Mlada prijatelja.
j^sp^*                              (rilika i/. ikima&ga življenja.)
rsE.QsK a, res sfca imela srečno življenje Pavlek in Ivanek, Izpolaila sta jedva $'g osmo leto — najlepSi čas deške d6be. liila sta obd živa dečka, ki % sta morala biti pri vsakej stvari, koder ju je in koder jn ni trebalo, tak<i da so uekateri trdili, da ni porčdnejših dečkov v V3ej visi, nego li sta učiteljev Ivanek in ,,Piričev" Pavlak. To je, da nista pustila nobeue mafike pri iiiiru. nego vsako sta zaznamovala s kacim polenoin ali kamenom, tudi to je, da sta iz ,,Peterčevega" plota trgala deJCice za hiSiee in drnge svoje zidarije, res je tudi. da sta se po leti v pSenici in T reži skrivala ter mnogo žita pohodila, ali — mladost je norost! To so bile le slabe njune lastnosti, a doljrih jima tudi ui manjkalo. Bila sta odkritosrčna, resnicoljobna deCka, in nikdar nista tajila svojih pregreškov. Ravuo zaradi tega so ju gospod župnik uajrajše imeli in vefikrat sta jim morala o lepih poletaih reSerih pred župnijo pripovedovati, kaj sta čez dan delala ali brala. Ker so gosp. uCitelj Ivanku mnogokrat lepih bukvic podarili, ali mu je pa le v branje posodili, imela sla mnogo piipovedovati. 0 nPetrn Klepcu" in o ,,Brdavsu" sta naj-rsjše pripovedovala, ker ti dve po?esti sti m jiina najbolj prikupili.
Tedaj vidimo, da uisU bila tako slabega srcd in ljudje so morda Ie zato malo preveS povedali, ker so jima bili nevoSljiri, da sta bila Pavlek in Iyanek najboljSa učeuca Koinžnske šole. Brala in rafnnilB sta tako iznrjeno, da se jima je moml vsak čuditi, in tudi na vsako vprašanje iz zgodovine in zemljepisja sta znala primerao odgovoriti. Zato sta tndi konec leta bila ob-darovana z najlepšimi kajižicami iii sta bila prva vpisana v nzla.to knjigo." — A naj bode teuni kakor mu drago, to je bilo res, da sta si bila Ivanek in Pavlek največja pvijatelja. In kako li ne bi ? Njuni stariii so si bili v botrinji in Kričeya biža je bila aoseda  nSUnici.   Miada  dečka  sto  skupaj
vzrastla, ylrap se ignla, vknp se nčila — i jedno besedo: bila sta si neraz-ločljira prij&telja.
Ivanek se je iižč pri ^Pfriču" malo ne udomačil; veSkrat m je prime-rilo, da je tiidi čez nož osUl rsijše tuk&j, nego li da bi bil šel ilomiv, da-si ni bilo daleč.
Stariši, to se zd4, niso imeli nič proti temo, Se radi so gledali to pri-jatuljsko zvezo. .S ponosom sta pogledovala izkušeni uSitelj in modri Pirič žarovita dečka, tako 8ta skakala, kako sta se igrala, iei nmi smo bili v mla-ttosti tudi taki." — —
Bila eta kiepka, utrjoca dečka, kcr tudi nčitelj je dajal srojini otrokotn le prosto kme6ko hrano. Bila sta kakor in hrnsta in 6lovek bi jima pri-Steval 12 a ne samo osem let.
Po naravi sta si bila različna. Pavlek je bil žire, odkritosrčne, neboječe narave, a Ivanek je bil nekoliko bolj boječ in raenj drzen, nego li njegov drug.
Kar se tiie stariSev, sta jih ljuljila iu nbogala ter brez ugovora pretrpola vsako zaslužeuo kazen; tudi brate in ssstre sta sieer Ijubila. a bila sta pri tem nekako možka, hotela sta, da bi njiju bcseda vedno obveljala. in to nf bilo pravo. Brat se mora bratu in sesfcri nasproti lepo in ljubeznjivo vžstl ter jima kolikor toliko pomagati.
Tacih izvanrednih talentov, kakeršne sta imela Ivauek io Pavlek, no dobi se z lepa. lz šole prižedši sta prebrala ali spisala ualogo v p61u ure, v tem da so se drugi dolgo in  dolgo  mučili ter so  naposled še nialo znali.
Po okončanem delu sta šla na vrt, ali p;i na tvavnik malo poigrat se. V hiši uista mogla ostati.
Na vrtu sta imela hišo iz džSčic narejeno, pod, hlev in sploli vse sla-novunje isdelano z lastno tohi. Pri ubitih črepinjah — jaslih — r hlevn bilo je yse poliio krav in teliOkov, kar so imeli srarekovi storži zaznamovatj, ia tudi roeev od loneov, ki so jima bili kouji, se ui manjkalo. Vse sta iuiela pripravljeuo in kedar so bile 6e njune aestro io bratje pri njili — to je bilo mrgolenje ia kretauje! Ivanck in Pavlck sta kot očeta mnžko nkazovala 8em ter tjit deklaiu in lilaper-m, ki 30 inieli veduo dosti dela zadoroljiti uiuančuima gospodarjeuia. Mnogokrat sta odprla tudi prodajalnice. Na Mhtnicah iz Skat-Ijic, kaker.šne se je naučil Ivanek delati od cerkvenika Janeza, sta tehtala hlebčeke od ila, moko — cestni prab; sploh tse potrebno. Zuala sta se držati, kakor bi bilo res kaj ua tsmu in tudi sta hila v cžni. Prodajalaici ste biU založoni tuJi z oblcko, kajti vsako peresce, katero sta pobrala ua vrtu, bilo jo drugafino blagrf. V denarji sta bila zel<i izbiiična; le oajlepši in najgladkejsi kamenžki so imeli pri njih veljavo — vse druge sta zametavala. Poleg fcega sta imela tudi prostor skopan za ujive. kamor sta res vsako leto vsejala nekaj žita, jeseni ga na svojein podu skrbno omlatila in ga Piričevj materi izrožila, skrbuo naročevaje, da iuorajo to žito posebej dati v mlin in \z same te moke jiiua speči hlebček.
To je bilo veseljo, ko sta ga dobila in trdno sta verovala, da je iz sa-mega ojunega žita. Ta hlebček je bil nekaj vabljivega, nekaj skrivuostnega, in bratje in scstre so už^ zaradi tnga, da sta jim ga dala malo pokusiti, radi ubogali. A tudi drags.čc sta jim maraikaj naivdila. Po ziiui sani, po leti pa kočijce iz bifija, škatljice in še uiuogo druzega.
Toda, kdo si more misliti začudenje naših znancev, ko necega poletnega Yvčera najdeta ves njiju stau pokoučau in poteptan !
^To ni drugi nihč« storil nego 6ni nrnineui i" zakliče Pavlek nti inrha ti. čaj ti užč pokažein/ in se oboroži z debelini poleuoni. Tndi Ivanck vzauie dolgo palieo in odteee s svojiin prijateljeoi naravuost proti blevu. A ziinaj se ustavita iu Pavlek vpraša: rAli iiua vol kaj pameti ?" Iranek liiu aa to jasoo dokazuje. da )•¦ ninm nič. Spoinnita se nato iiaglo povesti o ueusmiljenem Milicu, ki ga je zadela šiha božja, kcr je trpinčil živali. Vrgla sta proč orožje in odslej so imele tudi mačke mir pred DJima. Na-juavila pa sta si ua travniku uov .sLan, lepši iu pripravnejši od prejšajegs. Blizu Piričeve biže tekel je majheu potok, id tu sta delala mline ia stope. Lovila sta tudi rake in večkrat sta jih maogo nalovila.
Toda l-azven tega sta iuiela še dnigo uiesto, kjer sta se igrala. Bilo je .. ua šiiokej eesti, ki je peljala preko polja. Tu sla zidarila, mizarila in r.porabljala vsakovrstue stvari iz uiehke ilovice. Pavlek je bil uii jedenkrat v Kamuuiku in od tam si je zapomnil imeua uekaterih biS. Te hiSe sta potBin posiavila ob cesli in — Kamenik je bil tu! Tu je bila /rišmaševi,'' tu nMokarjeva" in drugo biše na najlepži uafiiu okiučaue. Kazven tega je bilo pa tudi še maogo druzib postav, vse iz čudotvocuih rok uažib dveh ume-teljnikov.
Kakor smo toraj videli, živela sta IvaDek iu Pavlek prav prijetno iiv-Ijcuje. Bila sta šr douiž. Tudi vatn, otioci, je gotovo najprijetniše, najtjubše Jouiž pri stariših, iu res je Uik6. Clovpk se čuti domii fcakrt srečnega iu za-dovoljuega; le doiua uživa oni sladki oiir, katerega potem med svetom zainin iSCe, ]e doma uživa 6110 veselje, katerega inu svet dati ue uiore; v krogu svcjih Ijnliih ntariSev je zado?oljen in iniren. Morda tega še ae Tesfce, a spoanali bodete le .še prekmalu, da je resnica! Človek mlad, platutžč za vse dobro in sveto se spusti v svet iskat si sreče, novedofi, da mu prebiva le pod domafo strelio ! Vesel sl» vvaJa oneinogel potnik donnir in tu je še le /,u[>et oiireu iu sreCeu. Tudi liaša dva zuanca nista tega pomislila, a spoznala sta prekmalu. Le prekmalu sta pila gruuki sad spoznanja, ker prišel je &s, ko sta s& moiaJa Jočiti. Jvauek je (jdrasel iu ofe gu so nainenili za šolo. To je bil j5k, to je bilo vzdihovauje, ker ljubila sta drug druzega tak6, da sta meuila, da jima ločeuima ae bode ve6 obstati.    Ali vendar!
*       '       .
Ivanek se ju šclal in Solal, prišel je Ic 0 počitaieah doaičv in se le tedaj shajal s svojim prijateljeru. Postal je velik, uiieu gospod. A Pavlek je ostal kmečki 1'aut iu je po oCctovej snirti prevzel gospodarstvo. — Pi-saiila sta si sicer pogostoma, a ločfna sta bila za vselej iu uiuogokrat sta si žolela ouili sreOuib dni uazaj, ki so jima prešli, in ki jih uikdar več ue bode.   Zdaj Se U sta spozuala vteduost piesrečae mladosti.             Iv. Krek.