KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 25 ANTON III. BARON CODELLI — IZUMITELJ« TELEVIZIJE? STANISLAV JUŽNIČ Prenos sporočil na daljavo, ki presegajo fiziološko dane možnosti, je davni človekov sen. Tudi ta kot mnoge druge industrializi- rane najdbe ima svojo »alkimistično« pre- teklost in »telepatsko« sedanjost, ki vsesko- zi spremljata pohod ideje v moderno indust- rijo. Prazgodovina prenosa sporočil na daljavo utegne biti zelo pestra, vendar je preslabo dokumentirana. Pred mogočnimi novostmi, ki jih je prineslo odkritje elektro-magnetiz- ma (Oersted, 1819), so bile optične naprave (zrcalo, ognji na visokih hribih) videti naj- primernejše za prenos sporočil. Zmogljivosti pa so omejevale tako vremenske razmere kot morebitna goratost pokrajine. Vendar pa je sistem zrcal, ki ga je uporabljala francoska revolucionarna vojska konec 18. stoletja le prišel v zgodovino kot »optični telegraf«.^ Popolnoma drugače pa se zasuče raziskava o prenosu sporočil na daljavo, ko se Oerste- pu (Köpeninagen, 1819) posreči najti dolgo domnevano zvezo med električnimi in mag- netnimi pojavi. Problem elektro-magnetizma v tolikšni meri obvladuje razmišljanja te- danje evropske »eksperimentalno-filozofske« srenje, da ena sama generacija postavi te- meljne principe, ki bodo obvladovali »iznaj- diteljsko mrzlico« druge polovice 19. stol.: 1. Princip dinama, ki pretvarja mehansko energijo v električno — prvi industrijsko uporaben model sestavi belgijski delavec Zé- nobe-Théophille Gramme med leti 1869—73. 2. Princip elektro-motorja, ki pretvarja električno energijo v mehansko — prvi upo- rabni model sestavi Dal Negro v Padovi leta 1830. Prenosa slik in zvokov (žični in brezžični) se sprva razvijata vzporedno. Rojstna letnica telegrafa pogosto pomeni uveljavitev Morso- vega izuma v ZDA leta 1837; le 6 let pozneje pa Alexander Bain na Angleškem opiše si- stem za električni prenos nepremičnih slik, predvsem portretov, pobarvanih s kemika- lijo. Ko tok steče med dvema poljema, pri- tisnjenima na sliko, se razvije signal, ki nosi podatek o obrisih slike. Tega sistema nikoli ne sestavijo: vendar pa so že v letu »po- mladi evropskih narodov« (1848) znane na- prave, ki zmorejo po kemično-električni poti prenašati zapis (F. C. Bakewellov faksimil, 1847). Postavljanje telegrafskih zvez sproži veli- ko revolucijo v industriji in tako odpre pot financiranju nadaljnjih novosti s področja komunikacij.2 Telefon (Bell, 1876) in poznej- ši (brezžični prenos« — radio (Marconi, 1897) pa nastaneta že v dobi »iznajditeljske mrz- lice«, ki jo sproži veliko vlaganje kapitala v poizkuse za uporabo elektromagneta. To je tudi doba, ko preide raziskovanje televizije v prvo znanstveno fazo, ki jo Zworkin (1958)^ imenuje spekulativno. Zdaj so že na dlani vsi osnovni problemi televizije, ki bodo ži- veli pol stoletja: 1. Problem senzorja: leta 1873 po naključ- ju ugotovijo (W. Smith, May), da se elektro- prevodne lastnosti seleniuma (SE) spremi- njajo pod vplivom svetlobe. Seveda je sele- nium v primerjavi z modernimi napravami zelo slabo občutljiv, tako da z njim ni bilo mogoče sprožiti nikakršne električne napra- ve pred najdbo ojačevalnika. Veliko občut- ljivejša pa je foto celica, ki jo prvi sestavi Hertz leta 1888. 2. Problem prenosa — v zEiključnih deset- letjih preteklega stoletja je postajalo jasno, da bi bilo treba vsaj 15 tisoč tokokrogov za natančen prenos podrobnosti trinajstih kvad- ratnih centimetrov slike. Tolikšno število ne pride v poštev, zato prodre princip o analizi slike (scanning, Portugalec de Pavia leta 1878), ki ga je uporabljal tudi že omenjeni Bakewell, Nipkinovo kolo za analizo slike (scanning disc, 1884) pa je prva dovolj hitra naprava za analiziranje slike po eni sami zvezni liniji. Gre za valj z vrsto odprtin, po- stavljenih vzdolž spirale. Če projeciramo sli- ko na vrteči se valj, jo bodo odprtine presli- kale v sosledje vzporednih, bolj ali manj svetlih črt. Prepuščeno svetlobo zajemamo s foto celico, kjer je sproženi tok sorazmeren s svetlostjo slike vzdolž snemalne linije. Ta- ko smo svetlobni signal spremenili v elek- tričnega. Tega sedaj po prevodniku pripelje- mo na drugi, prvemu sinhroniziran valj, ki deluje kot sprejemnik. V »elektronski dobi«' takšne »mehanične« načine analiziranja slike zamenja katodna cev. Tu termično izparevamo ione, jih us- merjamo in pospešujemo, nato pa jih spusti- mo kot koherenten curek na zaslon. Podobno katodno cev je Braun že leta 1897 uporabljal pri poizkusih. V televizijski tehnologiji pa jo začno uporabljati komaj v letih pred I. sve- tovno vojno. 3. Problem ojačevalnika — onemogoča konstrukcijo televizije vse do Forestelove iz- najdbe triode (1906). S primerno napetostjo na mrežnici, ki jo je Forestel dodal diodi, je 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Stran Iz Ilustriranega Slovenca (1930), ki omenja CodelUjev izum KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 27 sedaj mogoče dovolj ojačiti signale foto- električne celice. 4. Problem svetlobnih virov, ki bi omogo- čali hitro menjavo slik (16 slik v sekundi je treba, da povprečno človeško oko ne zazna nezveznosti). Dobro rešitev da komaj D. MacFarvan Moorova nežareča neonska luč, ki jo prvič uporabijo v letu oktobrske revo- lucije (1917). Tako lahko ob koncu I. svetovne vojne te- levizija prestopi iz »spekulativne« v »me- hanično«* dobo. »Mehanična« doba^ima že izdelane modeme koncepte televizijske teh- nologije, od današnje televizije pa jo deli le še uporaba katodne cevi. Tej dobi v mnogo- čem pripada tudi Anton III. baron Codelli (1875—19?), jugoslovanski državljan med voj- nama in graščak na Turnu ob Ljubljanici do razlastitve leta 1945. Njegovo temeljno delo, ki ga bomo opisali po tem uvodu, je osnovni motiv za ta spis. XIX. stol. je doba, ko se trgajo vezi z me- haničnim pojmovanjem sveta, ki je v vseh pogalilejevskih stoletjih enkrat spodbujala, drugič zavirala znanost in njeno tehnološko uporabo. Spodbude za drugačen svet priha- jajo z vseh treh novih področij znanosti: 1. Iz teorije svetlobnih pojavov, ki pokaže mnogo manj tehnološke uporabnosti kot dru- di dve, zato pa prodre z dvema dragoceni- ma idejama: — valovna teorija, ki po stoletju prevlade Newtonove emisijsko-korpuskularne teorije (1700—1800) na osnovi novo raziskovanih po- javov (inferenca, T. Young, London 1801—7) spet za eno stoletje predpostavi, da je sve- tloba valovanje (do nastopa kvantne meha- nike, ki skuša združiti velovno in korpusku- larno teorij o),« — teorija transverzalnega vala, ki jo raz- vija v Amperovem pariškem krogu A. Fres- nel po letu 1821. Ta teorija pomeni prvo uve- ljavitev nemehaničnega modela narave. Kot tak dejansko prispeva k rušenju mehanične- ga pojmovanja sveta, ko ga Maxwell (1873) in drugi uporabijo za model vseh elektro- magnetnih valovanj. 2. Iz teorije toplote, ki jo spodbudi uspeš- na uporaba parnih strojev med Wattovim patentom (London, 1779) in prvo sprejemlji- vo razlago delovanja parnih strojev. (S. Car- not: »Razmišljanje o gibanju sil ognja...«, Pariz 1824) poteče pol stoletja. Se nadaljnjih dvajset let poteče, da začno prebirati že po- zabljeno Carnotovo knjižnico (v Clapeyro- novi priredbi, 1834); potem pa do konca sto- letja pod imenom termodinamika« (v začet- ku tudi »mehanična teorija toplote«) zdru- žijo: — zakon o ohranitvi energije ali prvi sta- vek termodinamike, ki ga soustvarja cela vrsta nemških, francoskih in angleških av- torjev med leti 1842—52; — entropij ski zakon ali drugi zakon ter- modinamike, ki nastaja pod vplivom mnogih mislecev v 50. letih. Statistično ga interpre- tira Boltzmann (Dunaj, 1874) kar sproži še danes aktualna razmišljanja; — statistična interpretacija narave, ki po- stane temeljno orodje mikroskopske teorije toplote. Ob transverzalnem valu je to drugi uveljavljeni nemehanični model narave. 3. Iz teorije elektromagnetnih pojavov, ki pokažejo tolikšne možnosti za proizvodnjo mehanske (in tudi svetlobne) energije, da obdobje pare prejšnjih let zamenja električ- na doba. (O tem I. gubic leta 1898). Casi se torej spreminjajo, čeravno mnogi starejši eksperimentalni filozofi, kot npr. Lord Kelvin,* ne priznavajo fizike, ki si je ni moč predstaviti z mehaničnim modelom. Za- to je bilo uveljavljanje Maxwellovih zako- nov (1873), ki jim mehanični modeli pomeni- jo le priročno, ne pa tudi potrebno ilustra- cijo, izredno težko. Ob naslednji stopnji, ki jo pomeni uveljavljanje statistične slike na- rave v kvantni mehaniki, pa postanejo me- hanični modeli zelo zavestno napačni opisi narave, ki se jih poslužujemo le zaradi na- vezanosti na staro dobro klasično mehaniko. V obdobju pred veliko ekonomsko krizo 30. let začno tako fizikalna odkritja naravnost zanikovati objektivnost mehaničnih modelov. Tudi tehnologija občuti prodor nemehanske miselnosti v patentni mrzlici poznega 19. sto- letja. Izdelajo dovršene elektromagnetne in toplotne vire in prenose energije, ki izrinejo mehanične prijeme na sam rob tehnologije (kot npr. nepogrešljivi vklopno-izklopni gumb pri televiziji). Seveda mora uveljavitev novega pogleda na svet počakati, da umro soustvarjalci starega.* Med te može stare šo- le pa moramo prišteti tudi barona Coddellija. Televizija mehanične dobe* je namreč ena zadnjih trdnjav izginjajočega načina mišlje- nja. Mehanični načini analize slike prevladu- jejo tako pri sprejemniku kot pri oddajniku, čeravno Dieckemann že leta 1906 prikaže zmožnost katodne cevi za analizo slik (spre- jemnik). Vendar je bil potreben še velik kvantno-mehanski preskok, ki je material- nim elektronom pripisal valovne lastnosti,^ da se je razvila metoda magnetskega fokusi- ranja (usmerjanja) elektronov v vakuumu. Vse štiri velike komunikacijske tehnologi- je, ki se razvijejo v stoletju po odkritju 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 elektro-magnetizma, rastejo druga iz druge. Telegraf je že uveljavljena tehnologija,^ ko v 70. letih izdelajo princip telefona. Tri mož- ne uporabe so se ponujale. 1. Glasbeni telegraf. 2. Telegraf, ki bi lahko nosil tok, sestav- ljen iz dveh, štirih ali več frekvenc. 3. Prenos glasu. E. Gray, ameriški iznajditelj, je bil tako prepričan, da je mogoče delati le na prvih dveh uporabah,, ki se navezujeta na obstoje- čo telegrafsko industrijo, da je model telefo- na za prenos človeškega glasu kar prepustil G. Bellu (leta 1870).^ Osem let pozneje pa imajo na Britanskih otokih že 11.000 telefo- nov, v ZDA pa 13,5-krat več. Nadaljnji raz- voj seveda poveže telegraf in telefon v enot- no industrijo, saj uporabljata enake vodnike. Brezžični prenos (radio) se sprva razvija kot »brezžični telegraf«, po prvi svetovni vojni pa se začne uveljavljati kot posebna metoda komunikacije. Tako sta pred zgodnjo televi- zijo dve možni poti razvoja: 1. »Videofon«, ki naj bi preskrbel po tele- fonu poleg glasu tudi vidno sliko sogovor- nika.'' 2. Brezžična televizija, ki naj bi radio op- remila s sliko. V desetletju pred veliko eko- nomsko krizo 30. let sta postala industrija za- bave in reklamiranja vsakovrstnih proizvo- dov po tisku in radiu tako donosna, da us- merita tudi razvoj televizije kljub starejši telegraf sko-telefonski industrij i. Bržkone je letalstvo tista nova panoga ko- munikacije, ki jo najbolj spodbudi množe- nje vojaških inženirjev^ v prvi svetovni voj- ni. Več denarja pa prinesejo vojaški upi tudi poizkusom televizije. Vendar raziskave mar- sikdaj držijo v strogi tajnosti. V Nemčiji in ZDA že obvladujejo prenos senc čez žico, ko začne s poizkusi Skot J. L. Baird (1888—1946) v zgodnjih 20. letih. Temu tako denarno kot znanstveno slabo podkovanemu možu se kma- lu posreči tehnično-finančni uspeh: leta 1926 prvič javno razkaže svojo televizijo, dve leti pozneje pa prvi pošlje slikovno sporočilo čez Atlantik. To so bile tolikšne novosti, da njih odmev ni mogel mimo oddaljene Slovenije. Ko pa v letih, ki sledijo veliki gospodarski krizi, katodna cev dokončno zamenja meha- nično analizo slike, je iznajdba elektronske televizije zaključena. Največkrat kot izumi- telja navajajo V. K. Zworykina (leta 1928), vendar pa je »iznajditelje« televizije komaj- da mogoče prešteti. Televizija nima enotne- ga, pravega očeta, kot najdba moderne indu- strijske dobe ne. Anton III. baron Codelli v svojih spisih iz te dobe trdi, da je »... iznašel in izboljšal električni način za stereoskopsko televizi- jo...« Vendar mu ne gre do kraja verjeti, nobena poznejših zgodovin ne omenja njego- vega prispevka. Anton III. Codelli je živel neurejeno življe- nje propadajoče aristokracije. Bil je šolan mislec, inženir. Jezik njegovih privatnih za- pisov je nemški, dopisoval se je tudi po an- gleško, francosko in seveda v »domačem« (slovenskem in srbohrvaškem) jeziku. Njego- vi spisi kažejo globoko poznavanje zgodovine tehnologije (letalstva, telegrafije), čeravno v opisu svojih izumov po tedanji navadi povz- petnikov ne omenja svojih neposrednih pred- hodnikov. Tako je marsikdaj težko določiti, kolikšen del njegovih razmišljanj je resnično izviren. Čeravno se bržkone ni zanimal za raziska- ve sodobnikov na fizikalnem področju, le menim, da se je Anton III. Codelli seznanil z »biblijo izumiteljske mrzlice« poznega 19. stoletja — Faradayevimi »Experimental Re- searches in electricity* (1844—55), ki jih pre- bira tudi sam T. A. Edison (1847—1931). Fa- raday je tudi ena redkih znanstvenih avtori- tet, ki jo Codelli navaja v svojih spisih.' Codellija so mimo televizije zanimali tudi mnogi drugi izumi, posebej v času vojne 1914—1918. Tako se je poizkusil z električnim pogonom mašin ali pa z naelektrenim vodnim curkom kot obrambnim sredstvom (1917). Tu pa nas bo zanimalo le njegovo delo pri izpopolnitvi televizije, s katerim se je ukvar- jal med leti 1911—36. Svoje raziskave »Po- stopka za daljno videnje s pomočjo elektri- ke« je Codelli uveljavljal kot patent med leti 1928—1931 v vseh pomembnih evropskih sre- diščih. Nazpomembnejšega patenta v ZDA pa ni dosegel, saj njegov odvetnik (Abrahamson iz Berlina) ni pravilno in pravočasno ukre- pal. Inž. Milan Suklje je leta 1933 zapisal, da je bil tudi sam Codelli preveč pasiven v svo- jih prizadevanjih, saj je bil bržkone v dvo- mih, koliko je njegov izum sploh sposoben doseči patent v ZDA nasproti starejšim izu- mom. Dodal bi, da so ga pokopali predvsem novejši načrti za uporabo katodne cevi v te- levizijski tehnologiji, kjer ni bilo več pro- stora za Codelli jeva razmišljanja o mehanič- ni analizi slike. Codelli vsekakor ni izumitelj televizorja, še najmanj v njegovi sodobni inačici, čerav- no ga kot takega med drugim omenja Majda Smole v publikaciji Arhiva SR Slovenije Graščina Tum ob Ljubljanici (Ljubljana 1980) str. 73. Je le eden izmed mnogih razi- kovalcev na tem področju, ki pa so ga poza- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 29 bili do take mere, da ga ne omenja nobena poznejših zgodovin o razvoju televizije. Kolikor so časovno omejene možnosti za raziskovanje dopustile, sem odkril, da je slo- venski tisk pisal o Codelli ju dvakrat, med obema zapisoma pa je poteklo pol stoletja. Prvi zapis sega v dobo Codellijeve razisko- valne dejavnosti in boja za uveljavitev pa- tenta. Zapiše ga »Ilustrirani Slovenec« (pri- loga »Slovenca«) 4. maja 1930 (letnik VI, str. 18). Kot je bilo pri Ilustriranemu Slovencu v navadi, tudi tu avtor prispevka ni podpisan. Videti pa je, da ni bil posebno domač na elektro-tehničnem področju ali pa je vsaj imel težave s slovensko terminologijo. Tako nemško Photo-celle posloveni v »električno oko« (fotocele), govori pa tudi o toku radija«, ki tu pomeni električni tok (sosledje sunkov elektrike), v katerega foto-celica spremeni svetlobne impulze. Naziv »tok radija« zavaja bralca k misli, da gre za nekakšen izsevani (radiacijski) tok. Gre torej za manj posreče- no priredbo nemškega opisa Codellijevega de- la. Mnogo zanimivejše pa so fotografije: Co- dellija samega v pozi misleca, Codellijevega sprejemnega in oddajnega aparata in pona- zoritve snemanja mirujočega portreta. Na- pravo Codelli zgradi v Berlinu, tako da bi bilo tam treba tudi pogledati za njenimi os- tanki. Pol stoletja pozneje Dnevnik (10. marca 1980, str. 26) znova piše o Codelliju (avtor spisa ni podpisan) na pobudo Pavla Gabrov- ška zeta Coddelijevega livarja Alojza Dolen- ca. Avtor članka v Dnevniku iz Ilustriranega Slovenca povzema nekatere podatke o Codellijevem inženirskem udejstvovanju in sliko njegovega oddajnega aparata. Nič pa ne omenja Codellijeve zapuščine, shranjene v Arhivu SRS (glej opomboG). Zato pa bralcu postreže z zanimivimi podatki o Codelliju — prvem avtomobilistu v Ljubljani, in pravilno opredeli, da »Codellijev daljnozor« ni bil elektronska, marveč optična naprava«. Zad- njo trditev bom podrobneje pojasnil na na- slednjih straneh. Tako smo si ogledali, kakšno mesto je Co- delliju odredila zgodovina svetovne in slo- venske tehnologije. Za razumevanje Codelli- jevega dela pa se bo treba prebiti skozi eno- staven opis snemalne tehnike tistih dni. Kaj pravzaprav pomeni pojem analiza sli- ke (scanning). Z analizo skušamo spraviti sli- ko iz dveh dimenzij v eno. To dosežemo tako, ; da dovolj na gosto prerisujemo sliko npr. po črtah v vodoravni smeri (glej sliko 1). Takšno linearno sporočilo lahko potem pre- našamo na daljavo in s sprejemnikom ponov- Sllka 1 no deraoduliramo v slikovno obliko. Nipkow- disk je bila prva dovolj hitra mehanična me- toda za analizo slike. Slika se tu z analizo spravi v zvezno sosledje informacij. Vendar je bilo gotovo, da vsi deli slike niso enako po- membni za tvorbo vidnega polja. Kako na tej osnovi varčevati elemente, potrebne za ana- lizo slike? Kolikor vem, je bil Codelli edini, ki je po- nudil dobro rešitev postavljenega problema. Namesto po ravni črti analizira on svojo sli- ko v smeri spirale, ki se vedno bolj gosti, ko gremo proti središču slike (glej sliko 2). Slika 2 (posneto po fig. 2 iz Codellijevega patentnega spisa — glej opombo 10) Tako so središčni del slike mnogo nadrob- neje analizirali od robnih delov. To ust- reza očesu, ki ostro vidi le središče vidnega polja. Takole zapiše Codelli v svojem patent- nem spisu;!" «Da bi ob razdeljevanju slike v vidnem polju dosegli večjo finost elementov slike na robovih, smo po nadaljnjem izumu izbrali 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 naslednjo razporeditev: razdelitev gre po lo- ; garitmičnem spiralnem traku, ki od sredine ; k robovom narašča po širini, tako da spiral- ; ni trakovi drug ob drugem pokrivajo celotno ! površino (slika 2). ; Kako analizirati slike v tej obliki? Codelli \ živi še globoko v »mehanični dobi«,* zato so takšne tudi metode, ki jih predlaga.^ Poleg nam že znanega Nipkow-disk in Wel- ler j evega valja (v mislih ima bržkone Weil- ler j a) predlaga Codelli tudi razmeroma za-i pleteno pripravo »renesančnega zrcala«, i (glej sliko 3). J Slika 3 (posneto po fig. 1 iz Codellijevega patentnega spisa — glej opombo 10) Ce zrcalo 1. od kakšnega predmeta 8. na primeren optični način (...) meče realno sliko na zaslon 9. v odprtino diafragme 10, bo za- radi premikanj zrcala celotna slika na za- slonu 9 izvajala premike v obliki spirale. Foto-celica 11, ki je postavljena za odprtino diafragme, bo tako dobivala drugo za drugo svetlobo celotne slike, pri čemer je finost elementov slike odvisna (...) od velikosti od- prtine diafragme. Ce vzpenjanje spirale na- rašča od točke, ki ustreza središčnemu polo- žaju zrcala z naraščajočimi amplitudami ni- hanja zrcala v logaritemskem razmerju (si. 2) (...) in če istočasno v enaki meri narašča premer odprtine diafragme 10, se bo poja- vila razdelitev slike po finem rastru, ki po- staja bolj in bolj grob proti robovom.«"* Codellijevo izredno zanimivo idejo spiral- ne slike tako onemogoči njegova navezanost na »mehanično«* televizijsko tehnologijo v času, ko se je že močno uveljavila katodna cev kot čisto elektronski način analize sli- ke. Princip katodne cevi je bil Codelliju se- veda znan. Vendar pa je spadal med tiste dvomljivce, ki ji niso pripisovali velike bo- dočnosti že tik pred Zworykinovo konstruk- cijo že dokaj modernega elektronskega siste- ma — »ikonskopa« (ZDA 1931). Kolikšne pravzraprav so možnosti spiral- ne analize slike s katodno cevjo, pa je vpra- šanje, ki bi se morda zdelo vredno premisle- ka tudi modernim tehnologom. Današnja analiza slike s katodno cevjo namreč ne spravi slike v zvezno sosledje informacij (glej sliko 4), saj sliko analiziramo le vzdolž Slika 4 vodoravne linije (polna črta), nato pa mora- mo curek elektronov speh hitro postaviti (črtana črta) na začetek naslednje linije. Pri tem pride do časovne zakasnitve, ki jo ana- lizira po zvezni liniji (npr. spirali). Zgodo- vina nas uči marsičesa. OPOMBE 1. Claude Chappe (1763—1805) znova »izumi« optični telegraf. Postavijo ga med Parizom in Lil- lom. Za teh 240 kilometrov je sporočilo potrebo- valo 2 minuti. Tako naznanijo zmago revolucio- narne vojske pri mestu Condé (1794). Potem ko elektromagnetni pojavi za skoraj poldrugo sto- letje potisnejo v ozadje idejo optičnega telegrafa, jo v zadnjem desetletju pomanjkanje surovin po- novno spodbudi. Seveda pa gre to pot za »žični« in ne za »brezžični« prenos kot nekoč; namesto žic pa uporabljajo »optične fibre«. — 2. Postavitev transatlantskega podmorskega kabla med Irsko in otoki v Hudsonovem zalivu (2500 km) med leti 1857—66 je ob večkratnih neuspehih in množici idej o obliki kabla in tehniki spuščanja pomenil izreden napredek v industriji, primerljiv le še z gradnjo železnic v istem obdobju. Treba je bilo namreč proizvesti ogromne količine žic in izola- cije 32.000 km bakrene žice, 600.000 km železne žice in 300 ton gutaperče izolacijske gume z Ma- lajskih otokov. (Povzeto po Percy Dunshesth: A history of electric ingeneering (9...), 13. po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 31 glavje.). — 3. V. K. Zworykin, L. G. Hamberg, L. E. Flory: Television in Science and Industry (1958). 4. Posrečno misel sem si sposodil od Thomasa Kuhna (1962). Da je zelo uporabna, nam kaže ne le primer Maxa Plancka (1858—1947), »začetnika« kvantne mehanike, ki pa se posledi- cam lastnega odkritja odločno upira, temveč tu- di primer Williama Thomsona lorda Kelvlna (1824—1907) in mnogih drug'h. — 5. L. de Broglie med leti 1923—4 pripiše snovi valovne in kor- puskularne lastnosti obenem. — 6. D. A. Houn- shell: Dva pota k telefonu (Scientific American, 244. No 1. 1981. ) — 7. Videofon razvija v H. E. Ives za Bell Telephone Laboratories. ZDA med leti 1927—30. Na Nemškem pa predstavi G. Kra- winkel svoj dvolinijski televizijski sistem na raz- stavi radia v Berlinu 1929. Med leti 1936—40, to- rej že v letih vojne, pa nemška pošta uporablja javno telefonsko zvezo med Berlinom, Leipzi- gom, Niirnbergom in Miinchnom. 8. Inženirstvo kot poklic: V drugi polovici 18. stol. so se na Angleškem pojavljale mnoge organizirane sku- pine ljudi, ki se niso toliko zanimale za znanost kot za napredek tehnologije. Takšna je bila »Lu- mar Society of Birmigham«, kjer so sodelovali J. Watt, J. Priestley, E. Darwin in drugi. Okrog leta 1871 pa ustanovijo družbo »Smeatonians«, ki jo poleg J. Smeatona obiskuje tudi Robert Steven- son. Ta družba utre pot za The Institution of Ci- vil Engineers (1818), ki si leta 1828 pridobel Royal Chartee. Tako si inženirji na Angleškem že v ge- neraciji, ki sledi Napoleonovim vojskam, pridobe družbeno priznanje. V drugih krajih Evrope in v slovensko govorečih deželah pa bo treba poča- kati »izumiteljske mrzlice« poznega 19. stol., da bo uveljavila inženirje. — 9. Te podatke povze- mam po 22 tipkanih strani dolgem Codelli j evem angleško pisanem tekstu, shranjenem v Arhivu SRS (graščina Turn, št. 19). Glede na jezik pisa- nja in na pečat odvetnika Abrahamsona iz Ber- : lina sklepam, da gre za dopis, poslan v ZDA v ' zi z uveljavljanjem patentne zahteve okoli leta ! 1928. Preseneča pa nenavadno veliko število ti- skarskih napak v tekstu. — 10. Patentni spis br. 7546 Kraljevine Jugoslavije (7. 6. 1929). Srbo-hr- vaški tekst sem ob prevodu moderniziral, meni nerazumljive (manj pomembne) Codellijeve mis- li pa označil s pikicami (...).