ŽUBORENJE  ŽIVLJENJA
Gustav   Krklec
Lepo je ob izviru pod makleni prisluškovati vodi, ki se peni.
[z mrkih tal srebrn curek vznika, šumi, skaklja in urno se odmika.
Šušti med listjem, teče skozi travo, zatem potone v praprotno goščavo.
Čez čas uho spet sliši žuboreti srehrni tok, ki se med ločjem sveti.
Bore se kaplje, da iz nič nastalo življenje zraslo bi in zmagovalo.
Lenariš v senci, spanec te zmaguje, a \oda breg spodjeda, šumno hruje.
In ko zvečer hladiš se v blagi sapi, že cel potoček vije se po grapi.
Samota tvoja zdi se neutešljiva, a potok v šumno reko se izliva.
Razpredaš sanje kakor pajek mreže, po reki bark stotero vodo reže.
Posedaš ob studenSku v senčni loki, a reka raste — vanjo vro pritoki.
Spreglej, nevernež! Dvomov se odkrižaj! Brezkončna reka že se anorju bliža.
Veš, kaj šušlja ti vrelec pod makleni? »Življenje gibanje je, Vstani! Kreni!«
Prevedel   Peter  Levec
528