitvi. Romi, katerih najstarejši poklic je muzi-kantstvo, so razvili virtuozno Igro na cimbale, za katero je značilna improvizacija in melodično preludiranje ter okraševanje melodije. Po Prekmurju in Porabju so godčevale še do druge svetovne vojne madžarske, ciganske in prekmurske bande, ki so si služile vsakdanji kruh, tekmovale med seboj za prevlado in zaslužek na posameznih področjih. Igrali so kmetom, pa tudi meščanski gosposki in plemstvu. Zato je bil njihov repertoar zelo širok: od ljudskih pesmi in plesov do modnih popevk, šlagerjev, operetnih melodij, valčkov, potpurijev modnih hitov in vojaških maršev. Tako so dejavno posegali v glasbeno življenje in krojMi glasbeni okus časa. Poklicati Cigana je pomenilo poklicati muzikanta, čeprav niso igrali v bandah samo Cigani. Bande so dobile ime po vodilnih primaših ali violinistih (npr. Kociprova banda) ali krajih (Beltinška). V našem stoletju so pričela v bande vse močneje vdirati pihala in trobila in končno prevzela tudi njihovo ime, vlogo in godce. Cimbale je zamenjala harmonika, prekmurske bande in po-rabske goslarije pa pihalne godbe.
8. Leopold Pivk, zadnji slovenski godec na oprekelj, Ho-tedrščica (na meji med Notranjsko in Primorsko)
D) CIMBALE IN PREKMURSKE BANDE
Iz manjših cimbal (opreklja), ki sojih v svojo novo domovino v Panonski nižini prinesli ugrofinski Madžari in kasneje Romi (indijska plemena), je Madžar Jožef Schunda leta 1870 skonstruiral velike cimbale, popolnejše glasbilo s pedalnim
9. Clmbalist Miško Baranja iz Murske Sobote, Prekmurje
I.	DELOVNI LIST	4.	Na	strani 4 poišči odgovor na vprašanje — kdaj in kje je
bil na Slovenskem ustanovljen Folklorni inštitut in kdo ga je K slovenskemu ljudskemu izročilu prištevamo pesem, ples in vodil! godčevstvo. Vse te tri elemente bomo spoznali v treh šolskih
urah, od katerih prvo posvečamo slovenski ljudski pesmi. -----------------------------------------------------------------------
t. Katero glasbo prištevamo v ljudsko ustvarjalnost? (Odgo- _________________________________________________________________
vor poišči v tematski številki GM na strani 3!)
DELOVNI LISTI
5.	Kako je inštitut organiziran od leta 1972 dalje in kdo so njegovi sodelavci? (Poišči na strani 4 !)
2.	V čem se ljudska pesem razlikuje od umetne? (Odgovor najdeš na strani 3.)
3.	V tematski številki preberi na strani 4 poglavje o zbiranju ljudskih pesmi in napiši, katera zbirka pomeni prvi poskus sistematičnega zbiranja slovenske ljudske pesmi, kdo jo je uredil, pripravil za izdajo in kdaj!
Fotografija LADO JAKŠA
6.	Ljudske pesmi govorijo o ljudskih običajih in socialnih razmerah. Ob poslušanju naslednjih petih pesmi poveži vsebinsko oznako pesmi z naslovom pesmi! (PRVI ZVOČNI PRIMER — a), b), c), d), e))
a)	Ribniška Alenčica	1)	simbolično čaranje
b)	Lipa ma Banerina	2)	socialne razmere
c)	Mrtvaška kost	3)	junaška pesem
d)	Gda se dragi v Ameriko		
	odpravla	4)	odnos do smrti
e)	Litanije za srečo	5)	odnos do narave
1
DELOVNI LISTI
Ribniška Alenčica
Gda se dragi v Ameriko odpravla
308 Rubato
mo
t t
J-i:
/.v
j. Dom. bc —je	suJiae. mi- za - hccjo.
t*. 152 GtUSTO
2. V nji je lepa kamrica, v kamrici Alenčica,
3. katera sprelepo takš pretanke riže šljaraste.
4. Prišal je Turek hud po njo, potrkal ji na kamrico:
5. »Odpri, Alenčica, brzno!« Alenčica pa prav tako:
6. »Brez matere jez ne odprem, nocoj k nobenmu jez ne grem.
7. Mat so šli pa v Ljubljano, men po suknjo židano «
8. Potrka v drug: »Alenčica, odpri, me vidit bratica!
9. Saj je minilo petnajst let, . kar sem bil na vojsko vzet.«
10. Alenčica mu le odpre, v kamro k nji notri gre.
11. Po hiši se prešetata, za roke se sprejemata.
12. Prijel jo nizko je za pas,
na konjča vrgel jo v tem čas.
13. Alenčica kriči na glas:
»Avbe, slište, graf, le-to!
14. Ste hotli imeti me gospo,
Lipa ma banerina
1.	Lipžj ma na Banerina! lipaj ma na Banerina; lalž, jo- letele, lepžj ma na Banerina!
15.
16.
17.
18.
19.
20.
21.
22.
23.
24.
25.
26.
naj bom za vašo kuharco!« Se v drug zavpila premočno: »Avbe, slište, graf, le-to!
Ste hotli me gospo imet, za hišno dajte me vzet!«
V	tretje.vpije na ves glas: »Avbe, graf, to prosim vas! Ste hotli me gospo imet, me svinjarico prosim vzet!«
Iz spanja graf se prebudi, tako mi pravi, govori:
»Brž hlapci, konje osedlat, tako se mi hoče zazdevat, da mlada vpije Alenčica, da njo zdaj Turek proč pelja-Konj grofa že sedlan stoji, na njega graf se zaluči.
In pač močno konje driči, de ogenj spod kovi beršči. Došal je bliz Goriče vsi Turčina, ki z Alenko bži.
Izza pasa zdere svetli meč, Turčinu vrže glavo preč: »Turčin, to imaš zdaj za to, k si hotel jmet Alenčico!«
od - ra bi - je suncc ni zo- /ox - ja
gda se dra-gi v/4 - me ■ ri - /ca odprav Ul.
8.
Vora bije, sunce mi zahšja, vora bije, sunce mi zahšja, gda se dragi v Ameriku odpržvla.
Te je mene mojči dragš pitžla,
Kam ti bodem, dragi gblob, pisala? Piši, piši, draga, v Ameriko, tam me najde tvoje pismo žšlostno. Sivo morje, da si strašnb široko, vozil sem se šžsnast d&ni dal6ko!
V Nevi Yorki cugi so zafučkšli, šteri so me do Jonstona včzili.
V Jonston vžraš same so fabrike, sive gore vse so z dimom zakrite. Jonston vžraš, strašno si veliki,
gde se mantra vnogi sinek slčvenski! Bole bi bilo, da me mati ne bi rodila, nego da mi je Amerika sčdjena!
2. Ne rudi snega basana...
3. No onjan tant an prydi plaz.
4. Ke an p rnaša korena...
Litanije za srečo
Kakor pri raznih litanijah, tudi pri teh eden našteva vse tisto, kar voščijo, za njim vsi drugi »odgovarjajo«:
Bog van d&j talko kčrčičof pšenice — k&k na m6joj glžvi vlšsičkof
Prevod: Lepa je moja gora Banerina. Ona je zmeraj polna snega. A tu in tam pride plaz, ki prinaša korenine.
Mrtvaška kost
i\ 1U-1S0 GlUSiO
ko cLit* cLu Lee ppo5 lan tič je j ^ w	,
*. ^ I J)
fu/i Ul jc j ho Jinr j ciu U\ v i*iLi
* J>1\T ! j ^[J	•»
i- run lic y<
t
h.i>	det.	- Leč v
1 f "5; -)-•
j i /tthe
t*
1
Fšntič je hodiw daleč v vas, fantič je hodiw deleč v vas, fšntič je hodiw daleč v vas. Tjakaj čez britof žegnani. Srečala ga je ena kost. Fantič jo sune iz nogo.
5 Kaj me boš suvaw, fantič ti!
6 Kmalu boš ležavv tudi ti.
7 Komaj se j storivv beli dan,
8 fantič je biw na pare djan.
9 Stresla ga j huda mrzlica,
10	ki se imenuje smrtnica.
žita	—
kukarce	—
prosi	—
dlsa	—
ajdine	—
krumpiof	—
robunde	— ■■
repe	—
jšbok	—
oršjof	—
grušek	—
slif	—
mška	—
vina	—
jšbočnice	—
žganice	—
sinš	—
dtave	—
dštelce	—
slšme	—
Vaše kobile	— kšk blazine
Vaše kršve	— k&k parne
Všše prag6vje	— kšk logb jelen
V&š v6rt	— kšk u lougi p6n
Všša vertlnja	— k&k u lougi srna
Vdše d6kle	— kšk v voudi ribe
Všši Icipci	— kšk v 16°gi zšfci.
2
delovni listi
7.	Poleg dura in mola najdemo v slovenski ljudski pesmi več preprostejših tonskih nizov. Poslušaj primere iz: Rezije, Porabja in Istre ter jim določi tonski niz! (DRUGI ZVOČNI PRIMER - a), b), c))
a)	Rezija (Janičica)______________________________________________
b) Porabje (Pojaj mi pojaj, čeren kous).
Pojaj mi pojaj čeren kous
/Ll22 GlUStO
i. ft> jajmi^pojaj Ci-rm	po	ja/mi po jaj	ci-TiTiko^s^ oj č*-wtkoš.
c) Istra (Diple z mehom)____________________________________________________________________________
8.	Na strani 6 je poglavje o ritmu slovenske ljudske pesmi. Napiši vsaj dve njegovi značilnosti!
9.	Slovenci pojemo 1-, 2-, 3-, 4- in 5-glasno. Poslušaj najpogostejši način fantovskega petja in napiši, koliko glasno je! (TRETJI ZVOČNI PRIMER)
10.	Ob poslušanju poišči na strani 6 odgovora: (ČETRTI
ZVOČNI PRIMER — a), b))
a)	Kakšno je triglasje, ki mu pravijo cvajar ali co-pet?
Mačka miško, miš pšeničko
1 Prišla je miška iz mišnice, vzela je pšeničko s pšeničnice, miš pšeničko pod goro,
pod to goro zeleno.
2 Prišla je mačka iz mščnice, vzela je to miško iz mišnice.
Mačka miško.
miš pšeničko...
3 Prišel je volk iz v6lčnice, vzel je to lesico s lisičnice.
Volk lesico,
Isica mačka,
mačke miško,
miš pšeničko...	♦
4 Prišel je m'adud z medvednice, vzel je tega vowka iz volčnice, m'edus volka,
volk lesico, lisica mačka,
mačke miško,	,
miš pšeničko...
5 Priš6w je lev iz levnice,
vzevvje te'ga medve'da z medvednice,
m'6dus volka,
volk lisico,
lisica mačka,
mačke miško,
miš pšeničko...
6 Prišel je love iz bajtice, streljavv tega leva iz Išvnice, love je leva,
lev medve'da, m'6dus vovvka, vowk alsico,
Isica mačke, mačke miško, miš pšeničko...
b)	Kako imenujemo haloško večglasje v naslednji pesmi?
13.	Pesem, ki jo poslušaš, sodi med verižne pesmi. Napiši, kaj je značilno za njeno besedilo! (PETI ZVOČNI PRIMER)
11	- Kakšna je razlika med zborovskim petjem in ljudskim večglasjem? (Poišči odgovor na strani 7i!)
%
i	^
12.	Kakšna je naslednja pesem glede na zgradbo besedila?
3
♦
DELOVNI LISTI
II.	DELOVNI LIST
Prejšnjo uro smo se seznanili z zbiranjem ljudskih pesmi, njihovo glasbeno podobo, načinom petja in izražanja. V današnji uri bomo spoznali ljudska glasbila in godčevstvo na slovenskem.
1
Prvi zapisi o slovenskih glasbilih so iz 13. stoletja, raziskovanje glasbil in godčevstva pa je uvrstil med naloge Folklornega inštituta (današnje Sekcije za glasbeno narodopisje pri SAZU) France Marolt.
Slovenska ljudska glasbila delimo v te skupine:
I Najstarejša glasbila na Slovenskem (trstenke, žvegla — po-stranica, oprekelj, cimbale, dvojnice, dude, diple z mehom, rogovi, okarina, drumelce, lončeni bas, ustne orglice, pero in čivink, citre)
II Glasbila, ki jih pozna tudi klasična glasba (godala in pihala)
III Posamezna glasbila (harmonika, boben, tamburice, pojoča žaga, lajna, pritrkavanje z zvonovi)
IV Otroška glasbila in zvočila
1.	Različne slovenske pokrajine so imele različne godčevske sestave. Na strani 10 poišči naslednjim sestavom odgovarjajoče pokrajine!
a)	oprekelj, violina in bas__________________________________
b)	v katerem delu Slovenije je bil razširjen in ga najdemo še danes_________________________________________________________________
c)	zakaj je moral v pozabo
4.	Na strani 11 je slika glasbila, ki ga poslušaš. Bilo je zelo priljubljeno in je imelo več imen. Naštej jih! (OSMI ZVOČNI PRIMER)
5.	Na strani 13 preberi poglavje o dudah in napiši, čemu so rabile že v 13. stoletju!
b)	Piščali, gosli, bas
c) goslr(citira), bas (bunkula)
d) godala, cimbale
2.	Instrument, ki ga poslušaš, so trstenke. Poišči njegovo sliko, na strani 10 pa boš našel odgovore na naslednja vprašanja. (ŠESTI ZVOČNI PRIMER)
' *
a)	iz česa je instrument narejen--------------------------------
b) kakoje uglašen
c) kdo ta instrument še danes izdeluje
3.	Glasbilo, ki ga poslušaš, je bilo pomembno glasbilo srednjeveških potujočih skupin in vojaških orkestrov. Preberi poglavje o tem instrumentu na straneh 11 in 12 in napiši (SEDMI ZVOČNI PRIMER):
a)	njegovo ime-----------------------------------------------—
6.	Glasbilo, ki ga poslušaš (v duu), je bilo modno glasbilo 18. stoletja v vsej Evropi. Napiši: (DEVETI ZVOČNI PRIMER)
a)	ime glasbila    ____________________________________________________
b)	kje najdemo njegove predhodnike
c) kdo ga je izdeloval pri nas
(odgovore poišči na strani 31)
7.	Drumelca ali brnica je bila modno vasovalsko glasbilo minulih stoletij. Pozna jo ves svet — lahko je iz lesa, bambusa ali kovine. Poslušaj jo, na strani 14 pa poišči odgovor na vprašanje, kdo so bili virtuozi tega instrumenta na Slovenskem! (DESETI ZVOČNI PRIMER)
4
delovni listi
8.	Citre najrazličnejših oblik so razširjene po vsem svetu. Osnova je resonančna omarica, prek nje je napeta ena ali več strun. V začetku 19. stoletja ni bilo rodbine na Slovenskem, v kateri ne bi imeli vsaj enega citrarja. Prvi viri segajo v 17. stoletje. Naštej vsaj tri glavne tipe citer! (Odgovor poišči na strani 15 in 16!)
9.	Kaj je osnovni princip harmonike in ustne harmonike (orglic)? Odgovor je na strani 15.
b)	iz česa znajo otroci še danes izdelovati piščali širom po Sloveniji?
b)	na kateri običaj se navezujejo in kje
12.	Godčevstvo je vezano na življenjski in koledarski krog. Naštej vsaj po tri primere iz obeh krogqv! (Glej stran 20!’)
a)	življenjski krog--------------------------------------------------------
b)	koledarski krog
10.	Na strani 19 preberi poglavje o otroških glasbilih in zvočilih. Odgovori:
a)	iz kakšnega materiala so otroška glasbila in zvočila na Slovenskem?
a)	v katerem letnem času jih uporabljajo
13.	Kdo je godec in kakšna je stara slovenska beseda zanj? Odgovor je na strani 20.
Godec igra na orglice in gudalo Fotografiral matija terlep
11.	Poslušaš rogove iz lubja. Na stran i 20 poišči odgovore na naslednji vprašanji (ENAJSTI ZVOČNI PRIMER):
Godec in izdelovalec trstenk Franc Laporšek iz Podleh nika pri Ptuju
5	✓
DELOVNI LISTI
Klepetec
Goslice
Dvojnice
Raglja
7^3'A
Otroški klopotec
Otroški klopotec
Dideldačka
Prda
M
Člvink
Čivink
Piščalka iz lubja
Rog iz lubja
MM
}
Piščalka iz trstike
Trstenke
6
delovni listi
III.	DELOVNI LIST
Danes se bomo seznanili s slovenskim plesnim ljudskim izročilom. Slovenski plesi so glede na izvor: a) podedovani ali
b)	privzeti od drugod. Razlikujejo se tudi po svoji glasbeni spremljavi. Tako poznamo plese, ki so
a) brez instrumentalne ali pevske spremljave (na primer Mutasto kolo iz Bele krajine)
b) peti p ^si (na primer otroški plesi ali Pobelelo polje, Črnomaljsko kolo)
c) peto-instrumentalni plesi (na primer Marko skače, Lepa Anka)
d) instrumentalni plesi — teh je na Slovenskem največ.
1.	Poslušaj tri instrumentalne plese in ugotovi, kateri instrumenti so zastopani v posameznih skupinah (DVANAJSTI ZVOČNI PRIMER — a), b), c))
a)	Primorski ples---------------------------------------------
b)	Bovški trio.
c)	Prekmurska banda_
Žabice
2.	Kako se imenuje veda o plesnem izročilu? Odgovor je na strani 21.
3.	Naštej še druge izraze za ples! (Glej stran 21!)
4.	Prve podatke o slovenskem ljudskem plesu najdemo leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske J. W. Valvasorja in leta 1791 v Linhartovem Poskusu zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije. Kdo in kdaj je prvi začel sistematično raziskovati slovenski ljudski ples? Odgovor je na strani 21 ■
Lončeni bas
Slovensko ljudsko plesno izročilo delimo v dve plasti:
a) starejšo — preostanki nekdanjih obrednih in plesnih iger
b) novejšo — plesi tujega izvora, prilagojeni slovanski gib-nosti
Risbe iz knjige Zmage Kumer »Slovenska ljudska glasbila In godci«,
Založba Obzorja Maribor, 1972 (Avtor risb: Franc Feldin)
7
DELOVNI LISTI
5.	Kakšne gibne elemente najdemo v starejših plesih? Odgovor je na strani 21.
12.	Kako se imenuje znameniti ples iz Ziljske doline, za katerega je značilno izmenjavanje instrumentalnega in petega dela? Poslušaj ga in poišči odgovor na strani 22! (PETNAJSTI ZVOČNI PRIMER)
6.	Na straneh 21 preberi poglavje o starih skupinskih plesih in poveži pokrajino z odgovarjajočim načinom plesa!
a) Gorenjska
b) Dolenjska
c) Štajerska
d) Bela krajina
1) Gredo Abrahama
2) Čindara
3) Kačo zvijajo
4) Most
13.	V 19. stoletju in začetku 20. stoletja postaneta tudi v Sloveniji najbolj priljubljena plesa polka in valček. Na katero melodijo po vsej Sloveniji plešejo kmečki valček? (Odgovor je na strani 22)
7.	Prvotni instrumenti v Beli krajini so bile dude in dvojnice, izpodrinile so jih tamburice, ki so jih na Balkan prinesli Turki. Pri nas so bili prvi tamburaški sestavi ustanovljeni v času ilirizma, pomembno vlogo pa so odigrali med obema vojnama. Poslušaj kolo Oj, Ivane Ivaniču iz Bele krajine. Na strani 18 pa poišči in napiši instrumente, ki sestavljajo ta najpreprostejši sistem tamburic! (TRINAJSTI ZVOČNI PRIMER)
14.	Naštejte nekaj plesnih iger družabnega značaja! Našli jih boste na strani 23.
8.	V Roli krajini plešejo kolo. Kdo ga je zanesel k nam? (Odgovor je na strani 21)
15.	Slovenski ljudski plesi so po obliki solistični, parni in skupinski. Vsak ples ima svoje ime. Napiši, po čem so naslednji plesi dobili svoja imena. Odgovor poišči na strani 23.
a) Metliško kolo-
9.	Znana otroška igra Al’ je kaj trden ta vaš most je razširjena	k) Ta potresena
po vsej Evropi. V katerih slovenskih pokrajinah so jo peli in
plesali tudi odrasli? (Odgovor je na strani 22)	-------------------
______________________________________________________________c)	Marko skače.
d)	Svatovska polka
10. Pesem Pobelelo pole je edini primer balade kot prave plesne pesmi. Zapojte in zaplešite jo!
v
11. Poslušaj pevsko-instrumentalni ples z Gorenjske, ki sodi med parne plese, na strani 22 pa poišči njegovo ime! (ŠTIRINAJSTI ZVOČNI PRIMER)
8
13
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
10. Prekmurska banda, Beltinci
meščani. Diple z mehom so verjetno zašle v Belo krajino s trgovci in Uskoki, ki so pribežali pred Turki. Le navidez so jim podobne dude, izpričane v Beneški Sloveniji, na Dolenjskem in Koroškem že v 16. stoletju. Te se drugače uglase in so sorodnejše keltskim (škotskim In irskim dudam) s stalno zvenečim bordunom. Take je poznala in ob njih plesala vsa srednjeveška Evropa. Dude imajo torej eno cev več, ta se oglasi samo v enem tonu, cev, na kateri prebiramo melodijo, pa ni dvojna in ne zveni v istrskem nizu (štimj), temveč je enojna in se oglasi v določeni lestvici. V zahodno Slovenijo so hodili gost z dudami godci iz sosednje Istre in Italije. Spomnimo se znane Murnove pesmi Vlahi:
Z mehovi pod pasho gredo, v dolgih plaščih suknenih gredo...
S	piščalmi na ustnih gredo, v klobukih širokih gredo in zdaj z desno roko in zdaj z levo roko piščali prebiraj9 žalostno, da nikoli tako...
Dude so rabile za plesno spremljavo po vsej zahodni Sloveniji. Tudi prva pričevanja o slovenskih glasbilih, ki so iz 13. stoletja, omenjajo ples ob dudah na Kranjskem.
11. Trojna svatba iz Prekmurja pred II. svetovno vojno. Med svati so godci s harmoniko, pihali in trobili.
E) DVOJNICE IN DUDE TER DIPLE Z MEHOM
Dvojice in diple so dvocevne piščali in so ljudsko glasbilo Bele krajine in Istre ter še zlasti južnoslovanskih narodov.
Dvojne piščali so poznati že stari Grki, poznajo jih tako rekoč vse azijske dežele. Na veliko starost teh piščali lahko sklepamo še zlasti zaradi njihove uglasitve, ki je za naše šolano uho, že vajeno temperacije, dokaj nenavadno. Belokranjske in istrske so uglašene v t.i. »istrskem nizu«.
Ljudstvo je ohranilo ta nenavadno uglašena glasbila iz davnine in jih seveda tudi spreminjalo in prilagajalo svojemu glasbenemu okusu. Dvojnice so igrali predvsem pastirji na paši ali pa so spremljali belokranjske kresnice pri obhodu, to so bila dekleta, oblečena v belo, ki so hodile na kresni dan od hiše do hiše, želeč dobro letino in pobirajoč' darove. Fant jih je spremljal z dvojnicami ali dudami, pri čemer je improviziral. Nekatere diple so se lahko vstavile v meh, ovčjo ali kozjo kožo. Tako je nastal nov tip glasbila, diple z mehom. V mehu je bila drobna cevka, skozi katero se vpihava zrak v kožo. Nastali mehur pod pazduho se stiska in zrak prehaja enakomerno iz mehurja v piščal prebiralko, torej v diple. Mehur je stalna zaloga zraka. Diple z mehom in njim podobne dude so doma v Aziji. V starem veku so se razširile v Evropo kot tipičen pastirski instrument, pozneje pa sojih začeli uporabljati tudi
12. Godec z dudami, detajl s srednjeveške freske v cerkvi Sv. Petra na gori nad Begunjami
14
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
13. Pastir z dvojnicami
F)	ROGOVI ŽIVALSKI ROG
Trobljenje v rog, ki je odličen odmevnik, je znano po vsem svetu in v vseh kulturah. Rog je ali živalski (kravji, volovski ali kozji na Slovenskem) ali iz lesa ali lubja (Bela krajina). Je signalno glasbilo, od 14. stoletja pogosto upodobljeno na srednjeveških freskah. Uporabljali so ga predvsem pastirji in lovci (tudi za opozarjanje pred volkovi) ter vaški čredniki, ki so z rogovi naznanjali odhod živine na pašo in opozarjali gospodarje, naj izpuste živino iz hlevov. Do srede 19. stoletja je celo Ljubljana imela svojega črednika, ki je trobil na volovski rog. Tudi pustne šeme so na svojih obhodih trobile na rogove. V Rožu na Koroškem so menda pobiči, ki so »Šentjurja jagali«, trobili posebno melodijo. Včasih so se naznanjali k hiši prihajajoči godci-koledniki z rogovi.
LESEN ROG
Lesen rog so izdelali iz dveh kosov lesa (1,5 — 2,25m), ki so ga izdolbli z nožičem, nato pa zlepili s smolo, povili s češnjevim lubjem inv zgornji konec vtaknili ustnik, kot poroča že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Take rogove so poznali na Dolenjskem, Gorenjskem, predvsem pa v alpskih predelih Evrope in v Skandinaviji, ter Tibetu oz. Nepalu. Nanje so igrali čredniki, pastirji, tako na paši kot na zabavah po skupnem delu, ponavadi po dva in dva, ki sta znala trobiti ubrano kot na »prave« trobente (po Valvasorju). Toda že Valvasor je tožil, da spretnost izdelovanja že umira. Danes jih ni več moč najti.
s
G) OKARINA
Okarina je bjla v vsej Evropi modno glasbilo 18. stoletja. Okarina današnjih oblik izhaja iz Italije, predhodnike okarin pa je moč najti med starimi kulturami Afrike, Amerike in Oceanije. Med njene predhodnike lahko tudi štejemo glinaste ptičke in konjičke ter žvrgolce z eno, dvema ali tremi luknjicami.
Težnja po večji tonski zmogljivosti je privedla do izdelovanja glinastih piščali z desetimi luknjicami prebiralkami - do »lončenih flavt« ali okarin. Ime izhaja iz italijanske besede »oca«, kar pomeni goska, kajti glasbilo po obliki spominja na ptičjo glavo. Okarina se je kmalu priljubila med ljudstvom in se razširila tudi k sosednjim etničnim skupinam. Pri nas sojo izdelovali štajerski in belokranjski lončarji. Še po drugi svetovni vojni jih je izdeloval godec v Kranju. Trgovci so prodajali tudi avstrijske in znamenite slovaške okarine. Osnovni ton okarine je odvisen od velikosti glasbila, intonacija pa od natančnosti izdelave in razmeščanja luknjic. O stilu igre in njeni vlogi žal nimamo nikakršnih podatkov.
H) DRUMLICE ALI BRNICE
Drumelca ali brnica, rezijansko tintina, se je širila med ljudmi kot sejmarsko blago in je prišla iz rabe po prvi svetovni vojni. Glasbilo je kovinsko, v obliki podkve in ima jeklen jeziček. Godec jo prisloni na zobe, s prstom udarja na jeziček, ustna votlina pa je resonančno telo, ki da nastalim zvokom barvo in višino. In ker ima vsak ustno votlino drugače oblikovano in jo drugače preoblikuje, se drumelca vsakomur oglasi drugače. Zato je dekle lahko vselej spoznalo, kdo ji igra pod oknom, saj je bila drumelca modno vasovalsko glasbilo minulih stoletij. Drumelce poznajo po vsem svetu, so iz lesa bambusa ali kovine (ročno kovane). Vsaka drumelca ima svoj osnovni ton, ki stalno zveni poleg melodije, ki jo igramo, stalno se torej oglaša bordun. Nanje je moč igrati popolno kromatično lestvico, za kar je potrebno že precej spretnosti.
Zato ni čudno, da je v 19. stoletju potovalo po Evropi nekaj pravih virtuozov, ki so igrali tudi na dve drumlici hkrati. Pri nas so bili znani Korošci in že omenjeni Trentarji, ki so hodili igrat pred hiše v Kranjsko goro.
I) GUDALO ALI LONČENI BAS
Narejen je iz glinastega lonca, svinjskega mehurja in trstike, koruznega stebla ali vrvice. Sprva je bil zaradi svojih zamolklih zvokov zastraševalni instrument, uporabljali so ga pri rednih obrednih opravilih, rabil je za preganjanje zlih duhov ali za ritmično spremljavo in »zvočno masko« novoletnih kolednikov, pevcev-pohodnikov (Prekmurje). Ko so prenehali verovati v njegovo obredno moč, je izgubil prvotno veljavo »godbe z onega sveta« in dobil vlogo veseljaškega glasbita. Pogosto je nadomestil ritmično glasbilo ali bas in z njim godci ponekod v Prekmurju in na štajerskem še danes s sinkopiranimi ritmi spremljajo obhode pustnih šem ali plesno zabavo.
Še do druge svetovne vojne je bil lončeni bas znan po vsej Sloveniji pod različnimi imeni: vugaš, moga, diplenjak, medved, brundaš, kuga, duda na lonec in mehurjeva muzika. Danes ga najpogosteje slišimo skupaj z ustnimi orglicami.
15
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
L) CITRE
Citre najrazličnejših oblik so razširjene po vsem svetu. Osnova glasbila je resonančna omarica, prek katere je napeta ena ali več strun. Citre so se naglo razvijale in širile po Evropi in tudi po Sloveniji, od začetkov, to je druge polovice 17. stoletja, do danes. Sprva so bile ljudsko glasbilo revežev, glasbilo obubožanih, glasbilo kmetov in hlapcev, v 19. stoletju pa so postale eno najmodnejših glasbil Evrope, glasbilo podeželja in mest, meščanskih salonov in plemiških dvorcev. Preproste citre so se razvile v tehnično razvito glasbilo, sprva so jih izdelovali doma, nato obrtniško in končno tovarniško. Konec 19. stoletja je bilo citranje poleg pitja kave velika evropska moda, ki je zašla prek morja tudi na novi kontinent. Enako je bilo tudi na Slovenskem. Evropske citre izvirajo iz goratih predelov Alp. Različni evropski in slovenski viri navajajo, da v začetku 19. stoletja ni bilo moč najti rodbine, v kateri ne bi bilo vsaj enega citrarja. Prvi arhivski viri o citrah na Slovenskem pa segajo v 17. stoletje, v čas, ko so se iz preprostega srednjeveškega strunskega glasbila, imenovanega Scheitholt, razvile uglasitveno enako zasnovane »bordunske citre«.
BORDUNSKE CITRE
14.	Poslikan lončeni bas (Hu-ku) iz Prekmurja
J) USTNE ORGLICE
Bordunske citre so si gndci izdelovali doma povsod tam, kjer so znali obdelovati les: na Primorskem, Gorenjskem, Dolenjskem, Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Imele so en ali dva para melodičnih strun, ki so jih najpogosteje uglasili enako, ter eno, dve ali več spremljevalnih strun, ki so sozve-nele v čisti oktavi (tudi podvojeni) in v čisti kvinti. Stalno spremljajoč ton ali bordun je dal bučen in hrumeč zven, ki je bil kot nalašč za spremljavo plesa. Nanj igrajo z leseno deščico, ki jo pritiskajo ob prečke in držijo v levici, v desnici pa držijo gosje pero ali klinček (biglo, Štajerska), s katerim udarjajo po vseh strunah hkrati. Zato so dobile ime drsovce ali švrkovence (zahodna Slovenija), citre na biglo (štajerska), citera (Prekmurje) ali tudi slovenske citre — v nasprotju s kupljenimi »akordničnimi« citrami, ki sojih prinašali s trgovskih potovanj.
Zaradi cenenosti in enostavnosti so se na Slovenskem priljubile že v prvem desetletju 19. stoletja (po F. Maroltu) in pričele tekmovati s starejšimi, okornimi in intonančno negotovimi glasbilu patudi z diatonično harmoniko na gumbe, imenovano »frajtonarica« (glej poglavje o harmoniki). Orglice so bile prav tako sejmarsko blago.
V	Galeku na Vinici v Beli krajini je živel legendarni godec Jazo, ki je zabaval ljudi z igranjem na orglice in gudalo hkrati. Med drugo svetovno vojno so ga ubili Nemci, ko so odkrili, da je v glinastem loncu, pokritem s svinjsko opno, prenašal partizansko pošto.
K) PISKANJE NA PERO (TRAVO) IN ČIVINK
V	ljudskem izročilu je piskanje na list ali travo pogosto omenjeno. Znano je po vsej Sloveniji. Le najti je treba čvrst in gladek list (hruške, bršljana, oreha, bukve, češnje, lipe ipd ), ga nekoliko obrezati ter prisloniti na zobe in ustnice ali pa zapiskati nanj tako, da ga položimo med oba palca. Tako se da piskati tudi na ostro travo ali pšenični list. Če pa prste nadomestita dve leseni deščici, dobimo glasbilo, ki se imenuje čivink, sova, dideldačka, srakalca ipd. Glasbilo je lahko solistično, uporabljajo ga otroci pa tudi godci, pastirji in lovci za vabo Ptic in srnjadi, zaradi zvočne podobnosti pa tudi kot nadomestek klarineta v godčevskih sestavih. Nastali zvok je lahko tudi smešen, prava »zvočna maska«. V Beli krajini je bil zabeležen sestav: čivink, gudalo in harmonika.
V	začetku našega stolptja sojih izdelovali še na štajerskem v okolici Sevnice, v Prekmurju, na Notranjskem in Primorskem. Med prvo svetovno vojno jih je bilo še posebej veliko v dolini Soče, kajti domiselni izdelovalci so za izdelavo uporabili celo vojni material, ki je ostal v zaledju soške fronte, predvsem telefonske žice, ki so rabile za strune, še danes pa plešejo ob njih zvokih v Genterovcih v Prekmurju, etnično mešani (mad-žarsko-slovenski) vasi.
Traskrlpcija pesmi Plesalka se reši hudiča za bordunske citre.
16
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
AKORDIČNE IN VIOLINSKE CITRE
15. Starejše, doma izdelane bordunske citre, imenovane tudi citera, (Genterovci), Prekmurje
16. Akordične citre
Z vdorom citer v mestno življenje se je počasi spremenila tudi njih uglasitev ali drugače, meščanstvu bordunske citre niso več ustrezale zaradi omejene zvokovne zmožnosti. Že maloštevilne spremljevalne strune so pričeli uglaševati v akordu, v durovem ali molovem sozvočju. Število strun se je zato pričelo nujno povečevati, ponekod se je ustalilo uglaše-vanje glede na »štiklc«. Tako lahko najdemo še po drugi svetovni vojni slovenske citre s 7 do 12 strunami najrazličnejše uglasitve, kar kaže, da so jih poskušali prilagoditi modnemu glasbenemu okusu časa. Tudi enoglasno igranje melodije ni bilo več modno. Godci alpskih predelov so zavrgli leseno deščico in s prsti leve roke ubirali terčne prijeme, značilne za gradnjo alpske zvočnosti. To je bila zasnova akordičnih citer z ustaljeno uglasitvijo številnih akordično spremljevalnih strun. Nove akordične citre, ki so potovale v 19. stoletju kot trgovsko blago po vsej Evropi, so bile tudi tehnično zmogljivejše in so zahtevale spretnejše godce in daljšo dobo učenja. Razvile so se številne oblike citer, ki s svojo barvitostjo in različno tonsko lego rabijo različnim namenom: koncertne, elegijske, prim, di-skant (za ansambelsko igro), kitarske, harfne (za spremljavo pesmi), izjemne in redke klavirske in violinske citre za solistično igro.
Devetnajsto stoletje bi lahko označili za zlato dobo citer. To je bila doba tekmovanj v spretnosti igre in izpopolnjevanju tehnike citer, doba citraških virtuozov. Koroška, Štajerska in Dolenjska so slovele po daleč znanih citrarjih, pevcih in pesnikih. Daleč znani gostilniški godec iz spodnje Avstrije in kasneje »kammervirtuoz« pruskega dvora Johann Petzmayer pa seje leta 1823 domislil citranja z violinskim lokom. Te prve violinske citre so srčaste oblike in imajo le štiri strune, spretni trgovci in izdelovalci pa so jih izpopolnili in jim dodali več strun, uglašenih v štirih, petih, ali šestih akordih. Tako je nanje moč igrati melodije in se istočasno spremljati. Takšne citre so se razširile tudi k nam. Violinske citre so na Slovenskem sicer redke, a jih še danes igra godec Jože Zajc iz Dobrepolja na Dolenjskem.
II.	GLASBILA, KI JIH POZNA TUDI KLASIČNA GLASBA
A) GODALA GOSLI
Beseda je praslovanska. Gosti pomeni igrati na glasbilo. Gosli so bile v 18. stoletju na Slovenskem že v splošni rabi, v 19. stoletju pa so postale vodilno godčevsko glasbilo v različnih sestavih.
Izraz violina se le redko uporablja. Pač pa se gosli imenujejo tudi škant, pleče, gajge, v Reziji citira in v Istri ter Beneški Sloveniji violin. Z domačimi imeni so imenovani tudi vsi deli gosli.
V	19. stoletju je bilo nekaj izdelovalcev gosli, sicer pa so bolj kupilno glasbilo. Le Rezijani svoje gosli, imenovane citira, nekoliko spremenijo. Uglase jih za malo terco više kot je običajno, tako da strune g-d1 -a^e2 zvene kot b-f1-c2-g2. Da pa ne bi strune zaradi prevelike napetosti popokale, prirežejo kobilico spodaj ali zgoraj. Tudi lok je bolj napet in citiravec igra le z zgornjo tretjino loka. Način igranja v Reziji se loči od igranja drugih slovenskih goslačev. Citiro si naslonijo pokončno na prsi in ne pod brado, kot uči šolski sistem igre. Podobno igrajo gosli tudi samouki Romi v Prekmurju.
Druga značilnost in posebnost je igranje v le dveh tonovskih načinih, to je v G in D duru (zvenečih v B in F). Vsaka viža je iz dveh delov, ki se izmenjujeta. Najprej zaigrajo melodijo v osnovni (G) tonaliteti, ki jo nato transponirajo še v dominantno (D) tonaliteto. Pravijo, da melodija v osnovni tonaliteti zveni »na
17. Violinske citre
18. Obrtniško ali tovarniško izdelane citre na gumbe — klavirske citre
17
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
lano, da izdrži uglasitve-podobno kot citira. Tudi lok je ponavadi domače izdelave in brez vijaka za napenjanje žime. Žimo napnejo s tem, da jo privežejo pri žabici z vrvico. Ponavadi je bunkula last citiravca, ki jo nosi s seboj, meneč, da lahko bun-kulo igra vsakdo, ki ima le malo glasbenega smisla, tudi otroci in ženske, ki običajno ne godčujejo. Pravi godec je po mnenju Rezijanov le citiravec. Z bunkulo spremljajo citiravca, in sicer le s potegi po praznih strunah. Godec jo drži pod vratom, kjer le-ta prehaja v trup, in nikoli ne spremeni lege desne roke, v kateri drži tok. Glasbilo obrača tako, da lahko z lokom igra po zaželenih strunah.
Tudi drugod po Sloveniji so godci uporabljali za basovsko glasbilo (bas, bajs) mali bas ali violončelo (mala krava) namesto starejšega tristrunskega basa, pa tudi veliki bas, imenovan velika krava (Koroška, Porabje). Istrski godci še danes igrajo na bas z le dvema strunama.
VIOLA
B) PIHALA IN TROBILA
KLARINET
Pogosto nastopa v godcevstvu tudi klarinet, imenovan kla-net, klenet ali preprosto piščevv (piščal). Ponekod so si ga znali izdelati doma. Primorska svatovska pesem opiše svatovsko igranje takole;
Slišal sem ta šunder glas, piščev vzdigne tejnki glas, citre prabje tudi, škantič prabi tudi: zdaj mi grema v vas.
Če ni bilo klarineta, so si na Gorenjskem pomagali s piskanjem na pero, ki je imelo podoben »tajnki glas«.
TROBENTA IN TUBA
19. Godalni ansambel (»štrajh« ali »goslarija), Prekmurje
Viola nastopa v slovenskem godčevstvu redkeje kot violina. Redno je bila le v prekmurski bandi, kjer nastopa kot kontra in dopolnjuje igro vodilnih gosli (primov). Podobno vlogo je imela tudi v godbi istrskih godcev, ki so hodili igrat na Primorsko.
tovvsto«, v dominantni pa »na tenko«. Starejše viže se končajo z drsečim glissandom navzgor, imenovanim »cvik«, in nato s potegom po praznih strunah g in d, imenovanim »cvak«. Citiravec igra zmeraj sede in vsako četrtinko udari z nogo ob tla. Ob transpoziciji melodije prične udarjati z drugo nogo.
BAS
Poleg citer mora v Reziji igrati tudi mali bas na tri strune, b(r)unkula ali ta-velika citira, ki je nekoliko manjša od kontrabasa. Ta oblika je v evropski glasbi znana pod imenom basset, ki je od 16. do 19. stoletja sodil v družino viol da gamba. Na Slovenskem pa so še po drugi vojni ponekod vedeli zanj. Imel je črevnate strune. Rezijanska bunkula je zdaj kupilno glasbilo, violončelo ali kontrabas. Nanj pa napnejo le tri strune (B-f-c), kobilico zamenjajo z močnejšo, doma izde-
V slovenskih godčevskih skupinah nastopa od 19. stoletja trobenta, trompeta, tromba in basovska tuba (bombardon), ki se imenuje tudi pločevinasti bas ali pompardon. Tudi rog ni redkost. Pločevinasti bas nastopa pogosto v manjših godčevskih skupinah namesto strunskega, lesenega basa.
III.	POSAMEZNA GLASBILA
A)	HARMONIKE
Harmonike in ustne harmonike ali orglice je prvi izdelal Ch. Fr. L. Buschmann (1821 /22). Zelo hitro so osvojile vse evropske dežele. Osnovni princip obeh glasbil je mehanizem pre-nihajočih jezičkov, ki jih zbujamo pri orglicah s pihanjem, pri harmoniki pa s potegovanjem meha.
V drugi polovici 19. stoletja šo jih sprejele tudi vse slovenske pokrajine razen Rezije. Postale so poglavitno godčevsko plesno glasbilo, ki vse bolj izpodriva ostala glasbila.
Domača imena za harmoniko so: ršmonike, meh, mčhe, (Štajerska, Primorska, Dolenjska), fude (Prekmurje, Porabje), orgle (Gorenjska, Notranjska, Dolenjska, Koroška), šumele (Štajerska), lajne (Koroška). Harmonikar je torej tudi maho-vec, fudaš, lajnovec.
18
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
bugonto
Harmonika na gumbe se imenuje tudi frajtonarica in je diatonična: na pritisk istega gumba se pri potegu meha oglasi drugače kot pri stiskanju. Harmoniki s klaviaturo pravimo tudi klavirka in je kromatična. Je istotonska v danem obsegu pol-. tonov.
Tudi harmonike so spretnejši izdelovali doma, vendar so se doma izdelane harmonike razlikovale od tovarniških ai obrtniških, ki sojih povečini dobivali iz avstrijskih ali nemških dežel. (Podobno je bilo tudi s citrami). Poglavitne razlike so v uglasitvi in z njo v razvrstitvi gumbov. Godci tako razlikujejo kranjske harmonike od nemških ali štajerskih.
C)	TAMBURICE
Tamburice so prinesli na Balkan Turki /14. in 15. stoletju.
Južni Slovani so razvili več vrst in oblik tamburaških instrumentov Tamburice, ki so se razvile iz dolgovratne lutnje, sodijo v obširno družino glasbil od ruske balalajke do italijanske mandoline. Tamburice so se najbolj udomačile v Beli Krajini, kjer so izpodrinile starejše dude in dvojnice. V času ilirizma so bili ustanovljeni prvi tamburaški ansambli v Slavoniji, nato so tamburice zanesli na Hrvaško, v Dalmacijo in Slovenijo. Med obema vojnama so bila osnovana tamburaška združenja, časopisi, tamburaške šole, ki so imele velik kulturni in družbeni pomen, saj so se z njim širile tamburice po vsej Sloveniji in s tem tudi ideje panslovanstva in zedinjene Jugoslavije.
V	Jugoslaviji poznamo kar devet tamburaških sistemov in uglasitev. Najpreprostejši sistem seje udomačil na slovenskih tleh: to je dvoglasni kvintni sistem na dve dvojni struni (d-g), imenovan tudi farkaš sistem; sestavljajo ga 1. in 2. bisernica, ki igrata vodilno melodijo (pretežno v tercah), brač, ki igra improvizacijsko in polni praznino med melodičnimi glasbili in akordično bugarijo ter tamburaškim basom, imenovanim berde.
21. Godčevska družina s harmoniko in »pleh« instrumenti, (Paka na Pohorju), Štajerska
B)	BOBEN
Po rabi, manj pa po izvoru je boben ljudsko glasbilo, ki je pogosto omenjeno v različnih sestavih. Boben je bil tudi priljubljeno glasbilo srednjeveških band in potujočih skupin in več stoletij nepogrešljivo vojaško glasbilo. Pogosto ga omenjajo tudi pesmi, ki govore o bojih s Turki. Pogosto je boben naznanjal neprijetnosti. Na Slovenskem je poznan rek »si prišel na boben«, kar je pomenilo, da je občinski ali sodnijski sluga ob glasnem uvodnem bobnanju, s katerim je opozoril ljudi, naj se zberejo okoli njega, prebral razglas, da je bilo npr. imetje prodano na dražbi. Z bobnom so razglašali tudi druge odloke. V drugi polovici 19. stoletja pa je bil boben gost različnih godčev-skih sestavov po vsej Sloveniji.
Oj Ivane, Ivaniču za tamburaški orkester.
■0
23. Tamburaški zbor katoliškega izobraževalnega društva iz Škofje Loke leta 1909
D) POJOČA ŽAGA
22. Pihalna godba z velikim bobnom, štajerska
Žaga je glasbilo gozdarjev in gozdnih delavcev, zlasti v alpskem svetu. Igrali so na žage tipa lisičji rep z navadno palico ali violinskim lokom ter na velike dvoročne žage amerikanke, po katerih so tolkli s kladivcem. Različno tonsko
19
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
višino so uravnavali z upogibanjem žaginega lista. Rabila je za domačo zabavo kot solistično glasbilo (v Baški grapi, v okolici Bleda) ali pa v sestavu t.i. domače muzike skupaj z različnimi preprostimi glasbili in zvočili: s piščalmi, rogovi, peresom, na katero so piskali, žlicami v kozarcu, ki so jih potresali in podobno (Štajerska). Na Dolenjskem pa je pred drugo svetovno vojno deloval sestav: žaga, violina in harmonika.
E)	LAJNE
Tudi na Slovenskem so bile lajne precej razširjeno glasbilo, o njih nam poročajo ljudske pesmi in različni viri, vendar o njih ne vemo veliko. Danes jih je moč najti po nekaterih gostilnah ali v zasebni lasti kot spomin na preteklost. So nekakšni avtomati z zelo različnimi mehanizmi. S kovancem, ki je bil vržen skozi režo velike gostilniške lajne, velike kot omara, ali pa z vrtenjem ročice pri mali ročni lajni, se je sprožil valjčni mehanizem, ki je udarjal ob tipke, zadeval ob strune ali odprl dovod zraka v piščali. Velike gostilniške lajne so imele po več valjev z žebljički, na katerih so bile vtisnjene različne melodije. Valje so lahko menjavali kot danes plošče v moderni inačici —džuboksu. Oboji so prenašalci melodij, ki so igrali pomembno vlogo pri popularizaciji melodij. Lajne so bile večinoma avstrijsko ali češko kupljeno blago, glasbilo revežev, beračev, ki so si z njimi služili vsakdanji kruh, gostilniške lajne pa so bile vaba za goste. Ker so bile tuje blago, tudi lažje razumemo pot prenašanja tujih melodij na naša tla.
F)	PRITRKAVANJE Z ZVONOVI
Pritrkavanje z zvonovi je posebna vrsta glasbene umetnosti, za katero je prav tako potrebna vaja in spretnost. Je slovesno zvonjenje, imenovano tudi klenkanje (Primorska, Dolenjska, Bela Krajina), tonkanje (Benečija), nabijanje (Koroška), tri-jančenje (Štajerska). Je način zvonjenja, pri katerem se udarja na zvonove s kembljem, ponekod tudi s kladivom, in sicer po določenih ritmičnih obrazcih. Zvonovi se oglašajo zapovrstjo, potrebni pa so vsaj trije (veliki, srednji in mali zvon), za silo gre tudi z dvema. Kembelj lahko zanihamo v zvon z rokama ali z vrvjo, privezano nanj. Ritmični obrazci, ki se od kraja do kraja razlikujejo, imajo po navadi tudi imena, po domače jim pravijo tudi viže. Včasih so izraženi tudi v številkah, ki povedo, kateri zvon udari in kolikokrat (trikrat ja, enkrat ne, »štirka«, »šestka«), včasih dobe viže krajevno označbo (Vipavska, Vrhpoljska) ali oznako drugih posebnosti, značilnosti (ta-suha, ta-gosta, leteča viža, celo Štajeriš ali Radecki marš). Skupina pritrkovalcev mora biti uigrana, improvizacija je živa. Sporazumevajo se z znaki, kajti slišijo se med seboj pri zvonjenju tako ali tako ne.
Od kdaj je pritrkavanje na Slovenskem v navadi, ni moč dognati. Vir iz 16. stoletja sicer navaja, da je bilo na Goriškem pred kresom in na dan vernih duš v navadi zvonjenje, s katerim so menda želeli odvrniti nesreče in nevihte. Se v našem stoletju je bilo menda tudi v navadi, da sosklempanjem na kresni večer preganjali čarovnice. Vendar iz časa pred 19. stoletjem ni zanesljivih podatkov. Raziskovalci Glasbeno narodopisne sekcije pri SAZU so se pred približno desetimi leti lotili načrtnejšega raziskovanja pritrkavanja, ki je sicer znano tudi drugod po Evropi, slovenska posebnost je prav gotov način igre z zvonovi, stil.
Danes se pritrkuje ob različnih praznikih, zlasti cerkvenih, če kdo umrje (za vsak spoi drugače), ob nesrečah ali v svarilo pred njimi, ponekod celo ob svatovskem sprevodu. Zvonjenje pa nosi daleč slišno »informacijo v šifrah«", to je v rit-
mičnih obrazcih. In če sprašujete starejše ljudi o pritrkavanju, vam bodo povedali, kako zvone zvonovi ob različnih priložnostih, z verzi vam bodo opisali, oponašali njihovo oglašanje. Povedali vam bodo, kako jih je prizadel vojni čas, ko je bilo mnogo zvonov prelitih v orožje.
IV.	OTROŠKA GLASBILA IN ZVOČILA
Domiseln in zanimiv je svet otroških glasbil in zvočil, ki so sestavljena iz različnega materiala, ki nas obkroža, iz predmetov, ki jih sicer uporabljamo vsak dan za drugačne namene, iz rastlin in plodov, ki jih ponujajo različni letni časi: trava, orehi, zreli koruzni storži, polsuha stebla trstike in koruze, krompir, posušene buče, spomladansko lubje in drevesne vejice, deščice, vrvice, gumbi, žlice, pokrovke, kosti.
Oglejmo si nekaj glasbil in zvočil otroškega sveta, ki so na Slovenskem najbolj razširjena. Iz zrelih, a še ne popolnoma suhih koruznih stebel je mogoče izdelati koruzne goslice, če v steblo zarežemo eno, dve ali več strun, ki jih podložimo s klinčki, nato pa dva tako obdelana kosa stebla drgnemo drugega ob drugega: eden rabi kot gosli, drugi kot lok. Nastali zvok je cvileč in spominja na najvišje možne violinske tone. Če v votla koruzna stebla nasujemo drobno kamenje ali semenje (fižol, riž ipd.), dobimo ropotulje, ki zvene podobno kot posušene buče, če jih potresamo. Iz koruznega stebla se dajo izdelati pokalice, če steblo na konceh narežemo na več loput, ki pri potresanju udarjajo druga ob drugo.
Za ritmična zvočila je moč uporabiti tudi pokrovke, skate-rimi udarjamo drugo ob drugo, posnemajoč činele, pa lesene in kovinske žlice, s katerimi udarjamo drugo ob drugo ali pa jih damo v kozarec in potresamo z njim. Pločevinka lahko izvrstno rabi kot boben.
Preproste kastanjete pa si otroci izdelajo iz dveh izpraznjenih orehovih lupinic, ki ju z vrvico ali elastiko pričvrstijo na kazalec in palec. Iz oreha je tudi brlek ali stržek, nekakšna vrtavka. Čez izpraznjeno orehovo lupinico je navita nitka, v kateri tiči klinček, ki rabi kot jeziček za trzanje. Nastali zvok je podoben zvoku stržka. Iz izpraznjenega celega oreha je drdra, ki ima vrvico navito na paličico, vtaknjeno v oreh v smeri podolžne osi. Vrvica binglja iz sredine oreha in ko potegnemo zanjo, da zvočilo drdrajoč zvok. Da pa oreh ne zdrsi s palice, na katero je nataknjen, je na drugi strani še sukančeva tuljava ali krompir.
Če na daljšo vrvico (približno pol metra) privežemo deščico ali navadno kost, ki jo sučemo nad glavo, dobimo zingulco ali brnkač, ki prav tako daje brneč zven, odvisen od hitrosti vrtenja. Če navežemo vrvico križem skozi luknjici gumba in jo napenjamo ter popuščamo z rokami, dobimo brkljo, ki daje brnkaču podoben šum.
Otroška glasbila, ki so imela še pred desetletji resen obredni pomen, so tudi lesene raglje ali klepetci. Pri vrtenju raglje lopute udarjajo ob zobato kolo, pri klepetcu pa eno ali več kladivc udarja ob deščico, na katero so pritrjena.
Tenak papir in glavnik dasta zvočilo, znano med otroki in odraslimi po vsej Sloveniji. Vibrirajoč papir spremeni zvok enako kot piskanje na pero ali travo (tudi čivink). Suh cvet bodeče neže še uporabljajo otroci na Primorskem. Cvet obrnejo narobe in tanka kožica cveta je membrana, ki se trese pri pihanju vanjo, enako kot papir pri glavniku ali trava pri čivinku. Glasbilu pravijo ru — ru. Podoben učinek daje tudi zvočilo, imenovano nunalca. To je na obeh straneh odprto steblo debele trstike, ki ji na sredini odpraskamo steno stebla, tako da ostane le tanka kožica, in če v cev pihamo, podobno vibrira. Prav tako na Primorskem so še po drugi vojni otroci poznali piščal na kartofino, narejeno iz odprte cevke debele trstike (kanele), ki so jo na eni strani zaprli z listom papirja. List je bil vibrirajoča membrana, ki je spremenila zvok v brnečega.
20
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
GODCI
Godčevstvo je bilo trdo delo, ki je najpogosteje pomenilo dodaten vir zaslužka, še kako dobrodošel revnejšim kmetom, dninarjem, bajtarjem, rokodelcem, saj godcev med premožnejšimi sloji prebivalstva skoraj ni. Seveda ne smemo prezreti tudi le veselja do igranja. Ponekod se je godčevstvo pozimi spremenilo v dvo do tritedensko ali celo večmesečno igranje (koledovanje) po bližnji in daljnji okolici. V zameno za igranje in dobronamerna voščila so godci dobivali darove, tudi vsakdanji kruh, živež. Daleč znani godci so bili npr. Trentarji, Bovčani (iz okolice Bovca), Kroparji, ki jim je pozimi zamrznila reka in niso mogli več kovati, pa Idrčani in številni drugi. Tudi Romi, ki so pogosto potovali po slovenski deželi, so bili odlični •godci. Bovčani so prepotovali velik del Slovenije in hodili igrat tudi izven naših meja še v drugi polovici našega stoletja z violino, s klarinetom in z basom, včasih tudi s harmoniko in kitaro, saj je vsak znal igrati na dvoje ali troje glasbil. Pred prvo svetovno vojno so hodili po Evropi in tudi po Sloveniji potujoči godci iz Češke (harfe, harmonike) in Slovaške (z dudami), v Istro so zahajali zinzulci (Vlahi), v Prekmurje Romi in Madžari, v Belo krajino Hrvatje in Uskoki. Rezijani so godčevali tudi po Koroškem, kamor so hodili na delo. Vse našetete in mnoge druge godčevske skupine so tako oblikovale glasbeno življenje pretekle in polpretekle dobe, vplivale na glasbeni okus, prenašale melodije in glasbila.
Godec je v prvotnem pomenu besede tisti, ki gode, to je igra na godalo. Beseda se je prenesla na vsakogar, ki je igral kakršnokoli glasbilo. Godec mora biti burkež in šaljivec (stara slovenska beseda zanj je bila tudi igre), najpogosteje je tudi nosilec različnih šeg in navad (npr. svatbenih).
Godčevstvo je bilo do druge vojne strogo moško opravilo, ženske so smele le citrati, najpogosteje samo doma. Ženskam je bila dodeljena vloga ohranjevalk pesemskega izročila. Tudi slovenski jezik ne pozna ženske oblike samostalnika godec. Večinoma so godci samouki, znanje glasbila in tudi izdelovanje, če je le-to v navadi, se najpogosteje deduje iz roda v rod po nepisanih pravilih.
Tudi godčevstvo s svojimi šegami je podobno kot ljudska pesem vezano na življenjski krog ljudi (z ropotuljami od rojstva, prek otroških zvočnih igrač, fantovsko-pastriskih zvočil in vasovalskih glasbil, do svatbenega godčevanja in mrliškega pritrkavanja z zvonovi), vezano je na skupna opravila in delo, ki se ponavadi končajo s pesmijo in godbo (glej poglavje o pesmi) ter na koledarski krog. Gd novoletnih pohodov kolednikov’s pesmijo in godbo od sorodnikov, prijateljev, do znancev in neznancev, z voščiti in dobrimi željami do pustnega veseljačenja in preganjanja zime s pokanji bičev pustnih mask, pustnih kolednikov in pozvajanjanja zvončkov maškar, s tuljenji v rogove in delanjem hrupa (tudi z lončenim basom), ki je v preteklosti pomenil odgajanje in ustrahovanje duhov, danes pa veselo rajanje in človeku tako mikavno skrivanje svojega »jaza« za masko, tudi skrivanje lastnega glasu za zvočno masko. Do prve svetovne vojne v postnem času, ki je sledil pustnim norčijam, zagotovo ni smelo biti glasbe! Utihniti so morali tudi zvonovi. Oglašali so se le klepetci, raglje, pokali so z biči. Zvonovi na slovenskem podeželju še oznanjajo velikonočno jutro s slovesnim pritrkavanjem. Pred drugo vojno pa je bilo Jurjevo (24. april) vseslovenski pastirski praznik, ko so gospodinje navsezgodaj trobile v rogove in s tem odganjale čarovnice. Z različnimi piščalmi je bilo treba spremljati obhode Jurija (v Beli krajini z rogovi iz lubja, z dvojnicami), ptujski Jurač pa je imel za spremestvo piskača in bobnarja. Godba je spremljala prvomajsko postavljanje mlaja in florjanovske kolednike (4. maj). Po vsej Sloveniji so obhajali kresni dan (24. junij) s petjem, plesom in godbo. Jeseni so godčevali na sej-
Otroci po vsej Sloveniji znajo še izdelovati piščali iz n^zlič-nega materiala: iz vrbovja, bezga, trstike, žitne slame, lubja ipd. Te piščali imajo lahko le eno luknjico ali več (do 8!) in od njih je odvisna tonska zmogljivost piščali. Med piščalko z eno, dvema ali tremi luknjicami sodijo tudi glinasti ptički in konjički prekmurskih in dolenjskih lončarjev ter žvrgolci, glinasti ptički ali posodice, v katere se nalije voda. Gladina vode pri pihanju vanje valovi, vibrira kot papir. Nastali zvok je podoben žvrgolenju. Spomladi so si zlasti belokranjski pastirji znali izdelati rogove iz lubja. Drevesno skorjo so najprej potolkli, da so lubje laže olupili, ko so ga poševno zarezali v steblo. Lubje so zvili v rogove in ga na koncu speli s klinčki. V ožji konec so vtaknili prdo, na katero so radi piskali tudi brez rogov, ki so rabili kot odmevnik. Prda je votla olupljena vejica. Na enem koncu jo je treba malo postrgati in stisniti, da dobimo pisek v obliki dvojnega jezička. Otroci so verovali, da verzi, ki so jih recitirali in na pol peli pri izdelovanju piščali, čarajo piščalki lep (dober) zven:
cela pela, cela pela, da se ne bi razletela in svetmu Jurju lepo pela!
Rogovi so rabili belokranjskim pastirjem v spremstvu zelenega Jurija. Piščalka brlizgajca (Primorska) nima luknjic, temveč v cevki premakljiv čep, s katerim uravnavamo višino tona in zato zahteva drugačno spretnost.
In ker je otroški svet poln domišljije, je takšen tudi zvok njihovega sveta, nešteto je verjetno inačic opisanih glasbil in zvočil, glasba in zvoki so tudi naključne sestavljanke zvočnih kombinacij.
25. Otroške zvočne Igrače: glinasta ptička In žvrgolec v obliki lončka, Ribniška dolina
24. Otroške raglje z odmevnikom, Jesenice, Gorenjska
21
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
mih, proščenjih, farnih žegnanjih, na Martinovo (11. november) v vinorodnih krajih. Z godbo so se poslavljali od vojaških rekrutov.
LJUDSKI PLES
Veda o plesnem izročilu se imenuje etnokoreologija, raziskovalci so etnokoreologi. Ples je slovenska beseda, ki izhaja iz staroslovanskega jezika. Poznamo pa tudi druge izraze: na Koroškem in Gorenjskem raj ali rej, reje (plesalci in plesalke so rajovci in rajovke), v Beli krajini kolo (igrati kolo; beseda je , prišla iz srbskohrvaškega jezikovnega območja). Iz nemškega jezikovnega območja smo skupaj s plesi prevzeli besedo tanc (npr. povštertanc, ristanc).
Ples je vsako ritmično gibanje, ki ni delo, zato med plesno izročilo prištevamo tudi obhode jurjašev, kresnic in pustnih mask, ki so imeli še do našega stoletja obredno vlogo, podobno kot ples.
Prve podatke o slovenskem ljudskem plesu prinašata J. W. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske iz I. 1689 in A. T. Linhart v Poskusu zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije iz 1.1791. Šele v 19. stol. pa je naraslo zanimanje za ljudski ples, kar je razvidno iz narodopisnih člankov v raznih časopisih in revijah. Tehtne podatke o plesih najdemo v odgovorih na dve anketi v prvi pol. 19. stol. in v odgovorih na vprašalne pole, ki jih je razposlal slovenski Odbor za nabiranje narodnih pesmi v zač. 20. stol. Seveda ta poročila ne prinašajo podrobnih opisov niti ne pravih imen plesov. Likovni viri o plesih so na slovenskem silno redki.
Prvi je začel sistematično raziskovati slovenski ljudski ples France Marolt, in sicer v času med obema vojnama. Opozoril je na bogato plesno izročilo in ga poskušal ovrednotiti.
Intenzivno zbirateljsko in raziskovalno delo pa je po vojni začel in ga še nadaljuje Glasbeno-narodopisni institut (danes Sekcija za glasbeno narodopisje Instituta za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti) s svojimi sodelavci (Tončka Marolt, Marija Šuštar in Mirko Ramovš). M. Ramovš je rezultate dosedanjega raziskovanja strnil v antologijski zbirki slovenskega ljudskega izročila Plesat me pelji (1980), ki je tudi podlaga pričujočega pregleda.
Tako kot zapisujemo glasbo z notami, je moč zapisati tudi plese s posebnimi znaki. V minulih stoletjih so nastajali različni sistemi zapisovanja od opisnih do zapisov z grafičnimi simboli, najpopolnejšega pa je uspelo izdelati nemškemu koreografu Rudolfu von Labanu. Dopolnil ga je Albrecht Knust, zato njun sistem imenujemo Laban-Knustova kinetografija. Ta sistem zapisovanja uporabljajo tudi slovenski etnokoreologi. Plesi so ali podedovani iz preteklosti in jih časovno ni moč opredeliti, ali pa so privzeti od drugod. Prvotni plesi so na Slovenskem že zelo zgodaj izumrli. V17., 18. in 19. stoletju so jih zamenjali plesi, ki so bili v modi po vsej Evropi ali v sosednjih deželah, še zlasti nemško govorečih. Kulturna in gospodarska odvisnost od germanskega sveta je to izpodrivanje in opuščanje prvotnega izročila pospeševala.
Slovensko ljudsko plesno izročilo delimo v dve plasti: starejšo in novejšo. V starejšo plast plesnega izročila sodijo plesi oziroma preostanki nekdanjih obrednih in plesnih Iger. Sestavljajo jih preproste gibne prvine, kot so tek, hoja, Poskakovanje. Najstarejše plesno izročilo se je tako ohranilo v obhodih pustnih mask (ptujskih korantov, ki poskakujejo in Pozvanjajo z zvonci, štajerskih oračev ali cerkljanskih laufar-jev, koroške Pehtre babe ali beneških pustov), ki preganjajo 2le sile in z njimi čarajo plodnost zemlje. Sem sodijo tudi obhodi belokranjskih jurjašev, kresnic in obhodi novoletnih kolednikov.
Večina najstarejših plesov je skupinskih. Plesalci se primejo za roke in v obliki kače ali vrste poskakujejo po hiši, travnikih in vrtovih: na Gorenjskem kačo zvijajo, na Dolenjskem gredo Abrahama, Na Štajerskem in v Prekmurju plešejo čin-daro. Tudi ti plesi so imeli v minulih stoletjih magično obredni pomen (čaranje rodovitnosti) in so se največkrat zaključili še z mostom dvignjenih sklenjenih rok enega para, pod katerim so morali steči vsi plesalci. Prehod kolone parov pod mostom dvignjenih rok soplesalcev je tudi stalno ponavljajoča se figura plesa koutre šivat. Most je simboliziral prehajanje Iz starega v novo, iz zime v pomlad, iz samskega stanu v zakonskega. V našem stoletju ples najpogosteje plešejo na svatbah. Po vsej Evropi znana otroška igra Al je kaj trden ta vaš most je razširjena tudi na Slovenskem, le da so jo pri nas v Beli krajini in na Gorenjskem plesali tudi odrasli.
Med najstarejše izročilo spada tudi večina belokranjskih kol. Mnoga med njimi pa so uskoškega izvora. Belo krajino so namreč v 16. stoletju poselili Uskoki, to so bili Hrvatje in Srbi, ki so iz Bosne in Hercegovine pribežali pred Turki in s seboj prinesli tudi izročilo, ki se je kasneje pomešalo s slovenskim. Črnomaljsko kolo plešejo samo dekleta, sestavljeno pa je iz dveh plesov: kola Aj zelena je vsa gora in mostne igre. Zanimivo je kolo Pobelelo pole, ki ga plešejo ob petju balade. Plesni motiv je sestavljen iz treh korakov po krogu naprej in enega nazaj. Značilen je za plese ob petju balad v srednjeveški Evropi, ohranil pa se je vse do danes na Balkanu. Pesem Pobelelo pole je na Slovenskem edini primer balade kot prave plesne pesmi.
V	novejšo plast spadajo plesi, ki so skoraj vsi tujega izvora, a prilagojeni slovenski gibnosti. Na Slovensko so jih prenašali fantje po odsluženju vojaškega roka, trgovci in fren-tarji, rokodelci, ki so se šli na tuje izpopolnjevat. Plesov si niso vselej zapomnili v izvirni obliki, pač pa sojih spreminjali in prilagajali svojemu okusu. Največkrat so prinesene plese poenostavili, saj zapletenih figur niso marali, jih skrajšali in pogosto spremenili tudi tempo. Slovenec namreč ljubi živ in dinamičen ples, s takimi spremembami pa je postal tujeroden ples slovenski.
■-ji
* J MSJ				
	•			j J
		m im ros	n.ir n*	
		UJ 1 M * * r TL1' h?	M n	m «3
•| (—	n	— — m	H H"	rrL_	FuTnn
		• 5 i i	te	=3i	
\ -• • \v v
/1 - v i at
"rtd						
		s:«.-3.—	EP’		t;t3		1 M*4
štajriš (Koroška — Ravne)
22
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA
26. »Štajeriš«, bakrorez iz Valvazorjeve »Slava vojvodine Kranjske«
morskem, kjer fante, ki pripravijo in vodijo ples, imenujejo navadno partnerje. V Beli krajini je imela pomembno vlogo prva plesalka v kolu, imenovana vojarinka. Ta je vodila kolo in pela naprej.
Plesi novejše plasti so predvsem parni. Med najstarejše spada štajeriš; to dokazuje bakrorez v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, ki prikazuje, kako se dve plesalki vrtita pod dvignjenimi rokami sop'esalcev, torej figuro, ki je značilna za štajeriš. Najstarejša oblika štajeriša je peto-instrumentalna. Eden od plesalcev najprej zapoje kratko štirivrstično pesem — poskočnico zbadljive ali ljubezenske vsebine, nakar na instrumentalni del vsi zaplešejo. Pesem in ples se tako poljubno dolgo menjavata.
Podobno peto-instrumentalno obliko ima znameniti ples iz Ziljske doline na Koroškem prvi rej, ki ga plešejo po končani fantovski tekmovalni igri štehvanju. Pri tej igri fantje dirjajoč na kobilah z železnimi kiji zbijajo lesen sodec, nasajen na kolu. Prvi rej je zaradi svoje obrednosti slovesen in umirjen ples. Po vsej Evropi se je širila popularna poljska mazurka, tako po mestih kot po deželi. Plesali so jo v prilagojeni obliki tudi po vsej Sloveniji pod imenom mrzulin, muzolin.
/777
Mazurka (Štajerska)
Veliko skupino slovenskih ljudskih plesov predstavljajo tako imenovani potrkani plesi, za katere je značilno ploskanje, potrkavanje z nogami ob tla, žuganje ipd. Zaradi šegavosti in preprostosti so bili povsod na Slovenskem priljubljeni in prav ti plesi so se v največji meri ohranili do danes, npr. šotiš, ta
potovčena, ta požugana, kosmatača, krajcpolka in dr. Na
Slovenskem se je ohranilo tudi nekaj starih cehovskih plesov, kot je npr. šuštarska, kjer plesalci v prvem delu plesa posnemajo z rokami čevljarska dela (smoljenje drete, šivanje z dreto, zabijanje klinčkov),nato pa zaplešejo polko. Zanimiv je tudi prekmurski cehovski ples tkalečka, ki ga plešejo samo fantje. Danes je ples spretnosten, fantje pretikajo robčke pod koleni in s tem ponazarjajo pretikanje tkalskega čolnička. Godci igrajo vse hitreje in hitreje, manj spretni ne zdrže do konca in prej izgube robec in morajo zato odnehati s plesom.
Konec 19. stol. in v zač. 20. stol. zavzemata vsa evropska plesišča polka (2/4 takt) in valček (3/4 takt). Tudi na Slovenskem sta postala najbolj priljubljena plesa. Če polko plešejo s po-skoski ali tresljaji, ji rečejo ta potresena ali ta poskočna; če plešejo valček s klecanjem, pravijo na Gorenjskem, da plešejo na valove, a valček imenujejo nizki valcer; ta visoki valcer pa je takrat, kadar ga plešejo s poskoki. Po vsej Sloveniji plešejo na melodijo Ob bistrem potoku je mlin kmečki valček. Med novejše plese spada v Prekmurju čardaš, ki se je tja razširil z Madžarskega.
Po vsej Sloveniji so doma tudi plesne igre družabnega značaja, kot je ples z metlo ali lisičji rep, kjer plesalci v parih plešejo polko, eden pa z metlo. Ko godec melodijo nenadoma prekine in zamenja, morajo plesalci zamenjati soplesalke (in obratno). Tisti, ki je prej plesal z metlo, le-to izpusti in si poišče par. Pri tej igri mora biti vselej nadštevilni plesalec, ki ostane brez para in dobi namesto soplesalca v roke metlo, da ob smehu ostalih pleše z njo.
Ples z metlo lahko plešejo tudi tako, da se dekleta postavijo druga za drugo v primerni razdalji, fantje pa hodijo ali tečejo v kačastih zavojih okoli njih. Ko godec premenja ritem, vsak zgrabi najbližjo plesalko, kdor ni dovolj uren, pleše z metlo. Seveda se vloga lahko zamenja, takrat je nadštevilna plesalka. Priljubljene so, tudi plesne igre z izbiranjem soplesalca. Navadno se vsi sodelujoči primejo v krog, eden pa v sredini izbira z blazino v roki. Pred izbranega (izbrano) vrže blazino na tla, nanjo poklekneta in se poljubita, nato pa plešeta polko ali valček. Ostali gledajo, ali pa v istem ritmu tečejo po krogu (povštrtanc, igraj kolo). Izbirati je mogoče tudi z robcem (Marko skače) ali ogledalom (špegutanc).
Povsem svojevrsten je ples Rezijanov, ki je najbliže mediteranskemu plesnemu izročilu. Rezijani poznajo en sam ples! Plesalca se postavita drug nasproti drugega in plesaje v zibajočih korakih menjavata mesti. Vsak ples je variacija osnovne sheme, podobno kot je tudi godčevanje variiranje melodije. Na koncu ponovljene melodije v višji tonaliteti (glej poglavje o godčevstvu) je obvezen udarec z nogo ob tla. Rezijani plešejo v dvoje, v troje ali po štirje na križ ter med seboj enako izmenjujejo mesta.
Na večini slovenskega etničnega ozemlja plešejo glede na obliko in melodijo iste ali podobne plese, razlike so predvsem v načinu plesanja. Temu načinu pravimo stil. Razliko opazimo celo med plesom bližnjih krajev. Primorci se radi pozibavajo v bokih, plešejo lahkotno z zelo gibljivimi stopali. Korošci plešejo s prožnimi koleni mehko, Rezijani elegantno z zibajočimi in možatimi potrki na koncu fraze. Slovenci osrednje Slovenije so si v plesnem stilu sorodni, plešejo zadržano, po celih stopalih, z malce skrčenimi kolenimi, se radi hitro vrte in med plesom potrkavajo z nogami ob tla. Seveda vsega naštetega ne smemo posploševati, mnogokrat je ples odvisen tudi od značaja in temperamenta plesalcev. Tu pa se že razodeva ustvarjalnost slovenskega človeka. Če Primorec zapleše nemški zibenšrit s svojo lahkotnostjo in zibanjem v bokih, ustvari s tem nov pjes, ki ni več zibenšrit, ampak slovenski v sedem korak.
Po obliki so lahko plesi parni, skupinski, solistični, glede na spol izvajalcev pa moški, ženski in otroški. Glede na glasbeno spremljavo jih delimo v plese brez instrumentalne
23
SLOVANSKA LJUDSKA GLASBA
J r 4?o
oE					
*	4 2.	/ //-*	I/	K\-\\ /	: h i
.Xd
\\-\\
\W\W - -	---
Zibnšrit (Prekmurje)
ali pevske spremljave, kakršno je kolo na trumf ali mutasto kolo iz Bele krajine, kjer si ritmično spremljavo dajejo plesalci s topotanjem nog; pete plese, med katere spadajo .tudi otroški plesi i n igre ter že omenjena Pobelelo pole in črnomaljsko kolo; peto-instrumentalne plese, kjer plesalci najprej zapojo in nato zaplešejo (štajeriš, prvi rej) ali pa pojo ob instrumentalni spremljavi (Marko skače, Igraj kolo, Lepa Anka, Hruške, ja-buke, slive) in končno čiste instrumentalne plese, ki sestavljajo večino slovenskih ljudskih plesov.
Imena plesov so različna Nekatera so nastala po krajih, od koder so doma ali so jih največ plesali (metliško kolo), po oblikovnih značilnostih (ta potresena), po prvem verzu pesmi, ki se poje poleg (Marko skače) in končno tudi po vlogi plesa (svatovska polka). Vloga plesa se Je spreminjala in se še spreminja. Ples je imel pred desetletji pomembno magično-obredno vlogo, ljudje so verovali, da z njim lahko pričarajo rodovitnost in odženejo zlo. Ta vloga se je v našem stoletju skorajda že izgubila. Etnokoreologi so zabeležili le nekaj plesov, kot je predpustni ples za debelo repo in korenje ali visok lan, ki so ga povsod na Slovenskem plesale maškare z gospodinjami, pobirale darove v zameno za svoja dobronamerna voščila. Še pred desetletji so verovali, da bo lan zrasel tem više, čim više bodo poskakovali. Ples Je spremljal ljudi od rojstva do smrti: plesali so ob vseh prazničnih dneh, ob skupnem delu, semnjih in shodih, največ pa na svatbah, kjer je ples trajal po tri dni in tri noči, kot pripovedujejo slovenske ljudske pravljice. Ob vahtanju mrliča pa so se poleg pesmi zvrstile tudi razne igre, ki jih danes še pozna otroški svet: rihtarja bit in rinkce talat.
Na Slovenskem so plesali in še plešejo na posebej pripravljenih lesenih plesiščih, v hišah, gostilnah, na skednjih ali pod lipo. V Beli krajini tudi na travniku ali na trgu sredi vasi. Ples je imel nekdaj svoje plesne vodje, ki so skrbeli za red in določali vrstni red plesov ter celo dajali med plesom povelja za spremembo figur. Del teh navad se je ohranil na Pri-
Uteratura
1. Mirko Ramovš, Plesat me pelji, Ljubljana 1980
2. Marija Šuštar, Slovenski ljudski plesi Primorske, Ljubljana 1958, Slovenski ljudski plesi Koroške, Ljubljana 1958, Slovenski ljudski plesi Prekmurja, Maribor 1968
3. France Marolt, Gibno-zvočni obraz Slovencev, Slovenske narodoslovne študije 3, Ljubljana 1954
4. Bruno Ravnikar, Koreografija ljudskega plesa, Ljubljana 1969
5. Radoslav Hrovatin, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf 3 -4, Ljubljana 1951
Čas po drugi svetovni vojni je prinesel nove razmere in nov način življenja povsod po deželi, zato pomeni prelomnico tudi v stovenskem godčevstvu. Nastajajo novi ansambli po zgledu niestnih, starejša glasbila naglo tonejo v pozabo, glasba se vse bolj uniformira po evropskem in svetovnem zgledu.
FOTOGRAFIJE
1. Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani
2. Mira Omerzel — Terlep
3. Neznan avtor
4. Neznan avtor
5. Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani
6. Matija Terlep
7. Arhiv Sloneksega etnografskega muzeja v Ljubljani
8. Mirko Ramovš, Sekcija za glasbeno in plesno narodopisje
9. Matija Terlep
10. Neznan avtor
11.Arhiv SGPTV
12. V. Knific, Spomeniško varstvo Kranj
13. Neznan avtor
14. Matija Terlep
15. Matija Terlep
16. Matija Terlep
17. Neznan avtor
18. Čeplak Ralf
19. Neznan avtor
20. Neznan avtor
21. Mira in Matija Terlep (fotoarhiv)
22. Neznan avtor
23. Fotoarhiv Loškega muzeja, Škofja Loka
24. Slovenska ljudska glasbila in godci, Zmaga Kumer, Obzorja
25. Fotoarhiv Mira in Matija Terlep
2?. Bakrorez iz Valvazorjeve »Slave vojvodine Krajnske«
NASLOV UREDNIŠTVA
Revija GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, telefon (061) 322-367. Račun pri SDK Ljubljana, številka 50101-678-49381. Revija izide osemkrat v šolskem letu, celoletna naročnina za XIV. letnik znaša 100 din, posamezen izvod stane 13 din.
Tematska številka Slovenska ljudska glasba avtorice Mire Omerzel-Terlep stane 30 din.
UREDNIŠKI ODBOR
Peter Barbarič, Miloš Bašin (oblikovalec in tehnični urednik), Jaka Fiirst, Lado Jakša, dr. Primož Kuret (glavni urednik), Igor Longyka, Mija Longyka (lektorica), Kaja Šivic (odgovorna urednica), Mojca Šuster in Mirjam Žgavec.
UREDNIŠKI SVET
Dr. Janez Hofler (predsednik), dr. Marija Bergamo (FF-PZE Muzikologija), Igor Dekleva (AG Ljubljana), Lea Hedžet (GMS), Nena Hoh-njec (PA Maribor), Zdravko Hribar (GMS), Jakob Jež (ZKOS), Marija Mesarič (ZDGPS), Lovro Sodja (ZDGPS), Jože Stabej (DGUS), Dane Škerl (DSS), Mojca Šuster (GMS) in delegacija uredništva (glavni in odgovorni urednik).
Revijo GM izdaja Glasbena mladina Slovenije, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Revija je oproščena temeljnega davka na promet proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za informacije 421-1-72 z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturna skupnost Slovenije in Posebna izobraževalna skupnost za kulturo.
< :
x----x-xy
(V