192
Projekt univerzitetne biblioteke ljubljanske. Izreden pojav v grafičnem pogledu je ta veliki črni zvezek, ki nosi gornji zlati naslov. Izdal ga je 1. 1933. njegov projektant arh. J. Plečnik ter svojim načrtom v knjigi dodal tudi dve strani opisovalnega teksta in to, kar ji daje kot grafični umetnini poseben čar: njeno tiskarsko in ilustrativno opremo. Obširnejšo analizo stavbe, njene konstrukcije, njenih prostorov je prispeval dr. France Štele in njegova sta tudi članka „K zgodovini bibliotečnih stavb v Ljubljani" ter „H krizi dr. študijske knjižnice v Ljubljani".
Da bi prav razumeli idejo projekta nove knjižnične stavbe, moramo pričeti pri Steletovem zgodovinskem članku, ki z veliko vnemo in znanjem opisuje nekdanje bibliotečne zgradbe v Ljubljani, kolikor so pač znane. Za pro-testantovsko knjižnico deželnih stanov vemo le, da je eksistirala, več pa se zve o knjižničnih stavbah šele v XVII. in XVIII. stol., v dobi baročnega razmaha znanosti in stavbarstva. Značilno je, da nikjer ni samostojne knjižnične stavbe, ampak je knjižnica vedno člen večje zgradbe, samostanske ali graščinske. Samostanske knjižnice iz srednjeveške Ljubljane so neznane, baročne pa je mogoče rekonstruirati na podlagi analogij. Tedanja knjižnica je prostor, ki služi bolj študiju kot pa shrambi knjig in je zato zamišljena bogato dekorirana enota, kjer so rezljane omare razvrščene po sistemu, dekoracijo pa tvorijo razen slik tudi freske, ki so v idejni zvezi s knjižničnimi nameni. Poleg dvoranice, ki služi študiju, in reprezentativni shrambi, se razvijajo tudi že posebne shrambe knjig, imajo pa le praktičen namen. Seveda se še vedno pojavlja knjižnica v zvezi z raritetno zbirko, toda v glavnem je vendar dosežena ona razvojna stopnja, ki omogoča novo pojmovanje knjižnične zgradbe. Barok je ustvaril knjižnico, ki jo je mogoče uvrstiti v njegovo celotno arhitekturno pojmovanje, ki je pa pri Slovencih — vendar imela tako skromne reprezentativne namene, da se je brez večjega razvojnega skoka prilagodila občnim zahtevam XIX. stol. V tej zvezi popisuje Štele Auerspergovo knjižnico v Knežjem dvorcu, nekatere provincialne knjižnice in posebno ljubljansko semeniško knjižnico, ki je najznačilnejša za tedanje arhitekturno in
dekoracijsko pojmovanje. Nosilec novejše knjižnične ideje je potem, že javna študijska ali licejska knjižnica, ustanovljena 1. 1774. po požaru jezuitskega kolegija. Iz Redute na Starem trgu se je -preselila 1791. 1. v adaptirane prostore bivšega frančiškanskega samostana na Vodnikovem trgu, kjer je polagoma ras-tel njen obseg in vzporedno tudi njeni prostori. Prostorno jedro knjižnice je bila njena čitalniška dvorana, ki je bila v zvezi s knjižnimi shrambami in ravnateljevim stanovanjem. Potres 1. 1895. je povzročil preselitev knjižnice v nezadostne prostore in 1. 1907. se je naselila v lastnih, primenih prostorih v novem gimnazijskem poslopju na Poljanski cesti, ki ga je projektiral C. M. Koch. Tako so se zopet izognili ideji samostojne knjižnične stavbe, ki jo je že 1. 1784. sprožil Jurij Jakob grof Hohenwart in jo je zase uresničil baron Erberg v Dolu.
Študijska knjižnica je zapustila staro misel reprezentativne centralne dvorane in s tem premagala še živečo baročno posebnost ali vsaj omejenost knjižničnega značaja. Prilagodila se je modernejšemu pojmovanju knjižničnega obrata s tem, da je shrambe uredila praktično in jih ločila od studijskih prostorov. S tem je bila šele dosežena prava stopnja javne knjižnice in razvoj te ideje je bil zadnja desetletja tako ploden, da stojimo danes pred novimi zahtevami, ki jim ustreza novi Plečnikov načrt. Štele namreč v svojem kratkem dodatku o „Krizi drž. študijske knjižnice" povzema po številnih objavljenih člankih in razpravah, da je današnje stanje licejske knjižnice, ki je po vojni prevzela vlogo Narodne knjižnice, postalo neznosno ter je zanjo potrebna nova stavba, ki bo skrbela za njen sedanji pomen in bodoči razvoj.
Ko smo tako zvedeli za zgodovino slovenskih knjižnic sploh in za stav-barski razvoj naše največje javne knjižnice posebej, ki raste iz naše književne in stavbarske tradicije, se moremo vrniti na začetek knjige, ki opisuje Plečnikov projekt.
S skopimi besedami podaja projektant opis svojega načrta z vsemi tehničnimi podatki, ki so za stavbno dovoljenje potrebni. Spočetka navaja imena onih književniških strokovnjakov, ki so pri projektu sodelovali „z živim zanimanjem in dragocenimi nasveti". Tako stoji projekt pred nami kot realizacija strokovnih potreb, ki jih je naše knjižnično poslovanje rodilo. Med podatki beremo edino pojasnilo o sistemu celic za knjižnične shrambe, ki omogočajo najenostavnejše in najsmotrenejše poslovanje. Vidi se, da je prav to vprašanje močno zanimalo arhitekta in ga je, kakor vse ostale uredbe, globoko premislil. Tak pečat je vtisnjen celotnemu projektu, ki je strog in zakonit, zrel in tako dovršen, da bi se težko dalo kaj bistvenega spremeniti ali izpustiti. To je arhitektonska odlika tega velikega Plečnikovega dela.
Štele potem obširneje razlaga projekt, ki hoče zazidati stavbišče nekdanjega Knežjega dvorca s štirinastropno stavbo, z glavnim vhodom s Knežje ulice. Stavba vsebuje uradne in manipulacijske, studijske in stanovanjske prostore, knjižničarske delavnice, knjižna skladišča, glavno čitalniško dvorano, manjše čitalnice, predavalnico, razstavno dvorano, razne zbirke, itd., zraven pa še prostore za institute. Vsi ti prostori so projektirani v skladu s sedanjimi in bodočimi potrebami knjižnice, so smotreno razporejeni, v zvezi z zadostnimi pritiklinami in med seboj zvezani z dvigali, telefonom, urami in kurjavo. Po potrebi bo še več prostorov mogoče uporabiti za knjižne shrambe. Plečnikov načrt je stvaren in skop v dekoracijskem pogledu in prav zato učinkuje zelo resno in harmonično.
193
Če pravi Štele, da je namen njegove publikacije, predložiti načrt javnosti, jo seznaniti z njim in ji predložiti ta važni problem v razmotrivanje in uvaževanje, potem bi pričakovali v odgovor tako kritiko, kakršne projekt žal ni doživel. To, kar se je vršilo pozneje, ob izgledu na izvršitev načrta, spada pač v drugačno poglavje.
Da je treba Plečnikov načrt v celoti sprejeti, dokazuje Štele zlasti iz notranjih vzrokov. Ljubljanska študijska knjižnica je tudi kot knjižni zaklad reprezentant slovenske kulturne preteklosti, saj so se v njej združile knjižne zapuščine ne le nagih protestantov, ampak tudi vsaka poznejša doba je vanjo prispevala svoj del. Danes naj služi kot narodna in univerzitetna knjižnica najvišji prosvetni ustanovi, ljubljanski univerzi, ki je nastala z drugimi pridobitvami vred ne le kot znak naše osvoboditve, ampak tudi kot nov organ našega duhovnega življenja. Posoda knjižnične ustanove naj bo njen dom obenem pa tudi stavba, ki bo stala ne-le na zgodovinskih tleh nekdanje Turjačanove knjižnice, ampak bo po Plečnikovi zamisli imela tudi važno vloigo v zazidavi Novega trga in vse okolice. Stavbni in urbanistični zgodovini tega okoliša posveča Štele dragocene vrstice, ki tehtno govore v prid Plečnikovega pojmovanja.
Kakor je Plečnikov projekt strogo organiziran v sebi samem, tako je premišljeno urejen v stavbišče in okolico, v kateri naj bi stal. Stavba meji na treh straneh v razmeroma ozke ulice, le Vegova je širja, a prav tu je biblioteka odmaknjena zaradi dela starega mestnega zidu. Četrta stran je za-slonjena s stanovanjskimi hišami. Hiše na Novem trgu in v sosednjih ulicah ter na Valvasorjevem trgu imajo svojo zgodovinsko preteklost in predstavljajo stilske vrednote. Ne le v danes nepremakljive komunikativne žile, tudi v zgodovinsko ozračje se Plečnikov projekt uživlja z veliko delikatnostjo, ne da bi zato sklepal kake historične kompromise. Sama masa zgradbe je členjena onganično in prav takoi smiselno posega v členjenje okolice. Njena arhitektonska funkcija je torej izredno bogata posebno zato, ker zavedno postaja člen v živi celoti.
Plečnikov projekt spočetka ni naletel na kritiko, kot smo omenili. Ko se je pričelo govoriti o njegovi realizaciji in so akcijo podprle mlade sile, se je pojavila vehementna kritika v dnevnem časopisu. Vendar — ne da bi se podrobneje spuščali v vsebino te kritike, niti v oceno objavljenega protipro-jekta — bi k temu pripomnili le to-le: Mogoče je zavreči vso preteklost in tradicijo ter z njo načrt, ki iz nje izhaja. Toda to bo mogla storiti le doba, ki bo izhajala iz nove življenjske totalitete.                   F1 r a n ce  Mesesnel.
194