„SLOVANSKA KNJIŽNICA".
Snopič 1. • V Gorici, 7. oktobra 1893. - Cena 12 kr.
*
Povest iz češke zgodovine, a«
Spisal Jan Viivra ;
poslovenil Petrovič.

Tiska in zalaga „ Goriška tlakama- A. Gabršček v Gorici, Gosposka ulica štev. 9.
ŠS35
IM - obooOJJVO
(b :■ Kod Oto
„ Slovanska knjižnica
Ko smo pred par meseci naznanili novo književno podjetje pod gornjim imenom, dohajali so nam od vseh stranij vspodbujevalni glasovi; tudi narodno časopisje je z veseljem pozdravilo naše naznanilo in naročnikov se je oglasilo že lepo število, dasi niso še imeli pred očmi prvega snopiča. To nam je dokaz, da slovensko občinstvo živo čuti potrebo enakega književnega podjetja, kakor smo jo čutili mi, ki se nismo ustrašili ne truda ne mnogih žrtev, ko smo zasnovali .Slovansko knjižil i co“.
Zakaj smo ustanovili to književno podjetje?
Odgovor na to uprašanje ni težak in vsak razsoden čitatelj čuti ga v svojem srcu. »Slovansko knjižnico" poklicala je v življenje živa potreba, katero čedalje bolj čuti vse čitajoče slovensko občinstvo. Naša odrasla mladina in posebno ženski spol hočeta imeti čedalje več zabavnega berila, včasih tudi kaj poučnega v primerni, lahki obliki. Naša dosedanja književna podjetja ne zadoščajo takej zahtevi, kajti enakega berila prihaja veliko premalo med slovenski svet, marsikaj pa, kar dobimo na polju naše leposlovne književ-
— IV. —
nosti, je tako drago, da ne more prodreti v širše narodove vrste, ki pa željno pričakujejo dobrega, zabavnega in mikavno poučnega berila.
Nikar pa misliti, da enake razmere se nahajajo le pri nas na Slovenskem. Ne, opažali smo jih celo pri velikih narodih, ki so pa tudi že pred leti spoznali potrebo ter začeli skrbeti za veliko zabavnega ali poučnega berila, ki se za majhno ceno širi hitro in lahko v najširše vrste narodove. Nemci, Italijani, Francozje in drugi večji narodi dobili so svoje universalne, narodne, zabavne itd. knjižnice, v katerih je izšlo že na stotine in tisoče snopičev za nizko ceno, ki omogoča tudi najrevnejšemu človeku, da si kupuje berila po svojem srcu in ukusu.
Za večjimi narodi prišli so med Slovani prvi na vrsto bratje Čehi, ki se po pravici naziva »čte-nafsky narod" (čitateljski narod), kajti toliko časopisov in knjig izdaja in čita malokateri narod, kakor uprav češki. Razne knjižnice za narod dosegle so že na stotine snopičev, ki v veliko tisoč izvodih krožijo med narodom.
Med raznimi drugimi manjšimi narodi, ki so skušali iti za takim vzgledom, smo tudi mi Slovenci, ki se pa doslej z uspehom ne moremo hvaliti. Ali bodemo s »Slovansko knjižnico" bolj srečni, pokaže prihodnost.
Kako berilo bomo podajali v »Slovanski knjižnici"? Odgovor nahaja se deloma že v gor-
— v. —
njih vrsticah, deloma je razviden iz naslova, namreč: prinašali bomo zabavne in poučne spise vseh slovanskih narodov — bodisi v prevodih ali pa tudi v izvirniku. Pričeli smo s prevodom češke povesti, a za njo pridejo na vrsto ruske, poljske, slovaške, bolgarske, srbske, hrvaške itd.; poleg po-vestij bomo izdajali tudi zbirke pesmij, zbirke narodnega blaga in poučne spise v poljudni, lahko umevni obliki. Marsikako pesem ali krajšo povesti-co drugih slovanskih narodov priobčimo v izvirniku in dodamo potrebna pojasnila. Tako bo naša knjižnica širiteljica prave slovanske uzajemnosti, ki ima glavno oporo v medsebojnem spoznavanju. Ko se bomo Slovani drug drugega dobro poznali, se bomo tudi iskreneje ljubili in čutili kot jedno samo veliko drevo, na katerem more zrasti blagodejen sad za ves stomilijonski narod slovanski.
Prinašali bomo, umeje se, tudi izvirne spise, kolikor jih bomo mogli pridobiti. Nekatere gospode pisatelje in pesnike smo že pridobili za svoje pod-jetje. Gg. pisatelji imajo s „Slovansko knjižnico* najlepšo priliko, da svoje spise razširijo med narod.
Ker bo naša knjižnica izhajala vsakih 14 'hiij, treba nam bo poleg gmotne tudi obilo d u-š e v n e podpore. Zategadel nujno prosimo vse slovenske rodoljube, ki Čutijo v sebi sposobnost in voljo bodisi za prevajanje bodisi za izvirno pisateljevanje, naj blagovole pridružiti so krogu na-
VI.
šili sotrudnikov. Pisateljske nagrade plačujemo po dogovoru.
Konečno še par besedij, da ne bo nespora-zumljenj na nikako stran. Naša „Slovanska knjižnica" ni namenjena o t r o k o m, marveč odrasle j mladini in starejšim ljudskim vrstam. Otrokom naj se naša knjižnica ne daje v roke, ker njim so namenjeni drugi spisi in izdajala se bo poleg dosedanjih zbirk še posebna knjižnica po vzoru večjih narodov. Vsekakor pa bomo pazili na to, da ne izide v našej knjižnici nič takega, nad čemur bi se mogel pameten človek spodtikati.
— Toliko v pojasnilo in zagotovilo.
A. G.
11 A T M III.
<5
3f
i
%
r
m*


I.
»Zdravstvujte, stric!" zakliče dobro rejen mojster Jurij, po svojem rokodelstvu proslavljen mečar*) pražki, stopivši v malo krčmo v Kositarskej ulici, kjer se je zabavalo nekoliko meščanov pri polnili vrčih medice.
Njegov pozdrav je veljal možu male, toda krepke, korenjaške postave, ki je bil kot vsakdanji gost v tej krčmi najbolj čislan in čegar ime je tudi zunaj krčme imelo dokaj veljave, kajti Plihta je s svojim imetjem in s svojo modrostjo zavzemal v občini jako odlično mesto.
»Da si nam srčno pozdravljen, Jurij," odvrne Plihta; »mislil sem, da nocoj prideš nekoliko pogovarjat se z nami. Jutri bo nedelja in vsakdo se rad poprej odahne. Nu, kaj je novega?"
*) mečar, češki mečif — - izdelovalec mečev. Ured.
— 2
»Mnogo iu malo", odvrne mečar, odkladaje čepico in široki meč na postransko mizo. Na to si rahleje zapne pas okrog života ter jame ozirati se po malej sobi. kakor bi hotel presoditi poprej poslušalce, katerim bi imel razkladati svoje novice.
Razun meščanov, ki so sedeli s Plihto pri jednej mizi, ni opazil drugih nego dva znana barantača , ki sta preštevala pri oknu dnevni dobiček. Tam zadi, v kotu sobane, sedel je mož. čegar obličja Jurij ni mogel razločiti, ker si je podpiral glavo z levo roko, katero je imel oprto ob hrastovo mizo.
Mojstru Juriju se je zdelo, da je nekoliko premalo poslušalcev, katerim bi imel praviti svoje novice; toda ne glede na to, prisede k Plihtovej mizi, okrepča se z dobro pijačo ter pogleda zopet po vseh navzočih, kakor bi pričakoval novega poziva.
»Ej. zdi se mi. da zares veš nekaj važnega!" zakliče radovedno Plihta, ki je dobro poznal značaj svojega stričnika. »Nu, pripoveduj brez okoliščin, čeprav iz jednega modrijana jih narediš deset".
Bolje je to, nego iz desetih modrijanov jednega bedaka", doda Jurij. „Kar imam. to rad'prodam, stric, in Bog daj, da bi bilo kaj dobrega. Toda slutim, da vsi ostrmite, ko izveste mojo novico: Najjasnejši naš vojvoda je blizu smrti!"
»Kako? naš knez Vladislav?!" zakliče Plihta prestrašen. »Torej se mu je bolezen tako shujšala..."
»Govorili so vedno, daje to le neznatna bolezen, ki s pomladnim solncem mine", doda Plihtov
sosed, a njegova in vseh navzočih ginjenost je pričala, kako močno jih je prevzela Jurijeva novica.
» Pomladni vetrič se ne bo igral več ž njegovimi lasmi“, dostavi ta; „to vem iz ust kneza Otona Olomuškega. Prišel je danes pred večerom k meni ter naročil si pri meni dokaj orožja1-.
»Bog ne daj“, reče Plihta, »da bi se nad vojvodovim grobom imeli z orožjem boriti za izpraznjeni prestol! To je nesrečna kletev naše dežele."
»No, to pot zasede nemara novi vojvoda mirno prestol, ko bi se zares zgodilo, da bi dobri Vladislav odšel v večnost", jame trditi Plihtov sosed. »Kdo drugi ima pravico do prestola, nego knez Oton, sedaj najstarejši iz rodu Piemislovcev, Vladislavov bratranec in odkritosrčni mu prijatelj
Jurij prikima z glavo ter pritrjuje sosedu, rekoč: »Po prestolonasledstvu Bretislava I. pripada njemu, kot najstarejšemu med knezi, češki prestol. Vsaj že dolgo čaka nanj in s poprejšnjo odpovedjo si je še toliko bolj utrdil sedanje svoje pravo. Vsaj po smrti mogočnega Svetopolka pred šestnajstimi leti je stal njegov brat Oton že z jedno nogo na prestolu, ker ga je bilo vse v Šleziji proti Poljanom bojujoče se vojaštvo proglasilo za vojvodo; a ko bi ne bilo škofa Hermana in grajskega poglavarja V išegradskega Pabjena, težko bi ga bil zasedel knez Vladislav,"
»Vsaj je pa Oton to tudi težko prenašal ter često poskušal to predrugačiti," omeni Plihta; »če
4 —
pa se je takrat odrekel svojemu pravu, zgodilo se je le radi tega, ker je spoznal, da je grozdje bilo prekiselo. Da bi si pa za prihodnost zagotovil prestol, proglasil se je za Vladislava ter branil našega vojvodo in držal se ga samo, da bi zabra-nil prognanemu Bolivoju vrnitev v domovino. Pri mojej veri, hudi so bili boji, ki so se vršili po smrti slavnega kralja Vratislava. Trije njegovi sinovi so že zasedli prestol, Bfetislav, Borivoj in sedaj Vladislav in ves ta čas so se Olomuški knezi borili ž njimi za vlado. Bojeviti Svetopolk je tudi dosegel, da je iz svojega Olomuca prevrgel Borivojev prestol ter polastil se vlade v Geškej — res le za kratek čas, kajti potem, ko je bil v Šleziji ubit, je Vladislav zasedel prestol/
Ali mislite, da po Vladislavovej smrti zopet kdo iz rodu knezov Olomuških zasede prestol?“ vpraša Plibtov sosed.
,Da, zanesljivo sodim, da knez Oton!“ odvrne mojster Jurij.
„Vsaj je kralj Vratislav zapustil še četrtega sina. Čemu bi imelo biti Sobčslavu zabranjeno, zasesti po bratovej smrti izpraznjeni prestol? “ omeni Plihta.
„Sobčslav jev prognanstvu, mili stric. Sobč-slav je brez prijateljev, brez denarja, zavržen od brata, a Oton je načelnik brezštevilnim oboroženim tolpam, je priljubljen Vladislavu, ki nam ga umirajoč priporoča za vojvodo. Vrhu vsega tega
je Oton tukaj v Pragi ter bo v odločilnem trenotku znal ubraniti svoje dozdevno pravo. Dobro pa ti je znano, da kdor gospoduje v Pragi, je gospodar Češkej, in to bode Oton.“
.Bodi, mi sami tega ne zabranimo,“ odgovori Plihta ter pokima z glavo, kakor ne bi bil popolnem zadovoljen s tem, kar je Jurij pravil. „Toda meni bi bil ljubši Sobčslav. Bil je kaj vrl, pravičen in hraber knez. A če ga ne ljubi Vladislav, kdo drugi je to zakrivil, nego knez Oton? On je začetnik tega razpora med brati ; on je ščuval Vladislava proti Borivoju, da je ta v pregnanstvu poginil: on je nahujskal vojvodo tudi proti mlajšemu Sobčslavu, da bi si ga odstranil s poti, kadar bi se izpraznil prestol. Hotel bi priseči, da Sobčslav ni zakrivil ustaje proti svojemu bratu, a vendar je bil izgnan s svojega deleža na Moravskem in njegovega ozemlja se je polastil Oton/
»Ne govori tako strogo proti knezu Olomuš-kemu, stric/ opominja Jurij Plihto; »on bo naš vladar in slabo bi bilo, napraviti si ga sovražnika. Spomni se svetovalca našega mesta, Privitana, kateri je za nasprotovanje proti Vladislavu moral tri dni nositi garjevega psa na vratu, na kar mu je rabelj pristrigel brado ter ga odpeljal iz mesta v pregnanstvo".
»Prav imaš", pomirja se Plihta, »toda navzlic temu resnica vendar le ostane resnica. Želel hi pa, da bi Sobčslav bil naslednik svojemu bratu.
— G —
Prinesel bi nemara našej deželi krepak notranji mir in čvrste moči proti tujini; dokončal bi, kar je Vladislav tako slavno začel. Pod Otonom ne bo konec razporom, boste videli*.
rMogoče, toda kdo more že zdaj to trditi':*, dostavi mojster mečar. „Sobčslav je bil hraber knez, to je resnica. Kje neki biva sedaj?*
„Potikal se je na cesarskem dvoru in v Poljskej, da, tudi pri saksonskem Lotarju je iskal pomoči proti bratu: njegova soproga Adleta se je med tem podala k svojim sorodnikom na Ogersko.* pripoveduje Plihta. »Sramotno je, da se naši knezi v svojih prepirih zatekajo vedno v tujino, poziva-joč nemškega cesarja za sodnika nad osodo češkega naroda. Sramota je, da češko zemljo, ki je nekdaj krepko odbijala Franke in Avare, prodajajo za podnožje nenasitnim cesarjem. Koliko nezgod so s tem že nakopali domovini, koliko češke zemlje, poškropljene s češko krvjo, so poteptala v prah kopita tujih konj! Bfetislavov zakon o prestolo-nasledstvu, da mora vselej najstarejši v rodbini zasesti prestol, je le slabo ustregel Čehom, dasi je dobro mislil. Čemu ni tako pri nas, kakor je drugod, kjer po očetu vlada sin ?! Pri nas hodijo kupovat prestol od Nemcev! brat kliče tujce na brata, sina prepode iz očetove dedščine ter se hlastno pulijo za plen. Nimam na glavi še sivih las, pa koliko nezgod sem že videl s svojimi očmi! Videl sem ono bratomorno borbo med Borivojem in Vladisla-
vom: tani pod Višegradom je divjal boj, Kjer je brat moril brata, sin očeta; po pražkih ulicah je tekla kri, prelita za Castiželjnost, v bedo naroda in v njegovo sramoto!"
Resnica, resnica," pritrjuje Plihtov sosed; „bili so to težki časi in marsikdo naših sosedov je v njih poginil. Bog ne daj, da bi iznova prišli na nas."
Govorica meščanov se je pretrgala o prihodu novega gosta, na katerega obrnejo vsi navzoči svoje oči. Prišlec bil je mlad človek v gosposkej opravi; stopivši v sobo pozdravil je navzoče ter se oziral okrog, kakor bi nekoga iskal. In našel ga je, kajti urno je pristopil k možu, ki je sedel osamljen v kotu za mizo, ne zmeneč se na videz za to, kar se je govorilo; še le sedaj, opazivši novega gosta, je naglo vstal ter mu stisnil desnico.
Sedla sta ter se tiho pomenkovala; s tem sta še povečala radovednost ostalih gostov. Mojster Jurij se je večkrat ozrl po tujcih, toda zaman se je trudil, spoznati ju. Poprejšnji pogovor pa je s tem obtičal in ni se nadaljeval, dokler tujca nista listala ter zapustila krčme.
„Ej, gospodje vitezi so našli pot že v našo postransko krčmo", reče Plihtov sosed. ,Verjemite mi, da me to skrbi, kajti za dobre namene ne bi iskali skrivališča".
„Jaz ju poznam," de mečar ter si drgne čelo; »onega, ki je tu molče sedel, sem že večkrat videl
ter imel opravka ž njim. Spoznal sem njegov obraz, ko je ustal, toda ime mi noče na jezik."
„Nu. nemara se motiš, boter", omeni Plilita na vso sapo, da bi nadomestil to, kar je zamudil. „K tebi zahaja toliko grofov in vitezov, da bi moral imeti spomin velik, kakor je židovska vreča."
Aj. ker si me spomnil Židov, sosed," omeni neki meščan, „ali pa veš, da jih je zopet strah ? Pripovedujejo o novej križarskej vojski in njim se hlače tresejo, da ne bi bili primorani pokristjaniti se, kakor pred tridesetimi leti."
„Bil sem takrat še mladič", doda drugi, »toda dobro se spominjam, kako so čete križarjev pri-drvile iz Nemčije k nam ter kakor doma tako tudi v Pragi vse žide nasilno spreobračale h krščanskej veri. Kdor ni priznal križa, bil je ubit. A ko so se pozneje po odhodu vojsk začeli Židje zopet spreobračati k stari veri ter seliti se drugam, ukazal je knez Bfetislav, pobrati jim vse imetje in še le potem jih je izpustil iz dežele."
»To je bila prava kuga za nje; pa vsaj so tudi pijavice, ki so se mastile iz razprtij v deželi, prodajajoč denarno pomoč za strašno oderuško ceno".
Mojster Jurij, ki je ves čas kakor zamaknjen premišljeval, v tem naglo poskoči ter zakliče: »Ju že imam! Oni tujec, ki je bil dalje časa z nami, bil je knez Sobeslav!"
Pustimo osuple meščane ter sledimo Vladi-slavovemu bratu, ki je proti vsemu pričakovanju bil tajno dospel iz svojega pregnanstva v glavno mesto. Molče, je korakal s svojim tovarišem po ulicah k Havelskim vratom in na geslo, katero je izpovedal, ju je spustila straža iz mesta.
Ko sta dospela na piano, jela sta stopati počasneje in Sobčslav, oddahnivši se svobodno, zakliče: „Negotovost me je dušila v mestnem obzidji; hvala ti, Ratmir, da si me rešil trpkih mislij, ki so me mučile. Kako mučno je, potikati se tajno okrog očetove dedščine, skrivati se pred očesom izdajalčevirn ter neprestano viseti med bojaznijo in nado. Osem dnij sem prebil v lesu na Belej Gori, v revni ogljarjevej koči, pričakujoč tam tvojih novic. Rekel si mi, da prinašaš ugodne novice. Hvala ti, dragi prijatelj! Kako bi mogle te novice prinesti mi nesrečo, ker jih izvem iz tvojih ust ?“
„Hvala Bogu, da mi ni treba biti poslancem nesrečnih novic", odvrne uneto Ratmir. »Namen Rojih prijateljev se je posrečil, svetli knez. Na moje prošnje je prišla tvoja uzvišena mati, Svatava, k postelji bolnega svojega sina Vladislava, da bi s svojo materino besedo naklonila njegovo srce k ljubezni in spravi ter razdrla zlobni upliv kneza Otona. Njenim vročini solzam se je posrečilo, raz-
dreti jez srda in nezaupnosti, ki so ga postavili priliznjeni svetovalci vojvode, in spremenjena je Vladisla-vova misel tako, da te hoče z ljubeznijo vsprejeti in spraviti se s teboj v vseh zadevah/
„A Oton Olomuški?" vpraša Sobčslav.
„On ne ve, da si tako blizu. Domišljuje si,, da še vedno bivaš pri svojih privržencih v Bole-slavskem in za to upa, da si pridobi časa za svoje namene/
„Pri mojej veri/ zakliče naglo Sobčslav,. »moj meč mu jih zapreči. Kakor je on stopil v sredo med mene in brata, tako stopim jaz med njega in prestol. Tudi jaz imam isto pravico na •prestol: on vsled svoje starosti, jaz radi svojega trpljenja. On jedini je bil uzročitelj mojih muk; po ostudnej njegovej izmišljotini prišel sem ob bratovo ljubezen, ob svoj delež in še življenje sem si rešil le z begom. Razdrl mi je blagor rodbine; moja soproga, ki je našla v svojem domovji zavetje, je dve leti zaman hrepenela po meni. Vsega tega se mora Vladislav spomniti, to vse mora oživeti tudi v mislih naroda. Svobodna volitev naj odloči med menoj in Otonom; ne zahtevam prednosti pred njim, hočem mu ohraniti enako pravico, ({las naroda hodi božji glas/
„Znano mi je tvoje pravo in poznani tvoje trpljenje, knez/ odvrne Ratmir, ,a vendar — “ »Ne rekaj mi knez/ seže mn Sobeslav v besedo; »tvoj Sobeslav sem in želim si trenotka,
11
ko bi ti ne bil nič drugega nego knez. Če mi je bilo kedaj treba prijatelja, potrebujem ga gotovo zdaj/
„Sobčslav!“ odvrne Ratmir uneto in njegova roka se je združila s knezovo, „moje prijateljstvo te je spremljalo, od kar te poznam. Zahtevaj karkoli in spoznaš, da se nikdar ne spremenim. S teboj sem zapustil domovino, s teboj se vračam, in ko bi, kar Bog obvaruj, zatonila zvezda tvoje sreče, pojdem s teboj zopet v pregnanstvo, ali pa umrjem s teboj/
„Cena tvojega prijateljstva stoji visoko nad knežjim prestolom. Dokler sem bil srečen, nisem ga poznal. Trpljenje pa mi je pokazalo, kako redki so prijatelji na svetu, kako omahljiva je njih podpora. Ti si vstrajal zvesto z menoj, ne za to, ker sem knez, marveč za to, ker sem Sobčslav. Več sem ti dolžan, nego si misliš. Ohranil si mi vero v človeštvo, naučil si preganjanega izgnanca spoštovati človeško srce. Če dospem na prestol ter okrepim in osrečim svoj mili narod — bode to tvoja zasluga, ne pa moja. Hvaležnosti svoje ti ne ponujam, to more skazati le knez svojemu podložniku, prijatelj prijatelju more posvetiti le ljubezen/
„A prijatelj jo sprejme s hvaležnim srcem,“ dostavi z ginjenim glasom Ratmir. „Ivo ne bi poznal tvojega srca in njega plemenitosti, nemara bi se zgrozil pred bojaznijo, da se na prestolu razprši tvoja ljubezen ob skale spletk in licemerstva. Pri
12 —
tebi pa bo srce trdna skala, ob katerej se razbijejo vsi napori mojih nasprotnikov. S to zavestjo hočem se jim postaviti po robu. Knezov prijatelj najde getovo več zavidnežev nego njegov sovražnik. Ali more to spremeniti najine namene? V tujini, ko sva bila oddaljena od drage domovine, govorila sva o njenem trpljenji, o njenej bodočej slavi. Najine roke so se združile k prisegi, da od onega trenotka, ko stopiš na prestol svojega očeta, bo le njen blagor smoter tvoje vlade. Povrniti deželi mir, zjediniti raztrgano knežjo zemljo, uničiti vsi-ljevalni upliv Nemcev, delujočih na pogubo naroda češkega — to je smoter, kateri more le Sobčslav izvršiti. Ti ga izvršiš, Sobčslav, in če mi dopustiš, da bi deloval s teboj v ta namen, skaži mi ljubezen odkritosrčnega prijatelja*.
Iz nočne teme prikazal se je veličastni Više-grad, slavna zibelka čeških vladarjev. Sobčslav se je močneje zavil v plašč, prestopil z Ratmirom Botiški potok in dospel med nizke hišice, raztresene pod Višegradom. Molče sta korakala prijatelja po strmej stezi proti grajskim vratom in Ratmir, znajoč geslo, je privel pregnanega kneza tajno v grad.
III.
V visokej, slabo razsvitljenej Višegradskej sobani je počival na postelji vojvoda Vladislav. Njegovo življenje se je nagibalo k zatonu. V velikih težkih borbah in blodnjah pokazal je pleme-
nitost svojega duha in dobroto srca. Vsi so ga ljubili in spoštovali, a zdaj moral je zapustiti prestol, toli težko pridobljen. Ljubezen naroda si je zaslužil v polnej meri. Ni poznal ošabnosti niti maščevalnosti ali okrutnosti; dasi strog, dal se je vendar kmalu umiriti; dasi jako hraber, vendar ni ljubil vojske. Nesrečni prepir knezov iz Pfemi-slovega rodu, njih medsebojna borba za nadvlado, je ogrenila vse Vladislavovo življenje. A tudi zdaj, umirajoč, je trpko čutil prihodnjo bedo, katero navali borba za izpraznjeni prestol na deželo Češko. Mnogi v deželi so že vedeli, da vojvoda ne uide smrti, in radi tega so se že zdaj razvijale strasti politiških strank.
Pri glavi mu je sedela kraljica Svatava, njegova mati; njeno oko je nemirno in bojazljivo počivalo na sinovem lici. Častita starka je prišla k postelji umirajočega sina kot angelj varuh bratovske ljubezni, kot priprošnjica Sobčslavova. Njene solze so toliko uplivale na Vladislava, da je hotel spraviti se s svojim bratom. Pomočnik njenej prošnji bil je sveti Oton, Bamberški škof, vračajoč se s slavne svoje poti, izvršene v pokristjanjenje Po-morjanov. On je spovedal Vladislava in podelil niu svetotajstva umirajočih; poslušal je njegov svet, da povrne ljubezen pregnanemu bratu.
Na Vladislava je v poslednjih letih gotovo manj uplivala jeza nego bojazen pred bodočimi nemiri. Nemara bi po nagonu svojega srca pozval
brata iz pregnanstva ter se v ljubezni poslovil od njega, toda bal se je, pozvati naslednika prestola iz tujine. Po prestolonasledstvu Bfetislavovem imel bi dobiti Oton Olomuški, kot najstarejši Premislo-vec, vojvodsko žezlo. Vladislav in deželni zbor sta tudi javno obljubila, da bo Oton naslednik Vladislavu na prestolu, — a vendar se je v duši umirajočega vojvode močno oglašala slutnja, da je nesrečni Sobčslav prav s svojo trpko usodo pridobil si srce naroda, da njega želi dobiti ljudstvo za vojvodo, stavljajoče vanj vse svoje nade.
Srce Vladislavovo pa je bilo močnejše nego državna razsodnost. Koprneč je pričakoval bratovega prihoda. Tajno je bilo naročeno plemičema Sezimu in Juriku, naj privedeta Sobčslava k vojvodi; nikdo drug ni slutil tega namena. Niti Vla-dislavova soproga ni izvedela o njegovi nakani, kajti bila je zvesta prijateljica soprogi Otona Olo-muškega. Oton pa je prebival na Višegradu; niti za trenotek zapuščajoč bratranca, ni si nikakor domišljal, da biva tekmec tako blizo in da bi mu mogel iztrgati plen, kojega je bil že gotov.
Nestrpno je pogledovala kraljica Svatava k vratom.
„Bojazen me straši/ reče čez nekaj časa, „čemu Sobčslav odlaša tako dolgo? Če mu le ne groze kake spletke?'
*Kdo bi mu smel delati spletke, dokler je vojvoda Vladislav živ?* spregovori bolnik s slabim glasom.
15 —
„Ne morem se iznebiti slabe slutnje/ doda kraljica; »premnogo krvi je že teklo zaradi prestola. Čez mrtvo Sobčslavovo truplo mogel bi Oton stopiti na vojvodski prestol11.
»Bog te reši te bojazni, uzvišena gospa/ pomiri jo škof; »slišim ropot v veži — tvoj sin prihaja.11
In čez nekoliko minut dospe Sobčslav v materino naročje, pristopi ž njo k postelji ter poklek-nivši pred bratom, stiska njegovo desnico k svojim razburjenim prsim. Angelj sprave pa je slavil krasen trenotek na knežjem Višegradu.
IV.
Ratmir zapusti dvorano vzvišenih bratov, da bi po Vladislavovem ukazu pozval kneza Otona v rodbinski krog k splošnej spravi. V levem krilu grada, čegar senca se je topila v valovih Veltave, je bival knez Olomuški.
Brez orožja in lepotij sedel je Oton v pri-Drostem jopiči pri hrastovej mizi, imajoč pred seboj mnogo listin, katere je pazljivo čital. Rat-mirov prihod ga odvrne od tega posla.
Oton ustane; mogočna njegova postava se Je opirala ob mizo, pogled njegov je meril pozne-thi gosta.
»Ne srdi se, knez, da te vznemirjam tako Pozno. Jasni knez Vladislav me pošilja k tebi."
1« —

-Česa želi knez? Nemara ni shujšal neblagi slučaj drago mi njegovo zdravje?"
»Dokler Bog z mogočno besedo ne pretrga * nježne nitke njegovega zdravja, je vojvoda miren \ in poln udanosti v božjo voljo. Toda ta tišina in mir, ki stolujeta v njegovem srcu in v njegovi sobani, želi si vojvoda, da bi vladala tudi po njegovej smrti na Višegradu. In radi tega te poživlja k sebi, knez?"
Po teh besedah zre Oton Olomuški nepremično v Ratmira, smisel njegovih besed zdi se mu nerazumen.
»Kolikor poznam vojvodovo dvorjanstvo, nisem še videl tvojega obraza med njimi", spregovori Oton po kratkem pomisleku. »A vendar se ne morem ubraniti spomina, da sem se pred leti s teboj nekje srečal. Mari bivajo na Višegradu novi prebivalci, katerih še ne poznam?"
»Poznaš me in ne poznaš, knez," odvrne Ral-mir. »Dolgo je že od onega časa, ko sem bil zapustil domovino. Onega dne, ko ji* Sobčslav prekoračil mejo svoje rojstne dežele, sem se tudi jaz poslovil od nje."
V Otonovem očesu zabliska plamen. »O poznam te, poznam!" zakliče sipo. »Ti si Ratmir!
— — Dobro mi je ostala v spominu tvoja služba, gospod. Toda o tem se sedaj ne bova menila. Ti si zopet tukaj in vedeti hi hotel, kaj te je sem pri velo?"
^Knez !u spregovori Ratmir mirno, kakor (lii ni opazil odurnega sprejema, vrnil sem se na Reško v tem • trenotku, ko ima izgubiti svojega vladarja. Ratmir sem, udani privrženec Sobčsla-vov od onega časa, ko je imel v lasti Hradecki gi'ad. Ne omenjam spletk, katere so pregnale kneza od bratovega srca; tebi, knez, so dobro znane, znano ti je tudi, da sem z izgnancem odšel v tujino, da bi nesrečni Sobčslav imel vsaj jednega prijatelja. In kot Sobčslavov prijatelj sem se vrnil na Češko, da poskusim izpolniti njegove težnje — pomiriti ga z bratom in s teboj, knez Oton!“
»Z menoj, praviš?" ponovi knez Olomuški. »Kake sprave si more želeti Sobčslav z menoj? Njegove nakane hote uničiti moje namere. Ali se mi hoče podati? Hoče li mari brez koristolovja, imajoč samo blagor domovine na srcu, biti moj privrženec v proslavo Češke? — Ti molčiš, Ratmir ; prav imaš, da se ne hliniš. Jaz poznam So-bčslava in radi tega nočem nepoštene njegove sprave, pa tudi vrnitev v domovino mu na veke zabranim."
»Ti mu zabraniš ?“ zarohni Ratmir jezno, l°da pomirivši svojo razburjenost, nadaljuje: »Po-misli knez, da volja naroda more odpreti pot, ko l'i jo tudi mislil ti na veke zagraditi. A nad voljo naroda stoji še volja umirajočega vojvode. — Vladislav je še vedno vladar in njegov ukaz odpira Sobčslavu vrata Višegrada."	±
18 —
1
„Vrata Višegrada in pot na prestol!“ odgovori mračno Oton, kakor sam k sebi. »Ge je to tvoje delo, znal ga bom še o pravem času preprečiti/
»Prišel bi prepozno, knez; Sobčslav biva v : tem hipu pri Vladislavovej postelji/
»Sobčslav je tukaj!“ zakriči Oton in jeza j mu vsplamti na lici. „Kdo si je drznil, spustiti ga v grad V Kdo je mogel za Sezimovim hrbtom : napraviti te spletke?*
»Grajski glavar Višegradski, Sezirna, izpol-nujoč vojvodov ukaz, ga je sam spustil na Više- ^ grad. A škof' bamberški in škof Menhard pražki sta naklonila narod in gospodo na Sobčslavovo i stran. Samo jednega še ni med temi — katere -j bi Sobčslav rad imenoval svoje prijatelje, — to si ti, knez!*
Nepremično je stal Oton Olomuški; ta novica je premočno razburila njegovo osrčje, da se j mu je skoraj ustavil tok krvi in da so mu prsi nehale dihati. Gez trenotek pa ga še toliko močneje pograbi jeza; divje se vzravna po konci in s težko je padla njegova pest ob hrastovo mizo. »Izdan sem torej in prodan!* zakliče razvnet; »vse moje namene sta mi skazila stara baba in . nemški duhovnik. Mogel sem slutiti, da prihaja -moja nesreča na Višegrad, ko je kraljica Svatava prišla sem, ko je ta bamberški škof se zagnezdil pri Vladislavovej postelji. Domišljeval sem si, da
jih imam v rokah, da neomejena moja volja vlada tukaj — toda vražja spletka mi je iztrgala vajeti iz rok/
»Potolaži se, knez/ reče Ratmir; »prepusti vodstvo razumu in dovoli, da bo on vodil tvoja dela. Kar se je zgodilo, tega ne spremeniš; bila je to božja volja, da je Sobčslav zopet prišel v grad svojih očetov. Knez, poslušaj moje besede, ki prihajajo iz dobre volje v blagor in mir našej domovini. K jako vzvišenemu činu te poziva Vladislav, izpolni njegov poziv ter pridi. Kar bi ti bilo jutri pokorščina, bode ti danes čast. Danes moreš biti velikodušen, plemenit, — jutri čutil bi se ponižanega, premaganega. Podaj danes pomirljivo roko, da jutri ne občutiš železne/
Oton je molčal pri teh Ratmirovih besedah, njegova razburjenost se je nekoliko pomirila, toda pogled mu je ostal še vedno mračen. Ni bilo lahko uganiti njegovih namenov. Naposled spregovori, očividno premagovaje se:
»Pustite mi časa, da morem uravnati divji roj svojih mislij. Pridem k Vladislavu, toda ne precej, nemara čez pol ure, nemara čez jedno uro. Težka je ta pot, naj mi vojvoda odpusti za to obotavljanje/
Pomignivši z roko Ratmiru, kakor v slovo, odide Oton k stranskim durim sobane. V tem tre-uotku stopi skozi nje deklica, zala, kakor rosna kapljica, kopajoča se v solnčnem blesku. Z otroško
udanostjo prihiti knezu naproti, ne opazivši gosta. Oton jo objame z rokama ter jo poljubi na jasno čelo.
„Oče moj!“ reče deklica, spoznavši njegovo razburjenost; „kaj te je tako vznemirilo?"
Oton ni odgovoril, marveč Se krepkeje objame hčer ter jo odvede v stransko sobo.
Ratmir je stal kakor primražen. Njegov pogled je zrl za preminolo prikaznijo, tako milo in znano njegovemu srcu. Zgrozil se je, njegovo srce je nemo zaječalo: k prsim stisne desnico, kakor bi jim hotel ukazati, naj mirujejo. Naposled zapustiti sobano s povešeno glavo, obteženo z mislimi tako različnimi, kakor so cvetke na cvetnej livadi.
Zaman sta čakala knežja brata Otonovega prihoda. Drugo jutro ga ni našlo več na Višegra-du. Tajno je zapustil s svojo družino grad.
Ljubezen, ti nebeški sen v pozemeljskem življenji, kje na vsem širokem svetu je skrivališče, v katerem bi ti ne našla svojih sledov? A ko bi tudi šel na kraj sveta, kamor nikdar še ni stopila človeška noga, kjer nikdar še ni v človeških prsih srce močneje bilo, kamor zefir pesmi ljubezni nikdar ni prinesel — ko bi stal sredi od Boga ustvarjenega kraja, ali bi me ne vezala s j svojimi mičnimi vezili, ne pretresala najtajnejšega mojega osrčja?
— 21
V tak osamljen, tih kot sveta uhajajo mi misli in zdi se mi, kakor bi zrl to krasno, milo dolino, kaka je bila v dobi, ki je minila blizu pol leta pred začetkom naše povesti. Stojim sam pri bregu potoka, dirjajočega iz češko - moravskih gora k Svitavi; okrog njega se razprostira tukaj ozko, z bujno travo obraščeno obrežje, tam široka loka, ki je tako prijetna, kakor vrt v sredi pragozda, ki ga obdaja od obeh stranij in se po gričih vije v nepregledno daljavo.
Oko mi ogleduje valčke, ki z detinsko živahnostjo bite iz svoje zibelke v široki svet, ne sluteč ovir na svojej poti, ne znajoč svojega groba. In zopet se mi ozira oko za njimi; vidim jih, kako obstajajo, kako se že mirneje zavijajo k obrežju, kakor bi ga prosili prijateljstva, sicer z manjšo razbrzdanostjo, toda z večjo dostojnostjo; nemara sluteč bodoče svoje moči, vale se dalje in dalje, dokler ne zginejo za debelim hlodom, kateri vržen semkaj z roko velikana, obrača jim lok proti jugu. Oprt ob drevo, poslušam njih šepet; zdi se mi, kakor bi se ves šum združeval v jedno pesem, pesem ljubezni, ki je na obrežji potoka v tako mnogih srcih zakoprnela in ki je tudi meni segla v srce. Opojena s šumom valčkov sklanja se cvetica k cvetici in njih perje se druži v sladkem Poljubu. Vetrič, zašumevši v vrhovih starih jelk, prinaša jim blagoslov teli z mahom poraslih stražnikov doline in razveseljen nad to mično podobo,
igra se s cveticami, na kar se urno dvigne, da hi še drugje pripovedoval o krasnem življenji v tej tihej dolini.
A ti penica, ki posadivši se na vejo jelke, kraljice nad vsemi drugimi, prepevaš toli veselo in obračaš svoji očesci po meni, kakor bi hotela, da bi jaz poslušal le tvoje petje: povej, ali se nisi naučila svojega žvrgolenja iz nježnih ust zalorasle deklice, katera urno koraka po obrežji z lehkimi koraki ter se tu pa tam ustavi, da utrga cvetico, katero hoče pripeti h kitici, ki jo drži v roki:' — Povej mi, penica, kdo je ta deklica z modrimi očmi, z jasnim, smehljajočim se obrazom, ople-tenim z rdečimi bogatimi kitami? Ti jo poznaš, saj gotovo ni prišla prvič v tvoje domovanje, gotovo je že pogosto pogledovala k zapadli, pričakujoč nekoga, ki naj bi se ž njo vred veselil v tem raji, ž njo vred poslušal žuborenje valčkov, gledal na nježno igračo cvetic in veselil se ž njo vred tvojega petja, penica! Ti molčiš. Kaj je mari tako težko, ko je srce veselo, praviti drugim o sreči?
Deklica obstane, plamteča rdečica pobarva jej obraz, v očesu ji vsplamti žar in njega blesk je padal na nježne, z radostnim smehljanjem odi-čene ustnice. Iz temnega gozda stopi mlad, krepak mož, hiteč ji naproti, — mala daljava med njima, kako kmalu, kako nepričakovano hitro sta jo pre-korakala.
,Hedvika moja!" zakliče prišlec, stiskajoč njež-no postavo k svojim prsim, čemur se ona, polna ljubezni, ni branila, sklonivši glavo na njegovo ramo.
„Ratmir!“ zašepeta, obrnivši svoje oko kvišku k njegovemu. Pogled se je srečal s pogledom, in to je bilo tako dolgo —- in tako kratko.
Na njegovej strani vračala se je deklica poleg potoka. Njen pogled ni iskal več cvetic, njen sluh se ni pečal več s tajnostnim žuborenjem valčkov. Sedaj posluša Ratmirove besede: ta glas jej globlje, čarobneje prodira v mlado srce.
Na jasnem nebu ni bilo oblaka, toda preko neba njune ljubezni se je popel naglo strašen mrak, ko ji je Ratmir z žalostnim glasom naznanjal svoj odhod.
„Vedno sem tajil pred teboj, Hedvika, da ne smem dalje bivati pri tebi, v raji svoje ljubezni. Upal sem v čudotvorno pomoč božjo, katera bi mojo nalogo izvršila — za me upal sem vedno, da jutri bo ločitev lajša nego danes. Ne-smem se obotavljati — dolžnost me kliče! Sveta obljuba, dana prijatelju, mora se izvršiti. Tvoja ljubezen bode blagoslov za vsa moja dela. Ne štej mi v zlo, da odhajam; bitje mojega srca ti pravi, kako velika je njega žalost, da to mora zapustiti. Mila beseda tvoje ljubezni naj me tolaži pri ločitvi — s to besedo se vrnem zopet k tebi, vrnem kmalu, angelj moj, potem pa izgine be-seda ločitev za zmerom iz najine ljubezni."
Kako lehko je milim besedam obuditi slast ljubezni, kako težko pa je pregnati njeno žalost! Deklica je slišala njegove tolažilne besede, toda v svojem srci ni našla tolažbe. Vse krepostne čute svojega srca združila je samo v jedno misel — a to misel in celo življenje svoje posvetila je Rat-miru. Kako bi mogel zapustiti krilati pevec čisti, zračni prostor, kako bi se mogla srebrosvitla ribica ločiti od valov potoka, da ne bi zaplakala? Tako tudi Hedvika.
Korakala sta skupaj po bregu, ki ju je tako Cesto videl v dobi blažene ljubezni. Tam pri ma-hovitem hlodu, kateri so splakovali čisti valčki, videl je Ratmir prvokrat Hedviko. Bivajoč na Svojanovem pri Sobčslavovih prijateljih, katere je hotel pridobiti za veliki čin, da bi po Vladislavo-vej smrti bila podeljena krona nesrečnemu, v pregnanstvu bivajočemu knezu, našel je Ratmir na svojej blodnej poti po gozdu ta mili pozemeljski raj. Korakajoč kakor danes ob bregu potoka, zagleda dve deklici, ki sta v nedolžnej šali krasili oni osiveli hlod z venci iz livadnih in povodnih cvetic. Ratmir se zagleda v dvoje modrih očij, njegov pogled se je oziral po rdečih, bujnih kodrih, poljubljajočih beli vrat in belo dekličino opravo. — Ratmir se je zagledal, in ne sluteč kako, premagal ga je čut, katerega doslej še nikdar ni poznal, ki je prinesel sladek nemir v junaško srce in bojevito njegovo mišlenje.
Kako krasen in vzvišen je čut vzbujajoče se ljubezni in kako težko je, izreči ga z besedami ter obleči v pripovedno obleko. Pero, čuteče svojo slabost, se ustavlja; nemara se boji, da ne bi razdrlo svetišča ljubezni s posvetno besedo. Bolj prilično bi bilo penici, temu pevcu božjega veličastva. da bi nam z nježnim svojini petjem izpovedala vso zgodovino teh ljubavnih dnij, ki so nastali po tem prvem srečanju.
Minula ta njih zgodovina prišla je tudi Rat-miru na misli, ko je korakal zraven Hedvike, srečen vsled svoje ljubezni in žalosten radi bodoče ločitve. Zopet je zrl na ta z mahom obraščeni hlod, kjer je bil spoznal svojo devo, gledal ta cvetoč potokov breg in drevo podrto po viharju, ki je služilo za brv preko vode ter za klop onim, ki so obiskovali to samoto, v katerej je bilo toli blaženo srcu, kjer je bila misel prosta vsakdanjega posvetnega hrupa. Na tem prostoru je priznal Ratmir dekletu svojo ljubezen, ko je njena tovarišica hitela dalje ob potoku, ker ni hotela motiti dvoje blaženih src v najsrečnejših trenotjih nedolžne pne ljubezni.
Morebiti je vsak prostorček, vsako drevo spominjalo Ratmira kakega prijetnega trenotka iz one blažene dobe. A ta doba bi imela biti pretrgana, morda na kratko — morda za zmerom! Skrbno je skrival Hedviki nevarnost, v katero se podaja — sam sebi pa ni mogel skriti bodočih
bojev, katere bo morala navaliti na češko zemljo borba za prestol.
Dolga vrsta tednov, katere je bil brezposelno prebil na Svojanovem, dokazovala mu je izneverjenje prijateljske dolžnosti. Ljubezen pa se je zopet pritoževala, da je le prekratek čas žrtvoval njej in da po jasnem, lepem dnevu ima nastati odurna, temna noč. Huda je bila borba teh dveh krepkih občutkov.
Gozd je postajal redkejši na desnej strani in široka cesta je peljala med orjaškimi hrasti na grič, kjer je štrlel kvišku med drevjem močni Tin, bivališče mogočnega plemiča Strezimira. Tu sta bili deklici doma. Ratmir ju je smatral za plemičevi hčeri. Na kraji pota pri potoku bila je postavljena prostorna lovska hišica, tu je pričakovala Milada svojo družico, vračajočo se z Ratmirom. Hitela jima je naproti, smehljaje pozdravljajoč Rat-mira, kojega je ljubila radi tega, ker je Hedviko osrečevala njegova ljubezen. Ljubila ga je? Ej, kdo more videti v neizkušeno dekliško srce, kdo poznati njega občutke, katere taji v svojej notranjosti, nemara sama jih ne poznavajoč?
Skupaj so korakali k logarjevej hiši. Ponosni Strezimirov Tin bil je Ratmiru zaprt; tam je vladal najudanejši privrženec Otona Olomuškega; kako bi torej mogel Sobčslavov prijatelj potrkati na protivnikova vrata? Zato je tudi ostala tajna Red-
v if n a ljubezen; samo moltljivi gozd in stari logar Vojmir so znali za to njeno srečo.
Že so prestopili prag nizke logarjeve hiše in lesene stene so jih zakrile našim očem. Moramo se poslovititi od ljubljencev, penica, ter vrniti se nazaj, od koder smo odšli in kjer imaš ti spleteno svoje gnezdice. Nemara že tudi tebe težko pričakuje ljubček, nemara tudi tebi nastaja treno-tek ljubezni. Ne bom vznemirjal tvoje sreče; ostani z Bogom in če hočeš me odhajajočega potolažiti, obljubi mi, da poletiš večkrat k mičnej logarjevej hišici, ko bi tudi Ratmira več tamkaj ne bilo. Potolaži deklico s svojim petjem, ko jo bo premagovala tuga, —- zapoj ji o bodočih krasnih dnevih, katere ji iz polnega srca želiva ti in jaz.
VI.
Končani so bili Vladislavovi dnevi in dvanajstega svečana 11:25. 1. je zasvetilo solnce sprebu-jajoče se pomladi poslednjokrat v ugasujoče njegovo lice. Odkritosrčna je bila žalost naroda za dobrini vojvodo, ki je v burnej dobi svojega vladanja pokazal se vedno hrabrega in pravičnega. Kaj krasen čin je dičil tudi njegove poslednje dni; popustivši jezo in sovraštvo spravil se je z nesrečnim bratom in s to spravo se ob jednem odrekel češkemu prestolu.
Štiri dni po Vladislavovej smrti je nastopilo slavnostno nastoljenje Sobčslava 1. Izpolnjene so
bile sedaj kneževe težnje, katere je gojil v pregnanstvu; sedel je na prestolu svojih prednikov, zamenivši pregnanstvo za vojvodsko čast. S krepko voljo je Sobeslav zasedel prestol; v trdej šoli nasprotovanja se je bil naučil ne omahovati v nesreči in ne košatiti se v sreči. Obiskavši sam nemške dvore, spoznal je njih odkritosrčnost do Čehov in napake, katere so zagrešali češki vojvode, kličoči vladarja nemške države za razsodnika svojih prepirov.
A narod je z ljubeznijo in zaupanjem obračal svoj pogled na novega vojvodo, kojega je bil s svojim glasom dvignil na prestol. Oton Olomuški je bil odstopil brez boja, zapustivši tajno Višegrad oni večer, ko je bil Sobčslav čez dolgo časa zopet prišel nanj. Videč s to spravo, ki je nastala med Vladislavom in Sobčslavom, porušene svoje namene, odšel je na Moravsko, čuteč, da se ne more zanašati na narod, ki je Sobčslava ukaje pozdravljal, in videč, da so se celo nekdanji zvesti privrženci, med njimi Sezima, grajski glavar Višegradski, odvrnili od njega. Ne zmeneč se za poprejšnjo svojo prisego, da hoče rajši umreti, nego dati se oddaljiti od knežjega prestola, skrbel je sedaj le za lastno varnost, da bi se na Olo-muškem gradu pripravil za nadaljne svoje namere.
V gotiški Višegradski dvorani bili so zbrani gospodje in plemiči češki, da bi prisegli zvestobo novoizvoljenemu knezu. Hrupno bilo je v tej šte-
vilnej družbi in burno se je razlegalo po dvorani ^pričevanje zvestobe. Samo Ratmir je stal skoro osamljen pri oknu: njegovo oko se je obrnilo večkrat na knežji prestol, na katerem je sedel Sobčslav v sredi prvakov dežele; večkrat pa se je obrnilo tudi na Prago, mirno kakor na večer velikega praznika, a mnogokrat se je zopet vprlo v tla, kakor bi hotelo privoščiti mislim miru, da bi upokojile strasti vnanjega in notranjega sveta. Da, ta notranji svet bil je v Ratmiru močnejši, nego vsi pomenljivi obredi, kojih priča je bil danes Višegrad. Ta zala slika angelja, s katerim se je bil srečal v Svojanskih gozdih, na katerem je obstala njegova duša, kakor rosa v čaši vrtnice — s Hedviko srečal se je bil tudi na Višegradu; njegova ljubljenka je bila hči Otona Olomuškega. V tem hipu, ko je bil razdrl smele načrte Otonove s pogumnim dejanjem — v tem trenotku je uničil tudi svojega srca raj in zakopal krasno minulost in še krasnejšo prihodnost.
Stotere misli so mu rojile po glavi. Njegov duh je koval razne načrte, katere je pa takoj opuščal, da bi se udajal zopet novim nadam. Le strahopetnež bi se jim odpovedal, predno bi se z vso silo ustavil usodi. Tako tudi Ratmir. Z licem manj veselim, nego bi ga bil ta slavnostni dan zahteval, vsekako pa mirno je zrl okolo sebe in nihče bi ne bil spoznal neprestanega vrvenja njegovih mislij.
Končan je bil obred in v hrupnem razgovoru so se rešetale deželne razmere.
* Jasni knez!" spregovori Miroslav, jeden prvih čeških plemičev, stopivši pred Sobčslava.
»Danes je zmagala pravica nad spletkami tvojih nasprotnikov — nu, bodi torej ta dan posvečen pravu in pravičnosti! Bratje plemenitega tvojega očeta, kralja Vratislava, so pridobili tudi knežje dežele na Moravskej in po njih njihovi sinovi. Tukaj pa stoji Vratislav, sin Ulrika Brnske-ga, kateremu ni bilo dovoljeno, stopiti na očetovo mesto. V njegovem imenu kličem na tvojo pravičnost; daj, da bo enaka pravica vladala v rodu Pfemislovcev."
»Resnico govori plemič", oglasi se Gastolov; »dobro se boš še spominjal, Sobčslav, da si bil za vlade pokojnega vojvode vladar na Brnskem, katero so ti pa s spletkami odvzeli. Kdo se je obogatil s tvojim deležem? Knez Oton bil je to, želeč, da bi vsi deli Moravske bili združeni pod jedno vlado. On jih je spravil pod svoj prapor, da bi tem zanesljiveje mogel seči po češkej kroni. Brnsko ni njegova last in če hočeš pri svojem nastoljenji dati veljavo pravci, prepusti Brnsko Ulrikovemu sinu."
»Ali pa morem to storiti, gospodje?" vpraša Sobeslav, stopivši s prestola. »Vsi veste, da si je knez Oton Olomuški lastil pravico na ta prestol — ali po pravici, ali po Krivici, o tem je
odločil narodov glas. Nočem torej, stopivši na prestol, prvi čin svoje vlade obrniti proti njemu. Vaša volja, gospodje in plemiči, naj odloči o Vratislavovi pravici, da Oton izve, da je tu sodila pravičnost, ne pa maščevalnost/
„Slava Sobčslavu !“ zakliče Miroslav, kateremu klicu vsi glasno pritrde.
„Na kneza Olomuškega je še radi tega treba imeti pozor,“ pritrjuje Častolov, „ker je v jezi zapustil Češko ter skuša pridobiti vso Moravsko. Celoto države moramo skrbno braniti, sicer pogoltne razdrobljene dele lačni nemški cesar. Čim močnejši je Oton, tem večja nevarnost preti Češkej. Zgodi se torej po starem redu v Premislovem rodu: Oton naj pridrži Olomuško ter odda Brnsko Vra-tislavu/
Po teli besedah, ki jih je spremljala glasna pohvala, stopi Ratmir od okna na sredo dvorane. Tu izrečene besede so grozno posegle v njegove misli, ki so ga vezale na hčerko kneza, proti kateremu so tako rezko nastopali. S tem sklepom se je poostril razpor med knezoma, — širila propast med Ratmirom in Hedviko. Radi tega je Ratmir, ne pomislivši, kako težko se je bojevati proti gospodi, katera hoče postati z bojem proti tekmecu knežjemu prestolu neizogibno potrebna, dal se premagati po strastnem svojem srci, katero je hrepenelo po spravi.
»Spomnite se, gospoda, nevarnosti," jame govoriti, »katera nam preti vsled častiželjnosti kneza Otona. Hočete deželo obvarovati bojev, a vendar svetujete k takemu činu, ki hi moral zanetiti ta boj. Poznam kneza in ponosne njegove misli; že je segal po kroni pokojnega vojvode in sedaj, vračajoč se s potrtimi nadami v svojo zemljo, naj bi se prostovoljno odrekel tudi njej?
Moja beseda je nemara slaba proti vašemu nazoru, svariti pa vas moram: ne vzbujajte bojev, ki so itak prinesli mnogo škode našej zemlji."
»Ej, knez Oton ima celo zagovornike med nami?" oglasi se srpo Castolov. „V tebi, gospod Ratmir, bi bili najmanj pričakovali, najti njegovega branitelja."
»Ko bi bil Ratmir tudi prav govoril," doda naglo Miroslav, »bolje je gotovo, da postane poprej neškodljiv vojvodov nasprotnik, nego da bi nam pozneje vzrastel čez glavo. Moravska je samo knežji delež ter je nerazdružljiv del naše dežele. Ne smemo dopustiti, da bi Oton postal samosta-len vladar na Moravskem, da bi nemara iz nova hotel segati po češkej kroni in upamo, da mu, Ratmir, ne boš hotel pomagati do nje?"
Srd je pobarval Ratmirovo lice; pikro je hotel odgovoriti Miroslavu, ko nakrat Sobčslav pomiri razdraženost s svojimi besedami;
»Poznam udanost vas vseli in vaši dokazi me jasno prepričujejo. Deleže na Moravskem ima
pravico oddajati češki vojvoda; tej pravici prestola se ne smemo odreči in knez Oton, če hoče ohraniti mir, mora jo pripoznati. Brnsko naj ho torej Vratishrvov delež; to zahteva ne samo pravičnost, marveč tudi moje sočutje do kneza, ki je, kakor jaz, prebil trpko šolo nasprotovanja in preganjanja'.
,Slava ti. vojvoda!" zakliče Oastolov. .Pravična tvoja vlada najde pravo pot po vsej deželi. Ako bi tudi imel nastati boj proti tem, ki bi nasprotovali pravičnej tvojej volji, bomo jo mi zvesto branili ter damo za njo kri in imetje!"
Burno pritrjevanje je sledilo tem besedam. Zdelo se je, kakor bi bil prišel bojni duh med zborovalce, kakor bi vsakdo njih že slutil, da Oton dvigne meč. da si pridobi izgubljeno pravico do prestola.
Po teh Sobeslavovih besedah je Ratmir molče odstopil; čelo se mu je zmračilo. Marsikdo je začujeno gledal njegovo lice. katero jedino med vsemi ni kazalo oduševljenja. Tako tudi Sobčslav. Ni spoznal v tej zamišljenej postavi svojega Ratmira ter ni znal presoditi današnjih njegovih besed in njegovega ravnanja. V čašo veselja, katero je okušal vojvoda vsled izkazane mu udanosti prvakov Čeških, pomešala se je prva grenka kapljica.
Ko so plemiči že odhajali in je tudi Ratmir Imtel zapustiti knežjo dvorano, stopi k njemu Sobčslav, da bi ga pridržal.
»Končan je slavnostni obred in češka gospoda zapušča dvorano, iz vrši vsi svojo dolžnost v imenu naroda. Čemu pa tudi ti hitiš od tod ? Čemu mi hočeš odtegniti trenotek, v katerem hi odprl prenapolnjeno svoje srce prijatelju?"
Ratmir se ohrne ter pogleda Solu'slavii v oči tako bistro, pa tudi tako bolestno, da je vojvoda ganjen in osupel za dalje časa umolknil. Naposled reče:
„Ratmir, ne poznam te in to me muči. V onih časih, ko sem se boril z brhkostmi, takrat bil si moj, popolnem moj. Mari ne smem sedaj, ko sem po tvojem prizadevanji dospel na očetov prestol, sklicevati se na tvoje srce? Prišedši na Višegrad, našel sem tako mnogo, ali bi imel pa za to izgubiti tvoje zaupanje? Od onega dneva nisi več moj, Ratmir, odstranjaš se od mene in molčiš; čutim pa, da se nekaj, česar ne poznam in niti slutiti ne morem, postavlja med naju. Povej, Ratmir, kaj na svetu bi moglo naju ločiti? Razodeni mi. kaj omračuje tvojo misel; vse moči hočem napeti, da to odpravim. Samo zaupanje svoje mi daruj, kakor nekdaj; k svoji poprejšnji ljubezni hočem pridružiti še vso moč vojvodskega žezla, da bi ti kot prijatelj prijatelju pregnal otožnost".
Te besede so res razjasnile Ratmirovo lice. Stisnivši gorkeje Sobčslavovo roko šla sta v gornji del sobane, ki je bila že skoro popolnem prazna.
, Kaj sme prijatelj zaželeti od prijatelja, čutim predobro v svojem srci in se bom tudi na to skliceval. Sobčslav, ne misli, da sem se spremenil, da ti je moje srce manj odkritosrčno, manj udano. Priznavam ti, da trpim, ne vede zakaj; ne brigaj te to, morda je vse samo vešča, katera ugasne, ko stopim z močvirja svojih mislij na trdnejša tla“.
„Ali mi nočeš povedati, čemu trpiš? Bolečina, katero odkrijemo sočutnemu srcu, izgubi svojo moč“.
Ratmir nehote pogleda Sobčslava, toda isto tako bolestno in otožno, kakor poprej. Sliko, katero je neprestano gledal v mislih, trpko bolest: odreči se vsemu in vse občutke, ki so kipeli v njegovem srci ter ga silili, da si je želelo drugega srca, ki bi znalo sočutiti ž njim ter ga tolažilo z milo besedo — ali je mogel vse to odkriti Scbč-slavu? Ali je mogel prijatelju pritožiti se na prijateljstvo, katero k njemu čuti in kateremu je hotel žrtvovati ves raj druzega življenja? Prijateljstvo ne pozna žrtve in ko bi dalo tudi življenje. Ratmir je torej sklenil trpeti in molčati. So-bčslav ni smel nikdar izvedeti, da ljubi hčerko njegovega tekmeca.
„ Prepusti mojemu srcu, kar ga teži“, odgovori torej na vojvodove besede. „To je kaj neznatna reč v močnem toku, ki meče močne valove okrog prestola, Pograbil je tudi mene ta tok, če tudi sem se mu hotel ustavljati.
Tvoja beseda mi je zabranila, da nisem izplačili napada ošabnemu Miroslavu, da bi ga poučil, da ni Otonov prijatelj, kdor nasvetuje mir, niti prijatelj Sobčslavov, kdor hoče deželi navaliti novo vojsko1*.
/hodi v tem te nisem poznal,“ dostavi vojvoda, „kajti, ko bi mogel upati, da je mogoče ohraniti deželi mir, bil bi jaz podal roko v spravo. Pravil sem ti učeraj, da imam nevarne novice iz Moravske o Otonovih spletkah1*.
„Verujem ti. Sobčslav. Ti si domišljuješ, da se bliža vihar in hočeš ga prehiteti z bleskom svoje moči. A vendar bi nemara bilo bolje poskusiti, ali ni možno izogniti se udaru teh dveh temnili o-blakov, ko jih strele vtegnejo zapaliti streho naše hiše**.
,A kaj vse mi svetuješ?1* upraša vojvoda, in njegov glas je kazal očitno nevoljo ; „morda naj prosim miru v ošabnem Olomucu?1*
„Ne tako, Sobčslav!*1 odvrne Ratinir; ,svojo čast in čast prestola moraš ohraniti neomade-ževano, ko bi te tudi stalo krono in življenje. l)a si uničiš prestol, ti nikdar ne bom svetoval, v njegovo obrambo pa sem pripravljen boriti se na tvojej strani.1*
,Torej molči o tem1*, mu Sobčslav naglo pretrga besedo. »Med menoj in Otonom hočeš zidati most sprave? Imenoval me je usiljenca na prestolu, ki njemu tiče, dolžil je izneverstva pokojnega Vra-
tislava in sedaj pošilja svoje poslance v Nemčijo, da bi si pridobil pomoč tujcev. Ali me moreš ti, Ratmir, nagovarjati k miru, videč vse njegove napore? Kako pravico in kake uzroke imaš za to? vsaj mi vendar hočeš sam pomagati ohraniti čast tega prestola, iz katerega me bo mogla pregnati samo smrt*.
Sobčslav je govoril naglo in s prepričevalnim glasom, ki ni dopuščal ugovorov. Ratmir umolkne, na njegovem licu je odseval notranji boj. Časih se je zdelo, da naglo vskipi, naposled pa naredi prostor mirnej razsodnosti, prime Sobčslava za roko ter reče ginjenim glasom:
„Sobčslav, jeden trenotek je v najinem življenju, katerega si nikdar nisem želel omenjati tebi, in če učinim to sedaj, bodi ti dokaz, kako važna je stvar, katere te prosim. Obljubil si mi, da boš delil z menoj vso moč prestola, če ga dosežeš. Nočem niti toliko, zahtevam mnogo manj. Sobčslav, ti mi to izpolniš? moraš mi izpolniti! Dopusti mi, da odidem v tvojem imenu v Olomuc, da poskusim doseči spravo, ki je deželi tako potrebna. Obetam ti, da ničesar ne učinim, kar bi onečastilo dostojnost tvojega prestola ter hočem tvoj ukaz v tej zadevi zvesto izvršiti. Daj mi samo poskusiti, ali je sprava še mogoča, s čemur vsaj odvrneš od sebe očitanja za prihodnja dejanja*.
Osupel je poslušal Sobčslav njegove besede; na obrazu in v besedah se mu je pojavil nemir.
„Ratmir, ne razumem te, zagonetka tvojega namena mi je vedno temnejša. Vem, da mi skrivaš svoje občutke, nočem jih torej izvedeti; ker se sklicuješ na svoje pravo — ne smem ti tega odreči. Če ti je toliko do tega, da uresničiš svoj namen, — naj se zgodi po tvoji volji".
„Ti ne želiš izvedeti, kaj me k temu naganja", odvrne Ratmir, „a jaz bi ti silno rad to povedal; srce me k temu sili, razum pa se ustavlja. Pojdem, Sobčslav, in Bog daj, da bom poslanec sprave".
Poslovita se, Ratmir oddirja, v tem ko Sobčslav jezno gleda za njim.
’ VII.
Pomladno solnce zlatilo je vrhove zelenečih dreves, ter prodiralo skozi odprta okna olo-muškega grada v prostorne sobane, ležeče poleg velikega krasnega knežjega vrta; na oknih je bilo vse polno cvetic, ki so srkale v se pripekajoče solnčne žarke, da so le slabo padali na obličje deklice, počivajoče na dragocenem naslonjači.
Pri drugem oknu je stalo neko drugo dekle, goječ z nežno roko cvetice in zalivajoč jih. Časih je prenehala z delom ter se ozrla po tovarišici in često je njeno oko več časa sočutno počivalo na njenem bledem licu.
Odloživši naposled škropilnico, pristopi k naslonjaču ter reče:
»Kaj, ali ti ta krasni sol lični dan ne razvedri rnislij, Hedvika?“
Deklica dvigne glavo, se lahno nasmeje ter odvrne:
„Tukaj je drugo solnce in drugačno življenje nego na Tinu. V o tu j božjej, krasne j prirodi zdelo se mi je, da živim za-se in za svoje občutke; tukaj pa živim le za blesk dvora in njegovo mamljivo slavo. Tam je bilo vse resnično, vse sveto, — a tukaj-------? Milada, jokala bi, da sem morala za-
pustiti krasni tvoj Tin!“
„A čemu bi hotela to tako obžalovati tolaži jo tovarišica, ovivši svojo roko okrog Hedviči-nega vratu; »upam, da se skupaj vrneve v naše gozde, kakor hitro postane solnčna vročina neprijeten gost na Olomucu. Tvoj oče te kaj rad pusti, da zletiš z menoj na grad mojega očeta, kjer sve skupaj doživeli tolikaj kras lih trenutkov".
Hedvika odmaja z glavo.
»Čutim, da se ne vrnem več tja. Verjemi mi Milada, da sem že večkrat mislila, čemu me oče raje ni zaprl v temno obzidje tega gradu, čemu sem morala spoznati krasni vaš Tin, po katerem bo moje srce večno težilo. Po smrti moje matere, katero sem tako zgodaj izgubila, poslal me je oče k vam, da bi v tvojej materi našla milo pestunjo, v tebi pa udano družico. Tam sem vzrastla pod jasnim nebom, v prostem gozdnem ozračji, tam sem našla vse, kar se imenuje slast življenja —
— 40
vse to mi je Bog tam podelil, Milada. a tukaj — tukaj ne najde srce moje ničesar, jediuo očeta, ki se ukvarja z velikanskimi nameni, toda na srečo svojega deteta ne misli!“
Sklonivši glavo na prsi, zamislila se je in Milada je ni vznemirjala. Gez trenotek nadaljuje Hedvika:
„Imam mačeho, imam tudi brate po polu in mogoče me je oče radi tega tako dolgo pustil na Tinu, da ne bi poznala njih ljubezni. Gemu me poziva sedaj v hrup svojega dvora, mene, nevajeno burnemu življenju knežjega mesta V Dobro čutim to, da imam biti samo igrača v oCetovej roki, igrača, s katero se ima pridobiti kak velikaš za njegove načrte. Srce in občutki so tukaj le pena, katero knežja sapa hoče kar tako odpihniti".
Milada, poljubivši čelo svoje družice, reče z nježnim očitanjem:
..Hedvika, ti se zaglobljaš v pretrpke misli in morda po krivici mučit- ž njimi svoje srce. čipi raj se močneje ob svojo ljubezen, zaupaj va-njo in če hočeš ubogati moj svet, odkrij očetu občutke svojega srca."
„Očetu?!" zakliče Hedvika naglo. „Njemu jih zaprem v najtemnejšo globočino srci, ker bi mi z jedno besedo razdrl poslednjo nido, ob katero se opiram. Ljubezen me je naučila brigati se za državne zadeve; pred očmi imam ves predrzni načrt, ki si ga je sestavil oče, po katerem se tudi ravna,
— 41
ne marajoč ni za bedo in grozo vojske, ni za srečo rodbinsko. Toda v tem načrtu mn dva močna hloda zapirata pot. Prvi je Sobčslav in drugi Ratmir. Da, izvedela sem iz očetovega pripovedovanja, da Ratmir je bil glavni uzročitelj nezgode, ki ga je doletela na Višegradu, in oče mu je napovedal maščevanje svoje in sovraštvo, ne znajoč, kako grozno je s tem ranil moje srce. Med nami je sprava nemogoča; sovraštvo meče svoje bliske nad bedno mojo glavo, katera se pobeša brez nade, prelivajoč solze nad ugonobljenim mojim življenjem, nad razdrto mojo ljubeznijo1’.
Ihteč objame Hedvika Milado, skrivajoč svoje lice na njenih prsih. Zasolzilo se je tudi oko Mila-dino in k tej ganljivej sliki se je čudno prilegalo veselo trobenje na grajskem dvoru in hrup, razle-gajoč se v veži.
Uglobljeni v svojo žalost, nista deklici slišali, da je hrup dospel že v sosednjo sobano in še le ko so se vrata odprla, pogledata nehote va-nje in zamolkel glas se jima izvije iz prsi j.
Ustopivši Ratmir osupel obstane pri vratih. Iščoč Otona, našel je tukaj njegovo hčerko. Namesto sovraštva našel je ljubezen, namesto diplomatiških ovinkov pride mu tu čisto čustvo nasproti.
Zapre vrata, da ne bi bilo nepoznanih prič pri tem srečanji, hiti k Hedviki ter vneto poljublja roko, katero mu je podala.
»Takega trenotka se nisem nadejal, Hedvika!" vsklikne močno ginjen; »ta sreča me je doletela prav nepričakovano: to je dobro znamenje za moje poslanstvo.”
»Ratmir, ti si zopet pri meni in jaz pozabljam dolgi ta čas, ki je izgubljen za najino ljubezen, pozabljam propast, katero je poslednji čas človečka častiželjnost izkopala med nama. Ti si zopet tukaj in prosto, a veselo je zopet moje srce, zbežala je bridkost in žalost".
»Krasni angelj moj, v pogledu, v očesu tvojem najdem stotero nagrado za vse borbe, v katerih je omedleval moj duh. Hedvika! bolesten, da, obupen je bil trenotek, v katerem sem spoznal, da nisi hčerka plemiča meni jednakega. da tvoj oče sedi na knežjem prestolu. To moje spoznanje je prečrtalo vse moje namene, ter me pahnilo v vrtinec, v katerem se nisem nadejal rešitve. Tega nisem slutil v krasnih dnevih najine ljubezni, tega nisem slutil, prisegajoč prijateljstvo Sobčslavu. Tolažil sem se z nado, da, izpolnivši dolžnost prijatelja, najdeni v tvoji ljubezni sladko nagrado — a med tem sem si zagradil s tem pot k tebi, uničil bodočnost najine ljubezni."
»A ti bi obupal, Ratmir?" upraša Hedvika z nježnim glasom. »Glej, jaz sem slaba deklica, pa več poguma je v meni nego v tebi. Nimam pravice ti očitati, da ti je bilo več do prijateljske dolžnosti, nego do moje ljubezni — ti si mož in tvoja čast

te je vodila po odločenej poti; ti nisi niti znal, da na poti, katero si odbral, je razcvetela skromna cvetica mojih teženj, katero si pa poteptal s svojimi koraki. Očitani ti pa, da si tako slab, da se daš premagati brezupnosti in da s svojimi besedami hočeš podreti še poslednjo mojo oporo. Ne tako, Ratmir. prava ljubezen ne mara za najgroz-nejše viharje, enkrat mora zasijati solnce in njegov žar vzbudi cvetico mojih teženj k novemu življenju. Če nehaš upati, — kaj naj še ostane bednej Hedviki, katera nima pred seboj bojnega polja, katera nima pred seboj časti in dostojanstev, katera bi z ničemur ne mogla nagraditi izgubljenega življenja ljubezni?8
»Hedvika! tvoje besede me karajo in vspod-hujajo ob jednem. A verjemi mi, da le s poslednjim vzdihljejem bi se mogel odreči svojej ljubezni in dokler še kaplja krvi teče po mojih žilah, ne prestanem truditi se za izvršitev krasnega sini, v kateri me je zazibala tvoja ljubezen v čarobnej dolini Tina. Če ti, Hedvika, v lesku knežjega dvora ohraniš Ratmiru svojo ljubezen — nočem je biti jaz nevreden. O, ko bi mogel z velikim činom pokazati, kako vroči so občutki moje ljubezni, ko bi se mogel žrtvovati v tvoj blagor!8
Pokleknivši pred Hedviko poljuboval je njene loke, v tem ko se je Hedvika sklonila k njemu tak6, da so se njeni krasni plavi lasje pomešali s črnimi Ratmirovimi kodri.
* Vojvoda!" zakriči poluglasno Milada in njeno oko se upre na cvetice v oknu, za katerimi se je prikazalo na pol resnobno lice kneza Olomuškega.
Ko je Oton izvedel o Ratmirovem prihodu, hitel je z vrta v posvetovalnico ter nehote bil priča razgovoru ljubljencev. Videč, da so ga zapazili, odstopi od okna ter pride v sobano. Ratmir ustane ter nm urno ide nasproti, v tem ko je Hedvika, sloneča v naročju Miladinem, trepetajoča stopila k drugemu oknu.
„Oj, Sobčslav pošilja k meni svoje poslance", nasmeje se ponosno Oton. „Ali morda prihajaš, da bi celo v mojej hiši koval spletke proti meni, v katerih si se izkazal kaj izurjenega mojstra?"
In Oton pogleda s strogim očesom na Rat-mira, pa na svojo hčerko, trepečočo, kakor bjjka vrtnice o burji.
„6e sem si želel kedaj, da bi bil poslanec miru, hotel bi biti to v tej uri", odvrne Ratmir. „Pozabi. knez, za trenotek, da sem stal nekoč proti tebi. Ne prihajam danes kot nasprotnik kneza Olomuškega, marveč z najgorečnejšo željo, da bi se našla pot, na katerej bi se pomirljivo srečala — Oton in Sobeslav!"
„To jedino pot si ti zagradil, Ratmir!" zakliče Oton, *Po tvojem prizadevanji meje prehitel Sobeslav na poti k prestolu Premislovcev. Zavrgli ste mojo pravico, toda vriskali ste prezgodaj. Dobili ste zmago nad Otonom, pa premagali ga niste.
— 4-'. —
Učerajšnji dan ne odločuje nad jutrajšnjim, moje poti ne predrugačite, in stanovitno pojdem po njej na prestol in Bog daj, da pobrišem s te poti vsako oviro*.
„A ko bi se tudi posrečili tvoji nameni, knez*, spregovori Ratmir mirno; ,,je li pa nasledek vreden take cene':' Ali bi mogel čez mrtva trupla Cehov, čez pogorišča, čez potoke krvi in solz stopiti z lahkim srcem na omadeževan prestol? Spomni se Vladislava, ki je prostovoljno Bofivoju v prid odrekel se prestolu, da bi ohranil deželo neskončne bede. Zgodovina bo blagrovala njegov spomin. Pridruži tudi ti svoje ime k temu plemenitemu dejanju, izreci pomirljivo besedo in Sobčslav ti bode za Ivojo velikodušnost večno hvaležen.*
„Cernu bi mlatili prazno slamo !* odvrne O-ton kratko. rZakaj teh modrostij ne razkladaš So-bčslavu? Naj pa on učini to, kar želiš sedaj od mene. Nisem šolarček, Ratmir, ki bi se dal s tvojim poukom spreobrniti na drugo vero. To povej njemu, ki te je poslal. Svojega namena ne spremenim, moja pot je tudi naznačena. Smrt nemškega cesarja Henrika V. in razprtije, ki so nastale v državi pri novej volit vi, so zapoznite izvršitev mojih namenov, sicer bi stal že z oboroženo roko pred Višegradom ter si tako dobil svoje pravo. Toda kar je zamujeno, ni še pozabljeno. Oton dobro o-hrani v spominu krivico, katero mu delajo, ter znal jo bo tudi poplačati. Danes si stojiva drugič nasproti, no želi si, da bi se srečala tretjič!*
— 4G —
Te grozilne besede je spremljal srdit in ponosen Otonov pogled. Ratinir se je zgrozil v svojem srci.
Nekaj časa je trajalo molčanje, pretrgovano samo s prikrivanim ihtenjem, ki je prihajalo nehote iz Hedvičinih prsij. Oton jo pogleda in nova misel mu šine v glavo. Pristopi k Ratmiru ter reče z uljudnejšim glasom:
„ Cernu naj bi divjal srd med nama, dokler je še jedna vez, ki naju more združiti? Bodi moj, Ratmir, posveti svoj meč hvaležnejšej mojej službi. Sobčslav ti bo kaj omahljiv prijatelj: kmalu britko spoznaš njegovo hvaležnost. Jaz pa ti hočem biti oče, Ratmir, hočem oddati svoj hiser v tvoje roke, obsipati te s častjo in dostojanstvi. Nehote sem spoznal, kaj te veže na mojo hčerko; nu, pokaži, ali jo res ljubiš?! Volitev ti ne more biti težka; ni li Hedvika, hči Otona Olomuškega, desetera nagrada za Sobčslava ?“
Ratmir, osupel, ni mogel odgovoriti na te besede. Hedvika obrne rosne svoje oči k njemu z izrazom vroče svoje niide, napolnjene z ljubeznijo, da se je kar zgrozil, da je hotel urno skočiti k njej, pasti ji k nogam s prisego večne ljubezni. Tu pa ga zgrabi za srce železna roka; ono je zaječalo; pobesil je oči, kakor bi hotel skriti žalost, ki se je zrkalila v njih.
Otonu, kateremu je bilo ok6 že iskrilo veselja, da se mu posreči privezati k sebi glavno
podporo Sobčslavovo, se jezno zmrači Celo ter vsklikne:
„Ti se obotavljaš odgovoriti? Kaj, je-li ljubezen tvoja tako slaba, da moreš še premišljevati v tem trenotku?"
Hud boj se vname v Ratmirovih prsih; odločilni namen je silil na dan, toda srce ga je zadrževalo. Naposled reče s tresočim glasom:
„Možko čast sem poprej oddal, knez, nego čut ljubezni. Ne morem izdati Sobčslava! — Ljubim Hedviko z vso močjo svoje duše, brez nje nima življenje za me nikake cene. Toda z izdajo si je kupiti ne morem in ne smem; ona bi me morala zavreči radi tega!"
Nastane mučno molčanje. Na Otonovem o-brazu si opazil srd, na Hedvičinem licu so se lesketale solze.
Z naglimi koraki korakal je Oton po dvorani; razne misli so mu rojile po glavi. Naposled obstane; njegov pogled se upre v Hedviko in Ratmira, kakoi' bi hotel presoditi velikost njune žalosti. Potem pristopi k Ttatmiru ter reče:
„Ne tako, Ratmir, s to odločno neprijateljsko besedo ne greva narazen. Cuj me, sedaj ne govori s teboj knez, marveč oče, ki ljubi svojo hčerko ter jo hoče videti srečno. Premisli dobro ta trenotek, ki je morda odločilen za dvoje življenj. Nočem sedaj tvojega odgovora, pustim ti časa za to. Beseda ljubezni bo morda močnejša nego knežji glas. Rat-

mir, zapuščajoč te polagam srečo svojega otroka v tvoje roke. Če jo res ljubiš, srečava se zopet. V svoji sobi vaju bom pričakoval; Bog daj, da ta bodoči trenotek prinese meni in vama srečo! Do videnja, Ratmir" !
Pristopivši k hčerki poljubi jo v čelo ter odide. Njegov migljej Miladi pa je bil znamenje, naj tudi ona pusti ljubljenca sama, da se pogovorita.
Kako vzvišen je bil trenotek, v katerem sta bila Ratmir in Hedvika zopet sama, morda tako vzvišen, kakor v prvih dneh njune ljubezni, toda koliko žalostnejši in bolestnejši!
Zakrijmo s priprogo ta prizor, v katerem je bilo manj besed nego solz: ne glejmo na breznier-no žalost Ratmirovo, na njene prošnje, na njegovo borbo. Morda bi tudi nam solza zarosila oko.
Oton Olomuški je stal pri oknu svoje sobane, ko je Ratmir naglo zapuščal Olomuc, kakor bi hotel zbežati iz obzidja, ki ga je hotelo zadušiti.
»Odhaja!“ zakliče knez jezno. Zaman je torej moj trud, pridobiti ga za se! Bodi, Ratmir, midva se zopet srečava in za današnji tvoj čin ti z mečem napišem v prsi svojo hvaležnost."
Med tein pa se je Milada trudila z nesrečno Hedviko, ki se je od silne žalosti zgrudila na tla.
Vlil.
Zopet se je zdanilo nad ViSegradom, ni pa bil to dan otožnosti in žalosti, kakor v poslednjih
— 4'.) —
trenotkih Vladislavovega življenja, niti radostni dan slavnega nastolenja Sobčslavovega. Bojni hrup se je razlegal po veži in dvoru, ropot orožja je ogluševal vse druge glasove in ves Višegrad bil je podoben bojnemu taboru.
V tem hrupu nihče ni opazil Ratmira, ki je bil v sprevodu mnogega spremstva prišel v grad. Mračno oko mladega plemiča se ni zanimalo za bojne priprave; molče skoči s konja ter se poda v knežje dvorane.
Sobčslav je bil zbral okrog sebe mnogoštevilne svoje svetovalce, da bi se pomenil ž njimi, kaj mu je storiti glede na nevarnost, ki grozi češkej deželi iz Nemčije. Ratmir je hotel stopiti v dvorano, toda plemčiči stoječi v veži, mu to zabranijo.
..Knez je prepovedal uhod, dokler traja posvetovanje", reko mu, „mi ne smemo pustili v dvorano nikogar".
Razjarjen upraša Ratmir:
»Ali me poznate? Ali more ta prepoved veljati tudi za Sobčslavovega prijatelja, kateremu pristop h knezu ni po dnevu ni po noči bil zabranjen ? Motite se, pravim. Med Sobčslavovimi svetovalci je tudi moj prostor in prišel sem na Višegrad, da izvršim svojo dolžnost".
,,Odločno nam je bilo prepovedano", odgovori jeden plemčičcv; „ta prepoved zadeva vsacega -— torej tudi tebe, gospod !“ doda počasi.
..Motite se, pravim zakliče naglo Ratmir. j,Nobeiia prepoved mi ne more ubraniti ustopa li knezu. Ulite ter naznanite knezu, da sem prišel in da mu prinašam važne novice*.
Plemčiči pomenljivo pogledajo drug drugega, dobro poznajoč Ratmira, poprej vsemogočnega, zaupnega prijatelja vojvodovega in niso si drznili mu odločno nasprotovati. Torej odide jeden v knežje sobane, v tem ko se je Ratmir naglo sprehajal po dvorani.
Kaj se je godilo na Višegradu ? Čemu mu je zabranjen pristop k Sobčslavu ? Ta uprašanja mu šinejo v glavo, podavajoč razburjenej nj ego vej duši celo vrsto novih mislij. Nehote se spomni Otonovih besed, ki mu je, prigovarjajo mu odpasti od So-bčslava. rekel: ^Sobčslav ti bo kaj omahljiv prijatelj; kmalu bridko spoznaš njegovo hvaležnost 1“ Kaj, ali so bile res preroške te besede V
Ratmir je dobro vedel, da ima mnogo sovražnikov med češko gospodo, katera mu zavida vojvodovo prijaznost ter sc trudi uničiti ljubezen, vežočo oba prijatelja iz trpke dobe pregnanstva. Toda Sobčslav, ali je mogel on tako lahko spremeniti svoje misli, kakor spremeni dan svoje jasno lice v nepriljudno noč ?
Plemčiči se vrne. Prinesel je nemil odgovor, kajti težko mu je bilo spraviti ga iz ust. Sobčslav ni dovolil ustopa Ratmiru. Plemčiču za petami je sledil Častolov, čegar škodoželjni smeh na licu je
— 51
kazal, Ratmiru komu se ima zahvaliti za nemilostni vsprejem.
^Pošilja me vojvoda, Ratmir“, spregovori Ča-stolov, da ti naznanim, da mu ni mogoče te sedaj zaslišati, ko se vrši važno posvetovanje v blagor domovine. V veliko dvorano je sklican zbor gospode češke; tam se tudi ti, kot zvest podložnik, vojvodi predstavi. Novice, katere prinašaš, so vojvodi znane in uspeh tvojega potovanja smo že vsi spoznali. Poročilo tvoje ima torej malo cene za nas, kajti tesra, kar si v Olomuci za-se opravil, nam najbrže ne poveš, pa tudi vojvoda ne želi izvedeti tega".
-Tega je že preveč“ ; zakriči Ratmir in njegova roka seže po meču; za te besede tirjal bom zadoščenja, gospod Častolov" !
„Z izdajico se ne borim“, odvrne mu trdo Častolov. „Moj meč je posvečen Sobčslavu, temu Sobeslavu, katerega si izdajalski le zato nagovarjal k miru in spravi, da bi Olomuc pridobil čas, izvrševati svoje namene. V nedelavnost si hotel zazibati vojvodo, da bi se Otonu olajšala pot k prestolu. Dobro si ravnal kot zet vojvode Olomuškega, slabo pa kot prijatelj Sobčslavov, Ratmir! To pa znaj, da za tvoje izdajstvo ni več prostora na Višegradu" !
Razjarjen hotel je Ratmir, ranjen do dna srca, z golim mečem planiti na Častolova. Ta pa
— b-2 —
se je umaknil v knežje sobane in plemčiči so ta-koj zaslonili vrata.
Odgrnena je bila torej zavesa! — Ratriiir je jasno videl spletke, skovane med njimi in Sobč-slavom. Kakor blazen se je vznemirjal njegov duh ; in ni mogel verjeti v to brezmejno zlobo, a vendar je moral.
Tesno mu je bilo v teh visokih obokih ; gre ven, da bi si na hladnem vetru ohladil vroče čelo. V gostem vrtnem grmičji je iskal okrepčila — pa ni ga našel.
Težko je prenašati zasluženo grajo; bolestno je, kadar nas po nedolžnem preganjajo — toda vse to je le slaba senca proti ponižanju, kakoršno je čutil sedaj Ratmir. Vse, kar mu je bilo milo in sveto na zemlji — imetje, življenje in ljubezen,— vse je bil žrtvoval jednemu in ta človek mu je bil vrgel prijateljstvo pod noge, poteptal z nogami udano srce.
Naposled se Ratmir pomiri. Moral je govoriti s Sobčslavom, moral spoznati, kaj so zakrivili v tem njegovi sovražniki in v čem se je zmotilo srce Sobčslavovo. Navidezno pomirjen vrne se v grad ter stopi v dvorano, v katerej je bila zbrana češka gospoda.
Sobčslav je sedel na svojem prestolu, a okrog njega njegovi svetovalci. Pred prestolom pa je stalo poslanstvo nemškega cesarja Lotarja, da bi proglasilo svoje naročilo pred vojvodo in zborom.
— 53 —
Ponosno in krepko zaupajoč v svojo pravično stvar, ustane vojvoda in njegov pogled mirno vsplava po navzočih. Samo enkrat se zmrači, ko se srečajo njegove oči s pogledom Ratmirovim. Zamahne z roko ter veli poslancem, naj naznanijo voljo cesarja Lotarja.
Stopivši bliže, jame prvi govoriti:
.K prestolu našega najmilostljivejšega cesarja je prišla novica, da si, knez Sobčslav, po smrti jasnega vojvode Vladislava, zasedel češki prestol, ne da bi bil vsprejel prestol in žezlo iz milosti cesarjeve. Opravičene so torej pritožbe, došle cesarju, da se je nepostavno vršila volitev v češkej zemlji, ki je podložna vrhovnej oblasti nemške države" .
Burni pojav nevolje zahrumi po dvorani. Sobčslav pa mahne z roko in njegova beseda pomiri srd, da je poslanec mogel nadaljevati:
„Prav in običajno je torej, da se ima v podložnih deželah nemškega cesarstva vršiti nova volitev le z dovoljenjem nemškega cesarja. Samo on jedini ima pravo razpisati volitev, voditi in potrditi jo ; kdor hoče drugače, on je sovražnik države in kot s takim se bo postopalo ž njim".
Zopet je nov izbruh razdraženo nevolje potresel obok dvorane. Poslanec urno skoči k voj-vodovemu prestolu, kakor bi se bal, da mu preti nevarnost. Le s težavvo je bilo moči utešiti raz-
burjenosti in šele čez nekaj časa je poslanec m0_ gel dokončati:
„Ker si torej ti, knez le po, nepostavnej in neveljavnej volitvi zasedel prestol, torej si po sklepu knezov nemške države pozvan, da dospeš pred njih sodbo in da se ji brez izgovora podvržeš" ?
„Če pa ne dospem ? vpraša Sobčslav mirno.
, Tedaj vsa država dvigne na-te svoj krvavi meč in tvoj upor strogo kaznuje, v svarilo prihodnjemu rodu.
Doslej mirno lice Sobčslavovo vsplamti od jeze; tedaj vstane, da bi odgovoril poslancem nemškega kralja. Krepka in vzvišena je bila njegova postava in prešinjajoča njegova beseda.
»Slišali ste, gospoda in plemiči, česa želi od nas kralj Lotar, in vsakdo med vami gotovo čuti, kaj nam veleva korist in čast domovinska v tem odločilnem trenotku. Nikdar še ni spadala češka zemlja pod nadvlado nemških cesarjev in Bog daj, da nikdar ne bomo nosili jarma, v katerega nas hote vpreči. Razjokal bi se nad nesrečno deželo, ko bi imeli tukaj vladati ukazi tujca, ko bi Nemci imeli pravico vsiljevati nam kneze, dajati nam zakone in za izgnance proglašati one, ki hranijo svobodo češke dežele ter ne dopuščajo teptati pravice naroda. Nikdar se ne podamo vladohlepnosti Nemčije in drzne napade izplačamo z jednako mero". Glasno pritrjevanje navzočih plemičev pretrga njegovo besedo. Sobčslav nadaljuje:
„Vi jedini, kot pravi in zakoniti zbor te dežele, imate pravico volili si svojega vojvodo: na vas se tudi sklicujem glede na sklep, ki so ga nemški knezi brezpravno in nasilno sklenili. Vi ste me posadili na prestol mojega očeta, vi imate torej pravo, dati odgovor na predrzno zahtevo kralja Lotarja. Svobodi dežele, časti naroda preti nevarnost od tujcev — in med vami ne bo izdajalcev, kateri bi se pregrešili nad zapuščino svojih očetov. Pa ko bi se tudi našel izdajica v narodu češkem, vaša kletev bodi mu plačilo in zasmehovanje dedščina vsega njegovega rodu.“
,Sobčslav za trenotek umolkne. Njegovo oko se očitajoč upre v bledo Ratmirovo lice. Ta se zgrozi: te besede se vpičijo kakor sekan svinec v njegovo srce. Hrup navzočih zakrije njegovo strast. Mogočno je bilo priznanje neomejene uda-nosti, navdušeno klicanje slave Sobčslavu.
,Vaše spričevanje bodi torej odgovor nemškemu kralju na krivične njegove tirjatve. V vašem imenu proglašam, da se češka zemlja nikdar ne poda Nemcem v sužnost. Na grožnjo knezov pa, češ, da z oboroženo roko zdrobe moj prestol, da grozo vojske zanesejo v tihe češke vasice, da s plenom in krvjo nas hote kaznovati za brambo ljubljene domovine, damo za njo kri in življenje ter upam v usmiljenje Božje in v pomoč svetnikov Vaclava in Vojteha, da naša zemlja ne pade v oblast tujcem"!
Ko vojvoda dokonča svoj govor, se ponosno prikloni poslancem, ki so z navihanimi nosovi odšli. Kocke so bile vržene — vojska je bila sedaj splošno geslo.
Končan je bil zbor in gospoda se je razšla, da bi se na svojih gradičih marljivo pripravljala na boj. Jedini Ratmir je ostal v dvorani; — hotel je, naj velja kar hoče, govoriti z vojvodo, kateri se je podal v spremstvu Načereta, ('.astolo-va in druge gospode v svoje sobane.
■ledinega udanega knezovega plemiča pošlje k Sobčslavu, proseč ga, da bi ga pustil pred se.
Plemčič se dolgo ni vrnil. Naposled se prikaže pri vratih. Ratmir mu hiti naproti.
...Kak odgovor mi primašaš ?“ upraša naglo.
»Vojvodove nemilosti ni bilo mogoče prepričati. Rekel je, da radi poprejšnjega prijateljstva hoče pozabiti to, s čemur si se sedaj pregrešil proti njemu ter ti dovoliti svoboden odhod z Vtšegrada. Srečati pa se ne želi s teboj, niti radi sebe, niti radi tebe. Odpusti, gospod, da tako povem; to so le vojvodove besede in sicer tako odločne, da se res bojim za tvojo varnost na Višegradu*.
„Naj pa bo ; Sobčslav hoče tako, naj se zgodi po njegovej voljiu ! zakliče Ratmir odločno. „Z Bogom, Višegrad! Z Bogom, prijateljstvo !“
Oddirja in čez nekoliko minut je bil že s svojim spremstvom za vratmi Višegrada.
— 57
IX.
Zopet stojim v tem samotnem, tihem kotu sveta, v tej klasni gozdnati dolini pod Strezimiro-vim Tinom. Naslonjen na močni hrast, gledani po livadah ter poslušam žuborenje potoka in žvrgole-nje ptičic. Komaj osem tednov je, kar sem zapustil ta raj, toda zdi se mi, da se je mnogo mnogo spremenilo, da potočič šumi drugačno pesem nego takrat, da cvetice ne dvigajo tako veselo svojih glavic, da je v tein raji pusto in mrtvo kakor takrat, kadar se loči duša od krasnega telesa.
Nad menoj se oglasi penica. Tebe sem torej našel nespremenjeno, mila ptičica, ti mi oživiš zopet ta kraj in po tvojem vzgledu zašume veseleje valčki potoka in cvetice odpro svoje čašice, da bi srkale v se dili ljubezni. Ej, tudi ti ponehuješ, penica? Povej, kaj se je zgodilo v tej tiliej dolini, ki je tako oddaljena od šumečega sveta? Povej, zakaj se nii ta raj ne zdi več raj? Tebi sem naročil, da hi donašala tolažbo Hedviki, da bi ji pela o Rat-mirovej ljubezni in o prihodnjej sreči. Povej, kako si vršila svojo nalogo ?
Molčiš!? — Vem tudi, zakaj. Zaman se o-zira moje oko po potoku, Hedvike ne opazi; več ni videti njene bele oprave med jelkami, obrašče-nimi z mahom; senca njene zale postave se več ne koplje v valčkih potoka. Ze razumevam, čemu je dolgčas cveticam, čemu valčki žalostno žuliorč,
čemu tudi ti povešaš glavo, mila penica. — Hedvike ni več tukaj !
Ako se spominjate Hedvike, — gotovo njej ni nič manj težko pri srci, gotovo se tudi ona s prav tako togo še spominja mile svoje doline — raja svoje mladosti, raja svoje ljubezni. Daleč od vas, v nemškem Reznu prebiva s svojim očetom in v hrupnem življenji na dvoru nemškega kralja se prikaže časih na očetov ukaz prisiljen nasmeh-ljaj na njene ustnice, dasi ji srce krvavi. — Razpni svoja krila, penica, odleti v ta daljni kraj in zapoj ji pod oknom ono pesem ljubezni, katera je nekdaj tukaj šumela v valčkih potoka in v vrhovih jelk.
Penica ne posluša moje prošnje in letajoča z drevesa na drevo, kliče me, naj ji sledim. Grem za njo tja k hlodu, obraščenemu z mahom. Penica zleti še dalje, dokler ne sede na vejo nekega drevesa ter sočutno zre na moža, sedečega na drevesu, katero, podrto od viharja, je delalo brv čez potok. Nekoliko dalje je tiho stal čili konjiček tej-večkrat otožno pogledal gospodarja.
Zakrivajoč lice v roke, je Ratmir tiho sedel na posvečenem mestu, na katerem se je vnela njegova ljubezen. S kako drugačnim čutom je prijahal v krasno to dolino, a kak boj je vihral sedaj z njegovih prsih! V jezi in sovraštvu je zapustil Višegrad, dajajoč slovo prijateljstvu: toda notranji glas mu je svarilno šepetal, da za prijateljstvom nahaja se poštenost moža in dolžnost do domo-
vine — za sladkostjo ljubezni pa se skriva nezvestoba in izdajstvo do predrage očevine.
Zbežal je v gozdnato dolino — tukaj je hotel potožiti svojo bolečino pričam svoje ljubezni, tukaj je hotel skleniti, kaj stori dalje. Minolost ljubezni ga je tu obdajala, v njej je upal najti poguma in miru.
Kako rad bi ga potolažil! Toda bržkone bi ne maral za moje besede, ko je tako zamišljen, da ni slišal, kako je močan vihar naglo zahrumel po gozdu, kako se črni oblaki naglo zbirajo nad dolino njegove ljubezni in grom iz daljave pretresa že vso prirodo. Zginil je jasni nebesni obok : valčki se prestrašeni penijo, cvetice povešajo mrtve svoje glavice, penica pa vzleti prestrašena v svoje varno gnjezdece. Nad rajem Ratmirove ljubezni je zahrumela grozna vihra, toda on je ne čuti; notranja borba je močnejša. Ubogi Ratmir!
X.
Na gričih in po dolinah pri Holmcu grele so se čete oboroženih ljudij. Tu je stala Sobčslavova vojska, katero je vodil proti nemškej vojski, ki se je valila iz Durink na Češko. Čeških čet ni bilo mnogo in tudi slabejše so od valečih se tolp nemških, toda bojevitost je sijala z obrazov vojvodov in prostega moštva, ki je pograbilo za orožje v o-brambo domovine.
Zmračilo se je že in nekaj vojakov je počivalo v šotorih, iščoč v počitku okrepčila za jutraj-šnje težko delo; drugi pa so stali na straži, da bi jih sovražnik ne zalezel nepripravljene.
„Hvala Bogu, da nas nocojšnjo noč ne biča z mrzlim severnim vetrom", reče jeden oborožen-cev, obračajoč se k tovarišem, kateri se se greli ž njim vred pri jednem ognji. „Slabo bi bilo, ko bi nam omrznili prsti na rokah in bi jutri ne mogli krepko mlatiti po teh domišljavih nemških bučah. Bog mi je priča, da ne ljubim preveč vojaškega rokodelstva; bolje je, sedeti v gradu na toplem pij polnem vrču; toda poslati te gosposke Nemce z razbitimi črepinjami domov, da bi jim drugič prošla slast, mešati se v naše zadeve, na ta ples se pa res veselim in kolikor bom mogel, hočem pripomoči k temu".
„Da, ali ni pa to v nebo vpijoči greh":' o-glasi si' njegov sosed, spoštovan krojač iz Nlm-burga. Kdo daje tem Nemcem pravico, da bi nam ukazovali, da bi nas podjarmili pod svojo vlado ter zanesli grozo vojske v našo miroljubno deželo? Prokleti naj bodo! Moral sem zapustiti ženo in otroke ter iti na vojsko, moje rokodelstvo gine in kdo ve, kaj me čaka jutri! ? Bodi Bogu priporočeno ! Ravnati hočem, kakor pošten Čeh ; pokazati hočem tujcem, da pri igli nisem pozabil sukati meča in namesto v sukno, ga bom rad zabadal v nemško kožo".
— 01
„Ali ste Culi, kaj je pripovedal stražnik gospoda Častolova" ? vmeša se tretji v razgovor.
„Kaj je pripovedoval“ ? vpraša oboroženec.
„Kralj Lotar sam baje načeluje vojski in mnogo vojakov ima. Potem je baje vsa saksonska gospoda, mejni grof Albreht, kateremu rekajo Medved, pa grof Henrik Grajski z velikim krdelom oboroženih ljudij. Oton Olomuški, katerega naj Bog kaznuje, je tudi najel veliko krdelo vojakov, katerim je baje obljubil, da jim prepusti Prago v plen, kakor hitro jo dobi. Naš modri vojvoda je poslal učeraj k njim svoje poslance, med njimi Načerela, Miroslava in Sinila, da bi mu znova povedali. da po starem pravu in običaju imajo Čehi pravico, voliti si kneze, vsled česar nima nemški cesar ni pravice niti uzroka, obteževati nas z novimi zakoni. Če nemški cesar ne odstopi od svoje trditve, pa naj Bog sodi med nami in njimi. — Cesar pa je le trdovratno zahteval pokorščine, radi česar so poslanci brez uspeha odšli".
„Za to pa jutri Nemci brez uspeha zbeže", razjari se krojač Nimburški. ,Nam bo plapolal na čelu prapor sv. Vojteka, ki je pribit na kopje sv. Vaclava, in na priprošnjo teh braniteljev dežele češke nam nebesa podele zmago".
„llcj, straže naznanjajo, da se nekdo bliža", zakliče oboroženec, segajo urno po meču. Takoj nastane živo gibanje okolo ognjev.
— 6ž —
Od vshodne strani zazveni ropot konjskih kopit in prvi jezdeci kmalo dospo k češkim prednjim stražam.
»Kdo ste" ? kličejo jim te nasproti.
»Praga in Sobčslav" ! glasi se odgovor. »Brambovci iz Hradecka prihajajo branit svojo domovino proti tujcem" !
»Bodite nam pozdravljeni" ! kličejo jim od vseh stranij, dasi marsikatera nezupna roka ni spustila še meča.
Polagoma dospo tudi ostali jezdeci in za njimi neštevilna krdela pešcev. Bila je to četa, bro-ječa nekoliko sto mož, kateri so se takoj po vzgledu drugih razvrstili ter odgrebši sneg naredili ogenj.
»Novi ta naraščaj moram takoj javiti gospodu Sezimu", omeni naš znani stražnik ter urno oddirja k nekoliko bolj odičenemu šotoru na drugej strani taborišča. »Kolikor več pesti, toliko veselejši bo ples".
Cez kratko stopi gospod Sezima, grajski glavar Višegradski, iz svojega šotora. Bil je od nog do glave oborožen in le za trenotek je dal počitka utrujenim udom. Približavši se k novo došlemu krdelu, takoj popraša po njih vodji. Tesno zavit v plašč stopi ta iz vrste ostalih načelnikov.
Sezima ga osupel pogleda. »Si li ti, Ratmir" ? zakliče ter stopi bliže.
»Ti se temu čudiš, gospod Sezima"? upraša Ratmir. »Si li mislil tudi ti, da me ne bo v vrstah braniteljev naše domovine" ?
— G3 —
„ Nikdar. Ratinir, predobro te poznam in vem, da nisi bil zmožen izdajalstva, katerega so te dolžili pri vojvodi tvoji sovražniki. Osupel sem le, da si prišel, ker doslej ni bilo sluha o tebi. Pravili so že, da se nahajaš v taboru kralja Lotara. Vem, kaj se ti je pripetilo na Višegradu in prepričan sem, da bi se marsikateri, ko bi bil na tvojem mestu, drugače maščeval za to bridko razžaljenje".
„Tudi v smrti ostanem oni Ratmir, ki sem bil v pregnanstvu, zvest Sobčslavu, zvest domovini. Prišel sem zadnji dan, hoteč se izogniti vsem znancem. Ne prihajam k vojvodi, prihajam branit domovino. Toda ne govoriva o tem, Sezima, besede danes nimajo niti cene niti vage. S prvim solnčnim žarkom se začno krvava žetev. Biti hočem v pr-vej vrsti, Sezima! Moji ljudje so hrabri, bojaželjni; pridemo od daleč, torej privošči nam to čast, da bomo prvi v seči. S svojimi telesi napravimo krepko, neporušljivo ograjo; za naše življenje mora Lotar žrtvovati polovico svoje vojske — drugo polovico prepustimo vašim mečem".
Sezima krepko stisne Ratmirovo desnico in potem se razgovarjajoč napotita v glavarjev šotor.
.Hraber gospod je to", omeni krojač Nim-burški. „Bog mi je priča, tudi jaz se hočem jutri oglasiti za prvo vrsto".
.Mi tudi, mi tudi" ! glasilo se je od mnogih stranij in bojna pesem je glasno odmevala od bližnjih gričev. —
Bojni hrup je pozdravil prebujajoče se jutro 18. svečana 1146. Skozi gorenje soteske seje valila v deželo nemška vojska, ne brigajoč se za sneg in zaseke, katere je dal Sobčslav povsod narediti. Prva čela pod poveljništvom samega Otona Olomuškega je urno prodrla v dolino, boteč delati pot glavnej vojski. Ratmir in Sezima pa ga takoj napadeta, ne boteč pustiti mu časa. da bi svoja krdela razvrstil ter se združil z ostalo nastopajočo vojsko.
Kruta je bila seč; čvrsto je planil Oton na bojevnike češke, ti pa so stali kakor skala ter ojačeni s pomnoženimi krdeli obkolili Otona od vseh stranij. Obupno se je branil knez Olomuški; kjer je boj najhuje divjal, tam si je s svojim mečem preklestil pot. Naposled se spopadeta z Ratmirom.
»Prav o pravem času mi prideš na pot", zakliče z razdraženim glasom Oton; »postavi se mi po robu, zvijačni lizun!“
»Zii-te moj meč ni bil nabrušen," odvrne Ratmir, braneč se samb naglim udarcem: »Zanesi mi ta dvoboj; nejednaka bila bi borba!"
»Zaman se umikaš mojim udarcem," robni Oton ter še huje napada. »Svaril sem te, da bi se neprijateljski ne srečal z menoj v tretjič. Jaz ali ti! Jeden mora poginiti v tem trenotku!"
»Bodi torej! Zame si prenehal bili oče Hedvike: le izdajalca domovine vidim sedaj v tebi".
In grozno se jima skrižata meča. Oba borilca sta se skazala kot dobra bojevnika, težko je bilo prisoditi komu zmago.
Naposled omahne Ratmirov meč. Naglo pa ga oplazi Oton s svojim mečem po glavi ter zmagovito ukajoč jezdi čez Ratmirovo truplo, katero je počivalo z ostalimi na bojnem polji.
Krvavo pa je bilo plačilo za Ratmirov pad. Razjarjeni planejo Čehi na Otona od vseli stranij in častiželjni knez pade mrtev na omadeževano zemljo in ž njim vred poginilo je tudi njegovo možtvo. Niti jeden se ni vrnil iz te doline.
Toda že so prihrula tudi krdela Nemcev. Zmagoviti češki bojevniki jih pozdravijo, kakor so zaslužili. Krdelo za krdelom je strto, na stotine vitezov in gospode že pokriva bojišče; grozen je bil poraz tujcev. Obkoljeni od vseli stranij so se sovražniki udali na milost in nemilost, med njimi sam mejni grof Albreht. Z grozo je zrl kralj Lotar na la popolni poraz svojih zaveznikov, katerim ni bilo mogoče dospeti v pomoč. Videč pretečo nevarnost, izognil se je z vsemi, ki so mu še ostali, na bližnji grič, pa tudi tukaj ga obkolijo Čehi, da mu ni bilo moči ubežati.
Ošabni Lotar, ponižan v svoji slavohlepnosti, moral se je udati; poslal je grofa Grojskega, prosit miru. Sobčslav mu velikodušno" usliši prošnjo ter izpusti nemškega kralja, ki je moral popustiti vse
poprejšnje zahteve ter se zavezati, da ohrani prijateljstvo in mir s Sobčslavonn
Žalostno se je končal dan pri Holmcu za Nemce in za njim je nastalo žalovanje in tugo-vanje po vsej nemškej državi. Toda nad častjo in slavo češko je zasijalo solnce in jasno se je bliščal oklep zmagovitega vojvode Sobčslava. Ali pod tem leskečim iz slavnega boja se vračajočim oklepom se je žalosti krčilo srce. Vojvoda je izvedel, da je Ratmir dospel v boj za njegovo pravico ter v ju-naškej borbi padel pod Otonovim mečem. S tem činom se je razpršilo v megli vsako obdolženje. Bridko je čutil sedaj Sobčslav svojo nehvaležnost do zvestega prijatelja; dvakrat živeje seje spominjal njegovih služb in njegove udanosti.
Komaj je bil hoj končan, hitel je, da bi našel Ratmira. Mrtvega je hotel prositi odpuščanja za krivico, katero je bil storil živemu.
Zvesta četa, ki je stala pri truplu svojega gospodarja, se je umaknila, dopustivši Sobčslava k Ratmira. Ginjen prime vojvoda padlega prijatelja za roko. Solza mu zarosi oko ter pade na Ratmi-rovo lice. In kakor bi ta solza imela prebuditi življenje padlega prijatelja, zazdelo se je Sobčslavu, da čuti še vedno teči kri po njegovih žilah.
»Ni še mrtev!* zakliče naglo; »doslej je še življenje v njem. Hvala ti, Rog! da mi vračaš prijatelja, katerega sem smatral že izgubljenim. Urno skočite po moje nosilnice, nesite ga na bližnji dvor
— G 7 —
in takoj naj prihiti moj zdravnik k njegovej postelji. Knežje darilo ga čaka, če mi ohrani mojega Ratmira!“
XI.
Minil je mraz in sneg, a s prebujajočo se pomladjo vrnilo se je tudi življenje v Ratmirove prsi. Prizadevanje knežjega zdravnika in skrbna ljubezen Sobčslavova je oživila znova ugaslo oko ter osvežila kri po žilah. Ko je toliko okreval, da je smel že zapustiti posteljo, stopil je na vrt, opirajoč se ob Sobčslavovo roko.
Smehljanjem pozdravi Ratmir solnce, ki mu je s toplimi svojimi žarki osvetlilo lice.
„ Zopet ga gledani, zopet čutim blagi njegov žark. Oh, Sobčslav, onemu, ki je blodil v temi smrti, je jasni dan pravi raj. Stoječ tukaj sredi razcvitajočega se grmičja, pod milim nebom, si domišljujem, da sem oni stari Ratmir, in prsi se mi oživljajo k novemu življenju".
„Tudi jaz pozdravljam krasen dan, ki mi vrača Ratmira", doda Sobčslav. „Ti si blodil v temoti smrti, jaz pa v temoti črnili mislij. Zaslepljen po nasvetu tvojih sovražnikov, zaslepljen po njih lažeh, sem zavrgel tebe — Bog ve, koliko sem trpel radi tega. Nisem poznal tvoje žrtve, ni sem pojmil njene velikosti. Toda ne spominjajva se moje nehvaležnosti — ti si mi odpustil, ti si
zopet moj, Ratmir, ki mi podajaš svojo bratovsko desnico k novemu življenju".
„Trpka je bila ta šola za naju oba," reče Ratmir, z mračnim obrazom, „toda najini srci sta prišli čisti iz ognja hudih skušnjav. Vse drugo je zatonilo v minulost in ostale so samo — krasne sanje".
„Iz minulosti često vzhaja bodočnost in sanje se mnogokrat spremene v resnico", omeni Sobčslav. »Tudi najino prijateljstvo je omahnilo, a vendar sva ga ohranila. Čemu bi se hotel odrekati temu, kar te je delalo srečnega?"
»Potapljajoči si reši samo to, kar mu je najbliže ; ko bi hotel vse rešiti, poginil bil" odvrne Ratmir.
»Ge mu pomaga pri tem prijatelj, pa nemara ne bo imel objokovati nikake izgube. Glej, Ratmir, nisem sebičnež in za tvojo srečo sem zadovoljen tudi s polovico srca. Tvoj blagor bodi moja tolažba, moje odpuščanje za grehe nasproti tebi. Kako srečen je Sobčslav, da ti more vrniti, ob kar te je bil kot vojvoda pripravil".
»Kaj praviš?" zakliče Ratmir osupel.
Namesto odgovora pristopi Sobčslav z Rat-mirom k gostemu grmičju v čegar zelenju je stala belo oblečena deklica.
»Hedvika!" zakriči Ratmir in s tem krikom mu je padla vsa teža od srca; v njenem objetji je pozabil vse trpljenje.
„Vzemi jo iz mojih rok, naj te tudi vez sorodstva veže z menoj. Nisem imel miru, dokler nisem poizvedel za skrivališče one, katero si žrtvoval zvestemu prijateljstvu. S pomočjo kralja Lotara bila mi je Hedvika vrnjena in v katere zvestejše roke morem zaupati svojo sestričino, nego v tvoje, Ratmir?! Njena ljubezen bodi ti nagrada za tvojo plemenitost".
Proti koncu leta 1120. se je hrupno praznovala svatba na Višegradu. Po knežje veličastno se je poročila Hedvika z Ratmirom.
Naslednjo pomlad sta obiskala mlada poro-čenca Strezimirov grad in ob strani Milade se sprehajala po skritej dolini, da bi znovič preživela ves raj svoje ljubezni ter poslušala šepet valčkov in petje mile penice. Kak6 so pri tem dvigale cvetice radostno svoje glavice, kako mirno šumeli vrhovi jelk in solnce je tako jasno svetilo nad njima, kakor bi obetalo, da nikdar ne dopusti o-blakom, da bi zakrili obnebje njune ljubezni.

Dodatek izdajatelja.
Pisatelj J a n V a v r a podal nam je s to po-vestijo zanimivo sliko iz slavne zgodovine bratskega naroda češkega. Ne dvomimo, da jo je vsak čita-telj z zanimanjem prečital do konca in da si ohrani marsikak prizor še dolgo v živem spominu.
Povest ni izmišljena v glavnih dogodkih, marveč zajeta je iz zanesljivih zgodovinskih virov. Da bodo mogli naši čitatelji sami presoditi, koliko je v povesti zgodovinske resnice in koliko je dodala in pesniški razpletla pisateljeva domišljija, ki nam je imeniten del češke zgodovine zavila v prijetno obliko zanimive in vseskozi mikavne povesti, sledi naj nekoliko zgodovinskih črtic o dobi pred našo povestijo in obširnejši popis dobe, ko se je vršila.
Po mnenju zgodovinarjev naselili so se slovanski rodovi na sedanjem Češkem, Moravskem in Šlczkem v drugi polovici petega stoletja. O tem preseljevanju slovanskih plemen nimamo skoro ni-kakih zanesljivih podatkov. Najimenitnejši vseh teh slovanskih rodov bili so Čeh i, ki so se bili naselili okoli današnje Prage, in oni so kmalu dobili prvenstvo nad vsemi rodovi. Toda do kake večje edinosti med vsemi temi rodovi vendarle dolgo časa ni prišlo, marveč vsako pleme si je ohranilo
— 71
nekako samostalnost. Slabe posledice tolike razko-sanosti so pa vendarle spoznali tekom časa, zlasti ko so divji A v a r i začeli hoditi plenit in ropat v slovanske zemlje. In našel se je med njimi mož, ki je združil vse slovanske rodove ne le na Češkem in Moravskem, marveč tudi v Alpah sem doli do Adrije v eno samo mogočno državo, ki se je z največjim uspehom branila pred divjimi avarskimi sosedi. Ta mož je bil slavni S a m o, ki je bil baje celo slovenskega rodu, a je leta 022. kot trgovec prišel na C.eško. Obhodil je vse glavne kraje, kjer so prebivali Slovani in zbiral si močno vojsko, s katero je užngal Avare. — Pozneje se je moral vojskovati tudi z nemškim kraljem D a-g o b e r t o m, kateremu ni biki nič kaj po volji tako mogočna slovanska soseda, daje skleni! razdajati jo. Toda Samo je l. 630. sijajno zmagal Nemce pri Vogastibnrgu; pozneje je Dagobert zopet skušal užugati Sama, a tudi drugič je bil premagan. S tema dvema zmagama je Samova slava prodrla doli do Adrije, a tudi njegova država se je razširila celo do morja na jugu. — S Samovo smrtjo (1. 662.) končala je tudi njegova država; zapustil je sicer 22 sinov in Ib hčera, a nihče ni bil zmožen za vladarja tolikej državi, ki je zopet razpadla po rodovih v posamične skupine.
Od Samove smrti do K a r 1 a „Velikega" nimamo pisanih poročil o češkej zgodovini. Narodna pravljica pa nam pripoveduje o modrem
Kroku, katerega so si Čehi izvolili za sodnika in vrhovnega poglavarja ali kneza. Močno so slovele med narodom tudi njegove tri hčere, Kazi, Teta in Libuša; zadnjo je ljudstvo najbolj spoštovalo in ljubilo. Ko je Krok umrl, je ljudstvo L i-b u š o posadilo na kneževski stol.
Ljudstvo je bilo jako zadovoljno z modro kneginjo, ki je dobro vladala in znala umno raz-sojevati tudi najbolj zamotane prepire in pravde. Nekoč sta se sprla brata Hrudoš in Štaglav zaradi očetove zapuščine; Libuša je razsodila, da morata oba brata bodisi skupno gospodariti ali pa naj si posestvo razdelita. Hrudoš ni bil zadovoljen s tako razsodbo, hudoval se je in dejal, da mora može biti sram, da jim vlada žena. To je Libušo toli užalilo, da se je zahvalila na kneževski časti; toda narod ni hotel o tem nič slišati, samo prosil jo je, naj si vzame moža, katerega bodo potem volili knezom. Libuša je že več časa poznala pametnega moža P f e m i s 1 a iz rodu Lemuzov in njega jim je imenovala kot svojega moža. Takoj so se napotili odposlanci k njemu, da mu naznanijo izvolitev; našli so ga, ko je oral. Poslanci so mu ogrnili kneževski plašč, posadili so ga na konja in spremljali proti Višegradu, kjer se je poročil z Libušo in prevzel vladarsko oblast.
Tako je po pravljici P t e m i s 1 postal ustanovitelj slavne vladarske hiše P I- e m i s 1 o v c e v, ki je vladala na Češkem do 1. 1306.

Zašli bi predaleč, ko bi hoteli le v drobnih črticah omenjati nadaljni zgodovinski tek do časov naše povesti. Omenimo naj le, da so se začeli le prekmalu vtikati v češke zadeve nemški c e-s a r j i, katere so češki knezi pogosto sami klicali na pomoč v medsebojnih prepirih. Da, nemški cesarji so si prilaščevali celo oblast, da so oni potrjevali češke kneze; 1. 1004. je cesar Henrik II. sam prišel v Prago, da je potrdil kneza J aromi r j a. — B i- e t i s 1 a v je pozneje skušal uničiti tak upliv nemških cesarjev, a cesar Henrik III. ga je 1. 1039. in potem eno leto pozneje dvakrat premagal, da je moral pripoznati nemškim cesarjem poprejšnje „pravice“, t. j. pripoznati je moral njihovo vrhovno oblast. Da bi obvaroval svojo kneževino domačih prepirov in bojev, ki so nastajali navadno zaradi kneževskega prestola, ustanovil je poseben hišni red, ki je določal, naj na prestolu sledi vselej najstarši Pfemislovec; deželni zbor je odobril tak hišni red.
Njegov naslednik V r a t i s 1 a v II. je bil zvest zaveznik nemškega cesarja; pomagal mu je v vseh vojskah, a zato mu je cesar podelil naslov kralja, pa le za njegovo osebo; nasledniki so bili zopet knezi
Vratislavu je sledil brat Konrad I., za njim pa sin prvega Bfetislav II.; za tem je prišel na prestol brat B o i' i v o j II„ potem pa bojaželjni Svatopluk. Ta je imel mnogo bojev z domačimi
nasprotniki. Po njegovej smrti bi moral priti na prestol najstarejši Pfemislovec knez Oton O Ioni n š k i — ki je imenitna oseba v našej povesti — a češki velikaši niso marali zanj, marveč izvolili so si proti določilu hišnega reda Bretislava I. sina prejšnjega kneza — Vladislava I., za katerega vlade pričenja naša povest.
O Vladislavu in njegovem nasledniku Sobč-slavu ponatisnemo naj doslovno odstavka iz Staretove „Občne zgodovine" :
Tudi Vladislav L (1110—1125) seje ves čas svojega vladanja moral bojevati z domačimi nasprotniki, zlasti s svojimi brati, ki so ga hoteli s prestola pahniti. Če tudi se je včasih ž njimi pomiril, kmalu se je zopet sprl, in ni ga bilo stalnega miru. Taki prepiri koristili so le nemškim kraljem, ki so se vtikali v češke razmere, razsoje-vali razpore ter tako čemdalje bolj vtrjevali vrhovno svojo oblast nad češkimi knezi. Tudi je Nemcev sploh čemdalje več hodilo na Češko, kjer so dobivali žemljišč in dobrih služb. Vse to so se tuji naseljenci imeli zahvaliti kneževini ženam, ki so večidel bile Nemkinje. Razen vednih domačih bojev so ob času Vladislavovega vladanja tudi močni potresi, velike povodnji in hudi viharji napravili mnogo škode po Češkem. Morebiti je ravno to čehe spodbudilo, da jih je po izgledu drugih krščanskih narodov ravno takrat mnogo potovalo v sveto deželo. Na smrtnej postelji se je Vladislav
do dobrega spravil s svojim bratom Sobčslavom ter ga celo priporočil za naslednika. Češka gospoda, ki se itak že davno niso več ravnali po Bretisla-vovem zakonu, so na to res omenjenega Sobčslava izvolili za kneza, a niso se niti ozirali na najstarejšega Pfemislovca Otona,
Sobčslav I. (1125—1140) je bil eden najboljših čeških vladarjev, kajti obdarovan z lepimi duševnimi zmožnostmi in pridobivši si v življenji mnogo izkustva, je modro vladal ter znal samo-stalnost svoje države tudi proti Nemcem odločno braniti. To je pokazal takoj prva leta svojega vladanja. Premislovec Oton, ki si je kot najstarejši lastil večjo pravico do kneževskega prestola, je šel k nemškemu cesarju Lotarju ter ga prosil pomoči proti Sobčslavu. Zdaj je Lotar trdil, da si Čehi brez dovoljenja nemškega cesarja niti ne smejo kneza voliti, a nemška gospoda so na državnem zboru sklenili, da se ima Sobčslav takoj priti pred nje zagovarjat. Modri češki knez ni šel Nemcem v zanjke, ampak obhodil je Češko in Moravsko, koder je sam nabiral vojščake ter preskrbel vse, česar je bilo treba za vojsko. In prav je imel; kajti dasiravno je bila na začetku leta 112(1. ta-košna zima, da je mnogo ljudij od samega mraza poginilo in so vsi kraji bili zametani z globokim snegom, je vendar Lotar že februarja meseca z veliko vojsko prestopil češko mejo. Pri Hlumcu so nasprotniki zadeli drug na druzega in vnela se je
strašna Litva, v katerej so Čehi popolnoma užu-gali svoje nasprotnike. Veliko število Nemcev je v boji poginilo, druge so zmagovalci žive vjeli. Istega Lotarja so Čehi okol in okol oklenili, da ni mogel zbežati, ampak moral je prositi miru. Sobčslav je rad odjenjal in se pomiril proti temu, da je med Češko in Nemško vse ostalo pri starem. Nemški cesar je s tem bil zadovoljen in odslej sta si s Češkim knezom bila dobra prijatelja. Ko se je So-bCslavu rodil sin, mu je Lotar celo bil za botra. V bojih zoper mogočne Hohenštavfovce je Lotar od svojega Češkega zaveznika dobil dobre pomoCi ter mu zato podelil pravico, da se je v prihodnje smel vdeležiti volitve nemških kraljev. Kakor z nemškim cesarjem, tako je Sobčslav tudi z oger-skim kraljem Štefanom II. ter s poljskim Bolesla-vom „krivoustim“ sklenil prijateljske zaveze. Na to se je skrbni knez prizadeval, da bi svojo državo tudi doma poveličal. Ob mejah sezidal je nove gradove, a stare je popravil; mesto Prago je polepšat z novimi zidanji, zidal nove cerkve, a stare povečal in polepšal, Ravno tako se je z vso močjo uprl Preinislovcem in drugej mogočnej gospodi, ki so na velikih svojih posestvih hoteli biti kakor kaki samostalni vladarji. Imel je zarad tega mnogo domačih bojev, v katerih je pa vsikdar srečno zmagal ter tako do dobrega vtrdil kneževsko svojo oblast nad celo deželo. Velika njegova ojstrost je dala nekaterim mogočnim upornikom povod, da so
— li-
se zarotili zoper njegovo življenje, ali previdni knez je še ob pravem času izvedel hudobne njihove naklepe ter ujel najimenitniše zarotnike, katere je potem veliko narodno sodišče na smrt obsodilo.
Na stara leta bi bil rad svojemu sinu zagotovil češki prestol in res so mu na deželnem zboru že spolnili željo, od katere nikakor ni hotel odjenjati; ali ko je bil na smrtnej postelji in je bilo videti, da ne bode več okreval, se je češka gospoda zopet zbrala, preklicala prejšnji sklep, a četrti dan po Sobčslavovej smrti so Vladislava II., sina prejšnjega kneza Vladislava I., posadili na kneževski prestol.
*
* *
Iz gornjih zgodovinskih črtic je razvidno, da Vladislav, Sobčslav in Oton Olomuški so kaj verno slikane resnične osebe v našej povesti; resničen je razpor med bratoma Vladislavom in Sobčsla-vom, ki je moral bežati na tuje, a ob smrtni postelji Vladislavovi sta se zopet sprijaznila. S tem, da je Vladislavu sledil Sobčslav na prestolu, bil je prezrt Oton Olomuški, ki je kot najstarejši Pfe-mislovec imel po hišnem redu Bretislava I. pravico do prestola. Zato si je hotel s silo pridobiti svoje pravo in pripravljal se je na boj proti So-bčslavu; prosil je tudi pomoči pri nemškem cesarju Lotarju, ki je že sam nameraval z vojsko ukrotiti Sobčslava, ki ni hotel nič slišati o nemškoj vr-
hovni oblasti na Češkem. Nastala je vojska, a Nemci so bili hudo poraženi; celo Lotar sam je bil ujet.
Ta slavni del zgodovine češke opisal nam je pisatelj v zanimivej povesti, za katero je pa potreboval še več drugih oseb, nego so nam znane iz zgodovine. Pisatelj hotel nam je pokazati uzvi-šeno domovinsko ljubezen, ki je pripravljena žrtvovati vse blaženosti in dobrote sveta za blagor domovine. Tak uzor čiste in brezmejne ljubezni do domovine podal nam je pisatelj v izmišljenem junaku svoje povesti — v R a t m i r u,
Ratmir je bil odkritosrčen prijatelj Sobčslavu, s katerim je šel prostovoljno v pregnanstvo, da bi mu lajšal bridke ure v tujini. Ob bolezni kneza Vladislava vrnila sta se skrivši domov in Ratmir skušal je sprijazniti brata, pri raznih plemičih je pa deloval na to, da bi izvolili Sobčslava za naslednika Vladislavu. Ratmir je dosegel svoj namen — a s tem je kopal grob svojej sreči.
Ko je bival Ratmir na Svojanovem pri So-bčslavovih prijateljih, zašel je nekoč v obližje Stre-zimirovega gradiča Tina, kjer so bili pa privrženci Otona Olomuškega. V bližini tega gradu videl je Ratmir Hedviko, ki niti sama ni vedela, da je hči Otona Olomuškega, kar se je po tedanji nemški šegi večkrat pripetilo. Izgubila je mater, ko je bila še v zibelki in oče Oton oženil se je drugič, Hedviko pa je dal v odgojo prijatelju Strezimiru. Med Hedviko in Ratmirom vsplamtel je ogenj prve ne-
dolžne ljubezni in sanjala sta o bodočej sreči, kajti Ratmir je menil, da ljubi hčerko plemiča sebi enakega.
Ko je pa pozneje na Višegradu prigovarjal Otonu Olomuškemu, da bi se sprijaznil s Sobč-slavom, spoznal je, da ljubi hčerko največjega nasprotnika, spoznal, da s svojim prijateljstvom do Sobčslava si je zaprl vrata do Hedvike.
Vendar ni še obupal, še je gojil iskrico nade v svojem čistem srcu in to je bila — sprava med Sobčslavom in Otonom, katero je skušal doseči. S kakim upehom, znano je iz povesti.
To prizadevanje Ratmirovo zlorabili so njegovi sovražniki, da so ga počrnili pri Sobčslavu nič manj kot za izdajalca domovine. Sobčslav, prej največji prijatelj Ratmiru, ni ga hotel niti sprejeti, ko se je Ratmir vrnil iz Olomuca, kjer je v nezavesti pustil svojo Hedviko in ubežal pred svojo srečo, katero mu je Oton ponujal, svareč ga pred spremenljivim prijateljstvom Sobčslavovim.
Nastala je vojna; nemški cesar Lotar pridrl je na Češko, da si upokori kneza Sobčslava. Na predvečer boja prihitel je Sobčslavu na pomoč tudi Ratmir z močno četo ; prvi je šel v boj, boril se je junaško in padel pod mečem — Otona Olo-muškega. Čehi so slavno zmagali, a Sobčslav sprevidel je še le zdaj, kako odkritosrčnega in zvestega prijatelja imel je v Ratmiru, katerega so pa oteli smrti. Ratmir in Hedvika sta naposled vendarle
dosegla svojo srečo, o katerej sta sanjala — in to je kaj prijeten konec naše povesti, ki zadovolji vsakega čitatelja.
Slovenski mladenič, vzemi si za vzgled Rat-mira, ki je iz ljubezni do domovine hotel žrtvovati vse, kar mu je bilo na svetu najljubše. A tudi tebi, slovenska mladenka, bodi Ratmir uzor pravega moža, kakoršnemu lahko brez skrbi podeliš svoje srce. Kdor bi pa zaradi tebe pozabljal na dolžnosti do domovine, kdor bi lazil za teboj z nečimernim zdihovanjem :
Ti si moja domovina Ti si —----------“
takega nevredneža zapodi izpred očij in dokaži mu tako, da hočeš ostati zvesta hčerka materi Slavi in postati nevesta le vrednemu njenemu sinu, kakor-šen je bil Ratmir.
„Kaj mi mar je domovina, Kaj mi slava mar in čast,