753 Pesmi o minevanju 1. Z balkona gledam Ljubljano in za njo Krim. Narahlo čutim, kako minevam. Cisto narahlo se s svetom zadevam. Čisto narahlo živim. Čisto narahlo se upogiba dan. čisto narahlo se bo znočilo. Smrt kliče: »Čas bo.« A zaman. Življenje me je opilo. 2. Živim na robu teme in luči. Nad prepadom brez dna. Kazalci na moji notranji uri kažejo čas, ko se začne večna tema. Med menoj in temo so nezapahnjene duri. ¦ 3. Živeti: prvo in najsilnejše gibalo. Smrt: luna, ki počasi v tebi rase. Najprej je to, da si, ostalo je ostalo. Si tu in zdaj. A rad bi bil vse čase. Ervin Fritz 754 Ervin Fritz 4. Utrgati zadnji list s koledarja ni kar tako. Smrt se s teboj dolgo pogovarja o času, ko te ne bo. Dolgo ti dolge dneve podarja, zemljo in nebo. Nato te kot čoln brez krmarja potegne na dno. 5. Med snom in budnostjo me obiskuje nekakšna čudna blaznost. Ne, ni misel. Srhljiv občutek je in stanje bitja, ki se izmika primežu besed: snov kot nalašč za slabo pesem. Med zbujanjem, v polsnu, se mi zazdi, da v meni pravkar se dogaja tisto, da sem prav čudno ločen od telesa, da se moj jaz je nekam vzdignil: v dušo, posebno, v sebi zase, samoživo, ki ji telo, ki tamle spi, ni prav. Telesu pa, ki čuti, da je samo, bedno in smrtno, prav tako ni prav. Še več: neznosno se mu zdi, obupno kakor smrt sama, kot resnica sama. Iz te obsedenosti, iz te spodnje resničnosti izplavam v blago budnost kot v odrešilno laž, kot v zatočišče. A to, kar tu jecljam, je le približno in sili k neprevidnim, naglim sklepom. Res je le to, da tisto me obseda. O njem ne pišem, ker je zanimivo. Tisto bi rad zajel z besedami, ga zagovoril kot urok, ga speljal v zemljo. A kaj, ko ne pusti se ujeti v pesem! 755 Pesmi o minevanju 6. Težko mi je biti to smrtno telo, ki ga spodjeda čas, težko mi je biti ta moj edini jaz, s katerim bom šel na dno. V meni in z mano vesolje umira in, ko izginem, samo ostane. A ko ta svet zapusti moje možgane, svet ni iz tira. To moje telo, ki vsak dan bolj kopni, bi rado pred ničem zbežalo. Noče verjeti in ne verjame, da zanj ni nobene večnosti, da morje odlaga prazne školjke na obalo in jih tam pušča, prazne in same. 7. Prišel bo čas, ko boš ostal brez časa, ko zadnji up sprevrže se v brezup, ko svet, še včeraj tvoj, domač in ljub, postane nepristopna zvezdna jasa: na njem vse nedosežno, daljno, belo; kar si doživel — daljen bel odsev; kar mislil si, občutil in počel — bel dim. In nič, kar bi te preživelo. Prišel bo čas, ko se sesuje kres, ko se ustavi veliko nihalo. Ta svet, ki si mu bil za ogledalo, v črepinjah bo odšel s teboj tja čez, odsoten bo kot ti in nič več res in vse bo nič in nič ne bo ostalo. 8. Najbrž je strah pred smrtjo strah nespametnih in tistih, ki ne znajo razprostreti kril in tistih, ki jim manjka nekaj kil, da bi lahko napisali kak veder stih. 756 Ervin Fritz Hromeči strah! Zalezel se je vame kakor mraz. A vem: o večnosti, stvareh poslednjih meditira, kdor čas ima, ne, kdor zares umira. Torej je privilegij, kadar kdo trpi kot jaz. Čeprav boli, je privilegij in odlika, imeti čas za večnost in za smrtni strah. Večina v svojo večnost le mežika, igra z ljudmi (»pekel so drugi«) svoj vsakdanji šah in skuša pač čim dlje ostati na nogah. A ko jih vzame noč, odidejo brez panike in krika. 9. Ni več strašnih vprašanj. Vse se mi je že sanjalo. Vse skrivnosti sem rešil. Vse poznam. Tu sem, s smrtjo v sebi, v tej sobi, sam. In pred menoj ogledalo. Gospod, ki v ogledalu še vedno drhti in čustvuje, je tu v sebi že stopil čez prag. Vem, vreden sem, da odidem, kot vsak. Hudo mi je. Vendar vem: kmalu bo huje. In vem: nič ne pomaga. Niti čar poezije. Vseeno natikam grozi uzdo iz rim. Šepečem ji: »Še sem tu, še živim!« In svet magično, fosforescenčno sije. 10. Tako po naključju kdo v svojih delih ostane kot tisti, ki je obogatel z loterijo. Drugi bomo prišteti med nepoznane, med tiste, ki pač kar tako živijo. Hvalo pojem temu življenju-kar-tako, ki se zjutraj zbudi, se pretegne in zazeha, ki gleda življenje kot vreme: bo? ne bo? in mu je dovolj nad glavo zvezdnata streha. 757 Pesmi o minevanju Kar tako živeti, se čuditi življenju in živeti! Biti — seveda — zmeraj na strani življenja, sveta. Znati za dobro stvar živeti in — seveda — umreti. In izgovarjati svet, ki se izgovoriti da. Življenje-kar-tako umira spravljivo. Dokler je tu, po koreninah in zvezdah diši. Za droben hip se razgori v vse živo in se ne ozira začudeno, če za njim ni sledi.