Kraniske vesti. ¦ EMILUA MAROLTOVA. I Dne 29. marca t. 1. je umrla na kliniki v Gradcu po hudem trpljenju gospa Emilija Maroltova, soproga našega Ijubljanskega tovariša in upravnika našega lista, Frana Marolta. — Ko je bil tovariš Marolt kot petdesetletnik poklican začctkom 1.1. v vojašico službo. jc pokojna gospa Maroltova prevzela posle upravništva našega lista. Te posle je opravljala z zvestobo in vestnosijo, ki ji je bila priča, ko je gledala svojega moža, s kako ljubeznijo in natančnostjo je vodil administracijo ,,Učiteljskcga Tovariša". Te lastnosti našega upravnika.so prešle na njega zveslo in ljubečo družico življenja, tni pa smo bili v teli hudih časih rešeni skrbi, kaj bo z našjm listom, saj smo bili prepričani, da so tc tcžavne posle prevzele prave roke! A sedaj ta kruti udarec! Komaj uravnamo eno slvar, že se začno nove skrbi! Ampak — vajeni vsemu zlu, smo uravnali tudi to važno zadevo svojega lista, vedno prevzeti od hvaležnega spomina na požrtvovralno ženo, ki je v najtežavnejšem času svoje delo dala na razpolago nUčiteljskemu Tovarišu", zvesta mu prav dozadn j e g a z d i h a ! Bridka usoda je zadela tovariša Maroita, Oba sinova sta mu v vojni, obe hčeri sta v službi »Rdečega križa," ssm je sedaj pod orožjetn, žena pa mu je umrla! Njegov skromcn dom pa je ostal toiej — prazen! Ona, ki ga je držala kvišku, kainor so se vsaj misii in želje svojcev zatekale, da dobe moči in utehc v sladkem upanju na zopetno srečno snidenje, je legla k prezgodnjemu počitku! Po zapuščenem domu se sedaj izprchajajo satno veselc žalostni spomini! Kdorkoli in kadarkoli se vrne tjakaj, Ijubeče materine in ženine roke ga ne objamejo več! To je tragedija! — Tako hudo prizadeti rodovini, razkropljeni sedaj križem sveta, izrekamo svoje iskreno sočuvstvovanje! Naj jih vse tolaži zavcst, da vsi čutimo z njitni in da je sedaj vse polno groze, kamor pogleda oko. Druge utehe jitn ue liioremo dati! — Blagi in idealni gospe Maroltovi pa bodi ohranjen neminljiv spotnin v zgodovini bojev in naporov slovenskega naprednega učiteljstva! Tudi skozi njeno srce so šli meči vseh naših bolečin! Naj ji bo sedaj počiteksladak! Ave, anima pia! —r— Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta v Ljubljan! ima svoj redni občni zbor za leto 1915 dne 19. aprila t. 1. ob pol 10. uri dopoldne z običajnim dnevnim redom v načelstveni sobi Učiteljske tiskarne. — K obilni udeležbi vabi odbor. —r— Iz Žsbnice prl Škofji Loki. Dobrodelna predstava na korist vojnitn invalidom v nedeljo, dne 12, pret. mescca.. popoldne se je izvršila naravnost sijajno. Ne verno, ali naj bolj pohvaiimo požrtvovalnost šoiske voditeljice Ivanke Cegnarjeve, ali dovršenost igranja in petja. V imenu vojnih invalidov, ki jim je predstava donesla čislega 100 K, hvala prisrčna in domovinska! Mimogrede bodi omenjeno, da je naša šolska voditeljica v patriotične namene neumorno delavna in požrtvovalna. —r— Narodne šoie občni zbor bo v sredo, 19. aprila 1916 ob 9. uri dopoldne v prostorih .Učiteljske tiskarne". — r— Deželno slovensko učiteljsko društvo v Ljubljanl ima svoj redni občni zbor za leto 1915 dne 19. aprila t. 1. ob pol \\. uri dopoldne zobičajnim dnevnim redom v načelstveni sobi. »Učiteljske tiskarne. — K obilni udeležbi vabi odbor. —r— Iz ljudskošolske službe. Za suplentinjo v Šmartnern pri Litiji je nameščena absolvirana kandidatinja Frančiška lvančičeva namesto učiteljice Frančiške Furlanove, ki je na dopustu Definitivni učiteljici Mariji Veseličevi je poverjeno vodstvo šole na Vrhpolju. Izstopila je iz Lichtenturnovega zavoda učiteljica Marija R o 11 o v a in vstopila S. Jolanda C e 1 a » j e v a. — Za suplentinjo v Črnomlju je nameščena Marija Rozmanova iz Gorice, v Toplicab Josipina Fischerjeva. Absolventmja dekliškega liceja y Ljubljani Hedviga Š v i g 1 j e v a , je pripuščena kot l.ospitantinja na osemrazredni dekliški šoli Lichtenturnovega zavoda. — Gabrijela B a1 a n č e v a , ki je službovala sedaj v Planini, je nameščena za suplentinjo v Budanjab, ker je moral nadučilj Požar v vojaško službo. Za provizorično učiteljico v Srednjivasi je imenovana suplentinja Marija K r inerjeva. — r— Petindvajsetletnico svojega službovanja praznujc 13. t. m. Jcrnej Novelli, uslužbenec Učiteljske tiskarnc. Vstopil je leta 1891 v tcdanjo Kleinovo tisnarno. Z njo vred smo prevzeli tudi Jerneja, zvestega marljivega, skozinskozi poštenega delavca. Jemej je eden onili redkih mož, ki ne dela le v lastni prid, ampak tudi v prid podjetja, ki mu daje vsakdanji kruh. Želimo mu, da bi mogel še nadaljnih petindvajset let opravljati svoj posel, zdrav in čil. Te vrstice naj dostojno počaste skromnega, pa vsega spoštovanja vrednega del^vca. — r— Odpoklican je na novo službovanje k deželnemu odboru v Ljubljano V, R o h r m a n , ravnatelj kmetijske šo!e iia Grmu, ki pa še obdrži tudi nadalje glavno vodstvo tega zavoda. —r— Nekaj podatkov o pokojrism baror.u VVinklerju. Znano je, da je pokojni baron Winkler imel jako lično pisavo in da je govoril in pisal svoj materni jezik, slovenščino, jako spretno in pravilno. Kakor je sam pravil, je dobil lično pisavo p o svojem učitelju Valentinu Leb a n u. Da pa je Winkler tako dobro znal slovcnsko, ni čuda, saj je prvotno študiral in absolviral filnzofično fakiilteto in je že služboval kot gimnazijsl: učiieii, toda popustil je učiteljevanje in se lotii juridičnih študij tcr kot jurist napravil le;-o karicro. — ^Edinost piše mcd drugim o n;em (šl. 79 z dne 19 tnarca 1916): Nad vs<- pa ga je odlikovala njegova resnična in globoka ljubezen do naroda ui njegovega jc-:ika. Tako v Tolminu, kakor na Kvanjsktni je uvajal slovensko uradovanje, kolikor je bilo to od njcga odvisno in kolikor je bilo le možno v nekda-ijih za naše narodne aspiracije toii neugodnih časih, Osebno ga ]¦: bila sama skromnost in ljubeznivost, kakoršne redko nahajaš med našo birokracijo. O tej njegovi skromnosti in ljubezliivcsti in o njegovi gorki ljubczni do svojega jezika se je mogel pisec teh vrst često prcpričati kot skromen — vojak v Ljubljani Kot skromen podrejen organ odličnega vojaškega urada je prihajat po službenem nalogu večkrat v stike s tedanjim prvim uradnikom v deželi. Ko je bil prvikratpri njem, ga je nagovoril nemški, ker je smatral to — kakor so že razmere pri nas. — Ko pa mu je na Wiiikierjevo prijazno vprašanje odgovoril, od kje je, je začcl Winkler s slovenskim razgovorom tudi v službenih stvareh. Tudi na ulici ga je baron Winkler vsekdar slovenski prijazno pozdravljal in često sta se v BZvezdi", v bližini ,,Kazine", razgovarjala v slovenskem jeziku, ko je vse okoli njiju nemško čebrnjalo. Niso to nikaka bogve kako važna dejstva, ali velepomembna so za karakteristiko pokojnika, za njegovo čustvovanje do svojcga naroda. Ljubil je svoj narod, čutil ž njim in delal zanj kot državni uradnik, in to je najlepši spominski cvet, ki nm ga pokladamo na njegov mrtvaški oder. —r— Umrl je v Dolenji vasi pri Ribn:ci Josip Mrhar, predsednik krajnega šolskega svela. —r— Umrla je dne 27. marca 1.1. v ljubljanski deželni bolnici po večmesečnem bolehanju gospa Ana S k a 1 o v a , soproga tovariša Antona Skale, nadučitelja v Vipavi. Trije sinovi. med njimi učitelj Tone, so v vojni. — Pokojna gospa Skalova je bila blaga žena in ljubeča mati, ki je vso svojo skrb in ljubezen posvečala svojemu gostoljubnemu domu in vzgoji svojili otrok. Bodi ji ohranjen ljub spomin! Žalujočim sorodnikom naše iskreno sožalje!